Izdajavec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Izdajavec. Zgodovinska povest iz turških časov.
Franc Valentin Slemenik
Izdano: Amerikanski Slovenec 35/88–140 (1926)
Druge izdaje: Izdajavec (Slovenske večernice, 1873)
Viri: dLib 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stric Gregor.[uredi]

Ljubezen je bila,
ljubezen še bo,
ko mene in tebe
na svetu ne bo.

—Narodna.

Iz vsakega grmiča, iz vsake vejice se prepeva hvalna pesem Bogu, ker je poslal tople vetrove v doline ter zbudil celo naravo iz zimskega spanja in počitka k novemu veselemu življenju. V prvi sapi mladega leta se zibljejo zvončki in norice in ne bo minulo mnogo časa, ko se ti bo smejala nežna vijolica. Prvo cvetje razširja svoje ljube vonjave, prve vence si spletajo otroci, skakajoči po domači trati. Glasno petje se razlega po dolini, po kateri se že pridno obrača oratar; pa tudi iz brda se že čuje pastirjeva piščalka, prvi pozdrav iz gorskega pašnika. Kamor obrneš oko, povsod občuduješ novo, mlado lepoto, in srce ti bije svobodneje.

Pomlad je leta 1558. Dvakrat večja radost širi vsako slovensko srce. Ne samo pomladna krasota povzročuje veselje, da odmeva petje, kjerkoli Slovenec živi; še drugo veselje navdaja vsa srca. Kdor bi bil že mogel zabiti Lenkovičeve zmage pred nekimi tedni? Vsa govorica se še vedno suče o drzovitem Lenkoviču, slavnem vojskovodju enako drzovite trumice slovenske.

“To je za nas igrača, da do dobrega ugonobimo peščico gjavrov (kristjanov).”

Tako so se bahali Turki pred bojem. In res je vsakemu Slovencu stalo nasproti po deset Turkov. Že sama misel, da bi si vendar-le mogli kristjani pridobiti zmago, sama taka misel bi bila znamenje pokvarjenega razuma. Veselja so torej poskakovali Turki v svojem taborišču ter kričali na vse štiri strani sveta, da je Allah velik in velik tudi Mohamed, prerok njegov! Računali so že, koliko da bo mogoče odnesti ropa domov v jutrove kraje. Saj je bila tako bogata letina na Slovenskem, in gjavrski Slovenec mora Mohamedovim ljubljencem prepustiti lepo žetev. To je tako jasno in razumljivo samo ob sebi, da je brez dvombe največja bedarija, se še ustavljati turškemu prepričanju.

Med tem, ko so se tako posmehovali sovražniki, so Slovenci molili ter se s krikom: “V imenu, božjem!” zakadili na oholega Turčina. In preden se je solnce skrilo za gorami, so našli vrli očetje desetkat večje število nasprotnikov podrli v prah ter Mohamedove ljubljence opletli tako do živega, da jih je neusmiljeno malo odneslo pete v Turčijo nazaj, nazna[nejasno]

Veselje nad veličastno zmago Slovencev je nit svojcem nepričakovano nesrečo, bilo po pravici veliko in obče. Ne samo, da je pridelek ostal doma za lastne potrebe, tudi Turčin je dobil nekaj v spomin, da ga ne bode vsaj dve leti mikalo zopet misliti na plen v slovenskih pokrajinah. Med tem se slovenska vojska počije od večnega boja ter se pripravi za drugo pot.

Tudi stric Gregor je bil jako vesel ter je svojim mnogim prijateljem pripovedoval, da se pričenjajo boljši časi za Slovence, da bode napočila tudi za slovenski narod zlata doba, samo da srce ne sme upasti in roka in um ne sme nehati neprestano delovati. Pa kdo je ta stric Gregor?

Na starem trgu v Ljubljani je stala omenjenega časa srednje velika hiša, ki se je od sosednjih odlikovala po lahkotnem, prijetnem slogu, v katerem je bila sezidana. Vsa okna prvega nastropja so kinčale domače cvetlice in tudi druge redke iz daljnih krajev, kjer je drugo solnce n drugo podnebje. V spomladnih žarkih razkrivajo zdaj svoje mnogobrojno cvetje, da ljudje postajajo ter občudujejo nenavadne cvetlice.

“Oko se jih ne more nagledati!” se oglasi nekdo iz množice. “Stric Gregor je vendar umetnik.”

“To je resnica,” dostavlja drugi. “V vsakem oziru izvrsten mož, in mlada Lavna nima zastonj takega strica, premetenega, kjer si bodi.”

“Pač! Pač! Bog ji daj srečo, dobri mladenki; mnogo ubogih žaluje, ker v kratkem zapusti našo Ljubljano ter se poda ...”

“Saj vendar ne v temni Zavrh?” seže urno drug v besedo.

“Kaj še! Kaj takega bi cela Ljubljana ne dopustila. Junaškemu Vitu z Visokega, ki je v zadnji vojski delal čudeže pogumnosti, katerega ime tudi med Turki slovi, temu bode dala roko. Kaj pa možicelj v Zavrhu!”

Zadnje besede je govornik izrekel tako zaničljivo, kakor da bi bil v misel vzel nesramnega potepina. —

V prostorni, skrbno urejeni izbi prvega nadstropja ravno omenjene hiše se radujeta dve osebi v sladkem razgovoru: Stric Gregor in njegova nečakinja Lavra.

Stric Gregor je mož najboljših let, krepke, zdrave postave. Ne more imeti, bi vsakdo mislil, več kakor štirideset let, četudi jih šteje v resnici že dve nad petdeset. Kdor prvokrat pogleda v Gregorjevo lice, mora takoj spoznati, da je to lice zrcalo blage plemenite duše. Neprestrašenost se bere iz celega obličja in iz mirnega očesa se sveti tisti prijazni mili pogled, ki si na mah pridobi človeka. Obleka kaže, da je stric Gregor duhovnega stanu.

Sedečemu Gregorju nasproti visi na steni podoba prelepe, cvetoče deklice. Tisti mili pogled seva iz velikih oči; čisto snežnobelo čelo venčajo svetločrni lasje ter se v obilici vijejo na tilnik. Menil bi človek, gledaje to podobo, da je podobar hotel pokazati vso svojo umetnost, ter na platno pričarati podobo angela iz nebes, kakršen se v sanjah prikaže nedolžnemu otroku.

Ozri se pa na Lavro, ki sedi zraven strica, in porečeš, da podoba na steni predstavlja čedno Gregorjevo nečakinjo. Res, to je podoba Lavrina, in vendar tudi ne.

“Taka je bila tvoja dobra mati, Lavra,” pravi stric, ko je že nekaj časa ogledoval podobo. “Da, ravno taka je bila v tvoji starosti. Ni mi žal za trud, ne za denarje, da sem bil dobil iz slavnega Rima, ki je domovina umetnikov, slovečega podobarja, da mi je naslikal podobo moje sestre Angelije. Ko smo bili z Benečani doplesali bojni ples ter ohole kramarje spodili od naših mej, smo obhajili ravno v tej hiši častni dan Angelijine poroke; in ko se je vse plavalo v veselju, sem dal odkriti to podobo oj, tega dne ne zabim nikdar! Bil je lep dan mojega življenja!”

Kadarkoli je stric Gregor govoril o svoji sestri, vsekdar je omenil njene poroke in podobe, in vsekdar se je veselja lesketalo njegovo oko. Navdušeno je popisoval najmanjšo stvarco, ki se je dotikala njegove povesti. Naj tukaj povemo nekoliko iz njegovega življenja.

Oče Gregorjev in Angelijin je bil plemenit, premožen mož, čislan zavoljo svojih občekoristnih dejanj, s katerimi se je skazoval podpornika vsega, kar je bilo domovini v prid. Ravno tako je tudi pridno sukal meč zoper sovražnika ter marsikaterega Turčina poslal v krtovo deželo. Imel je ta korenjak posestvo na Dolenjskem, na katerem je s svojo rodbino preživel poletne mesece, ako so bile sicer okoliščine ugodne. Na prijetnem griču sredi vinogradov je stalo precej obširno poslopje, in spodaj se je vil potočič, ki na vsem svojem potu do izliva v Krko ni imel nič posebnega opraviti, samo da je nekaj streljajev od griča gonil ponižen mlin.

Neko poletje, ko se ni bilo nadejati nepovabljenih turških gostov, pride cela rodbina tu sem, in zraven še nekaj domačih prijateljev. Mali Gregor zbere vrstnike krog sebe. Dečki sami ne vedo, kako novo igro bi še zopet in zopet igrali. “Zdaj sem iztuhtal, kaj moramo početi” zavpije Gregorček ter poleti navzdol k potoku in fantiči brze za njim. Odveze čoln in stopi vanj; veslo v roki vabi tovariše k sebi; pa nihče izmed njih si ne upa udeležiti se vožnje, ker je voda bila narastla. Gregorček se je že večkrat vozil za kratek čas po potoku, a veslal je vedno z varno roko mlinski hlapec. Zdaj poskusi sam voditi čolnič, ki prične počasno plavati z vodo naprej. Fantiči na bregu korakajo vštric čolna, čudeči se Gregorjevi srčnosti, ter veselja zaploskajo, kadar lahkotni čoln po dobrem potisleju poleti naprej. Le eden izmed njih, z imenom Branko, ga prosi, naj obrne čoln in vesla proti domu nazaj, češ, da ni sto korakov več do mlina. Pa Gregorček se svaritelju smeji, ker ga je vnela tovarišev pohvala. Moško goni dalje, kar se mu vsled prevelikega upiranja veslo iztrga iz rok, in malo, da se sam ne prekucne v vodo. Nastane krik, in kakor bi pihnil, se tovariši razlete na vse strani. Gregorček ne zna plavati in čoln se bolj in bolj bliža mlinskemu jezu, kjer mladega veslarja v penečih valovih čaka gotova smrt, zakaj silno žene voda črez jez in bode tudi čolnič črezenj potegnila v globočino. Edini Branko je bil ostal na bregu in urno spoznal veliko nevarnost, ki preti mlademu prijatelju. Pogleda daljino do čolna in prekrižavši se plane v vodo, kakršen je bil, plava za veslom, katero z velikim trudom privleče do čolna. Gregorček, skoraj obupen, zagrabi veslo, in kar je moči, priganja k bregu. Tri male korake je še do jeza, zadnji čas je že bil, da mu je vrli Branko prinesel veslo.

Ko mala dečka prideta na breg, si padeta v naročje.

Od tega dogodka sta bila Branko in Gregor vedno skupaj, in tako se je med njima ukoreninilo iskreno prijateljstvo. Skupaj sta živela ob času miru, skupaj hodila v boje zoper tlačitelje domovine. Tu so jo napadali lakomni Benečani, tam so hoteli razsajati divjaki iz Turčije; vsekdar je bilo treba v krepki roki držati meč, vedno je moral Slovenec biti pripravljen dragi domovini v bran.

Gregor je bil srčno vesel, ko so se delale priprave za zaročbo sestre Angelije z Brankotom. Komu bi bil svojo sestro raje izročil v varstvo kakor junaškemu prijatelju od mladih let. Preden pa se izreče cerkveni blagoslov nad zvezo dveh si vdanih src, zahteva zopet domovina, da se ji priteče na pomoč. Kdor jo ljubi vestno, iskreno, bo na prvi klic hitel med njene branitelje in naj ima tudi zapustiti nevesto ali ljubljeno sestro, kakor Branko in Gregor. Vzela sta orožje ter šla nad sovražnika.

Hud boj se vname na meji; bogati Benečani so, kolikor je bilo dobiti kupljenih vojakov, poslali proti Slovencem ter še svojcev dodali lepo število. Zgodi se med trdovratnim bojem, da se Branko odtegne od svojih in svojega krdela. Urno ga obsujejo Benečani ter ga skušajo dobiti živega ali mrtvega. Dolgo se brani Branko ter ceplje glave osupnjenim naskakovavcem, vendar prične pešati. Ko ga zagleda Gregor, pošlje vročo molitvico k božji porodnici, pa grmi prijatelju na pomoč. Razpodi in potolče nekoliko sovražnikov ter pristreže silen mah hrustega Benečana na Brankotovo glavo. Zopet zabliskne meč in Benečan se zvrne na tla. To videti in v begu iskati rešitve je bilo Benečanov najbližnje delo. Slovenci so zopet prišli zmagovavci domov.

V Ljubljani so srečni izid vojske z Benečani obhajali posebno na dan Angelijine poroke. Vsi znamenitejši meščani, plemiči, žlahniki iz vseh slovenskih krajev so se udeležili veselice, ki je pa tudi Vsakemu ostala v sladkem spominu.

Kar je bil Gregor obljubil na bojnem polju Materi božji, da se namreč posveti oltarju njenega Sina, ako otme prijatelja iz sovražnikovih rok, to tudi stori, prepričan, da je samo njena pomoč oba pripeljala zdrava iz boja nazaj. Postane duhovnik in črez deset let ni bilo človeka v ljubljanski škofiji, ki bi Gregorjevega imena ne poznal, s spoštovanjem ne izrekal. Kjer se je hotela utrditi nova iz Nemčije vpeljana kriva vera, gospoda Gregorja je bilo treba tja poslali in v kratkem je izginila novotarija in jela se zopet častiti in klicati na pomoč Mati usmiljenja in tolažnica žalostnih. Zopet so bile cerkve polne in povrnil se je mir v potolažena, z Bogom spravljena srca.

Zakon Angelijin z Branko-tom je bil srečen; pa zemeljska sreča je tako minljiva, tako kratka. Branko-ta je kakor toliko drugih junakov, dohitela smrt na polju časti in slave. Iz nekega boja zoper starega sovražnika Turka so prinesli njegovo truplo nazaj. Sovražnikova krogla je bila ustavila junaško srce. Ali dobrotni Bog je Angelijo ohranil pred neizmerno bolečino, katero bi ji bila zadala vest o smrti predragega moža. Tisti dan, ko je Branko stopil pred Sodnika, je tudi Angelija za nekaj ur trajajočo boleznijo zaspala v Gospodu in brat Gregor ji je zatisnil oči. Prevzel je z vso ljubeznijo odgojevanje edinega otroka, Lavre, ki je ob smrti roditeljev štela sedem let.

In zdaj je Lavra veselje in ponos strica Gregorja, trdno poučena v verskih resnicah in v potrebnih in koristnih znanostih sveta daleč nad svoje tovarišice.

“Kakor je bil vesel dan,” konča stric razgovor, “ko sem svatom pokazal podobo tvoje matere, tako veselega dne se nadejam doživeti, ko bodeš ti dala svojo roko v roko slovečega Vita z Visokega. Tvoji materi sem obljubil, da hočem skrbeti za srečo njenega edinega otroka; po mojem prepričanju boš srečna na Visokem. Vit je — smeš biti ponosna nanj — korenjak od nog do glave, ki se je proslavil v zadnji vojski, da ga vojskovodja Lenkovič ne more prehvaliti. Kar je pa najbolj potrebno zraven blagoslova od zgoraj, je to, da te ne sili nihče v nerazvezljivo zvezo. Tudi v tem oziru smem biti miren. Je-li?”

Lavra molči; a v solzah ji plavajo oči, rajski smehljaj se razliva na njenem licu.

“Bog vam povrni vse dobrote, predragi stric! Jelite, da mi ne odrečete, ako vas prosim, da idete z menoj na Visoko k ...”

“K tvojemu Vitu!” dopolni smeje se stric Gregor in prikimaje potrdi, da rad ustreza njeni prošnji.

Sluga naznani, da je prijezdil vitez Vovk iz Zavrha. Stric se loči od Lavre, da sprejme gosta.

Vitez Vovk.[uredi]

Glej, povsod pomladni cvet,
zemeljski raj tu na ogled.
In to je slovenska zemlja,
na Slovenskem dom je moj!

Pirnat

Črez dve ali tri ure jašeta iz stric Gregorjeve hiše dva mlada moža; ko prideta na ulico, poženeta lepa belca v skok ter naglo dirjata skozi špitalska vrata po beli cesti naprej. Kakor bi ga veter gnal in hudi duhovi podili, drvi desni jezdec, da ga levi komaj dohaja, nevoljno z glavo kimajoč.

“Pa vitez Vovk, kam se vam tako mudi? Saj ni Zavrh na koncu sveta!” izpregovori levi jezdec. A nagovorjeni vitez se ne zmeni za besede svojega spremljevalca, in še huje izpodbode konjiča.

Vitez Vovk nosi danes krasno opravo, vse se bliska na njem našivov iz zlatih nitic. Posebno dragocen pa mora biti meč, ki mu bije ob levem boku, zakaj okovan in okinčan je z dragimi biseri, ki se lesketajo v solnčnih žarkih, da očesu jemljejo pogled. Z biseri okinčan meč! In zlate ostroge! Pešci postajajo ter čude se gledajo za bogatim vitezom, in siromaki si žele le dvajseti del njegovega premoženja; saj mora, soditi po tej obleki, biti strašansko bogat.

Res, kam se mu tako mudi? Kaj ga tako viharno podi iz mesta, v katerem se je mudil le malo časa? Lice mu je bledo, nenavadno bledo; izpod rumenkastih gostih obrvi se svetijo male temne oči in strašen srd šviga iz njih. Bledi ustni sta trdno sklenjeni, in da ni ropota kopit, lahko bi se čulo, da vitez, kateremu siromaki zavidajo, hudo škriplje z zobmi. Ljudje slabe postave, kakor je vitez Vovk, radi z zobmi meljejo, ako se jim je pripetilo kaj neukretnega in si sami ne vedo pomagati.

Vitezov spremljevavec, ali pravzaprav njegov služabnik, je tiste starosti kakor njegov gospod, kakih petindvajset let; pa on je mnogo trdneji in močneji in nekako zvitega, lisičjega pogleda. Navado ima, da usta vedno drži na smeh, zraven pa se dela, kakor da bi hotel počiti jeze.

“Kakor gotovo sem Luka Vohač,” prične zopet vitezov sluga, “tako naglo še nisem jezdil v svojem življenju. Dajte si vendar dopovedati, vitez, sicer me bo tega jezdarjenja konec. In če vam ni vse prav po volji izšlo, poslušajte kratko povest, pa recite potem, komu se je zgodila večja krivica, meni ali vam. — Sinoči, po najinem prihodu v hudobno Ljubljano, sem se bil podal svojo žejo gasit. Bog vedi, v kateri hiši sem se pečal s tem opravkom. Ker je bilo vino neizrečeno slabo, sem ga moral nekaj več porabiti za grlo kakor po navadi. Tako sem nekaj časa pil zmerno kakor vselej; pa zdaj se začne nesreča. Celo prijateljska beseda — saj ste sami prepričani, da ni moja navada koga žaliti — je nekaj sirovih, meščanskih moželjnov razkačila tako, da so me ti bedaki, hočeš nočeš, porinili skozi vrata na ulico, ter mi voščili lahko noč. Kakor se samo ob sebi razume, jaz ne poznam okolice pri vražji hiši, in k temu je bilo temno kakor v vreči. To se še vem spomniti, da sem hotel stopiti naprej, pa pri tej priči sem se na kolenih in laktih, da vam rečem, na vseh štirih dotikal kamenja. Gotovo sem padel s stopnic navzdol, pa na kamenena tla pred hišo. Celo življenje bom hvalil Boga, da si nisem poškodoval glave.

Zaspanci Ljubljančani si pa naj dobro zapamtijo, kaj se pravi z mirnim človekom grdo ravnati. Glejte, da imam razloga dovolj do najviharneje jeze, ker kolena in lakti še zdaj točijo krvave solze, vi pa, ki ste zdravi in nepokvarjeni, se še, kakor vidim, bolj srdite nego jaz.”

Vitez je bil začel mirneje jezditi, ter se je pri Lukovih besedah malo posmejal. A bledo lice kmalu zopet postane temno.

Mnogo mine časa, da tiho jezdita naprej. Vohač, kakor je Luki priimek, prične zevati, ter za kratek čas muhe loviti okoli sebe.

“Vohač!” izpregovori urno vitez. “Pazi dobro, kaj ti povem. Koristilo ti bode.”

“Mislite si, da je ves Luka Vohač samo veliko uho, tako skrbno hočem poslušati.”

“Dobro, Luka, veš, kje si se rodil?”

“Bi ne mogel natanko povedati,” odgovarj a Vohač ter se praska za ušesom. “Bržkone kje v Evropi. Vse eno, da sem le na svetu in zdrav in včasih še vesel.”

“Ti praviš, kje v Evropi? Še to ni gotovo, veš!” se zopet nasmeje vitez. “Nekega lepega jutra so te našli kričečega pred gradom mojega očeta. Morebiti še nisi bil star pol leta. Kdo ve, če nisi ciganske krvi?”

“Tega mi pa vsaj ne pravite, gospod. Najdenec sem, pa kakor gotovo ste vi vitez, tako gotovo jaz nisem cigan. Vidite, da sem bele kože kakor kaka gospica v mestu in pridejani listek je pravil, da se imenujem Luka Vohač. Torej sem kristjan, nikakor cigan, nikdar! Le tega ne recite, prosim vas, vitez.”

“Kakor ti je ljubše. Torej, moj krščanski Luka, kje si odrastel? V gradu mojega očeta, ki te je v skrb izročil posebni dekli, čuješ, tebe, katerega je enako lahko smel vreči v grajski ribnik. Kaj da odkimuješ? Gola resnica! In dalje; ker si bil skoro moje starosti, sva skupaj igrala, in pri meni se ti je izvrstno godilo. Tega mi ne moreš nikakor tajiti. Ker si bil pogosto porednega obnašanja — saj ti ti ni treba jeziti — so te večkrat hoteli pognati iz gradu, razumeš; pa jaz, jaz, vitezev sin, sem vsekdar prosil za te, da si smel ostati. Ne moreš trditi, da bi to ne bilo popolnoma res. In ko sem dobil Zavrli, moj rajski Zavrh, sem te vzel s seboj iz gole dobrote, ker moj ostri brat Stanislav bi te bil zdajci izpodil iz svojega Dvora. Glej, koliko se mi imaš zahvaliti. Se hočeš-li torej tudi za to skazati hvaležnega?” vpraša vitez Vohača.

“Čemu vprašate? To me žali!”

“Tako mi je ljubo, moj Luka! Pa ni karsibodi, pri čemur bi rad tvoje pomoči. Naloga je velika, pa plačilo, bodi prepričan, je tudi veliko.”

“Luka je za vse pripravljen, samo da mu za vrat ne gre, ker bi se še rad nekoliko časa potepal po svetu.”

“Nikake nevarnosti se ni treba bati. Pa, Luka. to ti moram povedati, delo, katero imam v mislih, zahteva poguma, zatajenja, da, trdosrčnosti od tebe. Pa če te ne bom več imenoval služabnika, temveč prijatelja, če te postavim za svojega oskrbnika, prevzameš tega dela ne več ne manj kakor polovico?”

“Če ni treba naravnost v pekel, pa prevzamem,” odgovarja Luka.

“Prisežeš?”

“Prisežem,” glasno izgovori Vohač, ter vitezu obenem poda roko.

Vitez mu krepko strese podano desnico in veselje mu šine po bledem obrazu. Oko, njegovo malo oko, zažene tako presunljiv pogled v Luka, da se ta za trenotek prestraši. Toliko groze v tem očesu!

Pa le za kratek trenotek zgane Vohača ... Njegovo srce, ki ga niso blaževala dobra, nravna načela od mladih nog, katerega ni skrbna mati polnila z nežnimi čuti, Vohačevo srce je že davno pusto polje, katero ne rodi in nikdar ne bode rodilo drugega, kakor osat in koprive pregreh.

“Zdaj ti bom jaz povedal o krivici, ki se mi je zgodila v Ljubljani, Luka. Kar si ti prej kvasil, ni nič proti temu, kar trpim jaz. Veš čemu sva se podala v Ljubljano? Seveda veš. Kako bi naj ne bil upal dobrega uspeha, kako bi naj mogel misliti, da se mi ne izide po godu. Nimam dosti premoženja? Nisem plemenitaš? Mi more kdo kaj hudega očitati? Saj ti je znano, kolikokrat sem bil pri Lavrinem stricu, v njegovi hiši! Vsekdar je bil prijazen in Lavra tudi. Vsak pameten človek si je že moral misliti, čemu obiskujem to hišo. In danes, ko sem duhovnemu stricu brez ovinkov razložil, da želim Lavro peljati kot svojo ženo v Zavrh, kaj meniš, kako me je pogledal?”

“Ne ljubeznivo,” se roga Vohač.

“Prav nič! Rekel mi je, da naj se ne šalim, in tako naprej. Jaz še silim v njega, in kako me je odpravil? Govoril mi je Lavrin stric blizu tako-le: Vita z Visokega poznate, vitez Vovk? Da ga spoštuje vse plemstvo, veste. Da ga časti vsa dežela, vam ne more biti neznano. Zakaj? Odgovor je kratek. Ker nikdar ni manjkal, kadar se je bilo treba postaviti v vrste braniteljev napadene domovine. Vitez! Kdaj ste pa vi sukali svoj lepi meč po sovražnikovih glavah? Vem, da je to hudo za ušesa, a resnica je. Zagovarjati in izgovarjati se ne morete. Vaš brat v Dvoru, Stanislav, ima ženo in sina, pa vendar je popustil vse, ter hitel k Lenkovičevi četi in s častno rano prišel nazaj. Kaj ste vi imeli pustiti doma? Ne čutite-li, da vas čedalje bolj vse mrzi? Da se že čujejo ne ravno hvalisavni izreki o vaši osebnosti? Da ne poznate domoljubja, da zaničujete vero svojih rojakov in rojake tudi? In vi, vitez Vovk. vi zahtevate, naj bi vam dal Lavro, moj zaklad na zemlji, v roko? Vedite, prvo nedeljo meseca maja se moja nečakinja Lavra poroči z Vitom iz Visokega. — Tako mi je povedal, pa pokazal hrbet.”

Nekaj časa prestane, huda jeza ga prehaja.

“V resnici, to niso bile sladke besede. Vitezu, pa tako zarobljeno stvar praviti v lice! Še jaz bi tega ne pozabil, ki sem samo Luka Vohač.”

“Tako je, Luka. Tudi jaz ne zabim, in ti boš pomagal, da Lavrin stric ne zabi na-me.”

“Radoveden sem, kako menite pričeti.”

“Moja osnova je gotova, Luka; da se dobro izvrši, ni treba toliko prebrisane glave, dosti je dobro oko in varna roka.”

Dolgo časa je pravil potem vitez Vovk Vohaču med počasnim jezdarjenjem glasno in zopet tiho. Akoravno nekaj nerad, pritrdi Vohač vitezevi zahtevi.

“Ti vzameš Vita, jaz strica Gregorja!”

“Jaz vzamem Vita, vi strica Gregorja!”

“To bode raj na Visokem, Vohač! Kaj?” konča vitez ter vesel ploskne z rokami.

“Gotovo! In Vohač pojde gledat, pa vam bo povedal, kako se bodo imeli.”

Krohotaje zopet izpodbodeta konja. Cesta ju vodi skozi rodovitna polja, mimo zelenih gričev. Povsod vidita radostne obraze, čujeta ubrano petje, tisočerno žvrgolenje. Kako lepa si, zemlja slovenska! In zraven pomladi kras! Cela narava izraz božje dobrote! Od človeka do malega črviča v prahu, vse poje hvalo Stvarniku, vse se raduje, vse. Le vitez Vovk in Luka ne vidita naravine lepote, ne slišita vesoljnega pevanja, ne čutita rajskega veselja v prekrasni domovini. Črna osnova je prevzela nju srca, misel na grozno hudobijo je njuna tiha molitev.

Na potu sta v Zavrli; tako se imenuje vitezevo posestvo. Od Ljubljane do Zavrha je precej daleč in naša potnika, Vovk in Luka, se ne držita najkrajšega pota, temveč v ostudnih pogovorih in v večnem divjem smehu jezdarita, kakor izgubljena, po Notranjskih cestah ter po raznih krajih uganjata poredne burke. Predrzneta se nekega dne z velikim ropotom pridirjati do na široko čislane cerkve, v kateri so verniki pevali hvalo Bogu ter mu v sveti daritvi darovali njegovega Sina. Vitez Vovk in Vohač se ustavita pred velikimi vrati ter se glasno pogovarjata, medtem ko konj, a bijeta na kamenita tla. Vitez že meni skozi odprta vrata tirati konja v svetišče, ko ga Luka še o pravem času potegne nazaj. Ko bi trenil, spustita se v beg. Iz stranskih dur je bilo privrelo razžaljeno ljudstvo, hote hudobneža kaznovati. Le urna konjiča sta otela predrzna potnika srditim ljudem. Vendar, je priletelo nekaj kamenov na pleče in v hrbet hitrih jezdecev.

Sredi Notranjskih gora je čepel Vovkov Zavrh, osamljen gradič, kakor že kaže ime. Ko zapustiš levi breg Krke in kreneš z velike ceste proti severnim krajem, prideš kmalu v žalosten, pust svet. Med enoličnimi gorami in hribovi se vije zanemarjena steza naprej in šele, ko prideš pri ovinku okoli, zagledaš nekaj korakov pred seboj tako imenovani grad Zavrh. Staro, temno zidovje ti zija nasproti. Desni, severni del je še najprijaznejši; v tem tudi stanuje vitez Vovk. Južna stran je skoraj podrtija, komaj da tukaj prebiva družina. Vzadaj so hlevi, mnogo preobširni za Zavrh. Okoli in okoli se pa vzdigujejo tik gradu visoke gore, obraščene spodaj s temnimi šumami, kjer se medvedi in volkovi in perotnine poželjive lisice plazijo okoli; višje so bledozelene planine in vrhunci so sive ostre skale. Mal kos neba se širi nad gradom.

Ni blizu žalostnejšega in samotnejega kraja, kakor je ta Zavrh; pozimi skoraj solnce nanj ne posije. Pa vitezu je osamljeni kraj najljubši. Temni značaji si volijo samotnih prebivališč.

“Evo moj rajski Zavrh!” vzklikne veselega obraza vitez Vovk, ko po raznih križempotih prijašeta pred začrneli gradič.

“Kar se tiče rajskega priimka, menim, da se bolj pristuje zalemu Visokemu kakor skritemu Zavrhu. Ko bi bil grad na Visokem vaš, vitez,” meni Vohač.

“Saj še ni vseh dni konec,” kratko odvrne vitez, ter skoči raz konja.

Znotranji grad je bil enako pust kakor njegova zunanja stran. Nikjer krasnih, okusnih sob, umetnih podob ali slikarij. Ničesa enakega. Najbornejši kmetič ima svoj vrt, ki mu dela veselje in kinča ter zakriva ubožnost; v Zavrhu bi bil zastonj iskal vrta. Kako žalostno mora biti v kraju, kjer ni niti prostora za dišečo cvetlico.

Vitezove tri sobe so bile tako navadne in proste, kakor le mogoče. Razen najpotrebnejšega pohištva nisi videl nič, kakor obilo steklenic in kozarcev, ki so stali semtertja, kakor da bi jih raznesel vihar.

Vitez Vovk in Luka se zdajci spravita k mizi, na kateri stoji velikansk vrč vina. Pogosto trčita:

“Ti Vita, jaz strica Gregorja!”

“Jaz Vita, vi strica Gregorja!”

VESEL DAN.[uredi]

Od snežnih planin,
do trtic dolin
mile pesmice povsod pojo.
Slovenec je rad vesel,
kaj, da bi ne pel,
njemu pesmi iz srca teko!

—B. Potočnik.

Kar je rekel stric Gregor strmečemu vitezu Vovku, to se je zgodilo. V prekrasni pomladi je obhajala Ljubljana zvezo dveh src, vsakdo je čutil srečo teh dveh src, le vitez Vovk je škripal v svojem Zavrhu z zobmi, ter klel svojo usodo.

Že nekaj dni prihaja v slovensko središče mnogo gostov; plemstvo se zbira v Ljubljani, da je navzoče pri poroki občeznanega junaka iz turških bojev, Vita iz Visokega, z lepo, občudovano Lavro. Mesto se opravlja v praznično obleko.

Pride tudi Vitov prijatelj in bojni tovariš Herbart Turjaški. Slovenci niso imeli kmalu takega korenjaka, kakor je bil Herbart Turjaški. Rojen iz visokoplemenite rodovine je Herbart nosil že v zgodnji mladosti meč, ter ga tako silovito sukal, posebno po Turkih, da je urno stopal od stopinje do stopinje, in postal najslavnejši slovenski vojskovodja proti Turkom. Strah je šel po Turčiji pred njegovim imenom. Kadar so mohamedanci nameravali ropat po slovenskih krajih, pa čuli, da jim gre naproti Turjaški Herbart s svojimi Slovenci, so prišli ob pogum ter se ali vrnili v Turčijo, ali se pa morali dati dobro naklestiti. In kolikokrat jih je Herbart v svojem življenju nažgal!

Bil je naš Herbart visoke, silno močne postave. Njegov prijazni, junaški obraz je bil obraščen z lepo, polno brado, njegovo oko pod visokim čelom pa je tako ljubo znalo gledati prijatelja, kakor je grozno plamtelo po sovražnikih. To živo oko je marsikdaj navduševalo rojake, ko je bilo treba premagati mnogoštevilneje Turke. Njegov glas pa je donel črez vrste kakor angelova trobenta sodnega dne.

Ker je prišel Herbart v Ljubljano k častnemu dnevu svojega vrednega prijatelja Vita, ni čuda, da so hiteli plemenitaši iz svojih gradov v glavno mesto, da z obilo navzočnostjo povišajo sijajnost Vitove poroke.

Pride predvečer odločenega dne; v Ljubljani izpreleti glas, da se bliža slavljen ženin.

Kdor Vita ni poznal, je hitel k dolenjski cesti, prijatelji in med njimi Herbart dirjajo dohajajočemu naproti in množica vre za njimi.

Evo jih! Velika četa jezdecev brni po cesti proti mestu, da se za njimi vzdiga prašen oblak. Kako se bliska v zadnjih žarkih zahajajočega solnca častno orožje, viteška nošnja! Kako se svetijo oklepi, kako vihrajo na čeladah peresa! Krasna četa! Pa kdo je vrla postava, ki jaše na čelu urnih jezdecev?

To je Vit iz Visokega, pričakovani ženin; junaški, plemeniti grajščak v lepih dolenjskih krajih, ljubljenec tovarišev, čast domovine, Turkom znani nasprotnik. Glejte ga, kako lahkotno skoči s konja, objame Herbaria in prijateljem stiska desnico! Vidite skozi množico se riti strica Gregorja, ki se sladko smeji zagledavši vrlega Vita. Lavrin stric dobro ve, da bo ta Vit osrečil njegovo nečakinjo. Kako mu solza radostno sveti v očesu, ko stisne v naročje korenjaškega Vita! Kdo je videl lepšega junaka?

Bil je Vit, kakor Herbart, v najlepši moški dobi, v letih, kjer stoji človek na vrhuncu življenja, v največji zmožnosti duševnih in telesnih moči. Ni čuda, da so se Turki bali para, kakor sta Herbart in Vit. Le glejte postavi, ko stopata s stricem Gregorjem v sredi proti hiši na Starem trgu pozdravit nevesto!

Ni treba omenjati, da je bila na dan poroke cela Ljubljana na nogah toliko sijaja mesto že davno ni videlo. Stricu Gregorju sta radostni solzi kanili iz očes, ko je izgovoril cerkveni blagoslov nad zvezo svojih ljubljencev, Vita in Lavre. Kako si je želel blagi mož tega dne doživeti in se ga veseliti! In prišel je dan, tako vesel kakor nekdaj, ko se mu je sestra Angelija poročila s prijateljem Brankotom.

Po cerkveni svečanosti se je vse vdalo veselju in radovanju. Vsakdo je bil svat, svatovali so po celem mestu. Tu so napivali ženinu in nevesti, tu so rajali, tam so popevali, in manjkalo tudi ni ponosnih viteških iger. Na prostornem kraju pred mestom so se shajali vitezi in žlahtniki, ter so poskušali na ognjenih konjičih v vsakovrstnem orožju. Ljudstvo je vriskalo zmagovavcu, pa ni zasmehovalo premaganca, ni hotelo žaliti in kaliti občnega veselja tega lepega dne.

Samo enkrat ni bilo smehu ne konca ne kraja. Pridirjal je bil namreč vitez z zaprtim obraznikom, tako da ga ni bilo mogoče spoznati. Sila ošabno prične ženina Vita pozivati v boj. Vit se ne da mnogokrat klicati, zasede vranca ter takoj v prvem nasprotnem navalu tujega viteza izpahne iz sedla, da se ta telebnivši v prah komaj zopet pobere na konja. Trdili so mnogi, da je ošabnež bil vitez Vovk.

Pri častni mizi se vzdigne Herbart Turjaški ter izpregovori zbrani sijajni množici. Krepko doni njegov glas odličnim, plemenitim svatom:

“Današnjega dne se bomo veselili, dokler bomo živeli. Zakaj malo je dni v našem pozemeljskem življenju, kakor je ta, katerega se ravno veselimo. Zbranih nas je obilo iz vseh slovenskih krajev, lepo število prijateljev in znancev se je sešlo. In zakaj smo se zbrali tako obilo zdaj v mirnem času? Ker vsi ljubimo in spoštujemo moža, kateremu gre čast tega dneva; ker smo s svojo navzočnostjo Vitu hoteli pokazati, kako ga čislamo. Danes se je zavezal naš Vit s cvetlico mladenk, katero si je izbral za družico svojega življenja. Da si je izbral to cvetlico, prijatelji, to nas je tudi gnalo v slovensko središče. Marsikdo izmed nas je osebno poznal junaka Brankota. In plemenita hčerka tega junaka je postala danes žena našemu hrabremu Vitu. Torej smo se sešli tako obilo, da častimo junaka v Brankotu, da ga častimo v Vitu, da s tem častimo same sebe. Treba nam je častno se spominjati junakov, kakršen je bil Branko, da spomin na te može, da njih zgled budi in množi v nas ljubezen do svetega križa, ljubezen do drage domovine. Živimo v časih, ko moramo to ljubezen dejansko kazati, in v takih časih dobro dene spomin na one junake, ki so se proslavili v tej dvojni ljubezni. Osrčeni torej po slavnem zgledu stojimo, bratje, vsekdar neprestrašeno za sveto vero naših prednikov, za svobodni dom naših očetov! Spominjaje se mnogih zaslug nevestinega očeta za vero in dom, oziraje se na junaška dela našega Vita, želeč, da bi mu bilo še mnogokrat mogoče enaka dela izvršiti domovini v prid in sovražniku v pogubo, vzamem kupico in pijem na tisočero srečo novoporočencema. Živela Lavra, hči junaškega očeta! Živel njen Vit!”

Do neba je po teh besedah segal radostni krik. Kupice zvene, vsakdo se rije in približa, da trkne z vzhičeno nevesto in veselja žarečim ženinom, ter izpije kupico na njuno srečo in zdravje.

Ko se hrup malo poleže, vstane stric Gregor. On, ki mu danes veselja kipi srce, mora ziniti nekaj besed; on, ki je toliko storil za ta radosti polni dan, mora odgovoriti na Herbartovo zdravico.

“Med seboj imamo,” pričenja Lavrin stric, “moža, ki iz gole ponižnosti skoraj sam za-se ne ve. Mi ga dobro poznamo, naši prijatelji Turki pa še bolj, ker je s svojo mogočno roko že pogosto udrihal po njih ter jim delil čudne spomine. Ker nas je Herbart Turjaški ravnokar navduševal, da naj se radi spominjamo svojih junakov, ter nam z imenom pokazal tega vzornika, namreč mojega prijatelja, Lavrinega očeta Brankota, in dragega mi Vita, naj se še spomnim tretjega junaka, ki je v naši sredi. Napijem torej Herbartu Turjaškemu, da bi bil še mnogo let strah Turčiji, ponos domovini!”

Zopet se vname hrum ter se širi med ljudstvom dalje in dalje. Ako vržeš kamen v vodo, delajo se vedno večji krogi, ter izginejo šele v daljini. Tako se je razširjevalo po mestu radovanje, glasno in navdušeno nazdravljanje Herbartu.

Zdaj se pa vzdigne Vit. To videti, viharno prične ploskati množica, in roka udarja ob roko, da se je skoro bati, da se ne bi razletela. Mine precej čas, preden po tem viharnem pozdravu Vit more govoriti.

Vit izpregovori naslednje besede:

“Naj vas, predragi, srčno zahvaljujem, da ste me ta dan, ki je najlepši mojega življenja, počastili v tako lepem številu. Hvalo vam torej, mili prijatelji, tudi izrekam v imenu Lavre, moje ljube neveste in žene. Omenilo se je mojih zaslug prečastno, povekševavno. Prijatelji, jaz nimam zaslug; storil sem vsekdar le po svoji moči svojo dolžnost. Pa med nami je mož, ki ima v resnici zasluge za vero in domovino; mož, ki je vsa svoja dolga leta daroval na čast domovini, v slavo svetega križa. Dovolite mi, dragi, torej, da napijem iskreno zdravico temu zasluženemu možu, junaku na svetnem in duhovnem polju, stricu moje Lavre — Gregorju. Mnoga mu leta!”

Kako je Vit govoril vsem iz srca, se je zdajci pokazalo. Stricu Gregorju ni bilo mogoče na izrečeno zdravico popiti kupico, ko ga zagrabijo vkljub vsemu branjenju plemenitaši, povzdignejo na svoje rame ter ga nosijo okoli po ulicah sredi vriskajoče množice, ki vedno vpije: Živel, stric Gregor, mnoga leta!

Lavrina poroka je bila za Ljubljano velika narodna veselica; povsem narodna, ker so se je udeležili vsi stanovi. Ni bilo razločka med žlahtnikom in prostim mestjanom; bili so Slovenci, in sicer takrat srečni, ponosni Slovenci, ker so imeli v srcu domoljubje, v žepu pa cvenk.

NA VISOKO.[uredi]

Bog Oče je ustvaril
gore in dole,
jih s trtjem zasadil,
da vince rode.

—Narodna.

Vsa Ljubljana hiti na dolenjsko cesto. Vsakdo bi še rad videl lepo nevesto, ter ji voščil srečo na pot, dobri Lavri, ki danes zapušča rojstno mesto in se podaja na novi dom kot žena junaškega Vita. Na Starem trgu, v hiši strica Gregorja od nje jemljejo slovo, ki je ne utegnejo spremiti na Visoko.

“Bodi zdrava, mila nam Lavra,” pravi Herbart Turjaški. “Ljubljana izgubi najboljšo, najlepšo svojo hčer, pa ponosna je zraven izgube, ker zna ceniti tvojega Vita. V imenu mesta ti želim vso srečo na lepem Visokem!”

Stric Gregor je še prekrižal svojo srečno nečakinjo z blagoslovljeno vodo in potem so se povzpeli bliščeči jezdeci na čile, okinčane konjiče ter se začeli pomikati naprej; vozovi so se polnili in sledili jezdecem in gledajoče ljudstvo je vriskalo, in ko se prikaže na pragu slavljena nevesta, ni bilo konca trušču in veselemu hrumu. Vse kliče Lavri in Vitu in stricu Gregorju nasproti; klobuki letajo nad zbrano množico; neštevilne roke z belimi robci se dvigajo kvišku, in odhajajoči ljubljenki voščijo sto sreč. Ko se tudi Lavrin voz pomakne naprej, zažene ljudstvo neizmeren krik in mnogo časa mine, dokler ne potihnejo zadnji klici.

“Kako se veselim tvoje sreče, predraga Lavra,” reče ji Marija, Stanislajeva žena, sedeča ž njo v vozu. “Ponosna smeš biti, ker Ljubljana še ni častila katere neveste tako kakor tebe.”

“Res je, da me gladi sreča, da mi vse hoče množiti veselje, pa, ljuba Marija, ena misel me ni zapustila pri vseh svečanostih, pri vsem radovanju, misel na zadnje besede viteza Vovka, ki jih je izgovoril, ko je bil zadnjikrat pred menoj. Njegove besede so mi grenile najmilejše veselje.”

“Kaj pa je rekel vitez temnega obraza, ljuba?”

“Zarotil se je, da se mora maščevati prej ali pozneje,” reče Lavra, in groza jo strese, ko se spomni hudobno sevajočih oči Marijinega svaka.

“Bodi pametna, pa zabi teh besed. Saj veš, da ljudje, ki si ne morejo drugače pomagati in svojim željam zadovoljiti, svoj srd tolažijo s tem, da žugajo in prete vsemu svetu. Zabi Vovka in njegovih praznih besed,” prosi Marija.

Ker je pot veselo družbo vodila mimo Dvora, jo Stanislav prisili, da se je radovala en dan v gradu Vitovega prijatelja. Potem so se vzdignili dalje na Dolenjsko, in Stanislav z Marijo je tudi moral ž njimi na pot, ki je polna šal in veselja.

Mrak se dela in mesec je priplaval na obzorje. Ne minejo dve uri, ko bode Lavra v obilni mesečini zagledala Visoko. Črez ta grič še morajo priti in prikazal se jim bode razsvetljeni grad. Lavra se ozira po okolici, ki se v luninem svitu prostira pred njo, petje ji doni na uho. Blizu voza jašeta presrečni Vit in enako srečni stric Gregor. Cesta vodi zdaj navzgor; na obeh straneh se širi lepa, gosta šuma. Počasi se premika vrsta potnikov naprej, ker je pot nekoliko strma. Črn oblačič zakrije mesec, da družbo obda tema.

Pok, — pok, — zagrmi v istem trenotku od vsake strani iz lesa, in Vitov in stricev konj omahne in pade na tla, in s konjema jezdeca. Vražji smeh se začuje iz lesovja; krik nastane in velika zmešnjava.

“Vit! Stric!” zavpije Lavra, in omedlevša pade v blazine nazaj. — — —

Satanska hudobija je izpodletela. Mesec stopi iz oblaka, in v njegovem svitu se vidi, da sla se Vit in stric Gregor ravnokar izmotala izpod konjev. Hudobneža vitez Vovk in njegov pomagač Luka, sta slabo zadela, ker se je bil mesec skril za oblak. Vendar sta menila, da sta dosegla svoj namen ter se spustila v beg. Nihče ni mislil v prvem strahu udariti za njima. Le konja sta, smrtno ranjena, končala življenje.

Na gričevem vrhu je mala planjava, prost kraj. Zraven ceste stoji visok, rdeč križ, znamenje našega odrešenja. Okoli križa kleči in glasno moli vsa družba, namenjena na Visoko. Vroča molitev puhti iz vsakega srca in hvaležna solza igra v Lavrinem očesu: Hvala in slava ti, Oče nebeški!

Čudno! Ko je družba odmolila in se podala naprej, je vsem še večje veselje polnilo srca, kakor pred prigodkom v gozdu. Petje se je začelo glasiti v dol in zdaj se začujejo pesmi od vseh strani; ljudje spoznajo, da se vrača Vit z mlado ženo na Visoko, ter mu v pozdrav pevajo pesmi.

Pred njimi se zasveti Visoko!

Vit je bil torej grajščak na Visokem. Dolenjska stran ima mnogo lepih krajev, pa lepšega ni kakor okoli tedanjega Vitovega gradu. Človek kaj rad gleda po okolici lepega pomladnega dne iz kakega griča. Prelepi razgled pa je bil iz Visokega, ko so drugo jutro po veselem prihodu Vitovi prijatelji in spremljevavci z Lavro občudovali krasni svet okoli gradu. Proti zahodu mole visoke gore v čisti zrak; vrhovi so še pokriti s snegom in se čarobno blišče v solncu. Kakor ogromen zid varujejo gore mično dolino, ki se širi pred gledavcem. Srebrn trak se vije bistra rečica kor postrvino oko, goni svoje male valove proti vzhodu in zlato solnce se ziblje v nji. Kakor da bi ne hotela rada zapustiti ljube dolinice, teka sem ter tja skozi temne loge, skozi in mimo belih vasi. Ozrimo se na desno ali levo, ali pogledamo proti vzhodu, moramo reči, da je blažen ta kraj. Kako se vzdigujejo po malem iz doline lahkotni griči, in od gričev odmeva slovensko petje 3 Na njih raste toliko čislano rdeče vino in zdaj, spomladi, v vinogradih vse mrgoli pridnih delavcev. Veselje se je razlegalo po teh gričih od nekdaj, in se bode, dokler jih bo Slovenec obdeloval. Nad griče pa se dviga ponosno Visoko, lepi Vitov grad.

Na Visokem je trajalo veselje več dni. Vedno so prihajali okoličani, pozdravljat mlado gospo, o kateri so okoli Visokega kmalu zvedeli, kako so jo Ljubljančanje ljubili, in kako je dobrega srca. Veselje je med ljudmi prikipelo do vrha, ko so zvedeli, da ostane Lavrin stric, duhovnik Gregor, na Visokem in da bode torej okolica imela svojega dušnega pastirja; zakaj tistih časov je bilo težko dobiti duhovnikov.

Ves prostorni grad je bil poln radostnih ljudi. V obojih dvorih so bile postavljene mize, za katere je smel vsakdo, ki je prišel na Visoko. In mize so nosile obilo mikavnih stvari in Vitovi sluge so pridno stregli s priljubljeno domačo kapljico, da se je v srcih vnemala vedno večja radost. Tudi pred gradom, kjer je bilo mnogo prostora, so posedavali okoli lipe ter napivali Vitu in lepi Lavri. Večkrat prideta grajšcak in Lavra ter stopata med veselimi ljudmi, pogovarjaje se tu in tam. In vsaka beseda, ki jo mlada gospa izgovori, je množici tako všečna in ljubezniva, da je ne more prehvaliti in se radostni klici odmevajo v nebo. Kadar kdo nazdravi ljubeznivi, prijazni gospodi, zagrmi po vsem gradu:

“Živela Lavra! Živel Vit!”

Pred gradom na trati osnujejo narodni ples pri narodnem petju. Ko si odpočijejo od viharnega plesa, zopet pojo narodne pesmi, kakor tisto:

Stoji, stoji tam lipica
pod lipo hladna senčica;
pa v senci miza kamnata,
na štiri ogle rezana.

In starejši možje so tudi poskušali pevati med seboj, veseli med veselo mladino, in smeha je bilo obilo, ko je prileten možek z rdečkastim nosom prav dobro zapel:

En starček je bil,
je vince rad pil;
ko je kup’co popil,
je pa drugo nalil.

Navdušenje za Vita in gospo njegovo je bilo od ure do ure večje. Z živo pohvalo je nekdo dalje časa govoril, da je za takega ljudomilega grajščaka, kakor je Vit, pripravljena vsa okolica darovati vse, o času potrebe tudi umreti. Vsi, ki morejo nositi orožje, pojdejo ž njim v boj! In kmalu so pričeli popevati bojno pesem in sablje so se blesketale v solncu:

Moja svetla sabljica
bo zdaj moja ljubica,
ta me bo objemala,
da bo kri se vlivala.

Moja svetla pušica
bo pa moja ženica,
kogar ona položi,
nihče njega ne zbudi.

Prav norčavo je poskakoval mlad mož, o katerem nihče ni vedel, kdo da je in od kod. Obnašal se je, kakor da bi bil dobil posebej povabljen na Visoko delat burke. Ako ga je kdo vprašal, kako mu je ime, je zavpil, da so ga krstili Luka, in mnogokrat je pel s šaljivim obrazom:

Nikol’ ne bom pozabil
očeta svojega,
ki zmeraj me je vabil:
sin, pit ga pojdiva!

Pa Luka Vohač, ki je bil norčavec, je sčasoma prehudo začel divjati in se nazadnje skregal s služabniki. Ko ga Jurko, Vitov strežaj, zastonj opominja, naj bode miren, in Luka le grozneje vpije, potisne ga Jurko z Visokega.

Pobiraje se na strmem potu, Luka preti s pestmi proti veselemu gradu.

NASPROTNA BRATA.[uredi]

Primi celov, zemlja mila,
primi srce moje v dar,
da bi vedno matka bila,
nepozabljena nikdar!

—Dr. F. Razlag.

“Kaj, da vendar Luke tako dolgo ni iz Visokega?” pogosto vpraša vitez Vovk, ker mu je samemu v Zavrhu dolg čas in ker ga žene silna radovednost, kako je na Visokem. Luka se je bil podal na Vitov grad, da bi se sam prepričal, koliko zmešnjave sta storila on in vitez v Lavrino življenje, ker sta ji podrla moža in strica v prah. Pa dolgo mora vitez čakati, da se Luka povrne v Zavrh.

Na videz truden vendar prijaše Vohač nekega večera ter se takoj poda v vitezove sobe. Smeh sili Luka in gnjev ga tlači obenem.

“Pa moj Luka, kaj se držiš tako nenavadno kislo?” ga urno nagovori Vovko, ter svetle male oči pazljivo vpre v njega, hoteč Luki brati iz obraza dobre ali slabe novice.

“Gospod, ob pamet pridem, ob vso pamet, preden vam vse dopovem. Menim, da se nisva rodila srečnega dne,” zdihuje Vohač ter išče, kam bi se vsedel.

“Kaj? Povedi! Kako je na Visokem?” sili Vovk in potegne upehanega Luka na stol. “Kako je na Visokem? To hočem najprej slišati.”

“Kako je na Visokem?” ponavlja vprašanje zviti Luka. “Ravno tako, kakor si vi ne želite. Vrag se igra z nama, zakaj vedite, — pa vsaj me tako grozno ne glejte, — konja sva postrelila, ne pa Vita in Lavrinega strica! Pri tem pa bi človek ne prišel ob pamet?”

“Kaj praviš, kaj? Lažeš!” kriči Vovk, da Luka strahoma vstane ter odstopi nekaj korakov. “Nisem videl pasti oba,” divja vitez dalje, “nisem čul vpitja, Luka, in ti praviš, da to ni res?”

“Jaz sem tudi videl pasti oba, vitez, namreč konja, jezdecema pa nisva ne skrivila lasu. Saj imam zdrave oči in sem zdaj bil dva dni na prijaznem Visokem ter imel dosti časa se prepričati, da sta Vit in stric Gregor tako zdrava kakor vi ali jaz, vesela pa tisočkrat več. Še jaz sem bil, ne bodite hudi, na Visokem vesel ter tam užival kratek čas, dokler me niso potirali skozi grajska vrata zavoljo neke malenkosti, da sem si zopet odri komaj zaceljena kolena. Zato pa sem storil obljubo, da se znosim nad komur le mogoče na Visokem, ker so tako prijazno ravnali z menoj. Posebno mi je ostal v spominu ošabni Jurko, nekak prvak Vitovih hlapcev; ne pozabim njegovih pesti. — Pa da vam rečem, tako veselje je kraljevalo na Visokem, toliko ljudstva, toliko plesa in petja, in grad tako imenitno okinčan, da —”

“Molči, pa se poberi,” zagrmi razkačeni vitez, ter z roko udari po mizi. Vohač se namuzne ter tiho izgine izpred oči svojega ljutega gospoda.

Vitez odpre okno, da si v nočnem zraku ohladi vroče čelo. Nasloni se ter gleda v tiho, mirno noč. Zdaj pride mesec na malo obzorje nad Zavrhom in obsije Vovkovo lice, katero se je zelo izpremenilo jeze in srca. Kri mu sili v glavo, srce viharno bije, kakor da bi hotelo razgnati prsa. Da je črna tema, videlo bi se jasno svetiti vitezevo oko.

“Ti prokleti mesec,” škriplje Vovk in dela pesti proti nedolžni luni, ki mirno sveti v hrib in dol. “Ravno, ko hočeva ustreliti, se skrije, ravno tedaj! In se ne drži, kakor da bi me zdaj zasmehoval? Oj ti!”

Zopet zatelebne okno ter se poda spat, pa spanje beži od njega, šele proti jutru malo zatisne oči, in ko ga prebudi beli dan, mu je prva beseda kletev, da mu je izpodletek zlobna namera.

Vohač stopi v sobo. “Ako smem kaj govoriti, vam naznanjam to-le: Vaš gospod brat vas je prišel obiskat! Stanislav iz Dvora je tu! Stanislav je tudi bil na Visokem, in še kako dobre volje!”

“Molči mi o Visokem, ako hočeš, da ti ne strem glave. Kaj pa Stanislav hoče? Le naj pride, sem radoveden, kaj bode prinesel. Že dolgo nisva govorila. To je brat!”

Pri zadnjih besedah stopi Stanislav v sobo. Brata si zdaj stojita nasproti.

V Dvoru sta se rodila oba; Vovk je leto in nekaj starejši. Ista mati ju je dojila, isti oče ju pestoval, a vendar svet ni videl različnejših bratov, kakor sta bila Vovk in Stanislav. Različna sta si bila po duši in telesu. Vovk je mala, slabejša postava proti visokemu, krepkemu Stanislavu. Kakor je moško in odprto Stanislajevo oko, tako nemirno se suče Vovkovo, skušajoče se skriti za gostimi obrvi. In kako različno je šele njuno dušno življenje! Kako nasprotna sta si bila v svojih mislih in dejanjih od mladih nog! Vedno se je razlegal krik po Dvoru in okoli Dvora, in ako si povprašal, kdo ga dela, vsakdo ti je odgovarjal: Mali, poredni Vovk. Ako je kdaj Stanislav bornemu dečku podaril svoj kos kruha, gotovo je Vovk kje prestregel reveža, ki se je že kruha veselil, mu iztrgal kos ter ga še povrh naklestil. Roditelja sta poskušala vse, da bi poredneža izboljšala, pa vse je bilo bob ob steno. Nihče pa ni znal mladega Vovka huje razjeziti, kakor da je omenil dobrega, pridnega Stanislava.

Ko je Vovk odrastel, ostal si je enak, le da se je obnašal še bolj zoperno. Bil je za Dvor prava kuga, kakor pravimo. Oče je bil večnega vrišča in prepira sit ter želel sinu od sebe, zakaj Vovk se je včasih hudo pregrešil zoper otroške dolžnosti. Pride nekdaj čudni sin Vovk domu ter stopi naravnost pred očeta. Kje se je potepal pretekle dni, za to ni smel nihče povprašati, tudi oče ne. Temu je le kratko razložil, da si želi samotni Zavrh in da mu ga naj oče, ako mu je ljub mir, kupi prej ko mogoče. Očetu je bil ljubši mir kakor denar, in zato je za porednega Vovka kupil Zavrh od dosedanjih posestnikov, ki pa so bili na slabem glasu. Mladi vitez Vovk niti slovesa ni vzel od roditeljev ali od brata, samo potuhnjenemu Vohaču je mignil, pa sta odjezdila v Zavrh.

Obiskal ni več rojstnega Dvora; še tedaj ni utegnil priti, ko mu je umrla mati, dasitudi ga nič ni zadržavalo. V Ljubljani se je včasih prikazal, pa gotovo tedaj ne, ko se je zbirala moška mladina, da jo udari proti sovražniku. Ljudje so tudi pravili, da se izogiba cerkev kakor hudobec križa, ter ga imenovali “črnega viteza,” morebiti tudi zavoljo njegovega zatemnelega Zavrha. Zgodilo se je vsled takih in enakih Vovkovih lastnosti, da ni bilo človeka najti, ki bi “črnega viteza” vsaj po imenu ne poznal, pa čislal ga ni nihče, ljubil še manj; in ker je vitez to čutil marsikaterokrat, začel je misliti, da ga svet sovraži in po krivici, ter tuhtal v svojem Zavrhu z Lukom, kako povrniti to sovraštvo vsemu svetu.

Hudobni ljudje sovražijo vsakega dobrega človeka. Ako je kdo proti Vovku govoril o njegovem bratu Stanislavu, se je vitezu jeza videla na obrazu; in še bolj je črtil dobrega brata, kadar je čul pripovedovati, kako se je Stanislav tu ali tam slavno obnašal. Vsekdar se je zdelo Vovku pri takih priložnostih, da mu ljudje vse to nalašč vežejo na ušesa, kakor da bi hoteli reči: Glej, vitez Vovk, ti si pa tak malopridnež! Enako kakor brata je črtil druge poštene možake, kakor Herbarta Turjaškega, Vita, strica Gregorja in druge.

Nasprotna brata si torej zdaj stojita nasproti.

“Da si mi zdrav, brate,” prijazno izpregovori Stanislav ter Vovku poda desnico. “Ker tebe ni nikdar v Dvor, pridem jaz v Zavrh.” “To je lepo, Stanislav, da me obiščeš! Bil si pač vedno dobri Stanislav,” odvrača vitez Vovk s komaj prikritim gnjevom. “Vendar kako, da si tako shujšal, odkar sva se zadnjikrat videla?”

“Vidiš, da se opiram na palico. To sem prinesel iz zadnjega boja. V vojski, v kateri sem bil z Vitom, me je zadela turška puščica v desno stegno ter me skoraj neznatno ranila, pa puščica je bila zastrupljena. Torej hujšam, dragi moj brat. Rana se ne celi, in strup se počasi širi po vsem telesu, in preden zopet pride pomlad, bom počival pri svojih prednikih.”

“Kaj govoriš? Ti umrl? Kaj še,” naglo poreče Vovk; lice se mu zasveti, kakor da bi ga prešinil vesel čut. “Jaz, jaz, ki toliko trpim, jaz prej nego ti!”

“Saj ti je znan učeni Milvanus v Ljubljani. On, ki ve za vsako bolezen zdravila, on mi je naravnost povedal, da za-me ni leka, da se naj pripravim za odhod iz tega sveta. Sam dobro čutim, kako od dne do dne pešajo moči; prepričan sem, da ima Milvanus prav. Jaz, ki sem že mnogokrat smrti gledal v oči, se je tudi zdaj ne bojim. S teboj pa bi se rad še kaj pogovoril, preden mi odbije zadnja ura, rad bi te prosil to in ono.”

“Prosim te, ne govori tako, Stanislav,” opominja Vovk z ginljivim glasom, a vendar težko zadušuje veselje, ki se mu je vnelo v hudobnem srcu.

Sedeta k mizi in Luka prinese zlatega vina, da trčita na zdravje.

“Prvo je,” prične Stanislav, “moj ljubi brat, da me nehaš mrzeti, me sovražiti; da mi odpustiš iz srca, ako sem kaj zakrivil zoper tebe. Nerad bi šel iz sveta, da se ne bi spravil z bratom.”

“Pusti to, Stanislav, pusti! Jaz nimam nikakšne jeze zoper tebe, četudi se res nisva nikoli posebno dobro imela. Kaj jaz morem za to, da nisem tako mehkega, rekel bi, tako prikupljivega značaja, kakor ti? Kaj jaz morem za to, da nisem od matere narave obdarovan tako kakor drugi ljudje? Ako sem pa v premoženju malo prikrajšan, nič ne de; še lahko živim. Pa, Stanislav, to, da pri Lavrinem stricu za-me nisi rekel dobre besede, temveč menil, da Lavra ne sme v Zavrh, to sicer ni bilo bratovsko od tebe, pa bodi pozabljeno.”

“Ali, Vovk, znati moraš sam, da Lavra ni hotela vedeti nič o tem, da bi postala tvoja žena. Kdo bi jo torej silil v zvezo, za katero ne mara. Stric Gregor? Tudi nima take oblasti. In le pomisli, — saj smem govoriti odkritosrčno, — le pomisli, kako se je začelo govoriti o tebi, ker se nikdar, nikdar nisi podal zoper naše sovražnike, ki prežijo na vseh straneh, kako bi nas zatrli. Vsakdo že vpraša, čemu nosi vitez Vovk meč?”

“Nosim meč,” odvrne nekoliko srdito Vovk, “da branim samega sebe, ako me kdo napade; nosim meč ker imam pravico, ker sem vitez. Pa nikdar ne pričakuj, Stanislav, da bi se jaz za druge ljudi podajal kdaj v nevarnost. Kaj imaš ti zdaj od tega, da si se dal Turkom raniti? Ostal bi bil doma in si ohranil zdravje!”

“Kadar kliče domovina — —”

“A kaj, domovina,” seže Vovk naglo v besedo. “Ta reč se že tako, da naravnost rečem, neumno rabi, da se mi v resnici gnusi, ker se vedno ropota o domovini.”

“Beseda domovina ni ti mila, Vovk?” vpraša Stanislav.

“Ne vem, kako bi se to moglo zgoditi, ker me hoče jeza zgrabiti, kadar čujem to besedo. Domovina! Kaj je to? In Lavrin stric je še nekdaj rekel celo pobožno: “Naša lepa slovenska domovina! — Bi se naj človek ne jezil ali vsaj smejal, ko čuje tako čvekanje? Kaj Stanislav?”

“Najboljši ljudje, ki so se kdaj rodili v svet, so goreli za domovino, in moj brat bi se ne prišteval rad tem ljudem? Najslavnejši pesniki vseh časov so najkrasnejše pesmi zlagali o domovini ter poudarjali, da je slavno in sladko umreti za njo! In ti, Vovk, bi domovine ne ljubil, ne bil pripravljen zanjo kaj žrtvovati?”

“Naj ti nekaj rečem, Stanislav. Tisti ljudje, ki so kvasili, da je neizrečeno sladko in slavno umreti za domovino, ravno tisti ljudje so radi pobirali pete pred sovražniki, in še mojstri so bili v tem. Možaki take baže, kakor je stari rimljanski Horac, mi ne dokažejo nič. Če se ne motim, se ravno ta Horac prizadeva v neki pesmi mladini natvezati, češ, kako je sladko in slavno umreti za domovino; isti Horac nam pa v drugi pesmi brezsramno pripoveduje, kako jo je nekdaj popihal pred sovražniki. In prav je imel, da se jim ni dal posekati.”

“Ako kdo pobegne pred sovražniki, kar se je tudi že zgodilo, in se še bode, ali ti more to biti povod, da se domovine z vsem srcem ne okleneš? Je še kateri narod beg poveličeval kot slavno delo? Si ni ves svet v tem ene misli, da je slavnejša smrt v hrumu ljutega boja, kakor dolgo življenje, pridobljeno morebiti po sramotnem begu? Ako je ves svet tega prepričanja, da je človekova dolžnost ljubiti domovino in to ljubezen tudi o potrebi pokazati, se hočeš ti, Vovk, ponižati tako, in ogrditi, da bi si upal reči: “Jaz ne maram za domovino?”

“Jaz nimam, jaz ne poznam domovine,” kratko odvrne Vovk.

“Vsak človek ima svojo domovino, torej tudi ti. To je tista draga dežela, v kateri se človek rodi, v kateri toliko rad živi; tista mila zemlja, v kateri si kdaj želi počivati. Le vprašaj nesrečneža, katerega so neugodne razmere pregnale iz domovine, če ne misli vedno na njo, če mu ne koprni srce po nji. Solza mu kane iz žalnega očesa, ako pride gotova vest, da ne bode v domači zemlji prostorčka, kjer bi mogle počivati njegove kosti. Na tujem ne čuje sladkega jezika, katerega glasovi so mu v zibelki prvokrat doneli na uho; v katerem je začel klicati mater in očeta, sestrice in brate; v katerem je molil prvo molitvico. In v domovini so si vsi bratje in sestre, ker govore jezik, ker jih veže ista zemlja, isto podnebje. Vovk, ti moreš ostati doma, ko pridere sovražnik in tepta po tej ljubi domovini, jo pustoši in razdira? Ti moreš ostati doma ter ne pomagati in ubraniti, da sovražnik tvojih rojakov ne grabi in goni v krvavo sužnost? To moreš, Vovk? In vest ti more reči, da se nisi pregrešil zoper važno dolžnost? Ni res, ne, Vovk, da bi ti včasih vest ne očitala, da bi te ne gnala nikdar v vrsto srčnih braniteljev domovine! In dalje; ako v tej ljubi deželi ti in tvoji rojaki govore slovenski jezik, zakaj bi ne rekel, da ti je domovina slovenska? Da je lepa, krasna in mila, moraš priznati sam. Kdo bi torej ponosno ne rekel: Naša lepa slovenska domovina! Kdo bi je ne ljubil, zanjo ne delal, ne žrtvoval za lepo slovensko domovino!”

“Pusti to, Stanislav; znano ti je, da jaz takih reči nikdar nisem hotel razumeti. Kaj meni mari za slovensko domovino! To so samo take besede in ti boš med našimi plemenitaši skoraj sam s svojo slovensko domovino.”

“Ne, nisem sam te misli, dragi moj; mnogo jih misli enako kakor jaz. Ako bi pa tudi kdaj to mišljenje, to prepričanje o naši domovini, o našem slovenskem jeziku, o naših domačih šegah med plemstvom izginilo, na večno ne bode spalo, zopet pride čas, ko bode ogrevalo in navduševalo vsa srca. Če si tudi ne bode popolnoma svest ta ali oni te domoljubne misli, v dejanju domovini nikdar ne bode manjkalo sinov, ki jo bodo branili z roko ali z umom; ki bodo širili ljubezen do nje, širili njeno slavo po svetu; ki bodo čislali domovino katero so nam izročili, jezik, katerega so govorili, vero, v kateri so nas odgojili naši očetje. Brez skrbi bi umrl, samo da bi prej mogel svojega sina utrditi v teh načelih, mu vsaditi v srce trojno ljubezen: Ljubezen do doma, ljubezen do naroda, ljubezen do vere!”

“Meni to geslo ni kar nič vredno,” povzame Vovk. “Domovina! Doma sem lahko povsod, saj je svet velik. Narod! Kaj je ležeče na enem človeku? Če jaz nič nočem vedeti o svojem narodu, če jaz nič ne delam zanj, kaj za to? In vera, vera! Koliko je ver na svetu, nasprotnih, manj ali bolj neumnih! Moja je ta, da nimam nobene.”

Dolgo sta se brata tako pričkala in prepirala, zediniti se seveda nista mogla. Na eni strani srce, ki bije za vse, kar je dobro in lepo v blagem pomenu; na drugi pa srce, v katerem ni niti poštenega čuta več, v katera so se vgnezdile nizke strasti, noseče slab sad.

Stanislav se poslovi od sebi toliko različnega brata. Danes je šele izvedel, kako daleč sta narazen.

“Torej se ločiva, ne kot nasprotnika, kot ljubeča se brata,” pravi Stanislav, ter mu podaja roko.

“Četudi jaz ne nosim in postavljam svoje ljubezni na ogled, ne misli nikdar, moj Stanislav, da bi je ne imel v srcu. Če sva tudi raznega značaja, brata si ostaneva vendarle.”

“To tudi, Vovk: Podpiraj mojo Marijo, kadar mene več ne bo. Pomagaj ji, svetuj ji, tolaži jo. Vdova potrebuje podpore. Glej na to, da se Milan vzgoji tako, da bo svojemu stanu delal čast.”

“Tvoje želje hočem, kakor je bratu spodobno, izpolniti; o tem bodi prepričan. Koliko star je že tvoj Milan?”

“Tri leta in nekaj črez. Brhek deček je, da ga je veselje gledati, in njegov ded, najin oče, me vedno naganja, naj mu za nekaj časa pošljem vnuka. Kadar bode trgatev, tedaj.”

Brata se poljubita. Nemara s takim občutkom je Vovk objel svojega brata ter stisnil na prsa, kakor nekdaj na Getzemanskem vrtu Juda Iškariot svojega Gospoda.

Stanislav se je že davno odpeljal, Vovk pa še vedno stoji tam, kjer sta se ločila, ter gleda po cesti, po kateri je oddrdal bratov voz. Kaj neki gleda tako strupeno? Kaj mu je sicer bledi obraz ožarel? Zdaj mrmra nerazumljive besede, zdaj žuga s pestjo za onim, katerega je ravnokar poljubil. Začne si roke meti ter se glasno smeji, gledajoč še vedno za bratom, ki že je davno izginil.

“Le umri, Stanislav! Prej ko ugasneš, bolje je. Lahkeje bom dihal, ko zvem, da te ni več. Ha! Stanislava ni več! Sladka misel! Kako sladka šele bode resnica! Dokler še živi, se mi vedno dozdeva, da stoji za menoj ter gleda na vsako mojo stopinjo. Še v spanju se mi prikaže ter mi očita, češ, da se ne obnašam viteško. Zakaj bi nikdar ne imel miru? Torej le umri, kmalu umri, Stanislav! — Pa kako bi bilo to? Kako bi mogel Dvor, v katerem Stanislav zdaj kraljuje, spraviti v svojo last? Dvor je lepše posestvo kot Zavrh; to se ne da tajiti. Zavrh in Dvor, oboje bi rad imel. Kaj, ko. bi po Stanislavovi smrti jaz bil varih malega Milana? Deček bi kmalu šel za očetom; za to bi že poskrbel. Pa vdova? Kaj počnem ž njo? Luka Vohač je zvita buča, tega ne morem tajiti; on mi bo pomagal pri tako težkih vprašanjih, on mnogokrat pravo zadene. To pa je moj sklep: Milana ti hočem vzgojiti, Stanislav, pa nekoliko drugače, kakor si želiš! Ha! Ha! Kje si, Vohač?”

Pa Vohač se ni dal priklicati. Kadar je imel svoje muhe, za ves svet ni prišel na dan. Najbrže se je v kaki kleti kratkočasil s tem, da je štel, koliko kupic vina ima človek zadosti, da si dobro pogasi žejo. Luka je to že mnogokrat skušal izvedeti; štel je, da je marsikdaj prištel do dvajset, trideset in še več, pa do konca še nikdar ni bil prišel. Torej se je tolažil s tem, da se njegova žeja sploh ne da ugasiti.

Črez nekaj dni ga vendar ujame vitez Vovk.

“Ti si nehvaležen, Luka, da ti povem. Kadar te hočem imeti, te ni! Hočeš, da se ločiva?”

“Da mi ne morete nič očitati, vam samo rečen, da sem bil minule dni hudo bolan, se mi mora poznati; in kar se tiče ločitve, vas prosim samo ziniti besedici: Idi, Luka! in Luka bode takoj odšel.” Prepričan, da vitez ne more brez njega obstati, je Luka pogosto govoril tako ošabno.

“No, Vohač, ti si pa resnično bolan, umiri se ter vzemi tega zdravila!” S temi besedami potisne polno kupico pred Luka, ki se je tudi kmalu umiril in postal prav vesel.

Dolgo sta se pomenkovala, ter pridno prijemala za kozarce. Videti je bilo, da vitez sili v Luka, ki pa dolgo noče privoliti.

“Sto zlatov! Moja zadnja ponudba,” zarenči vitez nazadnje.

“Udariva,” se odreže Vohač.

Oporoka.[uredi]

Zvezda se utrne —
in človeka črni pot ogrne,
poleg njega zvesta duša joka,
mrtvega na pare deva,
v solzah omedleva.

—Fr. Cegnar,

Iz pustega Zavrha hajdimo pogledat v prijaznejši Dvor, Stanislavovo posestvo. Stanislavov Dvor ni tako skrit med pustimi gorami kakor Vovkov gradič. Lepa rodovita dolina se širi od Savinih bregov na dolenjski strani; semtertja so raztreseni logi in pašniki, njive in senožeti, prašna in nasejana polja. Proti zahodu, kjer se začenjajo Vzdigovati griči in vrsta večjih in manjših hribov, stoji na koncu doline na mali višini Stanislavov Dvor. Daljša stran na štiri vogle zidanega gradu je obrnjena proti vzhodu in iz pomolja prvega nadstropja lahko pregledaš vso mično dolino tja do zelene Save; in iz štajerske strani se v Bolncu blišči Sevniški grad in trg pod njim. Ako o primernem času stopimo skozi glavna vrata v veliki dvor, katerega obdajajo štiri strani gradu, začudi se oko nad lepoto okusno razdeljenega vrta; tukaj rože rade cveto, ker so varne pred hudimi vetrovi in jih hladi v poletni vročini dobrodejni dež, katerega naliva stari vrtnar na svoje gojenke. Skozi zahodno grajsko stran pridemo v drug vrt, ki v sebi druži ne le, kar je očesu dopadljivo in lepo, temveč tudi druga koristna zelišča, jedilna in zdravilna. Kdor hoče poletni vročini uiti, naj se vsede v hišico na koncu vrta, ali pa naj zapusti vrt in stopa navzgor hribovja, v gosto senco ljubodišečih jelk. — Gotovo, Dvor je lepo, prijazno ležeče posestvo. Srečni ljudje, ki prebivajo v zalem Dvoru!

Srečni ljudje? V bliščečih gradovih tudi ne vlada vedna radost, tudi ne prebiva nepopačena zadovoljnost. Tudi v prekrasne sobane se prikrade večkrat, kot bi človek mislil, neizmerna žalost ter sili na videz srečne prebivalce toliko občudovanega gradu, da točijo najgrenkejše solze! V borni hišici dostikrat prebiva večja sreča.

Minula je prijetna pomlad, prešlo poletje s svojimi hudimi urami in jesen se že bliža svojemu koncu. V Dvorskih vrtovih ni več rožic, vse so pomorili mrzli vetrovi, ki so prevzeli vladarstvo, ter pregnali še podleske iz zapuščenih travnikov, nemudoma trgajo zadnja peresca od nekdaj tako obživljenih vej.

Ali prebivajo v zalem Dvoru srečni ljudje?

Črna noč pokriva grad in njegovo okolico. Ljuto se tepejo vetrovi okoli prostornega poslopja. Od hribov se čuje mogočen hrum, zakaj vihar stresa lesovje. Grozno drvi Sava, in vzburkani valovi besnijo hrupeči proti sestri Donavi. Dež lije, kakor da bi se bilo pretrgalo nebo; silen vihar ga goni in bije na dvorske zidove ter skuša ulomiti šipe v oknih. Temen je ves grad, le okno na zahodnem koncu južne strani je slabo razsvetljeno. Zdaj se vidi luč; od okna do okna se pomika naprej do vzhodnega konca omenjene južne strani. Odtod zopet hiti naprej na vzhodni strani do srede. Tu obstoji. Pol okna se odpre. Hudi vihar, ne tepi dežja v bledi, skrbi polni obraz! Usmili, grozovitnik, usmili se, ter ne metaj težkih kapelj v nežne, solzne oči, ki hočejo predreti črno noč! Molči vsaj nekaj trenotkov, da začuje uboga gospa toliko zaželjenega ropota kopit! A ti, vihar, si neusmiljen, le naprej bučiš! Ni ti mar za potnika, ni ti mar za materino srce, ki hoče počiti prevelike bridkosti!

Zopet hiti luč nazaj od okna do okna na konec južne strani in mlada bleda gospa tiho stopi v malo razsvetljeno sobo k postelji ter z neizrekljivo žalostjo pogleda na bolnika, ki zdaj mirno spi. Poklekne k postelji, prime bolnika za roko in išče žilo; — počasi bije, vedno bolj počasi, in zdravnik je rekel, da, ako se to zgodi po noči, bolnik ne bode črez polnoči živel niti uro; in zdaj že celo uro slabeje bije najdražja srce, in preden udari eno po polnoči, bode nehalo biti po redno. Oklene se hladne bolnikove roke, nagne glavo in obilne solze teko na njo, na roko predragega moža.

Ali so v zalem Dvoru srečni ljudje?

Bolnik odpre trudne oči in proseč jih vpre v plakajoče lice svoje soproge.

“Ne plakaj, moja Marija, ne plakaj! Prosim te, ne plakaj, saj me ljubiš! Ali Milana še ni domov?”

Tiho, lagano govori; oči se zopet odpro.

Uboga Marija! Kolikokrat je že hitela na sprednjo vzhodno stran ter silila razbeljeno čelo v poznojesenski siloviti vihar! Kolikokrat je že vpirala oči na cesto, ki vodi proti Dvoru, da bi videla, jaše li kdo proti gradu, da bi vsaj slišala kakšen ropot! Ničesar ne more videti, kakor neusmiljeno, črno, temno noč, ne slišati, kakor razuzdano tuljenje borečih se vetrov.

In vendar mu je najvročejša želja, da še enkrat vidi sina, da še enkrat objame Milana ter mu na mlado cveteče lice vtisne zadnji očetov poljub. Pa Milana še ni, Bog ve, če še dospe o pravem času.

Stanislav, Vovkov brat, je bil spomladi rekel, da ni več dolga nit njegovega življenja; in žalibože, resnico je govoril. Moči so pojemale venomer, ostrupljena je že skoro vsa kri, in kar je še dobre in zdrave, ta ne zamore povrniti zdravja. Stanislav je na pragu v večnost, pripravljen napraviti zadnjo važno stopinjo. Stric Gregor je bil v Dvoru, še ne dolgo; tudi njegov prijatel Vitje bil prišel iz Visokega poslovit se od vojskinega tovariša. Vse je v redu, le svojega Milana bi Stantslav še rad dobil pred oči.

Danes zvečer bi že bil moral dospeti z Milanom oskrbnik Tomaž, najzvestejši služabnik v Dvoru. En dan je do deda, eden nazaj; pred dvema dnevoma pa je odjezdil, da bi prinesel Milana umirajočemu očetu, in še ga ni!

“Še ni Milana?” je bil rekel Stanislav. Ljubezen more vse premagati. Marija vstane od postelje, si otrne solze in naglo stopa pa stopnicah v družinsko sobo, kjer vsi kleče ter molijo za svojega gospoda. Plak zaženo, ko vidijo objokani, trpeči obraz Milanove matere, zakaj že tretjo noč ni prišlo spanje na njene trudne oči.

“Ali ni še nihče čul, da bi se bližal Tomaž?” popraša žalostna gospa. — Nihče si ne upa odgovoriti.

“Nič nismo čuli, milostljiva, pa jaz pojdem tretjekrat Tomažu naproti ter pridem le ž njim domov!” Tako se črez nekoliko časa oglasi eden izmed hlapcev in izgovorivši izgine skozi vrata v temno noč.

Marija se poda zopet k Stanislavu.

“Mati božja, zavetnica moja, tolažnica mila, ozri se, blaga, na me!” Tako vzdihuje reva, ko stopa po stopnicah navzgor. Zopet poklekne k postelji, vzame bolnikovo desnico v roke in plaka, kakor še ni plakala nikdar. To jo nekoliko umiri.

Stanislav se zopet zave; vesel mu je obraz, in oko se mu mirno sveti, kakor iz boljšega sveta. Milo pogleda Marijo z nežnim smehljanjem ter ji stisne roko.

“Še ni Milana? Gotovo si moj oče niso upali v takem času pustiti vnuka na pot. Tako je. Imajo popolnoma prav. In ti, moja mila?”

“Nehaj govoriti, nehaj, ker ti govorjenje dela bolečino, Stanislav,” prosi žena.

“Oj ne, bolečine ne čutim nobene več; skoraj bi menil, da sem zdrav, tako dobro mi je. Lahko govorim, res. Naj torej govorim nekoliko s teboj, mila moja Marija, zdaj ko morem. Vsedi se, draga, tu sem. Ker me je Bog odločil k sebi vzeti, ker te morebiti v kratkem zapustim, prosim te pri vsi ljubezni, ki bije v najinih srcih, ne žaluj, Marija. Kdo bi se ustavljal božjim naredbam, kdo zoper nje godrnjal? Jaz pojdem v boljši svet, in ker vem, da me iskreno ljubiš, mi to privoščiš. Za malo časa le bova ločena. Ti tudi prideš za menoj v one blažene kraje, kjer ne bova več ločena, Marija! Tam ne bova več ločena! Tam, kjer ni bolezni, ne trpljenja, ne žalosti, ne solz; tam, kjer naju bode izprehajala neizrekljiva radost, naju obdajala neminljiva sreča, tam ne bova več ločena! Torej ne žaluj, ako grem pred teboj v presrečni kraj. Varuj se za najinega Milana, čuj! Za Milana se varuj!”

Rahlo jo potegne k sebi ter poljubi drago ženo.

In zopet brez truda nadaljuje: “Vse je oskrbljeno, oporoka je tukaj na mizici. Ti gospodariš, dokler Milan ne odraste; ti, nihče drugi. Milan bo gotovo, kakor se dobremu sinu spodobi, dobro ravnal s teboj, sicer imaš odločeni del, da si lahko brez skrbi.”

“Uči najinega Milana ljubiti Boga nad vse, zvesto držati se svete vere ter ljubiti in braniti svojo domovino do zadnjega diha.”

“Daj ta poljub Milanu; tako. Obljubi mi, da se ne žalostiš, ako se kmalu poslovim od tebe. — Veš, nikar ne žaluj! — Večno ne bova ločena! — Bodi srečna, — Bog — bodi — s teboj — Marija!”

* * *

Mrtvaška sveča trepetaje sveti. V neizmerni bolečini bleda gospa glasno moli: “Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega” Tudi Stanislav moli ž njo; ustne se mu premikajo. In ko domoli hrabra Marija do: “in večno življenje. Amen!” nehalo je biti Stanislavovo srce, duša je z velikim zaupanjem stopila pred Sodnika. Vdova Marija vstane, prekriža ljubljeni obraz, zatisne oči ter poljubi belo čelo.

Nato se omedlevša zgrudi na tla.

Milana torej Stanislav ni več videl. Res, da prijezdi v jutranjih urah oskrbnik Tomaž od deda na smrtno upehanem konju. Živa duša si ga ne upa ogovoriti. Kje je Milan? Zakaj je Tomaž prišel brez Milana v Dvor? Zakaj gleda tako žalostno?

Kakor hitro je prišel, poda se Tomaž v gornje sobe, povedat kako in kaj. Prvo je bilo, da pokliče pomoči gospej Mariji, ki je bila omedlela. Glasen jok se razlega po gradu, ko zvedo, da Stanislava ni več. Tomaž dopove starejim ženam, kako je silno skrbeti za gospo, da je prevelika žalost ne umori, nje, ki še cele svoje nesreče ne ve! Takoj pošlje hlapca na Visoko naznanit žalostno dogodbo, drugega odpravi v Zavrh po brata Vovka.

Vihar mine proti jutru, oblaki izginejo in vzdigne se gosta jesenska megla, ko je pričelo solnce ogrevati. Zopet sije na zemljo v prijazni kraj okoli Dvora in gleda razdrtije, ki jih je napravil grozni vihar. Skuša tudi gledati skozi okno v grajsko kapelico, pa ne more, zakaj črna zagrinjala odvračajo radovedno solnce. Namesto njegovih žarkov razsvetljuje kapelico mnogo, mnogo sveč, razpostavljenih okoli odra, na katerega so položili Stanislava. Svetlo je v kapelici, kakor pri dnevni luči; v blesk uvoščenih sveč se sveti zlati križec v rokah umrlega junaka. Sladek mir je na njegovem licu, in zadnja misel na tem svetu mu je morala biti radosti polna, zakaj smeh igra okoli bledih ustnic. Pred odrom je mizica, na nji pa sveto razpelo in blagoslovljena voda; ljudje dohajajo molit za mir in pokoj dobrega Stanislava, in z rožmarinovo vejico škrope blagoslovljeno vodo na njegovo truplo.

Pride stric Gregor, pride Vit in Lavra, tudi Vovk ne izostane. Vse se je že podalo iz kapelice, samo Vovk je še v nji, pred svojim mrtvim bratom. Ali moli? Kaj še! Vitez Vovk ne moli. H komu bi bil molil, ker Boga ne spozna. Mu li mrtvi brat oznanuje, da je Bog, plačnik dobrega in hudega? Nekaj vitez vendar šepeta, kima z glavo, še celo roko položi na prsa. Torej ga obhajajo dobre misli? Velika zmota! Vse druge misli mu roje po glavi kakor dobre.

“Dobro je, da je umrl Stanislav! Dobro, da te ni več, Stanislav! Saj se nisva mogla trpeti, kar se poznava, in dobro je človeku, ako mu nasprotnik stopi iz vrste živečih. — Vedno, od mladih nog, se je obnašal proti meni kakor moj gospod ter mi branil vsako veselje, rekoč, da je greh, neporednost, grdoba. In pozneje mi je očital, ker se nisem hotel podati v vojsko. Tako je: Enega zopernika imam zdaj manj, za tem naj sledi drug za drugim in jaz, vitez Vovk, sem naposled sam in zadovoljen. Drug za drugim! In ti, Stanislav, si se mi umaknil prvi, in tako se naj umaknejo vsi! Vsi!”

Stopi bližje pred sveto razpelo. Zona ga obide. Natančneje vidi zdaj bratov obraz, in zdi se mu, da ga je mrtvi Stanislav pogledal z milo prosečim očesom. Rad bi potrl v prsih mehkeje občutke, pa zdaj mu nepremagljivo silijo na dan, pred njegovo dušno življenje.

“Ni mi bil zopernik, ne! Stanislav, ni res, da bi me ti kdaj bil sovražil! Moje napačno srce te je pač vedno mrzelo, ker si bil mnogo, mnogo boljši od mene. Dobrega brata nisem znal, nisem hotel ceniti. Dobro se še spominjam, kako me je rajni Stanislav nekdaj v mladostnih dneh vadil moliti pred podobo Križanega, ko mi je molitev še prihajala iz nepokvarjenega srca, ko sem še rad sklepal svoje otroške ročice proti Odrešeniku! In zdaj? Trditi sem si že upal, da ni Boga! Ubogi vitez Vovk!”

Vitezovo srce je postalo rahlo, kakor navadno ni bilo. Rad bi iztrgal iz prs nevšečne mu misli, bežal bi iz svetišča, izpred mrtvega brata bi hitel na polje. Raje bi bil trdi, brezsrčni Vovk, pa neka skrivna moč mu množi blage, žlahtneje misli, ter ga sili, da obstoji pred bratom Stanislavom.

“Kakor sem živel doslej, dalje ne smem tako. Sovražen čut proti tebi, moj Stanislav, hočem uničiti, hočem se ravnati po tvojem zgledu, in — morebiti se zopet povrne srčni mir v trudna prsa! Pustiti moram, hočem, pregrešni pot, po katerem hodim; popraviti sklenem tukaj, pred blagim, mrtvim Stanislavom, kar sem zakrivil; vrednega se moram storiti vitezovega imena, živeti hočem zanaprej, kakor se spodobi pravemu kristjanu, in črne namere, ki sem jih gojil v svojih prsih, hočem zatreti, hočem pozabiti osnovo, katero izvršiti sem si postavil za cilj in konec svojega življenja. Tukaj pri odru rajnega brata stopim iz krive poti na pravično! Stanislav, odpusti, kar sem zakrivil zoper tebe! Tvoj blagoslov me naj spremlja v mojem boljše začetem življenju! Naj ti sveti večna luč! Mir in pokoj ti, dobri Stanislav!”

Že prijema ganjeni vitez Vovk za rožmarinovo vejico, da bi poškropil mrtvo truplo z blagoslovljeno vodo; že vzdiga roko, da bi napravil križ, ko mu zapazi oko, da je miznica malo odprta. Potegne in odpre — in bil je zopet prejšnji hudobni vitez Vovk! V miznici je mnogo pisem, eno je veliko, zapečateno; na njem se pa čita, da je Stanislavova oporoka. Pri občni zmešnjavi ob gospodovi smrti so domači ljudje vrgli to važno pismo v kako miznico k drugim, in slučajno se je miza porabila pred odrom v kapelici.

Vovk ima zdaj to važno pismo v rokah. Vsi prejšnji, žlahtneji občutki ga minejo kakor pomladanski sneg. Pozabljeni so dobri sklepi, kakor se zabijo lahkotne sanje. Ozre se, nihče ga ne vidi. Vtakne imenitno pismo v znotranji žep in urno zapre miznico ter poklekne na stran, ker ravno zopet pride množica ljudi molit k mrliču. Z žalostjo na obrazu, s smehom in groznim veseljem v srcu zapusti kapelico, sveti kraj, kjer je oropal mrtvega brata!

Hudobije svoje si svest, zato se izogiba ljudi in gleda priti do Savinih bregov. “Kaj pa stoji v bratovi oporoki,” vpraša se radoveden vitez Vovk, ko pride v gost les, kjer ga nihče ne vidi. Odpre pismo, ter ga pazno prečita. V njem stoji, da je Marija varihinja svojega sina. To je vitezu Vovku dovolj. Ako to pismo ugonobi, bode varih on, in — —

Milana ni! Ha! Ha! Dvor je lep, in vse bode Vovkova last. Plašno se ozira, ko prikoraka do Save, ga li kdo vidi. Trese se. Kako bi počel z oporoko, da bi se ne bilo bati, da tudi najmanjši košček ne pride na dan? Med ploščnata kamena dene pismo, ju križem preveže ter spusti v Savske valove. Na dnu reke naj se hrani dokaz njegove hudobije.

Umirjen se poda zopet v Dvor in toči hinavske solze. “Glejte, kako ga je imel rad,” si pravijo ljudje, ko vidijo Vovkov otožni obraz in solzne oči pri pogrebu Stanislavovem ... “Saj ni res, da sta si bila nasprotnika!” Tako so rekli ljudje.

Oprta na Vita in Lavro spremi nesrečna Marija soproga k večnemu pokoju v rodbinski rakvi. Oko ji ne plava v solzah, nje vzdihi pravijo, kaka žalost stiska njeno srce, kako želi, da bi tudi njo položili zraven Stanislava. Molitve so pri koncu in zdaj že utrjujejo ploščo nad rakvo. Marija se ne zave več; morajo jo nesti od žalostnega kraja.

Na večkratno vprašanje po sinu Milanu je Tomaž vedno odgovarjal, da ga je še pustil pri dedu zavoljo nevarnega pota; tako govoriti so mu veleli vsi, katerim je povedal Tomaž, zakaj se je povrnil sam. Pred tednom je stopil iz službe v Dvoru hlapec Jakob, rekoč, da pojde med vojake. En dan pred Tomažem pa prijezdi k Milanovemu dedu, ki ga je kot dvorskega hlapca poznal in seveda Milan tudi. Povedal je dedu, da ima od Stanislava naročilo, Milana precej in varno spraviti v Dvor.

Nerad je pustil starček vnuka od sebe, nerad se ločil Milan od deda, pa Stanislav zahteva sina, kdo bi se ustavljal? Jakob pa je izginil in Milan ž njim! Kdo bi to zdaj naznanil materi Mariji?

Po vsej deželi, po vseh krajih so dali pozvedovati Stanislavovi prijatelji po Milanu. Ko bode imela Marija njega, živo podobo rajnega soproga, pred seboj, utolažila se bode, in žalost bode nehala izpodkovapati njeno zdravje.

Pa mine teden za tednom, a nihče ne pride, ki bi besedico vedel povedati o Milanovi usodi. Nihče ni videl Jakoba, nihče Milana. Lavra prevzame težavno nalogo, da nesrečni materi rahlo razloži, zakaj Milana ni od deda. Misliti se more, kako je bilo Mariji pri srcu, ko je izvedela strašno novico o svojem izginulem sinu. Lavra tolaži prijateljico ter si prizadeva dokazovati, da ji bode Bog prej ali pozneje poslal Milana v naročje nazaj.

Ko je začul ded, ki je na štajerski strani živel pri svojih goricah, da je krivemu poslancu bil izročil predragega vnuka in da je ta poslanec izginil z otrokom vred, pulil si je od žalosti bele lase iz stare, poštene glave ter si vedno očital, da je sam kriv vse nesreče; zakaj je pa tako brezskrbno pustil Milana od sebe? In zdaj, ko Marija toliko potrebuje tolažbe po izgubi dragega moža, zdaj je on kriv, trikrat nesrečni starec, da nima sneha edine tolažbe. Hirati začne in prej ko pade prvi sneg, se ded preseli v boljši svet za svojim sinom, in morebiti tudi za svojim vnukom.

Da Milana ni več med živimi, je vsakdo rekel, ko je cul, da so našli nekaj dni prej na Savskem produ vtopljenca, ki nihče ni bil, kakor prejšnji dvorski hlapec Jakob, in zraven njega Milanov klobuček. Najbrže so valovi lahkega otroka na svojih hladnih ramah še nesli naprej, dokler ga niso v daljnih krajih položili v zgodnji grob.

Čudili so se ljudje, da je imela Marija moči, prebiti tolike bridkosti. Vzela je najdeni klobuček ter ga obesila pod razpelo. On na križu je prestal še mnogo, mnogo več!

Vitez Vovk je dal pri svoji svakinji ne dolgo potem poprašati, kaj pravi Stanislavova oporoka. A oporoka ni govorila ničesar, ker je ni bilo najti v Dvoru, v nobenem kotiču; saj je ležala na dnu zelene Save. Za Marijine pravice niso torej govorila nijedna pisma; morala se je reva potemtakem umakniti vitezu Vovku, ki je niti povabil ni, naj le prebiva v Dvoru. Vzela ni ničesar iz lepega gradu, v katerem je preživela mnogo veselih in žalostnih ur, kakor razpelo in Milanov klobuček, ter se preselila na prijazno Visoko, kamor sta jo bila prosila Vit in Lavra. Na tihem je upala, da še vidi kdaj svojega Milana, ter je pomagala odgojevati malo Anko, Lavrino hčer.

Dvor je zdaj Vovkov; pa ne trpi ga, da bi prebival v njem, zakotni Zavrh mu je ljubši. Prejšnji oskrbnik Tomaž ostane na vitezovo prošnjo, da nadzoruje lepo posestvo.

MILAN.[uredi]

Ko na večer pride luna bleda,
lepa Vida spet pri oknu gleda,
da b’ si srčno žalost ohladila;
Bledo luno je ogovorila:
“Luna! Žarki lune! Vi povejte,
kaj mi sinek dela, moje dete?”

—Narodna.

Vitez Vovk je torej zopet v Zavrhu, v svojem zakotju, kjer je malo ljudi in malo trušča, in kjer z Lukom v puščavi lahko dela na svoji osnovi, da doseže zaželjeni cilj. Luki dela vitezovo večno tuhtanje kratek čas in ne more si kaj, da ne bi včasih svojemu gospodu prav neumno predložil, kako bi se naj žlahtni vitez znosil nad tem ali onim nasprotnikom. Vprašal ga je v dobrih urah pogosto, kako bi se neki dal ves svet podreti in pokončati, saj je ves svet Vovkov nasprotnik. Na razvalinah sveta bi se dalo vitezu ponosno korakati, ošabno bi mogel klicati pred sebe ljudi, ki so mu očitali nevšečne stvari. Le malokdaj pogleda vitez v Dvor in vsekdar naglo odide, češ, da mu tukaj ves svet gleda na dno črnega srca. V svoje samotno gnezdo nazaj prihiti, kjer je še vsaj nekoliko miren in vesel, in kadar je vesel, sedi z nerazločljivim Lukom pri mizi in pije. V zadnjih časih mnogo pije, zakaj sicer ne more pozabiti bledega brata na odru, ne more pozabiti oropane, iz Dvora pregnane svakinje. In še drugo ime mu vest vedno šepeta na uho: Milan!

“Kaj mi pripoveduješ, ljubeznivi moj Luka, da je Jakob utonil,” se široko smeji vitez, ko mu je Luka začel praviti to novico.

“Seveda, seveda! So ga že zagrebli! Bedak gotovo ni mislil, da bode dobil tako plačilo! Zato se je tako upiral, preden je privolil v mojo terjatev; slutil je, ako človek more kaj slutiti, da ne priraste nič dobrega iz vsega početja.”

“Potemtakem si ga težko dobil na svojo stran?”

“Izprva se je zelo branil in nič hotel slišati,” pripoveduje Vohač. “Ko sem mu pa kazal svetle zlate, je nehal z glavo odkimati ter je čedalje bolj pazljivo poslušal moje besede. Razkladal sem mu prav na široko in dolgo, da pri vsem, kar ima on storiti, ni za las krivice, ker Milana prej kakor Tomaž prinese v Dvor. Ko je pa ugovarjal, zakaj bi se moralo vse to zgoditi na tihem, sem mu navezal, da po zdravnikovih izrekih samo to more ozdraviti njegovega gospoda, da ta Milana nepričakovano ugleda. Rekši mu še, da tudi lahko drugega dobim, le da je on pripravnejši, ker pozna deda in vnuka, in da se ima zraven mojega lepega plačila, deset zlatov, nadejati še velikega daru od drugih strani, se obrnem, češ, da hočem oditi, ter rumenjake ropotaje spustim v mošnjo. Videl sem dobro, kako željno je upiral svoje oči v lepo težko mošnjo.

“Hočeš v treh dneh prinesti Milana v Dvor ali ne?” rečem Jakobu.

“Hočem, gospod, ako to ni nikaka krivica, in ako ni nobene nevarnosti,” mi naglo odgovori.

“Ne eno, ne drugo, Jakob! Urnega konja dobiš, da gotovo v treh dneh prideš nazaj.”

“Pripravil sem mu iz vašega hleva konja za pot, in vračajoč se v Zavrh, kaj mislite, s kom sem govoril?”

“Kaj jaz vem,” odvrača vitez, “kakor to, da sem ti dal sto lepih cekinov zato, da mi Milana spraviš iz pota. Najbrže si se posvetoval s kakim postopačem svojega rodu; saj si vendar le cigan! — No, no, li ne moreš nič zato,” roga se vitez Vovk.

“Ni res, da bi jaz bil cigan, pa oni je bil, s katerim sem govoril,” trdneje izgovori Luka.

“Kaj sta sklenila važnega tam v lesovju?”

“Pravil mi je cigan, ko sem si ga prikupil z malim srebrnjakom, na moje vprašanje, da se preganja njegova velika družba, ter da se brž ko mogoče v prihodnjih nočeh vzdigne in poda v jutrove kraje nazaj. “Ti, moj prijatelj,” sem mu rekel, “bi ti hotel za dober denar enega mojih sovražnikov prav na tihem odstraniti za vselej? Veš — za dober denar!”

“Zakaj ne,” mi odgovori cigan; “samo da črez tri dni nas že ni več blizu.”

“Izvrstno, izvrstno! Za koliko, gospod? He?”

“Ni preveč deset takih?” pokažem ciganu svetel zlat.

“Malo, malo za delo težavno, pa vendar vam obljubim, da ga ne vidite več, omenjenega sovražnika, če ga tukaj kje morem pristreči.”

“Ravno tukaj, na tem mestu, sredi lesa. Pazi cigan. Ako dobiš še deset zlatov več, ali napraviš, da tudi drugi izgine na istem mestu?”

“Oba ob enem?” preudarja cigan. “Dobro, napravim! Torej — —”

“Jutri proti večeru, ali že v mraku prijezdi po tej cesti, dobro poslušaj cigan, na lepem konjiču, ki je tudi lahko tvoj, človek, ki ima na konju pred seboj fantiča v rdeči suknjiči z belim klobučkom. Pazi: Oba ta moraš, kakor sem rekel, odstraniti, da ne prideta nikdar več živa med ljudi. To storiš, kakor ti je ljubo, da le izgineta za vselej. Pri jezdecu najdeš deset zlatov. Udari!”

In cigan je od veselja poskočil ter mi poljubil roko, ko sem mu naštel deset cekinov, rekoč, da naj ne zabi vrlega konja, z možem in dečkom pa naj počne, kar hoče, samo da ju ne bo več videti. Nato se je cigan skril v lesu in jaz sem hitel v Zavrh.”

“In kaj so cigani storili,” vpraša Vovk, ki je do zdaj zadovoljen poslušal.

“E kaj? To se natanko ne more vedeti. Bržkone so hudobci oba zadavili ter pometali v Savo, ki je Jakoba že vrgla na suho, Milana pa menim da žene še naprej, če ga niso cigani raje vzeli s seboj.”

“Pa, Luka! Potemtakem še lahko kdaj pride nazaj,” opomni malo prestrašen vitez.

“Kdo?” nalašč vpraša Vohač.

“No — deček — Milan!” jeclja vitez.

“Kako to neki morete misliti? Cigani ga prodajo, Bog si ga vedi kje na jutrovo, in od ondot bode prišel nazaj?”

“Tedaj si prepričan, da se mi ga ni bati,” željno poizveduje vitez Lukovo mnenje.

“Kakor gotovo je v tej kupici vino!”

“Trčiva torej na najino zdravje, Luka! Zvita buča, ki si pri barantiji pribarantal osemdeset rumenjakov! Lep denar!”

“Vi pa celi — Dvor,” odvrne hitro Vohač; “in to, bi menil, je nekoliko več!”

Praznila sta kupice pri takih priložnostih, dokler nista oba pri mizi zaspala. Večkrat se je pripetilo, da se Vohač ni mogel na stolu obdržati v ravnotežju in da je zropotal pod mizo. Debelo je zaklel in s polno kupico potolažil jezo. Včasih ni smel Luka od viteza, po cele dni in noči je moral prepiti zraven njega in Luka je dobro vedel vzrok in se vitezu na tihem smejal: Kadar je bil Vovk sam, je videl mrtvega brata pred seboj; zdelo se mu je, da vidi njega milo proseče oko.

* * *

Kakor že vemo, je bil Jakob, zapeljan od Vohačevih zlatov in njegovih besedi, prijezdil k Milanovemu dedu ter v očetovem imenu zahteval vnuka. Starček ni opazil ničesar sumljivega ter je vnučka varno opravil, da bi ga ne zeblo po poti in mu dal poljubiti srebrno svetinjico Matere božje, katero je Milan nosil od rojstnega dne okoli vratu in katero je vsakega večera z materjo pred spanjem poljubil, ter besedice na svetinjici za materjo šepetal: Mati božja! Prosi za nas! — Tudi zdaj jo poljubi in dedek tudi, ki mu nato zapne rdečo suknjico, klobuček priveže, poljubi in blagoslovi ter povzdigne na konja k Jakobu.

Dolgo je še stal starček pa gledal za vnukom Milanom, katerega je videl poslednjiknat.

* * *

Cigani so iz Azije doma. Sami pripovedujejo, da so že nekdaj prebivali v Egiptu. Iz Egipta jih je pa gospod Bog razgnal po svetu, ker niso hoteli sprejeti Marije in njenega Sina na begu pred Herodom. Ker se takrat niso skazali gostoljubnih, jim za kazen tudi zdaj nihče ne skazuje gostoljubja. Selijo se iz dežele v deželo, nikjer nimajo miru, ves svet je njih dom.

Stoletje je minulo za stoletjem, druge šege in navade so nastopile in zopet menjale z drugimi, le cigani so si ostali enaki, se niso nič izpremenili, le njih čas ne more predrugačiti. Kakršni so dandanes, takšni so bili pred sto in sto leti.

Razpostavljeni že prežijo poleg ceste v temnem lesu ves popoldan na Jakoba z Milanom. To bode dober, ugoden lov, si mislijo ter ugibajo, koliko bode vreden konj. Mrak nastaja, pa pričakovanega jezdeca s fantičem še ni. Gotovo ga zadržuje slaba pot, torej morajo še potrpeti in čakati dalje. Trda noč se napravi in dež obilno lije, pa cigani, dasitudi premočeni do kože, le še čakajo in obračajo svetle oči proti strani, odkoder ima priti Jakob v nastavljeno past. Ura poteka za drugo; nekateri cigani že mrmrajo ter trdijo, da je neumno tukaj izgubljati čas, ako se to noč hočejo pomakniti dalje. Zdaj se začuje tenek žvižg, tenek, da ga more slišati le cigansko uho. Žvižg je od zgornje strani, kjer se ima približati zaželjeni jezdec. Cigani se postavijo urno na svoja mesta. He! Zdaj se prične šala! Komaj zadržujejo glasen smeh, tako se že vesele dobrega dela, ki bode doneslo lepega dobička.

Jakob počasno jezdi, da ne zdrami spečega Milana, ki mu sloni na prsih. Ko zarja pride, bosta že v Dvoru, se bode ves grad že veselil Milana, in njega, Jakoba, bodo hvalili in obdarovali veseli stariši.

Nekaj streljajev še in gozd neha. Kako vetrovi šume z drevesnimi vrhovi! Pa kaj je to? Konjič postoji in nemiren puha po zraku. Od vseh strani se bližajo temne postave. Jakob, zdaj ti gorje! Groza ga prepade, ne ve, kaj bi počel. Ko hoče konja pognati v skok, zagrabil je že nekdo za uzdo, drugi mu iztrga Milana iz naročja, tretji ga potegne raz konja in zopet drugi mu zvežejo roke, zadrgnejo vrv okoli pasa in — hajdi v gosto lesovje. Po dolgi, trudapolni poti pridejo do velikega ognja, okoli katerega so sede čakale žene in otročad ciganska. Milan se zbudi, ko pridejo do svetlobe, in ko vidi same tuje, začrnele obraze, milo zaplaka, da se usmili ciganskim ženam, ki si ga prizadevajo upokojiti. Naposled zopet zaspi v naročju mlade ciganke.

Dovedejo tudi prestrašenega Jakoba k ognju. Trese se na vseh udih in ne besedica mu ne pride iz ust. Čul je mnogokrat o roparjih, ki človeka neusmiljeno umore. Sedaj bodo njega! Kako bi rad dal deset zlatov, da bi le bil v varnem Dvoru! Zakaj se je dal preslepiti? Cigani se mu posmehujejo, ko vidijo njegovo bojazen.

“Ti imaš v žepu deset zlatov,” zarenči mu nekdo iz družbe; “dobro in pametno storiš, ako nam jih daš brez obotavljanja, radovoljno.”

To je ujetega Jakoba prestrašilo še bolj. Kako more cigan vedeti, da ima ravno deset zlatov pri sebi? Polagoma se osrči in krepko izpregovori: “Možje, dam vam, kar imam, samo da me pustite s fantičem naprej. Tu imate zlate. Pustite me, ker se mi mudi, prosim vas!”

Cigani pograbijo zlate ter jih dopadljivo in strastno ogledujejo. Zdaj se posvetujejo. Konjiča nikakor ne dado nazaj; to je jasno in razumljivo samoobsebi. Konj ostane pri njih. — Milana? Fantiček je lep kakor jutranja zarja, in mlada ciganka, načelnikova sestra, se ga ne more nagledati. Zalega Milana ne kaže nikakor oddati. Jakoba samega bi še izpustili, zakaj malo jih briga, da se je obljubilo, oba spraviti v stran. Kaj bi počeli z velikim možakom, ker ni njih navada, da bi pokončavali ljudi?

“Odkod si pa,” ga vpraša načelnik.

“Iz Dvora sem,” odgovarja Jakob odkritosrčno.

“Iz Dvora sem, pustite me, da ne pridem s fantičem prepozno na dom. Pustite me, ker imam še daleč v Dvor!”

Ko bi bil vedel Jakob, da ga resnični odgovor spravi v največjo nevarnost!

“He! Iz Dvora je, čujte,” kriče povprek cigani. “Iz Dvora si torej? In ta-le deček?”

“Je sin dvorskega grajščaka.”

“To je dobro! To nam pride prav! Ha! Zdaj se lahko znesemo nad njim. Vaju nobeden ne bo več videl Dvora. Nikdar več. Zakaj? Nekdo iz naše družbe je na tihem hotel iz grajskega pašnika odpeljati dva ničvredna konja. Ker se je obnašal preveč neukretno, zasačili so ga hlapci, ga ulovili in grajščak mu jih je dal nekoliko našteti. To pa nam nikakor ne more biti povšeč in torej ne bode ne sina, ne tebe več v Dvor. Razumeš? Zdaj se vzdignemo. Naprej!”

“Zdaj se vzdignemo naprej. Naprej! Naprej,” vikajo cigani za načelnikom in velik hrum nastane.

Vse je bilo v nekih trenotkih pospravljeno in prirejeno za odhod. Dež je ponehal, razvedrilo se je in na vzhodu se svita, ko nastopijo cigani pot skozi gozde in šume proti jugu. Staro kljuse mora zasesti od pota in strahu oslabeli Jakob, okoli in okoli obdan od jezdečih ciganov. Njegov prejšnji konjič pa nosi mlado ciganko z Milanom v naročju.

Pridejo do Save. Onstran so boljši kraji, varnejša pot, topleje podnebje. Morajo torej črez. Načelnik požene svojega konja v reko in po vrsti za njim stopajo drugi. Nihče zdaj ne pazi na Jakoba, saj jim v vodi ne bode ušel. Pa Jakob že dolgo preudarja, kako bi vsaj sam mogel uiti. Z izdatno pomočjo bi že dohiteli cigane in Milana dobili od njih nazaj. Sredi struge, kjer voda teče najhitreje, plane raz konja v valove. Nihče ne požene ciganov za njim, ker so dobro poznali Savo. Ko pridejo na desni breg, gledajo mirno, kako plava Jakob proti glasovitemu vrtincu; vidijo, kako ga valovi nosijo v vedno ožjih krogih; slišijo, da siromak onemagajoč kliče pomoči. Zdaj so se valovi združili nad njim in zdaj še Milanov klobuček, ki ga je imel pripetega na prsih, potegne utonjenec v globočino za seboj.

Tako grozno je končal ubogi Jakob.

Nemudoma se pomikajo rjavi cigani proti južnim krajem, ker ne morejo prenašati zime, kakršna je pri nas. Milan se je prijazne, mlade ciganke kmalu privadil, ker se je prizadevala, mu izpolniti vsako željo. Vprašal je vedno, kaj tako dolgo ne more priti domov v Dvor, k mamici, k ateju. A bistra Vida, kakor je bilo ciganski ime, ga je vsakokrat znala potolažiti z lepo igračo ali z drugo rečjo. Najlepše pesmice, ki se jih je bila naučila v jutrovih krajih, mu je pevala, da je fantič sladko zaspal ter pozabil Dvor in stariše.

Ni ga silila z navadno jedjo, katero so ciganski otroci željno pohlastali, sama mu je kuhala in pripravljala, kar je menila, da bode Milanu ugajalo. Mnogokrat je morala poprositi pri bratu načelniku za boljše, ugrabljenemu fantiču prikladneje stvari. Ni več mnogo marala Vida za družbo, ves čas je bila okoli Milana in deček se je res sčasoma popolno privadil v novo življenje in pozabil na Dvor in na vse. Le kakor v sanjah se je katerikrat spominjal prejšnjega življenja na slovenskem domu.

Odkod pa je ciganka Vida vzela toliko ljubezni do tujega fanta Zakaj je vsa izpremenjena, odkar ima Milana?

Morebiti še ni leto, kar je mlada ciganka Vida tudi nosila krasnega dečka v naročju. Takrat je bila Vida tudi tako vesela, kakor zdaj. Mlada, lepa načelnikova sestra — torej spoštovana pri vseh — je imela moža in lepega sina, prvorojenca. Vsi so si želeli, kar jih je štela družba ciganov, Vidino srečo in veselje. Pa tudi pri ciganih sreča ni stanovitna; to vsakdo spozna. Bežala je družba nekoč pred sovražniki in Vidin mož, ki je nosil malega sina, je na strmem potu omahnil in se z Vidinem ljubljencem razbil v prepadu. Od tega je eno leto ali kaj. Vida bi bila prej ali pozneje umrla žalosti, ko bi ne bila dobila Milana, ki je bil njenemu sinu čudno podoben. Vida vsaj je trdila, da si ne moreta brata biti bolj enaka. Torej je vso materinsko ljubezen obrnila na dragega ji Milana. Bila je zopet vesela mlada Vida, bolj kot prej, in iz njenega obraza je izginila vsaka sled prestane bridkosti.

Milan je imel s seboj dedov blagoslov!

Iz početka v številni družbi ni nikomur prišlo na misel, da bi se spotikal nad Vidinim veseljem in obnašanjem do ujetega fantiča. Privoščil je vsakdo žalujoči načelnikovi sestri tolažbo, katero je našla v ugrabljencu. Pa sčasoma je postalo drugače. Stare ciganke so bile prve, ki so očitale Vidi, da ima preveč ljubezni do krščanskega dečka. Pri tem ni ostalo. Podšuntale so tudi mlajše ciganke, češ, kako se Vida izogiba vseh iger in vsega družbenega življenja; v greh so ji šteli, da ne popeva več v krogu narodne ciganske pesmi ter se ne udeležuje več njih čudnih obredov. In kar je najgroznejse, videle so jo, da je Milana pred spanjem prekrižala. Ženski del družbe je bil kmalu ves nasproten mladi Vidi, ki ničesar ni opustila, da bi vsaj tovarišice in vrtnice obdržala na svoji strani.

Vidi nasprotno cigansko ženstvo enoglasno sklene grozen korak, ki se ima storiti v postavljenem času. A vendar se je našla med cigankami oseba, ki ni mogla skrivnosti zamolčati proti mladi Vidi.

“Lepa mi Vida, vedno si vesela, kakor ptičice, ki skakljajo po gostih cedrinih vejah na Libanonu. Lepša si od dne do dne, kakor roža, ki se razvceta v pomladnih sapicah. Pa bojim se, Vida, lepa mi roža, da bo tvoje veselje kmalu minilo in minil cvet tvojega obraza, kakor mine rože kras, ki jo vihar pokonča.”

Vida je izvedela vse. Mati, to je najstarejša ciganka, je prevzela nalogo, da se priplazi po noči v Vidin šotor ter da spečemu Milanu strupa v usta, da deček umre in se Vida izpreobrne in zopet postane prava ciganka. Pride namenjena noč. Ciganke so se pomenljivo pogledovale, preden so se podali k pokoju. Drugo jutro je pa po ciganskem ležišču krik, kakor ga znajo le cigani. Kaj se je zgodilo, da ciganke letajo v Vidin šotor? Kaj, da s strahom beže iz njega? Mlada Vida poje kakor navadno ter pripravlja okusnih jedil za svojega ljubljenca, za Milana, ki tako lep skaklja po šotoru ter se z rednico dobro igra.

Strah prevzame vse ciganke. Kako je to? Zna li Vida čarati, bolj kakor “mati,” ki je bila v tem na glasu? “Mati,” visi obešena v svojem šotoru, in po jeziku se ji cedi strup, ki je bil namenjen malemu Milanu.

Hrabra Vida, v skrbeh za svojega rejenca, je storila, kar bi si nihče izmed ciganov ne bil upal storiti. Prišla je ono noč v šotor k “materi,” starko zadavila ter ji pripravljeni strup potisnila v usta. Nihče se več ni upal enaki smrti se podati naproti ter zasledovati Vidinega ljubljenca. Vida je imela mir, ker je vedela Milana varnega, zakaj ciganke so se tresle pred njo. Pričele so med seboj šepetati, da je Vida umorila “mater,” česar izprva nihče ni hotel verjeti. Pozneje so se glasno pogovarjale o tem in može podpihovale zoper Vido. Pa kdo bi storil kaj žalega načelnikovi sestri?

Pridejo daleč na jug, do lepega mesta pri morju. Tukaj je Vida zopet točila bridke solze. Načelnik, njen brat, naglo umre! Mlada Vida, sedaj gorje tebi in Milanu!

TURKI.[uredi]

V šotorje dirja, dirja v skok
Turčine seka vse okrog,
toliko jih za njo leži,
ko snopja za žanjicami,
al’ drobne trave pod kosa,
ko Bog nam dobro letino da.

—Alenčica. Narodna.

“Ko snopja za žanjicami,” tako poje lepa narodna pesem, in v teh besedah je krasno povedano, kako so se naši predniki junaško obnašali proti neštevilnim Turkom, ki so hoteli slovensko zemljo teptati, v nji gospodovati. Hrabro so se postavili domovini v bran ter Turke vrsto za vrsto podirali v prah, toliko let, dokler niso Turčini odjenjali prepričani, da na Slovenskem zanje ni drugega, kakor boj in smrt.

Odkod so Turki? Zgodovina jih prej ne pozna, kakor šele v prvi polovici trinajstega stoletja. Bežali so o tera času pred silnimi Mongoli iz prvotne domačije v notranji Aziji proti zahodu, in od sedaj se prične zgodovina teh najhujših sovražnikov, kar jih Slovenci poznamo.

Bežeči torej se razsujejo po Mali Aziji, po Armeniji in Siriji. Turčija je bila tako ustanovljena. Izvrstni voditelja in vladarji, kakor Osman, po katerem se Turki tudi zovejo Osmani, in drugi so turško oblast čedalje bolj širili na vse strani. Znamenit je sultan Orkan, ki je svoje vladarstvo posebno utrdil. Vzel je vse trdnjave v Mali Aziji ter se približal Carigradu, v katerem so stolovali grški carji. Orkan dobi za ženo hčer grškega carja Kantakuzena, in tako je prišel najprvi v dotiko z Evropo. Vhod v njegovo palačo se je imenoval “visoka porta” — visoka vrata — in to ime so začeli že Grki rabiti za turško vlado, in dandanes je splošna navada, da se reče namesto turška vlada “visoka porta.”

Naslednik in Orkanov sin Soliman, kar je toliko kakor Salomon, pridere prvi v Evropo, in njegov brat Murat I. si leta 1362 že prisvoji Drenopolje, katero mesto je bilo nekdaj stolno mesto Turčije.

Pride tudi žalostno leto 1389. Srbski car Lazar postavi močno vojsko zoper vedno naprej sileče Turke. Na Kosovem polju se vname odločilni boj. Car Lazar pade in njegova junaška vojska si tudi raje izvoli smrt kakor sužnost. Slavnega srbskega carstva je konec, in to je storilo izdajstvo. Srbski izdajavec, Vuk Brankovič, je izdal Turkom svojega carja, svoj dom. Še dandanes izdajavčevo ime vsak srbski otrok dobro pozna in pljune, kadar ga izgovori.

Za srbskim carstvom pride v kratkem času tudi grško carstvo v Carigradu na vrsto. Sultan Mohamed II. vzame 26. velikega travna l. 1453 staroslavni Carigrad, katerega Turki imenujejo Štambul. Le divjaki, kakršni so bili Turki, morejo tako razsajati po dobljenem mestu, kakor so mohamedanci po Carigradu. Kri je tekla v potokih skozi ulice, zakaj vse, ki so jim prišli v roke, so okrutneži podavili in pomorili. Prelepa cerkev svete Sofije je postala prva turška mošeja in namesto svetega križa se sveti nad njenimi oboki turški polumesec, znamenje mohamedanstva.

Na vrhunec slave in mogočnosti je pa spravil Turčijo sultan Soliman II. Spravi, pol Ogrske pod svojo oblast ter pridere dvakrat v sredo Evrope. Nameraval je ta siloviti sultan podjarmiti si vso Evropo in tako ustanoviti največjo državo na svetu. Ko se z neštevilno vojsko vzdigne na pot, da dovrši svoj velikanski namen, pač ni mislil, da bode njegovih namer tako kmalu konec. Na potu v zapadne kraje se mu ustavi Sisek, v katerem zapoveduje neprestrašeni Hrvat Zrinjski, in ustavlja se mu tako dolgo in izdatno, da Soliman umre same jeze.

Ko je Soliman II. zatisnil oči, začel se je propad Turčije; odslej je šlo v Turčiji vse rakovo pot. Vojske so se množile, prekucije so jo slabele, malovredni sultani pa še bolj. Vgnezdila se je navada, da je sultan, ko je zasedel prestol, dal pomoriti vse svoje brate in žene svojega prednika. — Akoravno Mohamedova vera prepoveduje piti vina, čislal ga je Selim II. črez vse, in ker je na otoku Cipru rastla jako sladka kapljica, ni sultan prej miroval, dokler ni otoka Benečanom vzel. Moritve in prekucije se množe.

Krvolok prve vrste, pravi turški Neron, pa je bil Amurad IV. Ta grozovitnež je pomoril nad stotisoč ljudi; med temi so bili njegovi trije bratje in stric.

Še enkrat se priklatijo Turki do Dunaja, in to l. 1683. Sultan Mohamed IV. je imel dobrega vezirja, ki mu je bilo ime Kara-Mustafa. Temu da močno vojsko, naj ide nad kristjane. In Kara-Mustafa se je podal proti zahodu, pa s samolastnim namenom, da vzame Dunaj in tukaj utemelji drugo veliko turško državo, kateri bo pa sultanoval on sam, Kara- Mustafa. Da ni dosegel svojega namena, za to se mora vedeti hvala poljskemu kralju Janu Sobieskemu, ki je o pravem času prihitel Dunaju na pomoč, da je bil Kara-Mustafa premagan in prepoden. Na begu Sobieski pristreže Turka, in ga še drugokrat nabije. Kara-Mustafa pribeži v Beligrad, pa zavoljo tolike nesreče ga da sultan zadaviti.

Odslej so trgali sosedje kos za kosom od Turčije. Največji in najnevarnejši sovražnik je pa postala Turkom mogočna Rusija. Ta je tudi mnogo pripomogla, da so se Srbi in Grki osvobodili od turškega jarma.

V novejših časih nam zgodovina Turkov ne podaja mnogo zanimivega. Večne poskuse delajo, kako oslabelo državo zopet spraviti na noge. Prenaredbe se množijo, kakor nikjer; mnogotere prekucije še to, kar se vpelje dobrega, pokončajo in odstranijo.

In vendar so imeli in deloma še imajo Turki najlepše dežele v oblasti; to je južnovzhodna Evropa, zapadna Azija in severnovzhodna Afrika. To so bile najlepše, najomikanejše dežele starega sveta in Turkom gre žalostna zasluga, da so v teh blagoslovljenih krajih zatrli omiko, uničili blagostanje in razširili sužnost, ubožnost in nevednost po nekdaj najsrečnejših deželah sveta.

Pravih Turkov je samo do enajst milijonov in ti gospodujejo čez več kakor petnajst milijonov kristjanov. Kar se tiče omike, so Turki daleč zaostali, akoravno imajo vsa sredstva v rokah, ki pospešujejo omiko. Le pri podložnih Slovanih in Grkih se vidi stanoviten napredek, vkljub vsem hudobnim oviram. —

Kristjani so poljedelci in živinorejci, Grki tudi mornarji in trgovci; Turek pa len pohaja in ne mara za rodovitno zemljo, na kateri živi. Tu raste, kar kdo hoče: duhan, volna, olive, riž, turščica, pšenica, tudi žlahtno sadje in vino pripravljajo slovanski prebivalci. — Mak je posebno važen, zakaj iz njega se dela opij za lenega Turka. Roža daje imenitno olje in svilarstvo se tudi dobro obnaša.

Mi Slovenci smo tudi mnogo, mnogo hudega prestali po Turkih. O tem vedo povedati narodne pesmi in pripovedke; in zgodovina je zapisala dobo turško-slovenskih vojsk v zlato knjigo v slavo naših hrabrih očakov, v izpodbudo sledečih rodov. Dobili smo v last lepe več ali manj rodovitne kraje, da pridne roke več pridelajo, kakor je potrebno za vsakdanje potrebe. To so Turki po svojem prihodu v Evropo kmalu zavohali, da od Jadranskega morja proti severu na široko stanuje marljivi slovenski narod, ki prebiva v rodovitnih pokrajinah. Ko so ničemurni sultani čepeli na prestolu turškega carstva, so plena in ropaželjni poveljniki zbirali ogromne vojske ter jih vodili skozi Hrvaško proti Slovenski. A naši očaki niso nepripravljeni pričakovali mnogobrojnega vraga.

Kdo prešteje vse boje, ki so jih Slovenci bili z ropajočimi divjaki? Kdo prešteje junake, ki so v boju za vero in domovino storili smrt? Kdo prešteje nesrečne žrtve, ki so padale Turčinom v krute roke ter Bog ve kje daleč od dragega doma preplakale v sužnosti tugopolno življenje? Kdo šteje prelito kri, kdo prelite solze, kdo prešteje vse to?

Hude so bile turške vojske ter mnogo bridkosti prizadejale slovenskim deželam. Vendar si ne moremo prikriti, da so ravno trdovratni boji imeli tudi dobrih nasledkov za Slovence.

Ker je bila potrebna vsa narodova moč, da se ustavijo in odpravijo divjaki, prešinil je vse stanove, ves narod tisti čut, ki ga imenujemo domoljubje, in s tem je prišla tudi narodna zavednost. Slovenec ni bil več tujec na svoji zemlji, ljubil je to zemljo in se vesel podal za njo v boj. Vedel je, da je ves narod ž njim ene misli, enega prepričanja, ene ljubezni; vedel je, da, ako pade v boju, tu [nejasno] ne bodo pozabljeni njegova zapuščena žena i otroci doma. Storilo je to, da je bila slovenska pogumnost na glasu, da je bilo v časti slovensko ime, kakor že davno ne.

In sovražnik je ostrmel nad slovenskim junaštvom!

Dobrodejna živahnost poprijela se je Slovencev; s to živahnostjo se je množilo blagostanje, ker se je vsakdo kolikor mogoče trudil na svojem mestu. Beračev ni bilo med nami, niti tatov, in hiš ni bilo treba niti zapirati.

Žrtve so bile velike, pa Turki so tudi strašno plačevali. Več kakor dvestotisoč Turkov je v slovenski zemlji pokopanih, in naši očaki so nam pokazali, kako se naj po njih zgledu ravnamo ter borimo za vero in svobodno domovino.

POGODBA.[uredi]

Spomladi l. 1575. zapusti vitez Vovk Zavrh oskrbniku Tomažu rekoč, da se podaja v južne kraje si poboljšat zdravja. Pošteni Tomaž seveda ni zapazil, da se je pri teh besedah Luka obrnil na drugo stran ter potisnil usta v dlan, da skrije smeh, v katerega so ga silile vitezove besede.

“Ta gre res zdravja iskat na jug,” se smeje Luka. “Zalega leka išče pri — Turkih! Spremil bi viteza, pa misel me obhaja, da se mu morebiti le kaj neukretnega pripeti in da ne utegne več priti nazaj, potem je pa Zavrli moji!”

“In ti, Luka,” se obrne vitez od Tomaža do Vohača, “pomagaj s svojimi znanostmi oskrbniku, da ne bo imel preveč skrbi. Bodi medtem nadzornik mojih posestev in izpij ga včasi kupico na moje zdravje.”

Luka se debelo nasmeje. “Kar se tiče pitja na vaše zdravje, vem, da bom to izpolnil v vašo zadovoljnost. Spremim vas pa do Novega mesta.”

Kmalu imata Zavrh za seboj. Po samotni cesti se mnogo pogovarjata in mnogo smejita.

“Rekel sem vam že, vitez, zakaj vas ne spremim vso pot. Vidite, ako se raznosi, da ste se kam podali v italijanske toplice, verjel bo to vsakdo, in da mene ni z vami, bo vsakdo našel kakega razloga. Ako pa idem z vami po krajih proti turški meji, bi me ljudje, ker sem v teh krajih dobro znan, spoznali, in vprašali bi se, kaj imava na Turškem opraviti? Za vašo reč je mnogo važno, da potujete sami. Ni to jasno?”

Vitez nehote prikima, dasitudi se mu je navedeni razlog zdel nekoliko omahljiv.

“Še to sem vam hotel omeniti,” govori Luka, “vaša pogodba s Turkom, — kako mu je že ime?”

“Ferat-beg.”

“Vaša pogodba s Ferad-begom se mi ne dozdeva čisto jasna. Izpregovoriva še nekaj o nji, morebiti vam to še koristi. Kako veste, da je Ferat-beg poveljnik turške Bosne, in da stanuje v Sarajevem?”

“Od potnikov se to lahko izve, in tebi je znano, da od nas v Bosno ni prehudo daleč. Da ti ni treba vprašati, ti še enkrat razložim ves načrt. — Ali nisem obljubil maščevati se za to, ker so mi tako razžaljivo odrekli Lavrino roko? Zdaj je prišel čas! Dolgo sem čakal. Zakaj me plemstvo mrzi? Naj tudi izkusi jezo viteza Vovka. Plemstvo naj pade v boju, Herbart in Vit tudi. Za oholo Lavro bo izguba Vita že ostra šiba. Strica Gregorja pa odpravim pozneje s tvojo pomočjo ter se polastim — že vem, kako — Visokega, in Lavro, ako bi ne marala postati moja žena, zapodim prazno v svet.”

“Pa kako in kje bode padlo zoperno vam plemstvo in Herbart Turjaški in Vit,” poizveduje Vohač.

“Kako? Zato grem v Sarajevo, da se razgovorim, kako. Več o tem izveš, ko se povrnem. Zdaj ti naj to zadostuje, da na tem ni mnogo ležeče, kje se ugonobe moji nasprotniki med plemstvom, da se le ugonobe. V sedanjih večnih bojih ne bo težko speljati jih kam doli proti Turkom, in da posebni moji ljubčki ne najdejo rešitve, za to moram zdaj poskrbeti.”

Vohač se je povrnil v Zavrh ter pridno praznil vitezove sode, za kratek čas pa še stopil v Dvor in tam tudi poskušaval razna vina.

Vitez Vovk je pa medtem bredel proti turški meji v Bosno, kakor se zove zahodna pokrajina turška, v kateri žive večjidel Slovani, kristjani. Bošnjaki so hrvaškega ali enako sorodnega plemena srbskemu. Bosna je prišla petnajstega stoletja pod turško oblast.

Bosna je lepa slovanska dežela, nekoliko gorata, kar ravno dela tako milo in zdravo podnebje. Vitez Vovk je občudoval krasne, rodovitne doline, v katerih bivajo zmerni in delavni Bošnjaki. Tako prelepe nošnje vitez niti v slovenskih krajih ni videl, kakor pri Bošnjakih.

Vitez Vovk je na potu v Sarajevo, najznatnejše mesto Bosne. Dandanes se je po slovanski marljivosti in obrtniji mesto vendar povzdignilo na višjo stopinjo; ko so ga Turki dobili v roke, so ga razdrli, le močen grad so postavili, strah bližnjim dolinam.

Ko se je vitez Vovk pol meseca trudil mimo trdnega Bihača, Banjaluke in Travnika, dospe v zaželjeno Sarajevo.

Ni se podal zastonj v Bosne glavno mesto; tukaj je bival že več časa sultanov namestnik Ferat-beg, ki je tudi iskal priložnosti, kakor drugi turški velikaši, kje bi se dalo kaj dobiti za lastni žep. In Ferat-beg ni bil siromak, zakaj imel je v Drenopolju tudi lep kos nakupičenega premoženja. Sprejme prijazno, kolikor more le Turek, došlega viteza Vovka, ki mu je poročil, da bi mu rad s svojimi znanostmi pomogel pri kaki vojni. Več iz radovednosti se spusti Ferat-beg z vitezom v pojgovor.

“Pridem kot prijatelj nepremagljivih Turkov, kot njih občudovalec,” pričenja trditi Vovk.

“Me veseli,” odvrne turški velikaš. “Res me veseli, da se kdo najde med gjavri, ki nas čisla tako visoko.”

“Kam menite svojo vojsko peljati to leto k novim zmagam, ako je to vprašanje dovoljeno?”

“Hm! Kam? V vašo Slovensko! Hrvaška je obrana, kaj bi tam! V vaših krajih, ha, je še mnogo dobrega, kar nas mika. Kadar se povrnete med rojake, le povejte, da pripravijo za nas lepih stvari, kakor so: srebro in zlato, kar ga utegnete spraviti na kup; žito, ker pri vas dobro raste, tudi radi vzamemo s seboj; platno neki posebno izvrstno pripravljate, tudi to nam bode po volji; posebno pa nam naberite mladih fantičev in deklic, zakaj vaši fantiči bodo potem najboljši naši vojaki, ko jih preučimo na našo stran, in deklice zale lahko za drag denar prodamo, kakor črnooke Čerkeske. Le pripravite vsega, pa ni treba boja.”

“Da Slovenci,” ugovarja Vovk, “takih reči ne dajejo radovoljno brez krvavega boja, to veste sami, Ferat-beg, in zato tudi zna skrbeti Herbart Turjaški, slovenski vojskovodja. Herbart Turjaški zna vojske voditi!”

“To je resnica,” odvrača Ferat-beg, “bolj kakor nam je ljubo. Samo to si želim, da bi slovitega Herbarta Turjaškega in še nekaj drugih enakih korenjakov dobil v pest, ali vsaj pokončal, da bi se moji Turki ne tresli več pred njimi.”

“In ko bi vam jaz pomogel, da bi se vam ta želja izpolnila,” seže Vovk v besedo.

“Vi? Se ne šalite? Kako je to mogoče?”

“Jaz se ne šalim. Da bi se šalil, nisem napravil dolge poti iz doma v Sarajevo. To izprevidite?”

“Da, moj vitez. Pa kako pridete k temu namenu?”

“Meni je Herbart Turjaški sovražen, meni je sovražen Vit iz Visokega ...”

“Vit iz Visokega Njegovo ime je med nami dobro znano, in takih nasprotnikov se bojimo,” meni Ferat-beg.

“Razen teh,” nadaljuje Vovk, “mi je zopern velik del plemstva, torej želim, da vsi ti vzamejo konec.”

“Ta je prava! Nobeden gjavr še ni tako umno govoril! Isto željo imam jaz kakor vi! Bodiva prijatelja!” ploska Ferat z rokama in da sijajno postreči vitzu Vovku.

“Kako torej misliš, moj ljubi vitez Vovk, da je nama mogoče se do dobrega iznebiti skupnih neprijateljev?” povzame Ferat-beg besedo.

“Koliko vojske imaš?”

“Zdaj skoro nič. Pa do jeseni jih lahko zberem petdeset tisoč. Ni dosti?”

“Ni treba toliko, moj beg,” odvrača Vovk in sladek up ga navdaja. Vse kaže, da mu bode mogoče izdati rojake. “Ni treba tolike vojske,” ponavlja Vovk, “in želja najina se lahko izpolni.”

“Kako? Da uničim Herbarta, za to hočem žrtvovati več, kakor zahtevaš,” sili v viteza beg.

“Jaz zahtevam malo za svojo podporo, pravzaprav to, kar sam želiš: Herbart Turjaški in Vit iz Visokega ne smeta, ako ju spravim tebi v roke, nikdar več priti v svojo domovino. Ako sta, živa prišedša v tvojo oblast, izgubljena, mrtva za slovenske dežele, tedaj, pa samo tedaj imaš mojo pomoč, mojo izdatno pomoč.”

“Meniš torej, da ju ne smem pustiti domov, ako bi mi ponujala ves svet odkupnine?”

“Tako menim, Ferat-beg,” potrdi Vovk. “V to ti srčno rad dam roko, moj ljubi gjavr, le kako boš junaka spravil v mojo oblast?”

“Miruj, dokler ni dozorel grozd. V ta čas pošiljaj posle po praznem Hrvaškem, da se bliža neizmerna množina Turkov. Ko so pričnejo Hrvati zbirati, pošlji v Ljubljano zvitega poslanca, ki bode v imenu Hrvatov prosil samo nekaj dobrega konjištva. Z vojsko se vzdigni naprej ter se všotori nekaj dni od Hrvatov. Da pride Herbart in Vit in plemstvo zdajci Hrvatom pomagat, tega sem si svest. Kakor hitro pride plemstvo k Hrvatom, se prikažem v tvojem taboru, da delam za te in za se.”

Sežeta si v roke.

NA BOJ![uredi]

Nabita je risan’ca, oster je meč,
obilno v kartušu še blaga;
v junaškem srcu poguma še več,
na vraga, o bratje, na vraga!

J. Koseski.

Naglo hiti čas, leto za letom poteče, mnogo se izpreminja svet in tudi na prijaznem Visokem se je jako mnogo izpremenilo, odkar smo bili zadnjič tam ob času Lavrine poroke.

Stric Gregor je še trdne postave, pa snežnobeli lasje kažejo, da je preteklo že nekoliko let, kar biva na Visokem. Stric Gregor je velik dobrotnik okolici, duhovni oče vseh Vitovih podložnikov.

Sreča je prišla ž njim v te kraje, zakaj stric Gregor je znal ljudstvo poučevati, kako je treba ravnati, da je človek kolikor toliko srečen že na tem svetu.

Revščine ni videti na široko okoli Visokega, zadovoljnost bereš z obrazov prebivalcev; pa tudi vedo ceniti zasluge strica Gregorja in blage Vitove hiše.

Stopimo na grajski vrt; jesensko solnce prijetno greje gredice, na katerih je polno cvetlic. Ves vrt je umetno urejen; vidi se na prvi pogled, da mora marljiva in vesela roka biti, ki tukaj rože tako nežno goji in zaliva; ki ve za vsaki kotiček primerno drevesce, za vsako gredico raznovrstne cvetlice. Sredi vrta stoji hišica, ki jo opletajo in senčijo trtine veje; pri okrogli mizici pa se resno pogovarjata stric Gregor in Vit, Lavrin mož.

Vit, kakšen junak je postal! Njegovo ime slovi v daljne kraje, in Turki ga dobro poznajo. Kakor se boje slavnega Herbarta Turjaškega, da, že trepetajo, ako le od daleč začujejo njegovo ime, tako jih tudi obide groza, ako zvedo, da je Vit z Visokega v slovenski vojski, ki jim stopa nasproti. Odkar more orožje nositi, v vsakem boju je bil razcepil brez števila turških glav, pa se vsekdar še povrnil domu. Kakor Herbarta Turjaškega, tudi njega niso mogli, kakor bi radi, ukončati srditi Turki.

“Vidi se, da nam bo letos zopet nekaj pricvetelo na vzhodu,” reče Vit; “ropa in krvi željni mohamedanci ne mirujejo. Kakor se je poročilo v Ljubljano, so že napadli hrvaške kraje in tam pustošijo in morijo po svoji navadi. Ubogi Hrvati prosijo pomoči od nas; kdo bi jim tudi pomagal, kakor sorodni sosedje? Lahko se likajo in mikajo naši sosedje v zapadni Evropi, ker sede doma v lepem miru; nas pa neotesance, suroveže, divjake imenujejo, nas, ki imamo komaj časa, da sablje in meče brusimo ter ostali Evropi odvračamo sovražne trume. Naš glavni glavar, nadvojvoda Ernest, čuti, kaka nesreča žuga našim krajem, ako se Turki, podjarmivši si Hrvaško, približajo našim mejam. Torej je bil sklical meseca avgusta ali velikega srpana občen zbor štajerskih, kranjskih in koroških stanov, da se pogovori, kako se je mogoče najizdatneje ustaviti Turčinom ter jih užugati, da vendar kdaj dobimo toliko zaželjenega in toliko potrebnega miru. Ne le, da so nam vojske z Benečani in večni boji s Turki toliko prizadejali, še domače vojske je bilo treba, še kmetje so morali razsajati!”

“Da so vsi grajščaki tako ravnali s podložnimi kmeti, kakor ti s svojimi, bi kmetje tudi bili ostali mirni, kakor so tvoji. Ti gospodje pa niso pomislili, da človek ni živina; zato se je vnel kmečki upor. Kaj se je neki zgodilo z njihovim kraljem?” pravi stric Gregor.

“Reveža so ujeli,” odgovarja Vit, “ter ga v Zagrebu posadili na razbeljen, železen prestol, mu položili na glavo razbeljeno železno krono, da so mu iz ušes in iz nosnic pritekli možgani; v roko pa so mu stisnili razbeljeno žezlo ter ga zasmehovaje vprašali: No, kralj Elija, kako se počutiš v kraljevi časti? Pa iz Elijevih ust ni prišla nobena besedica, tiho je prestal vse pregrozovitne muke.”

“To je strašno,” vzdihne stric Gregor. “Da bi pogani ali Turki počeli kaj takega, bi se že ne bilo toliko čuditi; da pa kristjani s kristjanom počenjajo tako, to je žalostno. Kdaj bode ljubezen, saj je naša vera ljubezen — kdaj bo objela in prevzela vsa srca!”

V vrt priskaklja deklica, stara morebiti petnajst let, Vitova hčerka. Na potu do hišice obstoji pred trto ki komaj nosi obilno grozdje. Zadovoljna in vesela gleda debele jagode, ki se svetijo v popoldanskem solncu.

“Anica,” ogovori deklico Vit, “to trto si ti bila vsadila; kaj dobro se je obnesla. Plemenita trta je, ki se še poredkoma najde pri nas, ker ljudje premalo pozvedujejo za žlahtnimi plemeni. Veselo je gledati tako polno trto!”

“Da, moja je trta, dragi oče, in obrala jo bodem jaz; to šele bode veselje. — Da ne zabim: Nekdo je prijezdil iz Ljubljane, ki želi vas. Naj pride tu sem?”

“Seveda, kar sem ga pošlji, v utici ga hočem sprejeti; ti pa preskrbi, že veš —.”

Pevaje odhiti brhka deklica iz vrta.

“Oho, tebe pa poznam, Krištof! To je kaj posebnega, da te Turjaški pošlje na Visoko. Vsedi se, prijatelj, pot te je gotovo utrudila.”

“Kdor večji del svojega življenja preživi na konju dvadnevna ježa toliko ne upeha. To-le pismo imam vam oddati od svojega gospoda.”

Vit odpre pismo in urno prečita vrste. Glasilo se pa je Herbartovo pismo tako-le:

“Domovina je v nevarnosti! Turška kopita zopet žele teptati naše kraje. Naši hrvaški bratje že imajo mnogo trpeti od sile gladnih volkov. Res, da ne more biti tako neprijetno, samo le žeti, sejanje pa prepuščati drugim. Ti naši vragi se tudi držijo tega načela, kakor se vidi, češ, da naj kristjani skrbe za setev, žetev bo že spravil Turek. Dasitudi smo jim Slovenci že tolikokrati krvavo napisali pleča, hote jih prepričati o nepostavnosti takega sicer prikladnega načela, se vendar še ne morejo odpovedati svoji stari navadi, ker se pripravljajo to jesen v naših krajih žetev pobrati. Treba je torej, da jim to grdo navado za vselej izbijemo iz trdih buč. Naš svitli vladar, nadvojvoda Ernest, me je, kakor ti je znano, imenoval, poveljnika vojske, ki se zbira v slovenskih krajih Hrvatom na pomoč. Brez vsake dvojbe je tudi najbolje, da ne pričakamo gospodov Turkov doma, onstran naših mej jih moramo prijeti in z združenimi močmi jim dati nekaj v spomin, da jih ne bo nikdar več nazaj. Poštenemu in hrabremu sinu domovine, kakor si ti, ni treba razlagati, kaj je v taki zadevi treba storiti. Le to bi te s tem rad prosil, da naznaniš svojim bližnjim sosedom, grajščakom in plemenitašem, da se v kratkem začno mnogoštevilno zbirati v Ljubljani. Smrt našim vragom! Živela domovina

Željno tebe junaka pričakuje

tvoj

Herbart Turjaški.”

“Živela domovina! Smrt vragom!” ponavlja Vit, navdušen prijateljskega pisma. “Živio naš Herhart!”

“Zopet bo nekaj dela, in tako delo mi ni bilo nikdar nevšeče in tudi nikomur ne more biti, ki mu je mar za blagor in srečo naše slovenske domovine. Moji dobri kmetje bodo zopet vriskali, ko čujejo klic na boj! To bo zopet vesel dan na Visokem!”

“Kdaj bo vesel dan na Visokem,” smehljaje vpraša Lavra, stopivša ravnokar v vrt. “Kaj se ti tako žari obraz, dragi moj?”

“Ženka, s Turki jo bomo zopet zaplesali! Zdaj veš vse. Jurko naj stopi doli v vasi naznanit možem, naj se jutri zberejo v gradu.”

“Če doživim zmage,” povzame stric Gregor besedo, ko je prečital Herbartovo pismo do konca, “če bo naš junaški Turjaški zopet, kakor navadno, Turke oštel, potem bom rekel s Simeonom: Gospod, pusti svojega služabnika v miru iti, zakaj moje oči so videle vzhajajočo zarjo boljših dni za predrago domovino. Trčimo, prijatelji, na zdravje slovenskega vojskovodje, na zdravje Herbartovo!”

In kozarci zapojo med domoljubnimi klici.

Drugega dne kmetje že rano prihajajo v velikem številu na Visoko. Veselih lic stopa, jo gori.

“Kaj meniš, sosed,” nagovarjajo se med potjo, “kakšne novice nam bo pravil vrli naš grajščak? Grajski Jurko je vedel le povedati, da je gospodu došlo pismo iz Ljubljane. Jaz menim, da se nič dobrega ne plete blizu naših mej. Kaj ti praviš?”

“Jaz tudi tako trdim; saj veš, kaj je onega dne razkladal popotnik, ki je pripotoval globoko iz Hrvaške k nam, kako namreč zlobni Turčini vedno dalje silijo naprej. Gotovo bo treba zopet prijeti za meč!”

“Naj se zgodi karkoli,” oglasi se tretji, “to vem o vrakem izmed nas, da je vse pripravljen storiti za našega vrlega gospoda na Visokem.”

“To nam pa govoriš iz srca, prijatelj,” potrjujejo vsi, “za našega grajščaka smo pa res pripravljeni vse darovati. Bog ga živi mnogo let. Bog daj vsekdar tako gospodo na Visokem! Živio naš Vit!”

Zagrmelo je iz stoterih ust: Živio naš Vit! Živela njegova rodbina!

Daleč se je razlegal navdušeni krik, vetrovi so ga ponesli na vse strani, v vsako dolinico, in iz vseh krajev je zopet odmevalo: Živio naš Vit!

Še vedno dohajajo kmetje v trumah na Visoko; grajski dvor ne more vseh sprejeti, mnogo se jih zato postavi na ravnici pred velikimi vrati.

Zdaj se prikaže Vit; v prekrasni, viteški opravi stopa iz gornjega nadstropja. Kakšna postava! Junak od nog do glave!

“Ah!” strmi v prvem trenotku množica, v drugem se pa širijo živio klici do nebeškega stropa ter se razlegajo okoli in okoli.

Vit se vstopi na zgornjo stopinjo stopnic, ki vodijo naravnost iz prostornega dvora v prvo nadstropje. Videti ga je mogel vsakdo, tudi stoječi pred grajskimi vrati na trati. Njegov lepi glas zadoni tja črez množico do zadnjega:

“Možje! Pozdravljam vas, svoje prijatelje, pozdravljam vas, vrle slovenske može! K temu pozdravu pa moram najprej dostaviti svojo zahvalo, da ste se na moj poziv v tolikem številu zbrali v mojem gradu. Lep dokaz mi je to iznova vaše vdanosti, ali da boljše rečem, vaše očitne ljubezni do svojega grajščaka. Ako sem si prizadeval vam v tem ali onem storiti dobro, najslajše plačilo mi je za to vaše spoznanje, da imate gospoda, ki vam ni samo gospod, ki je vaš odkritosrčni prijatelj, ki je skrbel — to smem reči — za vas in ki bo še skrbel za vas do zadnjega diha. Možje! Skupaj smo preživeli že dobrih in slabih časov, skupaj smo se branili naših žalibože domačih in tujih sovražnikov, in sreča je bila vedno na naši strani, ker smo branili pravico, ker smo branili naš slovenski dom! — In zopet je zdaj došla priložnost, pokazati, da smo slovenske krvi, vsekdar pripravljeni stopiti v bran svojega domovja. Kdo izmed nas ne pozna in ne časti Turjaškega Herbarta, ki nas Slovence vodi že toliko let od zmage do zmage? Čujte torej, kaj poroča prvi slovenski junak.”

Vit razvije pismo ter prečita vrste počasi, vsakemu razumljivo. Mnogokrat ga radostni in živahni klici žive pohvale silijo, da preneha. Vsaka besedica je navduševala zbrano ljudstvo.

“Možje!” nadaljuje nato Vit, “besedam našega Herbarta nimam veliko dostaviti; saj vas poznam. Vit z Visokega bode sledil klicu svojega prijatelja Herbarta, in meni, možje, meni, vašemu prijatelju, o tem ne dvomim, boste sledili tudi vi! Moja orožnica vas bo preskrbela s potrebnim orožjem, katero bodete nosili kakor junaki, in domovina vam bode vedela hvalo. — V treh dnevih se zberite zopet tukaj, vsak v svojem orožju, in potem nastopimo slavno pot, in Bog bo z nami.

Čujte, zapomni si naj vsakdo, naj se glasi od kraja do knaja naše slovenske domovine, vsaka mati naj uči svojega otroka te-le kratke besede: Moli Boga in brani svoj dom, brani ga tujega vraga! Ako smo vredni imenovati se Slovence, zdaj pokažimo, da se držimo tega načela: Vse za vero naših očetov, vse za srečo in slavo naše domovine, v kateri smo se rodili, v kateri živimo in v katere krilu upamo tudi počivati. Da obranimo svoj dom in ž njim svojo vero, kdo bi se temu delu odtegnil? Torej gotovo vam vsem iz srca zakličem: Živela naša slovenska domovina! Bog ji daj vselej junaških Herbartov! Živela Slovenija!”

Pri zadnjih besedah vzame Vit bliščečo čelado raz glave. Njegov govor tako prešine vse poslušavce, da se tudi odkrijejo in živioklicev, ni bilo konca. Vita gane, videti, kaka radost, kak pogum se je vnel med prostimi kmeti, ki niso mogli nehati venomer klicati: Živela naša slovenska domovina! Tujec naj se nikdar ne šopiri v nji!

Orožnica se odpre; razdeli se sablja, meč, čelada, puška, oklep, sulica; kar je kdo potreboval, kar se je komur prileglo, je dobil. Vsakdo poskuša svoje orožje in mnogovrstno žvenketanje nastane v dvoru in zunaj; pred malim časom tako tihi grad postal je zdaj vojskini tabor.

To je bil zopet vesel dan na Visokem. Vit je vso množico obilo pogostil. Vrči polni domačega vina krožijo iz roke v roko; junaške pesmi se pojejo, naroden ples se osnuje zunaj na zeleni trati, drug drugega objema v domoljubni radosti, vsi so si bratje slovenski.

Veseli krik tudi ne prestane, ko se približa večer ter se oboroženi okoličani spravljajo proti domu. Na vse kraje okoli Visokega se razkrope in iz vseh teh krajev se še dolgo čuje narodno petje, pesmi o boju, o zmagi, o junakih; pesmi, ki ogrevajo in navdušujejo vsako čuteče srce, da radostno bije le za en biser: za domovino!

V SOVRAŽNEM TABORU.[uredi]

Oprosteno je grešnima,
zalumčaru, ubojici;
Oprosteno svima, svima,
samo nije izdajici.

V Zavrhu se tudi pripravljata naša znanca, vitez Vovk in njegov drug, Luka Vohač, na odhod proti slovenskemu središču, v Ljubljano, kamor se shaja premožno in ubožno, visokega in nizkega stanu. Seveda se ne podajata iz samotnega Zavrha tudi z istim svetim namenom, kakor vsi drugi. Njima, posebno vitezu, ni mar za boj zoper vrage domovine; saj je on sam med temi vragi, a grši, ostudneji od Turčinov. Najnevarnejši sovražnik je Vovk, na katerem ni trohice najti, kar bi bilo pogumnemu možu le količkaj podobno.

“Tomaž,” se prijazno obrne pred odhodom do svojega oskrbnika, “vse izročam v tvoje roke, vse moje posestvo, Dvor in Zavrli, priporočam tvojemu bistremu očesu. Prepričan sem, da prišedši iz vojske nazaj bodem imel veselje obdariti zvestega variha za njegov trud. Ako bi pa padel za dom,” nadaljuje hinavec in nehote potegne obraz v smeh, “ako bi pa storil slavno smrt na častnem polju, tudi pozabljen ne boš. Preskrbel sem že na vsako stran. Bodi zdrav!”

Še dolgo časa gleda Tomaž za odjezdajočima. Dobre besede in to zaupanje ga veseli; vošči črnemu vitezu, ki se zdaj prostovoljno podaja v nevarni boj, na tihem dober uspeh.

Ljubljana je bila malokdaj tako glasna kakor zdaj. Iz vseh krajev slovenskega sveta se zbirajo brambovci; vse je v orožju. Herbart je bil naznanil, da kliče domovina, in njegov glas ni bil zastonj. Poveljnik posameznih krdel in veljavni možje se posvetujejo v njegovi dvorani in med te junake se vrine tudi vitez Vovk. Govoril še nikdar ni toliko in tako navdušeno o potrebi urne pomoči hrvaškim sosedom; da se mora turški ropar prijeti, kakorkoli hitro mogoče; da se je vse prepričal o svoji pogumnosti, o svojem dobrem namenu, o svojem domoljubu; edini Vohač je dobro vedel, kam pes taco moli, in čudi se, da zna njegov gospod tako zvito obračati tudi besedo.

Sli dohajajo iz jutra, da se Turki urno bližajo in širijo črez hrvaške meje; nihče ne more ustavljati njih vojske.

“Da bi vsaj nekoliko konjištva imeli ubogi Hrvati! Le nekaj malo konjištva,” je zdihoval sel ter trdil, da je prišel naravnost iz hrvaškega taborišča.

Sklene se v Ljubljani, da se vsa vojska vzdigne proti sovražniku, konjištvo naprej, in pešci, kakor hitro morejo za njim.

“Vohač!” pravi vitez Vovk, ko sta na večer pred odhodom sama, “vse se godi, kakor si le morem želeti. Ti-le plemenitaši, te-le Visoke glave, ki so me vedno zaničevali in me sovražili, storili so že korak k svojemu poginu. K temu sem pripomogel jaz! Kako hitro so verjeli lažnivemu poslancu, češ, da je treba le nekaj konjištva urno postaviti proti Turkom! Ko bi vedeli, da je poslanec bil od turškega poveljnika, od Ferat-bega, ki je moj zaveznik! Konjištvo je polno mojih neprijateljev in ni prehudega števila; ga ni na tisoče! Herbart se od konjištva ne odtegne, to je gotovo, in Vit iz Visokega tudi ne. Namen, da se Herbart s konjištvom poda naprej, je v nekaterem Oziru dober; njegov prihod bo Hrvate osrčil, posebno, ko se razve, da je lepo peštvo za petami. Tudi se da mnogo važnega pogovoriti in skleniti, da se po določenem načinu ravna proti Turkom in odločilni boj odlaša tako dolgo, dokler ne priroma peštvo in vsa lepa navdušena vojska ne zgrabi gospodov iz jutrovih dežel. Namen, bi rekel, je izvršen, ako bi le — mene ne bilo. V nekaterih dneh naju čaka delo; pripravi se, da se bode dobro končalo. To bo čuden ples! In kdo bo godel? Vitez Vovk!”

S prvim svitom lepega jesenskega dne se vleče dolga vrsta konjikov skozi mestna vrata po dolenjski cesti. Lepo krdelo! Sestavljajo ga zastopniki vseh slavnih rodovin, od Turjaškega Herbarta do malega plemiča; vsi so se zbrali okoli slavnega načelnika. In med temi vrednimi možaki jezdari ponosno vitez Vovk z Vohačem — ljulika med pšenico.

V Podbrezju, na grajščini Herbartovi, prenočijo prvo noč; odtod hitijo naprej, prestopijo mejo na Hrvaško, in pri Budačkih se Slovenci zedinijo s Hrvati.

Budački so neznaten kraj v mali dolini; okoli in okoli se vzdigujejo hribi z gostimi gumami pokriti, ali pa gole višine, ki s svojimi pečinami in peščenatimi brdi otožno izgledajo. Na zahodnji strani je dolina bolj odprta, pa oko daleč gleda le nerodovito plan.

Herbart se vstraši, ko pregleda skupno vojsko; Hrvatov se je nadejal več, mnogo več. Zraven tega ima hrvaško krdelo v sebi toliko, tujcev iz vseh dežel, od vseh štirih vetrov. Kdo se more s polnim zaupanjem opirati na tujca? In kako se bo tujec za tujo reč navdušeno bojeval?

Pa junaku Herbartu ne vpade pogum. Kakor njemu ne, se tudi njegovih ne polasti nobena plaha misel. Večji nevarnosti se mora izpostavljati, toliko več poguma. Razpošlje srčne mladeniče ogledovat, kje se že tabori Turek, in kolikega števila da je.

Proti večeru izgine Vovk in njegov vedni spremljevavec Vohač iz krščanskega taborišča; rekalo se je, da se je podal na ogledovanje, zakaj povedal je bil pred svojim odhodom tako, rekoč, da se ne boji nikake nevarnosti od sovražnikove strani, ker zna dobro z mečem navnati, česar pa doslej še nihče na njem ni bil opazil; zraven je dokazoval, da ako bi tudi naletel na Turka, ni v strahu, ker njegovemu konju ni para med Turčini.

Zmenil se je sicer malokdo za viteza Vovka, in ti, ki so se menili o njem, so se ali čudili, da je puščavnik iz Zavrha, kakor so ga priimkovali, tako pogumen; drugi pa niso hoteli verjeti, da bi se v resnici daleč upal proti sovražniku. Vendar pa ni nikomur prišlo na misel, da bi znal ta Vovk kaj drugega nositi v srcu, kakor samo to, da bi se skazal srčnega moža in pred drugimi malo pobahal.

Mesec nekako zaspano gleda skozi tanke oblake, ki krijejo ves obzor. Včasih povleče veter skozi grmovje, sicer je zelo tiho, še kopita se skoro ne čujejo v peščeni in mahoviti zemlji, dasitudi skokoma jezdita Vovk in Vohač. Puščava je vse naokoli, kamor pogleda oko; puščava od neštevilnih vojsk, ki so se že toliko in toliko let podile po teh krajih. Vitez Vovk posebno urno jezdi, da ga Vohač težko dohaja.

“Gospod! Kako dolgo še hočeva tako jezdariti v noč? Mene že neusmiljeno nadleguje žeja, v teh blagoslovljenih krajih pa ni dobiti niti slabe vode.”

“Kdo bi se menil zdaj za žejo, dragi moj Vohač! V kratkem boš imel vsega dovolj. Naše že imava predej daleč za seboj in Turke, menim, dobiva v dveh urah pred oči. Ha! To bom lepo izpeljal, kakor si želim. Trpi še nekaj časa žejo, potem ti bode piti bolj dišalo.”

Zopet molčita, kakor prej in dirjata proti vzhodu, da konja plavata v potnih penah. Za nekaj ur se v slabem mesečnem svitu prikažejo daleč pred njima griči, za katerimi je sovražni tabor. Vovk ni slabo računil; mesec nagne utrujeno glavo, pomikaje se v zaton, ko se približata gričem.

“Na vrhih morava zadeti na prednje turške straže; tako mi je naznanil Feratov sel. Kaj misliš Luka, kako bova naskočila in razpodila njih tabor? Imaš, revež, tako osušeno grlo, da ti ne da besede? Jaz sem zabil na vse telesne potrebe. Na, nesi to-le belo banderce v roki; to je znamenje mirnih ljudi. Razumeš, ne izgubiti! Zdaj lahko počasi jaševa navzgor.”

Turška straža se krepko oglasi; na vrhuncih začne vse mrgoleti.

“Allah je velik,” povzdigne svoj hripavi glas Vovk. “Prijatelji, najin namen vam ni sovražen; v resnici se bodete kmalu lahko prepričali teh besed. Ni vašemu zapovedniku ime Ferat-beg?”

“Ako tudi, kaj te to briga? Kaj hočeš,” zahrume turški vojaki nad vitezom ter obstopijo oba.

“Imate prav, ime me res malo briga,” skuša Vovk ponižno in ljubeznivo besedovati. Poglejte v to-le pismo ter me urno pripeljite k poveljniku, za katerega imam mnogo važnih novic. Prosim, prijatelji, nikarte izgubljati časa!”

Nato pristopi zapovednik straže, ki došla izprva meri od nog do glave. Ko pa vidi bobogato obleko, katero nosita oba, in Feratov podpis v pismu, v katerem turški vojskovodja Ferat-beg zapoveduje, da se ima gjavr, ki to pismo pokaže, pustiti skozi vse straže in častno spremiti do njegovega šotora, se turškemu častniku izpremeni obraz, da ju prijazno pozdravi in sam zasede konja, da ju spremi do vojskovodje.

Vsi trije jezdijo proti taborovi sredi. Molče so pozdravljale druge straže ter začudene gledale za imenitnima gjavroma, katera doleti tolika čast, da smeta prostih oči jezdariti skozi turško taborišče.

“Ako bi nas kdo hotel v vaše taborišče,” se smeje častnik proti vitezu, “gotovo bi mu zavezali oči, da bi ne mogel videti stvarce, in morebiti zamašili še nos, da bi le kaj ne ovohal. Reci, gjavr, da ni res!”

“Aga, kakor ti je ljubo, tudi nama smeš zavezati oči, ako mi ne verjameš, da bi bilo to nepotrebno delo.”

“Potrebno ali nepotrebno, gjavr,” odvrača Turek vitezu, “le naš tabor in naša vojska je takšna, da se ogleduha ni bati. Pri Mohamedovi bradi! Take vojske še nikdar nista videla! In naš vodja, slavni Ferat-beg, tudi velja nekega Turjaškega, ki med vami toliko slovi.”

Turško taborišče se razširja daleč okoli ter obsega več gričev. Vse je polno belih šotorov in v bledem mesecu se lesketa turški polumesec nad konjskimi repovi, ki so častno znamenje raznih poveljnikov.

Že od daleč se odlikuje vojskovodjev šotor od drugih; v sredi na višjem griču mimo drugih se dviga ponosno, nižje okoli se pa vrstijo drugi šotori, tudi okinčani. Tu šotorujejo Feratovi višji častniki.

Zdaj prijezdijo mimo obilih straž do najvišjega šotora; Ferat-begova straža prevzame naša junaka slabega spomina. Mnogo častnikov se zbira okrog.

“Gospoda,” jih nagovori vitez, “prej ko me doleti čast, da stopim pred vašega slavnega vojskovodjo, blagovolite meni in mojemu tovarišu podariti kako zdravilo zoper grozno žejo, drugače niti govoriti ne morem. Pot je bila dolga in suha.”

Vitez Vovk se s svojimi sladkimi besedami in spretnim obnašanjem prikupi navzočim častnikom. Hladilne, lepo dišeče pijače, ki jo imenujejo Turki šorbet, jima podajo in po šorbetu še kave, katere še ni bilo takrat po Evropi. A Luka se je le malo zmenil za tako pijačo.

Prične se daniti in Ferat-beg je bil pokoncu. Nebo se je zjasnilo o jutranji sapi; naznani se lep, a grozno vroč dan.

Poročijo vojskovodju, da sta došla gjavra, ki zahtevata k njemu, za kar imata pismo njegove roke.

Ferat-beg je danes vstal posebno dobre volje; ko čuje o gjavrih s pismom, z rokama veselja ploskne ter ju brez odloga veli vpeljati.

Turki se čudom čudijo, čemu je njih vojskovodja tako milostljiv proti kristjanoma, da ju celo pusti z orožjem k sebi. To se še nikdar ni pripetilo.

“Dobro mi došel, moj vitez Vovk iz gjavrskih pokrajin,” pozdravlja Ferat vstopivšega izdajavca ter mu poda roko. “Dobro došel k moji vojski! Ta je tvoj spremljevavec, tvoj pomočnik ali prijatelj,” pogleda Vohača ter mu poda desnico.

“Moj prijatelj in pomočnik v težavnem poslu, o katerem sva se pogovorila v Sarajevem. Ime mu je vitez Luka,” tolmači urno Vovk in Vohača hudo pogleda, ker se je ta ravno hotel debelo nasmejati, čuvši, da je vitez.

“Tudi dobro došel, dobri vitez Luka,” ponavlja Ferat-beg. “Kako se imajo naše skupne zadeve?”

“Povsem dobro,” odgovarja vitez. “Te je torej še volja, slavni Ferat, za to, kar ti jaz dam in k čemur ti jaz pomorem, tudi meni zagotoviti, kar jaz zahtevam?”

“O tem ne moreš dvomiti,” smeje se Feratbeg; “o tem ne smeš dvomiti, moj ljubi vitez Vovk! Kakor si se prepričal, ravnal sem se doslej natanko, kakor si mi naročil. Moj sel je bil v Ljubljani?”

“Bil! Ravno o pravem času je prišel prosit v imenu Hrvatov konjištva, in to je že na Hrvaškem!”

“Praviš? A kdo mu je vodja?”

“Herbart Turjaški,” težko izgovori vitez Vovk.

Ferat-bega prešine pri tem imenu groza; ko bi tega dobil v roke! Vsaj mrtvega, kako bi mu poskakovalo srce, nič več bi si ne želel na svetu!

“Vit iz Visokega je tudi pri konjištvu,” naznanja dalje vitez.

“Tudi? Nevaren sovražnik nam je ta Vit, in ne vem, kaj bi dal, da teh dveh, Turjaškega in Vita, ni več na svetu!”

“Bi torej rad ukrotil ta dva junaka?”

“Čemu to vprašuješ, vitez Vovk? Česar si poželiš, gjavr, ti dovolim, samo da mi pomagaš ugonobiti Herbarta in Vita, kakor si obljubil v Sarajevem, ako ju že ne morem živa dobiti v roke. Omenil si, da ti je tudi na tem, da izgineta. Ali je to še tvoja volja?”

“Želim še,” odvrača Vovk počasno, “želim še, da vzameta konec oba, da se nihče ne povrne več v domače kraje. Pa reči moram, da odtegnem vsako pomoč, ako mi ne zagotoviš, da ju res ne bo več nazaj na dom, če padeta živ v tvoje roke. Da ti padeta v roke, za to lahko poskrbim.”

“Vse dovolim, vse; kaj torej zahtevaš,” sili Ferat.

“Zgoditi se more, da ne padeta v boju, da morebiti ranjena prideta v tvojo oblast, ti ju pa potem za lepo odkupnino pustiš v domačijo nazaj. Tega se bojim,” se obotavlja vitez.

“Nikogar ne pustim iz svoje oblasti, ako tako zahtevaš, in če mi svet ponujajo za nju.”

“Pomorem ti torej, pa samo s to pogodbo: Zaroti se pri Mohamedovi bradi, da, ako ne storita smrt v boju oba, Turjaški in Vit, ako kateri teh dveh pride živ v tvoje roke, da ga ne izpustiš iz svoje oblasti, da ne pride nikdar k svojim nazaj. Prisezi pri Alli!”

“Zarotim se,” krepko govori Ferat-beg, “da nobenega ne bode več nazaj, in prisegam, kakor gotovo je Allah velik in Mohamed njegov prerok!”

“Dobro! Zdaj ti razložim, kako ti bo edino mogoče, ju ali uničiti ali vsaj ujeti. Ako se ravnaš po mojih besedah, je Herbart tvoj, in Vit in vsa slovenska vojska, skoro samo plemstvo; ne more ti uiti nihče. Torej: Dober dan hoda odtod stoji krščanska vojska; ni še vsa skupaj, peštvo je še na poti. Herbartova vojska ni velika, in ako jo primeš prej, kakor pride peštvo, se zgodi, kar sem rekel. Jutri zvečer more biti zbrana že vsa vojska, torej je treba jutri zjutraj začeti boj s Herbartom. Kako bi to bilo mogoče? To je moja naloga. Jaz in moj pomočnik sva dobro pregledala vso okolico okrog Budačkov; dobro nama je znana. Midva bodeva kazala najkrajšo pot, ki vodi do krščanskega taborišča. Tvoja vojska se še danes pomakne za pol pota naprej, in ko se stori trda noč, se zopet vzdigne, tako da imaš jutri zjutraj kristjane pred seboj. Pa da se ne odmaknejo? To je tudi moja naloga. Da ujameš Herbarta in njegovo vojsko, moraš razdeliti svojo vojsko v tri dele. Prvi del stopa naravnost proti Herbartu, to je proti zahodu, in ta del so pešci. Drugi del, ki mora kakor tretji obstajati iz konjikov, zavije na desno; tega vodim jaz. Tretji del jo mahne na levo; njemu bode kazal pot ‘vitez’ Luka, moj prijatelj. Ko začenjajo ugasovati zvezde, mora že vsak oddelek biti na svojem mestu; ti, Ferat-beg s pešci, kristjanom nedaleč nasproti v lice, jaz z drugim oddelkom se ustavim kristjanom v levo, in ‘vitez’ Luka na desno stran. Vsi oddelki si ostanejo v mali dotiki med seboj. Zraven se mora drugo in tretje krdelo združiti za Herbartovo vojsko in tako so kristjani obkoljeni. Da se to dobro izpelje, bodeva skrbela jaz in moj tovariš. Ne more izpodleteti!”

To Ferata neizrekljivo razveseli. Herbarta dobiti! Herbarta, ki je Turkom že toliko škodoval, jih tolikokrat namlatil do živega! Herbarta, pred katerim se je prestrašilo vsako turško srce; njega, strah Turkov, bo on, Ferat-beg, ugonobil, in slava mu bo zaradi tega donela po vsem turškem carstvu. In zraven Herbarta še enakega mu Vita!

Vse se zgodi po Vovkovih besedah. Kmalu se vzdigne peštvo in ž njim poveljnik Ferat proti kristjanom. Vodstvo drugega dela prevzame Vovk in tretjemu mora kazati pot Luka Vohač.

“Recite, kar hočete,” toži Luka Vovku, preden se ločita vsak na svojo stran, “to se pravi človeka po živinsko trpinčiti. Zdaj že zopet jahava nazaj, odkoder sva se priklatila in še po ovinku; kapljice vsaj kislega vina pa niti videl nisem da bi potolažil razbeljeno grlo. Kaj maram za tisto črno čorbo, kateri pravite kava, in tisti prazni šorbet in vse druge ropotije, s katerimi so naju hoteli Turki zaliti. Za takega poštenega moža, kakor sem jaz, se spodobi pošteno vino. Zato Turki tako radi bežijo, ker nimajo vina!”

“Če ti je ljubo,” ga prosi Vovk, “se še nekoliko časa obračati po svetu, ne govori tako žaljivo. Ako t e kdo čuje, slaba bi nama pela. Bodi vesel, saj si danes ‘vitez’ Luka in vojskovodja. Ne žabi svojih konjikov postaviti tako, kakor sem ti že mnogokrat razkladal. To pomisli, da te ne bo nihče več porinil iz Visokega; lahko boš tam gospodoval, kakor v Dvoru ali Zavrhu. Ako dva dni ne vidiš vina, te še ne bode konec; vsak trud donaša tudi plačilo.”

Vohač se potolaži, zasede kakor Vovk čilega konja, katera jima je podaril Ferat-beg, in krene s svojimi na levo.

Ko nastane poldne, se Ferat ustavi, da se mu pešci odpočijejo do noči. Desni in levi del se pa nemudoma pomikaj polkrogu naprej, in ko se stori noč, sta vodnika izdajavca postavila svoja krdela tako, da sta imela kristjane v sredi. V drugi polovici noči se skušata Vovk in Vohač združiti za kristjani med seboj, in na drugi strani s Ferat-begom. Ko se zasvita na vzhodu, so Turki po izdajstvu kristjane popolnoma obkolili. Vodnika sta predobro poznala pot.

Tudi slovensko peštvo se bliža.

PRI BUDAČKIH.[uredi]

Kadar bliska meč morije, v boju kri junaška lije, kakor hrast Slovencev stoji; za očastvo se daruje, vso nevarnost zaničuje; večna bo Slovencev čast!

J. Virk.

Napoči dan 22. kimavca l. 1575, osodepolni dan! Jasno kakor ribje oko je vse obnebje, v doline pa se je vlegla gosta jesenska megla. Griči, homci in daljne gore morju, in vendar toliko življenja. Herbart ni mogel vso noč zatisniti očesa od nepoznane skrbi; z glavo oprt na desno roko je prebedel ves čas do prvega svita. Slutil je junak, da bode ta dan bojeval neuspešen boj, pogubljiv za marsikaterega slovenskega korenjaka.

Razposlani ogleduhi se vračajo poročat hudo novico, da se bliža Turkov od vseh strani kakor listja in trave. Ko da bi izrastli iz zemlje, so se pokazali na vseh krajih. Slovenski vojski se ni več mogoče umakniti, neizogibljiv boj se mora pričeti.

Resnega obraza uredi Herbart maloštevilne čete zedinjene vojske. Kakor ptica jezdari urno od vrste do vrste, od trume do trume; povsod ga zagledaš. Sveta jeza plameni iz njegovega lica. Čutil je, da je on in njegovi žrtva izdaje; pa drago, neizmerno drago bode prodal svoje življenje sovražniku. Njegov pogum se polasti cele vojske, še tujci so navdušeni za junaškega Herbarta. Nobeno srce ne trepeta pred prihodnjimi urami, ko se bode pričel vojskini hrum.

Pred bojem mora še govoriti s svojimi rojaki; mora vzeti slovo od svojih Slovencev, kakor brat od bratov, preden začno padati vojskine kocke. Zbere jih okoli sebe, kakor je imel navado pred vsakim bojem pogovoriti se še s svojimi prijatelji; izpreleti ga vesel čut, ko bere na vseh obrazih plamteči pogum in nenavadno koprnenje, prijeti sovražnika ter mu pokazati, kako znajo Slovenci pasti za domovino.

Kdaj je kdo čul, da so se naši očetje zbali sovražnika?

Rdečo zastavo, na kateri je bila videti Kristusova podoba, v roki, stopi med svojce, rekoč:

“Predragi mi rojaki! Žene me srce, da izpregovorim nekoliko besed do vas, ki ste mi vsi mili bratje. Slovenec je Slovencu brat! Ne govorim pa, kakor da bi trebali še besed, ki bi vnetile in vzbudile v korenjakih pogum. Ne, tega med Slovenci ni treba! Besede, katere govorim, prihajajo mi iz drugega namena iz srca, in bodo torej tudi našle pot v srca mojih rojakov

Pred važnim bojem, ki ga pričnemo v kratkem, se spodobi, da se poslovimo drug od drugega; da se spomnimo tega, kar je nam vsem milo in drago, ljubljene domovine, da se razveselimo, ko pregledamo dobrotne nasledke današnjega boja za našo sladko domovino slovensko.

Boj, katerega imamo pred očmi, nam nikakor ne obeta slavne zmage. Lahko se izreče pred junaki, da gremo le slavni smrti v naročje. Slovenci! Akotudi to dobro vemo, mi se ne ustrašimo boja, mi se ne vdamo sovražniku! V poznih letih se bode še govorilo, da je trumica Slovencev slavno padla pri Budačkih, da je vesela umrla za vero, za dom. Kamor obrnemo oko, nam reže sovražnikove čete nasproti, drhteče veselja, da imajo vendar priložnost, siliti malo vojsko kristjanov, da se vda. Pa brez boja se ne vdamo; mi se ne podamo nikdar! Ob koncu boja naj prešteje sovražnik svoje vrste in groza ga bode prevzela, ko vidi, kako zna Slovenec umreti in koliko nasprotnikov podere prej v prah, kakor sam izdihne. Rojaki! Preteče smrti se ne bojimo, se je ne izogibamo, dasitudi bi si mogli rešiti življenje, a morali bi se sramotno podati. In mi bi to storili? Nikdar! Ne vdajmo se!

Kot zvesti sinovi domovine tudi ne smemo drugače storiti, kakor da si izvolimo slavno smrt mimo sicer malo vrednega življenja. Naj se uče naši vnuki, naj se uče Slovenci prihodnjih časov iz zgleda prednikov pri Budačkih, da se nikdar ne smejo ustrašiti mogočnega sovražnika, da se nikdar ne umaknejo hudim navalom, ki prete domovini. Vnuki, posnemajoči naš zgled, vedno hrabro do zadnjega diha braneči drago domovino, bodo zagledali boljše dni, kakor smo jih videli mi, njih predniki. Pa zgled smo jim zapustili, pokazali smo zanamcem pot, po kateri se pride do boljše prihodnosti. V poznih časih se nas bodo veseli spominjali, v svobodni domovini se bodo ponosno omenjala naša imena ter se slavila naša smrt. Kadar bode hvaležen narod prešteval svoje junake, ne bodo pozabili na nas, ker smo jim zapustili zgled, da smo vse, tudi življenje darovali za dragi dom!

Zanamci bodo posnemali zgled, ki ga jim hočemo danes podati; vnuki — o tem sem prepričan — ne bodo pozabili svojih prednikov in njih del, ter z enako ljubeznijo, z enakim srcem stali vsekdar za dom. Kaj sledi iz tega? Kaj, kakor da za trdovratnim, a pogumno bitim bojem pride vesela zmaga in ž njo mileja doba zanamcem. Ko bodo prepodeni in podrti vsi sovražniki, ko si ne bode več upal nobeden nasprotnik vstati zoper Slovence ter z oholo nogo teptati po njih domovini, tedaj pride toliko zaželjena mila, zlata doba. Bog, dobri oče vseh narodov, je odločil vsakemu zlato dobo, temu prej, temu pozneje

pride torej tudi Slovencem. Pride čas,

ko bode nekaljeno veselje vladalo po blagoslovljenih krajih slovenskih; ko ne bode grozna vojska po deželi trosila smrti in tuge; pride čas, ko bode Slovenec ponosno mislil na svojo domovino, ki je svobodna, od prijatelja ljubljena in čislana, od neprijatelja spoštovana in častita; na domovino, ki ima bistre sinove, da z umom širijo njeno slavo po svetu, modre, krasne hčere, kinč naroda presrčnega. V duhu gledam to zlato dobo slovenske domovine, dobo polno slave, polno radosti, polno ponosnega zadovoljstva. In da pride mojim rojakom ta zlata doba, v to bi mi naj ne pomagali? Smrt slovenskih junakov pri Budačkih naj bode vreden pripomoček, da do sežemo zlati vek!

Ako bode torej naša smrt pomagala, da pride Slovencem zlata doba, nam ni to razloga dovolj, da veseli in radosti polnega srca idemo v smrt? Da, veseli se podamo v pogubni boj, da bode strmel sovražnik nad nenavadno prikaznijo! Veseli hočemo umreti in pasti za domovino, ker nas obdaja sladki čut, da ne umremo zastonj, da bode iz naše smrti, iz naše žrtve vstala kdaj oslavljena, srečna domovina naših vnukov! Pri Bogu sem obljubil, za geslo vsega življenja sem si izbral, da hočem nepozabljeno držati zvestobo mili domovini! Bratje, z Bogom torej! Živela naša slovenska domovina! Za zlato dobo naših vnukov hajdimo v boj! Vse za vero in dom! Z Bogom!”

Ganljivo je bilo gledati vzvišeni prizor, kako so se junaški Slovenci, goreči ljubezni do domovine, gotovo smrt pred očmi, radostno poslovili, si stisnili roke ter se bratovsko poljubili. Vesel krik se vzdiga proti nebesom in Bog, ki je gledal dan pri Budačkih, gotovo ne bode dopustil, da bi se toliko za sveti križ in za dom prelite krvi bilo prelilo zastonj.

Herbartova vojska krene na zahodno stran, odkoder mora priti slovensko peštvo. Temu torej ide nasproti. Ako je mogoče se združiti ž njim, ako je mogoče na tej strani si napraviti pot skozi sovražnikove vrste do bližajočih se rojakov, je še nekoliko upa, oteti se celoletnemu poginu. Ako se levi turški oddelek predere, je še nekoliko mogoče se umikaje braniti, dokler ne prihite pešci, ki vendar ne morejo biti daleč. To je dobro izprevidel tudi vitez Vovk, ter dal največji oddelek postaviti na levo stran.

Slovensko konjištvo prične boj; na desnici popadejo sovražnika neprestrašeni Hrvatje, na levi tujci iz vseh krajev sveta. Izprva se bojujejo iz daljine, kolikor se more skozi vstajajočo meglo razvideti. Počasi se bližajo nasprotniki. Pa kaj je to? Slovenskega središča ne doleti noben strel, nobena puška ne pošlje smrtne krogle.

Turški vojskovodja, Ferat-beg, je bil dal povelje, da ne streljajo v konjike; hotel je namreč Herbarta in Vita in druge junake dobiti žive v svojo oblast in znano mu je bilo, kje stoje junaki Slovenci, in da je Herbart v sredi, na čelu svojih rojakov. Tem huje pa gospodari smrt med korenjiaškimi Hrvati in osupnjenimi tujci.

“Vražja megla, da se tako dolgo mudi,” ogovori vitez Vovk jeznega Vohača; “rad bi vedel, kako se pletejo na bojišču. Iz onega griča bode prav varno gledati po celi dolinici, po vsem bojišču.”

Utihne. Zbode ga huda misel, da je on kriv toliko prelite krvi. Herbart! Kaj mu je Herbart storil zalega, da ga sune sovražniku in prerani smrti nasproti? Da ga izda vragu, Herbarta, tolikega junaka, pa on, toliki malovrednež! Kdo povrne Slovencem izkušenega Herbarta? Vitez Vovk? Izdajavec si ne more v tem trenotku kaj, da bi ga ne obšla groza, ko pregleda tolike provzročene nesreče. Herbart! Vit! Junaška slovenska vojska! Vse si izdal v pogubo — ti, vitez Vovk!

Če je kateri greh, ki se ne more odpustiti nikdar, tedaj je izdajstvo ta greh, to črno, črno delo!

“Vas grize, da se tako kislo držite,” pikne ga Vohač, vedoč, kaj se godi v vitezovem srcu.

“Zadel si, Luka,” dobi odgovor in Vovk se dalje vtopi v misli, sileče v njega. “Grize me, vest me grize, ki sem menil, da sem jo že davno pokopal. Herbart! Vit!” — —

“Oj, ti budalo,” se črez nekaj časa glasno nasmeje. “Takim neumnostim pustiš, da ti letajo po buči? Kaj Herbart, kaj vsi drugi, kaj ves svet, ako moja osnova to zahteva!”

Boj se vname do živega. Še nekaj korakov, pa so skupaj, in potem velja roka zoper roko, mož zoper moža. Megla že plava nad glavami in hitro gine. Solnce milo, jasno sije, in v njegovih dobrovoljnih žarkih se sveti in bliska krščanski in turški meč. Zdaj se vidijo vsi oddelki Turčinov. Bože, to bode mesarsko klanje! Kristjani, pred vami na desni, na levi mrgole povsod sovražne drhali, žele vam pogin! Slovenci, od vseh strani vas stiskajo sovražni zoperniki; kje je rešilna pot?

Čim dalje boj traja, tem huje raste srd in besen pogum v srcu bojevnikovem. V taki sveti jezi se vržejo Slovenci na neštevilnega vraga. Herbart stisne na njegovi strani borečemu se Vitu poslednjikrat roko, in v tem stisku je bilo slovo, kakor ni drugače soditi, za ta svet. Le en trenotek nese misel Vita daleč proti zahodu za gore v domači grad, kjer je pustil drago Lavro, na prijazno Visoko, kjer je pustil milo mu hčerko. Za vselej? Bog ve!

“Za menoj, kdor ima srce,” zagrmi Herbartov glas in rdeča zastava frfra visoko nad glavami kristjanov. Vojskovodja slovenski izpodbe žlahtnega konjiča, a ta se silno vzpne, kakor da bi ne hotel nesti svojega gospoda v smrt. Kdaj je slovensko krdelo zapustilo svojega vodnika? Vdero za načelnikom, junaki za junakom vdero v goste sovražne vrste.

Ta naskok, ta krepki naval provzroči v Turčinih nemir in nered. Strmeči in osupnjeni izprva ne vedo, kaj početi. Polumeseci se zibljejo, zastave omahujejo in konjski repovi frfotajo v zraku. Pa zopet se postavijo. Velik kreg in trušč nastane med njimi. Kdo b! se dal od preklete raje, od krščanskih psov meniničtebinič brez obrane posekati? Kaj je nam mar, Ferat-beg, za tvoje posebne želje? Da le gjavre pobijemo!

Začne se najhujši boj. “Allah” krohotajo mohamedanci; “Jezus,” kriče kristjani. Kako se križajo meči! Kakor grozen val ob času hudega vremena dero Slovenci naprej, na vse strani deleči smrt. Prah se dviga, silno žvenketanje orožja, zraven neizmerno kričanje srditih vojakov, stokanje in ječanje ranjenih in umirajočih. Žare se obrazi, bliska se morilno jeklo, kri se pretaka, da je ne more zemlja popiti. Naši se borijo kakor levi, strašno obilo trosijo smrt med sovražnike. Strah se širi po sovražnikovih vrstah.

Kaj pomaga ves pogum! Črez nakupičene mrtve Turčine stopajo povsod nove drhali. Zdaj se še pokaže, kaj imaš upati tujcu. Levi del krščanske vojske, sami tujci, se spusti v beg, v silno važnem trenotku. Na Vovkov svet je bil Ferat-beg svoji vojski zapovedal, naj se levemu oddelku kristjanov umakne široko na stran, da tako zapelje tujce v beg. In kakor je rekel Vovk, tako se je tudi zgodilo.

Zdaj se Slovencem bliža konec. Zbere je še enkrat načelnik okoli sebe, krvaveč iz mnogih ran.

“Bratje, zdaj velja drago prodati naše življenje! Naprej! Za vero in dom!”

Zopet se zakade v najgostejše trume in Turkom koljejo glave, pa tisoč jih nadomesti deset, katere je posamezen junak podrl. Od trenotka do trenotka se zmanjšuje kopica okoli Herbarta; od vseh strani pritiskajo Turki. Skoraj bode načelnik sam; rojaki padajo drug za drugim, do zadnjega dilia se boreči, kakor se borijo le junaki. Zdaj se zgrudi Herbartov konj, od sablje smrtno zadet; pa Turjaški na tleh stoječ udriha okoli v razdražene vrage. S silno roko nameri na nekega poveljnika, ki ga je bil hotel zgrabiti in živega dovesti k Feratu. Dobro ga zadene, da Turčinu glava odleti na tla; jezik še nekaj mrmra, očesa se krožijo, le nekoliko časa se premika, zeva, obleduje in ugasne; iz trupla pa, ki je ostalo na konju, je visoko planila kri. Strašen vik zaženo Turki, ko ostnašeni konj zdirja po ravnici, na sebi truplo svojega gospoda. Herbartov meč neprenehoma seka po Turkih.

Vse priča sovražnikom, da jim ne bode mogoče, se Herbarta polastiti živega. Koliko vendar je že njihovih pokončal! Pa junaku gine moč, pade naposled tudi sam. A še na tleh ne miruje; hude rane deli med kričeče Turke, ki so ga obkrožili. Še porine v najbližnjega meč, da se Turčin blizu njega zvrne, in zdajci izdihne življenje. Turki prestrašeni stoje okoli njega, neupajoč se nameriti v junaka, Herbartovo oko umira, še nekaj izdihov, in — junaka, kakršnih je malo videl svet — ni več! Iz premnogih ran mu je potekla kri in ž njo življenje. Slavna smrt, kakor je bila Herbartova na polju časti!

Sovražnika prestraši smrt junaka. Feratbeg ne ve, kam bi se dejal jeze. Toliko tisoč svoje vojske je žrtvoval, samo da bi Herbarta živega dobil v roke, toda bilo je vse zastonj! Pa kaj bode sultan poizvedoval, koliko Turkov je zahtevala Herbartova smrt, da le ni več živ! Le urno nazaj v globoko Turčijo!

Boj je končan, za Slovence nesrečen, -a slaven. Ferat-beg s strahom pregleda svojo izgubo ter uredi priprave, da se ostala mu vojska povrne, odkoder je prišla. Pomakne se torej kmalu iz bojišča ter hiti v svoje kraje. Bi li slovensko peštvo počakal, da bi ga ugonobilo? Izvedel je zopet, kako znajo Slovenci umreti ali zmagati.

Kristjanov je malo ostalo živih. Kar jih je še, jih vlečejo v sužnost; vsi so hudo ranjeni, znamenje, kako srčno so se bojevali. Ko pride noč, so Turki že daleč odtekli od bojišča. A z nočjo pride — prepozno — pride slovensko peštvo! In vendar je hitelo noč in dan — zastonj. Polni mesec jim došlim pokaže grozovito bojišče, katero jim pove, kaj se je zgodilo. Kar so še neradi zvedeli o nesreči Slovencev in o koncu Herbartovom, to jim je tužnega obraza pravil črni vitez, izdajavec, rekoč, da je po čudežu ušel sužnosti, on in njegov Luka, in da se je tudi nekoliko drugih plemenitašev odtegnilo turškim rokam.

Resnica pa je bila, da je zapustil proti koncu boia z Vohačem grič, odkoder je gledal boj ter po ovinku prijezdil na bojišče, malo prej, ko so došli pešči.

Dolgo časa hodi pri luninem svitu po bojišču, dolgo v noč se plazi skozi vrste mrtvih bojnikov. Ne da mu iz pota, katere je hotel. Tam je mesto, kjer so stali junaški Slovenci; tam jih zdaj mnogo leži bledega, mirnega obraza, kot da bi spavali. Pa saj spavajo dolgo, dolgo spanje, dokler jih trobenta angelska ne zbudi. Na to sveto mesto stopa vitez Vovk in klavrn sledi Luka. Tega čvrstega moža so zadnji dnevi skoro spravili na nič. Tri dni je že, kar ni videl rumenega vinca, in to je za Luka velika nesreča. Tri dni in noči že mora hiteti črez hribe in doline, semtertja; kakor senca mora biti svojemu gospodu vedno za petami. V celem življenju ga še ni tako dražila neizrekljiva nezadovoljnost; čemeren, s pobešeno glavo, kakor v sanjah se vleče za veselim Vovkom, ki premetuje trupla in obrača obraze proti luni. Rad bi izvedel, kdo je tukaj ostal na bojnem polju in kdo se je moral s Turki podati na pot.

“Vohač, stopi vendar bliže, pa poglej, kdo je ta — vidiš?”

Luka ni imel navade, da bi se kdaj prestrašil, pa zdaj ga le nekoliko spreleti groza. Tiho je po vsi okolici, na jasnem nebu trepeta mesec, in njegovi bledi žarki padajo na še bledeje lice; s krvavimi lasmi pa se igrajo hladni, ponočni vetriči.

Bil je ubogi Jurko, Vitov strežaj z Visokega, ki je tu pri Budačkih našel svojo smrt.

“Glej, Vohač,” nadaljuje vitez, “ta te ne bode več tiral z Visokega, kakor te je; ne boš več čutil njegove pesti. Da je Jurko padel, mi je znamenja dovolj, da tudi Vita ni več med živimi. Ako pade služabnik, se tudi gospodu ne more boljše zgoditi. Razumeš, Vohač?”

“Dobro, dobro,” mrmra Luka. “Zdaj, ko nimava tu nič več opraviti, je tudi razumno, da pobereva šila in kopita in poiščeva urno ljubi Zavrh, kjer se okrepčava po takem trudapolnem delu.”

Po poti od Budačkov je Luka nalašč žvižgal ali pel napev tiste narodne pesmi, ki pravi:

“Solnce že gori gre,
silno je žalostno;
kaj bi ne bilo žalostno,
ker črez vojsko je šlo.”

Žalni napev je viteza hudo zbadal v trdovratno srce, in vse si je Vovk prizadeval, da bi tovariša spravil od te pesmi, ki mu je prihajala na uho, kakor vzdihljeji umirajočih rojakov pri Budačkih, katerih smrt je zakrivil on. Tako se pri najmanjši priložnosti vzbuja grozno očitajoča vest hudobnežu.

Ko prispeta v Zavrh, je bilo prvo, da se vsedeta izdajavca za polne vrče in mnogo pijeta, vitez, da si omami in potopi vest, Luka iz navade.

“Da, da,” jeclja pijan, “zmagal sem jaz črez svoje nasprotnike pri Budačkih, in to ti povem, Luka, kakor gotovo sem gospod Zavrha in Dvora, tako gotovo moram biti posestnik Visokega, ali pa me naj razkljujejo krokarji!”

“Zadnje zadnje bodi tvoj del,” vošči na tihem Vohač.

NEVARNA POT.[uredi]

Dolgost življenja našega je kratka,
kaj znancev je zasula že lopata!
Odprta noč in dan so groba vrata:
al’ dneva ne pove nobena pratka.

—Fr. Prešeren.

Grozd je dozorel, trgatev se je povsod pričela. Vse je polno urnih delavcev po gričih in homcih, na katerih se šibe trte od obilega sadu. Trgatev je vesel čas, najveselejši celega leta. Kaj neki, da po goricah okoli Visoke, ga ni slišati tistega veselja, ki se je sicer razlegalo o tem času po okolici? Kaj, da trgavci molče opravljajo svoje delo, da si še skoro govoriti ne upajo med seboj? Ni čuti ne sladke pesmi ne radostnih klicev. Otožni se spravljajo delavci o mraku iz vinogradov; marsikdo vzdihne oziravši se na Visoko in zamišljen stopa do svoje pohlevne hišice, in prej ko duri zapre za seboj, še enkrat pogleda na Visoko, nad katerim migljajo zlate zvezde upa in tolažbe; na Visoko, kjer je bilo vedno veselje doma, odkoder se je razširjalo daleč na okrog, med vse prebivalce. In zdaj? Žalost je zdaj tam doma, in ker je na Visokem žalost, so žalostni vsi okoličani.

Kako se je v nekih tednih vse izpremenilo. Polni nade so se podali iz doma junaki branit očetnjavo, bratom prihiteti na pomoč. Vsakdo je sanjal o sijajni zmagi, o slavni vrnitvi k domačemu ognjišču. Nesreča pri Budačkih je skazila vse nade, ovila mnogo src z grenko bridkostjo. Res so se vračali kmetje, ki so bili šli z Vitom v boj, zopet na dom, ker se je vojska razpustila; pa na Visoko se ne vrača nihče! Že misel, dobrega grajščaka izgubiti, je ranila vsakaterega, zdaj se pa kaže, da Vita ne bo več nazaj. Saj je bil tudi pri konjikih, ki so skoro popolnoma vzeli konec v nesrečnem boju, le nekoliko ranjenih je ostalo, pa med temi ni Vita z Visokega. Najbrže je storil junaško smrt pri Budačkih! Zato je na Visokem minilo vse veselje ter se umaknilo skrbem in žalovanju.

“Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti,” pravi slovenska pesmica.

Na Visokem je zdaj žalost doma.

V Zavrhu pa? — V navadno tihem, začrnelem gradu se zdaj vesel obrača vitez Vovk ter s svojim ljubim Vohačem prazni kupice. Zelo glasno razodevata oba svoje veselje, posebno vitez si zadovoljen mane roke in kaka zadovoljnost ga je, kaže užarelo lice, ki se vedno drži na smeh.

“Dobro sva se obnašala na Hrvaškem; bolje kakor sem si mislil. Huda je pela oholim plemenitašem, res; pa zakaj so me tako prezirali? Kazen ne izostane, in tudi zaničevani vitez Vovk se ena maščevati. Tvoj zopernik, Vitov Jurko, je tudi izbrisan iz bukev življenja, kakor si se sam prepričal; zdaj te ne bode več mogel s pestmi potirati z Visokega, in to te mora veseliti. Herbarta Turjaškega ni več, ki se je toliko nosil; moral je končati, ker bi bil sicer mojo Osnovo prekrižal in uničil; in dobro je za svet, jaz vsaj tako menim, ako se taki imenitniki spravijo iz pota. Vita ni; ako ga ne krije hrvaška zemlja, moral je pa s Turki, toliko kakor da bi bil mrtev. A vendar še nisem pri kraju, nisem še došel do cilja. Eden nasprotnikov, ki ga najbolj sovražim, eden je še med živimi; in tudi tega je treba odpraviti. Kdo meniš, da je?”

“Gotovo se ne motim, vitez,” odvrne Vohač in postavi izpraznjen kozarec na mizo, “ako rečem, da menite tistega gospoda, kateremu so v Ljubljani toliko čast skazovali, ki nam je povedal nekaj debelih in ki ima čast biti Lavri stric! Zadel?”

“Ti izvrstna glava, zadel si! Strica Gregorja moram tudi spraviti, da mi je pot prosta. Kako bi se to zgodilo, ti prebrisanec?”

“Starec tako kmalu umre, počakajte. Izguba toliko prijateljev, in pred vsem Vita, ga požene v grob. Počakajte, dokler se vam dobrovoljno sam ne odtegne.”

“Rekel bi, da je ta prva neumna, ki si jo izustil v svojem življenju, Luka Jaz naj bi čakal? Jaz, ki sem tuhtal in čakal in pazil blizu dvajset let na priliko, jaz bi zdaj čakal, ko vem, da mi je sreča mila? Ne, stric Gregor mora kmalu iz poti, in njegovo ime, vidiš, tukaj zraven Herbarta Turjaškega podpisano, bo pričalo čudno stvar, katera Lavrinemu očesu nikakor ne bo prijatena.”

“Povedali mi še niste nikdar, zakaj tako skrbno nabirate podpise. Tu je Herbartov, tukaj Gregorjev, čemu to? Kaj bo to hasnilo?”

“Kaj bo hasnilo? Potrpi, da se boš naposled bolj smejal. Tvoj podpis in moj še manjka in pismo postane velike važnosti. Tu-le se podpiši.”

“Pa vsaj to povejte,” pravi Vohač, načrčkavši svoje ime, “kdaj sta se na tem pismu podpisala Herbart Turjaški in stric Gregor? Pa niste — —”

“Seveda, ponaredil sem imena. Njsem se zastonj uril toliko let. Zdaj pazi, kako bom posnel tvoj podpis.”

Vitez Vovk napravi v kratkem času Lukov podpis, in moral ga je posneti že nepričakovano dobro, da se je Luka prijel za glavo ter strmel v Vovka.

“Gospod, kaj takega pa še nisem videl, kar sem na svetu. Ne morem ločiti, katero sem pisal jaz. Če morete tako varno in nerazložljivo ponarediti podpis kateregakoli človeka, bi vas pa ne hotel imeti sovražnika. — Jamo izviren podpis potrebujete?”

“Tako je, Luka. — Zdaj pa imaš zopet malo nalogo. Pojdi na pot proti Visokem, pa izvohaj, če ne bo Lavrinega strica gnalo v Ljubljano, ali kam drugam pozvedovat o Vitovi usodi. Kar izveš, donesi mi urno nazaj. Stori, stori to, Luka!”

Vohač zapusti Zavrh ter stika nekaj dni okoli Visokega.

“Vrla glava mi služi,” smeje se vitez za odišlim Lukom; “kakor nalašč se mi je pridružil zviti Vohač. Izdati me ne more, ker se tako pridno udeležuje vsega mojega početja.

Rad ga imam in vendar se ga tudi bojim, in “ker se ga bojim, moral ga bom z dobrim ali hudim spraviti od sebe, pa tudi iz sveta. Da morem živeti brez vseh skrbi, ko dovršim svoj načrt ter izpeljem svoje stavljene si naloge in dosežem svoj cilj, mora tudi Luka Vohač nehati med živimi se klatiti. Šele njegov konec je za me začetek pravega življenja!”

Tako je mislil vitez Vovk o Vohaču, a tako tudi Luka Vohač o vitezu.

“Le naj ima veselje, sirota, dokler ne doseže svojega velikanskega namena, kakor ga imenuje. Ko bode menil, da je že splezal na vrh, mu izpodnesem lestvo, da se zgrudi v prepad, iz katerega ne vstane več vitez Vovk. Jaz imam tudi svoj namen in ta je. — kakor gotovo se imenujem Luka Vohač, moram ga doseči, — ta je: Luka Vohač, bogatin!”

Da razjasni svojo in Lavrino negotovost o Vitu, se poda stric Gregor nekega jutra iz Visokega. V glavnem mestu Ljubljanskem bode izvedel resnico, kakor se boji, žalostno. Sedemdesetletni starček je še zdaj bil čudno pri močeh, kakor da bi pozabil število let. Stopa v vas pod grad ter nagovori znanega kmetiča, Vrhnikovega Jožeta, da ga spremlja v Ljubljano. Ni se obotavljal pošteni Jože ter šel svoji usodi naproti. Mali voziček kmalu oddrdra izpred Visokega in meri jesenske doline.

Mine skoro dan težavnega potovanja, že se dela mnak. Do bližnjega trga, kjer menita prenočiti, je še dobre pol ure. Hiti konjiček, da pred trdo nočjo dospeta v zavetje. Nebo se je prevleklo, megle se pode proti jugu. Zdaj in zdaj se približa vihar. Že se sliši od daleč šumenje, orumenelo listje frfra po zraku, zadnja svetloba se umika gosti temi. Konjiček urno beži pred hudim vremenom.

Zdaj se vije cesta semtertja med temnim gorami; spredaj in zadaj je vse tiho, le veter maje vršiče. — Čuj, kaj je to? Udarci se slišijo iz vetrovega šumenja; to so udarci kopit. Konjič zarezgeta in nastavi ušesa; na voznikov klic naglo podirja naprej. Skozi temo se toliko more razločiti, da se počasi bližata dva jezdeca. Zdaj se srečajo. Eden nju zgrabi konja za uzdo, in drugi mahne Jožeta, ko bi trenil, z mečem po glavi, da se revež zgrudi vznak in zamrmlja nekaj nerazumljivih besed. Istega trenotka iztrgata napadavča strica Gregorja iz vozička ter ga preselita v drugega. Bil je zraven ceste ne daleč pripravljen ter imel streho, da je pred dežjem varoval na vseh straneh. Jožefov voz pa obrneta neznanca proti Visokemu in trudni konjiček potrpežljivo stopa zopet proti domu, polagoma, kakor da bi ne hotel hudo ranjenega Jožeta raziti v naglem diru. V bližnji vasi umna žival obstane pred razsvetljeno hišo in tako dolgo s podkvami bije ob kamenita tla, da pridejo ljudje in nezavestnega Jožeta prevzamejo v prvo skrb.

Voz pa, v katerega sta bila napadavca posadila strica Gregorja, je tekel, kar sta vprežena konja imela moči, v temni noči, v hudem, dežju nemudoma skozi neznane kraje. Zdaj šele stric Gregor more prav premisliti, kaj se je zgodilo v nekih hipih. Zdaj mu Stopi jasno pred oči, da ni prišel v roke dobrim ljudem. Ujet je, in ž njegovo osebo se nič dobrega, nič prijateljskega ne namerava. Dolgo časa moli, in tudi najde tolažbe in miru v molitvi.

Na dolgem potu utrujen zaspi v pokritem vozu, in dobrohotni, sladki sanj ga vede nazaj, daleč nazaj v minule dni. Fantiček se v lahkotnem čolnu ziblje po jezeru. Valovčki pluskajo na vznožje prijetnega griča. Vsa narava diha le veselje, raduje se v nepoznani lepoti.

Na griču se sveti v solnčnem zlatu domači gradič in na pragu mu kima z ljubljeno roko najmilejša mati, vabeča ga gori na prelepi domači grad, kjer nihče ne pozna žalosti. Čolniček varno neso kristalno čisti valovi; v kratkem času mora priplavati do vznožja onega griča, na katerem ga čaka pred gradom na vedno cvetoči trati premila mati. Pa zakaj, čuj, piš na piš! Po obnebju se raztegujejo vojaki. Urno čolnič naprej, da pride mali veslar v varno materino naročje, gori v domači grad, kjer nihče ne pozna žalosti. Hiti, mladi veslar, da te razburjeni valovi ne dohite! Oh, da bi že bil pri kraju, in mogel zapustiti nevarni čoln ter hiteti gori v grad, kjer nihče ne pozna žalosti.

Mlada roka pridno podaja veslo, pa mlada roka utrujuje, in le slabo se še vidi, ker se je tema naglo razširila po dolu.

Kako bi se ogibal skal, ki mole iz hrumeče vode? Hudi valovi, ravnokar tako pohlevni in mirni, začenjajo čolniček metati semtertja. Veslarček, kdo te reši pogube? Kdo te prinese k ljubeči materi, na gnad, kjer nihče ne pozna žalosti? Silno dero valovi s fantičevim čolnom proti skalam. Še en hip in raztrešiti se mora na skali čolnič in ubogega, zapuščenega veslarja zagrebejo neusmiljeni valovi v svoje hladno krilo. Še vidi skozi strašno ten[nejasno]o iz daljine se bliščati grad, kamor ga vabi mati rajskega obrara, ker tam nihče ne pozna žalosti. Zdaj treskne čolnič ob trdo skalo — —.

V istem trenotku se je prikazal angel, ki veslarčča rahlo vzdigne iz valov ter ga ponese iz temnega dola gori, kjer ni teme, kjer biva najslajša mati v prekrasnem gradu, kjer nihče ne pozna žalosti — — —.

“Tam nihče ne pozna žalosti,” ponavlja starček razvedrenih lic. “Tam gori, kjer kraljuje Oče vseh ljudi, vsemogočni vladar vesoljnega sveta, tam je le veselje doma. In mati mila me vabiš k sebi iz te solzne doline, kjer gospodujejo viharji, k sebi na prelepi grad, ki je nas vseh pravi dom. To je torej zadnji vihar mojega življenja, iz katerega da srečno pridem, mi pravi sanj o veseli višavi, kjer nihče ne pozna žalosti!”

Neke črnotemne noči postoji voz v dvoru Završkega gradu. Stric Gregor je zdaj v Vovkovi oblasti. Ne vidi se koraka daleč.

Vse je tiho v Zavrhu.

“Stric Gregor,” izpregovori vitez Vovk prvokrat, “zdaj smo doma, in precej vas spravimo k počitku.”

Pomaga starčku stopiti iz voza ter ga vzame pod eno in Vohač pod drugo pazduho. Stopajo počasno skozi dvor in naprej po stopnicah brez luči, po mostovžih zdaj na levo, zdaj na desno. Po križem potih tavajo, po razpadlih stopnicah zopet navzdol, vrata se odpirajo in zapirajo; vlažen, nečist zrak je tu doma. Zdaj obstoje in onemogli stric Gregor se zgrudi v kot na kupec slame.

“Tako,” reče Vovk; “stric Gregor, zdaj si morete po dolgem potovanju odpočiti. Od Visokega do Zavrha, pravijo, je daleč. Ker boste brez dvojbe zdaj zaspali, tudi luči ne potrebujete. Sanjajte kaj o vitezu Vovku in o rajskem Zavrhu! Dobro počivajte!”

Veselje in zasramovanje je v vitezovih besedah. Urno zaklene težka vrata in kmalu v svoji sobi z Vohačem sedi za mizo, polno dišečih jedil in izvrstne pijače.

“Dober kos sva dogotovila, ljubi Vohač; lep kos zares! Zdaj, ko imam Lavrinega strica v svoji oblasti, zdaj mi ne more nihče več prekrižati mojih namer. Vohač, okrepčaj se, pa mi povej, kaj bi s starim Gregorjem počel? To je jasno kakor beli dan, da ne sme več priti živ iz tega zidovja! Kaj torej ž njim?”

“Kar se tiče mene,” počasno odvrača Vohač, “jaz bi starca pustil živeti, dokler sam ne ugasne. Ako vam je bil stric Gregor na potu, dobro; zdaj vam ni več. Šiloma ga brcniti v takoimenovani oni svet, se mi zdi zelo nepotrebno. Bilo bi to junaško delo?” — Vohač pomenljivo pogleda viteza. — “Bilo bi to junaško delo, stari pokveki ugasniti leščrbo življenja, ker že tako sama ugasuje?”

“Tedaj meniš,” pozveduje Vovk Lukovo misel, “da naj stanuje v temni sobani, dokler se sam ne poslovi iz tega sveta?”

“Da! Če se hočete izkazati velikodušnega, dajte mu dobrih jedil, kakor jih dajejo obsojenemu v smrt. Tožiti ne bo mogel, češ, da se mu slabo godi; in prišedši na oni svet, vas bode še za to dobroto priporočal in tako se še lahko zgodi, da pridete kdaj v nebesa. Ha! Ha!”

“Dobro, to storim. Jutri postrežem stricu Gregorju ter mu nesem izbranih jedil v njegovo varno, nenavadno stanovanje. Neizrekljivo ga bode moralo veseliti, slišati iz mojih ust lepo povest o mojem maščevanju!”

Divje krohota in v dušku izprazni kozarec.

“Trčiva, Luka,” vzdigne zopet napolnjen kozarec, “in pijva na veselje toliko srečno dovršenega dela!”

To je bilo Luki po godu; pogumno sta trkala, še pogumneje praznila kozarce, dokler se ni jelo svitati na vzhodu in sta oba premagana premnogo zaužitega vina pospala za mizo.

V svoji pijanosti je vitez Vovk Vohača seznanil s posebnostmi svoje spalnice. Trezen bi tega nikdar ne bil storil, pa vino, pravijo, odvezuje jezik in spravlja skrivnosti na dan. Pokazalo se bode, kako je Vohač umel porabiti vitezov na videz ne toliko važni razkaz, in kako si je Vovk z nepotrebnim, natančnim razlaganjem o imenitnostih te sobe takorekoč sam prerezal vrvk, po kateri bi mu bilo morebiti še mogoče splezati iz strašnega brezdna do rešilne svetlobe.

“Ko bi Luka Vohač vedel, kaj vse premore ta-le ključek,” mu začne vitez praviti ter potegne iz stranskega žepa majhen, lepo izdelan ključ in ga vrti okoli kazavca. “Ako me zapreš v to sobo, ako vrata in okna zazidaš ter me meniš tako varno okovariti, vendar pridem iž nje ter v nekih trenotkih stojim na dvoru in se ti posmehujem. Je-li, da se ti to” zdi neverjetno? Poskusi s ključkom v sobi kaj odpreti!”

Vohač vzame toliko čudni ključek ter ga vtika v vse ključavnice, ki jih najde na omarah in raznih predalih. Dalje ko Vohač poskuša, bolj se vitez smeji njegovim poskušnjam. Končno se Luka brez uspeha zopet povrne k mizi.

“Ozri se vsaj na podobo mojega prednika, ki tako nedolžno visi nad posteljo,” ga izpodbuja vitez iznova.

Vohač pregleda podobo na vseh” koncih ter že vpraša, kaj ima ključ s podobo opraviti. Nevoljen jo privzdigne od stene; v tej pa zapahi mala, neznatna vrata omarice v zidu. Podobo sname ter omarico odpre. Kako se Luki zasvetijo oči! Zlato in srebro se mu bliskata naproti.

“Skozi omarico pa vendar ne morete uiti, to vam rečem!”

“Skozi omarico ne, pa ključ, ki leži notri, mi mora dalje napraviti pot. Glej, na nasprotni strani grajskega zidovja so navadna vrata, katera oni ključ odpre, in jaz stopim na dvorišče.”

“Pa kako pridete do tistih vrat?”

“Pod zemljo, Luka! Ha! Kaj gledaš tako debelo?”

“Pod zemljo! Jaz vas ne morem razumeti. Kako pod zemljo? Kako pridete iz sobe pod zemljo?”

“Luka, če se ti ljubi poskusiti svoje moči, pa odmakni urno veliko omaro; pod njo so skrivna vrata, skozi katera prideš pod zemljo na nasprotno stran! Zdaj me razumeš. Trčiva zopet!”

Le kratko časa je vitez spal; sladka misel, da ima zdaj zadnjega nasprotnika v svoji oblasti, da mu zdaj nič ne ovira poti povzpeti se na vrh do zaželjenega cilja, ta misel mu ne da več spati. Vesel se vzdigne izza mize, katero malo odmakne, in zdaj Vohač zaro-[nejasno]

Vitega žene k stricu Gregorju. Vzame s seboj, kakor se je bil namenil, vina, mesa in kruha za ujetnika.

“Prišel sem, da se od vas poslovim,” pričenja vitez, ko stopi v temen, vlažen prostor Gregorjeve ječe. “Menim, da ne bode odveč, ako vam razložim, zakaj ste tu. Glejte, to je sad, ker ste mi bili Lavro tako osorno odrekli. Morebiti se še spominjate, da sem se takrat zaobljubil maščevati. Zdaj se maščujem. V nekaterih dneh pride na vrsto tudi Lavra, vaša nečakinja. Morebiti vas zanima izvedeti, kaka je moja osveta. Tega še ne veste, da Vita več ni, da ga ne bode več nazaj na Visoko. Za to sem skrbel jaz. Lavri to v kratkem povem, in obenem tudi novico, da Visoko ni njena last, ampak moja, vsled dolžnega pisma; priča pa vaš in Herbartov podpis resnico Vitovega dolga. Herbart je pri Budačkih storil smrt, pred Vitovo vrnitvijo na dom sem zavarovan, le vas je še bilo treba odstraniti, da se tako znosim nad vsemi. Zakaj me je zaničeval svet? Vitez Vovk se je strašno maščeval pri Budačkih. Da, jaz sem kazal Turkom pot, jaz sem povzročil, da se je pokončala slovenska vojska in so ž njo storili konec moji nasprotniki!”

“Izdajavec!” vzklikne stric Gregor v svoji bridkosti.

“Kakor me izvolite imenovati! Naznanjam vam še, da iz tega prostora ne pridete več, in da je najbolje, ako hitro zatisnete za vselej oči, ker mi ne bo več mogoče donašati hrane. Lavra mora postati moja žena, ali pa jo preženem iz Visokega, kakor sem pregnal svakinjo Marijo iz Dvora. To vam še lahko povem, da sem jaz prestregel Stanislavovo oporoko ter jo uničil dalje, da sem jaz dal Milana odstraniti. Vidite torej, da sem se znosil tudi nad bratom! Vi se čudite vsemu temu, in ako bi svet to vedel, čudil bi se z vami. Jaz pa se radujem, ker osveta je sladka! Zdaj veste vse, in meni je čas, da se poslovim. Imejte se dobro, stric Gregor! V miru in pokoju počivajte!”

Ko se povrne v svojo sobo, še najde Luko smrčati pod mizo. Strese ga, v drugi roki polno kupico držeč.

Še tisti dan sta zapustila Zavrh ter na čilih konjičih zdirjala izpred začrnelega gradu, venomer se glasno smeječa.

“Poglejva v Dvor in obiščiva Visoko!”

ŽALOSTNE URE.[uredi]

Povejte mi, ptičice,
kje radost stanuje,
nihče ne žaluje? —
Veselja je dosti,
pa več še bridkosti, —
je smeh, pa je jok!

J. Hašnik

Sedemnajsto leto že teče, kar Marija žaluje za Stanislavom in po izginolem Milanu. Pravijo, da čas celi srčne rane, a zaceli jih nikdar. Kakor potnika v temni noči osrčuje in z upom navdaja daljna luč, enako je polajševala Marijino tugo vedno vračajoča se ji misel, da še kdaj pride čas, ko bode objela svojega sina, ko se ga bode zopet srčno radovala. Kakšen že neki mora biti moj Milan? Tako se vprašuje Marija leto in dan. In ljubezen, ki jo ima v srcu do izginolega sina, obrača na Anko, živo podobo svoje prijateljice Lavre.

V dolino pod Visokem se izprehaja ž njo. Kolikokrat je že pravila mladi deklici, kdaj in kako ji je izginil ljubljenec, ki bi ji bil imel biti tolažba po Stanislavovi smrti; kolikokrat ga je opisovala, kakšen je bil, ko se je podajal k dedu! Dasitudi bi ga Anka mogla po tem popisovanju na prvi pogled spoznati, ako bi stopil pred njo, vendar še vedno povprašuje to in ono, in mati tudi rada govori o dragem Milanu.

“Ako vi, mila mi, še vedno in že tako dolgo pričakujete Milana, recite, da bodem tudi jaz še videla svojega dobrega očeta! Saj ni res, da bi ga mogla izgubiti in za vselej!” To se dozdeva nemogoče žalujoči Anki.

“Upajva v Boga, Anica, moliva za oba, da ju kmalu zopet vidiva. Kaj se pa v vasi tako zbirajo ljudje? Kaj se stavijo okoli voza?”

Stopita bližje. Milosrčni ljudje so nevarno ranjenega Jožeta pripeljali v domačo vas, in zdaj pripovedujejo, kako so ga našli. Jože se še nič ni bil zavedel, in mnogi trdijo, da se tudi nikdar več ne bo. O stricu Gregorju pa ni bilo ne sluha ne duha.

Stric Gregor je izginil! Ta novica je potrto Lavro hudo zadela, vendar Marijine nežno tolažilne besede so pripomogle, da je žalost ni premagala; saj je bilo treba skrbeti tudi za Anko, ki je vedno obračala velike solzne oči na belo cesto, po kateri je videla hiteti bojnike v boj in med njimi dragega očeta. Kaj, da ga še ni nazaj?

Dan mine za dnevom, a nobeden ne prinese tolažilne vesti. Z vsakim dnevom se množi skrb in žalovanje na Visokem, in vsaka vzhajajoča zarja zagleda marsikatero oko, v solzi plavajoče, kakor oko Vitove Lavre. V rokah drži list, Vitov list, ki ji ga je bil poslal pred svojim odhodom iz Ljubljane. Kake vesele besede ji piše ljubi mož, kako je v tem pismu poln zaupanja, da zmaga ne more izostati! Kolikokrat je v zadnjih dneh že imela to pismo v rokah! Vedno ga je zopet jemala v roke ter ga prebirala, kakor da bi iž črk mogla izvedeti, pride li Vit, ali ne.

Napove se Lavri, da želi tuj gospod ž njo govoriti.— Bo li tujec poročil veselih novic?

Ko se prikaže pri vratih, Lavra na prvi pogled spozna to bledo lice; zakaj še vedno seva iz tega očesa oni grozni plamen, kakor nekdaj pred mnogimi leti. Groza jo spreleti, ko vidi pred seboj moža, katerega ni mogla pozabiti, katerega se je vedno bala na tihem.

“Vsi svetniki! Vitez Vovk! Je li mogoče?”

“Kakor vidite. Naj se vam poklonim, draga gospa,” pričenja črni vitez, “pozdravljam vas po dolgem, dolgem času, odkar sva se poslednjikrat videla.”

Lavri pridejo na misel besede, ki jih je Vovk pri zadnjem odhodu od strica Gregorja iz Ljubljane izustil: Vitez Vovk se bode znal maščevati. — Tako je mrmral med zobmi vitez, ko mu je bil stric Gregor brez ovinkov povedal, da Lavra nikdar ne bode njegova. — Kaj ga je torej prignalo na Visoko, se vpraša Lavra.

“Vem, da se čudite,” nadaljuje Vovk, kakor da bi vedel njene misli, “vem, da se čudite, kako da pridem k vam, ki ste me mrzela od nekdaj. Prišel sem le opravit prijateljsko dolžnost, da vam to in ono sporočim o vašem —”

“Torej veste kaj o njem? Govorite! Živi?”

“Odpustite mi, ako vam prej kratko razložim razmere med vašim možem in med menoj. Ne smete misliti, da nosim srd do vas v svojih prsih. Nikakor! Dasitudi ste mi odrekla svojo roko ter jo podala Vitu, vendar bodite prepričana, da čutim le ljubezen do vas, kakor nekdaj,” se hlini in laže Vovk. “Kakor nekdaj vam le dobro želim. Ako sem moral odstopiti, vedite, da sem tem lahkeje odstopil, ker ste vzela Vita, ki je bil vedno moj prijatelj.”

“Moj ljubi mož mi je včasih pravil, da se poznata, in še v tem pismu, ki ga je poslal iz Ljubljane, vas omenja. Pa povejte, kje je Vit? Pripravljena sem tudi najhujše slišati!”

“Kakor nalašč,” si misli Vovk, ko zagleda pismo, “zmaga je moja.”

“Žal mi je,” pravi nato glasno, “da vam ne morem povedati najboljših novic. Meni poka srce, da vam moram naznaniti nesrečo Slovencev pri Budačkih. Solze mi silijo v oči, kadar pomislim, da sem se iz strašnega boja vrnil na svoj dom in nisem svojega prijatelja pripeljal v Lavrino naročje nazaj. Gospa! Vi ste izgubila ljubega moža, jaz pa dragega prijatelja!”

“Bože mili, usmili se me, reve!” vzklikne Lavra in omahne. Vitez jo pristreže in rahlo položi v naslonjač. Okoli bledih, tankih ustnic se mu plete hudoben smeh. “Saj sem rekel, Lavra, da pride dan maščevanja; to je šele začetek!” Vzame pismo v roke, in ko se prepriča, da ima popoln Vitov podpis, radostno z glavo prikima ter ga vtakne v žep. Anka prihiti iz bližnje sobe, in ko vstopi, takoj spozna, kake vesti je moral prinesti ta tujec; plane k materi ter se zgrudi na njeno krilo. S satanskim veseljem ogleduje Vovk ta prizor prevelike bridkosti. “Le umiri se, da čuješ mojo pripovest do konoa, ohola Lavra,” mrmra vitez Vovk.

Pobrotljive solze olajšajo srčno bolečino. Z nadčloveško močjo premaga mati svojo žalost in poljubi Ankino čelo: “Ne plakaj, ubogi otrok! Bog bo skrbel za naji. Ti si ostala meni in jaz tebi. Poslana nama je od zgoraj bridka žalost, poslana nama bode tudi tolažba. Zveličarjevo podobo; “On naju ne bo pustil brez tolažlie.” Prime jo za roko in pelje v drugo sobo; ne sme čuti, kaj ima vitez še povedati o nesreči. Mati ji bode vse mileje, tolažljivejše razodela o svoji in njeni izgubi.

Vitez stoji med oknom, roki križem na prsih, in ko se Lavra zopet prikaže, nadaljuje otožnega glasu:

“Gospa, jaz sem kmalu pri koncu; sam nerad govorim o zadevi, ki mi je prizadejala toliko bridkosti.”

Skuša napraviti prijazen obraz, pa iz globokega malega očesa vedno šviga srditi žarek, da je celo lice protivno. Pripoveduje o slovenski vojski, o junaškem konjištvu, o neštevilnih Turkih in o nesrečni bitki.

“Ste torej tudi vi bili pri konjištvu,” ga vpraša Lavra.

“Kaj pa; vse plemstvo in njegovo spremstvo. Kar nas je bilo boljših znancev, vsi smo se bojevali skupaj. Vaš Vit, — odpustite, da ga zopet jemljem v spomin, — se je nosil, kakor se le more nositi junak. To je vsakdo rekel, in Herbart Turjaški sam mu je med vročim bojem zavriskal srečo, ko je bil ravnokar s svojimi podrl celo vrsto naskakujočih sovražnikov. Tako je udrihal po turških glavah, da so se ga začeli sovražniki izogibati; ali Bogu bodi potoženo,” žalosten beseduje naprej, “slavni junak je končal toliko drago življenje. Tolažite sebe in hčerko s tem, da je storil junaško smrt za domovino!”

Vitez neha govoriti, kakor da bi same žalosti ni mogel dalje.

“Torej ne bom več gledala tvojega prijaznega lica, moj Vit, ne poslušala tvojega sladkega govora, ne mogla se ponašati s teboj. Naj se izide po božji volji! O Vit, moj Vit!” vzdih ne Lavra in pokrije lice z rokami.

“Naj v miru počiva v bratski zemlji,” dostavi ter se vgrizne v jezik, da mu smeh ne uide. “Gospa, verjemite mi, da bi rajši počival na Vitovi strani, kakor da moram praviti toliko žalostne oči. Kmalu hočem končati, ali pa naj zdaj že končam.”

“Nadaljujte, vitez, in povejte mi o mojem možu kar veste,” prosi oplakana Lavra.

“Turki videti, da se nikakor ne podamo, planejo od vseh strani na nas. Pade naš načelnik Turjaški, za katerim naj vsi kristjani točijo solze, padejo drugi. Trikrat več je pa padlo Turkov. Jaz se zrušim na zemljo in v istem trenotku vidim Vita, da mi med švigajočimi meči migne z roko, kakor da bi hotel reči: z Bogom! — V turškem taboru se potem zavem,” laže naprej črni vitez, “in tu izvem, da so Turki pobrali vse ranjence in da je tudi Vid med njimi. Moja rana — glejte, tukaj mi jo je vsekal turški meč,” pokaže nad zatilnikom belo rižo, kjer mu od mladih nog ni rastlo las.

“Ta rana ni bila tako nevarna, mogel sem se še držati po koncu in poiskati Vita, pa — ne ustrašite se — revež je še ležal v omedlevici, zakaj imel je globoko rano na glavi in na prsih. Turki so si sami mnogo prizadevali, da bi ga oteli smrti, ker so pričakovali mnogo odkupnine. Črez dolgo časa odpre oči: Tebi izročim svoje drage na Visokem! Te besedice je več izdihnil kakor izgovoril, in zopet zaprl oči — za vselej. — Razumem vaše solze, častim jih, saj je bil Vit mož, da malo takih. Roko sem umirajočemu prijatelju stisnil; kaj se je pa zgodilo naprej, ne vem. Žalost in bolečina sta mi vzeli zavest. — Ko se zopet prebudim, je bila svetla noč, Turkov nikjer. Peštvo slovensko je bilo že blizu, to so vedeli; — ker sem jim jaz to povedal, si misli Vovk; — torej so po veliki izgubi rajše bežali nazaj, odkoder so bili prišli, in nekaj ranjencev pustili za seboj. Jaz sem okreval in potem hitel na svoj dom in k vam na Visoko, da vam povem, kar vam imam povedati. Četudi sem prinesel žalostno poročilo, vendar je bolje človeku hudo novico kmalu izvedeti, kakor pa dolgo časa preživeti v negotovosti, nevedoč ne na dobro, ne na slabo stran.”

“Hvala vam, da ste se potrudili na Visoko, vitez; hvala vam za vašo prijaznost do mojega moža. Ko bi vam mogla vaš trud s čim povrniti —”

“Kdo bi govoril o tem, Lavra; umirite sebe in svojo hčer, jaz sem za danes pri koncu. Kar bi imel še povedati, odložim za jutranji dan. Rad bi se razvedril in zato se hočem malo ogledati po lepi okolici.”

Prikloni se ter odide na grajski dvor, kjer najde Vohača, slonečega ob drevesu. Ni vedel njemu primerni tovariš, kaj bi počel dolgega časa.

“Vi ste se pa morali gotovo bolje imeti nego jaz, ker vas celo večnost ni. Menil sem že uiti, ter si že osedlal svojega konja. Dolgočasiti se, to se mi zdi največji smrtni greh, in ta greh pride na vaš račun. No — pa saj vidim, da se vam — —”

“Od same žalosti solzi oko,” nadomesti vitez ter položi kazavec na ustni. “Dajva, jezdiva malo na okrog, kamor že koli!”

Prijašeta v dolino; po cesti se vije truma pogrebcev proti pokopališču. Zvonovi še nikdar niso tako žalostno peli, se zdi Vovku. Izpreleti ga tajna groza. Kaj ti je storil, vitez, pošteni kmet, da si mu tako silovito pretrgal nit življenja ter ga vzel ženi in otrokom? Da nesejo k pokopu Vrhnikovega Jožeta, to je vitez uganil na prvi pogled. Ljudstvo glasno moli, pa duhovnika ni zraven, ker ni Lavrinega strica.

Kakor da bi hotel vitez pičiti, vpraša Vohač mimogredočega kmeta: “Vi prijatelj, koga pa nesejo k večnemu miru in pokoju?”

“Vrhovnikovega Jožeta, ki je našega duhovnega očeta bil peljal v Ljubljano. Sam se je še malo živ pripeljal domov in umrl za rano, ki mu jo je nekdo — božja kazen ga naj kmalu zadene — prizadel v glavo. O našem stricu Gregorju pa ni več glasu. Bog se nas usmili,” vzdihne kmet in stopa naprej.

Vitez je bil izpodbodel konja ter začel urno jahati, kakor da bi se hotel izogniti nevšečnemu mu prizoru.

“Ako prav sodim, ne čujete radi donenja zvonov, ki pojejo rajnemu — —”

“Tiho, Vohač, tiho,” dostavi urno vitez, in še huje izpodbode konjiča.

Vest se je vzbudila v vitezovih prsih; naglo vzbudivša se vest pa strašno peče in grize.

Dirjata, da se pena cedi od konjev. Ko se mrak vleže na zemljo, se šele vračata na Visoko. Celo pot ni vitez zinil besedice. Milijonov zvezd trepeče na jasnem obzorju in mesec se vzdiguje nad zvezdino čredo. Kdo še ni občudoval lepote jasne noči? Tudi vitez Vovk zamišljen gleda v prekrasno, mirno noč. Že davno se mu ni tako godilo pri srcu kakor nocoj. Angel varih je še enkrat poskusil spraviti viteza iz hudobne poti na boljšo stezo. Prej kakor je število tvojih hudobij napolnjeno, vitez Vovk, obrni se, vdaj se dobremu angelu! Čuj vendar njegov proseči glas!

Čedalje bolj počasi jezdi; sam ne ve, zakaj se mu sili v spomin vse preteklo življenje od prvega spoznanja do te prelepe noči. Strašen razloček! Kaj je neki to? Vitez, solza v tvojem očesu? Zadnji don zvona je potihnil in ta don ga spomni, kako ga je zvon nekdaj vabil k molitvi z rajnim, dobrim Stanislavom. Kako je po molitvi vsekdar sladko zaspal! In kako dolgo že ni molil! Odkar pa je opustil molitev, je tudi zbežal dušni mir, je zabredel v črne hudobije. Izgubil je vero v večnega Boga, katerega so molili njegovi predniki in katerega molijo njegovi rojaki; izgubil je ljubezen do naroda, h kateremu pripada po božji postavi, da, še izdal ga je, svoj narod slovenski! Kam je zabredel nesrečnež? In vendar je še čas, da si pridobi zopet notranji mir! Bog je usmiljen oče. Ne zapri božjemu klicu duševnega ušesa!

Pogleda na Visoko pred seboj; mesec lije svojo čarobno luč na prijazen grad. Divji smeh zažene v tiho noč in ljuto požene konja.

Dobri angel se žalosten odtegne od njega.

“Gospod, zvezda se je tam-le utrnila,” reče bolj porogljivo kakor resno Vohač, komaj dojezdivši na vitezovo stran.

“Naj se,” odvrne vitez. —

Lavra ni bila zapazila, da je Vovk bil vzel pismo; v svoji bridkosti ga ni tako hitro pogrešila. Drugo jutro pride vitez zopet in pismo skrivaj položi na staro mesto. Zadnji podpis je ponaredil. Komu bi prišlo v glavo dvomiti o veljavnosti teh podpisov? Najmanjše skrbi ni imel vitez, da bi zdaj ne mogel priti do zaželjenega cilja.

“Vi tudi nič ne veste o mojem stricu Gre. gorju,” ga vpraša Lavra.

“Da je izginil, to sem izvedel tukaj, drugega ne. Ljudje pravijo, da se v sedanjih časih lahko kaj takega zgodi. Človek ne ve, kje ima sovražnika. Škoda pa je, da je umrl njegov voznik; ta bi bil mogel kaj povedati.” Tako brezsramno laže vitez Vovk.

“Če mi še tega tolažnika vzame Bog,” toži žalostna Lavra.

“Poslušajte me, gospa, pa ne glejte na to, da ne znam umetno staviti besedi. Prosto hočem govoriti. Sedemnajst let je in črez, kar sem vas snubil in kar ste rekli skozi usta svojega strica, da ne marate za me. Zdaj ko Vita ni, smem upati, da ne gojite nikake mržnie več zoper mene. Zoper mene, ki sem vam v svojem srcu še vedno ohranil tisto ljubezen, kakor je nekdaj puhtela za vas. Zdaj stojite sama, treba vam krepke pomoči, treba vam tolažnika, variha, branitelja. Ne zahtevam, da bi me ljubila kakor Vita; človek ljubi le enkrat; le da me ne sovražite, da ste mi prijazna in jaz vam hočem biti — vse! — Vas smem kdaj imenovati svojo ženo?”

Strme je poslušala Lavra te nepričakovane besede. Ravnokar ji je naznanil Vitovo smrt in zdaj si upa ob enem govoriti o ljubezni, ki je nikdar ni čutil! Kaj namerava? Strašna misel jo obide: Kaj, če ni ta vitez vse nesreče — —

“Smem upati ali ne,” sili vitez.

“Vitez Vovk, malo besedi naj vam zado. stuje. Vit naj ima mojo ljubezen do groba. Vaša ne bodem nikdar. — Povejte, kar imate še važnega, in potem — pustite me v moji žalosti samo.”

Vitezu se začno srdito svetiti oči. Tega upora se ni nadejal. Molči nekaj časa, kakor da bi zbiral besede.

“Ako bogatin vzame beračico za ženo, je dobro storil, ali ne? Ga ne vleče čista ljubezen k nji, k beračici?”

“Ne vem, od kod jemljete pravico, me žaliti v mojem gradu,” mirno odgovarja Lavra.

“V mojem gradu! Ha! Ha! — Cegav je ta-le podpis, žlahtna gospa,” se ostudno smeje Vovk ter razvije polo po mizi in s prstom kaže na podpis. “Čegav je, vas lepo vprašam?”

“Vitov, mojega moža je podpis!”

“In ta?” kaže vitez naprej.

“Mojega strica!”

“Dobro poznate, gospa! Morebiti še tega?”

“Če se ne motim, je Herbartov. Pa kaj hočejo vsi ti podpisi?”

“Prosim vljudno, čitajte, kaj hočejo, gospa!”

In vitez sam začne glasno, krepko čitati:

“Dolžno pismo. S katerim podpisani Vit z Visokega vpričo tudi podpisanih Herbarta Turjaškega, deželnega glavarja, Gregorja Boževiča, duhovnika, in Luka Vohača, oskrbnika, izkazuje, da dolguje vitezu Vovku v Zavrhu deset tisoč zlatov, in da, ako omenjenega dolga ne poravna v desetih letih, preide grad na Visokem z vsem posestvom v last viteza Vovka v Zavrhu. — Na veliko noč l. 1564.”

“Ker teče že enajsto leto,” nadaljuje vitez, “meni pa še ni plačanega vinarja, ne morete torej trditi, da vas žalim v vašem gradu. Moj je grad, moje je vse! Vas poženem lahko to uro z Visokega, pa nisem tako hudega srca. Le ostanite tukaj, Lavra, zapovedujte, gospodujte, vse, vse ostane vaše, samo recite, da ste voljna vitezu Vovku podati roko. Dva dni imate odloga. Ako pa ne dobim zadovoljnega odgovora, gorje vam potem!”

Vitez naglo odide.

Lavra ni vedela, je-li to vse resnica, ali le sen. Vit bi ji nikdar ne bil povedal besedice o tem velikem dolgu? Ni mogoče! Bolje se umakniti sili in drugje iskati pravico.

Po noči, ko sta Vovk in Vohač že pijana spala, stopajo tri ženske po samotni stezi iz Visokega doli v vas, odkoder jih nekoliko hvaležnih vaščanov spremi v Ljubljano: Lavro, Marijo in Anko.

GRŠKA DEŽELA.[uredi]

Kot so dedovi
branili svoj rod,
tako, sinovi,
... ga bran’te povsod.

D. Trstenjak.

V grški in slovenski zgodovini najdemo mnogo enakega. Kakor smo Slovenci imeli in jih še imamo, seveda z drugim imenom, svoje Turke in izdajavce, ki so prežali na naš pogin, enako so tudi Grki imeli svoje ljute sovražnike v neštevilnah trumah azijatskih Perzov. Poglejmo nekoliko v to zanimivo deželo.

Grška je majhna kakor naša slovenska dežela; in vendar ga ni naroda, ki bi bil več vpliva imel na človeštvo kakor grški duh. Kako je to mogoče?

Grški narod je bil od Boga čudo bogato obdarovan; njegove duševne in telesne zmožnosti so bile v vsakem oziru izvrstne, nenavadne. Podnebje, v katerem so živeli Grki, bilo je najugodnejše, da so se mogle njih zmožnosti vedno bolj razvijati in razviti na najvišjo stopinjo. Najlepši kos vsega sveta prišel je srečnim Grkom v last!

Grška dežela je polotok, ki pa nima enakega ali podobnega na vsem svetu ne. Velik ni, pa na svojih obalih tako mnogotero razdeljen in razno vrezan, da ima brez števila dobrih pristanišč, in da se more v zalivih daleč jadrati v notranje kraje. Ta mnogoličnost morskih bregov se nikjer ne opazuje kakor pri grškem polotoku. Pa tudi ni kraja na svetu, kjer bi še na tako malem prostoru toliko obali dotikalo z morjem.

Nihče bi ne verjel, da je Grški, v gorati deželi, tako milo, prijetno podnebje; medtem ko v sosednji Italiji pripeka solnce, da pokajo skale, in vse kar diha, bega v najgostejšo senco, pihljajo po grškem polotoku morske sape iz nebrojnih zalivov ter branijo žarkom poletnega solnca kazati vso svojo moč. Enako te sapice tudi hude zime ne puste v deželo.

Zemlja grška ni tako rodovitna, kakor večjidel slovenska. Stari Grki so se mnogo potrudili, da se jim je skazala zemlja hvaležna. Sama na sebi ni nerodovitna, pa zahteva mnogo truda in obdelovanja. Krasna je pa posebno na vzhodnji strani polotoka, kar je tudi vzrok, da so se tukaj v raznih časih stavil a mesta in je tukaj bilo središče grške omike, grškega uma.

Ker je bila vzhodnja stran tako prikladna za naselitve, zato je iz Azije počasi vsa omika, odtegnivša se od zibele človeštva, prihitela v te blažene kraje, tako sposobne za trgovino in brodarstvo, dve okoliščini, kateri najbolje zamoreta širiti izobraženost in blagostanje po svetu. Večji del trgovine in brodarstvo je potemtakem bil do poznih časov na vzhodni Grški.

Grški polotok se dandanes meji s Turčijo. Črta, katero potegneš od zaliva, z imenom Arta, naravnost proti vzhodu od Volskega zaliva, dela mejo med Grško in Turško. Po otokih, ki so raztrošeni po grškem morju, tudi prebivajo Grki. Vseh jih je blizu toliko kakor nas Slovencev.

Dveh mest naj v kratkem omenimo, ker so znamenita za vso grško zgodovino.

Prav sredi grške dežele leži pokrajina, imenovana Atika. Atika je tudi gorat kraj in visoke gore brez potov ga ločijo od zahodnjih in severnih. Le proti morju je mala deželica odprta ter ima mnogo lepih pristanišč. Zemlja atiška je zelo kamenita in rodi posebno olive in fige. Dolina, katero obdajajo od treh strani mogočne gore, ima na sredi skalovit hrib, okoli katerega so se naselile davno pred Kristusovim rojstvom Atene, v grški zgodovini najslavnejše mesto in tudi zdaj glavno mesto vse Grške. Atene so bile rojstno mesto največjih umetnikov vsake vrste, najslavnejših vojskovodij in državnikov. Atene so imele najmodrejšega moža vseh časov, Sokrata, moža, ki je mnogo časa pred prihodom Odrešenikovim izrekel preroško misel, da pride Bog na zemljo, ki bode v človeški podobi rešil svet in osrečil človeški rod.

Važno mesto je bilo tudi Korint in še dandanes ni izgubil svoje imenitnosti. Od starega Korinta se še vidijo razvaline gradu, tempel poganskega boga in pa gledišče. Kar je bilo osta lo od starega, to se je porabilo za zidanje novega, sedanjega mesta. Korint je bil v starih časih samooblasten, in znan je po vsem katoliškem svetu tudi iz tega, ker je od tukaj pisal sveti apostol Pavel pisma Tesaloničanom in Rimljanom. Stal je pa Korint blizu morja; v zalivu, po njem zvanem, je imel svoja pristanišča, ki pa danes delajo močvirje.

Najslavnejši čas iz zgodovine Grkov pred Kristom so njih petdesetni boji z ošabnimi Perzi. Ti so prebivali v neizmernih prostorih Azije in njih kraljestvo je bilo velikansko. Perzijski kralji so bili sklenili veselo grško ljudstvo podjarmiti, ter so tirali svoje podložne v groznih trumah proti mali Grški. V prvem boju jih je mala peščica Atenčanov nepričakovano slavno premagala pri Maratonu. Tako so se le naši predniki proti Turkom znali bojevati, kakor so se Atenčani borili pri Maratonu proti Perzom.

Drugokrat prilomastijo še v groznejšem številu. Pisatelji pravijo, da jih je bilo razen brodovja nad poldrugi milijon. Od severa so lomastili v Grško. Pridejo do visoke gore Ete, ki se po malem znižuje do morja. Tukaj ne morejo naprej, ker jim je neznana zamotana pot čez goro, dostopna le posameznikom. — Eta neha blizu morja, in sicer tako, da dela ž njim eno miljo dolgo, tesno pot, pravo sotesko, ki se imenuje Termopile ali po naše Toplice, ker je tu izviralo mnogo toplih vrelcev. V tej soteski se postavijo Grki z junakom Leonidom na čelu proti Perzom. Prične se boj. Grki se ne umaknejo in Perzov pade vrsta za vrsto. Dva dni traja boj. Zastonj; Perzi ne pridejo koraka naprej. Kaj storiti? Čez goro vojska ne more, skozi sotesko tudi ne, ker jo Leonid tako junaško brani. Hočejo li tukaj na tej peščici Grkov razbiti svoje moči?

Tu se najde rešitelj Perzom; bil je — Grk!

Sovražnikom pokaže pot čez goro, da pride truma Perzov Grkom za hrbet. Grki padejo radovoljni vsi do zadnjega moža, načelnik Leonid ž njimi.

Črnemu izdajavcu je bilo ime Efialt, ki ga še dandanes preklinjajo. Tako hudobno je izdajstvo!

Perzi so vreli zdaj skozi odprto sotesko, poskačejo na ladje, pa malo grško brodovje jih popolnoma uniči. Komaj je njih kralj v revnem čolniču zbežal v zavetje.

Sčasoma so Perzi pred Grki popolnoma obnemogli.

Za temi boji je prišla zlata doba za staro Grško.

Tudi zlata doba mine. Tisto lastnost, ki tudi nas Slovence tako slabi, so imeli tudi Grki: Bili so nesložni. Ko so v večnem prepiru že oslabeli, ko je stal že na mejah drug sovražnik, da jim odvzame svobodo, še niso pozabili svojih razprtij, svojih notranjih neslog.

Demosten, največji govornik vseh časov, je gromel nad in med nje ter rotil svoje rojake, naj se složijo, naj se Zedinijo, naj se združijo in združeni premagajo nevarnega sovražnika! Vse zastonj! Razkosano, oslabljeno Grško, ki se še ob času sovražnikove zmage prepira med seboj, igraje podjarmi močni sosed in izginila je slava, izginila je svoboda grške dežele.

In tako je dolgotrajni čas neslavne zgodovine in sužnosti zakrivila notranja nesloga in razkosanost grškega naroda! Vsakovrstni mogočniki so se od zdaj trgali za ubogo Grško.

Ko so pridrli Turki v Evropo, so tudi skušali kolikor mogoče, lepe grške kraje izpuliti Benečanom, kar se jim naposled tako posreči, da so gospodovali čez vso Grško. In kako so ti divjaki ravnali po ubogi deželi! Kar je ustvarila zlata doba grške zgodovine, kar je še umetnosti ostalo iz minulih vekov, vse pomandrajo in razrušijo in raztrgajo, hujše od divje zverine. Prebivavci so morali v sužnost, ali pa so doma živeli solzepolno življenje. Mesta in sela so bila podrta in Grška je morala trpeti hudo ubožnost in še hujše poniževanje. Padle so v razvaline slavne Atene, padel tudi bogati Korint, ki je bil prej središče trgovstva v zahodnje kraje.

Pri Korintu so Turki posebno grozovito ravnali. Ko se ni bilo več mogoče ustavljati turškim trumam, ki so se kakor silni valovi valili proti Korintu, zbeži tristo meščanov v bližnjo tako zvano ostro goro; pa to je bila njih smrt. Turki jih obkolijo in do zadnjega pomorijo. Korint se ne more več braniti, ker so branitelji popadali in obnemogli. Turki razdero že na pol razdejano mesto ter naberejo šeststo drugih meščanov, katere grozovitniki krvoločno pomorijo, češ, da morajo umreti kot žrtev za padle Turke. Kar je ostalo prebivalstva, moralo je v sužnost na vse strani sveta.

Med zadnjimi, ki so še poskušali braniti Korint, je bil spoštovan meščan, z imenom Melant. Ta Grk je izgubil, kakor tudi mnogi drugi, vse, kar človeka veže na svet. Videl je domovino pasti, v grozne roke tulških divjakov, videl je pasti v razvaline svoj dragi Korint, videl tudi svoje hiše podrte na kup kamenja. V strašnih, časih turških navalov umrla mu je žena in revež sam pride ob koncu boja v turško oblast in mora gledati, — zakaj mu srce ne poči? — kako mu pred njegovimi očmi morijo razdivjani Turki otroke, ki zastonj od sužnega očeta prosijo pomoči!

Melant, čemu si še na svetu?

Da izgubivši vse pozemeljsko okusiš sužnosti grenki kruh, da se navadiš trpljenja in nosiš potrpežljivo križ, katerega ti je naklonil Beg. On sam ve, kdaj ti pride zopet svoboda, kje najdeš svoboden dom, da se v svobodni zemlji vležeš k večnemu počitku.

Trpi torej Melant in upaj!

VRTNARJA.[uredi]

Dežela ljuba, kje ležiš,
ki jezik moj mi govoriš,
kjer znanci moji še žive,
prijat’lji moji v grobih spe?

F. Strel.

Na levem bregu reke Marice, ki izvira na visokem Balkanu in se izteka v grško, tako imenovano Egejsko morje, leži lepo mesto Drenopolje. Pesniki so opisovali in opevali njegovo lepoto. Še dandanes je lepo Drenopolje, a lepše, mnogo lepše je bilo, ko so mogočni sultani stolovali v njem. Odkar je pa Carigrad, štirideset ur od njega oddaljen, postal glavno mesto Turčije, je Drenopolje začelo izgubljati svoje sijajnosti, svoje poprejšnje krasote.

Ferat-beg je štel v Dren o polju mnogo bogastva. Čarobne sezidane palače so bile njegova lastnina; okoli palač pa so se razprostirali vrtovi, kakršni se mnogokrat vidijo le v jutrovih deželah, krasni, da se jih oko ne more nagledati. Vroče dneve hladijo vodometi, mična jezerca, cipresni logi. Tu gledaš vsakovrstne cvetlice, katerih vonjavo vetriči nosijo okoli. Tam se čudiš umetno postavljenim hišicam na gričih, na katerih se igrajo večerne sape s tankimi vejicami cipres. Menil bi, da si v raju, ako bi se ne spomnil, da je vsa ta čarobna lepota le delo ubogih sužnih rok, ako bi ti ne prišlo v misel, da so vsak kotiček tega prelepega kraja že rosile krvave solze sužnikov.

Tako zagledamo tam-le v Feratovem vrtu dva sužnja najboljših let. Dozdeva se nam, kakor da bi ju poznali. Prvi rahlja in trebi črno zemljo in njegov tovariš zasaja rožne grmiče. Rožni grmiči so na jutrovem na glasu, ker razširjajo prijeten duh in jih Turki posebno čislajo zavoljo imenitnega rožnega olja. Prostorni vrt je z visokim zidom ograjen in na zahodnji strani obzidja, kjer delata sužnika, teče proti jugu bistra Marica v Arkipel, kakor imenujejo to morje. Šumenje njenih valov se čuje črez obzidje daleč v vrt.

“Melant,” izpregovori saduječi sužnik, “čuj, Melant, kako ljubko Marica šumlja! Milo se mi stori, kadar začujem njene valove udarjati na visoki zid, ki obdaja najino ječo. Zdi se mi, da njeni valovi šumljajo pesem o izgubljeni svobodi. Melant, suženj biti je hudo!”

“Ej, dragi moj Vit, dobro te razumem. Ta Marica naju tudi ponese na svojih valovih v druge kraje, kjer je še svoboda doma. Kaj ti, ti si srečen, tvoja domovina je svobodna, tvoji rojaki se ne uklanjajo tujemu jarmu, ni se jim treba pripogibati grdim mohamedancem, i kakor moja nesrečna Grška.

Bil sen. srečen in menil, da tudi ostanem srečen. Pa kdo vidi v bodočnost? Imel sem ljubo ženo v staroslavnem Korintu, imel ljubeznivo deco, imel bogastva dovolj. To je bilo mirno, srečno veselje. In kaj sem zdaj? Melant, ni zgubivši vse drago mu na svetu, je rob!”

Utihne in utrne solzo.

“Naju je enaka nesreča zvezala, tolažbo imava v najinem prijateljstvu,” meni naš Vit z Visokega.

“Da, da, dragi moj, resnico govoriš. Najino prijateljstvo nama lajša spomin na pretekle in sedanje nesrečne dni. — Razsuli so se bili brez vsakega vzroka glad ni Turki črez našo mimo deželico; rojaki moji so se junaško bojevali za svobodo domovine, pa so bili pok lani. Kar nas je ostalo živih, smo morali zapustiti dragi dom, vzeti slovo od rojstne zemlje, od domačih gora. Ha! Vražji, krvoločni Turčini! Pred mojimi očmi so posekali in podavili moje nežne otroke ter hoteli odpeljati ženo, Bog ve kam. Pa mojo drago Sofijo je prej ogrnila smrt s svojim plaščem; dobro ji, da ji ni treba več trpeti. Vse to bi še prestal, da bi le videl svojo Grško svobodno, videl, da Korint sam sebi daje postave, da se sveti križ veličastno dviga na naših stolpih. A Bog je drugače odločil. — Čuj, moj Vit, svoboden hočem biti, in tudi ti! Kako se pa to more kmalu zgoditi, to bodi moja reč. Enkrat bi še rad stopil na domovinsko zemljo ter njena sužnja tla poljubil v slovo. Ti me bodeš spremil, Vit, na moj nesrečni dom in potem hitiva naprej v tvoje lepe, svobodne slovenske kraje. Slovenska bode moja druga domovina, v prosti zemlji bi rad kdaj počival. Bog in sv. Sofija!”

Grk konča in krepke strese Vitu roko.

“Bog daj in sveta porodnica!” odvrača Vit.

Zopet se poprimeta dela, zakaj stražar sužnjih se je nevoljen približeval.

Tudi naš Vit z Visokega je torej Ferat-begov sužnik. Pri Budačkih ranjenega so Turki vlekli s seboj in vojskovodja Ferat-beg si ga je bil prisvojil izmed drugih. Ker mu je vitez Vovk tako posebno priporočal, da ujetega Vita nikdar ne izpusti v domače kraje nazaj ter se niti besedica več ne sme zvedeti o njem, je torej Ferat-beg sklenil Vita vedno pri sebi obdržati ter ga uredil med odličneje svojih mnogoštevilnih robov. Med temi se je pa kmalu seznanil in spoprijaznil z Grkom Melantom. Ker je bil razodel željo, da bi se smel pečati z vrtnim delom, mu to nadzornik za nekaj časa dovoli; ko pa vidi, kako se vrt lepša pod njegovo in Melantovo roko, pusti oba skupaj v vrtu.

Ferat-beg je pustil Vita v Drenopolju, sam se je pa urno podal v Carigrad, kjer si je pridobil od sultana Selima mnogo časti, za druge ujete slovenske plemenitaše pa potegnil ogromno odkupnino.

Skoro je že preteklo mesec dni po usodepolni bitki pri Budačkih. O tem času sta se naša znanca v Feratovem vrtu tako pogovarjala.

Odslej pa je bil Grk tih in večjidel sam; Vita se je ogibal, dasitudi nerad. Tembolj pa je gledal prikupiti se nadzorniku, kar se mu je tudi kmalu posrečilo. Jusuf, tako je bilo temu ime, je že nekaj časa sem opazoval, da sta Vit in Melant rada prepogosto skupaj in se živo pogovarjata. Ker je sumil, da snujeta kak naklep, odtegniti se sužnosti in se v ti zadevi bat Melantove prirojene grške zvijače, jima zapreti, da bode enega izmed njiju prestavil daleč naprej v drug vrt. To bi že bil Jusuf davno storil, ako bi ne bil prepričan, da sta za delo potrebna skupaj; zakaj nihče izmed sužnikov ni umel zemlje tako lepo uravnavati in umetno deliti kakor Melant, in nihče ni z a njim znal prijetne je saditi ali staviti rož kakor Vit.

Treba je torej bilo sumničenje spraviti iz Jusufa; pa nista samo to, še prikupila sta se mu s časom. Kadar je imel Jusuf opravka v mestu, vzel je vsekdar tega ali onega s seboj in taka pota je Melant skusil dobro porabiti.

Farat-beg se povrne iz Carigrada, da v krasnem Drenopolju uživa pridobljeno si slavo. Nekega dne se izprehaja po svojih vrtovih; dobro se mu dopada uredba. Zadovoljen se ozira po raznovrstnih gredah.

“Vrtovi so se mnogo olepšali,” nagovori Jusufa, ki se mu priklanja do tal; “moraš pač imeti umetne delavce.”

“Allah ti je milostljiv, mogočni efendi, in Mohamed te šteje med svoje prve ljubljence, ker ti stelje srečo in slavo na pot tvojega življenja. Gjavr, katerega si iz zadnje slavne vojske pripeljal semkaj, je dobro izveden v vrtnarskih zadevah. Škoda, da sta gjavra, on in Melant. Pa Allah je velik in Mohamed prerok njegov!”

“Slušaj, gjavre,” zakliče beg Vitti, ko pride blizu njega, “milosten ti hočem biti, Vit, kakor nobenemu še. Srečnega te hočem storiti, če slušaš moj svet; Allah te naj razsvetli! Pravim ti pa, ako hočeš biti srečen že tukaj na zemlji, spoznaj, da je Allah velik in Mohamed prerok njegov. Pomisli le to, da, kar si bil, Vit, ne moreš nikdar več biti. Čuješ, nikdar več! Saj dobro poznaš viteza Vovlca? Temu sem dal besedd, da te ne pustim nikdar v tvojo domačijo nazaj, če prideš v mojo oblast. Ves, zakaj sem mu to obljubil? Izdal mi je vašo slovensko vojsko o pravem času ter mi tako pomagal ukončati Herbarta Turjaškega in tebe dobiti v roke, dva sovražnika, katera sta bila nam Turkom nevarna. Glej, za to ceno tebe ne sme biti več nazaj. Vedi, glasoviti gjavr, da mohamedan drži dano besedo. Torej boš moral pozabiti, kar si bil, in časti Mohameda, in vsako željo ti bom izpolnil.

Ne ustavljaj se mojemu prijaznemu svetu, sicer ostaneš suženj vse žive dni; “in to se junaku ne pristuje. Oznani mi črez tri dni svoj sklep. Allah te razsvetli!”

Izrekši se poda naprej.

Jusuf je strmel; slavni Ferat-beg se poniža tako in prijazno govori z gjavrom! Odslej je še bolj odlikoval oba vrtnarja.

Begove besede odprejo Vitu oči; spomni se Lavrinih besedi, da se je bil namreč vitez Vovk zagrozil stricu Gregorju, da se bode maščeval. Vovk je torej izdal svoje rojake, vragu kristjanov spravil v oblast čast slovenskega junaštva, Herbaria! To je storil, da je odstranil njega, Vita. Kako bi se torej Vit za svoje drage na Visokem ne bal? Kaj ne more vsega storiti hudobni človek, ki je izdal svoj lastni dom?

Melant ga potolaži z naznanilom, da ima že mnogo upanja sebi in njemu v kratkem pridobiti svobodo; naroči mu pa, da ni varno naravnost ustaviti se begovi želji; odloga si naj zahteva za teden ali še več dni. Medtem bode gledal Grk, da s svojo osnovo pride do konca ter jo uresniči.

V Drenopolju je bilo mnogo grških trgovcev že iz starih časov; tudi v času naše povesti so imeli Grki skoro vso trgovino v svojih rokah. Turek se ne peča rad s trgovino, prepušča jo torej drugim narodom. Pa grški trgovci so imeli mnogo prestati od turških tlačiteljev; zakaj gladneži so jim pobrali vse imetje, ako se jim je izljubilo. Gjavra ne varuje postava.

Melant gre nekdaj z Jusufom v mesto; rekel je, da potrebuje za vrt več vrst semen. Stopita v grško prodajalnico. Jusuf ni zapazil, da je Melant stisnil trgovcu nekaj v roko. Ko odideta, prečita trgovec košček papirja.

“Rojak! Izvedi Korinčana, ki bi hotel pomagati sužnjemu k svobodi! To te milo prosi suženj Korinčan.

Ko zopet hodita nekaj dni pozneje mimo grške prodajalne, spomni se Melant, da bi bilo dobro vzeti še nekaj semena.

“Pa stopimo noter,” dejal je Jusuf [nejasno] vsake sumnje.

V vrtu pa najde prekanjeni Melant te-le vrstice med semenom:

“Brate! Jaz sem iz Korinta doma. Moj brat se odpravi te dni na pot proti domu. Kolikor je v najinih močeh, ti pomoreva. Sporoči, kdaj in kako.”

Črez teden dni se bode prvorojenec Feratov zaročil z imenitno Turkinjo, sultanove krvi. Kadar bode v begovem poslopju vladalo občno radovanje, kadar se bodo Allahovi izvoljenci, kakor Turki imenujejo sami sebe, naužili rajske opije, da se bodo menili v edemi, v sladkem naročju Mohamedovem, isti čas bode tudi primeren ubogemu sužniku s pomočjo gjavrskih, zaničevanih rok poskusiti svojo srečo.

“Še enkrat si moram izbrati žlahtnih semen, Jusuf,” je trdil Melant; “Feratovi vrtovi se morajo odlikovati od drugih. Vit ima umetno roko, povsod se kaže, da je izveden. Gjavra ne delata sramote svojemu gospodu. Idiva v trgovino!”

Jusuf vesel privoli.

“To seme sem prinesel nazaj,” pomenljivo reče Melant trgovcu; “na drugi zemlji bode morebiti poganjalo zdravejše kali. — Božja pomoč!” še dostavi pri odhodu. Grški trgovec je pa potem vesel prebral ta-le načrt:

“Ko bomo mi, ki častimo sveti križ, obhajali spomin naših vernikov, kateri so že v večnosti, bode Ferat-beg s svojimi plaval v veselju pri zaročbi svojega sina Murata. Jaz in moj prijatelj, katerega želim vzeti s seboj, se bodeva odtegnila očem našega čuvaja in čakala v kotu na južno-zahodnem koncu obzidja, mimo katerega teče Marica. Ko bodo derviši naznanjali iz minaretov polnoč, bodi s čolnom pripravljen. Lestvico iz vrvi spleteno vrzi črez visoki zid na omenjenem koncu, in potem Bog z nami!”

Grški trgovec oskrbi svoje priprave, zraven pa tudi spravi krdelce svojih rojakov na noge, da se namenijo skupaj v Carigrad po blago. Ako ubeženca srečno dospeta v Carigrad, imata že večji del nevarnosti za seboj.

Odkar je Jusuf nadzornik sužnikov, še nobeden ni ušel; zdaj, ko sta se mu vrtnarja tako priljubila, mu nikdar niti na misel ne pride, da bi mogla imeti namen pobegniti. Ker se mu je tudi zdelo, da nihče ne more uiti, ako bi tudi hotel, ni več toliko pazil, posebno na vrtnarja ne.

Večer, katerega so obhajali zaročbo, je prišel. Celo poslopje odmeva veselega trušča. Tudi sužnikom se danes slabo ne godi, in Jusuf je dobre volje, kakor že davno ne, ker je tudi za njega dober dan, kakršnih je malo videl vse svoje dni. Še vrtnarja priganja k veselju, pa Grk mu reče:

“Gjavra sta trudna, gresta spat, zakaj jutri je obilo dela!”

“Allah je velik, pa idita spavat, umetnika. Mohamed vama naj v sanjah preobrne srce, da bi spoznala, da je Allah velik, in Mohamed prerok njegov!”

Odide iz sobe, v kateri sta spala, med drugimi sužniki; veselja poln je pozabil vrata zakleniti.

“Tudi prav,” reče Melant Vitu; “še manj bode dela. Ako bi bil Jusuf zaprl, bi mi bilo treba izdreti samo en žrebelj, ki še drži zapah.”

Vsi sužniki so pospali, le vrtnarja ne. Bolj ko se približuje polnoč, silneje jima bije srce. Čas pa čas se kdo sužnikov v spanju nasmeje; morebiti se revežu sanja, da je daleč od Drenopolja na trati pred domačo hišo, v sredi svojih ljubih vesel, in da s svojimi vrstniki svoboden pleše narodni ples. A zopet kdo zaječi in težko vzdihne, kakor da bi gledal nesrečo, ki ga je odtrgala domačemu krogu in svobodnim domačim goram.

V turško obleko se opravita. Noč je črna, vetrovna, ni videti zvezde na nebu. Piš vleče okoli zidovja in skozi cipresine veje. Derviš iz bližnjega stolpa začne peti otožno pesem. Ura svobode je tu!

Tiho in varno prideta iz suženjske spalnice na dvor. Tema jima je ugodna, piš odnaša jek njunih stopinj. Že sta sredi vrta; iz poslopja se razlega veselje, v razsvetljenih dvoranah se izprehaja turška gospoda. Iz neke sobe se prismeje Jusuf, se nasloni in gleda v vrt, pa tema mu zakriva begunca. Veter se zasukne in prinese na svojih perotih nekaj na Jusufovo uho, kar ga predrami.

“Allah je velik! Kaj je to? Ni kdo govoril v vrtu? Pa kako sem čuden, saj le vetrovi delajo to!”

Od zidu mu vetrovi črez nekoliko časa zopet prineso, kakor da nekdo praska po njem.

“Tega pa ne delajo vetrovi! Nikakor! — In zopet!”

Zagrabi luč, pa skoči v spalnico k sužnjem. Oj! Strah ga strese, ko najde vrata odprta na stežaj. Prepade se, ko vrtnarjev ne more zagledati. V hipu so vsi sužnji po koncu. Kmalu jih je cel vrt poln. Z lučmi tekajo semtertja. Jusuf je veliko darilo obljubil onemu, ki zasledi uhajajoča gjavra. Res, da so tekali sužnji reveži po vrtu in vpili v temno noč, pa v srcu teh nesrečnežev je vendar vsakdo voščil vrtnarjema dober uspeh, ki sta plezala že na oni strani zidu po lestvici v čoln. Ko pride Vit na vrh zidu, zagleda v bližini enega svojih prejšnjih tovarišev, ki je postal ter mu z roko mignil v slovo. Kdaj se bo njemu prismejala svoboda?

Lestva se potegne v čoln, v katerem sta čakala trgovec in njegov brat. Tiho plavajo proti jugu po Marici mimo celega mesta. Noč jih prikriva turškim stražam. Krik v begovih vrtovih ponehuje in kmalu popolnoma utihne.

V samotnem, od mesta oddaljenem kraju se ustavijo in stopijo na suho; blizu je bilo podrto zidovje, znamenje turškega ropanja in rušenja. V to zidovje se podajo prenočit; zbranih je tu že nekoliko krščanskih potnikov v Carigrad. Trgovec se drugo jutro poda v Drenopolje nazaj in prepusti bratu skrb za varno potovanje naprej. Pa namesto, da jih popelje v Carigrad, jih brat iz sicer dobrega [nejasno]ce, češ, da pri njenem iztoku v Arkipel najdejo lahko kako krščansko ladjo, ki jih popelje v ljubi dom.

Dospejo do morja, pa zaželjene ladje ni videti. Čakajo tri, štiri dni ter se že odpravljajo na pot proti Carigradu, ko vendar zagledajo bela jadra na visokem morju. Bela jadra se vedno bolj bližajo bregu, ker ugoden veter jih žene proti severu. Ne mine dolgo časa, ko vrže ladja sidro! v malem pristanišču.

“Ne upajmo tej lahki šajki,” svari prebrisani Melant. “Menim, če se ne motim, da jo vodijo morski roparji.”

Drugi so se mu smejali.” Kaj se bomo bali, saj nima mnogo ljudi in nas je vendar precejšnje število. A ko bi to hoteli, jo še mi lahko vzamemo. Hajdimo na ladjo, pa v Carigrad!”

Tako so govorili Melantu drugi Grlci ter se z voditeljem malo ladje urno pogodili in stopili na krov. Z glavo kimajo stopi zadnji na barko Melant.

Zgodaj drugi dan začne ladja jadrati proti Carigradu; ko pripluje na visoko morje, prvi zapazi Melant, da se je obrnila proti jugu, in tja jadra s polnimi jadri. Potniki na barki se obrnejo do voditelja, a ta jim s smehom pokaže na morje.

“Ne vidite li, da je tista ladja za nami? In da je roparska, to vem jaz. Srečni smo, ako ji uidemo, sicer se naj vsi pripravijo na boj!”

Namesto da bi kolikor mogoče hitela naprej ter zasledovavki skušala ubežati, je mala ladja sčasoma popolnoma obstala, kakor da bi hotela pričakati nasprotnico. Pa ni bila nasprotnica! Ko pridete ladji skupaj, se posadka z velikim krohotom druga drugo pozdravlja ter si vošči srečo k tolikemu plenu. Na obeh ladjah, so zapovedovali morski roparji, ki so bili v zvozi in drug drugemu pomagali. Naši potniki se morajo po kratkem boju podati močnejim roparjem, ki ujete prodajajo v afrikanskih mestih. Potaknejo jih v večjo ladjo in zdajci odjadrajo ž njimi proti daljni Afriki — na človeški semenj.

BOG OBRNE.[uredi]

Pustimo grško morje in morske roparje z ubogimi sužniki na ladji, pa se povrnimo v slovenske kraje ter poglejmo, kaj se tam godi. Hočemo li v Dvor ali Zavrh?

Oba posestva oskrbuje pošteni Tomaž, in nima mož malo skrbi na svojih ramah, ako hoče svoje oskrbništvo natanko in dobro opravljati. Ne samo, da mu je obširno posestvo, katero je spadalo k Dvoru, prizadevalo mnogo truda, ker se Vohač, akoravno je imel oskrbnika, že davno več ni zmenil za nobeno stvar; moral je tudi gledati, kako se godi v Zavrhu, kako se opravlja tamošnje posestvo. Vitez Vovk bi si ne bil mogel želeti zanesljivejšega oskrbnika, kakor je bil ravno Tomaž; posebno v sedanji dobi je vitezu to prav ugodno, ker se ne more mnogo muditi na svojih gradovih.

Čudno se jo dozdevalo poštenemu oskrbniku vitezovo življenje, vendar si ni mogel kaj slabega o njem misliti. Prišteval je svojega grajščaka onim ljudem, ki se rajši sprehajajo po drugih krajih sveta, kakor po svoji domačiji. Nikakor pa mu ni šlo v glavo, kako se more človek tako malo brigati za svoja posestva, da se niti ne potrudi poprašati, je li letina dobra ali ne.

Poda se zopet iz Dvora v Zavrh, prvokrat, kar je prišel vitez iz nesrečne vojske nazaj. Sam si ni vedel povedati, kaj ga vleče v samotni grad; zadnji vihar gotovo ni razsajal tako, da bi bilo treba oskrbnikovega pregleda: saj je družina v gradu. Pa vendar mu ni dalo miru, dokler ni bil v Zavrhu. Nekega dne stopa okoli gradu, na severni strani, kjer so vitezove sobe. In res, tukaj najde zelo potrebnega dela.

Zadnja ploha je mnogo zemlje, kamenja in lesovja pridrvila iz gor v vznožje ter mali prostor med gradom in strmim brdom napolnila skorro do strehe. Trebalo je torej ta zasip iztrebiti, da zidovje od mokrote ne trpi škode, in da ne bi grad tičal tako v hribu. Tomaž privede nekoliko delavcev, ki začno odvažati zemljo.

Pokazalo se je kmalu, da je voda že mnogo let tu sem nanašala in zasipavala severno stran zidavja. Ko odstranijo zasip do srede zidu ter odvozijo zemljo, zagledajo, da je bilo blizu tleh nekdaj okno, katero je zdaj zelo slabo zazidano. Nekdo izmed delavcev udari s kijem po temmestu, in zid je bil tako lahkotno sestavljen, da se po prvem udarcu udere in se napravi luknja.

“Naj se celo okno izbije,” veleva Tomaž, “in potom zopet boljše zazida!”

Vlažen zrak sili iz temnega zidovja skozi okno.

Ko so bili proti večeru delavci odšli, žene radovednost nekega fantiča pogledat skozi okno v notranje prostore. Splazi se torej noter, pa daleč ne more, ker je povsod trda tema; vendar bi le rad pogledal še naprej. Oskrbi si svetilnico in zopet nastopi svoje potovanje. Mnogokrat postoji ter ogleduje tam pa tam dobro okovana vrata, zdaj nizka, zdaj visoka. Kaj neki more biti v teh shrambah, se vpraša fantič. Neka vrata prime za velikansko kljuko; morebiti niso zaklejena. Pa vrata so trdno zaklenjena, in ti, dečko, kaj ostrmiš? Kaj se plaho oziraš? Ne, — tu notri je! pravi ter pred vrati obstoji in posluša. Srce mu močno bije; kaj more biti? Ni bil to vzdih? Pa to mrmranje, kaj je? — To ni človeški glas, ki mu je prišel na uho! Ta hripavi, votli glas! Fantiča prevzame strah; trepetajoč. na vseh udih, kar more teče nazaj, odkoder je prišel. Še enkrat začuje čuden, rahel glas; pospeši svoje korake, skoro da pozabi pot; znoj mu kaplja iz čela, ko teka na desno in levo, ali svita skozi okno le ne more zapaziti. Kamen se mu od srca odvali, ko po dolgem blodenju zagleda zuželjeni izhod. Na trati pred gradom postoji ter premišljuje, kaj bi moglo biti, kar je čul v temnem zidovju.

“E kaj, oskrbniku poročim, on bo vedel, kaj da je,” sklene deček in poišče Tomaža.

“Vzemi težko kladivo s seboj,” pravi oskrbnik pristopivšemu hlapcu; “če ni prazna, katero je ta mali ogleduh prinesel, ne bode od škode.”

Vsi trije izginejo skozi okno ter se vstopijo pred vrata, kjer je fantič prej čul čudne glasove. Vlečejo na uho; Tomaža že sili smeh, že hoče oditi. Fantič prime za kljuko, da glasno zaropota.

“Zdaj poslušajmo!”

Fantič je imel prav; še moža obide groza. Začuje se nekaj, kakor zdihovanje umirajočega. — Zopet.

“Poskusi s kladivom, če se umaknejo vrata. Moramo pogledati, naj bo kakorkoli.”

Mnogokrat vzdigne hlapec železni kij, in gromovito treska po vratih, pa vrata so močna, ne vdajo se nič.

“Če jih ne premorem in ne ubijem, pa nikdar več ne sežem v skledo,” trdi hlapec ter si za drugi naskok počije. In znotraj se zopet zasliši slab glas.

Z vso močjo udriha zdaj hlapec po vratih. Tresk! Zapah se zlomi, vrata grozno zaškripljejo ter se napol odpro. Skozi pa puhne smrdljiv, omamljiv zrak; malo da luč ne ugasne. Odkod prihaja ječanje? Tomaž vzame luč ter vstopi. O groza! V kotu leži na segniti slami na mokrem človeško truplo. Nekaj cunj je še na njem, nekaj jih leži okoli raztrošenih. Sama kost in koža je tega trupla, pa vendar je še nekaj življenja v njem, zakaj ustnice se še premikajo in zdajpazdaj se prikrade hripav glas iz prs. Tomaž se bliža s svetilnico klicu. Oči se odpro, pa le za trenotek, in težke obrvi se zopet sklenejo.

“Jezus Marija,” vzklikne oskrbnik in svetiinica mu pade iz rok. “To ni mogoče! Lavrin stric Gregor v takem! Bože mili, saj se ne motim, saj je bilo njegovo oko!”

Še enkrat pogleda v upadlo lice mučenikovo. “Ni mogoče dvomiti! Lavrin stric! Tu se je izvršila velika hudobija! Urno, prijatelj, morebiti še ne pride prepozno najina pomoč! Primiva, nesiva nesrečneža odtod. Fante sveti, — naprej!”

Kar je bilo prebivalcev v gradu, vsi prihite, ko prineseta možaka strica Gregorja v zdravo, zračno sobo. Krik nastane; do zadnjega hlapca je vsakega razkačila ta prigodba. “Pa mi služimo v takem roparskem gnezdu,” se razlega od ust do ust. “Ta črni vitez je vražjega rodu! Božja kazen ga bode zadela!”

“Jaz ubijem oba. viteza in njegovega grduha,” se oglasi neki hrust izmed hlapcev. “Kakor se prikažeta, jima črepinjo razbijem.”

Mnogo si prizadene Tomaž, da pomiri in potolaži množico, togotečo se nad vitezom Vovkom.

“Naše kričanje ne bode nič pomagalo bolniku. Pozneje se zmenimo o vitezu, Vohaču in tudi o bolniku. Nekoliko moških ostani pri meni, drugi odidite na stražo, in vsakega ujamete in zvežete, kdor se približa grdih hudobnežev.”

Stric Gregor se ne zave nič. Prsa se dvigajo in se najemajo čistega zraka. Slečejo ga gnilih cunj, očistijo v topli kopeli in oblečejo v čisto perilo. Tomaž pa po kaplji spušča krepkega vina v posušena usta. Polagoma se zbirajo in množijo moči; kri se zopet začenja živeje pretakati po žilah in skoro izginulo življenje se širi. Smehljaj se vidi okoli bledih ustnic.

“Hvala Bogu,” vzkliknejo vsi. Starček izpregleda, pogleda okrog ter vpre oči v oskrbnika; govoril bi rad, pa ne more.

“Rešili ga bomo smrti; spoznal te je, Tomaž, in to je dobro znamenje.”

Tomaž vso noč prebedi pri postelji. Po malem daje starčku krepke juhe zauživati. Naposled stric Gregor zaspi nekaj ur, in to spanje ga ojači tako, da more drugi dan razumljivo govoriti.

“I kje pa sem vendar, Tomaž, in kako, da si ti pri meni,” prične rahlo, prebudivši se iz zdravega spanja.

“V dobrih rokah ste, dragi gospod! Kako se čutite?”

“Oj, kako dobro! Zdaj bom zopet ozdravel in že sem bil bolj na onem, kakor na tem svetu. Pa kje sem?”

“Nehajte govoriti! Vse vam povem.”

Zopet postreže Tomaž ter starčku razloži, kako so ga bili našli.

“Bil sem že sklenil s tem svetom in čakal rešenja. In v zadnjem trenotku mi torej pride pomoč! To je poslal večni Bog. Bodi slavljeno njegovo ime!”

Stric Gregor strmečemu Tomažu pripoveduje, kako ga je bil vitez Vovk spravil v ostudno ječo, iz katere bi naj nikdar več ne bil prišel, ako bi se godilo po Vovkovem namenu, vsaj živ ne.

“Kakor mi je znano,” pravi Tomaž, “ste se včeraj pred štirinajstimi dnevi podali na pot iz Visokega v Ljubljano. Če vas je črez dva dni privlekel vitez Vovk sem, ste trpeli celili dvanajst dni. Bog in sveta Mati božja, to je čudež!”

“Dvanajst dni, praviš, Tomaž? Jaz ne vem, koliko, ker me je vedno obhajala tema, da niseni vedel ne za noč, ne za dan. Rad poza-, hi ni, kar sem prebil v tem času, ki se mi je zdel večen. Vedel sem, da sem v sovražnikovi oblasti; vedel tudi, da je ta sovražnik pahnil moje drage prijatelje v nesrečo, da je izdal lepo slovensko vojsko. Bog se ga usmili! Molil sem v svoji temni ječi, da bi Bog obvaroval pred vitezovo hudobijo vsaj Lavro in njena hčer na Visokem. Vitez Vovk mi je odkril ves svoj namen, vsa svoja hudobna dela in početju samo, da bi pomnožil mojo žalost. Rekel mi je v ječi, da me mora spraviti iz pota, ker je ponaredil moj podpis, jaz bi pa gotovo tega podpisa nikdar za svojega ne pripoznal.”

“Da boste mogli,” mi je končal vitez razkladati svoj peklenski načrt., “da boste mogli več časa premišljevati o moji osnovi, sem vam tu prinesel toliko, da se lahko preživite dva dneva. Razen tega ne dobite ničesar več! Torej se potem morete, kadar vam ljubo, spraviti k večnemu počitku. Iz te prijazne sobe ne pridete nikakor več. Dobro se imejte, stric Gregor!”

“Tako mi je povedal vitez in zaklenil duri.”

Tomaža grabi jeza, da pesti dela.

“Bog mi je usadil up v prsa,” nadaljuje starček; “vedno mi je nekaj pravilo, da še pridem iz te črne, mokre ječe. Kolikor mi je bilo mogoče, sem trpel lakoto, tla bi dalje izhajal s tem, kar mi je bil vitez prinesel, namreč steklenico vina, kos mesa in kruha. Pa pri vsej varčnosti je postala steklenica prazna, in pošlo je meso in ž njim tudi kruh. Glad, še bolj pa žeja, sta me strašno mučila. Svojo suknjo sem raztrgal in kosce namakal v lužo, ki se je stekala od zidov. Namočene kosce sem grizel ter si hladil žejo, pa jih tudi požiral, da bi potolažil želodec. Zeblo me je, mokrota me jo obdajala povsod, da mi je obleka gnila na telesu. Up je ginil, moči so pešale. Priporočil sem se Bogu vsaki čas pričakoval smrti. Oslabel sem bil tako, da nisem čutil več. Kako dolgo sem tako bolj mrtev kakor živ ležal v mokroti, ne vem. Bog vas je poslal o pravem času. Pol ure pozneje bi bili zastonj v meni iskali življenja!”

Stric Gregor vzdihne globoko; bil je to vzdih hvaležnosti do Večnega! Potem zopet nadaljuje:

“Ko bi me ne bil Bog otel, bi si vitez Vovk po krivici Visoko prilastil in obdržal, Lavna pa bi s hčerjo prišla ob vse premoženje. Moram torej urno na pot, da ubranim Vovku krivico izpeljati ali izpeljano nadaljevati. Ti me moraš spremiti, moj Tomaž!”

“Kdo raji kakor jaz! Trenotka dalje ne ostanem tu kakor vi.”

Mnogovrstni krik se začuje; ne more se razločiti, je li krik veselja ali srda. Tomaž odide pogledat, odkod prihaja tak hrušč.

Po stezi proti Zavrhu jaše Luka Vohač! Vesele misli ga morajo navdajati, ker tako brezskrbno posluša nevarni mu krik. S konjičem se igra in žvižga prav zadovoljen v samotni Završki svet.

Njegov gospod mu jo bil naročil na Visokem, da naj se poda na pot v rajski Zavrh, kakor je vitez vedno imenoval zapuščeni kot.

“Idi, Luka, mu je rekel, “pa izvohaj, kako se godi duhovnemu očetu Gregorju. Saj veš, v katero sijajno stanovanje sva ga shranila. Zdaj že gotovo tiho v kotičku čepi in gnije. Spravi njegovo truplo kamor hočeš, da le v Zavrhu ne bo. To sam razumeš, da bi mi ne ugajalo ravno posebno v rajskem Zavrhu, dokler je tam še kakšen sled omenjenega gospoda. — Vendar ni treba, Luka, čuješ, pusti rajše Gregorjevo truplo, kjer je, ker ga sam ne moreš spraviti; poišči samo primeren kraj daleč od gradu. Za nekaj časa, ko dokončam svoja opravila tukaj, pridem tudi jaz za teboj in obema bode lažje, strica Gregorja spraviti iz gradu. Njegovo dosedanje stanovanje se morebiti uravna za druge goste. Razumeš, moj dobri Luka Vohač?”

“Razumem, dragi moj vitez,” mrmra Vohač, ko ima Visoko za seboj. “Dobro razumem, in več kakor je tebi ljubo! Jaz bi naj bil tisti gost, ki bi po vitezovi nameri prevzel to prekrasno stanovanje. Hvala lepa, vitez Vovk! Tepec, ako meniš mene prevariti! Ha, mene, Luka Vohača! Ne imenujem se zastonj Vohač! Pa ako bi se le motil? — Ne, ne motim se, gotovo bi se me rad iznebil, ali jaz se bodem njega.”

Vohač je na potu v Zavrh izgotovil svojo osnovo. Naveličal se je že pri Vovku, ki je zdaj dosegel, kakor se vidi, svoj namen; k temu je tudi on zvesto pomagal. Zakaj bi se Vohač ne postavil na svoje noge? Kaj še hoče pri vitezu zanaprej? Njegov tovariš biti? Predolgočasno! Boljše, da si dobi plačilo za toliko let ter uživa svobodo, kjer sam hoče; saj je svet tako širok in tako lep! Torej po plačilo! Nesreča za viteza, da je Vohaču pokazal vse posebnosti svoje spalnice.

Kako se zdaj Vohač smeje na vsa usta, da ga je vitez samega pustil v Zavrh! Saj ve, k je se pride v njegove sobe; ve tudi, kje je shranjenih lepo število zlatov rumenjakov. Teh mu jo najbolj potreba, in potem v daljni svet! Le prav daleč od Zavrh a, v tuje dežele, in tam prav dobro živeti od okroglih rumenjakov. “Plačo si vzamem torej sam, kaj mi je mar drugo!”

Tako sklepa Vohač svoje popotne misli. Iz teh ga vzbudi obilo kričanje izpred Završkega gradil. Vohač za trenotek ostrini. Da ta krik zadeva njega, je Vohač zdajci spoznal; enako tudi, da to ni prijateljski krik, s katerim bi ga Završčani sprejeli. Kakor hitro zagleda, prijezdivši izza ovinka grad, zapazi tudi, da se mu od vseh strani bližajo grajski hlapci; vidi tudi, kako nevarno dvigajo pesti, čuje, da kričijo: “He! Enega že imamo! To je bil njegov pomagač!”

Luka mirno in počasno jezdi naprej, kakor da bi ne videl ničesar, ne čul ničesar. Sliši pa vendar dobro na svoja ušesa, o čem je govorica.

“Ti-le presnetneži so medtem izteknili strica Gregorja, menim, še živega. Zdaj pa kriče in tulijo nespametni ljudje, ki bi se bržkone radi maščevali nad vitezom in nad mojo malenkostjo.”

“Vohač!” samega sebe osrčuje, “nevarnost preti velika. Treba ti je porabili vso svojo pamet in zvijačo, da odneseš zdrave pete, vitez je pa izgubljen!”

Urneje počne jezditi.

“Možje, kaj delate tak trušč. Če imate kaj krščanske vesti v sebe, poslušajte me! Kakor vidim, vas navdaja srd zoper viteza.”

“In zoper tebe, črna duša,” se z groze moški ter ga obkrožijo.

Vohač se ne zmeni za njihove besede in nadaljuje:

“Prišel sem, kakor vidite, sam, ker sem zapustil hudobnega viteza. Čujte, možje, vitez Vovk je strašen hudobnež; —”

“In ti tudi!” nekdo dostavi. Pa Vohač mirno nadaljuje: “Izvedel sem od viteza samega, da je storil, glejte, tam v onem koncu gradu, grozno hudobijo. Jaz sem mu ušel in prihitel v Zavrh, da rešim dobrega očeta Gregorja. Za menoj! Rešimo ga iz ječe, ako še ni prepozno!”

S sveto jezo je govoril zvijačnik zadnje besede, da mu večina hlapcev verjame; osupnejo in strme v njega.

“Kaj, ali nihče ni volje mi pomagati?” jih srdito vpraša.

“Smo že oteli očeta Gregorja! Mi! Živega!”

“Hvala bodi Bogu,” vzdihne zdaj Luka Vohač, in pobožno povzdigne roke k nebu. “Hvala Bogu, da je izpodletela hudobija!”

“Pa ti si bil zraven pri hudobiji,” mu nekdo očita.

“Kdor to trdi, nima zdrave pameti. Ako bi se jaz bil udeleževal te hudobije, bi me gotovo ne videli tukaj,” ponosno odvrne Luka.

“To je pa res,” so kimali nekateri hlapci.

“Peljite me k oskrbniku Tomažu, ako je tu v Zavrhu, ali pa k stricu Gregorju. Mnogo imenitnega imam povedati, kar ni vse za vseh ušesa. Tukaj samo prenočim in jutri se podam v Ljubljano, da razkažem oblastnijam vitezove goljufije in hudodelstva.”

Tomaž pristopi; čul je na strani vsako besedo.

“Lavrin stric in jaz se jutri podava v Ljubljano; ti, Luka, pojdeš z nama, da boš v Ljubljani povedal, kar veš. Nocoj si naš jetnik.”

“Rad, rad, če ti je tako ljubo, Tomaž; pokazalo se pa bode, da je bila tvoja zadnja beseda nespametna. Da resnica hitreje pride na dan, moram ti pokazati nekaj pisem v vitezovi spalnici. Hodiva,” pravi, stopajo raz konja, “pojdiva tja; seveda moramo šiloma odpreti vrata, pa to je tako potrebno kakor lačnemu kruha.”

Vsi se napotijo proti vitezovim sobam, katerim so morali ulomiti vrata.

Luka išče s Tomažem dolgo časa po predalih, v katerih je bilo mnogo pisem, pa po Vohačevih besedah nikakih pravih za njega. Naposled zagrabi šopek zvezanih pisem.

“Našel sem jih vendar, to je prava roba za nas. Vzemi jih in daj očetu Gregorju v pregled, mene pa pusti, da si tukaj-le v tej postelji odpočijem, ker že dve noči nisem našel počitka. Hvala Bogu, da je le blagi Gregor pri življenju!”

Tomaž se mu po teh besedah ne ustavlja.

“Ne zabi, Tomaž, za dobro večerjo,” še dostavi tako prijazno Vohač, da slednjega spravi na svojo stran.

VITEZOV KONEC.[uredi]

Ti lepi črni gavrani,
ti bodo tvoji angelci,
meso ti bodo raznašali,
po lepem zelenem borovji.

—Narodna.

“Naš Luka Vohač gotovo ni hudobnega srca,” so začeli trditi hlapci v Zavrhu.

“Ni mogoče, da bi bil, saj je bil z nami vedno dober in prijazen. Luka je nedolžen, pa vitez, vitez je luidodelnik!” Tako so sklepali vsi in tako se motili vsi, prekanjeni od Vohačevega obnašanja. “Luka je nedolžen!”

Tomaž je bil vzel pisma v tujem mu jeziku ter se namenil jih stricu Gregorju pokazat, je li Vohač govoril resnico, ko je trdil, da so tako imenitna.

Pa stric Gregor sladko spi, ne kaže starčka buditi. Nekaterim možem napove oskrbnik, da naj prenočijo pred Lukovo sobo, ki je bila poslednja na to stran. Uiti ne more skozi varno omrežena okna.

Pisma seveda niso imela nikake imenitnosti; Luka sam ni vedel, kaj v njih tiči. Bilo mu je le za to, da izlepa pride v vitezovo sobo.

Ko se dobro navečerja, vleže se v vitezovo posteljo; pa spanje mu niti na misel ne pride. “Sobina vrata so ljudje skrbno zavarovali, pa ptiček jim bode le ušel,” se je smejal Luka in včasih junaško zasmrčal. Ko so pa pred njegovo sobo hlapci brez vse skrbi pospali, se izmuzne Vohač iz “ležišča. Noč je silno temna, pa Vohaču je ravno tako ljubo. Kdor ni bil tako znan po ti sobi, kakor on, ni mogel vedeti, kaj je pod podobo nad posteljo. Ta podoba je kazala nekega vitezovega prednika ter zakrivala vratca omare v zidu. Luka sname podobo prav tiho, iz žepa pa potegne ključek, ne more se zdržati smehu, ko pomisli kako mojstrsko ga je pred odhodom iz Visokega izmaknil svojemu natrkanemu gospodu. Tiho ga vtakne v vratca, tiho jih odpre. Dva, trikrat po omarici okoli potipa in privleče iz nje veliko mošnjo, polno rumenih zlatov. Preden mošnjo vtakne v svojo obleko, jo skrbno potiplje, da se prepriča, ali kaj drugega ne spravi, kakor čisto zlato. Še enkrat seže v omarico in privleče srednje velik ključ, katerega vtakne v žep. Zelo zadovoljen obesi podobi na prejšnje mesto nazaj. Zdaj posluša sredi sobe stoječ; pa hlapci trdno spijo. Zraven sobinih vrat v kotu je stala starovita, velika omara, v kateri so malo poprej iskali pisem. Pred njo stopi Vohač.

“Zdi se mi, da sem bil nekdaj močan,” še peta, “bom poskusil, koliko sem še. To je najtežavnejše delo, pa srčnost velja!”

Počasi odmika omaro od zidu. Omara je težka, da Vohaču kaplja pot iz čela. Mnogokrat si oddlihuje in posluša; hlapcem spanje ugaja. “Le tako naprej,” se smeje in briše znoj; “kako bodo črez nekoliko časa debelo gledali in delali križe, ko jim niti v sobo ne bo mogoče priti!”

Po dolgotrajnem trudu spravi omaro iz po. prejšnjega mesta tikoma pred sobina vrata. Kjer je pa prej stala omara, so bila vrata v tleh, in ta vrata Vohač pazno vzdigne.

Ozre se še po sobi, je li kaj pozabil ali ne. Ničesar ne pogreša.

“Zdaj pa srečno pot,” pravi napol glasno, in stopi na stopnice, ki so bile napravljene v spodnje prostore. Vrata zapre za sabo; a ni jih spustil rahlo, ampak zatelebnil jih je, da so prestrašeni hlapci planili po koncu ter hiteli odpirati vrata v vitezovo sobo. Pa še bolj se prestrašijo, ko vidijo, da se vrata ne dajo odpreti, ker je to zavirala nastavljena omara. Počnejo klicati Vohača, a Vohač je med tem stopal doli po stopnicah, v črni temi varno kakor po dnevu. Hodi nekaj časa pod oboki, dokler ne pride do malih vrat na nasprotnem delu gradu. Pri vratih posluša, srce mu plava radosti; ključ, ki ga je bil vzel iz omarice, mu vrata odpre.

Na oni strani se razlega v tiho noč mnogojezičen kreg. Vsi rajski hlapci so hiteli proti vitezovi sobi, še Tomaž zapusti strica Gregorja.

Po mnogem prizadevanju podrejo hlapci vendar omaro, pade pa ravno na stran, kjer so vrata, skozi katere je pobegnil Vohač. Kako je izginil, ni mogel nihče razložiti. Nekateri se strahu tresejo, kakor šiba na vodi. Hlapci napravijo krik in vik, da vsi ljudje prihite skupaj. Pa ravno to je hotel Vohač, in bolje bi mu ne bili mogli ustreči. Naravnost se poda v hlev, urno osedla najvrlejšega vranca, katerega si je mogel izbrati pri leščerbi, ki je razsvetljevala hlev. Potem mirno jezdi skozi dvor ter malo postoji in gleda čudno zmešnjavo v vitezovih svetlih sobah.

“Zdravi ostanite,” zakriči in izpodbode konjiča, “Luke ne vidite nikdar več!”

Iskre kuje podkev, kakor ptica v zraku dirja urni vranec, ki nese Vohača v tuje kraje.

Bo li našel mir vesti? Bo li ušel zasluženi kazni? —

In vitez Vovk? Ne pride kmalu v rajski Zavrh, da vidi kje je nehala njegova pot? Vitez, ura tvoja poteka!

Pa vitez tega še ne ve, on je na Visokem vesel in, kakor se mu dozdeva, zadovoljen, kakor še nikoli ne v svojem življenju. Kaj ne bi? Znosil se je nad svojimi dozdevnimi sovražniki in nasprotniki; obogatil se je in po bogastvu mu je koprnelo srce; Glavni namen je tudi dosegel; rekel je nekdaj, da se bode maščeval, in ali se zdaj ni? Ni Lavre ponižal? Je ni pregnal iz njene lastnine? Ji ni na široko pravil v lice vso po njem provzročeno nesrečo, kakor da bi hotel dokazati: Tako je ker si vzela Vita in odpodila Vovka, s katerim bi srečno bila živela!

Radostno gleda vitez iz Visokega po lepi okolici, kjer je toliko njegovega posestva. Nihče ne ve in nihče ne more trditi, da si je po krivici polastil Visoko. Kdo? Podpise v dolžnem pismu je Lavra pripoznala, in podpisanci, kateri bi se ustavljali resnici svojih podpisov, so odstranjeni. Herbarta ni! Vit Bog ve kje na Turškem skuša sužnost, če je še živ, in stric Gregor, da stric Gregor, ki se mu je upal praviti take odkritosrčne besede, gnije v Završkem gradu. Nikogar torej ni in vitez je lahko brez skrbi Nikogar ni? To” vprašanje se vsili vitezu. Ali ne živi nekdo, ki bi znal nekdaj vse spraviti na dan? Ne živi še Luka Vohač, edina priča? Sklep je ta: Luka Vohač mora izginiti iz tega sveta, da se vitez more popolnoma veseliti svoje sreče.

“Naj umre enake smrti kakor Lavrin stric in uživati, kar svet ponuja brez vsake skrbi! Gregor! Oba se podava v tisto ječo, kamor sva spravila duhovnika, pogledat. Ko vstopiva, pustim Vohača en korak pred seboj ter urno planem nazaj in za osupnjenim Vohačem zaklenem vrata. In konec ga bode! Njegov konec je toliko zaželjeni začetek prave, mirne sreče za mene. Na zadnje delo torej!”

Tako misli vitez Vovk in se napravlja v rajski Zavrh; pel bi, ko bi znal samega veselja, misleč, koliko let bo lahko užival, kar si je pridobil, čislan od vseh ljudi.

Ko ravno hoče zasesti konja, da bi se podal na pot v Zavrh, prinese mu kmet iz vasi pisemce.

“Zjutraj je jezdil skozi vas vrl gospod, ki vam pošlje to-le pismo. Naročil mi je, da naj vas pozdravim v njegovem imenu, ter dostavil, da mu je resnično žal, ker vas nima časa obiskati.”

Strela iz jasnega neba!

Vitez Vovk ne ve, se mu li sanja, ali je gola resnica. Obledi še bolj, roka se mu trese, ne upa svojim očem. To pismo mu pošlje Luka, ki se je zjutraj tukaj mimo podal, Bog ve kam. Luka, ki si ga je bil ravno namenil ugonobiti kot zadnjo, pričo njegovih hudobij, ta Luka mu naznanja:

“Ljubi moj vitez Vovk! V resnici mi je, bi rekel, srčno žal, da nimam veselih novic za Vas. Vi ste, da brez ovinkov in naravnost povem, — izgubljen mož! V Zavrhu so — nisem vprašal, kaj in kako — rešili strica Gregorja, vedite, živega! Zdajci se je podal v Ljubljano, kakor sami razumete, gotovo vam ne v korist. Jaz sam sem komaj ušel razkačenim ljudem. Vaše zlato imetje v Zavrhu sem pobral, saj veste, da je hlapec vreden plačila. Tudi v Dvoru bi si bil še kaj prilastil, pa tam so že nama nevarni ljudje, ki se imenujejo vojaki in biriči; bržkone iščejo Vas. Da nočem počakati plačila še od neke druge strani, in to za neumnosti, ki sva jih skupaj počela, to se prav lahko razume. Kaj bi vam naj svetoval, pa res ne vem. Brez cvenka in plenka ne morete v svet, in skoraj me peče, da vam nisem vsaj nekaj pustil v Zavrhu. Morebiti pa najdete kje kaka usmiljeno vrv in kako prijazno vejo. Z vašim denarjem se bo po svetu dobro obnašal

Luka Vohač.”

To je bila za viteza res strela iz jasnega neba. V glavi se mu vrti, ne vidi, ne sliši ničesar. [nejasno] tla, na eno mesto, pa temno je pred očmi, črno, neizmerno brezdno se odpira, in iz njega stopajo strašne pošasti.

Strese se, kakor da bi hotel otresti od sebe grozne občutke.

“To so le strašne sanje, to ne more biti resnica. Ne, ne, nikdar! Luka se norčuje, to ni resnica, gotovo da ni!”

Venomer mrmra vitez in usta se mu penijo. “Gospod, kako pa? Ne čujete li nič,” se že tretjekrat oglasi kmet ter krepko dregne Vovka.

“Glejte, vitez, tam po cesti se bliža množica vojakov in nekaj gospode; morebiti pridejo vas obiskat? Poglejte vendar na cesto!” Zopet ga strese kmet.

Vitez plane kvišku, kakor da bi ga bila pičila kača. Slišal kmeta ni, le nehote je obrnil oči na cesto, kamor mu je kazal. Proti Visokemu se res bližajo vojaki in drugi ljudje.

“Ali pridejo vas obiskat,” ga opominja kmet.

“Gotovo, zdi se mi, mogoče,” jeclja vitez. “Moram jim naproti, moram; ti pa ostani tu.”

Pisma, ki mu je bilo padlo iz trepetajočih rok, še pobral ni; vzpne se na konja ter po stranskih stezah hiti v Zavrh, kamor prijaše smrtno truden.

In Luka se ni norčeval. V Zavrhu, ki je bil vitezu raj, je zdaj tiho strašno tiho, kakor v grobu. Žive duše ni več v gradu. Nepoznana groza izprehaja viteza v samotnem gradu. Sam ne ve, kako se mu godi. Preleti vse sobe, preišče vse skrivne in neskrivne predale, a ne najde ne vinarja. Da bi vsaj toliko bilo, da bi se mogel prikrasti do turške meje! Nič! Vse iskanje je zastonj. Še živeža ne najde, kakor nekaj trde kruhove skorje. Vodnjak je zasut, vinski sodi izpraznjeni. V hlevu ni več živinčeta, ker je pastirji niso hoteli prignati več nazaj v hudi grad; bržkone blode na paši po planini.

Izdajavec, kaj počneš zdaj? Roka pravice, maščevalna roka, segla bode lahko vsak hip v Zavrh in ti prisodila plačilo za toliko prelite krvi, za toliko prelitih solz. Kje se ti odpira zavetje?

Tega vitez Vovk ne ve. Da se je poslopje njegovih načrtov tako nenadno zrušilo, to mu niti jasno misliti ne da več. Ko bi vsaj Luka še bil na njegovi strani, ta bi mu znal še svetovati, kam in kako. Pa Luka je šel, vzel s seboj ves denar, s katerim bi mu bilo morebiti mogoče se rešiti iz duhamornih trenotkov.

Pa mu ni Luka nekaj svetoval?

Prelep svet, ki mu svetuje vrv! Bojazljivi vitez se strese, ko pomisli na čudni svet. Še mu ni popolno jasno, je li njegovo grozno stanje resnično ali samo dozdevno, lažnivo. Res ni več bogati vitez Vovk?

Tako se plazi po Zavrhu, obupajoč že za zdravo pamet v razbeljeni glavi. Zadnje dni se je popolno izpremenil; bolj je že podoben mrtvemu kakor živemu. Brez hrane že toliko časa, z najstrašnejšimi občutki v srcu, ni čuda, da ga je v resnici sama kost in koža. Glad ga ne muči tako, [nejasno] žeja ga trpinči, da mu zdivjati; v dvorišču srka včasih smrdljivo lužo in potem se onemogel zvrne na kamenje. Kaj, da ne beži iz Zavrha?

To vprašanje si pogosto stavi tudi vitez, in sam ne ve, zakaj da ostane. Kakor da bi bil priklenjen na zdaj toliko grozni Zavrh, nikakor ne more iz njega. Ako napravi pet korakov po edinem potu naprej, ne more se povrniti nazaj, pa se vsede na trda tla pred hlevom, objame z rokama koleni in trudno glavo nasloni na nje, ali pa strmo gleda v oblačno nebo. Kri mu je stopila v oči.

“Kako dolgo jih ni,” vzdihne.

Morebiti je menil vojake in biriče, da bi ga vzeli in storili konec grozovitemu stanju.

“Kako dolgo jih ni, in jaz jim ne morem naproti! Ne morem, ne. Pa kaj me šiloma tukaj drži? Kaj? In zakaj se sam ne končam, ko me drugega ne čaka, kakor — “

Dalje misli ne more izreči.

Krokarji letajo nad Zavrhom, predrznejši že posedavajo blizu viteza. Nepremakljivo zre v črne ptice, krokarji rastejo in postajajo strašne pošasti, ki ga hočejo vsaki čas zgrabiti in raztrgati. Vitez napne vse moči, da vstane; in zdajci krokarji odlete, pošasti izginejo, čuje le hripavi krik ostudnih ptic in kako mogočno bijejo s perotmi. Vitez neznano trpi.

Obila rosa je bila padla ter vzdignila velo travo. Ha, kako željno jo trga izdajavec in grize, da se mu zelene pene cedijo iz ust.

“Jaz sem vitez Vovk! Kdo pa menja zdaj z menoj? Da, z menoj? Da bi vedel, da je na svetu kak človek, ki bi to želel, še bi se štel srečnega ali vsaj ne najnesrečnejšega. Kam si prišel, vitez Vovk! Samemu sebi se smilim, in vest, ta grozna budivka, mi vedno poudarja, da po pravici trpim, da trpljenja še ni konec! Ga morebiti ne bo! Kar sem počel na svetu hudobnega, kakor se navadno reka, to nikdar ne bom obžaloval. Jaz ne! Edino kesanje me prehaja, edina moja žalost je, da mi je toliko izpodletelo, da zdaj ne vem ne nazaj ne naprej. Žal mi ni za svoje življenje, kakor sem živel, žal mi je le, da moram to življenje kmalu končati. Vovk! Vovk! Zdaj življenje končati, ko si ga ravno menil začeti uživati, ta misel ti uniči razum!”

Tudi spanje, krepčevalni sen, beži od njega; in vendar je truden, kakor ga ni človeka, živali na svetu. Ako prileze v kak kot ter hoče otekle trepalnice skleniti ter v počitku zabiti pregroznih muk, ki mu pokončavajo dušo in telo, — zastonj, vse zastonj! Pa se vzdigne po koncu trepetajočih udov in kriči, kolikor more; a le votel glas prihaja iz njegovih prs:

“Ali se je vse zarotilo zoper viteza Vovka? Ni mesta na vesoljnem svetu, ni hipa v neizmernem času, da bi si odpočil? — Ni, ne! Vovk, za te ni več miru, pokoja nikjer nikoli. In pred kratkim časom sem bil tako srečen, tako zadovoljen, tako miren! Zdaj pa trpim? Ha! Zdaj se vprašam, zakaj trpim? Ha! Zdaj se vprašam, zakaj trpim, ko mi vedno pred očmi stoji podoba mrtvega brata Stanislava, kako me je prosil, naj pomagam njegovi Mariji, naj skrbim za sina Milana, kadar zatisne oči. Nesrečni Vovk! Kaj si storil bratu? Ali je kdo na širokem svetu tako ravnal zoper brata? Je li mogoče, da sem to storil? Oj, da se ne morem zagovarjati!”

Utihne. Lase si puli iz glave, kamen zagrabi ter bije ž njim na vroče čelo, da se mu vlije kri po licih. Pristrega vsako črno kapljo, vitez Vovk pije sam svojo kri!

“Kaj se mi neki vedno sili pred oči krvavo polje pri Budačkih? Prehodil sem to polje pri luninem svitu. Videl sem tam ležati svoje rojake. Hu! Da bi tega spomina ne bilo! Prejšnji dan so bili tako veseli, polni življenja, polni zaupanja v slavno zmago! In večer potem? Bledi obrazi, po katerih so bile proge in črte krvi; pa vendar je bil čuden smehljaj, rajski mir na teh obrazih mrtvih, umorjenih rojakov! Tu so bile razklane glave, tam raztrgani in odtrgani udi, tu zopet mlaka krvi, tam nekoliko odsekanih glav. Mnogo znancev sem spoznal na tem krvavem polju, spoznal, koliko krvi se je prelilo. In vse to sem storil jaz! Jaz sem rojake pomoril, jaz jim odvzel zmago, jaz jih ugonobil, ker sem bil izdajavec, ker sem izdal brate! Izdajavec! Vitez Vovk, lep priimek si si pridobil! V poznih dneh se te bodo še s strahom spominjali, in matere bodo pravile otrokom, da je bil nekdaj Slovenec, ki je izdal svoje rojake. Da, izdal sem jih in zato trpim, in vsakemu izdajavcu voščim to trpljenje. Večne muke izdajavcem, večne muke tudi meni! Vovk, vzemi večne muke na se, trpi jih brez kesanja, trpi, ker si izdal vero in dom!”

Silovitega srda poln bije zopet ob čelo, dokler se omamljen ne zgrudi. Obličje ima obrnjeno v tla in glavo navzdol.

V tej omotici prebije malo časa. Ko se obrne in se z velikanskim trudom na pol spravi po koncu, ni več prejšnji vitez Vovk, nekdanji hudodelnik. V zadnjih bridkostnih urah je trpel njegov duh premnogo, oblak je stopil pred njegovo duševno življenje, razum se mu je omračil, zblaznel je popolnoma.

“Je to Dvor ali Zavrh? Ha! Ha! Budački so! Kako se lovimo po polju! In jaz sem sam? Sam! Sam! Sam! Da bi se le mogel ogniti teh grdih pošasti, ki se zaletavajo v mene in me pode po krvavem polju. Vse je polno mrtvaških glav! Pošasti pa pobirajo te glave ter jih zaganjajo v mene. Oj! Kri se mi je pocedila iz čela, ker me je zadela mrtvaška glava. Čegava je ta glava? Naj jo pogledam. Mirujte vsaj med tem, črne pošasti! Herbartova glava je to? Kaj pa imaš na čelu zapisano z žarečimi črkami, ti, Herbartova glava? “Kakor pogineš ti, Vovk, pogini vsak izdajavec vere in domovine!” Nisem jaz Vovk? Tu imate Herbartovo glavo, pošasti, jaz ne morem več ostati pri Budačkih!”

Po štirih se prikobaca skozi dvorišče do blizu hleva.

“Tukaj veter hudo piše, kakor tedaj, ko smo pokopavali brata — kako mu je že neki bilo ime? Kaj pa hočeš, Stanislav? Kaj stojiš pred menoj in me prosiš? Beži, kaj ti morem jaz dati, ki sem izgubil življenje in smrt, časnost in večnost!”

S krvavim očesom gleda okoli. Ne daleč od njega moli iz hlevovega zidu kratek steber, na njem se pa v vetru pregiblje vrv. Vovk zažene grozen, potuhnjen smeh, ko zagleda vrv.

“Pošasti premogočno puhajo v mene! Se moram okovariti, da me ne prevržejo grozovitnice!”

Zraven vrvi stoji stolec; nanj stopi Vovk in si zadrgne vrv okoli vratu.

“He! Dečko ti! Kaj me gledaš? Rojake sem izdal!”

Ker ne more mirno stati, prevrže stolec in na vrvi obvisi. Nek fantič je dolgo časa gledal Vovkovo početje. Ko pa vidi, da je izdajavec obvisel, pobegne.

Hitro se razglasi po vseh krajih, kako je Vitez Vovk končal življenje. Nihče ni šel blizu, tudi v grad ne. Nihče ga ni pokopal; krokarji in druge zverine so ga požrle. Grad se je podrl na kup kamenja, katero obrašča zdaj gosto grmovje. Vse življenje je izmrlo iz samote, in ako vprašaš, kako je temu kraju ime, pravijo: Črnega viteza grob!

MLADI KAPITAN.

Ne plaši se, če burja hraste vije, po hudi uri lepše solnce sije.

V Sredozemskem morju je velik otok, Kreta, tudi Kandija imenovan. Prijazno obnebje se širi nad njim, vedna pomlad je na Kreti doma. Visoke gore obdajajo prelepe, rodovitne doline, v katerih bi mogel živeti srečen narod ter se veseliti svoje sreče; pa obila kri se je še v najnovejših časih prelivala po lepih dolinah: grški prebivalci otoka so se že mnogokrat borili za svobodo iz dolgega turškega jarma.

Za časa, iz katerega je naša povest, šo imeli ta imenitni otok Benečani v svoji oblasti. Ker so mnogo trgovali z vzhodnimi obrežji Sredozemskega morja, niso mirovali, dokler Turkom niso vzeli važne Krete, ki je pa v polnejših časih zopet prišla v turške roke.

Kreta ima mnogo dobrih, varnih pristanišč. Morski roparji, ki so bili ujeli našega. Vita in Melanta s tovariši, so bili na svojem potu proti Afriki do tega otoka in si poiskali samotno pristanišče, da jih Benečani ne bi zapazili ter jim odvzeli jetnike, katere nameravajo na človeškem trgu v Tunisu prodati za drag denar. Spodnji prostori njihove ladje so napolnjeni z ugrabljenci vsake vrste; od otoka do otoka že jadrajo mnogo časa v grškem morju in grabijo ljudi. Na manjše ladje si tudi tipajo, in ako ni mogoče zmagati, pobegnejo s svojo urno ladjo ter se skrijejo v kakem pristanišču premnogih otokov, ki jih šteje Egejsko morje.

Prijadrali so zdaj v pristanišče, ker se bliža huda ura [nejasno] svoje jetnike; nič se ni posebnega zgodilo, samo deset revežev je pomrlo v ozkih, smrdljivih prostorih. Le krepke postavo, kakršne sta Vit in Melant, morejo strpeti dolgo vožnjo v okuženem zraku pri pičli hrani. Zato roparji že računi jo, koliko bi cenili vsakega na Tuniškem trgu.

Zdaj prijadra pred grozečim viharjem druga ladja v pristanišču iskat zavetja. Komaj so sidra prijela, jame razsajati huda ura. Gorje ladji, ki je sredi kipečih valov ali blizu skalnih morskih bregov!

Morski roparji poželjivo gledajo na sosedno ladjo. Dobro jo poznajo že zdavna. Kolikokrat so jo že skušali premagati in opleniti, pa vsekdar jim je ali ušla, ali pa so sami morali pobegniti, Kupčijska ladja je, ki vozi blago v Kreto in zopet odvažuje. To bi bil plen.

Dokler gospodari vihar, je v pristanišču mir med nasprotnima ladjama. Med roparji se cilje smeh in zadovoljni opazujejo, da vozi nasprotnica mnogo blaga, da pa ima malo ljudi, ki bi jo branili. Zdaj jim ne sme uiti za ni kako ceno.

Da ni bučanja valov in šumenja, ki ga širi vihar po morju, čula bi se vsaka beseda, ki se tu ali tam govori. Načelnik roparjev da povelje, da se mora, ko odneha vihar in kupčijska ladja meni odjadrati, njegova ladja postaviti tako, da ji zapre pot iz pristanišča.

“Kaj počnemo s kapitanom, ako ga dobimo v pest,” se vprašujejo roparji.

“To je pa res treba premisliti, gospodje,” nagovori načelnik okoli stoječe. “Zapovem pa, da nihče ne pomeri nanj, ker ga moramo imeti živega. Sicer menim, da njegove ljudi poprodamo v Tunisu, njega pa izpustimo za nekaj tisoč benečanskih cekinov. Gotovo ga še drugo krat ujamemo, in zopet potegnemo lepo odkupnino.”

“Dobro! Iz Tunisa jadramo v Dubrovnik, kjer je mladi kapitan doma. Glejte ga, kako ponosno se izprehaja po krovu!”

Od zahoda začne pihati veter in vihar ponehuje. Ura preteče, oblaki se trgajo in solnce zopet pogleduje na umirjene valove. Ko se pa bliža k zatonu in se namenja pogrezniti v morje, je celo obnebje Čisto. Zahodni veter žene še vedno, kar roparjem ni po volji, ker bi ravno proti zahodu radi jadrali. Nasprotna ladja se je začela pomikati iz pristanišča; v nji ugodnem vetru bode v kratkih urah prispela v navadno pristanišče pri mestu Kaneja, kjer oddaja in prejema blago.

Roparji postavijo svojo ladjo povprek, vsi na krovu pripravljeni za boj.

“Na krov,” zadoni na drugi ladji prijeten glas mladega kapitana, ki je obenem krmarju dal znamenje.

Roparji osupnejo. Iz ladjinih prostorov stopajo na kapitanovo povelje oboroženi mornarji na krov ter se postavljajo v red. Strah prevzame roparsko ladjo, že se obrača, da bi se spustila v beg. Zdaj trešči nasprotnica z železnim kljunom tako [nejasno] v njuno stran, da poči stena in voda vteka. Roparji mašijo, kar morejo, in obrnivši ladjo, urno jadrajo v morje, pa mladi kapitan jim je vedno za petami. Vode se nabira čedalje več; jetniki morajo prijeti za delo, nič ne pomaga. Nasprotniki so vrgli sidro na njihovo ladjo, že jim ni več mogoče uiti. Iz mnogobrojnih cevi zagrni in kopica roparjev pade, med njimi načelnik sam. Ostali so videli, da se mor a jo brezpogojno podati mlademu kapitanu. Poklina se docela zamaši in jetniki se spravijo na dan, ki po dolgem času zopet dihajo zdravi, čisti zrak. Mesec plava na modrem nebu, ko prideta ladji v Kanejsko pristanišče. Veselje je v Kane ji, ko zvejo, da so ujeli glasovito roparsko ladjo Vse hiti gledat pogumnega kapitana in osvobojene jetnike. Grki so rojake prijazno sprejeli ter naprosili slavljenega kapitana, da jih prepelje na potu v domači Dubrovnik v rojstno mesto Korint.

Prijadrajo okoli Morejskega polotoka v Korintski zaliv. Veselje in žalost navdaja Melanta, ko od daleč zagleda znane domače gore, ko mu stopi nekdaj tako slavni Korint pred oči. Le nekoliko ur se mudi Melant v svoji osuženi domovini; poišče kraj, kjer je stala njegova hiša, zdaj razvalina; pomoli na grobu svojih dragih in izkoplje železno skrinjico, ki jo je bil skril pred grabljivo turško roko, preden so udrli sovražniki v deželo, na svojem vrtu. Hranila je vse njegovo premoženje.

In zopet so se napela jadra in ladja je plavala proti Dubrovniku, kapitanovem domu. Naš Vit je na celem potu iz Kaneje premišljeval, kje bi bil kdaj videl kapitanov obraz. Gledal je že — pa kje in kdaj — v te črne, pogumne oči; obraz mu je znan. Pa kapitan je v Dubrovniku doma, kako bi ga torej bil kdaj videl?

Na jutrovem bregu Jadranskega morja leži. staro mesto Dubrovnik. Ta čas je bilo to mesto na vrhuncu svoje slave in sreče. Dubrovnik je bil samostalna ljudovlada, ki se je smela meriti z benečansko. Živahna kupčija na vse kraje je bogatila mesto in okolico; krasna poslopja so se vzdigovala in okinčala srečni Dubrovnik in morske obale. Njegovi pesniki so sloveli po svetu in njih imena še dandanes Slovan ponosno izgovarja. Dokler se bodo častili in slavili pesniki, se Gundulič Dubrovničan pozabil no bo.

V pristanišču tega slavnega mesta spusti sidra naša ladja in popotniki stopijo na suho. Kapitan je bil Vita in Melanta povabil, naj ostaneta, preden se podasta naprej, nekaj dni pri njem. Ko stopijo vsi trije iz čolna, ki jih je pripeljal od ladje do brega, zbrana množica veselo pozdravi mladega kapitana. Skozi množico se pririje odličen Dubrovničan s svojo ženo.

“Dobro došel, dragi Milan,” mu kličeta naproti ter ga srčno objameta. V sredo ga vzameta in ponosno stopata ž njim skozi vedno pozdravljajoče ljudstvo v mesto. “Živel naš mladi Kapitan, razlega se po bregu.

“Milan je kapitanu ime,” se vpraša Vit. — Zdaj mu pade mrena od očesa, zdaj mu je vse jasno. Seveda je že gledal mnogokrat v njegove oči, pred mnogimi leti, ko se je mladi kapitan kot otrok igral v prijaznem Dvoru na Slovenskem! Njega obraz je obraz rajnega prijatelja Stanislava! Ni več dvoma! Le kako pride Milan v sijajni Dubrovnik?

Stopijo v veliko poslopje. Meščan, katerega Milan imenuje očeta, je imenitne stare rodovine in ud samostalne vlade. Vit in Melant sta bila srčno sprejeta v hišo slovečega Dubrovničana.

Lepega, poznojesenskega dne se izprehaja Vit z gostoljubno domačo gospo po vrtu ter ji pripoveduje zgodbe iz svoje sužnosti. Pride torej govorica na rešitelja iz roparskih rok, na mladega kapitana.

“Pa ta čislani junak ni vaš pravi sin, draga gospa?” rahlo popraša Vit.

“Res da ni. Milana sva jaz in moj mož le vzela za sina, in ne vem, če bi lastnega otroka mogla bolj ljubiti, kakor Milana, moje veselje! Prišel je majhen k nama, ni bil star štiri leta, in kar ga vidim, se še nisem razjezila zaradi njega. Sami lahko sodite, kako se je moral obnašati, da ga je v njegovem dvajsetem letu imenovala vlada kapitana kupčijskih ladij v Kreto.”

“Njegova prava roditelja se ne veselita z vami Milana,” dalje vpraša Vit.

“Sam Bog ve, kje in če še živita!”

“Dovolite, da dalje vprašam; ne žene me radovednost, le dozdeva se mi, da morem kaj povedati o Milanovih roditeljih. Kako je prišel Milan v vašo hišo?”

“Kar vem, povem vam rada,” odvrača gospa. “Usediva se tu-le na klop. — Bil je neprijeten, deževen jesenski dan. Mrak se je delal in gosta megla se vlegla na Dubrovnik in okolico; v južnem Dubrovniku malo doživimo tako neprijetnega vremena. Mojega moža ni bilo doma, sama sem pospravljala tu pa tam kaj po sobah, zakaj istega dne so mi bili pokopali edinega otroka. Naznani se mi, da želi tuja ženska, ki vodi dečka za roko, z menoj govoriti. Ustopi. Kakor da bi bilo včeraj, se še dobro spominjam, kako je solznih oči povzdignila roki ter milo prosila, da bi naj vzela v varstvo zraven stoječega fantička. Pravila mi je bleda deklica razumnega obraza, da je cigank in se za kratko časa odtegnila svoji družbi, ki se je ustavila blizu mesta v lesu. Njen brat je bil družbi načelnik, pa je danes naglo umrl, on, ki jo je še branil pred cigankami, mladimi in starimi; vse so stregle zalemu fantiču po življenju, ker ga meni niso mogle privoščiti. Zdaj ko ni več brata, nežnemu dečku preti velika nevarnost, ker se je srd skoro vse ciganske krvi obrnil zoper mene in njega. V daljni deželi, v kateri govore tukajšnjemu enak jezik, so ga grajščaku ugrabili moški in jaz sem ga varovala in ljubila doslej. Glejte, gospa — je govorila ciganka — to-le obleko je imel, ko je prišel med nas; lepa je, fantiček mora biti iz imenitne hiše. To svetinjico je imel okoli vratu, skrivala sem jo pred svojimi ljudmi. Ime mu je pa Milan, kakor je sam znal povedati. Vzemite ga, rešite ga iz sovražnih nevarnih rok, in jaz sem umirjena, zadovoljna, dasitudi mi poka srce, ko pomislim, da se moram ločiti od dragega mi Milana. Pa to mora biti, ker je to njegova rešitev, njegova sreča, za katero sem pripravljena najljubše mi, Milana, pustiti od sebe, prepričana, da ga reva ne vidim nikdar več. K družbi ciganski pa moram nazaj, ker ne smem storiti, da bi me ves moj rod preklinjal kot izdajavko. Prosim vas torej pri vsem, kar vam je drago, vzemite Milana, rešite ga!

Mlada ciganka je pokleknila pred mene. Ganile so me njene iskrene besede, ganil me je pogled zalega fantiča. Mož je bil prišel domov, in ker sva ravno izgubila svojega otroka, sklenila sva pri priči Milana obdržati. Kaj je plakala njegova dosedanja varihinja, ko ga je zadnjikrat pritisnila na ljubeča prsa. Šopek las mu je odrezala; to je vzela s seboj v spomin. — Tako je prišel Milan v naš Dubrovnik. Zdaj veste vse. Ve se še spomniti Milan, da je nekdaj bil v gradu in letal po krasnih sobah; da ga je nosila lepa gospa okoli gradu in se igrala ž njim, in da bi zopet spoznal mlado gospo, svojo mater, ko bi jo zagledal. Kakor sem že omenila, je Milan postal najin ljubček, najin ponos, in šla bi za njim, ako bi moralo biti do konca sveta. Bog ve, kje je njegov dom!” Tako konča gospa svojo pripoved.

“Ako se najde njegov dom na Slovenskem, ali bi mogla, milostliva gospa, z možem zapustiti sijajni Dubrovnik ter spremiti Milana v materino naročje?” vpraša Vit.

“Oj, vsaki hip sem pripravljena in moj mož tudi, iti z Milanom v puščavo ali kamorkoli!”

“Slovenski kraji niso puščava, gospa, prav vrt božji so. Morebiti jih boste, preden mislite, ogledovali in se z Milanom veselili njegove domačije.”

“Kako to, dragi moj gost?”

“Milan je prišel brez klobučka v cibansko družbo; ni tako menila tudi ciganka?” vpraša dalje Vit.

“Res da, zraven druge popolne obleke manjka klobuček.”

“Svetinjica je bila srebrna in na modrosvilnatem traku?”

“Da, gospod!”

“Napis pa ima ta-le: Mati božja, prosi za nas! Ali ni tako?”

“Je! Za Boga, kako morete vi to znati,” meni strmeča gospa in prikliče Milana in svojega moža. —

Še tisti večer se je moralo razvedeti med Dubrovničane, ker so postajali ter se vedno menili o mladem kapitanu Milanu in o njegovem domu v bratovski deželi slovenski.

PROTI DOMU.[uredi]

Kdor ima srce,
ve za dom solze,
domovine mile sladki raj.
Za njo le živi,
po nji hrepeni,
njo, le njo bo ljubil vekomaj.

—Bl. Potočnik.

Tako je bilo. Mladi kapitan je izvedel iz Vitovih ust, kje je njegov pravi dom, kje je mični grad, v katerem je preživel prva leta svojega življenja. Izvedel je Milan, kako dolgo let že mati Marija žaluje po njem ter goji v srcu trdno nado, da še sprejme kdaj svojega sina v naročje ter ga popelje nazaj v njegovo last, v lepi Dvor, o katerem se še spominja mladi kapitan, in katerega po krivici svojega imenuje vitez Vovk, očetu Stanislavu toliko nepodobni brat. Seveda Vit ni slutil vse hudobije in groznega kohca črnega izdajavca. Hajdimo, hajdimo z Milanom k mili materi in z Vitom na Visoko, da bode došla prej tolažba in radost zapuščenim dragim.

In Milanova reditelja? Kako bi se ločila od njega, ki jima je najdražji na zemlji. V kratkem času poprodasta vse svoje imetje v slavnem Dubrovniku, le najboljšo ladjo si pridržita, ki naj malo družbo popelje v slovensko domovino Milana. Mladi kapitan bode zopet vodil ladjo, ki ga prinese materi nazaj.

Rahlo pihajo vetrovi. Morje je mirno, le semtertja se zaigrajo valovčki, pozlačeni v žarkih ravno vzhajajočega solnca, ki napoveduje prijetno vožnjo, prijeten dan. V pristanišču pri Dubrovniku je vse živo. Ladje so okinčane, najbolj pa ona sredi njih, ki je razprostrla avstrijsko zastavo, in kateri je Milan poveljnik. Mnogo ljudstva se premika na bregu in vedno še dohajajo Dubrovničani k pristanišču. Vsakdo bi pač še rad videl kapitana Milana in njegova reditelja, preden odjadrajo na novi dom. Škoda Milana, da nas zapusti, se pogovarjajo ljudje, pa kdo bi mu branil v pravo domovino nazaj?

Množica dela prostor. Iz ladij zagrme topovi kot mornarski pozdrav. Ko topovi utihnejo, nastanejo med obilo množico tisočeri kriki v pozdrav in slovo. Sredi svojih rediteljev stopa mladi kapitan, za njimi Vit in Melant, strmeč in vesel nenavadnega prizora. Vse odlično meščanstvo, udje ljudovlade, vsi imenitniki spremljajo odhajajoče v pristanišče, in še dalje nekaj časa po morju.

Čolniči krenejo od brega k ladjam. Zopet zagrme topovi, zopet vriska ljudstvo, dokler malo brodovje ne poplava visoko na morsko planjavo.

Nekoliko milj spremljajo druge ladje Milanov brod. Sredi morja vzamejo znanci in prijatelji slovo od mladega kapitana in njegovih rediteljev. V tretje zahrume topovi iz ladij: Bodi zdrav, mladi kapitan!

Milanova ladja srečno pripluje v Trst, kjer se družba vesela ustavi nekaj dni.

Vit in Milan se izprehajata drugo jutro po predmestju, katerega velik del je bil ravno preteklo noč pogorel. Zažgano je bilo predmestje na več krajih pa zažigavca so še zasačili pri hudobnem delu. Škoda je bila velika in nesreča tem večja, ker je v srditem ognju mnogo ljudi storilo konec. V smrt z zažigavcem, je kričalo razkačeno ljudstvo.

Sodnija je tudi kmalu izrekla sodbo. Na koncu pogorelega predmestja urno postavijo nekaj strebrov za višji oder, potem še enega prav visoko in drugega povprek. V hipu so bile vislice pripravljene.

Že se vali množica ljudstva iz mesta, in sredi vojakov stopa v železju prav smelo hudodelnik, ki se rotenju in preklinjevanju množice še posmehuje. Vit in Milan postojita, dokler pride dolga vrsta mimo nju. Vit ostrmi.

Luka Vohač! Vovkovega pomagača spremlja jo k vislicam!

Nehote stopata z ljudstvom naprej na sodišče. Brhko skoči obsojenec po stopnicah na oder in porogljivo pogleda na grozni steber, potem naprosi rablje, da mu naj odvzamejo neumno železje, za kar jim radodaren poda nekaj srebrnjakov.

Obsodba se še enkrat prečita. Luka Vohač se je pritepel pred mesecem dni v Trst ter tukaj počenjal hudobne norčije. Ker je imel mnogo denarja, je kazen plačeval. Ko ga je pa nekdo v predmestju razžalil, je obljubil celemu predmestju zavoljo tega posvetiti, kar je storil minulega večera. Lesena bajte je lahko zažigal ter tako brezskrbno in očividno trosil ogenj po hišah, kakor da bi metal denar med reveže. Branil se ni, ko so ga ustavili pri pogubonosnem delu. Le žal mu je bilo, da ni mogel zanetiti še več. Zagovarjal se je le s tem, da se je moral maščevati.

Ni si dal vzeti, da ne bi zbranemu ljudstvu izpregovoril nekoliko besed. Vse utihne, ko minge Luka z roko.

“Dragi postopači,” tako vljudno pričenja; “pred seboj vidite zastarelega grešnika, kakor še niste imeli priložnosti takega ogledovati. Ne mislite tako narobe, da bi bil včerajšnji požig vaših malovrednih bajt tako imenitno delo, da bi me odločilo k vislicam. Kaj še! Moje delovanje, za kakršno se navadni ljudje kaznujejo več ali manj, sega daleč nazaj črez mnoga leta. Pa sem imel tudi tovariša, s katerim sem deloval. Ko je temu vitezu, da povem le nekoliko iz svojega življenja, umrl brat, sva odstranila edinega sina, nekega Milana, oporoko uničila, vdovo izgnala in se sama tako polastila gradu. Moj vitez Vovk in jaz sva tudi bila, katera sva Turke vodila ta[nejasno] vzela konec. Pa kaj je še drugih enakih del! Ko se je pa začela bližati nevarnost, sem viteza zapustil ter se z njegovim denarjem podal v svet. Pa nisem storil prav. Brez viteza mi je bilo povsod strašno dolgočasno in celo življenje mi je postalo zoperno, torej sem sklenil zapustiti ta ubogi svet, na katerem se je videlo malo takih možakov, kakor sem vam jaz. Pred svojim koncem sem moral vendar še kako junaško izvršiti, in ker sem videl raztrgane koče, sklenil sem jih požgati, kar sem tudi storil, ne brez vzviševalne misli, da se bodo na mestu grdih, zanemarjenih bajt v kratkem povzdignila lepa pohištva, krasne palače. Nisem torej hotel le dobro storiti Trstu? In vi me tako šiloma tirate k vislicam! In ker vam, nehvaležnežem, nočem napraviti veselja, da bi takega korenjaka obesili živega, vam povem, da hočem še enega umoriti, preden me obesite, in ta je — Luka Vohač!”

Izrekši vzame betvico strupa, ki ga je nosil v žepcu okoli vratu, in preden so okoli stoječi razumeli, kaj namerava početi, omahne ter se mrtev zgrudi pred nje Luka Vohač. Vsi osupnejo. Ljudstvo strahom gleda na mrtveca in ko rabelj popraša, se li naj mrtvi hudodelnik obesi, ne dopušča tega, temveč zahteva glasno, da se naj pokoplje kar poleg vislic, a ne v posvečeni zemlji.

Tako je končal Luka Vohač, bistra glava, samo nesreča, da je vso svojo bistroumnost obračal vse življenje v izvrševanje svojih hudobnih del. V drugih časih, v drugih razmerah bi bil morebiti koristil človeštvu toliko, kakor je zdaj škodoval.

Narod še rad pripoveduje o zvitem Luki. Lukov govor je Vitu in tudi Milanu razjasnil marsikaj. Ni se mogoče dolgo muditi v primorskem mestu, ker oba vleče in žene naprej k Lavri, k Mariji.

Družba pride naposled po težavnem potovanju v zaželjeno Ljubljano. Vit je imel tukaj mnogo prijateljev in znancev, ki ga sprejmejo z glasnim veseljem. Junaški Vit, katerega so vsi že menili izgubljenega, je zopet med svojimi rojaki in tovariši. Zanimala je celo mesto povest o Grku Melantu in o mladem kapitanu Milanu, od katerega se reditelja nista hotela ločiti, ampak rajši zapustila svojo domačijo, lepi Dubrovnik.

Naključilo se je tudi, da se je ravno stric Gregor mudil v Ljubljani, stari stric Gregor, ki veselja ni vedel kaj početi, ko je zagledal Vita, ko je spoznal Milana. Starčku ni več dalo miru v mestu, hitel je naprej v Dvor, da pripravi Marijo na preveliko srečo, na prihod sina Milana. Po Vovkovem koncu se je preselila Marija v dragi nji Dvor, na mesto nekdanjega veselja.

Potem hiti stric Gregor na Visoko, da prinese Lavri veselo poročilo, da ji Vit še živi, da je zdrav in da ga bode v kratkem mogla objeti; da napove hčerki Anici, da deklica ne sme več žalovati po očetu, ker se bliža iz daljnih krajev Visokemu. Starček mora tudi zaprositi med okoličane veselo novico, da se vrača grajščak, njih dobrotnik, njih načelnik. Vsa okolica ploska veselja in dela priprave za veličasten sprejem.

Do Dvora hiti Lavra z Anko Vitu naproti, spremljana od imenitnejih okoličanov. V prijaznem Dvoru se je zopet solzilo marsikatero oko, pa žalost je izginila ter se umaknila najslajšim občutkom, ki morejo navdajati človeško srce. Ako po dolgi ločitvi, ko je že up ginil z vsakim dnevom, mati zagleda zopet dragega sinu, recite mi, je li še mogoče mislili si slajši čut, kakor materino radost? In ako Vit objame svojo Lavro in cvetočo hčerko Anico, ko se je po mnogoterih nezgodah in usodah zopet povrnil v domačijo, veste li mi reči večjo srečo, ki obsije človeka v tej dolini solz?

Na potu proti Visokemu je postavljeno pri večjih selih mnogo slavolokov in drugega kinča ob cesti. Vsi prebivavci hite iz hiš, da pozdravijo z veselim vikom srečno družbo, ki hodi tu mimo. Kdo bi ne bil poznal Vita? Pristuje se, da tako pozdravljajo na domači grad se vračaj očega junaka, ki slovi po celi deželi.

Ko zagledajo Visoko, začne odmevati po gričih stoterni grom, ki ga pošiljajo topovi okoli. Vse je na nogah. S strelom in vriskanjem prihite ljudje Vitovi družbi naproti.

Zvonovi zapojo. Na pragu cerkvice stoji sivi starček Gregor v duhovni opravi ter podeli prišedšemu Vitu in drugim blagoslovljeno vodo. Iskrena hvalna pesem je donela po svetem prostoru pred prestol Očeta v nebesih:

“Bodi češčeno tvoje ime!”

* * *

Sveti večer je. Ni še prišla letos zima z belim mehkim plaščem pokrivat hribov in dolin. Prijeten vetrič pihlja od juga in ti nosi petje na uho. Zopet milijonov zvezd miglja, kakor nekdaj nad prijaznim Visokim, in med njimi se pomika srebrna luna naprej in gleda na razsvetljeni grad in v prostorno dvorano, ki je, polna veselih ljudi. Na Visokem je zopet veselje doma, okoli se zopet razlega narod no petje. Vit je doma, katerega nihče ni več pričakoval. V materino naročje je s seboj pripeljal iz daljnega Dubrovnika izgubljenega Milana, mladega kapitana, in Marija je zabila žalovanje minulih let. Z Milanom sta pa tudi prišla njegova dobra reditelja iz Dubrovnika, hoteča pri njem preživeti stare dni. In starček Gregor se je, rekli bi, pomladil med svojimi srečnimi, in z Melantom, ki je srečen med srečnimi, se pogovarja in gladi zlate lase mlade Anke. Presrečna Lavra je kozarce natočila in po mnogih, hudih izkušnjah, po veliki žalosti zopet zazvene kupice po dvorani, in se napivajo zdravice. Bilo pa ni nobenega tukaj zbranih, da bi ne bil mislil v srcu:

“Bodi čast in hvala na veke tebi, Oče nebeški!”

* * *

Širokovejnata lipa stoji zdaj na mestu, na katerem je bil prejšnje čase grad na Visokem. Pod njo je kamenita klop, zadnji ostanek lepega poslopja. Če se vsedeš v njeno senco in gledaš po krasni okolici, čuještudi zdaj ljubo slovensko petje doneti iz vinogradnih gričev in če poprašaš starega moža po zgodovini nekdanjega gradu, ne bo ti opustil, povedati o poštenem, pravem plemenitašu na Visokem.