Izdajalec (Ilustrirani glasnik)
| Izdajalec. T. S. |
| |||||||||||||
Nedaleč od laške meje smeje se majhno gorsko jezerce v tesni kotlini ob triglavskem pogorju na koroški strani. Ob straneh jezera se vzdigujejo od juga proti severu visoke gore najvišje tam, kjer je državna meja med Avstrijo in Italijo. Čez to gorovje vodi ozki in strmi prelaz, ki so ga imeli zastraženega naši gorski vojaki. Spodaj pod gorami se razprostira gorsko selo. Prijazne hišice so zgrajene po bregovih in obronkih. Čedne so hiše, lepo pobeljene in raz oken te skoro povsod pozdravljajo rdeči nageljni. Izmed teh poslopij se vidi eno veliko večje od drugih; podobno je staremu gradu. Najbrže, da je to Tostalina iz prejšnjih časov, ko so si graščaki v takih težko pristopnih krajih gradili gradiče za svojo obrambo proti sovražnikom. Velika hiša stoji na strmem bregu. Črni stari zidovi jo obdajajo, gospodarska poslopja so novejše prostorne stavbe. Posestnik je premožen kmet, ki se peča posebno z rejo koz in ovac. Ob pročelju starinske hiše nad vratmi stoji starodaven kip Matere božje. V tej hiši v našem času gospodari posestnik Klodič, vdovec je, ima dva sina, ki sta sedaj v vojski, in hčerko Marino, staro devetnajst let, ki je zdrava in brhka kakor planinka v strmem skalovju. Poleg tega ima še več poslov, sedaj same ženske, ker hlapce mu je vse vzela vojska. Samo eden je ostal, to je bil hlapec Jurij, ki je bil nekaj malega v sorodu z gospodarjem. Ni še dopolnil petnajst let, ko je prišel h Klodiču in sedaj je pri njem že dvajset let, marljiv, skrben, razumen, povsod gospodarju desna roka. Zato je pa tudi bil pri hiši prvi za gospodarjem kakor Jožef za kraljem Faraonom. Na zunaj pa ni bil posebno prikupen: bil je grbast in desna noga mu je bila za peto krajša od leve, tako da je nekoliko šepal. To je bil tudi vzrok, da ni bil poklican k vojakom, in to je Jurija posebno grizlo in peklo. Dorasel je na laški meji in dobro je poznal lokavost in laško nezvestobo. Tembolj je bil nevoljen ko je prišel kot hlapec k hiši neki Benko, ki je bil sicer rojen pod našim cesarjem, pa se je veliko klatil po Laškem, Bil je predrzen, mlad človek, in Jurij se je čudil, da ga niso vzeli k vojakom. Najbrže, si je mislil, da ta capin ni nikjer zapisan v krstnih bukvah, zato da ga najbrže ni dobila cesarska oblast. Ni vedel, da je že potrjen in da mora čez mesec dni k vojakom. — Benko se je hitro udomačil pri Klodičevih; postal je kmalu zelo drzen, ker je vedel, da sedaj ni hlapcev nikjer na izbiro. Posebno piko je imel na Jurja, ker je videl, kako oblastno gospodari in določuje delo. Vselej, kadar sta si bila zaradi dela Jurij in Benko v prepiru, potegnil je gospodar ž Jurjem, zato pa je Benko Jurja zavidal in mu rad ponagajal, »Grbec stari«, je zakričal enkrat nad Jurjem, »ti nisi gospodar in mi ne boš ukazoval dela.« Toda slabo je naletel pri Jurju, ki razžaljen in v jezi ni poznal sodnije in si je kar sam pridobil pravico. Neusmiljeno je zmikastil Benkota, kateremu je pošlo veselje za vedno, da bi še kdaj Jurja nagnal z grbcem.
Pa to ni bil edini vzrok, da Jurij ni mogel Benkota. Kmalu je namreč opazil, kako se Benko rad dobrika Marini, kako je prijazen ž njo. Prikupen dečko je bil Benko, lepo zraščen, kar je Jurja posebno bodlo, in govoriti je znal, da se je mlademu dekletu srce kar od veselja igralo. Večkrat ju je zalotil pri delu v zaupnem, prijateljskem razgovoru in ljubosumen je bil prepričan, da Benko zalezuje dekleta.
Marina je bila pošteno, dobro vzgojeno dekle; a bila je mlada, vesela; ljubila je šalo in smeh in, če hočemo biti odkritosrčni, moramo reči, da se je precej globoko zagledala v Benkove lepe črne oči. Seveda, kot zavedna hči bogatega kmeta, ni resno mislila na hlapca Benkota, četudi ji je pravil, da podeduje po svojem stricu lepo domovanje.
»Pojdi, pojdi s svojim stricem«, dejala je Marina Benkotu, ko sta opravljala živino v hlevu, »taki strici so redki in če so, imajo to slabo navado, da dočakajo visoko starost in da se njih nečaki ž njimi vred postarajo.« S takimi zdravimi šalami je Marina zavračala vsiljivega Benkota.
Ko sta nekega dne Marina in Jurij na njivi kosila in grabila travo za živino, je dejal Jurij grabljici:
»Veš, Marina, nekaj ti moram povedati.«
»No, Jurij, kaj pa imaš tako važnega?«
»Veš, ta frkolin Benko meni ni prav nič všeč. Klatil se je veliko po svetu, posebno onkraj meje po Laškem in gotovo se ni nič prida naučil. Zdi se mi pa, da si ti zelo prijazna z njim, več kakor je treba —«
»No, Jurij, le nikar ne sitnari! — Kaj pa imam z njim? Če smo skupaj pod isto streho, vendar ne morem, da bi ne govorila ž njim.«
»Tega ti tudi nikdo ne brani«, nadaljuje Jurij, »toda mlado dekle ne sme biti preveč prijazno s tujim pritepencem, ki ga ne pozna. In vendar sem ga zadnjič slišal, ko ti je pravil, da bo podedoval za bogatim stricem in ti namigaval, da bi ti šla lahko z njim.«
»No, to pa ni lepo, Jurij,« odvrne Marina, »da prisluškavaš ob durih in vlečeš besede na ušesa. Pa če že enega slišiš, kaj govori, poslušal bi tudi drugega. Zvedel bi bil, da sem ga zavrnila, češ, da so to prazne čenče, ki si jih lahko vsakdo zmisli. Sploh pa tebe ni nikdo meni postavil za varuha. Sama sem dovolj stara, da vem kaj je prav.«
»No, Marina, le nikar tako modrijansko ne govori; malo si še preskusila na svetu in zame veš, da ti le dobro želim. Benko se meni ne zdi pošten človek. Le poglej ga, nikoli ti on ne pogleda človeka v oči, ko govori z njim. Taki ljudje pa, ki človeku ne dajo oči, so bili še zmeraj malo vredni.
»Jurij, zaradi tega bodi popolnoma brez skrbi. Klodičeva Marina bo vedno varovala čast Klodičeve hiše. To sem obljubila materi ob njeni smrtni postelji in tega se vedno držim.«
Medtem je bil voz že naložen; Marina se je vsedla na voz v kup trave in Jurij je pognal konja proti domu.
Tako je bilo pri Klodičevih, ko je o Binkoštih leta 1915 izbruhnila vojska med Italijo in Avstrijo.
Bilo je sredi meseca julija; nekega dne je prišlo v to obmejno pogorje mnogo vojakov-alpincev ž mulami in vozovi, polnimi živil in streliva. Vodil jih je alpinski častnik. Vojaki so bili trudni, in župan Klodič jih je gostoljubno sprejel pod svojo streho, pogostil jih je s kruhom in vinom, častnika pa je povabil k svoji mizi.
Ko je bil častnik sam z županom, vprašal ga je zaupno, ali so prebivalci v tem kraju popolnoma zanesljivi.
»Rad bi tukaj prenočil,« je dejal častnik, »s svojimi vojaki, in ker so trudni šele jutri na vse zgodaj odrinil z njimi proti prelazu, da premenim stražarje in jih oskrbim z živili in s strelivom. Če bi pa bil v vasi kak vohun, nas lahko izda Lahom, ki veste, da ima zasedene bližnje gorske grebene in bi nas lahko napadel, ko bi lezli v goro.«
»Jaz mislim,« je odgovoril Klodič, »da ga v moji občini ni človeka, ki bi ne bil pripravljen, dati življenja za svojega casarja. Vendar, ker je sovražnik res tako blizo, in je vendar mogoče, da bi kaj zavohal, bi bil jaz pripravljen vam kazati bolj varno pot. Steze na prelaz vodijo ob strminah in prepadih, in zato bi se lahko kdo kam izgubil na nasprotno stran in tako izdal vaš pohod na prelaz.«
»Za to vam bi bil gospod župan, še posebno hvaležen,« je nadaljeval častnik, »imam sicer na kartah jako natančno za- risane vse steze, pa ponoči se vse drugače vidi in domačini ste tem gorskim stezam najbolj vajeni. Torej, če ste res tako vljudni, da nas spremite, prosim, da ste o polnoči pripravljeni, takrat že moramo naprej, da smo ob svitu že na svojem mestUi«
Častnik se je utrujen vlegel; župan pa je poklical Jurja.
»Čuješ, Jurij, jaz moram z vojaki na prelaz do trdnjavice ; ne hodi spat in glej, da bo doma vse v redu.«
»Oče, dovolite, da grem jaz z njimi, saj veste, da mi je znan vsak kamen v pogorju.
»Jurij, le kar doma ostani; pot je dolga in huda in za tvoje noge to ni.«
Jurij se je namrdnil; ni mu bilo všeč, da ga župan spominja njegove krajše noge, temmanj, ker je z gorovja že tolikrat valil žagovce vkljub svoji krajši nogi. Vendar se je vdal, ker mu je gospodar zatrdil, da sta se tako domenila s častnikom in da sedaj ne more besede umakniti, ker bi se to nezaupnemu častniku takoj sumljivo zdelo.
O polnoči je bilo vse živo v sicer mirni in tihi vasi. Vojaki so bili hitro z mulami in vozovi pripravljeni in hitro se je pomikal vojni roj v gorovje. Jurij je gledal za njimi in šel na bližnji breg, kjer je stala visoka stara tepka. Splezal je na hruško in opazoval v svetli noči, kako se čete pomikajo proti prelazu. Kmalu ni več ničesar videl, le slišal je še ropot vozov in hotel je s hruške domov. Tedaj pa se mu je zdelo, da je nekdo pripognjen smuknil iz hiše preko žive meje in hitel proti gozdu čez travnik. Luna je posijala skozi oblak in Jurij je spoznal človeka, bil je Benko,
»Kaj neki ta človek namerava? — Pa vendar ne, da bi —. Res, obrnil se je kar naravnost proti laški meji. — Kaj, ko bi bil Benko laški vohun?« misli Jurij ter je v tej misli vedno bolj prepričan.
Ko se je Benko izgubil z brzimi koraki v gozd, je hitel Jurij s hruške proti domu, poklical je Marino ter ji naročil, naj čuva dom, ker on mora za nekaj ur od doma. Marina se je še napol v spanju prestrašila in Jurja spraševala, kaj se je zgodilo. Pa Jurij ji ni dal nobenega odgovora. Hitel je v hišo, vzel tam nabasano puško, napolnil je svoje žepe s patronami in krevsal, kolikor je mogel hitro proti prelazu, toda ne po stezi, ampak naravnost po robu med grmičevjem.
Benko pa je medtem že bil iz gozda in po strmini navzdol jo je vlil, kar so ga nesle urne noge, v bližnjo laško vas, kjer je vedel, da biva večji oddelek laških alpincev-vojakov. Bil je res izdajalec in povedati je hotel poveljniku, da se premika sedaj veliko tovorov z avstrijskimi alpinci, in da bi on bil pripravljen pod gotovimi pogoji pokazati jim bližnjico, kjer bi lahko zajeli avstrijski vojaški oddelek. Bil je prepričan, da končno Lahi s svojimi zavezniki premagajo Avstrijce, razženejo tam ob meji slovenske prebivalce; on pa bi z denarjem, ki bi si ga z izdajalstvom zaslužil, lahko kupil kmetsko posestvo in bi potem tudi lahko Marino dobil.
V take misli zatopljen je stopil v dolino, kjer se je oglasil pri straži in prosil, naj ga peljejo k poveljniku, ker mu ima razodeti važne vojne skrivnosti.
Stotnik, rujavopoltni Sicilijanec, ga je takoj sprejel in ga je bil zelo vesel, še bolj pa njegovega poročila.
»Ako se napad posreči,« je dejal laški stotnik Benkotu, »dobite za plačilo ne pet tisoč lir, ki jih zahtevate, ampak deset tisoč.«
Ko je Benko odstopil, vpraša častnik začuden stotnika;
»Gospod stotnik, kje pa dobite deset tisoč lir?«
»Prijatelj,« je zamrmral stotnik, »ne pozabite, da so izdajice lopovi, in da nasproti lopovom ni treba biti mož-beseda. V teh prokletih prepadih in strminah bomo že poiskali kak prostorček, da z njega brcnemo propalico v kak prepad; tam naj zlodej potem išče svojih deset tisoč lir.«
Več ur je že plezal Jurij ves poten, ko je naposled prišel na kraj, kamor je držala iz globoke kotline neznatna steza proti vrhu. Tukaj pod robom se je Jurij skril med pečine, in sicer tako, da bi videl na ovinku vsakega, ki bi bil prilezel po tej strmini. Napravil si je udobno stališče, nameril puško z napetim petelinom in čakal.
Že so se jeli oglašati prvi gorski ptiči in najvišji vrhovi so se zasvetili v beli motni svetlobi, tedaj pa je Jurij zaslišal cepetanje tam globoko doli v kotlini. Sedaj je bil docela prepričan, da je Benko vohun in da hoče po tej njemu znani stezi sovražnika voditi in naše vojake zajeti.
Steza med pečinami je bila tako ozka in strma, da je mogel plezati po njej le mož za možem. Iz ovinka se more torej ob enem pokazati le en človek. Pritisnil se je ob steno, puško je položil na skalo in čakal, kakor čestokrat poprej, na divje kozle — sedaj na prekletega sovražnika.
Nekaj časa je preteklo in prva senca se prikaže izza ovinka. Jurij čaka, da vodnik napravi izza ovinka par korakov in sproži. Vodnik zadet — bil je Benko — zakrili z rokama, omahne in pade po strmini v prepad. Par hipov pozneje zadene drugega, bil je stotnik. Še štirje alpinci so se prikazali izza vogla in tudi te je podrla dobro namerjena Jurijeva krogla. Potem pa ni bilo nobenega več; najbrže so se posvetovali, kaj jim je storiti. Čez pol ure pa je spoznal Jurij, da so Lahi preračunali, odkod lete nanje streli, zapustili so stezo in so po sosednjih robeh od dveh strani plezali proti pečinam, kjer se je skrival Jurij. Sedaj pa je stvar postala kočljiva za Jurija.
»Sedaj bo pa konec,« je mrmral Jurij in naslonil puško ob pečino ter čakal smrti. »Tako poceni pa me le ne dobite,« je dejal in začel kopati od pečine debele kamene. Čutil je namreč, da gredo sovražniki proti njemu ne samo ob robeh na desno in levo, marveč tudi naravnost iz kotline. Tem zadnjim je večkrat poslal kak pozdrav s kameni in jih s tem pognal nazaj v globino.
Toda oni po robeh ob desni in levi pa so nemoteni plezali proti vrhu in zdajzdaj morajo biti z Jurijem v isti višini Takrat seveda prično streljati nanj od obeh strani. Skril se je,za visoko skalo, ki ga je čuvala vsaj od ene strani. Vendar je Jurij najbolj mislil na smrt in nekak račun delal za sodbo. Ni se bal smrti; vse njegovo življenje je bilo trpljenje in trdno je upal, da mu Bog odpusti njegove slabosti in ga za trud poplača na onem svetu v večnosti.
»Pok, pok!« Puškini streli so počili, toda Juriju se je zdelo, da ne od strani; morda se je zmotil, toda zopet se oglase puške in sedaj je razločno slišal, da so puške bile sprožene z vrha.
»Tako visoko vendar Lahi niso še priplezali, « pravi Jurij sam seboj, obenem pa opazi, da se je na desnem robu laški alpinec pravkar zvrnil znak v prepad, in da se drugi umikajo.
»Ha, naši so na vrhu!« zavpije Jurij vesel in duhovi življenja so se vanj zopet vrnili.
Oddelek naših vojakov, ki je korakal po navadni stezi proti prelazu, je čul Jurijevo streljanje in častnik je takoj odposlal nekaj vojakov poizvedovat, kaj to pomeni, ker bi ne bilo prijetno, ako jih Lahi od zadaj napadejo. Med poizvedovalci je bil kot kažipot tudi Klodič, ki je prvi zagledal Jurija med skalami.
Prvi hip je bil Klodič zelo vznevoljen, ko je zagledal Jurja, češ, kaj tukaj dela, ker sem mu naročil, da naj čuva dom. Ko pa mu je Jurij razložil, kaj se je zgodilo, zakaj je šel od doma, bil ga je Klodič vesel; ginjen mu je stisnil roko, rekoč:
»Jurij, dobro si jo pogodil; pojdi z menoj, da o tem sporočiš tudi častniku.«
Jurij je bil pred vsemi vojaki pohvaljen in poveljnik mu je zagotovil, da dobi zlato svetinjo kot plačilo za svoje junaštvo.
Jurja pa je še najbolj razveselilo, ko je višji poveljnik na častnikovo priporočilo uslišal Jurjevo prošnjo za uvrstitev med vojake-alpince. Marsikatero je moral od ljudi požreti posebno v vojski zaradi svoje grbe in krajše noge, zato je bilo sedaj zanj veliko zadoščenje, da je vkljub tem telesnim hibam sprejet k vojakom, četudi le za službo v domačih gorah.
Čez mesec dni je na Klodičevem domu vojaški poveljnik pripel zlato svetinjo na njegove prsi. Vsi domači so bili veseli te odlike, posebno še zato, ker je Jurij s svojim junaštvom odvalil od hiše vsak sum, da bi bili glede izdajalstva kakorkoli v zvezi z Benkotom.
Še Marini je bil Jurij z zlato svetinjo tako všeč, da je dejala očetu:
»Ako je Jurij celo cesarju všeč, se ga tudi jaz ne branim.«
»Pošten je kakor zlato in marljiv kakor mravlja,« je dejal župan Klodič, »ker sta mi padla v vojski oba sinova, bi si ne mogel želeti na svojem domu boljšega naslednika kakor je Jurij.«
Takrat pa stopi Jurij v hišo in Marina se mu zasmeje rekoč:
»Jurij, če prideš srečen iz vojske nazaj, potem bo takoj poroka.«
Jurij gleda, ne more skoro verjeti, da bi se mu uresničila najbolj živa, a tudi najbolj skrita želja njegovega srca, v zadregi je, gleda in jeclja:
»Kako?«
»Ti ženin in jaz navesta!« reče Marina in Klodič dostavi:
»Bog vaju usliši in blagoslovi!«