Pojdi na vsebino

Izdajalec (Cvetko Golar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izdajalec
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 9. marec 1912 (45/57)
Viri: 57
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dete je bilo srčkano in rožno kakor majski cvet, ustka so se smehljala brez prestanka, in očesci sta sijali nedolžno in tiho. Kadar ga je mlada mati vzela v naročje, je bil kakor smehljajoč, košat in bujen šopek na kipečih prsih svoje roditeljice.

Mati je bila zala in prijetna gospodinja, oh, in sladko lahkomišljena. Kaj ji je bil mar soprog, njegov zmirom zamišljeni, skrbni obraz in njegovi posli in večne sitnosti. Kadar je odšel v komptoir, je hodila na sprehod. Časih s prijateljico, veselo gospo, časih s prijateljem, veselim gospodom.

Kadar se je igrala mati s svojim otrokom, njega to ni veselilo. On sploh ni maral zanj. A vedel ni niti sam, zakaj ne čuti prav ničesar do tega otroka. Ako ga ji je vzel iz naročja in se zagledal v njegov bleščeči in razsmejani obraz, se mu je porajala v srcu zloba in sovraštvo do njega, in z bistrim očesom je motril njegove oči in čelo in usta. Nečesa je iskal na tem obrazu, dokler ni mati planila k njemu in začela z nedolžnim glasom:

»Daj mi angelčka! Ali ne vidiš, kako te gleda s strahom, ker si tako tuj in mračen.« 

Radost in raj! Gospa, ki je bila mlada in prijetna, gospod, ki je bil zamišljen in zlovoljen, sta praznovala nek praznik, neko domačo veselje. Vragve, kaj je že bilo! Ali sta praznovala sveto Elizabeto, zakaj gospe je bilo ime Nelica, ali sta praznovala svetega Boštjana, zakaj gospoda so klicali Janko. Ali pa sta praznovala obletnico, kar si je zlomil nogo bogati stric. Kratkomalo: Radost in raj!

Miza je bila vsa v cvetju in tortah, piškotih in buteljkah. Na koncu mize je sedel gospod Janko, pil je cigaro in vino, sredi je sedela gospa Nelica, s sinčkom v naročju, s tistim rožnim in smehljajočim se šopkom, in na drugem koncu mize, torej vis-a-vis gospodu Janku in na levici prijetne in mlade gospe, je sedel – Milan. On je bil prijatelj gospodov in je imel potemtakem prost vstop k vsem domačim veselicam njegovim, in je časih tudi zabaval gospo Nelico, ampak le vljudno in nadvse dostojno. Znal je biti tudi pust, dolgočasen in siten. Gospa Nelica mu je časih lepe povedala! Cigar ni kadil.

Tisti večer je govoril o planetih in svetovih. Poznal je natanko geografsko karto blede device lune, ali če hočete, vsa gorovja in doline bledega devičnika, meseca, bil je doma na Saturnu in Marsu.

Gospe Nelici se je silno zdehalo.

»Oh, pij rajši, Milan, saj vidiš, da že dremlje moj mož. Ali si v resnici mesečen nocoj?« 

In mlada in prijetna gospa je natočila kozarce, trčila in pila eks.

»Sicer pa vem tudi jaz o svetovih in planetih marsikaj. V sanjah gledam skozi daljnogled in vidim v nebesa, ki so tam gori na najvišji zvezdici, in potem se peljem z balonom pred nebeške duri in potrkam in pokličem svetega Petra.

»Kdo je?« se oglasi nizki bas starega vratarja.

»Jaz sem,« odgovorim pohlevno in milo.

»Kakšen jaz,« se zadere robati bas

»Jaz, Nelica, ki me je umoril gospod Milan s planeti.« – Poln usmiljenja mi odpre Peter paradiž.« 

»Saj vidim, da sta oba pijana,« je rekel gospod Janko. Vzdignil se je od mize in odšel.

Gospa je pestovala svojega sinčka, in takrat se je zgodilo, da je otrok zgrabil z ročicami okroglo bradico prijatelja Milana. Gospa Nelica se je plaho ozrla na vse strani, in ker ni zagledala svojega moža, je velela otroku:

»Reci ata!« 

In otrok je začel ponavljati:

»Ta - ta - ta - ta!« 

Gospod Milan je vzel otroka v naročje in ga božal po licih.

»Kakšen prijazen fantek je to,« je govoril.

In dete je vse rožno in veselo in zmagoslavno razsajalo in skakalo po kolenih.

»Milan, ali jutri ni nedelja? Kje si dopoldne med mašo?« 

»No, dobro! Kar pridi!« 

»Ha-ha-ha,« s kakšnim veseljem in radostnim smehom je vzkliknila gospa Nelica. Videla je, da prihaja skozi duri njen soprog. V naglici je poiskala cigaro in jo potisnila v usta gospodu Milanu.

»Ha-ha,« poglej, Janko, kako se brani! Hotela sem mu prižgati, a se brani kot kakšna gospodična. No, pusti vendar, da ti prižgem! Saj nisi otrok.«

Ona mu je prižigala, in mož je stopil bliže s tihim korakom. Otrok je še vedno razsajal in jecljal: »Ta - ta - ta - ta!« 

Vsi trije so onemeli, in nestrpno in vroča groza je spreletela gospo Nelico. Njen mož je bil bled kot zid, a Milan se je nerodno in v zadregi smehljal ter poslušal vesele, nedolžne vzklike:

»Ta - ta, ta - ta!« 

Gospa se je vnovič zasmejala z nepopisno bleščečim smehom:

»Ha-ha! Poglej Janko! Otrok vidi cigaro pri Milanu in zato misli, da si ti.« 

»V resnici, kakšen prijazen fantek!« 

Nelin soprog je sedel ves tresoč se od razburjenosti. In ni vedel, ali naj objame ali prekolne svojo ženo.