Izbrane pesmi
| Izbrane pesmi Anton Funtek |
| |||||||||||||
Ljubljani v posveto
[uredi]
Tebi, mesto naše belo,
Ki od starodavnih let
V pesmi glasih si živelo,
Bodi vsak ta spev zapet!
Srečnejši so bili časi,
Ko, Ljubljana, tebi v Čast
Pesmi so zveneli glasi —
Zdaj ti žuga le propast!
Vse, kar tu v stoletjih davnih
Naš si je postavil rod,
Priče vse o dnevih slavnih,
Dela in prosvete plod.
Vse nam htela razdejati
Zemlje je sovražna moč;
Jok med bednimi je brati
Zvénel iz palač in koč ...
Pa da bi v tej hudi hibi
Pevec pesem ti zapel?
Ali ni, kot da ob — grobi
Tvojem peti bi začel? —
O zakletih mestih mnoga
Čita v knjigah se povest:
V mestu vlada nema toga,
Zlâ, gorjá je tu posest ...
Takšno mesto v bajki stari
Tudi si, Ljubljana, ti!
Vse mrtvó ...
Nikjer ne žári
V bedni tvoji, se noči!
Vender glej!
V pravljicah tudi,
Ko cehi brezupni klik
że prestane v boli hudi,
V mesto dojde — rešenik!
In dospèl je tudi vate —
Glej, pred vsak dohaja hram!
Dôšel je med žalne brate
Genij bratoljubja sam! ...
Žitje novo vzklij in vzrasi
Iz razrušenih zidin —
Dal Bog, da o strašnem časi
Nam ostane le — spomin!
Ne Ljubljani razdejani,
Ki jo strl je zemlje gnev. —
Ne, obnovljeni Ljubljani
Posvečen je vsak ta spev! —
Njegovemu Veličanstvu cesarju Frančišku Jožu ob Njega prihodu v Ljubljano dné 7. maja 1895. leta.
[uredi]Čez prah in sip pot votli Tvoj,
Prejasni car; razsute stene,
Pogubo, bedo brez premene
Na poti gledaš pred Seboj! ...
Objokan národ naš v tem hipu
Stoji na prahu in posipu,
Naš národ, bedni ta trpin,
Stoji drhteč sred razvalin
Kot siromak, ki je izgubil
Vse, kar imel je, kar je ljubil ...
Brez doma smo ! — — Ti sam pred leti,
Prejasnih dedov slavni Sin,
Zrl srečnejši ta dom si sveti
In sred veselih jasnih lic
V pozdrav si čul za klicem klic,
Zastave so se v zraku vile,
Molitve zate se glasile,
Udanosti so priče bile ...
- Teh dnij krasota in milina
Še zdaj nam neče iz spomina!
Brez doma smo, brez varne strehe,
In rod, ki se Ti klanja tod,
To siroinakov le je rod,
Miril potreben in utehe!
Glej dete, ki roké Ti proži,
Glej starčka, ženo in mož,
Vse bledih lic ihti in toži,
A sredi tožeb in solzâ
Hvaležno vender se smehljá!
Smehljá se Tebi ... V ljutem časi,
Ko nas podsulo je gorje,
Prošnjâ se tisoč zate glasi
In zdušilo vsako Te src,
Vsa množica ob Tebi vneta Slavi Dobrotnika-Očeta! ...
Zazvênel k Tebi v zlato mesto
O bedi naši glas je zlit:
Iz Tvojih rok za mesto zvesto
Podpora prva je prišlă.
Še več: Ti, naš prejasni car,
Dospèl si sam med nas, kot oče
Dospe med deco, če vihar Razsuje krov ji rodne koče,
Ti sam, naš Oče in Vladar!
In po vseh groznih prejšnjih dneh
Na lice sili blažen smeh,
Veselja blesti sled v očeh! ...
Brez doma smo! A koder kroži
Nad carstvom Tvojim se nebó,
Brat bratu rešno roko proži,
Na pómoč nun hiti vsakdó,
In bratovske roke gradé,
Kar strla sila je zemljé ...
To vzgled je Tvoj! In če roké
Odprl si Ti, če vsak med nami
Dobrotnost Tvojo zná, naš car,
Kakó s hvaležnimi solzami
Rok ne bi vzpel in za vsekdár
Iz duše dnà zvestobe ne bi
Prisegel, car dobrotni, Tebi?
Dà, tlak se ziblje pod nogami,
Strop se udaja, skala ruši,
A ko se trese, giblje vsè,
Ko vse se zgreza in majè:
Ljubezni té, ki v naši duši
Živi zaté, prejasni car,
Ne zruši nam noben vihar ! — —
Med razmajánimi zidovi
Pozdravljen, Oče in Vladar,
In Bog Tvoj prihod blagoslovi -
Pesem o pesmi.
[uredi]Uteha duši zaželena,
Poslanka mila iz nebá,
V svečanem hipu porojena,
Oj, pesem, bodi počeščena,
Pozdravljena iz dnà srcá!
Odkar človeku je na sveti
Živeti dano in trpeti,
Odkar mu glas veselja dan,
Ti spremljaš ga od vekov let,
In ko nekoč ostavi svet
Poslednji človek in zemljan,
Poraz i tebe stare ljuti,
A v občem konci ti peruti
Razviješ v dom prvotni spet! ...
Pozdravljam te iz dnà srcá,
Glasnica čustev in želja!
Sedaj bridkó, sedaj veselo
Zveni tvoj glas v človeško delo,
Mehak sedaj kot glas zvoná,
Ki potnika k počitku zove,
Grmeč sedaj kot spev vodâ,
Ki dviga jih vihar v valove!
Prizorov sto pred mano plove,
Zamaknjeno duh sanja moj;
In čuj, ko zrem jih pred seboj,
Iz dalje na uhó mi bije
Kot spev nebeške harmonije —
To, pesem božja, glas je tvoj! ...
Postoj, moj duh, ondot postoj
V prijaznem domu, kjer v zibeli
Presrčno dete mi leži;
Oj, dnevi lepi in veseli,
Ki mati mlada jih živi!
Kakóe, se ji ljubó nasmiha
To nežno dete, ko mehkó
Zveni mu pesem tiha, tiha,
In zdaj, kakó že spi mirnó!
Kdo vé, mordà tedaj nebó
Odprto v rahlih sanjali gleda,
In v nebu angeljci pojó!
Daj Bog, da nikdar žitja beda.
Ne zagreni mu zemskih let,
In ko nekoč ga k Sebi spet
Pokličeš, Bog, tedaj naj leže
K počitku mirno, ne trpin,
Ki od življenja bojev, teže,
Od vseh pozemskih bolečin
Upehan, zbegan in potrt
Rešnico je pozivljal smrt! ...
A ko zbobni mu v jamo krsta,
Prijateljev še zvestih vrsta
Zakliče v zadnji mu spomin
Iskren pozdrav in tožno splava
Nagrobne pesmi glas v nebó,
Da mnogo se rosi okó
Naj mirno, naj v Gospodu spava,
Saj bil je človek plemenit,
Ki živel bratom je, ne zase
Gospod, naš Bog, vse večne čase
Uživati mu daj Svoj svit! — — —
Ti naš brezkončni si Vladar,
In Tebi klanja se na svetu
Ljubeč in v strahu in trepetu
Na vekov veke vsaka stvar ...
Glej, v cerkvi pólje solnčni žar,
In morje luči se razliva
Na zlati, venčani oltar ...
Pri službi božji verno biva,
Pobožno moli národ zbran.
Da poslavi Gospodov dan!
Kadila se dišeč oblak
Po cerkvi dviga v svetli zrak —
Takó kipe molitve glasne
Iz src v višine večno jasne
Otroci cvetni, starčki veli,
Možje, dekleta in žené,
Mladeniči Boga časté.
Kakó navdušeno - veseli
Glasovi pesmi jim kipé,
Kakó zveni ta pesem peta,
Znaneč njih srčna čustva sveta —
Dà, takšen govor je srcá,
In veličasten spev je tá!
Kakó li bi človeški rod
Proslavljal lepše Te, Gospod,
Kot kadar veličastvo
Tvoje Slavi pobožne pesmi glas,
Ki Tebi jo navdušen poje? — — —
Ti up, zaščit, Ti naš si spas,
Ti k Sebi dvigaš s tal človeka,
Ko k Tebi se v pomoč zateka;
Ti Oče si, nas vse ljubeč,
A strašen tudi, če grozeč
Pošiljaš nam v pokoro kazni,
Tedaj drhtimo od bojazni!
Glej, dvignil se je krut vihar
Po mirnih dolih in ravninah!
Pastir trepeče na planinah,
V palači svoji bogatin
Drhti, videč ponočni žar
Požganih sel, vasij in mest,
Ki dviga se iz razvalin!
Sovražnik bliža se zločest,
Vse ruši, lomi njega sila,
Bojnikov žene brez števila —
Gorje, kdor pride njemu v pest! ...
Naproti vojska se pomika,
Da preko dragih rodnih mej
Požene tujega krvnika;
Kakó gore jim lica, glej,
Kakó se jim okó leskeče —
Strašljivca ni v vsi vojski tej!
»Na boj, na boj!« — hrup, krik in šum,
Izdrte vidim bridke meče ...
Še jeden hip — »Bog vojnih trum,
Ti vôdi nas v krvavo zmago
Za našega orožja čast,
Za domovino našo drago ...«
Kot morje, ko vihar strašan,
Razpenjene valove dviga,
Grmi njih spev čez bojno plan
In nov pogum in novo strast
V junaških prsih jim zažiga --
To pesem, to je tvoja moč! — —
Pobit sovražnik, boj končan,
Domov se vojska slavno vrača,
Iz širih dômov, tesnih koč
Zveni pozdrav ji vriskajoč,
V zastavah koča in palača
Slavi junake, mesto, vas
Pretresa pesmi zdušile glas,
Saj zrušena je moč usodna,
Slobodna spet je zemlja rodna! ...
Oj, dom ti naš, ti krasni svet,
Bog čuvaj te na veke let!
Kake iz prsij bi ne vrela
Ognjena pesem, ko povsod
Pradedov svojih davna dela.
Po domu svojem gleda rod?
In ko té sinje zrè planine,
Zelene, plodile té doline,
Vrtove, griče, gaje té,
Gorice, bistre te vodé,
Od sreče mu okó je rosno,
Od slasti koperni srce
In pesem dvigne se ponosno
V proslavo rodne té zemljé.
Pastir jo poje na pogorji,
Ko zre pod sabo dol in plan;
Brodar prepeva jo na morji,
Ko misli na svoj dom daljan;
Rudar pod zemljo, potnik v logu
Pošilja pesem vročo k Begu,
Srčnó za sveti dom proseč — — —
In slušaj spev v nebó kipeč!
Na trati nežna te mladina
Opeva, mati domovina! ...
Gorjé, kdor doma ne pozná!
Gorjé, kdor té ljubezni sili,
Kdor pesmi tej poslanki mili,
Človeštvu došli iz nebá,
Srcé zaklene in duhá!
Zanj nima svet nobenih dik,
Nikjer prekrasnih ónih slik,
Okrog katerih se ovija
Odsev nebeški — poezija!
Poglej, povsod se svet mladi,
Vse klije, cvête, zeleni!
Planin srebrnočisti toki,
Studenci živi v senčili loki,
Po zraku pesem drobnih ptic,
Dišava sto in sto cvetic,
Prirode vse skrivnostni klic —
Vse, vse zveni v srce čuteče,
Budi mu pesmi rahlo speče! ...
Kakó li krasna si, priroda,
Od vzhoda daleč do zahoda!
Naj cvetje živo te krasi,
Naj cvetje snežno te odeva,
Naj luč jutranja te zlati,
Naj žar večerni te obseva,
Naj mirno sanjaš, naj vihar
Iz sanj te plaši — jaz vsekdár
Na tebe gledam z dušo verno,
Slaveč krasoto neizmerno
In večnega vsemirja čar!
In vsa ta bajna harmonija
V navdušeno se pesem zlija,
V božanstva silen slavospev;
Iz nje pa kot lehak odmev
Zveni človeštva poezija! — — —
Pozdravljena iz dnù srcá,
Glasnica čustev in željâ!
Ljubezen, srd in kes in gnev,
Veselje, žalost ti naznanjaš;
Sedaj o sreči zlati sanjaš,
Sedaj gorjá te stiska moč — — —
Ti ljubljenka palač in koč,
V veselji rádostna spremnica,
V bridkosti žalna tolažnica,
Kakó bi govor te slavil,
Da ni se govor v pesem zlil? ...
Doklèr človeški rod na zemlji
Veselo, tožno bode žil,
Ti, pesem, dušo mu objemlji
In nosi ga do Njega gor,
Ki v večnojasnem domu žije,
Ki vzorov vzor je sam izvor
Glasnice vzorov — poezije ! —
Simonu Gregočiču ob petdesetletnici njegovega rojstva dne 15. oktobra 1894.
[uredi]
V delávhico sem Tvojo zrl,
Kjer genij Tvoj nam jasne vzore
Presnavljal je v umetne tvore;
V njih žiješ, v njih ne boš umrl!
Utrujen se mi zdiš kipar,
Ki po stvaijanji vsega dneva,
Ko že večerni seva žar
In k miru zvon iz lin odmeva,
Umetni dom je svoj zaprl.
Utrujen pač, a strt nikdár!
Večerni žar na Tebe seva,
In vse nebeške slike tiste,
Ki jih strmečim si očem
Razgrinjal Ti, kot sobice čiste
V večernem soji gledam tem ...
Kdo vé, mordà na praznik svoj
Kot v sanjah sani jih gledaš tudi!
Dej, ali se okó ne čudi,
Ko pred Te stopajo nocoj
Podobe mile, ljubeznive,
Ne mrtve, nego bodre, žive,
Ko stopajo, kot da nikdár
Ob njih razsajal ni vihar,
Ki ves jim hotel kras je sneti,
Še več: razbiti jih in streti? — —
Ko délavnico si zaprl,
Vihar teh slik ni Tvojih strl
Branili smo jih zdušilo sámi,
Da žile bi na vek med nami
Kakó njih zbor v spomin Ti sili,
Kakó je živ, kakó se mili,
Med njimi Ti stojiš molčé,
Molčé oziraš se na njé!
In tesna soba se odklepa,
lz neme céle v živi svet
Strmiš zamaknjen in zavzet —
Glej, tam je zemlja širna, lepa,
Tam božja se iskri priroda,
Ki dala Ti je zlatih sanj;
Tam zunaj z jasnega si svoda
Pozival zvezdo srečnih dnij
Na rod, ki živel si le zanj! ...
Krasan je pač nebeški sij,
Ko v zlatem snù svetá odkletev
Uzrl strmečih si očij.
A strah, ko mrak nebó zastrè,
Da kmetu bi uničil setev,
Da nadeje končá mu vsè
Prizor si gledal tak mračim,
Brezupnega si videl kmeta,
Ki molil, prosil je zaman —
Tam oljčina mladika sveta
Pregnala je vihar strašan! ...
Pred sabo snežilo zreš ravan,
Po nji se jasen bliska dan,
Tam raj planinski se prostira,
V njem skače mlad, vesel pastir
In peva, peva v rajski mir ...
Srce ti gine in umira!
In ondu, glej, ves božji vrt
Pred Tabo je kot v snù odprt
V njem gledaš tajnih sil stvarjanje,
Iz bitja v bitje presnavljanje,
Vse to budi Ti svetle sanje ...
Priplula je pomlad z nebá,
Na senčni veji ptiček poje —
Kakó Te mami pesem tá,
A bol prešinja srce Tvoje;
Ob Tebi klije sto cvetic,
Stotisoč tam trobentic piska,
Domov v nebó zveni njih klic,
Od rádosti srcé Ti vriska;
Tam zreš cvetice na gomili,
Spomin ob njih Te žal posili:
Mordà so le izraz kesanja,
In roka, ki jih zdaj sadi,
Sadila njemu, ki tu spi,
Le trnje je nekdanje dni — —
Na grobu rajši naj poganja
Ta črni trn, čègar osti
Zadirajo se v trudno nogo,
Da trepetá srcé ubogo! ...
A Tebi ne! Duh silni
Tvoj Trpi brez tožbe vsako togo,
Ponosni duh se Tvoj ne klanja,
Saj streti more ga vihar,
Podreti Pa nikdár, nikdár!
A ko trpiš v brezglasni boli,
Ne vživaš sreče sam nikoli:
Srcé odpiraš in roké,
Da lajšaš bratovsko gorjé!
Ni Tebi žitje praznik lé,
Ne, delaven je žitje dan,
In ne le, kar zahteva stan
Kar more, to je mož dolžan
Storiti bratu, domovini,
Ki ves jo svet teptá z nogó,
Kateri s slavo in častjó
Ovij glavó Bog trôjedini,
Ne s krono, trnjevo takó!
Na polji znamenje stoji,
Podoba krasna v njem žari:
To znamenje srce je vneto,
V tej sliki zreš očino sveto! — —
Prispel na solnčno si ravan,
Kjer tuji Ti zvene glasovi;
Kakó strmiš na njo mračan —
V nji naši so samó grobovi!
A tu! Rod žije tu svetnik,
Ki stiska ga ohola moč;
Za národ ta mogočni vzklik
Zveni Ti v pepelnično noč:
Le vstani, rod ob tla teptan —
Prišel ti je vstajenja dan!
Kakó na bregu bistre Soče
Kipi srcé Ti v prsih vroče:
Ta voda bodra v tok strašan
Narasi, kadar tujec z juga.
Prišel bi na to plodno plan,
Da rod bi naš bil tujcu sluga
In tujcu last ta krasni svet!
Za rodni svet spe roj neštet
Po cesti beli v boj krvavi;
Tja sred sovražnih plane čet,
Da bo le dom, naš dom otet!
Kak bil vihar je na planjavi!
Srce, rokó cesarju vsak
Za vojsko je podal junak,
Oboje pa na vek dekletu,
Ki zanj molilo je v trepetu!
Kakó jih zopet zreš nocoj
Dekliške slike Svoje žive,
Takó lepe in ljubeznive ...
Kakó li pógled bistri
Tvoj Zataplja se v očesce milo,
Kjer se nebó je odklenilo,
Nekdanje sreče Tvoje raj
En sam pogled srce užge,
Da plameni nam vekomaj! ...
Pod góro gre mladó dekle,
Gre v sveti noči, da uzre
V potoku dni prihodnje vse,
Ki jih nebó ji prisodilo
Tam vene cvet dekliški mlad,
Po vrtci vzetem mre brez nad;
Tam čez ograjo vrtno gleda,
Željnó mladenka gleda bleda,
Ker njega od nikoder ni!
Prizor se spet mi drug odkriva
Tam romarica, glej, hiti
Čez hribe, čez doline tri
Na žalni grič, kjer v smrti siliva
Vojak udan le nji, le nji ...
In vidiš li, kake si venec
Nevesta devlje okrog senec,
Da gré k poroki, ko nebó
Blestečih bode zvezd polnó —
Tam čaka jo srcé zvestó!
In glej mi na zeleni gôri
Tesarje tri v jutranji zôri
Tja dojde dèkle, mlad tesar
Pa steše mi prečudno stvar,
Ki rakev pač mrtvaška ni —
Ne, postelj se mi piri a zdi!
Na trgu žid je lišp razstavil —
Nikar ga, dèkle, ne kupuj!
Kaj lišp ti bode takšen tuj
Bog sam je lepšega pripravil,
Del na život ga vitki tebi,
Najlepša sama si na sebi!
Zamaknjeno nevesta tam
Po majki, ljubci se ozira
Srcé drhti ji od nemira,
Ko skoro gre odtod drugam,
Kjer žena bode kraljevala
In srečna dom osrečevala.
Blesti obroček se droban
Na prstu ji, lepe skovan —
Pomembe poln je to simbol,
Spremnik je skoz radóst in bol!
Bog te varúj, da ves tvoj cvet
Med deco pomladi se spet — —
Oh, vidiš li, kakó se klanja
Nad zibelko, kjer mirno sanja
Nje angeljček ... tisóč prošnjâ.
Hiti v nebó ji do Boga!
Daj Bog, da se ne zgrudi kdáj
Ob smrtnem odru, kjer mrtvó
Počiva dete ji bledó,
Take ji sreče ne končàj — — —
Kaj vidim? ... Sredi belih rož
Na črnem odru spava mož — —
Mrlič mi znan, znan ta obraz --
Bolest srce mi izprehaja — —
Pobegni, jadni mi prikaz!
Ob tem prizoru meni vstaja
Le jeden glas, in z mano grudi
V molitvi se ves národ tudi:
Ti, ki si naš preslavni sin,
«Kot malo nam nebó jih dalo,
«Ti naš ponos, ki sto vrlin
«Te venča v našo čast in hvalo,
«Oh, žij nam sredi sreče rož,
«Žij bodro nam še dolge dni,
«A Bog nam daj še mnogo móž,
«Móž, plemenitih, kot si — Ti!»
Prolog pri slavnostni otvoritvi deželnega gledališča v Ljubljani dne 29. septembra 1892.
[uredi]Odklenil se je torej dični hram,
Da vanj slovesno se nocoj preseli
Umetnost naša, ki pod streho nizko
Iskati si je morala zavetja,
Ko jo iz kota óega celó
Kjer bivala sirota je pred leti,
Pregnal požar je ljut ... Še nekaj hipov,
In prvič se odkrije pozorišče,
Kjer nam življenja igra izpremembna
Kazala bode tragiške prizore,
Kazala tudi mnog vesel obraz ...
Radóst, ki čita se na vsakem lici,
Gospôda častna, to pogled je lep;
Nocojšnja obča oduševljenost,
To blagoslov iskren je hiši novi!
«Božja hčerka snujem
Tvorov sto in sto,
Ves uspeh človeštva
Moj je tvor samó.
«Srečo ti prinašam,
Žalost tudi, strah,
Dvigam te v nebesa,
Nosim v zemski prah.
«Kamorkoli v stvarstvo
Bistrih zreš očij,
S tabo hodi misel
Do poslednjih dnij.
«Pa da bi ne prišla,:
Ko si sklenil žé?
Znaj, le jaz sem pesmi
Dala ti vse té!» ...
Ob gozdnem križi
[uredi]I.
Vselej, ko stojim pred tabo,
Gozdni križ ob senčni poti,
Kakor tiha, mehka tožba
Diha mi naproti.
Poleg tebe rase grmič,
Oh, noseč bodeče trne,
Ali s trnjem tudi cvéte
Nosi grm srebrne!
In to cvetje v lahkem dihu
Dviga se in zopet niža
In cvetočo krono plete
V zrak okolo križa ...
Sam stojiš v tihoti senčni,
Gozdni križ, in nihče zate
Skrbi nima — pómlad sama,
Ta še misli nate!
II.
Ptiček droben je priletel
In na vejo sédel lehko;
Tam zapel s kipečim glasom
Pesenco je mehko.
Molčal gozd je, ko se pesem
Kakor dih je razgubila,
Jaz le del sem, da je morda
To — molitev bila ...
Gozdno svetišče
[uredi]Rahlo po svetišči gozdnem
Mlado jutro je hodilo.
Na glavici zlatolasi
Krono zlato je nosilo.
»Vstani, vstani, gozd zeleni,
In odpri mi čuda lepa!
Prihod moj svetišče tvoje
Solnčnim žarom naj odklepa!« —
Glej, in hipno v čudih svojih
Vse svetišče se razgrne;
Hipno se užgó po drevji
Luči zlate in srebrne.
Droben spev v prečistih glasih
Dvigne se po senčnem sveti,
Vmes šumí vejevje tajno
In dehté pogozdili cveti . . .
Dan Gospodov! — V senčnem gozdu
Duša moja ga praznuje,
V gozda tajnem šepetanji
Ona dih Gospodov čuje! —
Ob suši
[uredi]O čuj, prirodnih sil Gospod,
Kaj prosi naš ubogi rod!
Roseč na zemljo solze žgoče,
Ječimo k Tebi mi brez nad —
Ne daj, naš Bog, ne daj, naš Oče,
Da zvene cvet, umrje sad,
Okrêpi ga Tvoj rešni hlad ...
Na polji vene setev mlada,
Ko pali jo ognjeni soj;
Ne daj, da zvene nam brez sada,
Da znoj samó in solz nebroj
Tej setvi bil bi žgoč napoj! …
Kakó zaupno drobna zrna
Trosili smo v rodilno prst:
»Pokojno krij vas zemlja črna,
Da obrodite sad nam čvrst!«
Kakó iz dnà pobožne duše
Prosili smo: »Neviht in suše
Obváruj nas, dobrotni Bog!«
Ti z migljajem presvetih rok
Odvrnil si nam srd viharja,
A suše ne, gorjé, gorjé!
Ko roka Tvoja nas udarja,
Tedaj nam pač tekó solzé,
A srca naša Te časté!
Oh, pošlji v ta pekoči zrak
Le en oblak, le en oblak!
Iz njega rosa blagodejna
Privrì na polja naša žejna,
Da krepko vzklije mlada rast
In v srcih naših up in slast!
Oh, če je Tvoja sveta volja,
Usliši prošenj naših glas;
Prostrì rokó čez naša polja,
Požívi zopet zlati klas;
Prostrì rokó čez drevje sadno,
Čez njive naše, vrt in log,
Ožívi zopet rast pomladno,
Usliši nas, osreči, Bog! —
Bolnikova molitev
[uredi]Za goro tone solnce moje,
Ob meni plove mrak teman,
Imé zahvaljam, Stvarnik, Tvoje,
Mordà je bil poslednji dan!
Utrujeno okó ozira
Poslednjič se v Tvoj živi svet,
Mladost se davna mi odpira,
Pozabljen čas mi vstaja spet ...
Brezkončni Bog, Ti meni piti
V življenji dal si mnogo slast,
Dal tudi mnogo bol užiti —
Za vse, za vse Ti bodi čast!
Kakó srcé trepeče moje,
Kakovo moč ima spomin:
Pomlajam se, veselo poje
Pred mano deček — jaz — s planin.
Pred mano zopet moji griči,
Ves svet jedino svetel raj,
Nad mano lahnokrili ptiči,
Vse živo, lépo kot nekdaj!
Zdaj stopam v svet, okó zavzeto
Z njegovim krasom se pojí,
Za vse, kar lépo, drago, sveto,
Srcé mladostno mi gorí.
A žàl, ta svet mi jemlje vero,
V srcé mi lije bridek strup,
Zatira čustvo mnogotero,
A Ti, Gospod, krepiš moj up!
Kakó odtod bi pač ločiti
Vesel se mogel in miran?
Ne, ne, takó ne morem iti,
Prebridek je slovesa dan!
Slovesa dan? Res, dan slovesa,
Ti kličeš me, to vem trpin,
S seboj ne bodem vzel ničesa,
S seboj naj vzamem vsaj spomin!
Spomin na zlate dneve svoje,
A ne spomina na bridkost,
Spomina ne na dušne boje,
Spomin na mirno le radost!
Kar meni svet je zlega storil,
Pozabljeno je v uri tej,
Kar jaz komú — Ti veš, pokoril,
Kesal sem se dovolj doslej!
Gospod, Ti kličeš, in Očeta
Poslušam Te in grem odtod,
V višave solnčne grem iz svéta,
Ves Tvoj, jedino Tvoj, Gospod! —