Iz zapisnika mrtvega vojaka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz zapisnika mrtvega vojaka.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/18 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Že se je bila vrnila dvakrat nedelja, kar smo ležali v mokrotnem hladnem jarku. Kraj našega boja je bil tak: Tri strani nepravilnega peterokota, tri velike jarke, smo držali mi. Obe drugi strani je bil zasedel sovražnik in držal se je trdovratno v njih.

Ležali smo pod valovitim obronkom gore, ki je bil na gosto zarastel z gozdom. Po gozdu se je vil potok v širokem traku. K potoku se je prišlo po neporastlem visečem obrežju. Kdor se je upal do potoka je bil naravnost izpostavljen sovražnim strelom.

Samo opoldne, blaženi dve uri pozlačeni jesenskega solnca, smo smeli svobodno do vode. Tedaj je bil odmor v bojevanju. Hodili smo po vodo vsi, prijatelji in sovražniki. Mi bolj spodaj ob potoku, oni nekaj sto metrov više od nas. Mi, kakor tudi oni, smo imeli po en jarek onkraj potoka.

Končno se nam je le posrečilo, da smo dovršili svoje približanje k sovražniku in svoje podpriprave za jurišanje. Zakriti od gozda in noči smo potegnili jarke, ki so bili sovražniku najbližji, preko kopastega griča, tako da sta vladala iz višine nad sovražnimi jarki. V neverjetno gostem gozdu so se pa zbrale dan poprej za sovražnikovim hrbtom močne naše rezerve, po stranskih rebrih je kar gomazelo moštva.

Jurišanje od potoka navzgor je bilo malo da nemogoče. Neverjetno močne ovire je splel sovražnik iz žic, položil je nebroj razstrelilk.

Od jutra sem je posegla v dejanje naša artiljerija, ki se je bila šele tedaj približala. V čudovito krasni gozd so sekale in klestile krogle. Vanj se je bil zagrizel sovražnik kakor tropa trmastih psov. Moral je vun.

Prišlo nam je poročilo: Sovražnik je že na pol obkoljen. Dospeli so novi oddelki infanterije, ki bodo napadli popoldne Sovražnika od zadaj, ga bodo pognali iz gozda in jarkov, V njegove lastne ovire in razstrelbe. V naš frontni ogenj.

Krasno! Ni bilo torej prazno naše upanje na pomoč, in kazalo se nam je, da bomo imeli vesel in odkrit lov.

Ždeli smo v jarku in čakali težko pravega hipa. Čakalo je stotine oči, stotine rok, stotine puškinih cevi, svetlih bajonetov in strojnih pušk, ki so bile pokrite in zavarovane ob koncih novo narejenih jarkov.

Dan je bil krasan. Prevevala ga je sladka trpkost jasnega jesenskega dne. Pod jeklenobarvno modrino nebes je sijal prozoren zrak. Vedrost in mir sta lebdela po njem. Zlato je žarelo škrlatno-rdeče listje v solncu, rdeče kakor kri je viselo od dreves, je šepetalo. Zdelo se mi je, da hoče solnce tolažiti ubogo opustošeno krajino.

V tem miru narave pa so bile tako nemirne naše oči, živci so nam trepetali razburjenja. Z očmi smo se zavrtali v nesrečni gozd, poželjivo smo bulili vanj, da bi zagledali rdeče krpe, modre krpe, med listjem, da bi videli žar sovražnikovih oči. Kaj se ni dvigalo od tam sem k nam sovraštvo in črt.

Ti! — Ti! — Zagledale in zapilile so se oči. Vroči sta brzeli kroglji iz te in one strani, tamkaj, tjakaj. Zaprle so se oči — tu in tam. Krogle pa vrše pri nas v jarkih le posamezno; bolj prasketa, poka in regija v gozdovem ozadju, za sovražnimi jarki.

Z mehkimi rokami me prime in odpre vrata duši, da se zamisli, da se zasanja daleč, daleč proč. So to sanje, je resnica: Dve srni sta stopili iz goščave, stojita na jasi med gozdnim robom in potokom in se ozirata. In tu naj se kmalu začne vojna morija — in tu dve srni v krasu mirnega jesenskega dne. Dehti smrečje in vresje, prihajajo davni spomini ...

Z neodoljivo silo vleče mojo dušo domov. Globoko mi tone v zavesti resničnost boja, smrti, solza in težav, prikazuje se mi slika miru, dom. Senožet poje svojo jutranjo pesem, potok grgra, gozd šumi, ptica frfota s krili. Jaz ležim ob senožeti in čakam tiho — vse moje zanimanje je osredotočeno v misli: Prideta srni do potoka, se popaseta v travi? Tu pred nami.

O dom! Kaj si prišel, da me oviješ z mehkimi rokami? O dom! Ti tukaj? — Saj sem tako daleč, daleč od tebe! O dom! O svet! In boj in smrt?!

Še stojita srni tam. Ali njiju obris se razblinja polagoma, kakor se razblinja v zraku obris letala, kadar poleti jutranjo uro po jastrebovo navzgor.

Ha! strašno jasno postaja ob moji strani prasketanje in pokanje. Živalici obstaneta za hip, potem izgineta z naglostjo električne iskre v goščavi, kjer čaka tudi njiju smrtna krogla. Proč je zamišljenost, proč so sanje. Izgnal jih je sovražnik, ki lomi iz gozda in stavi smrt med sebe in nas.

Čuj! — Naši so morali prodreti skozi gozd. Nepopisna je sila, s katero se vrže sovražnik pred gozdni rob, našim nasproti. Njegove sunkoma oddane salve značijo njegove poslednje napore.

Zdaj začnejo naše salve. Naravnost v rdeče in modre klopke teles. Juriš!

Bobnijo bobni, hura. Klicanje se pretrga. Besnost in obup zavreta v sovražniku. On se lomi iz jarkov. Ali kam ? Pred njim so lastne ovire, za njim smo mi.

Tak-tak-tak-rak-rak-rak. — Strojne puške so v delu. Rdečehlačneži beže nazaj v jarke, se zalete v tovariše, ki silijo iz njih, se zavijejo in zgrnejo v mučni klobčič, se stiskajo brez sape v tesnem jarku.

Rak-nak-tak-kak, — To je glas strojne puške onostran potoka. Zlata svetloba, škrlatna preproga na tleh, razširijo naročje in sprejmejo prve mrtve. Koničaste krogle buče od višine navzdol od potoka, preko potoka, navzgor, navzdol.

Rahlo ziblje in plovi potok zlato listje na svoji leskeči se vršini. Kakor kaplje krvi žari listje, ko ga odnaša potok. Zdi mi, se da se je okrasil potok zato tako, da bi si postljale v njem raje žrtve smrti. Za večni počitek.

Huj! Strojna puška na oni strani je omajala sovražnika v jarku. V bežečem toku valovi preko potoka, k tovarišem, ki si iščejo edinega izhoda, po jasi ob potoku preko goreče kope na vrhu. Samo vun iz tega zgona v kotlini.

Ali groza! Zajamejo se v svojih lastnih žičnih ovirah in porinejo druge na lastna razstrelila, mimo katerih so hoteli plašno. Kakor raketa zaprasketa tu-tam, spredaj, zadaj — nakrat povsod naenkrat.

Kar je še ostalo živega, hiti po rešilni poti navzgor, ob vodi, Ali groza vseh groz! — Tudi iz višine se zarezi smrt. To so zadnji oddelki naših, ki gonijo divjačino iz gozda.

Smrtni obroč se je strnil.

V skok! Marš! Marš! Vun iz jarkove luknje, da jim zadaš zadnji udar s kopitom in jeklom.

* * *

Danes je moj rojstni dan. Ležim na pokopališču. Granate udarjajo okrog mene in kostnjaki in križi — vse leti vprek v zrak. Zemlja ne drži več svoje obljube, zemlja ne nuja več mrtvim pokoja. Žive dni ne pozabim tega svojega rojstnega dne, obletnice začetka življenja v smrtnem krogu prestrašenih, iz groba prepodenih mrličev. Kakor črede sikajočih in tulečih duhov prihajajo granate, pokajo, se razletajo. Pokopališče se stresa noter v drob, rakve skačejo. Med kamni, križi z napisom o večnem počitku, med venci, kostnjaki, deskami — se vrtljajo in vstajajo črnikasti oblaki — vse pleše grozen ples.

Zdi se mi, da iščejo granate mrtvih v rakvah. Zdi se mi, da jih kličejo: Vstani! Ali mrtvi ne slišijo, nevzdramno je njih spanje. Ali granate hočejo! Kličejo, trkajo, ropočejo. Mrtvi se dvigujejo. Skočijo v ples desak, križev, granat, prsti. Iz črnih oblakov se reže bele lobanje, migajo koščene roke. Kaj pravijo mrtvi? — »Ne morete j vi živi razpravljati svojih stvari kje drugje? — Ne morate pustiti nas'v zasluženem svečanem miru? — Strašno, prestrašno je na svetu, kjer nimajo več kostnjaki miru. Stoletja so krila stare grobove, zdaj rušite in uničujete vse.«

Granate tulijo v odgovor: »Proč z vami, proč z mrtvimi! Mi hočemo živih! Mi hočemo moriti, ubijati, raznašati živa človeška telesa, odnašati duše na ognjenem paru.«

Strahota v zraku, strahovi iz grobov, čut smrti v duši — to je moj današnji rojstni dan. Naj se mi ne vrne nikdar!