Iz zapiskov slovenskega umetnika

Iz zapiskov slovenskega umetnika. Vatroslav Holz

Izvirno spisal Vatroslav.

Izdano:	Zora št. 1–5, 8–17 1875
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ars longa, vita brevis, artifex levis.

I.
Med sinovi proste narave.

Po dolgoletnem ukvarjanju s pedantnimi pravili risarstva in strogimi zakoni umetnosti želel sem si zopet iz otožne samote slikarske delalnice nazaj v materino naročje mile narave. Naveličal sem se bil puhlih umeteljskih tvoril in mrtvih motivov ter hrepenel po živih, čutečih predmetih. Mrzle, tašte boje so se mi pristudile in nestrpljivi duh terpentinovca in raznih slikarskih firnežev mi je vse živce predražil; čutil sem na duhu in telesu potrebnost razvedrenja in kretanja po svežem zraku. Nevoljen vržem čopiče in paleto od sebe, postavim slikarsko stojalo z jedva začeto sliko vred tija v kot, zagrabim klobuk ter hitim iz mračnega zidovja ven v beli svet.

Urno krenem po ozkih ulicah doli proti mostu in korakam čvrsto na vrh desnega podravskega obrežja. Od ondod se še enkrat ozrem nazaj in — pred menoj, v tihem jutrnem miru leži raznolična gruča hiš — mariborskega mesta. In tam na izhodu, izza prijaznih gričev slovenskih goric vstaja lep spomladni dan, katerega zlatorujni zor se po celi prirodi razliva; bistri valovi „deroče Drave“ pa leskečejo v svetlem, blešču jutranjega solnca in prijeten dih pomladne vonjave veje krog in krog.

Zamaknen v ta mični prizor obstojim nekoliko trenutkov in občudujem blagodejni utis te krasne okolice. Spominam se srečnih dnij, koje sem prežil tù na cvetečem obrežju bistre Drave; skoro mi je žal oddaljiti se od priljubljenega torišča nedolžnih mladostnih igrač: hočem se povrniti nazaj v mesto, — kar zazvoni z visokega zvonika brona miloglasni don in me predrami iz sladkih sanj. Naglo mi pride na misel vse trpljenje in vsa nadloga, kar sem je v tem mračnem zidovju prestal in polasti se me neka neizrekljiva groza pred sivim kamenjem teh plesnjivih zidin, med katerimi sem tako rekoč na duhu in telesu ohromel. Urno se obrnem, vzkliknovši z Levstikom:

„Za mano ostani, o mesto!
Z veselo te dušo pustim;
Čez travnik, čez polje in cesto
Od griča do griča hitim“,

ter jo zavijem dalje iz mesta po bregu Drave.

Globoko pod menoj šumi po tihej dolini bistro valovje deroče Drave, na koje cvetočem obrežju stoji Maribor. Ko se tija doli proti izliodu ozrem in po zelenih holmcih bele cerkvice v sinji zrak moleče gledam, polasti se me neizrečeno hrepenenje po krasnej domačiji; željno stegnem roké proti ljubljenej pokrajini ter vzkliknem navdušen:

„Bodi zdrava, domovina!
Mili moj slovenski kraj;
Ti prekrasna, ti edina.
Meni si zeméljski raj!“

Ko takó brez namena in ne vedoč, kam bi se obrnol, tija po obrežju Drave blodim, ugledam gručo plavičarjev, ki se ravno na odpláv pripravljajo.

„Prijatelji, kam ste namenjeni?“ je ogovorim.

„Kamor nas valovi Drave nesó“, mi odgovore krepki veslarji.

„Je-li bi me hoteli vzeti soboj?“ je vprašam.

„Če znate kaj plavati, ste nam dobro-došli; sicer Vam ne moremo dati poroštva za Vaše življenje!“ reče mi star Pohorec.

„Kar se tega tiče, bodite brez skrbij: nijsem tako vodoplašen“, odgovorim mu smijoč se, kar se priprostim a dobrosrčnim plavičarjem jako dopade in prijazno mi podajo roké. —

Vesel skočim z zelenega obrežja na plavico in črez nekaj trenutkov odrinemo. Naša „ladija“ je velika, iz dolgih dreves zvezana in z veliko gromado raznih desek naložena plávica, katero šest krepkih možakov z dolgimi vesli vôdi. Razve veslarjev nahajajo se še trije drugi možje na „brodu.“ Na sredi plavice sedi širokoplečast, dobrorejen hrust, kateremu se vidi, da je „kormanuš“ in poveljnik plávičin. Poleg njega stoji visok, tenkostasen mož, ki je — kakor sem iz njujnega razgovora posnel — zet in družnik plavičinega posestnika; in na sprednjem koncu plavice sedi mlad človek, z veliko harmoniko v rokah, ki se milo ozira zdaj po levem, zdaj po desnem obrežju Drave. Jaz se vsedem zadaj na skrajni levi ogelj plavice in gledam mičen ples valovčkov, krog plavice marljivo pljuskajočih. — Lahno plavamo po bliščečem vodovju jaderno tekoče Drave, mimo raznoličaih hiš mariborskega mesta, med cvetočim obrežjem. Hladna sapa nas obveja in sinje nebo se z visočine ozira v čistem zrcalu bistre reke. — Še enkrat ozrem se nazaj na mestna poslopja iu se čutim srečnega, da sem prost in rešen ostudnega mestnega smradú in da se nahajam zopet v blagem naročju matere narave.

In ko izpod ponosnih obokov železničnega mosta tija doli proti Melju splavamo, prime spredaj sedeči mladeneč za harmoniko in — sladkodoneči glasovi razlijejo se iz skromnega inštrumenta, ter svoje ljubeznive melodije pridružujejo šumečemu pljuskanju valóv. Zamaknen poslušam miloglasni don sladke harmonije; rajska milina te glasbe me prešine z neizrekljivo slastjo; mlado srcé mi igrá radosti v prsih in strmeči duh povzdiguje se na lahnih perotih živahne domišljije v jasne višave neznanih svetov: mine me bridkost svetovnega gorjá in pozabljena je zemska nadloga. —

Takó plavamo doli po bistrem valovju deroče Drave mimo sv. Petra, ob znožji prijaznih, z vinsko trto ovenčanih gričev, ki se tù na levem obrežju dvigajo; mimo sv. Martina, nad katerim mogočni Kačnjak v sinje nebo štrli in se kot starodavni stražnik po blagoslovljenej slovenskej zemlji ozira. Od obeh stranij pa nas pozdravljajo lične, na zelenej trati med košatim sadnim drevjem stoječe hišice.

Naši plavičarji imajo na brodu ueio zalogo raznega živeža: prokajene krače, klobase, tečen domači kruh in dobro vino ter priredjujejo celo gostovanje, h kateremu tudi mene povabijo. Ker ima Drava na tem mestu prostorno strugo in jeno valovje mirneje teče, razve tega pa tukaj nij nevarnih pečin, — prepusté veslarji tek plavice valovom in posedemo v krogu ter si, prijazno med seboj kramljaje, veselo napivamo, da čaše prijetno žvenkljajo.

Plavičarji so borni pohorski drvarji, robatega vedenja, a trdnega značaja in krepke postave, sploh prav pošteni, odkritosrčni in dobrodušni ljudje. Njih borna raševnata obleka odlikuje jih pred vsemi tukajšnjimi deželani. Tudi po svojem narečju se od ostalih Slovencev razločujejo: Pohorci izgovarjajo namreč o sploh kot a ter pravijo: „dâro“, mestu: dobro. —

Takó v prijaznem krogu na plavici sedimo in lahno po bliščečej vodenej planoti plavamo. Samo oni mladeneč s harmoniko sedi tih in nem med nami; a ravno zaradi tega bi rad slišal skrivnosti njegovega življenja ter sploh kaj zvedel o njem. Neki skrivni mik me je vlekel k njemu. A vendar se mu nijsem upal bližati, nego obrnil sem se do poveljnikovega zeta ter ga vprašal, kdo je ta mladi človek. Ta mi pove, da je z njim v rodu in da je imel ljubico, ki ga je neizrečeno ljubila, pa da so ga roditelji silili drugo vzeti, kar je njo takó zažalila, da je pred pol letom umrla. In od tega časa blodi mladič okrog in je vedno otožen ter ga nič na svetu ne veseli ter nikjer ne najde mirú. Edino tolažilo mu je še — harmonika, katero vedno seboj nosi.

Globoko v srcé mi je segnila ta kratka a žalostna povest njegove osode in ginjen opazujem ubogega mladenča, ki zamišljen na robu plavice sedéč na svojej harmoniki fantazuje žaloglasno melodijo: „Tam za goro zvezda sveti ...“ V srce se mi smili krasen mladeneč, kojega je trmoglavost starišev nesrečnega in za življenje nesposobnega storila; a naglo zadoné iz harmonike krepki akordi Jenkove davorije: „Naprej zastava Slave!“, kar naše plavičarje z živim ognjem domoljubja prešine, da navdušeni zapojejo: „Na boj junaška kri!“

Iz te situacije nas predrami krasen prizor: pred nami, od večerne zore obsijan, blišči— starodavni ptujski grad in polagoma vstaja iz večernega mraka sivo zidovje rimljanskega mesta, Ptuja.

Tu so morali naši plavičarji krepko veslati, da se strmega pečevje, ki na tem mestu izpod vode štrli, izognejo. Med tem, ko so enej nevarnosti ušli, dohitela jih je druga: vsled prekrepkega veslanja splavala je plavica preveč na stran in je trčila v mostui jarem in bi se bila skoro razbila, ali je samo obtičala. Po dolgotrajnem naporu se je plavičarjem vendar posrečilo, plavico oprostiti in jo v zavetje spraviti; jaz pa sem šel po mestu in ogledoval zatemnele ostanke nekdanjega rimljanskega veličastva. A nij me zanimalo denes to starodavno kamenje, kakor druge krati in povrnem se nazaj v gostilno. —

Drugo jutro na vse zgodaj zapustimo Ptuj in plavamo dalje proti izhodu. Bilo je krasno pomladansko jutro in vsi smo nekako ginjeni in okrepčani. Plavičarji prepevajo vesele pesmi in kramljajo med seboj; jaz pa občudujem mično podravsko obrežje ter se radostno oziram po krasnej okolici. Pred nami se razgrinja lep razgled na izhodno stran, a na zapadu dviga se v sinji pajčolan zavito mogočno Pohorje; od juga pa nas pozdravlja strma Donačka gora, Macelj in Ivančica; tu na desnem obrežju Drave stojé haloški griči in tam na severnej strani leži rodovito polje, za katerim se krasne slovenske gorice razprostirajo.

Urno plavamo med zelenimi, z visokim topolovjem in košatim vrbovjem obraščenimi otoci, ki tukaj Dravo v več panog delé. Tu na desnem podravskem obrežju dviga se na strmi pečini ponosni grad Borel; zadaj na prijaznem hribu cerkva sv. Ane, poddružnica sv. Barbare v Halozah, in dalje proti iztoku stoji na zelenem griču zavrčka cerkev in druga lična poslopja z dvori.

Ob pol desetih dopoldne priplujemo do Ormuža. Neka skrivna moč me vleče tukaj na suho. Poslovim se od vrlih plavičarjev, ki veselo tija proti Varaždinu veslajo. Radostno korakam potem navkreber proti Ormužu, odkodar se mi razgrne krasen razgled po lepej dravskej ravni tija do Varaždina, za kterim se mogočno gorovje vzdiguje.

II.
Med umetnimi in živimi podobami.

Ko takó brez vsega namena počasi po ulicah ormužkih stopam, pride mi nasproti — moj prijatelj iz Maribora.

„Bog Te sprimi, Božidar!“ vzkliknem mu od zdaleč nasproti.

„Dobro došel, ljubi Vatroslav!“ mi odzdravi on ves iznenadejan; gre k meni ter mi seže v roko.

„Kaj pa Ti tukaj iščeš?“ vprašam ga radoveden.

„Je-li si že pozabil, da pozlačujemo pri Svetinjah? mi odgovori. „A kakó dojdeš Ti sim-le?“ vpraša me potem.

„Dragi prijatelj!“ odvrnem mu, „naveličal sem se mrtvih, neobčutljivih slik in taštih boj. Ne mika me več ne Correggio niti Dürer, niti mi je mar za Tizianove portrait-e niti za Rafaelove madonne; ne za Rembrandtove seljanke niti Rubensove slikotvore. Vrgel sem čopiče in paleto od sebe, in postavil slikarsko stâlo v kot ter pobegnil iz mračne ječe mestnega zidovja, da se v naročju dobrotljive majke narave nekoliko razmislim in okrepčam.“

Potem mu povem, na kakov način sem došel onamo.

„No, to me jako veseli“ pravi Božidar, „da si sim zašel. Jaz se silno dolgočasim v tej selskej samoti. Nikjer nij tu človeka, s katerim bi se dalo kaj pravega kramljati. Če nemaš posebno nujnih opravkov in če bi rad nekaj dnij na deželi preživel, povabim Te, da ostaneš pri meni. Tu je lep, romantičen kraj in utegne se Ti kakša seljanska partija za posnetek nagoditi.“

Z veseljem sprejmem to prijateljsko ponudbo in podam se z blagim prijateljem proti Svetinjam.

Na prijaznem griču, med košatim sadnim drevjem na zelenej trati stoji lična Škrjančeva hiša. Na južnej strani je tiha dolina, po katerej bister potok šumljá; proti izhodu razprostirajo se rodovite njive, a zadaj za hišô vije se po solnčnatej brežini žlahtna vinska trtica.

Bilo je pozno v večer, ko dospeva z Božidarom do te mirne selske hiše, v katerej je imel moj prijatelj pozlatarsko delalnico. Ko stopiva v prostorno sobano, bliščé nama nasproti raznovrstne cerkvene reči: tù stojé bradati svetniki s pozlačenimi plašči, tam visé posrebrnjeni oblaki; v tem kotu ležé nežne zlatokrilate angeljske glavice; tam leskečejo srebrni svečniki, marmorni stebri, pozlačeni kapiteli, zlati okviri, kerubimske peroti, lične arabeske. Vse leži tù pred menoj v slikarskem neredu — v drastičnem kontrastu s priprostim pohišjem kmetske sobe.

Pozno v noč pogovarjava se s prijateljem, priobčujeva si svoje skušnje in dogodbe, pripovedovaje si in pretresovaje raznovrstna umeteljska vprašanja odnašajoča se na slikarstvo, kiparstvo in lepe umetnosti sploh. — Z bolečim srcem tožim Božidaru, da se pri nas na Slovenskem umetnost še vedno prezira in zanemarja in da se Slovenci sploh ne moremo ponašati z lastnimi umeteljskimi proizvodi in izvrstnimi umotvori, med tem ko so drugi narodi v tem obziru dospeli na čudovito visočino dovršenosti. Mi jako malo gleštamo lastnih kiparjev, imenitih stavbarjev in slikarjev, nego smo prisiljeni, tujih umetéljnikov posluževati se ter inozemske umotvore drago plačevati.^[1]

„Dà, mili Božidar!“ rečem mu, „srcé me boli, ko po Sloveniji gledam, a ne vidim nikjer sledú domačemu umotvorstvu niti spomenikov slovenske umetnosti, da-si smo Slovenci jako nadarjeni s krasnimi spretnostmi in jako sprejemljivi za umeteljsko naobraženost. Sicer žrtvujejo v novejšem časi, n. pr. Franke, Šubic in drugi na svetih tleh slovenske zemlje svoje spretnosti muzam umeteljnosti in se urijo po izvrstnih vzgledih italijanskih in nemških, a žalibog! na Slovenskem nij veledušnih mecenatov, ki bi nadepolne, po umeteljskej delavnosti hlepeče moči podpirali. Takó pa mora séhati vsak slovenski umetnik. Tudi jaz — neprište-vaje se veleumom umetnijskim — sem si prizadeval, svoje slikarske nadarjenosti razviti in do umeteljske dovršenosti popeti se, dolga leta trudivši se in svoje spretnosti po izvrstnih vzgledih raznih slikarjev urivši; a vse moje hlepenje po umeteljskej popolnosti ostalo je bezuspešno, ker nisem imel najpotrebnejšega: sredstev, da bi se popolnem izobraziti in do mojsterstva povzdigniti bil mogel. Manjkalo mi je materijalnih pomočkov in ostal sem — polovičarsk mojster — skaza.“

Božidar pa še obžaluje, da Slovenci sploh nemajo pojma niti okusa za umetnijske proizvode.

„Ker nismo še dovolj izobraženi, torej ne čutimo niti potrebnosti umeteljnosti“, mu odgovorim. „Kedar bode prosveta in uljudnost med Slovenci bolj razširjena, tedaj bode jim se razvil tudi umeteljski okus. Čem izobraženejši je koji narod, tem lepše cvete pri njem i umeteljnost. In tega nadejam se tudi pri nas Slovencih!“ —

Drugi dan vstanem, ko še vse po hiši spava ter se podam na sprehod v krasno svetinjsko okolico. Lepo pomladansko jutro je bilo:

Krog in krog vesela
Zopet oživela
Je narava;
Hrib, planjava,
Gaj, ledine
In doline
V rosi jutrnej bliščijo.
In krilatih
Pevcev kori
V rajskej zori
Žvrgolijo;
V žarkih zlatih
Frfolijo
Sim ter t’já. —

Pod Škrjančevo hišo razprostira se tiha dolinica, po katerej med pomladnim cvetjem bister potok šumlja. Tu se usedem na mahoviti rob studenca izpod košate bukve izvirajočega ter se oziram poln začudjenja po onem mičnem raju. Navdušen snamem slikarsko mapo in začnem posnemati romantično partijo one krasne seljanke. In ko se v svojo sliko uglobim in skrbno čudovite drobnosti prijetno strinjajočih se boj tega naturnega vzgleda oponašam, — zadoni z bližnjega brda sladek glas vesele pesmi: „Sem slovenska deklica“, ter se milo po zelenosenčnem gaju razlega.

Strmé odložim čopič, poslušam in poslušam miloglasne zvoke ljubeznjivega petja, ki me z neko neznano slastjo sprehaja. In čem bliže mi petja glas dohaja, tem bolj radoveden postajam, iz katerega grlca se ta pesem razlega. Kar na enkrat za menoj vejevje zašumi. Zvedavo se ozrem in glej! izza cvetočega grmovja stopi — krasna deva s pisano majoliko v roki. Ko me zagleda, prestraši se nekoliko ter nekako zmedena in sramežljiva zarudi, in oči pobesi; a kmalu se zopet osrči, stopi bližej ter me prijazno pozdravi in ogovori: „Dobro jutro, gospod!“ — „Bog daj, deva!“ jej odzdravim ter jej pogledam v nežnomili obraz. Tudi ona povzdigne v istem trenotju svoje oči. Najini pogledi se srečajo; jasen žark iz njenih modrih očij mi segne globoko v srcé in miloba njenega pogleda me očara; nem in presunjen stojim pred ljubeznivo devojko.

„Kaj pa delate tukaj tako rano?“ vpraša me sreberno-čistim glasom nežna deva, zvedavo razno slikarsko orodje ogledovaje.

Mestu odgovora pokažem jej svojo mapo ter jej podam list, na katerem sem ravnokar zgotovil gručo košatih dreves. Začudjena ogleduje delo in se ozira po drevesih, primerjaje ja naslikanim.

„To je ono drevje tam-le!“ reče živahno in me pogleda z jasnimi očmi. „Vi ste torej slikar?“ vpraša me osolpnena.

„Tako nekoliko“, jej rečem.

„Srčno rada bi videla to sliko, kedar bode zgotovljena!“ reče mila deklica z nekakovo želečnostjo.

„Bog zna, kedaj in kje jo bodem dovršil!“ odgovorim jej z nekako otožnim glasom.

„Ali je ne mislite tukaj zgotoviti?“ vpraša me nekako bojazljivo.

„Javeljne!“ odgovorim jej ter denem list v mapo.

„Sej nas ne menite takoj zapustiti?“ vpraša me zvedavo.

„Mila deva! mi umetniki nemarno nikjer stalnega torišča; mi blodimo križem sveta; mi smo denes tukaj, jutri tam. Sicer pa mi nij treba svoje slike ravno tukaj zgotoviti; dovršim jo lehko tudi v oddaljenosti.“

„Imate li takó dober spomin, da Vam ta ohrani podobe oddaljenih krajev?“ vpraša me naivna deklica odkritosrčno. A kakor da bi se zavedela, da se predolgo mudi, reče mi naglo: „Ne zamerite, gospod! da Vas motim sè svojim praznim govorjenjem pri delu.“ Na to urno stopi k studencu, in zajme s pisano majoliko čiste vrelčine. Potem se obrne proti meni in mi reče z nežnim glasom: „Z Bogom, gospod slikar!“

„Srečno, ljubeznjiva deklica!“ poslovim se in gledam osolpnen za njo. Stoprv, ko mi njena mična prikazen izpred očij izgine, zavém se in začnem premišljevati, odkod neki je ta deklica. Čudno se mi dozdeva, da se tako prijazno in znano proti meni vede; a nikakor ne razumem, da-li me pozna. —

Vrnem se zopet na svoje delo ter nadaljujem pričeto sliko; a nikakor mi to ne gre izpod rok. V zmedenosti primem čopič narobe in mesto ultramarina vzamem cinober ter začnem z njim višnjevo planoto neba slikati. In z moje slike smehljá se izmed zelenih dreves nežna podoba one neznane deklice. — Za denes moram slikanje pustiti: ne ide! Tadi me ne stane več v tej tihoti in samoti. Naglo poberem svoje orodje in podam se navkreber proti Škrjančevej hiši.

Že z daleč pozdravlja me prijatelj Božidar ter mi pripoveduje, kako me je že krog in krog iskal. Podava se v hišo. In ko stopim v sobo, glej! pride mi nasproti — ona ista krasna deva ter me prijazno k zajtrku povabi. V prvem trenotku ostrmim; a kot blisk prešine me misel, da vtegne biti ta deklica Škrjančeva hči. Isti hip stopi Škrjančeva gospodinja v sobo in naju prijazno pozdravivši reče: „Lenčika! donesi gospodoma studene vodé!“

Kakor harmoničen akord mi zadoni na uho sladko imé Lenčike ter mi odmeva v srcu. Ime „Lenčika“ ponovim še nehoté, takó da me Božidar začudjen pogleda.

„Kaj Ti je, Vatroslav“, vpraša me; „nekako spremenjen mi se vidiš.“

Jaz se izgovarjam, da me je včeranja vožnja zmučila, pa da sem prošlo noč slabo spal itd. Da razgovor v drugo tir spravim, vprašam ga, kakó da je cerkvene reči dal v to-le hišo prenesti; kajti bi pri župniku bliže bilo in priročneje; a on mi odgovori, da župnik nijma prostora in da je še drugih vzrokov temu.

III.
Med Svetinjami in Cérovcem.

V kratkem se pri Škrjancevih popolnem udomačim. Dan na dan hodevam na svoje mesto pri vrelcu in nadaljujem svojo sliko, katera pa bolj počasno napreduje, nego sem iz prva mislil: móti me pri slikanju — Lenčika, ki redno s pisano majoliko po vodo dohaja. In kedar ona pride, vsede se k meni ob šumljajočem viru na mahoviti rob, a jaz odložim svojo mapo ter kramljam z ljubeznjivim dekletom. Po zelenem gaju pa se razlega krilatih pevcev mično žvrgolenje; skozi košato vejevje pa, prilizljivo najina lica božaje, veje hladen dih pomladne vonjave in pred najinimi nogami šumljajo po bliščečem kremenu, med nežnimi potočnicami, srebernočisti valčki čvrstega potoka. —

Dvajset let mojega življenja je uže v večnost pušumelo; a moje srcé je ostalo prosto in za mičnosti ženstva nesprejemljivo. Vedno sem se odtegoval uplivu ženske lepote: bil sem doslej — žensko-črtec ter zmatral, od stoično-asketičnega izreka: „Mulier non homo“ zaslepljen — ves ženski spol kot — ničemurno igračo, ki nema druzega namena, nego možki rod nadlegovati. — A tudi mene je osoda dohitela in nehoté postal sem plen zapeljive ženske mičnosti. Proč so vsi stoični sklepi in zarote proti ženskej zapeljivosti: vedno močneje razplamtuje se v mojem mladem srcu božji žar ljubezni in postal sem nekako ves drugačen ter se popolnem spremenil. Minula me je ona mračna otožnost, ki mi je doslej življenje grenila; znebil sem se tiste grčave osornosti, s katero sem se dozdaj proti ženskemu spolu vedel in postal sem v obnašanju z ljudmi prijaznejši, proti ženskam strpljivejši in sploh veselejši v človeškej druščini.

O čudovita moč ljubezni! kolik upliv imaš ti na človeško čud, da pretvoriš iz surovih divjakov ljubeznjive Seladone in zediniš sebične stoike z nežnim ženstvom! Navdušen te pozdravljam in iz globočine svojega srca vzkliknem ti svoj slavospev:

Ljubezen — čudovit odsiv božánstva!
Zveličevalna, večna slast nebés!
Izvôr največe sreče človečanstva!
Vesvoljnih bitij carovita vez!
Ko tvoja slast človeško čud prešine,
Vesélo v prsih nam srcé igrá;
In vse gorjé pozémeljsko nas mine
Ter nova moč življenja nas navdá:
Ljubezen! ti življenje tvarjaš srečno, —
Ljubezen! ti veselje slajšaš večno! —

In takó minevajo v čarovitem svetišču tihega loga, v hladnej senci mogočnih bukev, na cvetočem obrežju bistrega vrelca — zlate ure moje prve ljubezni, katero so mi ljubeznjivi pogledi nežnomile Lenčike v mladem srcu vneli. Čutim se srečnega ter živim brezskrbno tija v en dan, ne brigaje se za prihodnjost.

Pozlačevanje svetinjskih oltarjev nagiblje se k zvršetku: črez malo časa odide prijatelj Božidar sè svojimi delalci in potem tudi jaz dalje tukaj ostati ne morem. Misel na ločitev od teh dobrih ljudij me z bridkostjo navdaja; posebno ko se Lenčike spomnim, polasti se me žalomila otožnost. Žalosten hodevam po priljubljenej dolini in postojevam zamišljen pri vsakem znanem mi prostoru. Neizrečena tuga vleže se na mojo čud: celi svet dozdeva se mi — veliko pokopališče in vsako drevó, vsaka hiša, vsak hrib ali kraj kot spomenik umrle človeške sreče. Ali proti ločitvi pomoči nij; vzel sem od Lenčike slovó, da drugo jutro z Milkom, Lenčikinim bratom, idem v Ljutomer. —

Lep spomladni dan vstaja na izhodu, ko se z Milkom napotiva in prijazno kramljaje greva med vinskimi obrajdami po mirnih vrheh mimo ličnih viničarskih bajt, skozi zeleno-senčne gaje tija po tihej dolini proti Ljutomeru. Bilo je 14. avgusta leta 1864. Utihnil je delavniški ropot in šum neumornega človeškega dela in po celej naravi vladal — nedeljski mir. Po tihem logu pa žvrgolevajo mične ptice svoj jutrni slavospev in po mirnej dolini razlega se milo petje veselih pastirjev.

Zamišljen in v sladka čuvstva utopljen stopam pod košatim drevjem. Milko pa, brezskrbno žvižgaje, veselo poleg mene koraka. On je čvrst, srednjestasen, osemnajstleten mladeneč, vesele čudi in dobrega in odkritega srca. On je vedno dobre volje in z obraza razodeva se mu zadovoljnost in dobrodušnost. Razve tega je jako priljuden in vse ga rado imá. Tudi ume izvrstno piskati na piščalko, gosti na harmoniko in na citre in ima sploh neko izvanredno spretnost v izdelovanju raznega orodja ter zna vsakovrstna opravila izvrševati. Vsakemu se prikupuje s svojim odkritosrčnim vedenjem in uljudnim obnašanjem. V malo tednih sem se popolnem soznanil s tem čilim mladenčem; postala sva iskrena prijatelja. Dobrovoljnost in odkrita, neposilna veselost tega mladenča mi je jako dobro dejala in bival sem rad v njegovej veselej družbi.

Po kratkotrajnem molčanju začneva zopet veselo kramljati in med prijaznim govoričenjem dospejeva na vrh z vinsko trto obraščenega holma gori v — Jeruzalem. Osolpnena obstojiva in gledava s čudom krasno panoramo, ki se tù pred najinimi očmi razgreba. — Ta divni razgled po lepej slovenskej domovini naslikal je sloveči ilirski pesnik — neumrli Stanko Vraz v svojih „Djulabijah“ s temi izvrstnimi vrsticami:

„Ajdmo, pesmo moja, gor u Jeruzalim,
Da kip zavičája pred tobom razgalim!

Ta odtud u rode i věkove pričaj,
Koli drag i krasan naš je taj zavičaj.

Modra se ravnina pruža pram iztoči,
Koj’ nestižu kraja nit’ sokolske oči.

Kan’ da hoće boži tim da te uvěre.
Da končinam slavskim tuda neima měre.

A s ostalih stranah u poluokrugu
Pašu ga planine od sěvera k jugu.

Izsred njih se dižu redom razsijani.
Kô oriaške straže gorski velikani.

Gle tamo k sěveru Klek i Hum — mogila,
Gdě sa slavskim slovom nesta slavskih Vila.

A ondě na rubu sěvernog prostora,
Lašta se Vildunska i Gradačka gora.

Medj modrim sěverom i rujnim zapadom
Viri Golubinjak — gora z belom bradom.

K zapadu Boč stoji i glave Pohorja,
Sred zapadajućeg sunca alem — morja.

Do njega Rogatčka s věncem vrh temena,
Prama nebu pruža silna svâ ramena.

Od juga se dižu Kalnik i Ivanska,
Bi reći tri kule tri mosta slavjanska.

Gledaj oko sebe u dole cvatuće:
Po njih raztresene lepe běle kuće;

A po brdih crkve, dvore sa gradići,
Kô gljive, u šumi što ih vidiš nići.“

Dolgo stojim na tem mestu, kjer je slavni Stanko Vraz čestokrat po krasnej slovenskej pokrajini gledaje, zamaknen postojeval. Dozdevalo se mi je, da slutim blagodejno navzočnost njegovega velikanskega duha: poetična navdušenost me prešine in po mojej glavi zavihrajo čarovite fantazije. — Iz tega zamaknenja me predrami Milkov opomin na odhod in urno digneva se dalje ter dospejeva kmalu na široko cesto, po katerej mnogo praznično oblečenega ljudstva proti Ljutomeru k božji službi hiti.

Ko v Ljutomer prideva, je že vse živo po trgu. V raznih gručah stojé krepki ljutomerski okoličani, pogovarjajo se o raznih zadevah. Tu so zbrani resni gospodarji in stari možaki ter se pomenkujejo o gospodarskih in kmetijskih stvareh; tam imajo vrle gospodinje svoj nedeljski zbor ter obravnavajo dogodke preteklega tedna; na onej strani stojevajo v širokem krogu čili fantje, ki šale in burke uganjajo in drug drugemu nagajajo, zraven pa škilijo po dekletih, ki na tem oglu glasno govoričijo in si vzajemno svoje „tajnosti“ razodevajo.

Veselo hodiva po prostornem trgu med ljudstvom sim ter tija. Milko najde tu pa tam kakega znanca, katerega mimogrede prijazno pozdravi; zdaj se ustavi k tej gruči in kramlja z veselimi fanti, potem zopet ga nagovori kak starček, vprašaje ga za očeta in rodbino; tam-le zagleda kako znano dekle ter jo uljudno pozdravi, in njene tovaršice pogledujejo zvedavo krasnega mladenča ter nagajajo zarudelej devici. In med tem ko Milko tu pa tam pogovori, ogledujem jaz raznovrstne obraze teh ljudij in njih nošo.

Ljutomerski okoličani so krepki, visokostasni, dobrevoljni, a jako šegavi in presimi ljudje. Njih noša je denašnji dan že jako pomešana in raznolično prikrojena. Mestna môda dodeva se tudi tukaj kmeta in izpodriva vedno bolj prvotno obleko. Tu pa tam še zagledaš ob nedeljah bele breguše, ki se zdaj samo med tednom pri delu nosijo. In kakor pri možkih platnene breguše, tako izgiblje pri ženskih bela peča, katero nadomestjuje dandanes pisani, raznobojni, volnati ali svilnati robec. Ljutomerčane in sploh Doljance značijo visoki škornji, kožuh, katerega tudi ženske nosijo, in neobhodna usnjata torba, brez katere se sploh Ljutomerčan nikamor ne podá.

Kar naenkrat zadoni z zvonika milovbrani glas zvonov, vérne prijazno k Božji službi vabeč. In takoj začne se vsa množica živahno mešati in urno proti cerkvi pomikati.

Med tem ko je Milko šel po svojih opravkih, sem si jaz Ljutomer ogledal.

Ljutomer leži na lepej ravni ob znožju pogozdjenega hriba, ki se na južnej strani dviga, in je prav prijazen trg. Proti severu in iztoku razprostira se od tod daleč tija v Ogersko velika planota tako zvanega Medjimurja. Lične, od rodovitih njiv in zelenih travnikov obdane vasi ležé po tej krasnej planjavi, po katerej bistra Mura svoje hladne valove med cvetočim obrežjem po širokej strugi proti izhodu tira. — Tam proti severu na skrajnem robu slovenskih goric štrli v sinji zrak sivi Radgonski grad, pod katerim na divnem murskem otoku Radgona leži. Gori od Radgone med slovenskimi goricami na prijaznem holmu dviga se Kápela; dalje proti jugu-zapadu Négova, sv. Anton, Mala Nédelja, sv. Križ, in dalje doli na zelenem griču med rodovitim poljem sv. Jurij na Ščavnici. Od ondod doli do Ljutomera na mičnej ravni, ki se ob severnem znožju slovenskih goric tija do zelene Mure razgreblje, leži mnogo prijaznih vasij. Od Radgone doli je Veržéj, znan že po Vicko-Diaganovih spisih. — Bližej doli tam pri Muri je Kropje in Muta in pol ure hoda od Ljutomera lepa vas Oven. Taka je podoba okolice, v kojej se je rodil in prva leta prebil naš veleum dr. Miklosich. — Ko je Milko svoja naročila izvršil, zapustiva Ljutomer in napotiva se proti domu. A Milko jo zavije kljubu sinočnjej „prepovedi“ svoje sestre proti — Vrazu, kamor tudi mene neka skrivna želja vleče. Po prijaznej dolini, skozi senčni gaj, med zelenimi goricami mimo skromnih viničarskih hiš dospejeva črez uro hoda v Cérovec.

IV.
Med Scyllo in Charybdo.

Na prijaznem griču med goricami dviga se na zelenej trati v senci sadunosnih dreves lična Vrazova hiša z nadstropjem, krog in krog z vinskimi obrajdami opletena. Pred vrati razprostira košati oreh svoje zeleno vejevje in v njegovej senci stoji velika lesena miza. Kakih deset korakov pred hišo je lično ograjen vrt, krog katerega raznovrstno sadno drevje raste. Na južnej strani zazoreva po solnčnatem griču na žlahtnej trti zlato grozdje. Pod vinogradom se vije prijazna dolina mimo Svetinj tija doli do Ormuža. Proti zapadu leže rodovite njive in pod njimi smerečji gozd. Zadaj za hišo, na severnej strani, greje se o večernem solncu žlahtni trs. Mimo hiše je vozna cesta.

Pri lesenej mizi pod orehom sedi krepek prileten mož, kateri, ko naju zagleda, naglo vstane in nama nasproti gre. To je hišni gospodar, Josip Vraz, mlajši brat slovečega pesnika — Stanka Vraza, mož kakih 50 let, visoke, krepke rasti in dobrovoljnega obraza.

Milko ga uljudno ogovori in pozdravi ter mu mene kot „potujočega slikarja“ predstavi. Uljudno mi Vraz podá roko ter me z besedami: „Dobro došli, gospod slikar!“ srčno sprejme. Na to se vsedemo vsi trije v senco košatega oreha. Milko pripoveduje, da bodi iz Ljutomera in da sva mimogredé drznila se, pri njem oglasiti se, kar moža jako zveseli. Med tem ko se onadva o tem in onem pogovarjata, zapazim jaz, da med zelenimi brajdami iz hišnih oken nekoje zvedave oči kukajo. V istem hipu pride Vrazovka, živahna in dobrosrčna ženka in naju prijazno pozdravi ter nas povabi, v hišo stopiti. Ko vstopimo, hišna dekleta kakor plahe srne pobegnejo. Prva se prikaže potem Josipina. Ko me zagleda, zarudi in me sramežljivo pozdravi. Za njo pride druga deklica v sobo in Milko mi skrivaj pomigne; naglo se ozrem in ostrmim: Vekoslava, mlajša sestra Josipine stoji pred menoj. Nehoté se jej poklonim in jo prijazno pozdravim in ona mi vsa zmedena in zarudela rahlo odzdravi.

Josipina je visoke, vitke rasti, ravnomernega in pravilnega razvoja; gracija in Ijubeznjivost obdaja njeno vilinsko bitje in iz nežnega nje obličja, po katerem je neka otožna bledost razlita, sije rajska milina in duševna plemenitost. Prijetno valoviti obris njene postave ugaja umeteljskemu okusu in drzni rez jenega nosa podaja njenej glavi grški profil. Debele kite zlatorumenih las okvirjajo nje mični obraz; sanjarski pogled njenih modrih očes pa razodeva nežno sentimentalnost in iskreno občutnost; krog njenih ljubeznjivih usten pa igra nekakov vedni mično-zapeljivi, melanholično-sladki smehljaj.

Vekoslava nasproti je bolj bujne rasti in zdrave čvrste polti; radost in brezskrbna dobrovoljnost jej sije z obraza. Njene temno-rjave oči gledajo bistro in veselo v beli svet in naivno njeno kramljanje svedoči nepopačeno nedolžnost srca. Kostanjevo-rjavi kodri vihrajo krog jenih rdečih lic in se razsipavajo raz glave po belem tilniku črez ramena. Njeni obraz sicer nij estetično krasen niti pravilno razvit ter ne zadostuje popolnoma strogemu poznavatelju lepote; a celota homogenih potez njenega obličja očara v istem trenotku vsakega opazovalca. Razumljivo je torej, zakaj rekajo, da je Vekoslava lepša nego Josipina: estetično lepoto Josipine vedel je samo umeteljno izobražen poznavatelj čislati. Razve tega pa je Vekoslava tudi prostejša in vsled svoje veselosti bolj prikupljiva nego Josipina, katere tiha otožnost in sentimentalnost vsacega nekoliko odvrača.

Toda, da-si tudi je tolik razloček med tema sestrama, vendar nijsem mogel določiti, katera mi bolje ugaja. Za prvo zanima se moj umeteljsko naobraženi um, a k drugej me vleče naravna čutečnost srca. A iz te borbe med umom in srcem probudi me blagovoljni poziv starega Vraza k južini, katero je Vrazovka med tem pripravila. Vraz obžaluje, da ne more v najinej druščini ostati, ker ga nujni opravki v Ormuž zovejo; zato naju svojej ženi in hčeram priporoči ter se poslovi. Po njegovem odhodu smo začeli veselo kramljati; posebno Vekoslava, sicer šče nekoliko zmedena in sramežljiva, postane živahna in se vede proti meni celo prosto in neposiljeno.

Po južini obsedi Josipina z Milkom pri mizi in govori z njim o nekih bolj zasebnih zadevah; Vekoslava pa me povabi, da jo spremim v sadunosni vrt, da si izberem sadja, kakoršno se mi poljubi. In kakor dva stara znanca hitiva od drevesa do drevesa ter ogledujeva razno sadovje, ki nama izmed listovja prijazno nasproti kima. Radostno mi kaže priprosta deklica to in ono drevo, na katerem ta in ta sad raste. Dolgo se ukvarjava s pomologijo in pretresujeva raznovrstna plemena sadja, a nenadejani prihod Josipine in Milka nama študije zmoti. Josipina nas povabi, da blagovolimo ogledati njeni vrtič in proizvode njenega vrtnarstva občudovati. Podamo se vsi štirje na vrt, ki se v lične, a raznovrstnimi cvetkami nasajene gredice razdeljen v tihem zavetju žive ograje širi. Prijetna vonjava, ki iz tisočerih cvetlic duhti, nas obveje in nehoté se mi izvije iz prs glas začudjenja. Kakor cvetoča vrtnica stoji Josipina med svojimi pisanimi cvetkami, in utrga najlepši, jedva razcvitajoči brstič rdeče vrtnice ter mi ga ljubeznivo ponudi. Takó sem obdarovan s koristnim in prijetnim: Vekoslava mi je podarila sadje, Josipina pa cvetlico. In s temi svojimi darili ste izrazili vsaka svoj značaj: Vekoslava praktičen svoj realizem, Josipina pa sanjarski svoj idealizem. Kot počutnemu človeku mi je Vekoslavin podarek ugoden, a kot umetnika me dar Josipine očarjuje in zopet stojim pred fatalnim vprašanjem, katera mi bolj ugaja. — A pred globljšim pretresovanjem me obvaruje Milkov spomin, da treba odriniti, ker „Lenčika najinega prihoda željno pričakuje“. Pri teh besedah ves zarudim in bi si najraji „hudobnega“ Milka Bog vedi kam želel. Tema moje zarudenje nij ušlo, posebno Vekoslava ga razumeva in mi zaradi Lenčikinega „željnega pričakovanja“ nagajati začne. A zviti Milko mi hitro iz zadrege pomore ter pravi ročno, da je Lenčiki darilo iz Ljutomera prinesti obljubil, kar ste deklici sicer na videz verjele, a vendar sumile, da ima Lenčika kakov važnejši razlog „željnega pričakovanja“.

Napotiva se torej proti domu. Deklici naju sprejmete doli med goricami v hladno dolino in veselo pogovarjajo dospejemo do košatega gabra, pód katerem bister studenec izvira. Tu se poslovimo; jaz in Milko se zahvaliva za gostoljuben sprejem in za blagovoljno spremstvo, a deklici naju povabite na večkratne pohode in ločimo se „na veselo svidanje“.

Radostno korakava po tihej dolini, na katero se je vlegel večerni mrak; rahel zefir naju obveja in krog in krog vlada sladek mir. Deklici pa prepevate gori po goricah ljubljeno Slomšekovo večernico. Zavzeta poslušava sladko melodijo, ki lahno po mirnem zraku plavaje milo odmeva po molčečej naravi. Vedno bolj se izgublja sladki glas petja, katerega poslednji odmev: „Lahko noč!“ po večernej tihoti razšumlja ter naposled popolnem omolkne.

Molčé greva po samotnej cesti, ki iz Ljutomera v Ormuž pelje. In glej!

„Prijazno zvonenje
V dolino doni,
Nam praznik znanuje —
Veselo glasi!“

Miloglasno trjančenje pri Svetinjah naznanja praznik Velike Šmarnice, ki se jutre obhaja. —

V temi prideva k Škrjančevim. Prva, ki nama pride nasproti, bila je Lenčika. Vidi se jej na obrazu, da naju je uže s skrbijo pričakovala. Pozna se ji, da sluti uzrok najinega zakasnenja, a posiljeno zakriva svojo otožnost. Toda zlobni Milko jej nagaja in pripoveduje navlašč prav obširno, kako dobro sva se pri Vrazovih imela. Med tem zapazi Lenčika na mojih prsih ono vrtnico, katero mi je Josipina podarila: od jeze mi jo iz suknje iztrga ter jo vrže v kot.

Na to pride prijatelj Božidar in mi pove, da je jutre pri Svetinjah slovesno posvečenje njegovega dela, katero je ravnokar zgotovil, in da po jutranjem odide v Maribor. Te lakonično-malomarno izgovorjene besede presunejo mene in Lenčiko z neizrečeno bridkostjo in predokús ločitve naju obide. In ta vzajemna bolest naju zopet zedini. Porabivši poslednje trenotke, obsedimo dolgo v noč skupaj ter si ponavljamo obljube vzajemnega prijateljstva.

Drugo jutro me vzbudi iz sladkih ljubezenskih sanj prijatelj Božidar in me povabi, da ga spremim v cerkev ter si njegovo delo ogledam. Urno se oblečem in napotiva se proti Svetinjam, kamor med goricami črez pol ure hoda dospejeva.

Cerkva vseh svetnikov ali „Svetinj“, kakor ondi rekajo, stoji, dve uri hoda od Ormuža proti severu, na prijaznem hribu, krog katerega se blagoslovljeni griči slovečih ljutomerskih in jeruzalemskih vinogradov dvigajo. Krog cerkve je razprostrta preproga zelene trate in prijetna vonjava veje po zraku.

Tu se razgreba krasen razgled po lepej slovenskej domovini. Pri cerkvi nahajajo se, razen farovža in šole, še kake tri druge hiše.

Gori dospevši, najdeva pri cerkvi že mnogo praznično oblečenega ljudstva, katero naju radovedno gleda. Posebno na Božidara so vseh oči obrnene in slišim šepetati: „To je tisti gospod, ki nam je tako lepo naše oltarje pozlatil.“

Midva stopiva v cerkev in jaz osupnen ostrmim:

Svetotihi mir je po celej cerkvi,
V zlatnem kinču ves oltár leskeče:
Rajske zore svit pa razsvetljuje
Božjo dvorano.

Od svetega poštovanja oziram se po cerkvi in občudujem harmonično uredbo umeteljskih del.

Dolgo slonim med sv. opravilom na mramornem stebru, niti ne zapazim, da je ljudstvo že zdavna iz cerkve odišlo. Toda Božidar me iz mojega strmenja predrami ter me opomina na odhod.

Ko iz cerkve stopiva, razgrne se pred nama nóv prizor: krog cerkve stojé s plahtami in lipovim vejevjem pogrneni šotorji, pod katerimi se žlahtno vino toči. Tu je vse polno ljudij, ki si prijazno in veselo napivajo. Ko midva med nje stopiva, naju vsi spoštljivo pozdravijo ter pozivljejo na požirek vinske kapljice. In tako hodiva od šotorja do šotorja in povsod nama radostno napivajo; Božidara vsi radostni sprejemajo.

„Bog živi našega gospoda pozlatarja!“ doni od vseh stranij in prijetno žvenkljajo čaše krog in krog. In med tem ko kmetje Božidara v svojem krogu vjetega držé, stopam jaz med ljudmi sem ter tija in glej! — v senci lipovega vejevja sedite na zelenej trati — Josipina in Vekoslava in sicer v druščini neznanega mladenča. Spoštljivo ju pozdravim in hočem mimo iti, a deklici me zovete nazaj ter me povabite v svojo druščino. In tako se jima pridružim in napivamo si vzajemno ter govorimo brezposilno in zaupljivo kakor stari znanci. Sladko vince ljutomerskih goric me prešine z blagodejno svojo močjo ter mi razgreje krv in srcé: celi svet se mi dozdeva zdaj velik cveotč vrt, po katerem veje prijetno vonjava dišečih cvetlic in kjer večno mladi ljudje srečno živé. In moje, od trsovega soka razgreto srce plava v slasti ter se širi v preozkih mu prsih; razve tega pospešujejo ljubeznjivi pogledi mičnih deklic mojo razburjenost. Navdušen povzdignem čašo ter napijem deklicam z besedami slavnega njunega strijca:

„O Slovenke, Bogom posestrime mile!
Bile věk zelenim našim gajem Vile!
Veěk Vam duša čista i nevina bila!
Tudja zmija srdca Vam ne otrovila!
Čuvao Vas angjeo, neba sinak prosti,
Svedj Vas nadkriljajuč štitom narodnosti!“

Jedva napitnico izgovorim, kar se mi predstavi — Milko in z njo Lenčika. Mi trije in Božidar se od Vrazovih poslovimo, ter idemo k Škrjančevim domú.

V.
Na Gori pri sv. Petru.

Prišel je čas ločitve od ljubeznivih mojih gostoljubov. Denašnji dan je pri Škrjančevih dan občne žalosti: bridkost ločenja je vse prevzela. Božidar sè svojimi delalci se je v teku sedmih tednov popolnem udomačil v tej hiši; jaz pa sem se vsem priljubil in cela družina me je smatrala za svojega sorodnika. Za mojo razmerje do Lenčike so vsi v hiši vedeli, razve njenega očeta, kateri je malo brigal se za šale mladih ljudij.

Ko z Božidarom začneva poslavljati se, nastane občen jok in stok po vsej hiši. Posebno Lenčika je neutolažljiva. Božidar sili k odhodu; a ker vidi, da ločitve nij konca, gre naprej, Lenčika pa me spremi doli do onega vrelca, kjer sva najsrečnejše ure najine mlade ljubezni preživela. Neizrečena žalost me prešine, in boleče dvombe, da-li se še kedaj vidiva, polasté se mojega krvavečega srcá. S trepetajočim glasom jej šepetám žale Jenkove besede na uho:

„V ljubem ti ostaneš kraju,
Jaz pa sel bom daleč preč,
Morebiti sreča naju
Tù ne združi nikdar več.“

A ona me zagotavlja:

„Dokler zvezd bo zlata čeda
Razsvetljala božji dom,
Stala moja bo beseda:
Tvoja sem in tvoja bom!“

In tako se ločiva z žalujočo Lenčiko. Jaz in Milko se napotiva po dolini proti Ormužu, kamor črez uro hoda dospejeva. Tù na kolodvoru najdeva Škrjanca in njegovo ženo, ki sta Božidara in njegove pomagalce spremljevala. Nekoliko še kramljamo tù in se drug drugemu na spomin priporočamo, kar prisopiha silovito rohneči hlapon in ločiti se moramo. Milo gledajo Škrjančevi za vlakom ter nas še od daleč z belimi robci pozdravljajo. —

Polagoma vlegajo se črez podravsko planjavo hladne večerne sence; na zapadu žari v zlatej zori mogočno Pohorje, ob katerega znožju tija po ravni vihramo; proti iztoku ležé v vijoličast pajčolan večernega mraka zagrneni prijazni griči slovenskih goric. Cela narava diše mir in tihoto, po katerej silovito drdranje naglo vihrajočega vlaka šumi. Vedno bolj umira luč belega dne in temnosenčna noč razprostira svoja mračna krila črez trudno zemljo, kar — zažvižga hlapon in zdrči črez visoki dravski most in črez nekaj trenutkov zadoni pod oknom vagona kondukterjev klic: „Marburg, 20 Minuten Aufenthalt!“ Naglo poberemo svoje reči ter izstopimo. Tu je velika gnječa: kakor čebele iz panja, vrô ljudje iz kupejev in drugi se tlačijo v nje. Raznovrstni obrazi se vidijo tukaj in različne narodnosti in nôše nahajajo se v tem pisanem chaosu.

Po mestu je vse živo in kakor mravlje mrgolé ljudje po tesnih ulicah. Nekako boječ in plah korakam med sim ter tija dirjajočo množico proti svojemu skromnemu stanovanju, kjer me blagodejna tihota objame. Truden in od denašnjih utisov omamljen, zgrudim se na ležišče in se zazibljem v sanje. —

Okrepčan vstanem drugo jutro in se podam v svojo tiho delalnico, kjer se zopet slikarstva lotim ter začnem nadaljevati izvršitev začetih del. A ne stane me dolgo med mračnim zidovjem; nekako otesnenega se čutim med ozkimi stenami in pobegnem zopet iz tihega svetišča umetnosti, ki se mi zdaj kakor mračna ječa dozdeva. Razburjen vihram po mestu in blodim iz ene ulice v drugo ter ogledujem malomarno razne trgovske razstavnice; a povsod se šopiri ničemurni lišp in prazna čanča. Neka nadležna tesnoba me tlači in me žene vedno naprej. Po dolgem blodjenju pridem naposled na glavni trg. Tu je vse polno ljudij; denes je namreč sejemski dan. Tu se prodaja, baranta, kupuje in mešetari in je tolik šum in klepét, da človek svojega lastnega glasú ne sliši. Z radostnim pogledom sem se uglobil drugekrati v ta pisani, raznolični tržni prizor, a danes me ne trpi med temi koristolovnimi mešetarji in samopridnimi kramarji in nevoljen krenem gori po „gospodskih ulicah“ črez „grajski trg“ vun v „gradčko predmestje.“ A nikjer ne najdem zaželenega miru, nego povsod me obdaja isti šum in ropot. Zato uhitim iz mesta.

In ko tako brez namena tija po senci košatih kostanjev korakam, doide me prijatelj Božidar in mi pove, da je dobil poziv na delo v cerkvi device Marije na Gori, poddružnici sv. Petra pri Mariboru ter me vpraša, če ga hočem spremiti. To povabilo mi v sedanjej razpoloženosti jako ugodno dojde in z veseljem grem z njim.

Radostno kramljaje podava se mimo kolodvora doli po Orešju tija ob znožju strmega Mélija, ob katerem deroča Drava šumi in na laporjevo obrežje pluska in dospejeva črez uro hoda k sv. Petru. Podava se v farovž, kjer naju gospod župnik in korar uljudno sprejme in napotimo se vsi trije na „Goro.“^[2] Ob potu med goricami stoje zidane kapelice križevega pota, poleg katerih visoki jagnjedi v sinji zrak štrlé.

Ko pridemo do cerkve, slišimo velik ropot. Zdelo se mi je, da sem došel v kako delalnico. Tu žagajo, skobljajo in zabijajo mizarji; tam zidarji odira;jo cerkveni zid ter ga na novo ometavajo; v tem kotu bojarijo in bronsijajo pozlatarji, a na koru poskuša orgljar raznovrstne akôrde in ubira trdovratne orgeljske piščalke. In nad menoj razprostira se po vsej cerkvi leseno mostovžje, raz katerega blagoglasne melodije italjanskih slikarjev donevajo. —

Začudjen gledam ta chaotičen prizor. V tem trenotku pridruži se nama znani slikar g. Fantoni, kateremu me prijatelj Božidar predstavi. Gospod Fantoni me vpraša, da-li bi se hotel jemu pridružiti in pomagati slikanje cerkve dovršiti. Jaz mu rečem, da bi me jako veselilo nahajati se med toli slavnimi umetniki in bi rad nekoliko časa tu na selih preživel, a v načinu fresko-slikanja še nijsem dovolj izurjen, ker sem doslej večidel s pastelom, v akvarele in z oljnatimi bojami slikaril. A gospod Fantoni me zagotavlja, da se môrem manêre „fresko-slikanja“ v par dneh privaditi. Od tega zagotovljenja osrčen, sprejmem njegovo ponudbo, kar tudi Božidara zveseli.

In na ta način seznanim se tudi z fresko-slikanjem, ki se od drugih načinov slikanja sicer v marsičem, a najbolj v tem razlikuje, da se namestu kakor pri akvarelu s tušnimi bojami na papir ali pri oljnem slikanju z oljnatimi barvami na platno, pri fresko-slikanju z naravnimi, prstenimi, v vodi razmočenimi bojami na nov, še moker omet slika. Pri tej manêri slikanja ne smejo se rabiti kemično iz rudnin narejene boje, ker ne prenašajo ostrosti apna, katero je v malo urah razje in uniči. Pri fresko-slikanju prešinejo boje moker omét ter vedno čvrste in žive ostanejo in slika se ohrani, dokler zid stoji. Večkrat so že pri podiranju starih fresko-slikanih poslopij slike raz celih sten z vsem ometom vred odluščili in je na druge stene prenesli ter na tak način izvrstne umotvore slovečih slikarjev ohranili.

In takó se uglobim v čarobne tajnosti vzvišene umeteljnosti in pazno zasledujem raznovrstne načine slikanja svojih italijanskih kolegov. Sploh me začne slikarstvo vedno bolj zanimati. Navdušen sedevam dan za dnem na mostovžju in si prizadevam po vzgledih starih umeteljnikov svoje proizvode izvrševati ter se s časoma na visočino umeteljske dovršenosti popeti. Prešel sem na novo prej nepoznano polje cerkveno-historičnega slikarstva; došel sem v svetlo-temni labirint verozakonskih povestij, kjer me dih sredovečne pobožnosti obveje. Strmeč se zibava moj duh po razširjenem obsežju vzvišene umeteljnosti in občuduje raznovrstne jene panoge in razrede.

Različno in mnogovrstno razodeva človek v posvečenem kraljestvu umetnosti svoje božanske spretnosti in krasne nadarjenosti poslužujé se skromnih sredstev za izjavo svojih idej. Z nepomenljivim kipotvorskim dletom dolbe iz trdega marmorja nzore človeške dovršenosti in lepote; z neznamenitim slikarskim čopičem in z bornimi bojami posnema mične prizore čudovite nature; s pomočjo priprostih godál izrazuje svoje nežne čutljaje in se zaziblje na ljubljenih valčkih blagoglasne harmonije v kraljestvo rajskih slastij; in s pomočjo raznovrstnih, umetno-vbranih glasov in besedij razodeva svojo notranjost in izjavlja svoje misli in nazore. —

In osobito slikarstvo ima toliko oddelkov, v katerih se v vsakem posameznem druga stroka proizvaja in ki vsaka za-sè celo človeško življenje v popolno izvršitev zahteva. Malokateri slikar se razširja črez celo obsežje slikarstva, nego večidel se jih odloča za kaki stanoviti pododdelek in vsled tega imamo raznovrstna poznamenovanja slikarskih strok: eden se peča sè slikanjem rožic in sadja, drugi posnema živali, tretji kopira krasne prizore narave in stvarja seljanke (krajine), četrti zajema iz lastne duše in proizvaja umotvore iz svoje vmišljenosti; ta-le si išče za svoje proizvode snovin v življenju prostega ljudstva in je slikar žanra; oni posnema človeške fizionomije in izgotavlja portrete; in med tem, ko ta-le v svojem tihem atilieju iz starodavne zgodovine orijaške duhove vzbuja, sledi oni vriskajoče trope pogumnih vojščakov črez grm in strm v ljute boje in uvečuje divje prizore nečloveškega klanja; zopet drugi prehodeva svet in opazuje običaje raznih narodov; a ta-le se trudi s pravili cerkveno-historičnega slikarstva in si prizadeva svoje proizvode obdajati z nebeško glorijo vzvišene svetosti.

V tem položaji nahajam se zdaj tudi jaz: prizadevam si namreč obliti svoje slike z božanskim sijajem svete pobožnosti. Veselo sicer razvijajo se mično-êterične podobe pod mojim čopičem in slika za sliko nastaja vsled neumornega delovanja, a glej! iz obrazov mojih svetnic smehljajo se mi znane posvetne fizionomije. Da-si sem jih obdal z nebeškim svitom nadzemske svetosti, vendar ne zadostujejo strogemu zakonu cerkvenega slikarstva: njihova polt je premikavna, njih oblike prebohotne in sploh vsa njih postava — prenaravna. In po natančnejem ogledovanju zapazim, da obrazi mojih podob nijso drugo, nego portreti, ki so se nehoté pod mojim čopičem razvili. Tu-le stoji sv. Agata devica, a iz njenega obraza me pozdravlja mila fizionomija — Lenčike; na onej strani sedi pred orgljami zamaknena sv. Cecilija, tuda iz obrisa njenega obraza razodeva se mi profil — Josipine; zgoraj na cerkvenem obloku plava vzvišen serafim, a po njegovem lici je razlit sladki smehljaj naivno-vesele — Vekoslave. —

Plah odložim čopič, s katerim sem posvečeno mesto s takimi slikami profaniral in neutolažen pobegnem iz božje dvorane. Čutim se nevrednega, dalje s svojim brezbožnim čopičem svetišče božanstva slikati.

Toda, ko iz mračnega cerkvenega zidovja vun v prosto božjo naravo stopim, obveje me prijeten dih zdrave poletne sape in polagoma ohladi se moje žareče čelo. In ko se moje misli zopet v svojo normalno, zdravo-naravuo razpoloženost povrnejo, usili se mi nehoté vprašanje: „Je li ljubezen zločinstvo?“ a od božanstvenosti ljubezni prepričan, povrnem se nazaj v cerkev in nadaljujem s pomirjeno vestjo in brez vsacega dvoma svoje delo.

VI.
Pogled na povestnico slikarstva.

V drugej polovici 15. stoletja je v Benetkah Bartolomeo Vivarini svojstvo padovanske šole posnemal in takó je nastala benečka šola, v katerej se je mimo drugih posebno Giovanni Bellini odlikoval. Umbrijsko šolo, ki je svoj glavni sedež v Peruggi imela, je ustanovil Taddeo di Bartolo; tudi tu se je razvilo mnogo umeteljnikov, med kojimi se posebno Pietro Vanucci, navadno Pietro Perugino imenovan, odlikuje, ki je bil Rafaelov učitelj. — Potem neapeljska šola, na katero je manêra flandrijske šole znatno delovala.

Početkom 16. stoletja je italijansko slikarstvo začelo razcvetati se ter je v teku tega veka na najviši vrhunec dospelo. Nastopili so izvrstni mojstri v slikarstvu, katerih imena po celem svetu slové. Najslavnejši italijanski slikarji te dobe so: Leonardo da Vinci, Antonio Allegri zvan Correggio, Giorgione, Tizian Vecellio, frà Bartolomeo, Andrea del Sarte, Michelangelo Buonarotti in osobito orják in najizvrstnejši mojster vseh slikarjev: Rafael Santi de Urbino. S poslednjim je dospelo italijansko slikarstvo do najviše stopinje zvr-šenosti. In kakor planeti okoli solnca, kretali so se krog vsakega teh umeteljnikov trume drugih velemož slikarjev, katerih vseh tu navesti mi prostor ne dopušča.

Tudi na severu in sicer naprej na Nizozemskem pojavilo se je že početkom 15. stoletja umeteljsko hlepenje, vsled katerega se je tudi tukaj umetnosti slikarstva nova doba začela. Nizozemskej slikarskej šoli v mestu Brügge v Flandriji stojita na čelu brata Hubert in Johann van Eyck, katera sta mnogo slik iz krščanskega verozakona izgotovila. Jima se je pridružilo mnogo učencev in posnemalcev; najznamenitnejši so: Gerhard van der Meeren, Peter Christophsen, Justus van Gent, Hugo van der Goes in Johann Memlig. Pod uplivom te šole se je razvilo tudi holandsko slikarstvo. Tu je nastopil poleg drugih Albert van Onwater v Harlemu kot odličen posnemovalec Johana van Eyck-a. Zopet na drugi pot slikarstva krenol je Cornelius Engelbrechtsen iz Leydena in njegov še bolj znameniti učenec Lucas von Leyden. À koncem 15. in začetkom 16. stoletja se je flandrijska šola spremenila, posebno v Brabantu, kjer je mnogo izvrstnih slikarjev nastalo.

Tudi na Francozkem in isto tako na Španjskem je v tem stoletju slikarstvo znamenitimi koraki napredovalo; toda nij mogoče posameznih slikarjev tukaj navajati.

Na Nemškem, posebno v Norimbergu, so se pojavili na polju slikarske umetnosti znameniti talenti, med kojimi najbolj slové: Hans Holbein mlajši, Albrecht Diirer, Lucas Cranach, oče in sin.

V Italiji je v drugej polovici 16. stoletja posebno Michelangelov slog prevladoval in vedno bolj se širilo področje slikarstva. Mimo mnogobrojnih slikarjev iz te dobe omenjam Jacopa Robusti-ja, zvanega il Tintoretto in njegovega sina Domenica. Nad tema slovi Paolo Caliari, imenovan Paolo Veronese. Razve tega Lodovico Caracci, ustanovitelj nove šole v Bologni, poleg katerega njegova netjaka (stričnika) Agostino in Annibale Caracci slovita. Iz te šole je prišlo mnogo slovečih slikarjev, med katerimi v prvej vrsti moram omeniti Guido Reni-ja. — Začetkom 17. stoletja blišči Michelangelo Amerighi da Caravaggio in Španjolec Giuseppe Ribera zvan „lo Spagnoletto.“ —

V drugej polovici 17. stoletja začne italijansko slikarstvo pojemati, katero zopet oživiti si je Pompeo Battoni prizadeval, a brez uspeha.

Na Nemškem so početkom 17. veka sloveli Peter Paul Rubens, ustanovitelj brabantske šole in njegov najznamenitnejši učenec Anton van Dyck; potem Paul Rembrandt van Ryn. —

V 18. stoletju nahajamo v Italiji, na Francozkem, Španjskem, Angležkem, Nemškem in sploh po celej Evropi neštevilno množino izvrstnih slikarjev in vedno bolj se je razširjevalo obsežje slikarstva ter poganjalo raznovrstne panoge; posebno je razcvelo historično, kabinetno in seljansko slikarstvo; potem slikanje žanra, tihega življenja in seljank spojenih z žanrom.

Po preteku 18. stoletja se je začel nov vzlet v vsem obsežju slikarske umetnosti. Doba tako zvanega modernega slikarstva je napočila. Lahi, Nizozemci in Nemci so bili tu najdelavnejši. Početkom 16. veka pokazujejo se nasledki tega umeteljskega nastojanja (hlepenja) in to najbolj pri Italijanih. Koncem 17. stoletja so Francozi nadvladali v umeteljskem okusu; a razširjevali „manêrirano“ slikanje, koje je do konca 18. veka trajalo. Od tega časa se je začelo novo nastojanje.

A vendar je razmera sedanjega slikarstva druga od prejšnje. Italija, skozi stoletja izgledna kraljica pala je iz one visočine. Da-li se bode njena umetnijska delavnost zopet vzbudila, ne da se zdaj določiti. Isto tako je na Španjskem, kjer pa se v novejšem času vrši nekakov preporod. Na Francoskem in Nemškem pak vlada i dan današnji jako živahno umeteljsko življenje, in to se na Francoskem bolj v blišcečih počutke mamečih, v Nemčiji pa bolj v tihih in priprostih, a tem globljejših in čistejših proizvodih pokazuje. Tudi Belgija in Holandija s tema dvema tekmujeta. Na Nemškem sedaj najbolj sloveči umeteljski zavodi so: slikarske akademije v Mnihovem in v Düsseldorfu, katere zbirate mnogo izvrstnih slikarjev. Düsseldorfska akademija teži bolj za realističnimi namerami, med tem ko Mnihovska idealizem neguje.

Med vsemi nemškimi slikarji zdaj najbolj slovijo: Piloty, ravnatelj mnihovske akademije, Viljem Kaulbach, umrl dne 7. aprila 1874, Richter, Schwind, Makart.

In tako se je razvila v teku štirih tisočletij vsled neumornih naporov mnogovrstnih narodov, pod uplivom raznih človeštvo pretresajočih idej in verozakonov, umetnost slikarstva in dospela do čudovite visočine dovršenosti. Srcé me boli, ko med umeteljskimi proizvodi raznih narodov nahajam samó sledov, a ne veličastnih del slovanskega slikarstva in da smo mi Slovani v tem oziru tako daleč zaostali. ^[3] Od prevelike otožnosti prešinjen, a od božanskega čara vesvoljne umetnosti navdušen, klical sem torej svoj čas s povzdignenim glasom:

Življenja posvetite božji dar
Sinôvi Slave, službi umetnije!
Umêtnosti postavite oltár
Na svetih tleh slovanske domačije.
Da tudi nam Slovanom zasmehljá
Modric umeteljnih sladkóst, milina,
Nevkùsnosti pobegne tožna tmina,
Prihodnjosti nas lepšo up navdá!

Tako mi je mineval dan za dnevem tu na „gori“, kjer sem preživel najlepšo dobo svojega umetnijskega življenja. Po dnevu sedevam uglobljen v čarobne tajnosti slikarstva ter izrazujem s čopičem vzvišene, v svojih mladih prsih negovane uzôre, a po večerih postojevam vrh hriba, zamaknen v mični prizor krasne mariborske okolice, nad katero se rajski čar večerne zarje razliva.

„Kadar tihi mrak nastaja
In narava že zaspi:
Čudno moč srcé navdaja
Prejšnje sanje v njem budi.

Ondaj splava moj duh tija doli preko slovenskih goric proti iztoku v znane priljubljene kraje moje prve ljubezni.

VII.
Na domu ilirskega pesnika.

Vrnivši se z „gore“ v Maribor najdem v stanovanja listič. Na lističu pak nij stalo ne imena ne podpisa, temveč samo ulica in hišna številka. Postal sem radoveden, kdo neki utegne to biti. Naglo se podam v zaznamovano hišo in glej! tu me sprejme — Franjo Vraz, brat Josipine in Vekoslave; poročuje mi, da so mu sestre mnogo srčnih pozdravov na-me naročile, ter mi pripoveduje razne novosti iz svojega doma. Po daljšem razgovoru se poslovim od njega, obljubivši mu, da ga pridem večkrat obiskat.

Pride božič in napočilo je leto 1865. Za tem priskakljal je našemani, razkošni, preširni kurent ter razburil ves mladi svet. Po Mariboru rajalo se je po dvoranah in sobanah, a meni bil je ta hrup zopern, kakor se mi sploh vseh pustih maškerad in burk studi. Želel sem si bivati daleč razve teh bedastih šal, tam kje v kaki tihi selški bajtici, mej priprostim, naravnim, nepopačenim ljudstvom. Po kratkem predpustnem šumu prileze mirni čas tihega posta. Resnejše misli polasté se prenasitjenih ljudij. V tem resnem času zadene me neizgobljivi poziv domobranstveue dolžnosti. Dne 17. marca l. 1865 odločila me je neizprosljiva osoda k vojakom in to k pomorščakom. Udám se kot mož bridkemu odloku osode ter prisežem avstrijskej zastavi zvestobo. Izprosivši si nedoločenega dopusta ostanem šče nekaj tednov v Mariboru, ko naenkrat dobim prijazen poziv od Josipine in Vekoslave, da ju o velikonoči v druščini jujnega brata naj obiščem; kajti njiju oče želi, da bi njega in vso družino naslikal. Radostno pograbim slikarsko platno, čopiče in boje ter hitim na kolodvor, kjer me Franjo vže pričakuje; in črez malo trenotkov drči hlapon črez dravski most v široko ravan doli do Ormuža, kamor mej prijaznimi pogovori v malo urah dospejeva. Od tod pa se podava peš črez Hardek, skozi gozd gori po dolini mimo Svetinj proti Cerovcu.

Dospevša k Vrazovim bila sva z veseljem sprejeta. Stari Vraz stopivši k meni seže mi v roko ter mi reče: „Dobro došel, gospod Vatroslav! Jako me veseli, da ste nas počastili s svojim pohodom, prizadevali si bodemo, da Vas nekoliko odškodimo za mestne veselice. Vsa moja hiša Vam je na razpolaganje; smatrajte se kot člana moje rodbine. Potem bi Vas šče prosil, naslikajte nas zaporedoma. Da-si nisem tako sloveč kakor moj brat Stanko, o kterem žalibog! nemam nikakve slike, vendar bi rad svojemu zarodu majhen spomin svojega bitja zapustil.“ Potem naroči svojima hčerama, naj za mojo zabavo in postrežbo skrbé rekši : „Dekleti! priporočam vama, da zabavljate gospoda Vatroslava in si prizadevate, da se ne bode dolgočasil pri nas! Slišal sem, da je dober pevec in da zna mnogo lepih slovenskih pesnic. Prosita ga, naj vaju, dokler bode pri nas, nekatere nove pesni nauči.“

„Veselilo me bode,“ rečem jaz na to, „ako morem s svojo neznamenito pevsko izurjenostjo ljubezen Vaših hčerij k milim slovenskim pesnicam vneti.“

Pri teh besedah izlečem Razlagovo „pesmarico“ iz žepa ter jo podam Josipini.

Potem me dekleta povabijo gori v nadstropje. Tu nahaja se razve dveh menjših sob na južnej strani hiše velika, z ličnim pohišjem previdena in okusno uredjena sobana. Iz te sobane ponuja se lep razgled črez prijazne gorice in poljane.

Vrazovke uglobite se v „pesmarico“; jaz pa stopam po sobani; kar zapazim na mizi rdečo knjigo z zlatim obrezkoni in bliže stopivšemu zablišče mi nasproti zlate črke: „Vrazova děla.“ Naglo segnem po knjigo, jo odprem in pred menoj ležé „Djulabije, ljubezne ponude za ljubicu od Stanka Vraza.“

Ves zavzet se uglobim v ta ljubezenska izpovedanja, iz katerih se milina krasnega ilirskega jezika razodeva; željno pročitavam kitice za kiticami, ki se kakor sreberni valčki bistrega vira iz pesnikovih nedrij razlejajo; vedno bolj občudujem elegantni zlog teh pesnij; nežnost občutkov in iskrena z gorečim domoljubjem spojena ljubezen glasi se iz njih. In čem dalje čitam, tem bolj me očarujejo te mične vrstice; v mojih nedrih se vzbudi mogočen nagib do poezije in goreče hrepenenje po pesništvu; neka čudovita navdušenost se me polasti v tej hiši, v kateri veje mogočni duh Stanka Vraza; sveta groza prešinja me v teh prostorih, v kojih se je slavni naš pesnik narodil in prve dni svoje mladosti preživel. —

Josipina mi je več pripovedovala o svojem dobrem strijcu Stanko Vrazu, ki jo je srčno rad imel in jej vselej, kedar je iz kakega dalnjega krajo prihajal, kakovo dragoceno darilo prinašal. Stanko Vraz imel je navado, kedar je od kod zopet domov prišel, napraviti veliko gostovanje, h kateremu je svoje sorodnike, prijatelje in znance vabil. Pri takih gostijah napravljal je raznovrstne igre in zabave. Posebno pa je ljubil petje ter navlašč pozval k takim veselicam dekleta, ki so lepo peti znale, da so pevale razne národne pesni, katere si je on natančno zabileževal. Take veselice trajale so cesto po dva ali tri dni in prihajali so celó iz dalnjih krajev imeniti gostje.

Neumrli pesnik bil je tudi velik prijatelj lepega spola in je rad zbiral krog sebe krasne deklice, katerih ne manjka v prelepem njegovem okraju. To pričajo tudi njegove pesnij posebno „Djulabije“ in „Glasi iz žeravinske dubrave“. Sploh je Stanko Vraz jako priljubljen bil v tej okolici; vsi sorodniki so ga jako spoštovali in radi imeli, ker šče zdaj z velikim spoštovanjem o njem govoré.

Vrazovka, njegova svakinja, ne more ga pozabiti in vselej jo solze polivajo, kedar o njem kaj pripoveduje ali pripovedati sliši. Takó pa je spomin na Stanko Vraza v tej hiši vedno živ in bode tudi ostal; kajti

„Kraj, kjer je bival vélik mož,
Je posvečen; v stoletjili poznih šče
Imé njegovo vnuka vnuku se glasi.“

Mnogo prijetnih ur sem užil pri Vrazovih, meni nepozabljivih. Ali čas se hitro vrti in osoda hodi svojim nespremenljivim korakom. Naposled moramo se ločiti; mene kličejo druge dolžnosti v svet, Vrazovi pa ostanejo na svojem rajskem domu. Težko je bilo slovó, ali vzeti se je moralo. Srečna mi, blaga Vrazova hiša!

VIII.
Med vojnike.

Pri svojem odhodu osvedočil sem se stoprav, kar sem vže prej videl, da me ljubite obedve sestri: Josipina in Vekoslava. — Istotako čutil sem živo, da se je i moje srce za obedve sestri ob enem vnelo. — Toda, ker sem videl, da moja navzočnost sestersko sporazumljenje teh dveh vrlih deklic kali, in ker se nijsem mogel odločiti izključljivo ne za to, ne za ono, oddaljil sem se nujno iz njujnega obližja, prepustivši razsodbo med nami neizogibljivej osodi, katera me je potem v druge razmere zdrvila.

Nisem dolgo užival danega mi dopusta; jedva dospejem v svoje skromno stanovanje v Mariboru, ko dobim poziv k vojaštvu in to v — Pulj.

Naglo uredim svoje zadeve, se poslovim pri svojih sorodnikih, znancih in prijateljih in se napotim s krvavečim srcem proti jugu.

Lep poleten dan objema z blagotvornim žarom pomlajeno, z dišečim cvetjem okinčano zemljo, ko se z dolgovrstnim vlakom iz Maribora proti Trstu odpeljem. Z bliskovo hitrostjo zdrči silovito rohneči hlapón črez mogočen dravski most, med cvetočimi livadami, senčnimi gaji in z zlatoklasnim žitom nadičenimi njivami tija po ravni ob znožju temnozelenega Pohorja, vihráje med solnčnatimi, z vinsko trto obraščenimi holmci, mimo Boča, mimo starodavnega Celja poleg lahno pljuskajoče Savinje in jo zavije med strmim gorovjem pri Zidanem mostu gori po levem obrežju bistro šumeče Save ter drdrà z vedno večo naglostjo tija po pisanem polju proti središču mile Slovenije — beli Ljubljani. Po kratki postaji vihra zopet naprej preko ljubljanskega močvirja in od tod gori med visokim smerečjem mimo Postojne in drdrà z mogočnim šumom skozi raznovrstne predore tija po pustem Krasu ter dospeje proti večeru do Nabrežine. Od tod naprej v krivem ovinku obrne se brzi vlak na levo in po kratki vožnji pridemo na prostrani rob, raz katerega se mi nepričakovani prizor razgrne. Proti jugozapadu širi se neizmerna planota sinjega — jadranskega morja in leskeče v zlati večerni zori, strinjaje se z rumenim, jedva od vodé razlikujočim se obzorjem. Mogočen upliv in velikanski utis napravlja na človeško srce prvi pogled veličastnega morja: prsa začenjajo se širiti, fantazija dobi novo in močnejšo prožnost; neznani občutki vstajajo iz dná hitreje bijočega srca in duh čuti se izpodbujen k doslej nenavadnemu čudovito drznemu vzletu v jasno kraljestvo idej.

Strmé gledam brezkončno planoto valovitega vodóvja, po katerem neštevilna množina ladij, parobrodov, bark in čolnov sem ter tija plava in se po penečem valovju ziblje; zavzet strmim tija doli v neizmerno globino mogočno šumečega morja, kjer orjaški pomorski velikani z bliskovo hitrostjo po hladnem elementu sim ter tam švigajo.

A cvileči žvižg hlapona me predrami iz tega zamaknenja in kondukterjev klic me poduči, da smo dospeli — v Trst.

Tu se pomudim dva dni in si nekoliko tržaško mesto ogledam. Med vsem bogatstvom in nagromadjenim imetjem, ki se tukaj na ogled ponuja, me najbolj zanima — pomorstvo. Radosten motrim neštevilno trumo raznovrstnih ladij, ki se tu pred mestom ob zidanem pobrežju na zelenkastih valovih zibljejo. Tu na „rivi“, osobito na „molo San Carlo“ srečavajo me vsakojaki obrazi iz vseh delov sveta in raznovrstne noše in jeziki mi svedočijo o različnih narodnostih, ki se tu v Trstu stekajo.

Tretji dan odrinem s čilim parobrodom iz tržaške luke tija ob pusti isterski pobrežini proti jugu doli v Pulj, kamor mimo Kopra, Pirana, Poreča in Rovinja po šesturnej vožnji proti večeru priplujemo.

Neizrekljiva otožnost me obide, ko zagledam rjavosivo zidovje puljskega mesta, ki se na pustem obrežju jadranskega morja dviga. Neka nerazumljiva obtesnenost se polasti mojega srcá, ko polagamo med mogočnimi bojnimi ladijami, strahovitimi pomorskimi trdnjavami v pristanišče plavamo; in ko stopim na kopno in zaslišim burno pomorsko godbo, ki pred „hotelom Pavanelo“ svira, polasti se me tolika bridkost, da me kar solzé polijejo in ves pobit korakam proti velikanski pomorski kasarni.

Zdaj stoprav, ko se je pisani kaos raznovrstnih popotnih slik v nedoločnost razpršil in se vihar mamljivih utisov nekoliko polegel, čutim, da se nahajam v tujem, od svojih dragih oddaljenem kraju, in da moram upogniti svoj doslej prosti tilnik pod žuleči jarem vojaštva. Tu med mračnim zidovjem puste vojaščnice vleže se na mojo dušo otožna breztolažnost, in goreče hrepenenje po zlati svobodi vname se v mojem obtesnenem srcu. V puščobi vojaškega življenja se moj med potoma od naglih menjav zmračeni spomin zopet pobistri in mične podobe iz srečnih, pri Vrazovih, v obližju ljubeznjivih sester prebitih dnij stopijo mi pred dušo. Po dnevu pečajo se moje misli izključljivo z Josipino in Vekoslavo, po noči pa me obfrfolevate v sladkih sanjah vilski njiju podobi. Sicer se mi je pa tudi poslednji sestanek z Lenčiko globoko v srce utisnil in mi noče iz spomina; a mogočen upliv krasnega sesterskega para preobladuje njega učinek in preti, slednji sled drugih uplivov v mojem srcu ugasiti.

Toda, ako že v njujnem obližju nijsem mogel odločiti se določno niti za Josipino niti za Vekoslavo, ondaj mi je iz oddaljenosti to popolnem nemogoče, odločiti se za eno ali drugo, temveč nosim obedve podobi strinjeni v eno celoto v svojem srcu iu goreči plam moje ljubezni objema z zedinjenim žarom obojo krasno dvojico Stanko-Vrazovih bratrank. Akopram sem jima posameznima obljubil vsakej posebej pisati, vendar zdaj tu v oddaljenosti ne morem odločiti se ne za eno ne za drugo, nego pišem jima vkupe sledeče pismo:

Blaga Josipina, mila Vekoslava!!

Ker obedve z enako lepoto ná-me delujete in me z enako iskrenostjo ljubite in se jaz ne morem odločiti izključljivo ne za eno ne za drugo izmej Vaju — pošiljam Vama s tem pismom obema skupaj moj prisrčni pozdrav, izpovedujem Vama obema svojo gorečo ljubezen, poljubujem Vaju ob enem z isto nežnostjo in Vaju zagotavljam iste svoje zvestobe, prepuščaje odločno razsodbo med nami neizogibljivi osodi ter ostajam obema z enako vernostjo in ljubeznijo udan

Vajni Vatroslav.

In tako bivam v duhu vedno pri obeh sestrah in moje misli vrte se izključljivo krog njiju. Ali moje bivanje v Pulju sili me, ogledati si mesto in okolico.

IX.
Mesto Pulj.

Mesto Pulj stoji na južni končini istrskega poluotóka, kjer se je v teku četerih stoletij iz starinskih rimljanskih razvalin povzdignilo in se v modernih razmerah razvilo ter je današnji dan glavno pristanišče in središče avstrijskega pomorstva. Strašno zapuščeno in v otožno revščino pogrezneno našlo je avstrijsko bojno pomorstvo to poprej nepomenljivo selo, v katerem so borni ribarji životarili in grozne iz bivših močvirov izvirajoče bolezni razsajale. Z velikim trumi dom in z ogromnimi stroški je bojno pomorstvo to pusto morsko obal za velikanske stavbe in poprave bojnega brodovja pripravno storilo; marljivo je delovalo in to revno puščavo v mičen vrt spremenilo, si v njem varno zavetje in ugodno bivališče napravilo, bojno pristanišče zagotovilo in Pulj z vodo, zdravim zrakom, s plinovo svečavo in z ljudomilimi in blagonosnimi naredbami preskrbelo in na tak način to zapuščeno in pozabljeno selo iz tisočletnega mrtvila prebudilo in olepšalo ter gmotno in duševno blagostanje teh bornih ribarjev pospešilo. S pomočjo marljivo delajočega bojnega pomorstva stoji zdaj Pulj kot zvesta avstrijska straža na obrežju jadranskega morja, kot utvrdjen tabor avstrijskega pomorstva. — Današnji dan šteje Pulj črez 25 tisoč stanovalcev, ima jako ugodno ladijestajo in je krog in krog okrepljen in zoper sovražne napade s 36 tvrdnjavicami zabrambovan, katere po bližnjih gričih kot piketi na stražo razpostavljene, polne gromonosnih topov, ponosno po širokem morju gledajo. Bojno pomorstvo poseda tukaj v Pulju velikansko kasarno s tremi nadstropji in z jako prostornimi sobanami; krasno bolniščnico s parnim kopališčem in vsemi drugimi k zdravljenju potrebnimi napravami in ugodnostmi sprevideno; dično palačo za stanovanje pristaniščnega admirala in poveljnika tvrdnjave; 14 jako ugodnih poslopij za stanovališča častnikov in pomorskih uradnikov; in med temi hišami lep umetno nasajeni park z mičnimi vodometi in senčnimi šotori; dalje krasen, po modernih zahtevah uredjen astronomičen observatorij, v katerem je bogata knjižnica in velikanska zaloga hydrografičnih listin in k brodarstvu potrebnih strojev; nov, na lastne stroške postavljen „pomorski kazino;“ potem jako razširjeno in ugodno uredjeno pomorsko orožnico, kjer dela črez tri tisoč delavcev, in ki je z mnogimi umetno sestavljenimi parostroji za stavbe in poprave bojnih ladij in vsemi k brodarstvu potrebnimi tvarinami oskrbljena; razve te orožarnice nahaja se na tako zvanem „olivinem otóku“ veliko torišče za stavitev brodov, kjer se posebno dva „doka“ in sicer „balance-dok“ in „suhi-dok“, odlikujeta in sta tako uredjena, da se lahko največe ladije v njujnem obsežju popravljajo. —

Od nekdanjega rimljanskega mesta „Pietas Julija“ nahajajo se tukaj še ti-le veči spomeniki: slavolok „Porta aurea“, v vzhodnem predmestju; na velikem trgu „Avgustov tempelj“ in na severni strani zunaj mesta dviga se na zelenem griču orjaška „amphitheater — arena“ kot nerazrušljiv svedok nekdanje rimljanske mogočnosti. Sicer je tukaj še mnogo starodavnih ostankov, a ti se morajo vedno bolj umikati modernim stavbam, ki se v Pulju dan na dan množijo in stare, neugodne in napačno postavljene bajte preraščajo. —

In tako upotrebljujem svoje proste ure v ogledovanje tukajšnjih imenitnih starin in se sprehajam večidel po pustem obrežju, na katero belo peneči valovi srdito pluskajo. Zamaknen sedevam cele ure tù kraj mogočno šumečega morja in zrem s hrepenečim pogledom tija po neizmerni planoti sinjega vodovja; in v mojem otoženem srcu vstajajo zalomili občutki ter me navdajajo z neizrekljivo melanholijo. Tu prepevam otožne žalostinke in izdihujem svoje bolesti v pesni.

Črez nekaj dnij dobim pismo od Josipine, v katerem mi poroča, da Vekoslava neče ničesar o mojem skupnem pisanju vedeti, tem menje pa mi skupno odpisavati, nego mi bode posebej odgovorila. Ob enem me Josipina prosi, da naj se konečno vendar odločim in sicer za-njo in v to svrho mi izpoveda svojo gorečo ljubezen do mene s toliko nežnostjo in iskrenostjo, da sem ves očaran. — In malo dnij poznej mi piše Vekoslava in me pozivlje na odločno odpoved njeni sestri ter si prizadeva po vsej sili me na svojo stran dobiti. Ta dva lista sta sicer razdvojila za nekaj časa združeni plam moje ljubezni in začnem se zopet nagibavati zdaj k tej, zdaj k onej in vsled tega odpišem vsakej posebej jako nežno pismo. A moje dvostransko pisanje je dalo nov povod k ljubosumnosti med deklicama in v prihodnjih pismih zahtevati kolikor ena toliko druga konečno odločbo za eno izmej niju. Toda ker nijsem prišel do določenega sklepa in odločnega izreka, odstopila je — Vekoslava; namreč njena pisma so izostala. In jaz, mislé, da je resignirala in me popustila, obrnem se odslej s vso svojo gorečnostjo do Josipine, in tudi ona mi povrača ljubezen z enako iskrenostjo in od tega časa menjavajo med nama pisano bojni lističi, po katerih si vzajemno svojo ljubezen izpovedujeva in zagotavljava. In vsled živahnega medsebojnega dopisovanja izcrpivava vse mnogovrstne vrelce ljubezenskih izpovedanij, sanjarskih prenapetostij in globokočutečih fantazij: jaz vpletam med vrstice mojih prilizljivih pisem nežne kitice iz raznih Josipini v slavo zloženih milotink, a ona razleja celo svojo sentimentalnost na papir in mi odtvarja popolnem svoje plemenito srcé. In ljubeznipolna njena pisma tolažijo me v otožnem mojem sedanjem položaju in mi olajšujejo težko breme vojaštva. Igraje premagan vse neslanosti življenja in presanjarim od zveličevalne slasti romantične ljubezni omamljen cele mesece v mračnem zidovju puste kasarne. —

Iz te ljubezenske omotice me predrami zadnjemu Josipininemu pismu priloženi listič, s katerim se Vekoslava od mene poslavlja in mi naznanja, da je — nevesta, in sicer, ker vidi, da sem se jej popolnem izneveril in jo stariši k možitvi silijo. Ta vest me jako iznenadi in mi segne globoko v srce: nežna odpoved zapuščene, še vedno me ljubeče deklice gane moje čuvstvo s toliko silo, da se globoko zamislim in za celi svet malomaren postanem. A mogočni upliv veledušnosti, s katero me Josipina v svojem pismu tolaži, ojačuje me zopet nekoliko in me odškodjuje za neprecenljivo izgubo iskreno udane mi sestre. In odslej se oklenem brez vsega pomisleka in s popolnoma mirno vestjo Josipine in žrtvujem njej izključljivo svoje srcé.

X.
Pred morskim bojem.

Med mojim bavljenjem v Pulju napové Italija avstrijskemu cesarstvu vojno, vsled česar se celo bojno pomorstvo začne oboroževati in na boj pripravljati. Od vseh stranij vrêjo neštevilne čete mornarjev in polnijo mogočne bojne ladije. Tudi jaz sem odredjen na brod in to na oklopnico „Prinz Eugen.“ V malo tednih je cela avstrijska flota oborožena in za boj pripravljena. Z gromovitim vriskom odplujemo iz varnega puljskega pristanišča vun v prosto, odprto luko pri mestecu Fazana, kjer dan na dan po avstrijskem morskem obrežju hlepeče Lahe pričakujemo. Tu nij mirú ne po dnevi ne po noči, nego neprenehoma imamo vsakojake vaje z orjaškimi topovi, z jadri in raznim bojnim orožjem ter smo vsak trenotek na napad sovražnika ali pa na naskok pripravljeni, a o sovražniku nij nikjer ne duha ne sluha, akopram ga krog in krog, po noči in po dnevi v vsem prostranem morskem okrožju iščemo. —

Nekega dne dobimo na brod nekoliko še manjkajočih mornarjev, in glej! med temi zagledam onega mladenča, s katerim sem se predlansko spomlad na istej plavici od Maribora do Ormuža doli po Dravi vozil. Prikaz tega mladenča na brodu naše oklopnice me jako iznenadi in napravi tolik utis ná-me, da hočem takoj k njemu skočiti in se mu razodeti; a v istem trenotku pročita profoz zapisnik došlih mornarjev, pozivaje jih posamezno pred se. Pazljivo poslušam, na katero ime se neki bode moj novi sobojevnik oglasil, kar pokliče omenjeni podčastnik mornarja — Ljubomira Hribovščeka in glej! bledolični mladeneč stopi iz vrste, izvršujeé spoštljivo svoj vojaški pozdráv.

Po končanem pozivu stopim k njemu ter ga ogovorim uljudno: „Gospod Hribovšček! dobro došel pri bojnem pomorstvu! Ali me se kaj spominjate?“

Osupnen me pogleda in ogleduje; a kmalu se domisli in podavši mi rokó reče z radostnim glasom: „Ako se ne mótim, ondaj ste vi isti gospod, ki se je pred lanskim z nami na plavici doli po Dravi vozil.“

„Dà, dà, gospod Ljubomir, isti sem!“ odgovorim mu živahno.

„Prav srčno vas pozdravljam in se čutim neskončno srečnega, da mi je naključje dalo najti med tujimi, nepoznanimi ljudmi vas kot starega znanca!“ reče mi blagodušni mladeneč ves ginjen.

„Tudi mene neizrekljivo veseli, da mi je osóda vas semkaj na brod poslala, ker reči vam moram, da sem bil doslej tu na ladiji —

„Unter Larven die einzige fühlende Brust“, sežem mu v besedo, „ter se jako dolgočasil med to surovo mornarsko druhaljo! — A dragi moj Ljubomir! povejte mi, kakoó ste pa prišli vi sim-le? Mar vas je obup tiral med vojne čete ter navlašč smrti iščete, želeč si združenemu biti s svojo ljubico?“ vprašam ga sočutno.

„Dà! ljubi Vatroslav! Odkar sem izgubil ta svoj najdražji zaklad na zemlji, postalo mi je življenje zóperno in nič me več ne zanima na svetu. Edini lek za mojo srčno bolest bode mi hladni objem bele smrti in z veseljem hitim v njeno koščeno naročje. Hrepenenje po koncu mojega trpljenja dalo mi je povod, da sem se dal vvrstiti med branitelje avstrijskega Primorja“, izpoveduje se mi otožni mladeneč z milim glasom in mi tóži zaupljivo svoje bolečine. Takó se seznaniva in postaneva v kratkem iskrena prijatelja ter se tolaživa vzajemno, odslej neposiljeno med soboj občevaje. —

Med pomorstvom širi se med tem vedno veča razburjenost in bojaželjnost, posebno vsled žalostnih vestij o izgubah na severu in vse že jedva pričakuje trenotka, da na sovražnika planemo. Navdušeni in od bojevitosti prešinjeni jadramo po morskej planoti noč in dan sem in tija in iščemo s sokolskim očesom brodovja ošabnih Lahov. A ukljubu našemu vsestranskemu križevanju po divjepenečem vodóvju ne najdemo niti najmenjšega sledú sovražnikove flote. Dvakrat se podamo z vsem našim bojnim ladijevjem iz Fazane preko morja pred utvrdjeni tabor italijanskega pomorstva, pod Jakin (Ankono). A brez uspeha: ko prvokrat tija priplujemo, najdemo celo laško floto v pristanišču zasidrano, odkodar se ne gane, akopram jej naš parobrod „Elisabet“ nekaj krogelj v luko pošlje; a signalizuje nam, da nij za borbo pripravljena, ter moramo zopet odjadrati. Nekaj dnij pozneje plavamo zopet pred Ankono, a takrat ne najdemo niti ene bojne ladije v pristanu in zopet se obrnemo proti Pulju. To nas še bolje togoti in v vsem mornarstvu čuje se nevoljno mrmranje. Sicer pa se vsak dan nadejamo sovražnikovega napada in slutimo, da odločni trenotek nij več daleko. Vse je pripravljeno in čaka nepotrpežljivo poziva na borbo. Nujno vredjuje vsaki svoje zadeve in sklene v očigled nas čakajoče borbe svoje račune ter se s pomočjo pisem poslavlja od svojih dragih. Tudi jaz pošljem v naglici še poslednje pozdrave — Josipini in se jej priporočim v spomin, prosé jo nujnega odgovora, katerega v treh dneh dobim. Nežno pismo Josipine me navdá z junaškim pogumom, in srčno in hladnokrvno pričakujem dne morskega boja. —

XI.
Med bitvijo pri Visu.

Dne 19. julija l. 1866 dobimo poročilo, da preširni Lahi doli ob dalmatinskem obrežju razsajajo in da so že otok Vis napadli. Kakor blisk spreleti ta vest celo pomorstvo in provzroči strahovito razburjenost: naglo potegnemo težka sidra iz morske globine, raznetimo noč in dan ognje pod parostrojnimi kotlji in vihramo s celo močjó in po bliskovo po morskem valovju doli proti Dalmaciji. Ponosno plava dična avstrijska flota tija po planoti jadranskega morja: spredaj sopihajo orjaške oklopnice, za njimi švigajo jadrne fregate in lične korvete in na vse zadnje sledé lahni parobrodi in razne druge jadralke. Silovit ropot mogočnih parostrojev, iz katerih dimnikov se gosti oblaki dima valé, meša se z junaškim vriskom mornarskega petja, in nad sinjim morskim zrcalom razlega se navdušen krik krepkih bojnih čet, noč in dan k napadom in borbam pripravljenih.

Jaz in Ljubomir stojiva gori na palubi (krovu) in kramljava prijazno, drug druzemu na prsih slone. Da-si tudi naju prešinja junaški pogum in hrabra bojažcljnost, vendar sva nocoj obadva nekako potrta; osobito Ljubomira se je polastila neka težka otožnost: krčevito se mene krog vrata oklepa in šepeče s trepetajočim glasom: „Mili moj Vatroslav! zdaj stoprv, ko me slutnja bližnje smrti obhaja, začina me življenje mikati. V očigled smrtnega angelja jamem zanimati se za lepote svetá in čutiti, da sem nepremišljeno ravnal, ko sem se prostovoljno v smrtno nevarnost podal. Koliko za človeštvo koristnega mogel bi še jaz v svojem življenju izvršiti; takó pa se tukaj svojej trmi in poželjnosti druzih ljudij žrtvujem!“ —

„Dragi prijatelj!“ tolažim ga jaz, „tvoja žrtva je domovini posvečena; če padeš, umreš na bojišču in kot junak! Zató ne bodi malodušon, ne obupuj v odločnem trenotju! Sicer pa ne stojiš ti sam smrti nasproti; glej, vse ogromno pomorstvo nahaja so v tvojem položaju. Ti si zdaj sam na svetu, bez tvoje drage; ti ne riskuješ ničesar. Pa sej te življenje po izgubi tvoje Milice več ne zanima; a med našim mornarstvom biva jih mnogo, za katerimi žene, otroci, starisi in sorodniki plačejo in ki z dušo in telesom o življenju visé. Sploh pa nij, da bi vsaki, kateri se v boj podá, tudi pasti moral: nijsem zevsema fatalist, a vendar trdim, da, če ti nij usojeno, te kroglja niti v najhujšej bitvi ne zadene!“ —

„O ljubi moj! povém ti“, povzame na to Ljubomir, „tako rekoč čutim, ka se z vsakim obratom parostrojnega vijaka tudi smrti približujem. Sicer pa prav imaš, ako trdiš, da mi je jako malo ležeče na življenju, katero mi je trmoglavost mojih starišev in zvijača osode ogrenila. Akopram sem še v najlepšej dobi življenja, vendar rad zapustim to solzno dolino; kajti

„Jaz sem ljubil in živèl.“

„Da, mili Ljubomir!“ tolažim ga zopet, „proč s pomisliki; znebijva se škodljive pláhosti in pojdiva brez bojazni smrti nasproti ter žrtvujva svoje življenje na spasenje dvostranski perfidno napadene Avstrije!“

Pri teh besedah se srčno objameva in se goreče poljubiva ter si obrečeva v bitvi vedno drug drugemu stati na strani. — —

Med tem se začne svitati in kmalu se razlije blagodejna luč zlatega solnca črez morsko planóto in krog in krog zaleskečejo mnogočno pluskajoči valovi. Pozneje se vleže gosta megla na morje in nam zakrije ves razgled. In vedno naprej po penečem vodovju šviga naše mogočno, strahovito rohneče brodovje.

Okoli desete predpoldnem vzdigne se na enkrat gósti pajčolan na morju ležeče megle in glej! ne daleč pred nami plava — italijanska bojna flota! V istem trenotku zadoni na naših brodovih povelje k napadu in takoj zagrmé mogočni topóvi ter pošljejo od „avstrijskih ribarjev“ iznenadjenim Lahom celo tropo debelih, jeklenih krogelj. Italijani, ki se našega prihoda nijso nadejali in so imeli svoje mnogoštevilne ladije po morju raztresene, vtegnili so se jedva nekoliko v red postaviti ter nam nasproti iti. Zdaj se vname strahovita borba med obojnim brodovjem: gromoviti streli pokajo, da se daleč po morskem površju razlega in kroglje švigajo z bliskovo hitrostjo po zraku sem in tam; jaderne barke pa vihrajo v drznih ovinkih po penečem valovju, umetno izogibajo se zdaj tej zdaj onej sovražnej ladiji. V tej kaotični zmešnjavi privihrá največa italijanska fregata „Re d’ Italia“, hoteč približati se našej oklopnici „Ferdinand Maksu“ in napasti s svojimi mornarji naš brod. A slavni admiral Togetthoff porabi to ugodno bližino sovražnikove fregate ter s čudovito bistroumnostjo in hladnokrvnostjo ukaže, s celo močjo orjaškega parostroja prednjo končino naše debelo okovane sklopnice v trebuh nasprotnikove ladije trčiti. Drzni poskus se nam posreči: naša ladja prodere in razkolje sovražnikovo na dvoje. Vsled tega šine od vseh stranij voda v nje notranjost in v malo trenotjih pogrezne se ova najlepša italijanska fregata s vsem svojim mornarstvom v morsko žrelo.

Ta nepričakovana prikazen napravi silovit učinek: italijanski brodovi razprše se kakor oplašene ovce, z naših ladij pa zadoni gromoviti vrisk zmage. A v kratkem se veseli krik poleže in krog in krog nastane smrtna tišina: strašen prizor ladijinega pogreznenja prešine nas z neizrekljivo grozo, in nagli pogin tolikega nasprotnikovega mornarstva vzbudi globoko sočutje v naših srcih. Tudi Tegetthoffa bridko gane strašna osoda nedolžnega mornarstva in rad bi rešil vsaj one, ki so na površju vode plavali in milo na pomoč klicali. Zato ukaže vse čolne v vodo spustiti; a v istem trenotku planejo italijanske ladije z divjo besnostjo na nas in z novič se vname ljuti boj med obojnim brodovjem; zopet grmé orjaški topovi in pogubonosne kroglje švigajo kakor strele sem ter tija. Na enkrat privihra italijanska granata skozi lino naše oklopnice in se razleti, trčivši ob mogočen top, po celi bateriji in glej! v istem trenotku zgrudi se na tla na moji levi strani stoječi Ljubomir. Naglo mu skočim na pomoč in zapazim, da ga je kos razpokle granate v prsa zadel in smrtno ranil. Ponesem ga doli v koridor, kjer je bilo mnogo postelj za ranjence pripravljenih. Tu odprê še enkrat oči, mi podá onemoglo desnico ter mi reče s slabim umirajočim glasom: „Dragi Vatroslav! moja želja se je izpolnila: v malo trenotkih bom združen s svojo Milico. Tebe pa Vsemogočni obvari sovražnikovih krogelj in te privedi nazaj v mili zrak naše drage domovine, v naročje tvojih dragih!“ In njegov glas postaje vedno slabeji iu slabeji; toda enkrat napne še vse svoje sile ter nadaljuje z jecljajočim glasom: „Zdravstvuj, mili prijatelj! Na veselo svidenje na boljšem svetu in v ugodnejših razmerah! — Spominaj se svojega prijatelja, kojega je obup iztiral v smrt!“ — Pri teh že popolnem zamolklo izgovorjenih besedah nagne glavo in izdihne svojo dušo. — Ves obupan vržem se mu krog vrata in ga poljubujem goreče; a moji poljubi ga več ne oživé.

XII.
Od Visa do Trsta.

Ko se zopet na bojno mesto podam, razsaja bitva z vedno večo strastnostjo: divji vrisk razlega se krog in krog. Lahi si na vso silo prizadevajo, za velikansko jim napravljeno izgubo nam maščevati se in udarec z udarcem nam povrnoti. Štiri italijanske oklopnice zasledujejo največo našo linijsko ladijo: „Kaiser-ja“ in ga obdajejo od vseh stranij ter kanijo tudi njemu rebra polomiti. Posebno grozna podmorska oklopnica, z ominoznim imenom „Affondatore“, plese krog njega in jej skuša trebuh z železnim kljunom prodreti. A „Kaiser“ jo s koncentrovanim streljanjem iz obeh svojih baterij in s palube s pravo točo debelih jeklenih krogelj osiplje, ob enem pa porine, trčivši sè svojo sicer leseno ostjo ob železni oklop, drugo ladijo na stran ter zbeži srečno iz te nevarne zagraje. V istem hipu se vname na italijanskej oklopnici „Palestro“ strašen ogenj; vsled tega morajo Lahi daleč na stran z njo pobegnoti. Ta novi udarec zmeša Lahe popolnoma; prestrašeni spusté se z vsem svojim brodovjem v beg. In mi jih zasledujemo s skromno svojo floto in vihramo za njimi po razburjenem valovju z grozovitim krikom. Vsled nagle vožnje tolikih velikanskih ladij se morje silno razburi in tolik vihar nastane, da nam nij mogoče dalje naprej, nego smo prisiljeni ustaviti se in sim ter tija metane topove privezati ter vse bródove line pred srditimi valovi zatvoriti. Italijani pa bežé se svojimi ladijami neprestano po morskej ravni proti jugozapadu, prepustivši svojo vedno bolj gorečo oklopnico „Palestro“ osodi. Ginjeni se oziramo po nesrečnej barki, iz katere se gosti oblaki črnega dima proti nebu vale; kar naenkrat švigne strašen plam v višavo in gromovit pok pretrese soparni zrak daleč vkrog; za pokom pride silovit plusk v srdito valovje, in krasna oklopnico „Palestro“ — utone s vsem svojim možtvom v brezdno morske globine. In tako so izgubili ošabni, po Dalmaciji hlepeči Lahi v teku četirih ur dvoje največih svojih ladij in blizu 1600 mornarjev. —

Ko nam italijanska flota iz očij izgine, podamo se z vsem brodovjen proti Visu. V luko dospevše nas pozdravijo s strmih tvrdnjavic gromoviti „hura“-klici topničarske tamošnje posadke. Tukaj so morali Lahi neusmiljeno razsajati, ker so ves hrib opalili, mnogo hiš razdejali in na sprednjem otoku topničarsko smodniščnico razrušili. Mestjani so od straha v hribovje pobegnoli in žive duše nij bilo videti v mestu. Italijani so namreč tukajšnjo posadko prevarili in pod francosko zastavo s četirimi oklopnicami v pristanišče pripluli ter tako na zavratni način mesto napadli. Sicer so se jim tukajšnji vojaci pogumno v bran postavili in je iz tvrdnjavic z debelimi krogljami pozdravljali; a vendar so Lahi prevladovali in svoje bojne čete na kopno spravljali ter po mestu pleniti začeli. Toda naš nenadejani prikaz jim ves račun prečrta: jedva so utegnoli svoje vojake na ladije pobasati in k drugemu brodovju odplavati.

Jedva se v luki zasidramo in malo oddahnemu, dobi naša oklopnica povelje, podati se z neko drugo ladijo na ponočno prežanje. In tako se podamo zopet na počino (visoko morje) ter plavamo celo noč simo tamo po vodi. Od zdaleč vidimo jadrati celo italijansko floto in sicer na istem mestu, kjer se je njih ladija „Re d’ Italia“ pogreznola; potem pa odplujejo in nikjer ne najdemo sledú več za njimi.

Drugi dan ostanemo blizu do večera tu v pristanišču in si nekoliko odpočivamo in se okrepčujemo. Popoludne pogrebemo na tukajšnjem pokopališču junake, ki so v tej preslavnej morskej bitvi padli spremivši je med daleč po morji razlegajočim se grmenjem topov in z milo godbo. Žalosten postojim pri grobu svojega prijatelja — Ljubomira in mu porosim gomilo z gorečimi solzami ter se poslovim od njega, otožno vzkliknovši: „Spavaj, sladko, mili prijatelj! Bodi ti zemljica lahka in hladni morski valovi naj pluskajo na breg tvoje samotne gomile! Na svidenje tam, kjer lepše solnce sije!“

Po pogrebu odplavamo od Visa gori ob dalmatinskem obrežju proti Pulju. Po vseh naših ladijah razliva se neizrekljiva radost in neomejeno veselje. Čili dalmatinski mornarji sede v širokih krogih na palubi, prepevajo miloglasne svoje pesmi o Kraljeviču Marku ter se radujejo slavne zmage nad preširnimi, po njih dragej domovini hlepečimi Lahi. In lahno se zibljemo po melodično pluskajočih valovih in jadramo polagoma gori proti skrajnej končini istrskega poluotoka ter dospejemo drugi dan, v nedeljo, proti večeru do brijonskih otokov. Krog in krog nas pozdravljajo iz mogočnih tvrdnjav raznobojni bengalični plameni in visoko v zrak švigajoče rakete; gromiviti klici: „Slava slovanskim junakom! Živio hrabri zmagovalec Tegetthoff in vse avstrijsko pomorstvo!“ doné nam od vseh stranij nasproti. — Cela flota podà se v svojo prejšnjo stajo — v pristanišče pri Fasani, kamor nam od vseh stranij navdušena čestitanja zaradi slavne zmage dohajajo. —

Črez nekaj dnij dobimo povelje, z vsem brodovjem podati se — v Trst, odkodar se nov napád na Lahe in sicer ob enem na kopnem in na morju namerjava. A ker se med tem kratko primirje sklene, katero se vsled mirovnega pogajanja med Avstrijo in Italijo zaradi Benetek podaljša, ostanemo celi mesec tu v tržaškem pristanišču. Tu nas pride vsaki dan mnogo tržaške gospode pozdravljat. V istem času pride iz Meksike cesarica Charlota; ona nas obišče in si naše vsled slednje zmage pri Visu po celem svetu sloveče brodovje ogleda. Konečno nam tržaško mestjanstvo zunaj mesta na lepem vrtu velikansko veselico napravi in nas z obilnimi jedmi in pijačami pogosti, sè smodkami in raznimi drugimi rečmi obdari. Po dokončanej veselici spremlja nas ogromna množica tržaške gospode z dvema godbama in s sijajno baklado skozi celo mesto; povsod doné navdušeni klici: „Ev-viva la eroica marina austriaca!“ „Slava slovanskim pomorcem!“ „Živio junak Tegetthoff!“ — Poleg slavnega 20. julija 1866, ko so si slovanski pomorci pri Visu lovorov venec zmage priborili in z junaškim činom svoje imé v zlato knjigo povestnice zapisali, — ostane nam avstrijskim mornarjem ta dan slovesnosti do hladnega groba v blagem spominu! —

XIII.
Povrat v domovino.

Nekaj dnij pozneje nastane kolera na našem brodovju in podavi mnogo mornarjev. Vsled tega moramo Trst zapustiti in se v bojno pristanišče doli v Pulj podati. Isti dan, ko iz tržaške luke odplujemo, pograbi tudi mene napad kolere; toda hitra pomoč ml odvrne smrtno nevarnost. A itak obležim poldrugi mesec in hiram dan za dnem huje. V Pulj prišedši me prenesó v pomorsko bolniščnico, kjer polagoma zopet okrevam; a zdravniki mi za popolno ozdravljenje velijo zrak spremeniti in dan mi je odpust. Z veselim srcem napotim se v milo in predrago mi domovino. —

Dospevši v Maribor zavijem jo urno proti mojemu rojstvenemu kraju, mimo sv. Petra, doli po Ruperčah, po pesnički dolini, skozi Móčno, mimo Hrastovca, skozi „črni gozd“ proti sv. Lenarta in od tod doli po občinskem pašniku, črez leno tekočo Véliko, ter dospejem črez štiri ure hoda k sv. Trojici.

Dan se nagiblje k večeru, ko se polagoma po strmem hribu cerkvi približujem. Od dalnje hoje upehan, pridem gori na vrh ter se vsedem na leseno klop pod košato lipo.

Cerkev sv. Trojice stoji na visokem, strmem holmu, ki se v osrčju cvetočega raja blagoslovljenih slovenskih goric, prav v sredotočju med Mariborom, Ptujem in Radgono — dviga in je po celem dolnjem Štajerskem najpriljubljenejši „božji pot“, kamor iz vseh stranij in sicer gori iz Ogerskega, Hrvatskega in sim preko Mure iz Nemškega neštevilne množice romarjev prihajajo. Na južnej strani te sloveče romarske cerkve nahaja se dvonadstropni samostan; prvotno je bil tukaj avguštinski red, a leta 1812 se je samostan razpustil in od 1853 je v lasti frančiškanov. Trije zvoniki in sicer dva velika na zadnjej in eden manjši na sprednjej strani cerkve, dvigajo se v sinji zrak. Na vzhodnej strani so navkreber po strmem griču dvojne široke kamenite stopnice. Krasno cerkev obdaja lep trg z blizu petdesetimi ličnimi hišami, ki v dveh vrstah na iztočnej strani stojé; a kakor pri vsaki romarski cerkvi, je tudi tukaj krčma tik krčme. Zavzet stojim tu na prijaznem hribu in se radostno oziram po krasnej okolici, ki se tu pred menoj razgrina. Mične podobe iz davno minolega mi detinstva vstajajo v mojem spominu in mili čutljaji me obhajajo pri pogledu znanih mi prostorov. Tu pred menoj pod hribom širi se rodovito polje, po katerem tiho valovje temno-zelene Vélke med košatim vrbovjem in visokim jelšjem teče: tu smo brezskrbni otroci na paši veselo rajali in igrali. Tam na desno ob znožji senčnega loga leži, krog in krog od plodovitih njiv obdana lepa ves — Porčič, kjer sem kot nedolžen deček po zelenih tratah radostno skakljal in po cvetočih livadah pisane metuljčeke lovil. Nad vesjój proti severu dvigajo se solnčnati holmci porčičkih vinogradov, med katerimi lične viničarske hiše stojé. Milo se mi stori, ko zagledam tam na prijaznem griču med košatovejnimi jablanami priprosto bajto in se spomnem srečnih dnij, ki sem jih v jenem varnem zavetji, v blaženem obližji mile matere preživel. — Dalje gori proti zapadu razprostira se po zelenem brdu ličen trg sv. Lenarta, o katerem ljudstvo mnogo žalostnih prigodeb iz turških bojev pripoveduje. Kot majhen fant slišal sem praviti, da je bilo tú nekdaj veliko mesto, ki se je pogreznilo v pod njim nahajajoče se jezero in da se se današnje dni čuje milo zvonjenje pod zemljoj. Tudi o sedanjem šent-lenartskem zvonu se pripoveduje med ljudstvom, da je imel nekdaj takó močen don, da so ga Turci že od zdaleč slišali, kar jih je toliko razjarilo, da so zvon z zarečim mečem prebôdli. — Zadaj za sv. Lenartom štrli v zrak sivo rjavi hrastovčki grad, kamor so naši pradedje tlako delat hodili in svoj s krvavimi žulji zaslužen denar za desetino nosili. — Tam na levo dviga se na zeleni trati, v tihi dolini ob znožji lepih zavrhskih vinogradov lična cerkev sv. Ruperta in dalje proti jugu-zapadu na visokem holmu moli v sinji zrak bela cerkev sv. Barbare. Više gori proti večeru je Metava, Grušova in Ruperče, kjer po solnčnatih gričih žlahna vinska trta raste. Za temi dviga se mogočno Pohorje, ki je zdaj z nebeškim čarom večerne zarje oblito in se gori proti Koroškemu polahno v rumenem obzorju izgublja. In tu na jugu razprostirajo se po strmem Zavrhu imeniti vino gradi, za katerimi se sinji vrh Boča dviga in nižej doli, ob znožji s trto obraščenih gričev, preko katerih me visoko sleme donatske gore pozdravlja, stoji na zelenem holmcu cerkev sv. Bolfanka. In tam na skrajnem robu hriba, za kojim se krasno ptujsko polje širi, nahaja se cerkev sv. Andreja in dalje sim od juga proti vzhodu dviga se nad rodovitimi goricami na visokem vrhu bela cerkev sv. Antona, od koder je krasen razgled po celem cvetočem raju slovečih slovenskih goric. Tu na iztočnej strani stoji na visokem strmem holmu siva cerkev sv. treh kraljev, pod katero iz tihe doline zvonik sv. Benedikta svojo bliščečo ost proti nebu moli. Dalje zadaj vidi se Negova in zanjo tam doli nad Radgono odločuje se na mračnem večernem obzorju obris Kápele. Tam gori proti severu blišči v večerni zori cerkev sv. Ane na Krembergu in vise gori na vzvišenem vrhu štrli v sinji zrak bela cerkvica Marije snežnice, za katero v rudečem zoru večernega solnca vijoličasto podravsko gorovje plava. — Dolgo stojim ves zamaknem v čarovito sliko te krasne panorame in gledam začudjen po lepi svoji domačiji, nad katero se lahen pajčolan mične večerne zarje ljubeznivo razprostira.

In ko se polagoma večerni mrak na tihe doline vleže in rahli zefir črez zrak popihne, poslovim se, globoko ginen od dobrodejnega utiša te blagoslovljene pokrajine, ter navdušen vzkliknem:

„Kakó si se takó mi prikupila,
Prisrčna moja sladka domovina!
Da mi iz srca tvojega spomina
Čas ne izbriše, in ne druga sila“,

ter se podam po stopnjicah doli po trgu, tija po prijaznem dolu proti domu.

Srcé mi radosti v prsih igrá, ko se približujem ličnej hiši, v katerej sem luč svetá zagledal, ki se ob znožju tihega gaja na cvetočem obrežju bistro šumljajoče Ročice med košatimi jablanami dviga. In glej! veselo mi priskakljajo naproti mili bratci in nežne sestrice in me peljejo v naročje ljube matere, ki me na hišnem pragu željno pričakuje in me uže z daleka radostno pozdravlja. —

XIV.
Poslednji izlet v Cerovec.

V krogu svojih dragih preživim nekaj dnij in si spočijem od prestanih viharjev, ki so se v poslednjem času nad menoj raznesli, ter se okrepčam na duhu in telesu. A ne stane me dolgo v tej selskej samoti. V mojem srcu vname se goreče hrepenenje po svidenju z — Josipino in zbog tega napotim se doli proti — Cerovcu. Petje dobrovoljnih trgačev razlega se krog in krog po prijaznih slovenskih goricah, ko hitim urnimi koraki tija doli v priljubljeni mi kraj. Med potom sanjarim uže o radosti, katero bode moj nenadejani prihod pri Vrazovih, osobito pri Josipini provzročil. Uže uživam sladki predokns veselega najinega svidenja. Čem bližeje prihajam hiši, v kateri me zvesto ljubeča, kakor sem menil, deklica pričakuje, tem burneje pôlje mi srcé. —

Vrazove res da moj nepričakovani prihod silno iznenadi; z neizrekljivo radostjo me sprejmo. A jako se čudim, ko nobene deklice nij videti. Sicer mi takoj na misel pride, da je Vekoslava vsled možitve očetovo hišo zapustila; a kje tiči moja Josipina? Zakaj se ona ne prikaže? Je-li morda kam odšla? — Osupnen vprašam po njej.

„Menda je še na vrtu!“ odvrne mi Vrazovka.

Naglo tečem vun na vrt in planem k bršlinovemu šatoru; a kakor od strele iz vedrine zadene me prizor, ki se tu mojemu pogledu prikaže: — Josipina sedi ljubkáje pri neznanem mi mladenču! Ko mene ugleda, izvije se jej glasni vzklik iz nedrij.

Vsa kri mi šine v glavo, divje mi rojé misli po možganih; strahoviti občutki vro mi v razburjenem srcu. Od ljutosti premagan zakličem nehoté: „Oj ti zvita kača!“ ter jo mahoma pobegnem iz vrta.

Od prevelike bolesti omamljen podam se v zgornje nadstropje in vihram kakor blazen po velikej sobani sim in tam. Ko se nekoliko umirim, usedem se k mizi, zagrabim pero in napišem te-le vrstice:

Besedoprelomnica!

Hrepenenja gnan prihitel sem daleko sim jedva pričakuje trenotka, da te zopet zagledam; a moje oči vidijo te v naročju druzega! To pero je preslabo, da ti popiše bolest, katera mi navzoči tej nezvestobi srcé krči! — To je tedaj plačilo za mojo požrtvovalnost, s katero sem se Vekoslavi odpovedal in svoje srcé izključljivo tebi posvetil?! Tako mi povračaš mojo udanost in vernost, ktero sem hranil do tebe? Med tem, ko jaz bedák noč in dan o tebi sanjarim, laskaš se ti z isto tvojo laži-ljubeznjivostjo drugim! Zvijačno deklé!

Ko vid’la si v naročji sestre svoje
Ljubezni mene vživati veselje:
Goreče so se tebi vnele želje —
Posesti si hotela srce moje,

in prilizovala se, da me sama posedeš; potem pa, ko si me v mrežo zamotala in osvojila, izneverjaš se meni, pozabivaš na-me in prelamlješ dano mi prisego.

Toda bòt z bòtom! méra za méro! Zató:

„Nezvesta! bodi zdrava,
Čolnič po mene plava,
Na barko kliče strél;
Po zemlji varno hodi.
Moj up je šel po vodi,
Mi drug te je prevzèl.“

Bodi srečna z njim, ako si upaš biti:

„Življenje uživaj, doklèr ti je moč.
Mladóst in lepoto, doklèr ti je dano;
Iz hiše se vmičem v temno noč.
Sam — v srci le temna žalost z mano!“

Tvoj prevarjeni Vatroslav.

Dokončavši ta list pograbim vso grmado mojih ljubezenskih, Josipini na čast zloženih pesnij ter je sežgem. Nič več me ne trpi v tej hiši, ki se mi je zdaj pusta in prazna zazdèla. Naglo zagrabim klobuk in palico ter jo pobegnem iz mesta moje nesrečne ljubavi doli proti Ormužu.

XV.
Podrti upi, nove nade.

Ko mimo Mihalovca pridem, spomnim se nekdanjih Lenčkinih besed, ktere mi je pri najinem lanskem razhodu dala na pot, in nov žarek upanja mi posije: morda me ona še ljubi in me še vedno pričakuje? Sej mi je obljubila, „če se kdaj nazaj povrnem, da jo najdem še vedno meni udano in da me bode z veseljem sprejela.“ Z blaženo nadejo podam se gori k Škrjančevim. Ko se hiši približujem, pride mi Milko nasproti in me z neizrekljivim veseljem pozdravi ter v prednjo sobo pelje. Tu me vsi radostno sprejmejo in srčno pozdravijo; a Lenčike nij videti. Ko Milka vprašam, kje bi ona bila, reče mi ta z otožnim glasom: „Lenčike nij več, — omožila se je tja gori v Pohorje ...

„Tedaj se mi je tudi ona izneverila?“ vzkliknem ves obupan.

„In je pred kratkim — umrla!“

„Kaj? Lenčika mrtva?“ sežem mu v besedo.

„Da, da, blagi moj Vatroslav!“ nadaljuje Milko.

„Oče so jo silili k možitvi in siroti se je preveč potožilo po Vas. Ko je iz doma odhajala, naročila mi je, če se kedaj vrnete, naj Vam povem, da Vam vse odpušča; nje srcé je edino za Vas plamtelo.“ Moj edini odgovor je bil zdaj težek vzdihljaj.

Z bolečim srcem se poslovim od Milka in njegove rodbine, ter se otožen spustim po pustem brdu v tiho dolinico, kjer sem pred dvema letoma, v bližini mile Lenčike, prvo svojo ljubezen, najsrečnejše ure svojega življenja prebil. Pri pogledu tega priljubljenega kraja obide me neizrekljiva žalost. Usedem se na pobrežino bistrega vrelca, kjer me je mili pogled Lenčike prvikrat zadel, ter s Stankom Vrazom kličem:

„Vidjam vas opeta; zdravo mi svedj bili,
Vi krajevi meni i ljubavi mili!
Ovdě je dolina, ovdeě in studenac,
Gdě na glavu draga metnula mi věnac.
Evo ti je potok, gdě još viděh lani,
Rajskom svom lepotom gdě sve kolo zani.
Evo je i prizor, gdě zoru čekaše,
I na „dobro jutro“ — „Bog daj“ mi vratjaše.
O gdě si mi, mila, mila kô mio sanak?
Sunce se več smirja, ostavlja me danak.
Tebe nejma, ja sam kô metulj sred travnja,
Što još cvetje traže; ocvalo odavnja.“ —

* * *

Tak je tedaj bil konec moje poetično-umeteljniške, trojedine ljubezni, katere tragični izid sem jaz sam s svojo omahljivostjo zakrivil. Prvima dvema, ki ste z dušo in telom mene ljubile, sem se lahkomiselno iznevéril; tretjej, ki me je s prilizljivostjo omamila, posvetil sem se izključljivo ter se je z vso strastnostjo oklenil. Pravična kazen je bila moj zasluženi delež.

Srce mi je zdaj izgubilo ves pogum; duh ves onemogel; raj mojih najlepših spominov bil mi je kot od kerubima tako rekoč pred nosom zatvorjen. Začutil sem gorjé, kojemu se pravi: samemu biti na svetu. Jel sem hoditi od kraja do kraja, da si preženem bolest srcá. Naposled v meni premaga umeteljnik ljubovnika. „Človeška družba, v kojej sem srčno obolèl, naj me zopet izléči“ — s to mislijo iščem tovarišev, in če mogoče, veseljakov. Taki se mi naključijo na Krembergu, odkoder z njimi grem na Drvanjo k znanemu daleč na okrog rodoljubu: Dominiku Golniku. Tu najdem zbrano veselo družbo slovenskih dijakov, med njimi mnogo sošolcev, znancev in prijateljev, kateri me radostno sprejmejo. V tej dobrovoljnej družbi preživim nekoliko krasnih dnij in nočij, obhajaje v časih globoko pod zemljo, v prostranej kleti, na orjaških sodih, med veselim petjem in žvenkljanjem polnih čašic svoje novo „srčno vstajenje.“ Ko pa se dobrovoljni gostje zopet na vse kraje razkrope, ostanem jaz sam pri gospodarju ter si ogledam izvrstno njegovo posestvo.

Dično poslopje čolnikove hiše dviga se v tihem zavetju prijazne dolinice med Bačkovo, Ihovo in Zagajskim vrhom, na malem griču in je krog in krog z njivami, travniki, goricami in gaji obdano. Pred hišo najužnej strani, nahaja se umetno uredjena in skrbno obdelovana drevesnica, v katerej je silno število vsakovrstnih drevesce nasajenih, na severnej plati pa, ob znožju vinograda, je velika trsnica, kjer se rožje in trsovje zareja. Sploh je po celem posestvu mnogo sadnega drevja nasajenega in povsod se vidijo sledovi umnih gospodarjevih rok.

Z ličnega balkona, ki se na dveh kamenitih stebrih nad hišnimi vrati vzdviguje, je lep razgled proti jugu črez dolino, po katerej se Drvanja v mičnih ovinkih med travniki vije, na obe strani pa se dvigajo valoviti holmci z ličnimi hišami posejani.

Tu mi zopet nekoliko ozdravi srcé, in ko si načrtujem razne plane dalnjega življenja, pride mi zopet — in z mogočno silo — morje na misel.

Kopno se ti je izneverilo; hajdi na mokro! takó mi je velelo srce.

V Pulj dospevši, pridružim se ravno na odplav pripravljajočej vzhodno-azijskej ekspediciji, in odplujem z njo na fregati „Donavi“ proti — Kitaju, tam med dalnjimi kečkavci sreče poskušat. Ko sem odjadral, spominal sem se živo Preširnovih prekrasnih redkov:

„Po morji barka plava,
Nezvesta bodi zdrava,
Sto tebi sreč želim!
Po zemlji srečno hodi.
Moj up je šel po vodi,
Le jádrajmo za njim!“

In takó sem se zopet mokremu svetu podal v naročje. Ako se komu moj namen prenevaren zdi, naj ga tolaži moje prepričanje: da sreča ostaje tu kakor tam enako trmasta, enako nestalna — ženska stvar; koliko pa ženskam upati smemo, prepričal se je ne samo naš vrli Preširen, nego tudi njega gorki čestitelj: Vatroslav.

1. Tedaj so tudi naši umetniki sami nekaj tega krivi. Ur.
2. „Gora“ je prava slovenska cerkev, ki sluje daleč po slov. Goricah. Izmalati jo jo dal zaslužni in poštovani slov. rodoljub, g. korar Markus Glaser. Ured.
3. Izjemo delata Poljak Jan Matejko in Čeh Čermak, ktera uže po svetu slujeta; drugod po Slovanskem se slikarstvo veselo razvija in bode gotovo svoje plode obrodile. Ured.