Iz zapiskov kosmatega reveža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz zapiskov kosmatega reveža.
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 6. februar 1909 (42/29)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Od mraza se tresem kakor do kože ostrižen medved v ledenici, že več tednov nisem imel nič zelenega v ustih — in vendar sem srečen! Krasna se mi zdi tudi zima, odkar ljubim!

Kako neroden in neumen sem bil, dokler nisem spoznal vilinsko lepe gospodične Deteljane! Živel sem kar tako tja v en dan, brez smotra, s trebuhom za zeljem in repo.

Deteljana je iz preodlične rodovine in nosi ušesa pa rep vedno po najnovejši modi. Petnajst mesecev šteje in je najlepša devica Ljubljanskega polja. Seznanil sem se z njo sredi zasneženega zelnika. Ko sem se ji spoštljivo predstavil, mi je povedala prijazno, da je slišala že mnogo lepega o meni, o Zeljanu.

Oh, če le ni že zaročena! Potem gorje meni! Tega ne bi prebolelo moje srce. Oh Deteljana, vedno mislim samo nate, zajklja mojega srca! Še jesti se mi ne ljubi. Čudno!

* * *

Davi sem se zaročil z božanstveno Deteljano. Oni rajsko lepi trenutki ostanejo moji duši nepozabni ... Ko sem ob luninem svitu ves prezebel glodal jablano, je priskakljala Deteljana. Takoj sem se požuril k njej. Vljudno je odzdravila mojemu poklonu in me sramežljivo vprašala, če me kaj hudo zebe.

»Kako bi me moglo zebsti v taki družbi!« sem vzkliknil, dasi sem bil ves premrl od mraza. »Oh, Zeljana, da bi bil jaz tebi tako všeč, kakor si ti meni! Bodi moja!«

Počakaj do februarja, dragi Zeljan!« je zašepetala. Jaz pa sem smuknil bliže in jo strastno poljubil. Vsa srečna sva še dolgo sedela v snegu in se menila o prihodnji sreči. Ko sem se vračal domov, so mi klopotali zobje od mraza in ljubezni.

* * *

Oh, kaj bo, kaj bo! Moja uboga Deteljana je bolna! Prehladila se je revica. Predolgo sva čepela v snegu. Videl je nisem že dva dni. Včasi mislim, da bom obupal. Oh, morebiti dobi Deteljana še pljučnico in umre! Potem bi bil jaz kriv njene prezgodnje — ne, ne, niti misliti ne smem kaj takega!

* * *

Hvala Bogu, Deteljanica moja je zopet zdrava! Komaj že čakam toplejših dni. Včasi me mori ljubosumnost. Moj stric vedno poje: Zajka je varava. Toda kaj bi filozofiral! Zdaj je strašno mraz — 16°. Toda moja ljubezen je vroča kakor solnce pasjih dni!

* * *

Strašno!

Naši sovražniki nam nameravajo odpovedati varstvo lovskega zakona! Nič več nas ne bodo smeli zabavati nedolžni nedeljski lovci. Vsak nas bo smel moriti. Duhovi so jako razburjeni.

Gospod Naglonog, moje Deteljane ošabni oča, je sklical danes shod po § 2. društvenega zakona. Govoril je nekako takole:

Velemožni, velečastiti, presvetli in učeni možje! (Viharno odobravanje. Govorniku čestitajo že vnaprej). Zgodovina našega rodu je tako žalostna, da že ne more biti bolj. Naš najhujši sovražnik je človek, (Fej! Fej!) ta barbar, ki uživa meso svojih soživali, najrajši pa zajčjo pečenko (Hanba!) in jo imenuje kraljico pečenk. Odkar pomnimo, nas zatira, zdaj nas hoče popolnoma zatreti, iztrebiti, uničiti, pokončati! Nedeljski lovec, naš edini prijatelj, nas ne bo smel hoditi več zabavat, temveč nad nas pridejo zares nevarni morilci in ubijalci, davili nas bodo v zankah in lovili v pasteh! (Škandal!) Kdo bi imel še kaj veselja do življenja spričo takih žalostnih razmer. Tudi najbolj vnetemu optimistu mora zmrzniti up na boljšo bodočnost. (Tako je!) Kdor sodi nepristransko, mora priznati, da smo mi zajci vzoren; plemenit narod. Kvečjemu se poravsamo in pokavsamo med sabo. (Res je!) Nikdar ne napadamo drugih, rajši trpimo krivico. Toda kar je preveč, je preveč. Ne vdajmo se — rajši se izselimo! Velecenjena gospoda! Nikarte me ne glejte tako debelo! Kar sem vam povedal, sem prej premislil dodobra. V Abesiniji, dragi rojaki, tam ne love in ne streljajo ubogih zajcev. Abesinci ne jedo zajčevine, narobe, celo prezirajo naše meso. (Slava Abesincem! Živeli!) Ondi se nam ne bo bati človeka, ampak kvečjemu lisice, volka in šakala. Vstanimo zatorej kakor en mož in bežimo v varno Abesinijo!

Govornika so vzdignili navdušeno na rame in ga štuparamo nesli z govorniškega odra. Nato sem se oglasil pa jaz:

Slavni zajci! Moj častiti predgovornik mi je povedal marsikaj prav iz srca in prvi del njegovega duhovitega govora podpišem rad z vsemi štirimi. Vendar pa nikakor in nikakor ne morem biti zadovoljen z njegovim predlogom.

Zdaj pa so zagnali divji šunder in hrup. Večina je odobravala selitev in v kratkem tako oklofutala manjšino, da obunkana in otekla minoriteta ni mogla ziniti nobene več.

Deteljanin oče mi je prepovedal vsak flirt s hčerko. O politika, trikrat prokleta politika!

* * *

Otekel sem še zmeraj, dasi sem pridno deval mrzle ohladke na prizadete dele. To imam od visoke politike!

Oh, in žalostni uspeh mojega govora, moj poraz, je slabo vplival na srce Deteljanino. Kadar jo srečam, mi pokaže hrbet, ki je sicer tudi tako dražesten, da ga je veselje gledati — pa vendar, hm ... Zajklja je varava. Ali res obvelja ta zoprna fraza mračnogledega strica?

* * *

Moje bule in bunke so mi uplahnile in tudi Deteljana ni dolgo kuhala trme. Včeraj sem jo pregovoril, da je šla z mano ob robu gozda plesat menuet. Oh, da me rajša ne bi bila ubogala!

Bil je krasen dan, solnce je sijalo kakor pomladi. Lepo sva plesala pod smrekami in uživala sveži zrak. Pozabila sva na nevarno politiko in gojila samo nežne občutke prve nedolžne ljubezni. Zdajci pa je prilezel dolg mož v elegantni lovski obleki, z naočniki in mufom. Nerodno je lazutal in leseno držal puško.

»Juhu, Zeljana, nedeljski lovec je tu!« sem se obveselil in mu naglo pokazal osla.

On pa pomeri s puško name, jaz se mu radostno namuzam, on sproži in zadene — miserere! — res zadene — mojo Deteljano!

* * *

Moje zlate ljubice, moje Deteljane ni več. Bogve, kje jo je pohrustal njen požrešni morilec.

Koliko sem prebil po smrti nepozabne ljubice, tega ne morem povedati. Napol blazen sem skakal okoli. Polagoma se mi je zopet izvedrilo. Pridružil sem se naši majoriteti. Kdo bi še ostajal v tako nevarni deželi, koder niti nedeljskim lovcem ni več zaupati! Fuimus Troes! Na noge! Le naglo v obljubljeno deželo, v Abesinijo!