Iz vojaške torbe. I. Moj Jože

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz vojaške torbe.
Moj Jože. Spisal Fridolin K—č)

Fridolin Kaučič
Izdano: Slovenski narod, 19. 07. 1888, (21/164)
Viri: dLib 164
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je iz leta 1880. Naš slovenski polk št. 47 bival je kot posadka v Tridentskem kastelu. Močno utrjeno poslopje bilo je nekdaj last mogočnih Tridentskih škofov.

V istih prostorih, kjer so nekdaj bivali škofje s svojimi duhovniki, nastanjeni so bili sedaj avstrijski vojaki in mnogokrat, ko so po dokončanej službi naši fantje lupili za menažo krompir na velikem dvoru, razlegale so se po prostorih kaštela, milo doneče slovenske pesnice.

Dajali smo tudi bližnjim utrdbam, zgrajenim proti Italiji, male posadke, in tako je tudi nekoč odrinila kompanija, katerej sem bil prideljen kot kadetkorporal v utrdbo Civezzano.

Dasi je tu narava prekrasna in nepopisljivo romantična, tekli so nam dnevi vender le jako po­časi. Vežbali smo se ves dan v orožji ter učili vo­jake, kako ravnati z velikanskimi topovi, koji so skozi line moleli svoja ogromna žrela proti blaženej Italiji.

Le poredko pohajal nas je sodrug iz bližnjega Tridenta. Živeli smo, kakor je mogoče v utrdbi, ku­hali in cvrli, in ker sem umel prirejati kaj okusen „guljaš“ in domače koruzne žgance, imenoval me je tedanji blagi moj stotnik pl. R. za svojega dvor­nega kuharja.

Nekoliko dnij pred odhodom v utrdbo Civez­zano končali smo jako težavno novinsko vežbanje. Dasi sem strogo zahteval vsa službena opravila, občeval sem izven službe mnogokrat jako prijazno z moštvom in našel mej mnogobrojnimi novinci dosta blagih značajev in originalov slovenskih. Jeden teh bil je moj „Jože“!

Prve dni po dohodu iz daljne ljube domovine, ko smo ga stoprav utaknili v takrat še belo vojaško suknjo, bil je sila klavern, otožen, poleg pa še strašanski neukreten. Smejali so se mu starejši vojaki in brili ž njim vsakovrstne burke in ludarije — kakor je to pri vojacih že običajno; jaz sem ga pomiloval. Mnogokrat sem opazil, da se je zmuznil iz velike dvorane, kjer je bivalo do sto vojakov ter jo krenil v trdnjavsko grapo. Tam je sedel na go­milo vojaškega ubežnika, ki je bil na istem mestu ustreljen pred nekoliko leti — ter se milo zajokal.

Nekdaj šel sem za njim in ni me opazil prej, nego ko sem neposredno stal pri njem, potolkel mu na ramo ter vprašal: „Jože! Zakaj vender plačeš? Ali te ni sram? Toliko fantov je tu, a vsi so dobre volje in zadovoljni z usodo svojo. — Ne bodi baba!“

Potegnil je z desnico preko zajokanih očij ter tako milo uprl v me svoje modre lepe očij, da me je kar pretreslo.

„Vsaj je ne poznate!“

„Koga?“

„I koga? Sosedove Rezike! In oni trapasti Tone lazi za njo!“

Zaškripal je z zobmi. „To ga bom! To ga bom!“

Tolažil sem ga, zatrjeval mu, da na veke ne ostane v tem pustem kraji, da tudi mene in drugove najine stotero vezij veže na prelepo do­movino, toda prisega dana cesarju nam veli, da storimo vsak svojo dolžnost kakor moč.

In od tistega dne oklenil se me je z ganljivo udanostjo ter postal mi sluga.

Udan mi je bil moj „Jože“. Vse, kar koli sem poželel, storil mi je, vsako povelje izvršil nemudoma. A ko sem nevarno obolel, ni se ganil od moje po­stelje. Noč in dan sedel je poleg mene, obkladal mi glavo z mokro krpo ter pripovedoval mi povesti iz domovine, vedno iz domovine, kamor ga je vleklo bolno srce.

Nekega dne, popoludan, sedel sem v malej sobi kasarne svete Magdalene v pogovoru s pre­dragim, 1882. leta umršem prijateljem Ivanom Fricejem, jako nadarjenim vrlim Slovencem, ki počiva pozabljen na Ljubljanskem pokopališči, in kojemu je povodom smrti naju predragi prijatelj, gosp. Fran P—k, sedaj načelnik postaji na Savi, položil v imenu Mariborske čitalnice krasen s trobojnico nakičen venec na gomilo.

Bilo je okolu 6. ure, ko potrka nekdo na vrata, — v sobo stopi moj „Jože“. V desnici držal je komadič papirja, v levici nosil pol litra črnega Tridentinca. Opazivši tovariša hoče oditi.

„No Jože, kaj pa hočeš?“ ga vprašam.

Stiskal je papir in steklenico pod pazduho, neokretno sukal se na peti desne noge.

„Nič se ne sramuj, Jože;“ „le povej, kaj ti je na srci.“

„Prosil bi Vas gospod, da bi jej pisali, a to-le prinesel sem Vam.“ Nikakor nesem hotel užaliti blage prostaške duše. Poučil sem ga, da se višjim ne sme donašati daril, natočil kozarce ter želel mu na moj račun prinesti bokal najboljšega rujnega Tridentinca.

„Kaj pa naj pišem, Jože?“

Namuznil se je in mi šepnil na uho: „Vsaj to sami najbolje veste! Pišite jej, da me naj počaka, da se mi ne izneveri — drugače — ga ubijem onega bogatega postopača, ki lazi za njo — ubijem!“

Spisal sem mu list ter prebral mu ga. Zado­voljen je bil z vsem, le konec ni mu ugajal. Skle­niti sem moral tako-le: „Podam Ti roko čez hribe in doline in ostanem do mrzlega groba Tvoj Jože Dvornik.“

Odrinili smo na laško mejo. Gori na visoki skali, kakor orlovo gnezdo sedi utrdba Civezzano, a doli pod njo v soteski nahaja se mala v skalo usekana utrdba, ki preči cesto. Njej na desno penijo se po skalinah valovi deroče Ferzine.

Prišedši v Civezzano bilo je vse čilo in zdravo. A le kratek čas je trajalo to, in skoro je zbolelo zaporedoma 5 vojakov na vročinskej bolezni, mej temi tudi moj „Jože“.

Ni hotel uleči se. Prigovarjal sem mu, da naj gre v posteljo, a trdil je, da je zdrav. Kmalu so ga zapustile moči in legel je tudi on.

V noči od 14. na 15. dan decembra umrl nam je prostak. Poslali smo v bližnjo vas Cognolo po civilnega zdravnika. Zaukazal je, da moramo vse bolnike nemudoma prepeljati v Trident ter da mora tudi kompanija zapustiti utrdbo. Poročili smo to v Trident.

Bolnike so odvedli ua to v bolnico Tridentskih usmiljenih sestrá in kmalu potem je tudi kompanija odpotovala v Trident.

Bilo je 25. decembra meseca. Sedel sem pred kavarno „Vioco“, ko pride po me vojak iz bolnice ter mi javi, da moj Jože umira ter da želi, da bi prišel še jedenkrat k njemu.

Dasi je bilo strogo zabranjeno hoditi k bol­nikom, šel sem ipak le k njemu. Moral pa sem se prepirati z jezično italijansko predstojnico bolnice skoro pol ure, predno sem smel ustupiti. V neza­vesti ležal je moj „Jože“ na postelji. Sedel sem k njemu. Glava bila mu je otekla in goreča. Nekaj hipov mu je malo odleglo — zavedel se je ter me spoznal.

„Gospod! hvala Vam, da ste prišli. Oj, umrl bom, umrl in tako daleč od rojstne mi vasi!“

Tolažil sem ga.

„Prosim Vas, pišite jej, da jej odpustim. Ni mi odgovorila in pretekla sta dva meseca, odkar ste jej pisali! In nič odgovora, nič! Odpustim jej, odpustim. Pišite jej, da sem jo imel rad, oj tako neskončno rad!“

In utrnila se mu je solza. Odpel si je srajco, — pomagal sem mu — ter si odvezal mal, na črni niti viseč križec, kateri je nosil na prsih.

„To-le mi je prinesla pred 12 leti s svete Gore ranjca mati ter posvarila me, da naj nikar ne pozabim Boga. E, pa saj sem rad molil, zmirom rad.“

Umrl je še tisto noč.

Drugi dan se je pomikal po Tridentskih ulicah vojaški sprevod.

Godba je svirala žalostinke; pred vojaškim vozom korakal je jeden „vod“, za vozom pa sva stopala s stotnikom. Vrgel sem pest tuje črne zemlje na priprosto krsto, in solza se mi je ukradla in padla na gomila jednega najblažjih značajev. In ko sem prišel domov, sedel sem ter pisal jej, da jej odpusti vse — pisal, da smo zagrebli Jožeta v tujo tirolsko zemljo.