Iz vojaške torbe

Iz vojaške torbe Fridolin Kaučič

Objavljeno pod imenom Fridolin K—č.

Izdano:	Slovenski narod 21/164, 175; 1888
Viri:	dLib 164, 175, 180,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moj Jože

Bilo je iz leta 1880. leta. Naš slovenski polk št. 47, bival je kot posadka v Tridentskem kastelu. Močno utrjeno poslopje bilo je nekdaj last mogočnih Tridentskih škofov.

V istih prostorih, kjer so nekdaj bivali škofje s svojimi duhovniki, nastanjeni so bili sedaj avstrijski vojaki in mnogokrat, ko so po dokončanej službi naši fantje lupili za menažo krompir na velikem dvoru, razlegale so se po prostorih kastela, milo doneče slovenske pesnice.

Dajali smo tudi bližnjim utrdbam, zgrajenim proti Italiji, male posadke, in tako je tudi nekoč odrinila kompanija, katerej sem bil prideljen kot kadetkorporal v utrdbo Civezzano.

Dasi je tu narava prekrasna in nepopisljivo romantična, tekli so nam dnevi vender le jako počasi. Vežbali smo se ves dan v orožji ter učili vojake, kako ravnati z velikanskimi topovi, koji so skozi line moleli svoja ogromna žrela proti blaženej Italiji.

Le poredko pohajal nas je sodrug iz bližnjega Tridenta. Živeli smo kakor je mogoče v utrdbi, kuhali in cvrli, in ker sem umel prirejati kaj okusen „guljaš“ in domače koruzne žgance, imenoval me je tedanji blagi moj stotnik pl. R. za svojega dvornega kuharja.

Nekoliko dnij pred odhodom v utrdbo Civezzano končali smo jako težavno novinsko vežbanje. Dasi sem strogo zahteval vsa službena opravila, občeval sem izven službe mnogokrat jako prijazno z moštvom in našel mej mnogobrojnimi novinci dosta blagih značajev in originalov slovenskih. Jeden teh bil je moj „ Jože“!

Prve dni po dohodu iz daljne ljube domovine, ko smo ga stoprav utaknili v takrat še belo vojaško suknjo, bil je sila klavern, otožen, poleg pa še strašanski neukreten. Smejali so se mu starejši vojaki in brili ž njim vsakovrstne burke in ludarije — kakor je to pri vojacih že običajno; jaz sem ga pomiloval. Mnogokrat sem opazil, da se je zmuznil iz velike dvorane, kjer je bivalo do sto vojakov ter jo krenil v trdnjavsko grapo. Tam je sedel na gomilo vojaškega ubežnika, ki je bil na istem mestu ustreljen pred nekoliko leti — ter se milo zajokal.

Nekdaj šel sem za njim in ni me opazil prej, nego ko sem neposredno stal pri njem, potolkel mu na ramo ter vprašal: „ Jože! zakaj vender plačeš? Ali te ni sram? Toliko fantov je tu, a vsi so dobre volje in zadovoljni z usodo svojo. — Ne bodi baba!“

Potegnil je z desnico preko zajokanih očij ter tako milo uprl v me svoje modre lepe očij, da me je kar pretreslo.

„Vsaj je ne poznate!“

„Koga?“

„I koga? Sosedove „Rezike!“ In oni trapasti Tone lazi za njo!“

Zaškripal je z zobmi. „To ga bom! to ga bom !“

Tolažil sem ga, zatrjeval mu, da na veke ne ostane v tem pustem kraji, da tudi mene in drugove najine stotero vezij veže na prelepo domovino, toda prisega dana cesarju nam veli, da storimo vsak svojo dolžnost kakor moč.

In od tistega dne oklenil se me je z ganljivo udanostjo ter postal mi sluga.

Udan mi je bil moj „Jože“. Vse kar koli sem poželel, storil mi je, vsako povelje izvršil nemudoma.

A ko sem nevarno obolel, ni se ganil od moje postelje. Noč in dan sedel je poleg mene, obkladal mi glavo z mokro krpo ter pripovedoval mi povesti iz domovine, vedno iz domovine, kamor ga je vleklo bolno srce.

Nekega dne, popoludan, sedel sem v malej sobi kasarne svete Magdalene v pogovoru s predragim, 1882. leta umršem prijateljem Ivanom Fricejem, jako nadarjenim vrlim Slovencem, ki počiva pozabljen na Ljubljanskem pokopališči, in kojemu je povodom smrti naju predragi prijatelj, gosp. Fran P—k, sedaj načelnik postaji na Savi, položil v imenu Mariborske čitalnice krasen s trobojnico nakičen venec na gomilo. — — — — — — — — —

Bilo je okolu 6. ure, ko potrka nekdo na vrata, — v sobo stopi moj „Jože“. V desnici držal je komadič papirja, v levici nosil pol litra črnega Tridentinca. Opazivši tovariša hoče oditi.

„No Jože, kaj pa hočeš?“ ga vprašam.

Stiskal je papir in steklenico pod pazduho, neokretno sukal so na peti desne noge.

„Nič se ne sramuj, Jože; le povej, kaj ti je na srci.“

„Prosil bi Vas gospod, da bi jej pisali, a to-le prinesel sem Vam“. Nikakor nesem hotel užaliti blage prostaške duše. Poučil sem ga, da se višjim ne sme donašati daril, natočil kozarce ter želel mu na moj račun prinesti bokal najboljšega rujnega Tridentinca.

„Kaj pa naj pišem Jože?“

Namuznil se je in mi šepnil na uho: „Vsaj to sami najbolje veste! Pišite jej, da me naj po čaka, da se mi ne izneveri — drugače — ga ubijem onega bogatega postopača, ki lazi za njo — ubijem!“

Spisal sem mu list ter prebral mu ga. Zadovoljen je bil z vsem, le konec ni mu ugajal. Skleniti sem moral tako-le: „Podam Ti roko čez hribe in doline in ostanem do mrzlega groba Tvoj Jože Dvornik"

Odrinili smo na laško mejo. Gori na visoki skali, kakor orlovo gnezdo sedi utrdba Civezzano, a doli pod njo v soteski nahaja se mala v skalo usekana utrdba, ki preči cesto. Njej na desno penijo se po skalinah valovi deroče Ferzine.

Prišedši v Civezzano bilo je vse čilo in zdravo. A le kratek čas je trajalo to, in skoro je zbolelo zaporedoma 5 vojakov na vročinskej bolezni, mej temi tudi moj „Jože“.

Ni hotel uleči se. Prigovarjal sem mu, da naj gre v posteljo, a trdil je, da je zdrav. Kmalu so ga zapustile moči in legel je tudi on.

V noči od 14. na 15. dan decembra umrl nam je prostak. Poslali smo v bližnjo vas Cognolo po civilnega zdravnika. Zaukazal je, da moramo vse bolnike nemudoma prepeljati v Trident ter da mora tudi kompanija zapustiti utrdbo. Poročili smo to v Trident.

Bolnike so odvedli na to v bolnico Tridentskih usmiljenih sestra in kmalu potem je tudi kompanija odpotovala v Trident.

Bilo je 25. decembra meseca. Sedel sem pred kavarno „Vioco“, ko pride po me vojak iz bolnice ter mi javi, da moj Jože umira ter da želi, da bi prišel še jedenkrat k njemu.

Dasi je bilo strogo zabranjeno, hoditi k bolnikom, šel sem ipak le k njemu. Moral pa sem se prepirati z jezično italijansko predstojnico bolnice skore pol ure, predno sera smel ustupiti. V nezavesti ležal je moj „Jože“ na postelji. Sedel sem k njemu. Glava bila mu jo otekla in goreča. Nekaj hipov mu je malo odleglo — zavedel se je ter me spoznal.

„Gospod! hvala Vam, da ste prišli. Oj, umrl bom, umrl in tako daleč od rojstne mi vasi!“

Tolažil sem ga.

„Prosim Vas, pišite jej, da jej odpustim. Ni mi odgovorila in pretekla sta dva meseca, odkar ste jej pisali! In nič odgovora, nič! Odpustim jej, odpustim. Pišite jej, da sem jo imel rad, oj tako neskončno rad!“

In utrnila se mu je solza. Odpel si je srajco, — pomagal sem mu — ter si odvezal mal, na črni niti viseč križec, kateri je nosil na prsih.

„To-le mi je prinesla pred 12 leti s svete Gore ranjca mati ter posvarila me, da naj nikar ne pozabim Boga. E, pa saj sem rad molil, zmirom rad“.

Umrl je še tisto noč.

Drugi dan se je pomikal po Tridentskih ulicah vojaški sprevod.

Godba je svirala žalostinke; pred vojaškim vozom korakal je jeden „vod“, za vozom pa sva stopala s stotnikom. Vrgel sem pest tuje črne zemlje na priprosto krsto, in solza se mi je ukradla in padla na gomila jednega najblažjih značajev. In ko sem prišel domov, sedel sem ter pisal jej, da jej odpusti vse — pisal, da smo zagrebli Jožeta v tujo tirolsko zemljo.

Ranjenec

Po bitvi je bilo pri Novari.

Boj je bil končan. Pijemontezi pobiti, — razkropljeni; — zemlja napojena z vročo človeško krvijo.

Nebeškega sveta kraljica pošiljala je zlate svoje žarke na zemljo, ki so krasoto svojo izlivali skozi visoka okna cerkve svete Rozalije.

Pa kaj je solncu mar človeško gorje? Pred velikim oltarjem brli večna luč; po tleh pa leže ranjenci. Avstrijanec leži mirno poleg Pijemonteza; ugasnilo je besno sovraštvo v junaških prsih; tu v božjem hramu čuti je le jok, stok, molitev i preklinjanje. — ....

Tam v kotu cerkvenem leži ranjen Pijemontez. Glava počiva mu na spovedničnej stopnici. Krasna mlada deva kleči poleg njega, ter mu ganljivo šepeče na uho. Lahen smehljaj poigra tu pa tam po bledem obličji ranjenčevem, da se mu za hip posvetijo beli zobje, — a skoro potem naseli se mu zopet globoka bol in tuga na lice.

Očividno izprašuje deva o nečem vojaka, do vratu zavitega v volneno odejo, o čemer jej odgovoriti neče, kajti vedno stresa z glavo.

„Povej mi Karlo, oj povej mi, kje Te boli? Vsaj zopet ozdraviš skoro; povej mi vendar, kje si ranjen?“

Toda on le strese z glavo.

„Oj govori vender“, nadaljuje deva z rosnimi očmi. „Podaj mi svojo roko!“

Izmotal je desnico iz odeje.

„Tako, to je desnica, sedaj podaj mi tudi levo svojo roko, ljubi Karlo!“

Potegnil je tudi levico izpod odeje. Ganljivo strastno mu poljublja ona obe roki.

„Hvala ti Madonna!“ vikne deklica. „Kako smo se bali, da so ti odstrelili roko. Bogu bodi hvala!“ In udrle so se jej goste solze, a po mladem lici ranjenega Italijana šinila je trpka, huda bolest.

„Pa vsaj sva“, nadaljuje ona, „predvčerajnem, ko se je streljalo tako silovito, s Terezino klečali ter presrčno molili za Te! Včeraj že hotela sem z materjo k Tebi; a ko se mi je vrnil brat, — samega strahu bil je še bledejši od Tebe, — pravo za pravo nesi ti tako bled, ljubi Karlo;“ prekine se nagloma, ter mu tresočo roko pogladi lase, „da, ko je tedaj prišel brat, ter povedal nam, da si ranjen; niso me hoteli sabo. Tudi danes oddaljila sem se skrivoma, da vidim, kaj jo z mojim ljubim presrčnim Karlom.“

Tako besedici deva. Vojaku pa se pogosto utrinjajo solze. Miga jej z roko, naj se oddalji. Toda ona neče umeti tega znamenja, ter mu popravlja ležišče.

„Tebi so vsaj dali nekako posteljo“, šepeče dalje. Drugi leže večinoma na slami. Potipa z rokama pa ležišče. Na jedenkrat se zgane smrtno bleda.

„Karlo, ljubi Karlo!“ prosi ga, „stegni svoji nogi; ne smeš si jih tako zelo sključevati, Karlo!“

„Ne morem, oj Madonna! Kroglja iz topa me je zadela“, odgovarja jej medlo.

„In odtrgala ti je levo nogo?“ vpraša ona. Oko jej je suho, strmeče.

„Da,“ odgovori on kljubovaje, ter pogleda v vis, „levo mojo nogo — desno nogo — obe — obe!“

Z lahnim vsklikom, ki je pa ipak le trgal srce, zgrudi se deva ob postelji. Menih, ki ju je bil poslušal stopi bliže, ter jo dvigne. „Umiri se hči moja“, pravi, „Bog je usmiljen.“

A ona odmaje z glavo ter reče tiho : „V štirih tednih bila bi najina poroka!“

Menih posadi jo na stopnico spovednice, potegne si z rokavom preko rujave brade, pak se počasi in teškim korakom oddalji po ladji cerkveni. Starka pribiti zdajci k postelji mladega vojaka, ter sede poleg deve ob spovednici. Bila mu je mati. Ni besede ni spregovorila trojica, dolgo, dolgo časa.

Potem pa ja jame tolažiti stara ženica. Strastno pazno posluša jo mlada deva, a ranjenemu ubožcu le bridek smehljaj kroži ob ustnih.

Dolgo sedeli so tako. — —

Dva dni kasneje pa je ubogi Karlo na veke zatisnil oči.

Tam zunaj so ga zagrebli pri bojnih tovariših pod malim lesenim križem, kateri je stavila ljubezen vojakov umrlemu svojemu drugu. Na gomili pa je klečala deva, ter rosila novi grob solzami čistimi, kakeršne je jokati le angelju samemu.

Kdo razume slovenski?

„Eins, zwei, eins, zwei!“ kričali smo na vežbališči „Piazza d'armi“ v Trideutu inštruktori, tako nas nazivlje novi pravilnik; — preje so nam rekali „abrichter“, — ter učili nerodne novince, kako treba prestavljati podkovano obuvalo, katero jim je tičalo na sila neukretnih nogah, na trda tla, uprav po vojaškem predpisu.

Kar se prikaže pri uhodu na suhem kljusetu, prava pravcata Don Quixottova „Rosinante“, katerej je bil i rep do cela izpuljen, naš strogi major X.

Sedaj smo pa še huje kričali „eins, zvei, eins, zwei!“

„Gospoda moja kdo od Vas dobro ume slovenski?“ vprašal je obrnivši s k navzočnim častnikom.

„Jaz!“ oglasi se nadporočnik F.

„Ich benöthige einen Pferdewarter, fragen Sie die Leute, wer mit Pferden gut umzugehen versteht?“

Takoj je potihnilo kričanje, na povelje nadporočnikovo stopali smo vsi drug za drugim proti njemu . „Habt Acht!“ — Kdor izmej Vas zna s konjem dobro okolu hoditi, naj stopi naprej!“

Takoj je izstopila četvorica, a oglasil se je le najpogumnejši in gotovo tudi najnerodnejši novinec iz moje vrste.

„Dosti sem že okolu hodil z očetovim konjem, ko smo orali, kajti bil je slep — moral sem ga torej voditi, ker vajetov niti poznal ni.“ —

„Hier dieser Mann Herr Major!“

In moj novinec postal je majorjev konjski strežaj, da si je o konjih toliko umel, kakor zajec na boben .....

„Utonil je.....“

Ukazano je bilo, da se gonijo vsak dan cesarski konji kopat v Dravo. Tudi mojega stotnika sluga vodil je običajno gospodarjevega konja tja. Bil je vroč poleten dan. S stotnikom sedela sva v pisarni. Baš mi je narekoval nekov ukaz, ko pridrvi ves spehan korporal v sobo, ter se postavi pred stotnika.

„Gospod kapitan, pokorno javim, da je utonil“......

„Kaj? Utonil? Moj šarec utonil?“ je stotnik, zakričavši prestrigel desetniku besedo, skočil v kvišku, udaril s sablo ob tla, ter zaklel robato.

„Ne konj Vaš, gospod kapitan, nego Vaš sluga, ko je kopal konja.“

„A tako! Sluga!“ In pomiril se je takoj, ter obrnivši se k navzočnemu naredniku mirno dejal: „Komandirajte mi druzega vojaka za konjskega strežaja . . . .“

Zapalil si je smodko, obrnil se k meni ter hladnokrvno rekel: „Kadet! pišite dalje““ ....

Slovenka v tirolskih gorah

Kdor ni nosil suknje vojaške, puške na rami, telečak nanj ; kdor ni vežbal se po torišči uprav podobnem takozvanemu „mrtvemu morju“, — golemu krasu o poletnem času pri 33 stopinjah R. — ta ne ve, kaj je vojak peščak!

Bilo je 2. dan julija meseca 1881 leta, ko smo po skalnatih tirolskih gorah podili sovražnika, kateri je v znak sovraga imel vojaške čepice ovite z belim trakom.

Solnce je pripekalo, mučno vroče nam je bilo, in žeja nas je nadlegovala tako silno, da se je prilepljal jezik. Oj kako smo si želeli bistrega studenca, da bi si ogasili nestrpno žejo, ter se okrepčali vsaj nekoliko, s trobačem prišla sva k čednej bajti, hotela sva prositi pred tiho stoječo zagorelo bujno ženo požirka vode.

„La prego di darmi un pichiere di agua!“ rečem ženi. Ona pa mi pokaže vrsto belih zob ter mi prijazno smijoč se odgovori v gladkej slovenščini: „Dragi rojak, poslužiti Vas hočem s kislim mlekom!“

Toliko da mi ni padla puška, na kojo sem se bil naslonil, iz rok, tako sem ostrmel. Ni mi moč opisati čutev mojega srca, tako sem presenečen bil ko mi je prvikrat udaril na uho mili materinski glas iz nežnih ženskih ust v dalnej tujini!

Služba in čas nesta dopuščala, da bi se spuščal z ženo v daljši pogovor, a toliko sem zvedel, da jej je zibelj tekla v siromašni bajti na obalih Savinje, da se je v Celji seznanila z laškim zidarjem, omožila se, ostavila slovensko zemljo, ter preselila se v skalnate Tirole. —

Vežbali smo še dalje a misli moje neso bile več pri vaji.

To je zapazil takoj i moj stotnik, kajti bil se je na me zadrl.

Misli moje bile so ondaj le pri tebi domovina jedina, krasna!

Slovenski jezik

Praznovali smo rojstveni dan presvetlega cesarja v utrdbi „Bueco di vella“. Saj veste da je to za nas vojake „sveti dan“. Orožje počiva, vse je opravljeno praznično, topovi se bleste, ter so okinčani z zelenim bršljanom.

Vse je veselo, vse se raduje! V kuhinji pa nad ognjiščem obrača na dolgem ražnji pečenko izvanredno čedno opravljen kuhar z belo čepico na glavi, kakeršne nosijo francoski kuharji. A čepica mu je zlepljena le iz starega papirja, starih regimentskih ukazov.

Jedva pokuka solnce izza gora, potegnejo vojaci veliko cesarsko zastavo na visoki drog, — topovi zagrme proti Italiji, da i tam vedo, da danes praznuje avstrijsko vojaštvo rojstni dan najvišjega poveljnika armadi. Tam izven utrdbe puši v senci tropa vojakov, ter se pomenkuje; drugi zopet pripravljajo in čiste čutare, kajti danes bodemo ga pili i mi. A tudi za torila (Menageschaile) je danes prazničen dan; pobira jih „inspekcija“ s polic, s katerih mole svoja prazna, požrešna žrela proti stropu, ter jih postavlja zaporedoma po vojaškem dostojanstvu vlastnikovem na belo desko, tako da je vodnikova prva, korporalova druga i. t. d. - on že že ve zakaj.

Vesel sem bil tisti dan tudi jaz in popoludne mahnila sva jo iz Tridenta s tovarišem, ki me je bil posetil, v bližnji trg L. V krčmi naročila sva bokal Tridentinca, napijala cesarju, državi, domovini in prijatelj P. nevajen močne kapljice se je nalezel nekoliko.

Gostilna bila je napolnjena z L. skimi odličnjaki trdimi Lahi in Lahoni, a prijatel P. prične navzočne obirati, seveda le v slovenskem jeziku.

Pozno v noč odšla sva veselo popevajoč. Zelo sem se začudil prihodnji dan, ko me pozove stotnik na raport, ter mi prečita pritožbo okrajnega sodnika, v katerej so bile do malega navedene vse psovke, s katerimi je moj sodrug Italijane počastil prejšnji večer ....

Ostro me je pokaral, ker mu nesem prepovedal obirati Lahov, o to je bilo tudi vse, pritožbo je pa vrgel nekamo, da Vam kraja niti navesti ne morem, niti ne smem.

Premišljeval sem ves dan, kdo za Boga v tem laškem zapuščenem gnezdu vender le ume slovenski?

Na večer mi je povedala natakarica v onej krčmi, nemška Tirolka, nam vojakom jedino prijazna duša v vsem trgu, da je bil oni osodopolni večer v gostilni prisoten pisač okrajne sodnije rodom dalmatinski Hrvat, zagrizen rudeč Italijan, ki je bil ovadil prijatelja mi in mene.