Iz spominov na polminulo dobo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz spominov na polminulo dobo
Ivan Hribar
Izdano: Domovina, 1918
Viri: št. 5, 6, 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Bilo je to 17. avgusta 1914. Po obedu sem se na senčnem prostoru svojega obširnega vrta potopil v razmišljanje.

Prejšnjega dne sem se bil pripeljal v Cerklje. Zahotelo se mi je miru na kmetih in osvežujočega gorskega zraka; moja duša je hrepenela po naših krasnih planinah. Vse to sem zdaj imel. Toda neke notranje razburjenosti se nisem mogel iznebiti od dneva, ko je bila Srbija napovedala vojno. Slutil sem, da vzplameni ves svet.

Ko je došla vest, da je Anglija napovedala vojno Nemčiji, me je posetil župan dr. Tavčar. Pod svežim vtiskom te vesti sem mu dejal:

»Saj je to največja katastrofa, ki je po vesoljnem potopu zadela človeštvo. Morda ji je bila podobna črna smrt – toda«, takoj sem se popravljal – »ne, ne, črna smrt ni uničila toliko človeških življenj, kolikor jih uniči ta vojna«.

Iste besede sem ponovil dan kasneje v pisarni banke »Slavije«. Te misli se že nikakor nisem mogel otresti. Ona je bila vzrok, da sem dne 6. avgusta 1914 v utemeljenem dopisu sporočil – visokemu mestu na Dunaju, kaj nas čaka.

Pa sem se spomnil, da sva pred nekaj dnevi sedela prav tukajle pri obedu v mirnem, toda drug do drugega nezaupnem razgovoru z višjim policijskim komisarjem iz Ljubljane. Ko je preiskal moje ljubljansko stanovanje, je zaželel preiskati tudi mojo hišo v Cerkljah. Kot vljuden, družabno olikan človek in dober patrijot, ki je vselej rad podpiral državne urade v izvrševanju njih uradnih dolžnosti, sem ga vzel na svoj avtomobil ter mu ponudil svojo gostoljubnost. Da se je ob tej priliki spretno trudil dognati moje misli, celo tiste, ki jih ni bilo, mu kot policijskemu uradniku nisem zameril.

Vendar sem se vpraševal zdajle: »Čemu se policija tako zanima zate? Imaš morda postati žrtev vojne?«

In spomnil sem se onih nekaj sto rojakov in rojakinj, pa hrvaških in srbskih bratov in sester, o katerih so mi pripovedovali, da so jih privedli na ljubljanski grad.

S tem gradom, ki tako znamenito gospoduje nad Ljubljano in daje vsej širni okolici neko značilnost, sem imel nekdaj velike načrte. Hotel sem ga storiti ognjiščem, ki bi ožarjalo vso slovensko domovino s prosveto in kulturo. Zdaj je dobil ta grad drug namen: tudi ta namen raznese njegov sloves po vsej slovenski domovini in še daleč preko njenih mej.

»Kaj, če bi tudi zate pripravljali ondi prostorček?« se je oglasil notranji glas iznova. »Bil si vedno zvest sin svojega naroda; nikdar nisi skrival svojih slovanskih simpatij ... E, pa šta Bog dade!« sem šepnil pred sebe, zamahnil z roko in odšel preko dvorišča v hišo.

Jedva sem sedel za pisalno mizo, je nekdo potrkal.

Na moj odziv je vstopila gospa poštarjeva. Imel sem namreč poštni urad v svoji hiši in poštarjeva žena je bila moja posestrima.

»Ali se vrneš še danes v Ljubljano?« me je vprašala posestrima.

»Da, in kaj –?«

»O, nič!« je bil njen odgovor. Toda na njenem licu sem opazil znake zadrege.

Misleč, da želi, naj bi ji kaj oskrbel, a da se obotavlja, mi to povedati, jo vprašam:

»Morda si česa želiš?«

»O, ne. A ti res odpotuješ še danes?«

»Da, ob petih.«

»Torej se še vidiva.«

In odhitela je. Zmotila me je, in ni se mi dalo pisati, k čemur sem se bil pripravil.

Odšel sem torej zopet na vrt. Krenil sem k paviljonu. Jako rad sem se mudil ondi zaradi krasnega razgleda po divnolepi, naravnost očarjajoči gorski panorami. Pa tudi še iz drugega povoda. Tu sem pred leti našel okrevanje po težki bolezni, ko so že zdravniki proglasili nad mano smrtno razsodbo. Toda ušel sem jim v Cerklje. Tik paviljona na svojem vrtu sem si dal prirediti ležišče in ondi sem ležal, bolj mrtev ko živ, od ranega jutra do solnčnega zatona na junijskem solncu. In glej: medtem ko so po Ljubljani govorili, da me pač že kmalu pokopljejo, so se mi množile telesne moči od dne do dne in po preteku tedna sem že zopet posedal za mizo na vrtu.

Čudno ni torej, da se mi je ta prostor posebno priljubil. Tudi zdaj sem sedel tja. Moj pogled je ležal na prekrasni skupini Grintavca in Kočne. In vzduh je bil čudovito čist in prosojen, kakršen je v tej dobi le redkokdaj. Na jasnem, modrem nebu niti oblačka, na zemlji niti vetreca.

In zopet sem se spomnil višjega policijskega komisarja v Ljubljani. Tudi on je sedel tukaj in ni mogel najti besed občudovanja za to čarobno, svobodno prirodo, ki se je prostirala naokoli.

Iz polsna me je zbudil glas šoferjev, ki je javljal, da je pet.

Še en pogled na gore ... Ali, kaj je to? Čemu mi je toli tesno v srcu? Še nikoli, kadarkoli sem odhajal v Ljubljano, mi ni bilo tako.

Urno sem prekoračil vrt. Poleg pritličnih duri pod pristreškom sem zagledal gospo poštarjevo.

»Ti torej res odhajaš?« me vpraša. Njen glas ima poseben, doslej neznan mi zvok.

Pogledam jo. Kakšen izraz v obličju! Take še nisem videl.

»Da, jutri imam važne opravke.«

»In v Ljubljano se pelješ?«

»Da. – Toda dolgo menda ondi ne vzdržim. Morda se vrnem že jutri na večer.« 

»Jutri se vrneš torej?« se je čudila gospa poštarjeva in se zasmejala. Toda ne s svojim navadnim, veselim nasmehom. Zadušeno, z bolestnim izrazom okoli ust, nekako plašno.

»Tedaj v Ljubljano pojdeš in jutri se zopet vrneš?« vpraša iznova in ustnice se ji gibljejo nemo dalje. Kakor po obedu, se mi zdi tudi sedaj, da bi mi rada nekaj povedala.

A vprašati nisem utegnil več. Šofer je že zavozil okoli, motor je zahrupel. Zakličem »Zbogom!« in sedem v avtomobil. Šofer je spravil motor v tek in avtomobil je zdrčal skozi velika vrata z dvorišča.

Gospa poštarjeva stoji zdaj na nasprotni strani hiše ob vhodu v poštni urad. Neštetokrat sem se vozil od tod, a še nikoli je nisem videl ondi. Čemu neki se danes tako zanima zame? Ta misel se mi je vrinila za hip, a že je nisem razpredal dalje.

Po vojaško salutiram. Avtomobil hiti hitreje in hitreje, za trenotek zavije okoli kaplanije ter drvi po cesti v smeri k Ljubljani.[1]

II.[uredi]

Ko vstopim v banko in odložim avtomobilno opravo, vprašam, je li kaj novega.

»Nič, kar bi bilo vredno omenjati,« odgovori moj pisarniški namestnik.

Iz sosednje sobe pa pokaže drug uradnik svoj preplašeni obraz in pripominja boječe:

»Policija hodi okoli hiše.«

»Policija?« se okrenem k pisarniškemu ravnatelju. »Torej nova hišna preiskava.«

Imel sem namreč dotlej že dve.

Ogovorjenec ni odgovoril, le pomežiknil je in na ustnih se mu je pojavil lehak nasmeh.

Vrnem se v svojo sobo in sedem, da bi pregledal pošto. Jedva pa sem vzel v roko prvi dopis, je zabrnel zvonček v predsobi. Hitro nato je nekdo potrkal in na moj odziv je vstopil že dobro znani mi višji policijski komisar.

»Klanjam se.«

»Dober dan. Kaj mi daje zopet to čast?«

Z najnedolžnejšim nasmehom odgovarja: »Oprostite! Žal mi je. Ali ukaz imam – aretirati vas.« 

Niti mišica se ni zgenila na mojem obrazu, čeprav sem se bliskoma spomnil čudnega vedenja gospe poštarice v Cerkljah.

»Torej moram iti takoj z vami?« vprašam.

»Da, tako se glasi ukaz. Policijskega agenta pošljem po voz. Če hočete dati še kakšne odredbe, vam dajem v to svrho časa.«

»Jako prijazno. In kam moram z vami?«

»Pravzaprav bi morali v policijske zapore. Toda tam imamo slabe prostore. Zato vas spremim v sodno palačo.«

»Tam so torej odličnejše ječe?«

»Da, lepše,« je bil odgovor. Po premolku je nadaljeval komisar: »Morda želite vzeti s seboj kakšne toaletne ali posteljne stvari? Proti temu bi ne imel ničesar.«

»Hvala. – Doklej moram biti v ječi?«

»No« – pogleda komisar na žepno uro – »zdaj je četrt na sedem. Recimo: do sedmih.«

»Dobro, gospod višji komisar. Veste kaj: Ob sedmih pridem sam tja. Dajem vam svojo besedo.«

Kratko razmišljanje. Nato:

»Pa dobro. Zanašam se na vašo besedo. Tam bodo že opozorjeni. Zbogom torej!« 

Višji komisar je odšel ter vzel s seboj v predsobi čakajočega detektiva. Moji domači pa name z vprašanji: Kaj? Zakaj? Kako?

»Prišla sta me aretirat,« odgovarjam.

»Pa sta se premislila?«

»Nikakor ne. Kakor me tukajle vidite, sem že aretiran. Samo da sem obljubil, priti v ječo sam.«

Stara zvesta Mica intonira, in že se začne plač in javk.

»Ne jokajte vendar, ljudje božji! To je pač vojna. Poglejte mene: čisto miren sem.«

To je učinkovalo. »Vi se torej nič ne bojite?«

»Prav nič. Čisto vest imam. Ljubiti svoj narod, delovati za njega srečnejšo bodočnost ne more biti zločin. Morda bom trpel« – novo javkanje, nove solze – »toda vzlic temu ne jokajte! Omejitev osobne svobode je že trpljenje samo na sebi. A prenesem je. Saj sem na svetu prestal že mnogo; torej prenesem še to. Ne bojte se, – kmalu bom zopet doma.«

Zadnjih besed sam nisem verjel. Toda dosegel sem ž njimi, kar sem nameraval.

»Bog daj!« ihti Mica in si otira solze. »Korajžo imate.«

Vzlic vsemu sem se moral zasmejati. Nato sem odredil, kaj naj mi pripravijo ter pošljejo za mano v jetnišnico.

Potem sem se vrnil v pisarno. Moja vest o aretaciji ni presenetila nikogar. Poslovil sem se od prisotnega osobja, naročil pozdraviti odsotne, obšel še enkrat svoje stanovanje, objemajoč z očmi vsako malenkost v njem. Končno sem se uveril, da so toaletne in posteljne stvari pripravljene, kakor sem si želel, znova sem se poslovil od domačih, ki so se utapljali v solzah, nato pa odšel s palico in površnikom preko roke, kakor na izprehod.

Ko sem stopil na ulico, sem začul notranji glas: »Tudi to je spadalo k tvojemu življenju. Brez tega bi v njem nečesa nedostajalo.« Trpko sem se nasmehnil.

Ko sem korakal po Gosposki ulici mimo deželnega dvora, je zamrgolela v daljavi pred menoj postava višjega policijskega komisarja. Menda je – vzlic moji besedi – vendarle dvomil ...

V Zvezdi je po klopeh sedelo nekaj ljudi. Največ otrok. Drugi so hiteli po glavnem drevoredu proti nemški kazini.

»Tam imajo menda novo veselje,« pomislim in se ozrem po žoltordečem poslopju, v katerem je v poslednji dobi vladalo izredno, že blaznosti slično navdušenje. Ker sem poznal zveze, ki so od nekdaj gospodovale med to najjužnejšo trdnjavo nemške osvojevalnosti in med deželno vlado, sem slutil, da je glavni stan te trdnjave o moji aretaciji že obveščen. »Bog jim blagoslovi to veselje! Saj iztreznenje ne izostane. Čim kasneje, tem bolestneje.« 

Ko sem dospel iz Wolfove ulice na Marijin trg, je obvisel moj pogled na gradu, ki je bil po zahajajočem solncu slikovito ožarjen. Spomnil sem se sociorum dolorum (sotrpinov), ki se morajo za svoje narodno mišljenje pokoriti ondi, kjer se je pokoril slavni Silvio Pellico in eno noč tudi po češkem narodu oboževani Karel Havliček Borovský. In zagledal sem na visokem granitnem podstavku soho pesnika dr. Prešerna; pred duševnim pogledom so mi vstale mnogo tisoč glav broječe trume slovanskega sveta, ki so na dan spomenikovega odkritja vriskale ob svojem proroku lepših časov. V tem hipu pa se mi je zazdelo, da vidim na pesnikovih ustnih grenak nasmeh in v duši sem ponavljal njegova stiha:

»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim solncem sužnji dnovi.«

Krenem na Miklošičevo cesto. Visoko poslopje hotela Uniona stoji pred menoj. Novi spomini. Zopet na velike množice slovenskega ljudstva, toda s tako docela drugačnim občutjem. Prostrana dvorana hotelska do zadnjega prostorčka napolnjena. Na odru stoji dr. Šusteršič sredi generalnega štaba Slovenske ljudske stranke in kliče – po naročilu – s svojim vreščečim glasom: »Mi hočemo vojsko!« In tisočglava množica prihaja v fanatično navdušenje, izgublja razsodnost, ploska in hrupi, kriči po cele minute: »Mi hočemo vojsko! Mi hočemo vojsko!«

Stopam dalje. Kmalu sem na Slovenskem trgu. V idilskem parku stoji spomenik cesarja Franca Josipa I. V spomin na njegov poset po potresu. Moj je bil predlog zanj. Zdaj koračim mimo tega spomenika ...

In zdaj počivajo moje oči na lepem pročelju visokega poslopja. Sodnija ali – kakor gospodje sodniki radi slišijo – sodna palača. Bivši predsednik je bil mnenja, da sem si pridobil zaslug za njeno gradnjo ter je takrat predlagal – kakor mi je kasneje sam povedal – med drugimi osebami tudi mene za odlikovanje. Za njegov predlog pa se niso brigali ...

V tem razmišljanju prihajam do stranskega vhoda na Miklošičevi cesti. Še enkrat dvignem svoj pogled tja na prekrasno gorsko panoramo in že zvonim ob težkih železnih dverih. V ključavnici je zarožljalo, dveri so se odprle in za menoj takoj zaprle. Bil sem v zavetišču, ki mi ga je na stara leta pripravila država v nagrado za malone petnajsletno redno in točno oskrbovanje agend v prenešenem delokrogu.

III.[uredi]

Ob dveh popoldne.

Sedim v policijskem zaporu in gledam skozi okno na nasproti ležečo, od žarkega avgustovega solnca razbeljeno streho nad vhodom v jetnišnico deželnega sodišča. Po strehi se leno plazi velika bela mačka.

Tedaj so se na hodniku oglasili koraki. Zapah na vratih se hitro odpahne in med durmi se pojavi ječar z dolgo pipo v ustih. Niti je ne vzame iz ust, nego zamomlja skozi zobe: »Pojdite z menoj!«

Vstanem in grem. Vede me v majhno, podolgasto sobo. Ondi najdem svojega znanca iz poslednje dobe – policijskega višjega komisarja. A nič več z onim ljubeznivim, smehljajočim obrazom, ki ga nahajaš pri višjih državnih uradnikih vselej, kadar imajo najslabše namene s teboj; njegov izraz je bil resen, skoraj strog.

Mahnil je z roko, naj sedem ter je sedel tudi sam. In začelo se je zasliševanje. Višji komisar je vpraševal, jaz odgovarjal. O teh odgovorih si je delal beležke. Na mojo željo, naj bi sestavil zapisnik takoj, je odgovoril, da ga po beležkih sestavi doma in mi ga prinese v podpis. Zadovoljil sem se s tem, in stvar je šla zelo gladko.

Že sem mislil, da sva gotova, ko se je obraz za javni blagor skrbnega državnega uslužbenca zamračil. Že poprej strog, je postal še strožji.

»Aha!« si mislim, »zdaj pride najvažnejše! Brez dvoma si je prihranil na konec, kakor pravi sladkosnednež, najslastnejšo jed.«

Moja slutnja me ni varala.

»Vi ste imeli stike z Milanovićem,« bruhne stroga uradna oseba.

»Kdo je to? Ne poznam ga.«

»No, srbski minister!«

»Milanović? O srbskem ministru tega imena doslej nisem slišal.«

»Kako? Saj vas je baje posetil.«

»Mene posetil? To je pač zmota.«

»Ali, ali! Le spomnite se! Mož je, se mi zdi, minister zunanjih zadev.«

»To je vendar Pašić!«

»Pašić? Torej je bil pred njim.«

»Ah, vi mislite Milovanovića?«

»No, torej – Milovanović. Bili ste ž njim v stikih.«

»Nisem.«

»Da ne? Čakajte, preverim vas o tem. Poglejte tole pismo!«

Pokaže mi pismo dr. Tresića. Ozrem se na datum iz leta 1913.

»Milovanović da me je posetil lani? To vendar ni mogoče.«

»In zakaj ne? Saj je tukajle zapisano.«

»Zato ne, ker je Milovanović že davno mrtev.« 

»Kako?«

»Da. Umrl je pred leti.«

»Ali poglejte vendarle semkaj!«

Policijski komisar mi pokazuje s prstom na pismo dr. Tresića, ki ga je bil našel pri hišni preiskavi pri meni in čita: »Milanović«.

Pogledam na dotično mesto v pismu.

»Ah, to je Mihanović!« mu pojasnim ne brez škodoželjnosti.

»Torej ne Milanović,« pravi višji komisar, očividno nemilo zadet.

»Ne. A veste, kdo je Mihanović?«

»Kdo?«

»Avstrijski generalni konzul v Buenos Airesih.«

»Tako? Naš generalni konzul?«

»Da, naš generalni konzul, Hrvat iz Dalmacije. Velik bogataš. Največji parobrodar v južni Ameriki. Posestnik 160 parnikov.«

»To je zanimivo.«

»Kaj ne da. A veste, čemu mi je sporočil, da me poseti?«

»Čemu?«

»Zaradi posvetovanj, kako bi se dali okrepiti naši trgovski stiki z bogato Argentinijo: torej v korist Avstrije« ...

Ko mi je naslednjega dne gospod višji komisar prinesel zapisnik v podpis, sem opazil, da tega najinega razgovora ni sprejel vanj.

Zato ga s tem sam rešujem pred pozabljenjem.

  1. Po češkem izvirniku v »Narodnich Listech« z dne 27. januarja 1917, št. 23, poslovenil F. G.