Iz spominov mlade žene

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Iz spominov mlade žene.
Anton Funtek
Izdano: Slovenski narod let. 4, 1887
Viri: dLib

1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12,

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII.dno

I.[uredi]

Živela sem, odkar se morem spominjati, v malem mestu pri teti Ivani. Roditeljev svojih nisem poznala; umrla sta mi bila že v zgodnji mladosti. Z vso otroško zaupnostjo in z vso svojo dušo oklenila sem se nato tete Ivane, ki je odprla srcé in hišo meni, osirotelemu dekletcu. Kakó pač sem ljubila to tiho, nekoliko otožno, takó brezprimerno ljubeznjivo ženo! In kakó pač jokala sem često po noči v svoji sobici, ako mi neka, rekla bi, prirojena upornost in trmoglavost ni dala vselej brž ubogati! Drugo jutro pa je naša Blagota, ženica, stara kot zemlja, a zvesta brezprimerno, nabrala svoj itak že resni obraz v še bolj resne gube ter godrnjala, da je vzglavje na postelji takó sè solzami porošeno! Uzdignila je pač tudi tedaj svoj palec in pomenljivo pokazala ž njim na čelo, ali predrugačiti me ni mogla. Upornost moja je ostala, ž njo pa je ostalo tudi vse kesanje, vsi tisti nešteti obeti o poboljšanji, ostal jok, — s kratka: vse je ostalo tako, kakor je bilo!

Toda bila sem srečna. Ko sem zjutraj zopet uzrla tisti, ljubi, nekoliko že nagubani obraz, tiste ljube modre oči; tedaj sem se pač presrčno privila zlati svoji teti in skesana prosila oproščenja. Dà, bila sem srečna, takó srečna, da ne morem povedati.

In srečna bila sem vselej. Zahajal k nama ni nihče, me k nikomur. Svetá skoro nisem poznala več nego toliko, kolikor ga je bilo videti skozi moje okno. Ni me mikal ta svet, mikati me ni mogel radi svoje dolgočasnosti. V sobici svoji imela sem svetišče, imela kraljestvo, kjer sem vladala sama kot kraljica z neomejeno oblastjo. Tod je bilo urejeno vse po mojem ukusu in mojih naredbah: pri oknu visele so lepe bele preproge, poleg okna stala je moja šivalna mizica, nekoliko dalje kratek, lep klavir, na desni strani mehak, modrobarvan divan z okroglo mizico in v kotu moja postelj. Nad divanom viseli sta podobi očeta in matere, pri oknu nad šivalno mizico pa je žgolel v lični kletki droben kanarček, katerega sem pitala sama. Táko je bilo moje svetišče in nihče se ga ni smel dotakniti.

Naši hiši nasproti sezidali so visoko poslopje, ki je popolnoma zaviralo razgled v daljavo. Oh, s káko jezo gledala sem to poslopje, še predno je bilo sezidano; dà, jokala sem od jeze. Ali nič ni pomagalo; dan za dnevom uzdigoval se je više zid in naposled postavili so streho in ravno našim oknom nasproti naselil se je star, upokojen stotnik, ki ves dan ni imel drugega opravila, nego sedeti pri oknu s turško kapo na glavi in dolgo, strašno pipo v ustih. O, kako strupeno sem v prvem času gledala tega stotnika (čula sem praviti, da je močno gluh) in s kakó ledenim zaničevanjem sem gledala nanj, ako se je časih ozrl na me in gost oblak dima puhnil pred sé. Če se je pa celo suhotno nasmejal, (imel je to navado, Bog vé odkod), tedaj bi ga bila najraje prebòla sè svojim pogledom in pokopala sredi zemlje, da bi mi nikoli več ne prišel pred oči ...

Tako je bilo v prvem času. Ali pozneje navadila sem se stotnika, navadila tudi onega suhotnega nasmeha in nič več se mi ni zdel tako grd, tako zoprn in prav dolgčas mi je bilo, če sem sedela pri oknu in slučajno stotnika ni bilo nasproti. Ubožec je vender le, tako zapuščen od vsega sveta in pa tako gluh. Tako zapuščena bi ne hotela biti!

In prišel je čas, ko stotnika ni bilo več k oknu. Bolan je, tako je zvedela Blagota; leži in hudo mu je. Bolan! tudi bolna bi ne hotela biti. In leži in hudo mu je! Moj Bog, to je žalostno. In bolniki so tako nepotrpežljivi, tako hitro jih nadleguje vsak hrup — kaj hrup — vsak šum in jaz tako hrumim sè svojim klavirjem, ako me je volja, in tako pojem, ako se mi ljubi — — kaj si bo mislil ubogi stotnik?

Nasmejala sem se svoji neumnosti tako glasno, da je stara Blagota v kuhinji prestrašena izpustila posodo, ki jo je ravno pomivala. In teta Ivana je strmeče vzpogledala od pletenja in uprašajoč uprla modro svoje okó na me. Jaz pa sem se smejala, da so mi svetle solze tekle po licih, in nisem hotela nehati sè smehom. Dà, kaj si bo mislil ubogi stotnik, ko pojem in igram na klavir, tá ubogi, gluhi stotnik!

»Moj Bog, taka priprostost!« dejala je stara Blagota, ko sem jej razložila svoj smeh, in godrnjaje pobrala je čepinje po tleh; teta Ivana pa ni dejala ničesar, nego samo zmigala je z ramami.

Ali žal mi je bilo, da sem se smejala. Saj sem se prav za prav smejala le radi stotnika. In ko sem pozneje séla h klavirju, igrala sem tako tiho in pela tako tiho, kakor bi se res bala, da sè svojim igranjem in petjem nadlegujem bolnega moža tam nasproti ...

In teden dni pozneje je umrl. Prehudo mu je bilo in preselil se je na boljši svet. In ko so ga nesli iz hiše, stala sem pri oknu in molila sem za njegovo dušo. Bil je vender le ubožec, zapuščen od vsega sveta! Nihče ga ni ljubil, on nikogar; pipo samo imel je v čislih. S kájo preganjal si je dolgčas in v goste oblake zavijal je svoje spomine ... Naj počiva v miru!

Njegovo stanovanje pa je ostalo prazno dolgo časa! In jezila sem se, da se nihče ne naseli nam nasproti. Saj je vender preveč dolgočasno tako, ako človek nikogar ne vidi iz svojega okna. In naposled: čemú so sezidali to hišo in mi ž njo zaprli razgled, ako nihče ne stanuje v njej? Srdito obrnila sem se od okna ter šla v kuhinjo k teti Ivani in Blagoti.

»Nikogar ni,« dejala sem nestrpno in pristavila lonec k ognju, ki ga je Blagota napolnila z vodó. Potem pa sem ostala pri ognjišču.

»Koga ni?« vprašala je teta Ivana in se na pol obrnila k meni. Blagota pa ta pot ni rekla ničesar. In to jezilo me je še bolj, da se vsi ljudje ne jezé z menoj.

»Tam nasproti ni nikogar,« odvrnila sem razdražena.

»Oh, ti moj ljubi Bog!« zaklicala je nato Blagota in prostrla roke z neskončnim strmenjem, »taka priprostost, pa taka priprostost! Za Boga, Olga, saj vam je že sedemnajst let in pri teh letih — —«

»Nu, in pri teh letih?« dejala sem jezno ter zrla jej v tiste sive strmeče oči. »Kaj je pri teh letih?«

»Pri teh letih je vsakdo že kolikor toliko pameten,« odvrne ona z velikim poudarkom. »Ali vi, vi — —«

Jok me je silil.

»Torej niti jeziti se ne sme človek, ako mu je sedemnajst let,« dejala sem z jokajočim glasom, »in niti nejevoljen ne smé biti! O, to je dobro, to je zares prekrasno —«

»Ali, Olga, ti si zares nespametna«, pouzame teta Ivana resno, dočim Blagota vsa osupla in še vedno s prostrtimi rokami gleda na me. »Kaj hočeš vender? Kaj bi dejal kdo, če bi te slišal?«

»Nič,« dejala sem uporno kakor dete, »nič bi ne dejal. Pa le povejte, teta Ivana, in ti tudi, Blagota, ali ni to dolgočasno, ko ne vidim nikorar in nikamor iz svoje sobe, ko —«

»Ljudi hodi dosti po ulicah,« odvrne Blagota malomarno.

Le jedno trenotje bila sem osupla.

»Dà, po ulicah,« odvrnem potem hitro, »pa tam nasproti ni nikogar. In čemú stoji tam hiša? Čemú so nam zaprli razgled, ako nihče ne stanuje v njej? In zakaj nihče ne stanuje, ko je vender« —

»Dovolj še niso suha stanovanja,« dé Blagota zopet s tistim suhotnim in malomarnim glasom, ki me vselej spravi v jezo. »Bodo že prišli, ne bojte se, Olga, še dosti jih bo.«

»Ali,« dem jaz vsa srdita, »stotnik je tudi stanoval v hiši in zakaj bi drugi ne?«

»Dà, stotnik,« odvrne Blagota. »Ta stotnik vam roji po glavi! Ubožec! Morda si je ravno v tem stanovanju nakopal svojo rano smrt. Trden itak ni bil, ko se je priselil. Ali trmast je bil in svojeglav, kakor vi, Olga! Nič si ni dal dopovedati, to je. In zdaj je mrtev, zdaj je dobro. Le zapomnite si, Olga — ali za Boga, kaj delate?« uskliknila je zdajci in mi potegnila iz rok kuhalnico, s katero sem nevedoma brodila po žarjavici. »Moj Bog, moj Bog, Olga, ne bodite tako nespametni. Včeraj še le sem jo kupila in zdaj ste jo zasmodili. To je zares križ z vami.«

Sram me je bilo in kri mi je sinila v lice. Še nekaj časa sukala sem se po kuhinji, potem pa sem dejala, da imam opravka sè šivanjem in šla sem v svojo sobico.

Zunaj pa je neprenehoma godrnjala Blagota in se jezila na me. Vsako besedo sem čula, kajti Blagota nima navade, da bi govorila tiho.

»Le zapomnite si, teta Ivana« (Blagota moje tete ni nikoli drugače nazivala) »iz tega deteta ne bo nikoli nič prida. To je še vedno tista vihrasta stvar, kakor pred desetimi leti, in trmasta je, da nič takega. Moj Bog, saj sem bila tudi jaz mlada časih, ponorela sem rada; uporna sem bila tudi časih, ali pri sedemnajstih letih bila sem pametna. Prav pametna. Toda Olga? Ali se jej pač pozná, da ji je sedemnajst let? Moj Bog, taka priprostost!«

Kaj jej je odgovorila teta Ivana, tega nisem več poslušala. Ali Blagota je še dalje godrnjala po kuhinji in srdito prestavljala svoje lonce in posode, kot da bi se hotela nad njimi znositi. Jaz pa sem se smejala v svoji sobi, šivala nekoliko, pela nekoliko in igrala, ali navzlic temu mi ni bilo nič kaj po volji, da me ima Blagota za tako priprosto, vihrasto in svojeglavo. Kaj pa sem naposled storila takega, da bi zaslužila take pridevke? Jezila sem se, da ni nikogar nasproti, ali jezila sem se iz dolgega časa; kuhalnico sem zasmodila nevede, pa to se lahko vsakomur primeri in zato še ni treba, da bi bil človek priprost in vihrast. Sploh pa ni treba, da bi bil vsakdo tak, kakeršna je naša Blagota ! —

Lep, gorak dan je bil tistega popoludné. Brala sem nekoliko, ali dolgčas mi je bilo. Odprla sem okno in gledala na ulice. Kakšen dolgčas povsod! Tiste puste obraze sem videla, katerih se tako hitro naveličam: mimo naše hiše stopal je ravno strogi gospod sodnik s tistimi velikimi očali na nosu in zamišljen in dolgočasno gledal pred sé; potem je prišel tisti suhotni pisar, katerega nisem nikoli videti mogla in sukal neizogibno svojo paličico v roki; pred svojo prodajalnico pa je slonel tisti dolgočasni Peter Osat, pri katerem naša Blagota kupuje in kateri me vsikdar tako čudno gleda, da ne morem prenašati njegovega pogleda ... In drugega ni bilo nikogar videti. Radi teh ljudi pa naj bi slonela pri oknu in radi njih zrla naj bi na ulice? Jezno zaprla sem okno in obrnila se na stran ...

V tem hipu pa ugledam ljubega svojega kanarčka, ki me je tako ljubeznjivo gledal z zvestimi svojimi očesci. »O ti uboga živalica!« dejala sem pomilovaje, »tebi mora tudi dolgčas biti, ko si tako sam v svoji kletki in, ubožec ti! ničesar ti še nisem dala od zjutraj!«

Prinesla sem mu vode v posodico in uzela košček sladkorja, da mu ga dam v kletko. Pri tem ozrla sem se slučajno na nasprotno hišo, na okno pokojnega stotnika in s prestrašenim usklikom izpustila posodico in košček sladkorja. In zopet oglasila se je teta Ivana iz svoje sobe in stara Blagota pogledala je nejevoljno pri kuhinjskih vratih. Ali jaz nisem mogla obrniti očesa od nasprotne hiše. Moj Bog, kaj je to? Ali je ustal pokojni stotnik iz svojega groba, da zopet sloni tam na oknu s tisto rudečo turško kapo in tisto dolgo pipo svojo? ...

Ničesar nisem mogla reči. Samo stekla sem k teti Ivani in osupla kazala na nasprotno okno.

»Ali vidite?« dejala sem naposled brez sape, »ali ga vidite? Stotnik je ustal iz svojega groba in se vrnil v svoje stanovanje!«

»Ali, ljubo dete!« dela je teta Ivana malone prestrašena, »Olga, kaj ti je?«

Stara Blagota pa je zopet nekaj mrmrala o neskončni priprostosti moji, vender ni si mogla kaj, da ne bi prišla bliže in se ozrla na nasprotno hišo.

»Nespametno dete,« rekla je potem jezno in sè svojim kazalcem pomenljivo pokazala na čelo, »kaj govorite o stotniku, kateri mirno počiva v svojem grobu? Ali to je: nekdo je zopet prišel stanovat v stotnikovo stanovanje; lep in mlad je videti.«

»Tako?« dejala sem neverjetno in plašno pogledala na nasprotno hišo. Menila sem vedno še uzreti tisti šiljasti, nagubani obraz stotnikov, ali uzrla sem zares nekoga drugega. Star ni bil; če je bil lep, tega v prvem trenotju nisem vedela; samo gosto, črno brado je imel in temen obraz, na laseh pa rudečo kapo in dolgo pipo v ustih.

Ljubeče privila sem se teti Ivani.

»Ne zamerite, ljuba, zlata teta,« dejala sem, »če sem vas prestrašila. Saj vidim, da sem res tako priprosta in nespametna, kakor bi bila — ne ne, ní res!« uskliknila sem hitro, videč, kako Blagota s hudobnim smehom prikimuje mojim besedam, »ni res, Blagota! Samo prestrašila sem se, kakor bi se bil vsakdo, če tudi mu ni baš sedemnajst let. Pa kako mu je podoben! Baš taka pipa, tista rudeča kapa, ves je tak, samó —«

»Kako pak!« meni Blagota s tistim sitnim svojim smehom. »Pametni bodite, Olga, in ne primerjajte mladega moža sè stotnikom, šestdeset let starim. To je. Kako neki mu je podoben, rada bi vedela, ne?«

Premišljevala sem, kaj bi rekla, ali nič pametnemu nisem se domislila. Jezilo me je, da Blagota prav pravi.

»Nu,« dejala sem počasi, »menila sem, da tista dolga pipa —«

»To je vsekako nespodobno od mladega moža,« pa mi Blagota odločno seže v besedo, »da s tako pipo sloni na oknu. In tak gosposk človek! Se vé, pri stotniku je bilo to drugače; on je bil star, sam, njemu ni bilo mari, kaj ljudje govoré o njem, to je. Ali ta, ta bi pač moral premisliti, kaj bodo govorili.«

»Nu, kaj?« dejala sem najivno in teta se je lahko nasmejala.

»Oj, kako ste nespametni, Olga! Kaj vem jaz, kaj bodo govorili? Ali lepo ni to, pravim še jedenkrat. Navada ni taka. To je. In tista rudeča kapa! Kje se dobi v našem mestu mlad gospod, da bi nosil tako kapo? Mari Tilen Volk, mari Vojteh Suša, mari Peter Osat? Ali kaj vam jih bom naštevala, saj škoda besed! To so vsi prav pametni mladi gospodje in kaj takega se niti v sanjah ne domišljujejo.«

»Toda povej, Blagota,« rečem jaz sè smehom, »ti moj ljubi Bog, kakšen neki bi bil gospod Peter Osat s tako kapo in tako pipo? To bi bilo zares prekrasno: Peter Osat, pa s pipo v ustih in turško kapo na glavi — —«

Nasmejala sem se tako presrčno, da se je celo Blagoti prikazal lehen nasmeh na velih ustnih, seveda le za hip, kajti precej zopet zrla je resno in strogo.

»Peter Osat je jako pameten gospod,« dejala je, dočim je teta Ivana nepremično zrla na nasprotno okno, »pameten je in vam, Olga, se pač ne spodobi, da bi tako govorili o njem. Ničesar mu niso zapustili roditelji, ničesar ni imel on, ko je začel svojo trgovino, in sedaj, le poglejte! Take izloge nima nihče v mestu in tako dobrega blagá ne dobite nikjer drugej; to je.«

»Dà, dà!« segla sem jej v besedo, »saj verjamem, da je tako. Ali ne zanima me nič ta Peter Osat in ničesar nečem slišati o njem. Prav ničesar nečem več slišati.«

Kaj je godrnjala Blagota, tega že nisem več poslušala, kajti z veliko pozornostjo gledala sem tujca na nasprotnem oknu. Še vedno slonel je tako, kakor sem ga prvič zagledala, in gost dim puhal je iz svoje pipe, da še obraza nisem mogla na tanko videti. In vender bi bila tako rada poznala moža, ki me je bil tako prestrašil! Ista Ivana se je za nekoliko časa obrnila od okna in jela plesti; videla se mi je bolj bleda, kakor po navadi, ali rekla ni ničesar. Jaz pa sem zrla tujca in neskončno mi je bilo povšeči, da zopet nekdo stanuje v nasprotni hiši. Povšeči tudi, da je mlajši in lepši, nego pokojni stotnik sè svojo turško kapo, dolgo pipo in tistim suhotnim smehom na velem, šiljastem obrazu! — —

II.[uredi]

In videla sem ga odslej vsak dan, tega zanimljivega tujca. Kakor stotnik svoje dni, slonel je tudi on često na oknu — pač samó na večer — in nikoli ga nisem videla brez tiste kape in tiste dolge pipe. Kje je hodil čez dan in kaj je počenjal, tega nisem vedela v prvem času in tudi Blagota, ona ista Blagota, ki sicer vé vse, kar se godi v mestu, zvedela je samó to, da je tujec sam za se, kosit pa da hodi v krčmo k Antonu Stolu.

Moj Bog, komu bi se o takih okolnostih ne uzbudila radovednost? Dà, radovedna sem bila neizmerno in srdita neizmerno, da ne zvem ničesar. Blagota pa je bila moja žrtev, na katero sem izlivala svojo togoto in prav nič mi ni dejalo, če je časih nejevoljno zamrmrala na me in me hudobno pogledala s tistimi sivimi očmí. Moje srcé je v tistem času otrpnelo za vse njeno godrnjanje, odmrlo za zlobne opomnje, s katerimi si je lajšala prepolno dušo svojo! Škoda le, da so njene zadnje besede po navadi umirale v burnih glasovih, kateri so kipeli iz klavirja, ko sem z močjó udarjala nanj, — kot vihra, kakor je dejala Blagota v sveti jezi svoji! ...

Oni tam na nasprotnem oknu pa je slonel takó hladno, takó malomarno, kakor da je izklesan iz kamena, in niti onega suhotnega nasmeha ni imel, s katerim me je pokojni stotnik tolikrat razjezil! ...

Ali dražil me je vender le tá tujec! In kakó! Zakaj ne kaže do nobene stvari zanimanja, zakaj zrè takó ledeno doli na ljudi ali pa tja v daljavo, vedno sam, vedno kadeč? ... Moj Bog, to mora biti jako dolgočasen človek, še bolj dolgočasen kot oni Peter Osat in še bolj kot strogi gospod stotnik, kateri vsak dan takó zamišljen in dolgočasno stopa mimo naše hiše! ...

»To je,« rekla sem, kakor bi bila dejala Blagota, in razsrdila sem se še huje.

Čez tri ali štiri dni pa je prišla Blagota; obraz jej je bil nabran v skrivnostne gube, iz katerih je gledala neka samosvest, in precej sem uganila, da je kaj poizvedela o tujcu na nasprotnem oknu. Slikar da je, rekla je zaničljivo, ali ne tak, ki slika božje podobe, tak bi bil še kaj vreden, nego dan za dnevom hodi po goràh in prinaša s seboj neke čudne slikarije (Blagota rabila je drug, krepkejši izraz), na katerih ni videti drugega, nego stare, pol razsute hiše, nekaj dreves in sinje nebo.

»Pač vredno,« pristavila je zaničljivo, »da za takimi stvarmi lazi po hribih! Stare hiše, drevesa, nebó, kakor da bi nič drugega ne bilo na svetu. To mora biti jako dolgočasen in priprost človek. Da se mu le ljubi! Jaz ga ne maram.«

Molčala sem na te besede, ali tujec si je pridobil mahoma moje spoštovanje. Slikar torej, umetnik. Tak seveda ni, da bi hodil s temi dolgočasnimi ljudmi, kakor je sodnik, Peter Osat, tisti Vojteh Suša in kar je še teh gospodov. Nekako plašno gledala sem zvečer na okno, kjer je zopet slonel tujec, in čudno mi je bilo pri srcu. »Tak umetnik je izvoljenec božji,« dejala sem na tihem, »in vreden zanimanja. Jako radovedna sem nanj.«

Ali še bolj radovedna sem bila nanj radi neumljivega vedenja tete Ivane. Še bolj tiha je bila kot sicer in često sem videla, kako je vsa zamišljena gledala na nasprotno hišo in potem kakor sanjaje v daljavo. Celó uzdihnila je časih, — čemú? Radi tujca? Ali ga je že videla poprej, ali ga je poznala?

Niti danes ne vem, kaj mi jc branilo poupraševati jo po uzroku njene zamišljenosti. Cesto so bile mi besede in prašanja na ustnih, ali ko sem jo videla tako zamišljeno, tako zatopljeno, nisem je mogla ničesar uprašati. Ali jezila sem se na tujca in od jeze jokala ...

In nekega dne zagledala sem ga, kakó je stopil iz nasprotne hiše ter stopal naravnost v — našo hišo. Plašno obrnila sem se od okna ter hitela k teti Ivani. Ravnokar slonela je zopet tako zamišljena v svojem naslanjaču in polu izgotovljeno ročno delo ležalo je mirno v njenem naročju.

»On gré!« uskliknila sem tiho, malone boječe.

Stresnila se je pri mojih besedah in srepó uprla svoje okó na me, potem pa si je pogladila nagubano čelo.

»On? Kdo gré?« dejala je ostrmela. »Nu on, tujec iz nasprotne hiše,« hitela sem z odgovorom, »in k nam gre, teta Ivana, v našo hišo —«

»Bodi pametna, Olga, kaj hoče tujec pri nas?« Glas njen se je lehkotno tresel pri teh besedah. Hipno je ustala.

»Pri nas nima ničesar iskati,« dejala je trdo, kakor je nisem slišala še nikoli, in njeno oko je gorelo, »tudi mislim, da ne gré k nam. Motila si se, Olga,« pristavila je mirneje.

Ustopivša Blagota zabranila mi je odgovor. V roki je držala elegantno karto ter dejala, da oni gospod, tisti slikar čaka pred durmi. Če ga hoče pustiti v sobo, uprašala je zaničljivo.

Teta Ivana pogladila si je zopet čelo ter molčala za trenotje.

»Naj ustopi gospod,« ukazala je naposled, ali okrog usten legel jej je čuden izraz. Premagati sem skušala svojo radovednost, ali kaj — nehoté ozrla sem se po imenu na oni karti!

»Ivan Boján,« čitala sem poluglasno. Hm, lepo imé, vsekakor lepše nego Peter Osat, Tilen Volk ali Vojteh Suša! In prav je to, da je prišel, bode vsaj videla teta Ivana, da se nisem motila ...

Ali teta Ivana, Ivan Boján! Ne vem, kaj sem prav za prav mislila v tem hipu, toda jako čudno se mi je zdelo, da imata obá jedno in isto krstno imé. Oh, bila sem pač zopet jedenkrat prav priprosta v tem trenotju! —

Še bi bila razpletala nadalje priproste svoje misli, da ni v tem hipu ustopil gospod Ivan Boján. Radovedno sem pogledala nanj, da si ga ogledam od blizu. Bil je zares jako lep. Visoko čelo je imel, temnorujave, malone črne lasé, gosto temno brado in velike, duhovite oči. Rasel je bil visoko, opravljen priprosto, a izbrano. S kratka: lep je bil in tak, kakor sem si vselej mislila umetnika! Kar obvisel je moj pogled na njem.

Ivan Boján priklonil se je na lahko in teta Ivana ponudila mu je sedež.

»S čim vam morem služiti, gospod Boján?« uprašala je uljudno, a takó hladno, da so me kar jezile njene besede. Teta Ivana, ki je sicer toli prijazna z vsakomur, bila je takó hladna z Bojánom, ki jej gotovo ni nikoli storil nič žalega, katerega vidi prvič v svojem življenju in morda nikoli več pozneje ... To zares ni bilo lepó od tete Ivane!

Ozrl se je na me z uprašajočim pogledom, in teta Ivana pristavila je brž:

»To je moja netjakinja Olga.«

Sedaj priklonil se je Ivan Boján meni in vsa rudeča odzdravila sem mu na lahko z glavó. Samo jeden hip uprl je v mene bistri pogled in zdelo se mi je, kakor bi me zaskelel v srcé njegov pogled. Bala, resnično bala sem se tega očesa!

»Jaz sem pred kratkim pregledoval listine pokojnega svojega očeta,« pričel je Ivan Boján s prijetnim, polnozvenečim, ali hladnim glasom, »in dobil zavitek z naslovom: »Gospodični Ivani Dolesovi v Hrastju.« Pred kratkim naselil sem se tu v Hrastju, ali radi raznih poslov in radi tega, ker ne zahajam v druščino, nisem utegnil poizvedovati po gospodični, katere ime sem čital na zavitku, dasi bi bila to moja dolžnost. Včeraj še le povedal mi je gospod Peter Osat, da je gospodična Dolesova moja bližnja soseda, in zato sem danes toliko prost, da vam izročim omenjeni zavitek. Če že nekoliko pozno, oprostite!«

Kakó hladno je govoru vse to, kakor da bi sklepal kako trgovino, ali vender, kako prijetno so zvenele besede njegove! Poslušala bi ga bila ves dan, ko bi bil hotel govoriti. Samó to mi ni bilo po volji, da se je radi tete Ivane obrnil do tistega pustega Petra Osata, kakor da bi mu nihče drugi ne bil mogel povedati kaj. In kakšen zavitek jej je prinesel? Od kod je njegov oče poznal teto Ivano? A kakó bi bila jaz vedela to? Teta Ivana ni z menoj nikoli govorila o svoji mladosti; skrbno, da, boječe izogibala se je vsem dotičnim uprašanjem.

Toliko da nisem v svojih mislih preslišala, kar je odgovorila teta Ivana; uzdramil me je le njen hladni, trdi glas. ·

»Zahvaljujem vas, gospod Boján, za vašo prijaznost in vaš trud,« dejala je in uzela zavitek. Jeden hip zrla je na tiste besede, katere so bile zapisane na njem, megleno, malone mračno, ali le jeden hip. Ko je potem nadaljevala svoj govor, zrla je zopet hladno kakor poprej.

»Vaš oče, gospod Boján, bil je časih moj dober prijatelj,« rekla je počasi, »ali pozneje ga nisem videla več. Da je umrl, to mi je jako žal. In tudi vas morala je ta izguba močno zadeti?« pristavila je z mehkim naglasom.

»Tudi mene? Vsekakor,« pritrdil je Ivan Boján, »in tem bolj, ker tedaj nisem bil domá. Vest o njegovi smrti došla mi je v malo mesto italijansko — prepozno! Ko sem se vrnil, takrat so ga že pokopali.«

Sklonil je glavo. Ubogi mož, kakó se mi je smilil! Zdaj stoji sam na svetu, nikogar nima, da bi ž njim čutil nesrečo in ga tolažil! To mora pač hudo biti ...

Nastal je molk. Teta Ivana zrla je zamišljeno pred sé na zavitek, kateri je še vedno držala v roki, on pa si je z rokó gladil visoko čelo. Jaz se nisem upala govoriti.

»In vaša — vaša gospa mati?« uprašala je teta Ivana naposled tiho.

Bridek nasmeh pokazal se mu je na obrazu.

»Mrtva,« dejal je, »že pred desetimi leti. Sedaj sem sam, čisto sam.«

Zopet je zrla teta Ivana na svoj zavitek. Ko je uzpogledala, menila sem, da je bilo njeno okó nekoliko prijazneje.

»Pomilujem vas, gospod Boján,« odvrnila je odkritosrčno, prijazno, »ali takim ranam ni zdravila. Čas jedino jih zaceli, če tudi še le po mnogih letih.«

Malone osupel jo je pogledal in vender povedala je nekaj tako navadnega, kar se sliši vsak dan. Ali ga je osupnil tisti njen mehki glas, zveneč takó otožno v svoji mehkoti? Ali tisti bridki izraz, kateri je kazalo njeno lice in kateri je osupnil celo mene?

»Gotovo,« reče s poudarkom, »dasi po mnogih letih. Vender, to so žalostni spomini in bojim se, da vas dolgočasim ż njimi.«

Moj Bog, od kod sem zdajci dobila pogum? »Nikakor!« dejala sem hitro namesto tete Ivane, ali žarna rudečica oblila me je, ko sem izpregovorila to besedo. Saj je bila prva v vsem razgovoru in jaz nisem imela pravice odgovarjati namesto tete Ivane!

Obrnil se je k meni in čuden nasmeh igral mu je na ustnih.

»Veseli me, da se takó zanimate za me,«  dejal je potem resno, takó resno, da sem kar strepetala, »ali bojim se, da so tu spomini prežalostni za vašo mladost. Vendar, gospodična, hvaležen sem vam za vaše zanimanje.«

Vi zadregi igrala sem se s koncem miznega prta. Za ves svet ne bi bila pogledala v tisto njegovo globoko oko, ki je bilo tako čudno uprto na me!

»Vi ostanete sedaj v Hrastju, gospod Boján?« uprašala je teta Ivana ter s tem govor zasukala na drug predmet. Počasi obrnil se je k njej.

»Ostanem, vsaj začasno,« glasil se je njegov odgovor; »tukajšnja okolica ponuja mi toliko zanimljivih partij, da jako rad ostanem v Hrastju. In vrhu tega izgotoviti imam nekaj naročil svojih prijateljev iz glavnega mesta; opravila dosti za jeden, dva meseca.«

Jeden, dva meseca, to ni dolgo. In potem otide in zopet ne bo nihče stanoval v nasprotni hiši in dolgčas mi bo. Prav razsrdila sem se pri njegovih besedah.

»Jeden, dva meseca, to ni dolgo,«  pouzela je teta Ivana. »Se vé, če ste naposled porabili za svoje slike vse snovi, katere vam podaje okolica, potem resnično ne vem, kaj bi vas moglo zanimati in zadržavati v Hrastju. Tu živimo mirno, tolikodane premirno, gospod Boján.« 

Zmigal je z ramo.

»Vem,« odgovoril je potem, »ali drugega nisem pričakoval. Kraj je lep, za druščino pa se ne brigam mnogo. Le kolikor je neobhodno potrebno. Gospod Peter Osat je jedini, s katerim sem se seznanil nekoliko bliže, in še na tega naletel sem slučajno, vračajoč se sinoči z gor.«

Dobro so mi déle té besede. Zvedela sem vsaj, da ni iskal tistega pustega Petra Osata, katerega takó sovražim. In Peter Osat, siten kakor je, pridružil se mu je najbrže in ga nadlegoval s praznim in nadležnim svojim govoričenjem. Oh, kakó pač sovražim tega človeka! —

»Vas, gospodična,« nadaljeval je Ivan Boján k meni obrnen, »nikakor ni mogel prehvaliti gospod Peter Osat. Da izborno igrate klavir, dejal je. Nu, kolikor sem vas jaz čul, ne morem mu oporekati. Se vé, dosti prilike nimam in naposled tudi ne vem, ali vam je kaj do moje hvale ali graje.«

Odgovorila sem nekaj prav vsakdanjega, ali uzpogledala nisem. Nisem mogla! Pogled njegov čutila sem na svojem obrazu in doli do srca mi je šinil. Povšeči pa so mi bile njegove besede in dobro so mi dele. Torej me je venderle poslušal, kadar sem igrala, dasi je slonel tako malomarno, tako ledeno na svojem oknu. In jaz sem se že tolikrat jezila, da se ne zanima za nobeno stvar. Sama na se bila sem jezna v tem trenotju.

On je morda uganil moje misli, kajti čuden nasmeh igral mu je na ustnih, ko sem bliskovito pogledala nanj. Potem pa je nadaljeval resno, malone otožno:

»Jaz sem skoro pozabil na to umetnost. Svojega klavirja nisem se dotaknil že leta in leta; zapuščen in miren stoji v domači moji hiši. Se vé, to prinaša moje, rekel bi skoro, pastirsko življenje. Iz kraja v kraj, kamor me popelje cesta, takó je. Treba bo zares navaditi se skoro mirnega, stalnega življenja.«

»Vi pač ne mislite po svojem odhodu iz Hrastja naseliti se na svojem domu?« uprašala je teta Ivana in zamišljeno zrla na njegov obraz. »Morda celo odreči se svoji umetnosti? To bi bila škoda.«

»Škoda?« dejal je in zmigal z ramo. »Zakaj? Velik umetnik nisem; svet ne bo žaloval po meni. Morda bi mu na drug način več koristil. In naposled, gospodarstvo tudi tirja nadziranja, oskrbniki so pa, kakor veste, nezanesljivi. Morda se bom še nekaj let potikal po svetu, ker me ravno veseli, a naposled obtičal bom na svojem domu in vihrastega umetnika zamenil s pametnim, previdnim gospodarjem.«

Kakó je govoril to! Kar jezilo me je. Moj Bog, ali je lepše življenje na svetu nego umetnikovo? Prostosti dovolj, slave obilo, povsodi ga časté, ali gospodar, tak pameten, previden gospodar! To je grozno!

Nehoté zmajala sem z glavó. Ni me videl. Uzdignil se je že sè svojega sedeža in tudi teta Ivana je ustala.

»Zahvaljujem vas še jedenkrat za trud, gospod Boján,« dela je z lehkó tresočim glasom in mu podala rokó, »veselilo me bode, ako v zavitku najdem nekoliko spominov na vašega gospoda očeta. Bil mi je, kakor rečeno, dober prijatelj in saj veste, kakó se čislá prijateljeva zapuščina. Torej hvala za vašo pozornost.«

Stal je že pri vratih. Lehno se je priklonil teti Ivani in meni, potem pa odšel. Za nekaj trenotij videla sem, kakó je stopal v nasprotno hišo.

Ali jaz sem bila srdita, srdita na — teto Ivano! Zakaj mu ni rekla, da naj naju še kedaj obišče, zakaj ga je pustila iti takó? Kakó mi je bilo dolgčas po njegovem odhodu, kar nič se mi ni ljubilo! Teta Ivana pa je zaprla zavitek v svojo omaro in rekla z malomarnim glasom:

»Nič napačen gospod ta Boján.«

»Nič napačen,« dejala sem na kratko in tudi za ves svet ne bi rekla kaj več. Kaj mi je bilo to, da me je teta Ivana pogledala tako strmeče? Kaj pravim, bilo mi je to v tem trenotju? Saj sem bila tako srdita! In potem sem šla in ves dan me ni bilo iz sobe. Da me glava boli, dejala sem uporno. Ali bolela me ni! —

* * *

Tisti večer pa nisem mogla spati. Štela sem od jedne dalje, domišljala si, da padajo s stropa rožice na me, ali vse ni nič pomagalo. Razgreta domišljija kazala mi je časih Ivana Bojána, časih Petra Osata, časih Vojteha Sušo, Tilna Volka in jaz si nisem mogla pomagati. Moj Bog, kakó mi je bilo hudo, ker nisem mogla spati!

Vrata v tetino sobo bila so le priprta in svetel žarek padal je v mojo sobo ter trepetal po tleh. Torej tudi teta Ivana še bedi, ona, ki navadno ne ostaje čez deseto uro! In ravno poprej bila je jednajst ...

Vse tiho po sobi, samó nihalo pri uri premika se jednakomerno. Morda je teta Ivana zaspala in pozabila luč ugasniti? Ni mi dala vest, morala sem ustati.

Na lahko približam se vratom in ravno tako na lahko jih odprem. Ali videla sem, da teta Ivana ne spí. Pri mizi je sedela sè sklonjeno glavó, pred njo pa so ležala različna pisma in pokrivala vso mizo. Luč gorela je že slabo, pojemala je že, ali teta Ivana sedela je še vedno nepremično in solze so jej kapljale po bledem licu. —

Stopila sem tiho bliže in položila jej rokó na ramo.

Zganila se je in uzpogledala plašno. Jaz pa sem tedaj videla v njenih očeh svetle solzé in videla smrtnobled obraz.

»Teta, ljuba teta Ivana,« zaihtela sem na glas, »kaj vam je, kaj jočete?«

In goreče poljubljala sem jo na čelo. Ona skušala je nasmehljati se in z robcem otrnila si je solze iz oči.

»Nič, nič,« odgovorila je hitro in se lahko izvila iz mojega objetja. »Nespametno dete, zakaj ne spiš; jednajst je že ura. Pojdi spat, Olga; glej, luč že pojema.«

»Ali kaj vam je, teta Ivana?« ponovila sem jaz in jej skrbno zrla v obraz. »Dokler mi ne poveste, ne grem, ne morem spati. O ljuba, zlata teta, povejte, kaj vam je, zakaj ste jokali?«

Srepo me je zrla.

»Pozneje, pozneje,« rekla je naglo in ustala. Pri tem obvisel je njen pogled na razganenih pismih in urno spravila jih je na eden kup. Jaz pa sem hipno spoznala, da je jokala radi pisem!

»In ta pisma?« rekla sem. »Je li, radi njih ste jokali? O, dajte jih sèm, da jih uničim. Lepo vas prosim, teta Ivana!«

Że sem stegnila rokó po tistih listih, ali teta Ivana prijela jih je krčevito.

»To ne gré,« pouzela jc resno, »tega ne smeš, Olga. In zdaj te prosim še jedenkrat, pojdi spat! Jaz sem tudi takó trudna, takó zelo trudna!«

Laskaje sem se jej privila in tiho jokala.

»In zakaj ne, zakaj jih ne smem uničiti, ako so takó žalostna? Zakaj jih čitate, ako so tako žalostna? Jaz kaj takega ne morem čitati. O dajte jih sèm, tá žalostna pisma!«

Zrla me je razmišljeno.

»Žalostna pisma, praviš? Dà, žalostna so, ali vse, kar je žalostno, ne more se, ne smé uničiti. Ta pisma so moji sveti spomini.«

Izpustila sem jo.

»Tako?« uprašala sem presenečena. »In to so tista pisma, katera je prinesel danes gospod Ivan Boján?« 

Prikimala je z glavó.

»Tista pisma.«

»Ali to je zeló neuljudno od gospoda Bojána,« uzkliknila sem srdito, »da vam nosi taka pisma. Zakaj jih ni obdržal sam za se, zakaj jih ni vrgel v ogenj?«

»Tega ne razumeš, Olga,« rekla je teta Ivana, »tá pisma so moja in on mi jih je moral izročiti. Ali zdaj dovolj o tem. Pojdi, Olga, pojdi in — lahko noč!«

Kakó presrčno sem jo tedaj poljubila in kakó iskréno. Pa saj je bila takó žalostna, ljuba moja teta Ivana!

»In to mi obečate, da ne boste več čitali nocoj?« rekla sem proseče.

»Obetam, dete.«

»In da jih ne boste čitali nikoli več?«

Namesto odgovora zaprla je pisma v svojo omaro in dela s tožnim smehom: »Lahko noč, Olga!« Potem pa me je z lahno silo tirala do vrat.

»In nikoli več jih ne boste čitali?« uprašala sein trdovratno že med durmi.

»Ne vem,« odgovorila je teta Ivana in s tem odgovorom sem morala biti zadovoljna. Ali nesrečna sem bila in srdita neprimerno; nesrečna radi tete Ivane, srdita radi tistega Ivana Bojána, ki onih pisem ni obdržal sam za se. Zakaj jih ni uničil? In kaj je pisano v njih, da so takó žalostna? — —

Oh, prav gotovo, to je bil prvi nesrečni dan v mojem življenju!

III.[uredi]

Prihodnje jutro bilo je prav žalostno. Teta Ivana imela je objokan obraz, strmela je vedno pred se, meni pa je bilo teško pri srcu. Ali sicer! Kakó je bilo drugače prijetno pri zajutrku, ko je Blagota pogrnila mizo in sem jaz z vedrim licem napolnila čašo teti Ivani! Danes pa takó! In to zaradi pisem, takih starih pisem, ki jih človek komaj čita! Pač vredno!

Kakó sem bila jezna! S polno močjo klilo je sovraštvo do Ivana Bojána v moji duši. Kaj je proti njemu Peter Osat? Kaj je bilo treba hoditi k nam Ivanu Bojánu? Tak tuj človek in tako žalost prinese v tujo hišo! Če je že res moral izročiti pisma, pa naj bi bil koga drugega poslal, poslal kogar koli. Samo njemu ni bilo treba hoditi! ...

Obstala sem v svojih mislih. In če bi bil koga drugega poslal, prav nič bi ne bilo bolje. Jeza in žalost je morala priti v našo hišo; takó je menda hotela usoda in zató je poslala Ivana Bojána v to pusto, dolgočasno mesto, kamor le malokedaj zajde tuj, popoten človek. Kaj ga je bilo treba?

Take misli so mi rojile po glavi, druga za drugo. Iznebiti se jih nisem mogla. Molče sicer sem sedela pri mizi, ali v meni je kar vrelo. Ne vem, če več od žalosti ali od jeze! —

»Gasilno društvo so osnovali,« pravila je Blagota, ko je prišla spravljat z mize, »in gospod Peter Osat mu je načelnik. Ta mesec pa bodo osnovali veliko veselico in mnogo ljudi bo povabljenih. Gospod Peter Osat bo sam vabil in ker je takó prijeten gospod in zná tako lepo govoriti, pride najbrž dosti ljudi na veselico.«

Jezno sem se nasmejala.

»Dà, dà, gospod Peter Osat vabil bo sam,«  oponašala sem Blagoto, »in ker je takó prijeten gospod in zna tako lepo govoriti, pride najbrž dosti ljudi na veselico. — Beži, beži, Blagota, kakó le moreš takó govoriti!«

»Se vé,« godrnjá ona sè strupenim pogledom, »vi gospoda Petra Osata ne morete videti in jezi vas, da ga toliko časte po mestu. To je.«

Nasmejala sem se še bolj srdito.

»Časté! Ti moj ljubi Bog, časté Petra Osata! Blagota, kako le moreš tako govoriti!«

»Dà, časte ga,« reče ona trdovratno in dene prt z mize. »Peter Osat je pameten gospod in premišljen. On vé, kaj dela, in zato, ker vse dobro premisli, posreči se mu vse takó. Veselica pa bo lepa, to vam povem, Olga; porok temu je gospod Peter Osat.«

»Naj pa bo,« dejala sem udano in naslonila se v svojem stolu nazaj. »Želim največjega uspeha.« 

Ali to Blagoti zopet ni bilo po volji.

»Se vé, to vas ne zanima,« rekla je pikro. »Olga, vi ste zares čudni. Vse mesto že govori o veselici in velike priprave se delajo. Gospod Vojteh Suša preskrbel bo cvetice in zelenje za dvorano; gospod Tilen Volk izdeluje napise; gospodična Vida Stolpova bo nekaj govorila; gospodična Stana Tresákova bo pela, ali duša vsemu je venderle gospod Peter Osat. Vi pa se za vse nič ne brigate. Kakor bi na svetu ne bili; to je.«

»Saj sem že rekla, da želim najboljšega uspeha,« odgovorila sem jej razdražena, »in to je vender vse, kar morem želeti in reči. Nikari me ne jezi, Blagota!«

»Se vé, takó pravite vselej, kadar mi nimate ničesar odgovoriti,« odvrne ona hudobno. »Nikari me ne jezi, Blagota! Kaj pa sem vam déla takega, da sem vas ujezila? Olga, vi ste zares posebno dete! Nikar, da bi se veselili, kakor se vesele vse druge mestne gospodične, ker se pripravlja taka slovesnost, še jezi vas, ako vam kdo kaj o njej omeni.«

»Danes že,« rekla sem naglo. »Prav ničesar nečem več slišati.«

»Nu, nu,« godrnjá Blagota, »kakor hočete. Samó povedala sem vam, kakó bo vse lepó. Celó jaz, stara ženica, veselim se ti slovesnosti, vam pa, mlademu dekletu, ni nič mari. To je. Se vé, sedaj pač tudi vem, da se ne boste udeležili veselice? Gospod Peter Osat me je ravno danes uprašal —«

»Le gospoda Petra Osata ne omenjaj,« odgovorila sem jezno. »In kaj te je uprašal, to me nič, čuješ, Blagota, čisto nič ne briga.«

Rekši ustanem, da odidem v svojo sobo. Ali kesala sem se, da sem bila takó trda z Blagoto, in pristavila sem nekoliko prijazneje:

»Ti si čudna, Blagota! Kjerkoli in kadarkoli moreš, dražiš me s tem Petrom Osatom. Nalašč me dražiš. Prav zares te prosim, pusti ga v miru, saj ni vredno, da bi govorila o njem.«

Godrnjaje odide Blagota. Teta Ivana je ves čas molčala, sedaj pa se obrne k meni in reče:

»Olga, ti si časih venderle pretrda z Blagoto. In to radi otročje trme! Kar v glavo si si utepla misel, da ne moreš videti Petra Osata, in té misli držiš se z uztrajnostjo, ki je naravnost svojeglava. Blagota ima slabost, da rada pripoveduje o njem; to slabost bi jej pač lahko oprostila.«

»Dà, dà, saj jej opraščam vse,« uskliknila sem, »ali jezi me venderle táko njeno govorjenje. Kakor da bi ne imela ničesar drugega govoriti! In čemú pripoveduje to o gasilnem društvu, ko vé, da ne zanima nì vas, nì mene?«

»Takó? Ali veš, da me ne zanima?« dé teta Ivana počasi. »Morda me vender nekoliko. Da tebe ne, to vem; pa odkritosrčno rečeno, té malomarnosti umeti tudi jaz ne morem popolnoma.«

»Vi tudi ne?« dejala sem malone prestrašena. »Vi tudi ne, teta Ivana? Moj Bog, celo vi ne!«

Od samega strmenja tlesknila sem z rokami. »Dà, celó jaz ne,« odvrne mi teta Ivana z majhnim nasmehom. »Čuj, Olga, povedala ti bom nekaj. Tebi je že sedemnajst let, ali o svetu ne veš še ničesar —«

»Saj ste mi vender sami dejali časih,« sežem jej v besedo, »da je najbolje tako, če ničesar ne vem.«

»Ali sem rekla to?« dé teta Ivana počasi. »Da, časih, celo pred kratkim. Pa to ne more zmerom takó biti. Ukloniti se treba nekaterim zahtevam, in jaz ne morem dopuščati, da bi se vedno dolgočasila v svoji sobi in naposled zvenela v njej. Ti moraš med svet, Olga, zanimati se za to, kar se godi okrog tebe; svet, narava sama zahteva tako.«

Neverjetno sem jo zrla. Teta Ivana in take besede!

»Svet, svet, že zopet ta svet! Kaj imam jaz od njega, kaj on od mene? Moj Bog«, uzdihnila sem iz dna duše svoje, »saj ni treba, da bi se dolgočasila v svoji sobi, da bi v njej venela! Mari se dolgočasim, mari venem? To bi morala vender sama najbolje vedeti. Pa ne vem! Samó srečna sem, da sem pri vas, ljuba teta Ivana! Kaj mi bo tá svet? Kam naj grem, da se ne bom dolgočasila? In kóga poznam tu v mestu?«

Teta Ivana prikima zamišljeno.

»Dà, to je; takó uprašala sem tudi jaz v tvojih letih. Ali ko sem venderle stopila med svet, kakor mora stopiti vsakdo, kadar mu dojde doba, stopila brez izkušenj, brez poznanja ljudi, varala sem se ljuto. In nikogar ni bilo, da bi se bila zaupno obrnila do njega! In ko je naposled prišel — ali dovolj, dovolj! Olga, Bog ti prihrani izkušnje, kakeršnih ni prihranil meni! ... To pa, da te doslej nisem pošiljala med ljudi, bila je velika hiba. Gotovo! V samoti ustvarilo se ti je neko čudno naziranje svetá; glava tvoja je polna samó nazorov in misli, ki te dolgočasijo. Slepa bi morala biti, da bi ne videla tega! Le povej po pravici, da se dolgočasiš! Bojim se bodočih očitanj, ako ti mladost zvene med štirimi stenami. Mladost, tak plemenit, dragocen cvet med štirimi stenami!« ...

S kakim poudarkom in kakó slovesnim naglasom govorila je té besede! Kar strmela sem vanjo in niti dihati se nisem upala. Ali je to pač teta Ivana, ona tiha, pohlevna teta Ivana? Brez glasa poslušala sem jo do konca; vsaka beseda segla mi je globoko v dušo.

»Zato stopi med svet,« rekla je nadalje, »čas je že. Sedaj, dokler imaš mene na strani, opiraš se lahko na moje nasvete, ali potlej, ko umrem —«

Tega nisem mogla prenesti. Skočila sem k njej ter jej položila roko na usta.

»Moj Bog, teta Ivana, ne govorite tako!« uskliknila sem proseče, »to je prežalostno. Vi ne boste umrli, vi ne smete umreti!«

Lehno se mi je izvila in zmigala z ramami.

»Otročje besede, Olga,« dejala je resno, »sama ne veruješ na nje. Ali pusti, da izgovorim. Glej, če bi jaz umrla — pusti, Olga, — kaj bi počela ti na svetu? Na tem pokvarjenem svetu s čisto dušo svojo, z nedolžnim srcem svojim? Ali bi te ne upognila prva sapa, prva nesreča?«

»O,« dejala sem naglo, »jaz znam tudi močna biti.«

Čuden nasmeh zibal se je na njenih ustnih, zrla pa me je zamišljeno.

»Močna? Ti? Moj Bog, koliko močnejših src že je uklonil, uničil posvetni vihar! In koliko bitij že potopilo se je v morju življenja! In ti, da bi ti imela táko moč? Ne, ne, Olga, bojim se, da bi po moji smrti ne mogla prenašati usodnih udarcev, baš zategadelj ne, ker nisi pripravljena na nje, ker ne poznaš svetá in ljudi.«

»Usodnih udarcev! Kaj je to usoda, kaj usodni udarci?« uprašala sem hitro in, kakor se mi je zdelo, jako pametno. »Koga udarja usoda? Tistega, kdor se jej upira. Jaz pa se jej nečem in ne bom. Čemú? Rada bi vedela.«

»Ti ubogo dete, kakó samosvestno izgovarjaš to,« reče teta Ivana s pomilovalnim smehom. »In to modrovanje! Če bi bilo tudi opravičeno, zdravo ni. Za sedemnajstletno dekle ne! Verjela bi ne bila, da se morejo roditi take misli v tvoji glavi!«

»Saj se tudi niso,« opomnila sem odkritosrčno. »To sem čitala.«

Zapazila sem z nova tisti pomilovalni smeh na njenih ustnih.

»A takó! Zatorej! In na te besede verjameš sedaj? Nu, bodisi! Pa dovolj o tem! Ne gledé na vse drugo: čas je že, da ostaviš svojo sobico, kjer živiš kakor ptičica v kletki, in da stopiš v družbo.«

»Če pa nečem?« uprašam nejevoljno.

»Bodi pametna, Olga! Ponavljam ti, ne želim, da bi stopila pozno, prepozno v svet. In zato je moja želja, da se nekoliko bolj zanimaš za to, kar se godi okrog tebe. Na veselico pojdem s teboj, ako naju povabijo.«

Malone plašno sem jo pogledala.

»Vi, teta Ivana, vi pojdete na veselico?«

»Čemú ne?« odvrne mi rezko. »Jaz vidim, da samota ni za me; samota uzbuja preveč tožnih misli in sedaj še celó,« pristavi tiho, kakor sama za se.

Ali je bila to res teta Ivana? Kar umeti nisem mogla te izpremembe. Bliskoma šinila mi je misel v glavo, da so ona pisma Bojánova prouzročila tak silen prevrat. Drugo ni mogoče.

Teta Ivana pa je hipno pretrgala razgovor. Naslonila se je v naslanjač in zrla skozi okno. Ujela sem njen pogled in videla, da se upira baš v nasprotno hišo. Ivana Bojána ni bilo domá.

Vsa osupla radi tetinih besed šla sem v svojo sobo. Séla sem h klavirju, ali igrati se mi ni ljubilo. Uzela sem knjigo, čitala, a kaj sem čitala, nisem vedela. Nejevoljna stopila sem k oknu, pa tudi tam mi ni bilo moči obstati. Tetine besede zvenele so mi po ušesih.

V svet naj stopim, v druščino naj grem. Jaz, ki ne maram druščine. In čemú vse to? Zato, da spoznam ljudi. Kakor bi bilo to treba meni! Oh, ta Ivan Boján je moral prinesti tista pisma, da je sedaj teta Ivana vsa izpremenjena, vsa, vsa! Neskončno me je jezil in srdito sem pogledala na njegovo okno. Ali ni ga bilo domá. To mi je dalo druge misli. Najbrž je šel zopet v gore risat. In čez jeden, dva meseca ga ne bode. Ali to ni prav, da gré; raje naj bi ostal ...

Toda čemú? uprašala sem zopet. Kaj me briga Ivan Boján? Saj sem takó srdita nanj, da ga ne morem videti. In če bo zvečer prišel domov ter s turško kapo in dolgo svojo pipo slonel na oknu, prav gotovo ga ne pogledam in nič ne bom igrala na klavir, nalašč ne, da me vsaj ne bo mogel hvaliti. Takó sem sklenila in boljše volje sem bila. Zdaj bo vsaj nekdo čutil mojo jezo!

Če pa jo bo? déla sem tiho. Kaj njemu mari, če igram ali ne? In če ne igram, mislil bo nemara, da se mi ne ljubi. Oh, da bi vsaj imela koga, na katerega bi izlila svojo jezo! ...

Baš izgovorila sem te besede, ko se odpró vrata in privihrate k meni Stana Tresákova in Vida Stolpova. V samostanu smo hodile skupaj v šolo in zato se poznamo. Ali Stane Tresákove in Vide Stolpove pri meni še nikdar ni bilo in tudi jaz nisem bila pri njiju. Kaj pak, da sem bila jako osupla!

Stana Tresákova prihitela je naravnost k meni ter me objela.

»Ali že veš, Olga?« dejala je vsa zasopla ter odložila plašč in klobuk, »ali že veš o veselici? Oh, to bo velikanski, vse mesto govori samo o njej. In medvé z Vido — že dovoliš, Olgica, da sedeve, neli? — medvé z Vido imave toliko opravila, da ne veve, kjé začeti in kjé nehati. O to je grozno, ako človek obeča svojo pomoč, dasi v dobrodelen namen. Ti, Olga, ne moreš si še misliti, kakšne sitnosti, kakšna pota od ranega jutra do poznega večera! Moj Bog, s kratka: ako ne bo skoro vse v redu, povem ti, da zblaznim, moram zblazneti. Ti tudi, neli, Vida?«

Jaz sem stala kakor okamnela, ko se je ta ploha usula na me. Vida Stolpova pa je dejala s tistim neumnim smehom, kateri je imela že v samostanu in kateri jej ne izgine z obraza, četudi še kaj takó resnega pové: »Seveda, Stana, pravi revici sve.«

»Oh, dà!« uzdihne Stana Tresákova, »pravi revici! In žrtvujeve se v dobri namen.«

»To pa naju tolaži,« odvrne Vida Stolpova.

»In kakó! Vida, povem ti, to je vender lepo, ako človek zastavi vse svoje moči v blag namen. To je uzvišeno.«

»Dà, prav praviš, Stana,« reče Vida Stolpova s tistim smehom, »in zato mi nič ne dene trud. Naju mora vsakdo le blagrovati.«

»Gospod Peter Osat bode nama hvaležen.«

»Ne samó gospod Peter Osat, vse mesto.«

»Že sedaj vsi govoré samo o naju.«

»Pa sve tudi najpridnejši v vsem odboru.«

»In najina bo zasluga, če bo veselica sijajna.«

»In še bolj bodo govorili o naju.«

»Kolika čast!«

»Kolika čast!« ponovila je Vida Stolpova naudušeno. Jaz pa nisem vedela, kaj bi rekla. Ali sta se prišli k meni razgovarjat in druga drugo hvalit radi svojih zaslug? In to danes, ko sem ji najmenj voljna poslušati?

»Ali oprostite,« dejala sem naposled, pa dalje nisem mogla govoriti.

»Moj Bog!« uskliknila je Stana Tresakova in kakor obupano tlesknila z rokami, »oprosti, Olga, ljuba, zlata Olgica, pa čisto sem te pozabila. Moj Bog, saj ni čuda o tolikih opravkih! Saj sama ne vem, kako da se mi niso še možjani zmešali. Zdaj grem v to hišo, zdaj v ono, povsodi treba mnogo govoriti in zato naposled sama ne vem kaj početi.«

»Dà, oprôsti, Olga,« pristavi Vida Stolpova in se smeje. »Prav vse je tako, kakor je rekla Stana.«

»O, Vida, Olga je pametno deklè, ona nama ne bode huda. Pa da govorim o stvari, katero sem hotela omeniti: veliko prošnjo imam do tebe.«

»Dà, veliko prošnjo,« jekne Vida Stolpova. Da bi se vsaj ne smejala tako neumno! Stana Tresákova pa je nadaljevala slovesno:

»Dà, veliko prošnjo. To torej veš, da so osnovali gasilno društvo, kateremu načelnik je mnogozaslužni gospod Peter Osat in da bodo napravili novemu društvu na korist veliko veselico. In povem ti, Olga, ti si še misliti ne moreš, kako je vse uneto, kako se giblje. To vé le tisti, kdor sam ureja in pripravlja; jaz sem že vsa zmočena! Gospod Tilen Volk dela napise, gospod Vojteh Suša pripravlja zelenje in cvetličje, — oh, kako krasno! Jaz bom pela, Vida bo govorila svečan prolog, kateri je gospod Vojteh Suša prekrasno zložil, tako da bo vse presenečeno. Ljuba moja zlata Olgica,« pristavila je hipno z navadnim glasom in me prijela za roko, »jeli, ljuba Olgica, da nam tudi ti ne odrečeš svoje pomoči? Jeli da ne, o, saj vem že naprej, da si še vedno tista ljuba — —«

»Ali kakšno pomoč?« dejala sem v zadregi in s tem uprašanjem prestregla govor Stane Tresákove, kateri bi se bil utegnil razširiti na dolgo in široko. Ona pa je ustala in me pritisnila na se.

»Glej, ti tako lepo igraš na klavir, da te vsakdo z veseljem posluša. In ti uzbudila bi na veselici sè svojim igranjem pozornost, velikansko pozornost, povem ti odkritosrčno. Le nikari ne govôri,« dela je hitro, videč, da že hočem odgovoriti, »saj vem, kaj hočeš reči. Dà, v tem spoznam svojo preljubo, vselej tako ponižno Olgico. Jeli, sram te je, srčece, da te hvalim? Toda, ali te ne hvalim po pravici? Tá izborni ukus, to divno igranje, tá nenavadna spretnost, — kdo bi ne bil očaran? Olga, ti nam moraš pomagati, ti nam ne smeš odreči svoje pomoči. Moj Bog, to bi gospoda Petra Osata jako bolelo, ko bi zvedel, da si nam odrekla! Sevé, sedaj še nič ne vé o tem, da sem skusila pridobiti zakrito našo Olgico,« pristavila je skrivnostno, »ali pomisli, kako veselo bo presenečen. Dà, dà, Olgica, ti nam moraš obečati svojo pomoč!«

»Olga, moraš obečati,« rekla je tudi Vida Stolpova, ali ne čakaje mojega odgovora, nadaljevala je Stana Tresákova:

»Vidiš, to je takó. Jaz nečem, da bi se vezala že danes sè svojim obetom, ali pa, da bi mi odrekla. Medvé sve le mimogrede stopili k tebi. Stvári, katero sem omenila, treba premisleka; jaz sem tudi premišljevala, ali bi stopila v veseličin odbor, ali ne. In omahovala sem precej časa. Tako je pač povsodi. Ali ko sem se odločila, stopila sem naudušeno v odbor in goreče delujem za blagi namen. Le premisli si, Olga! Čast, slava te čaka! In premisli še nekaj. Ako nam ne odrečeš, bode nemara gospod Tilen Volk toliko prijazen, da bo zapel pesem sè spremljevanjem klavirja. In on bo napravil utis sè svojim prekrasnim glasom in tega utisa bodeš tudi ti deležna. Moj Bog, če vso stvar prav premislim, moram ti malone zavidati, srčece moje, radi tolike časti in slave; kje potem ostanemo mi, kar nas je v odboru, če nas ti kar v ozadje potisneš? Pa neli, Vida, nama to nič ne dene; medvé služive z vsemi svojimi močmi plemeniti, sveti stvari in ta čut, da sve storili vse, kar je možno, tá naju odškoduje tisočerno. Jeli, Vida, da je tako?«

Hudobnost uzbudila se je v meni. Domislila sem si, kako sta Vida Stolpova in Stana Tresákova s početka govorili jedino o časti in spoštovanju, s katerim ji bo obsipalo vse in kako da sta najpridnejši od vsega odbora; tega torej sem si domislila in ji hotela s hudobnim smehom spomniti teh besed, ali zazdelo se mi je, da bi Stana Tresákova sè svojo jezičnostjo vedela tisoč izgovorov in opravičevanj in jaz sem zares že komaj čakala, da bi bila sama. Sicer pa je baš tedaj odgovorila Vida Stolpova: »Dà, Stana, tako je« in Stana Tresákova obrnila se je zopet k meni.

»Za danes torej sve storili svojo dolžnost, Olga. Oprosti nama, ako že otideve. Vem, da ti bo dolgčas, ko boš zopet sama. To gotovo ne more biti prijetno, ako je človek vedno sam, kakor si ti. Pa zdaj ti pri najboljši volji ne utegnem pomagati. Moj Bog, saj veš, koliko imam posla! Le pojdi, Vida, čas je zares; Olga bo že oprostila.«

Hipno je ogrnila svoj plašč in me objela z veliko prijaznostjo. Potem pa sta zvihrali skozi vrata, da malone sama nisem vedela kedaj. Nemo sem zrla za njima, ali naposled mi je globok uzdihljaj olajšal dušo.

»Da le morejo taki ljudje biti na svetu!« uskliknila sem poluglasno, »taki čudni, jezični ljudjé. Človeku niti ne dadé do besede, molčati mora. Tako jezična bi ne hotela biti. In ti, moj ljubi Bog, proti Stani Tresákovi je, kar se dostaje jezičnosti, naša Blagota prava revica!«

Ali ona zmore mnogo! ...

IV.[uredi]

Pust dan je bil. Solnce ni hotelo sijati, pa tudi dežja ni bilo. Gosta megla vlačila se je po ulicah kakor utelešena dolgočasnost. Takih dni ne maram. Povšeči mi je velik, svetel dan, ko se ves svet leskeče v zlatih solnčnih trakih, kateri pletó in tkó sójno krilo božji zemlji ... Pač se tedaj tudi razpletajo solnčne misli v duši moji in zadovoljna sem sè svetom, zadovoljna sama sè seboj.

Takega solnčnega dne ni bilo tedaj. Megla, nič kot megla. Kdo bi ne bil nejevoljen?

Vrh tega pa so mi prihajale táke misli, da sem morala biti nejevoljna. Besede Stane Tresákove in Vide Stolpove bile so mi živo v spominu in rodile velik razpor v moji duši. Ali bi igrala ali ne bi? uprašala sem Bog vé kolikrat, skleníti pa nisem mogla ničesar. Dà, če bi znala, da pride Ivan Boján na veselico, potem, potem — —

Srdito sem udarila ob tla.

Kaj potem? Nič zato. Jaz nečem njegove hvale in dovolj. Radi njega ne igram. Ondan že sem sklenila tako. Drugim pa tudi nečem. Nalašč ne. Petra Osata bi bolelo, ako bi odrekla, dejala je Stana Tresákova. Bodisi. To mi bo jako povšeči. Petra Osata bi bolelo! ...

Ali če bi vender igrala, če bi me morda pohvalil Ivan Boján, vsaj nekoliko pohvalil — — ne, ne! Njega ne bo! In kaj se ga zopet domišljam? Ali ni dovolj, da mi niti v sanjah ne daje mirú? Takóle se mi je sanjalo nocoj: Zopet je prišel v našo hišo in nešteta pisma s čudnimi známenji potegnil iz žepa. Na glas zaihtela je tedaj teta Ivana, on pa je stal pred njo mračen, leden, kot zloben duh! In vsa tista znamenja oživela so se in pripovedovala čudno povest o strtem srcu, izgubljenem življenju! ...

O strtem srcu, izgubljenem življenju! Kakó bi umela táko povest? — —

»Nič!« sklenila sem naposled, »igrala ne bom. Bodisi, kakor hoče. Če igram domá, igram sama sebi. Drugim nečem! Na veselico pojdem, če že mora biti, igrati pa nečem!«

Z veliko odločnostjo povedala sem to Stani Tresákovi in Vidi Stolpovi, ko sta prišli k meni onega pustega dné. Vida Stolpova je kar ostrmela, Stana Tresákova pa se je zasmejala na glas. Ali smejala se je siloma. Da se le šalim, rekla je.

Jezil me je njen smeh.

»Prav nič se ne šalim,« odvrnila sem nejevoljno. »Ne utegnem, ne ljubi se mi, s kratka: nečem, Stana! Nikari me ne sili.«

Rekši naslonila sem se jako oblastno v svojem stolu nazaj in jo zrla ponosno.

Stana Tresákova pa se je smejala še bolj.

»Olga je danes slabe volje,« dejala je Vidi Stolpovi, »to vidiš, Vida. Nu, že pride takó; solnce ne more biti vselej na nebu. Danes je sploh tak dan zunaj, kakor bi hotel na zemljo izliti vso nejevoljo. Nič se ti ne čudim, Olga.«

Zmigala sem z ramo, rekla pa nisem ničesar.

»Vidim tudi, da se še nisi odločila, Olga,« pristavila je Stana Tresákova. »Prav kakor sem si mislila. Niti k tebi ne bi bili prišli, ko bi ne bila Vida silila takó. Nič zato. Ko prideve pozneje —«

Srdito sem mahnila z rokó.

»To ne veljá, Stana!« rekla sem krepko. »Tega, kar rečem, ne oporekam.«

»Le počasi, srčece, le počasi,« dé Stana Tresákova zopet. »Slaba volja, sama slaba volja! In to vem, kadar si slabe volje, ne daš nobene besede do sebe. Le pojdive, Vida. Saj imave še dovolj potov. Z Bogom, Olga, z Bogom!«

Odšli sta z veliko prijaznostjo. Čula sem še zunaj Stano Tresákovo, kakó je dejala, da je danes strašno pust dan, tak dan, ko je povsodi sama puščoba. Potem pa sta zvihrali po stopnicah. Nisem zrla kam.

Ali za njima prišla je sè srditim obrazom — Blagota. Pogledala sem jo osupla, kajti čez dan navadno ne hodi v mojo sobo. Tik mene je stopila in me nekaj trenotij zrla s tistimi sivimi očmí.

»Nekaj bi vam povedala, Olga,« rekla je potem, »se vé, če me hočete poslušati. — Igrali torej ne boste?«

»Ah!« uskliknila sem presenečena, »ti veš, Blagota?«

Prikimala jc odločno, kakor zna prikimati samó ona. Jaz pa sem stala poleg nje ponosno kakor kraljica!

»Ali kdo ti je povedal?« rekla sem strogo.

»Dovolj da vem,« odvrne ona sè srditim glasom. »Vem, in prav lepó je to od vas.«

Kar zarudela sem od togote.

»A dà, ti si poslušala! — Nu, lepa navada to, Blagota, jako lepa navada!«

Dvignila je kazalec in pokazala na vrata, vodeča iz moje sobe v kuhinjo.

»Ni bilo treba,« rekla je hladno. »V kuhinjo ni daleč, tiho pa tudi niste govorili. Vsaka beseda se čuje, to je. Ali vsaka beseda je trmasta, kakor drugačnih govoriti ne morete. Takó je že vsakdo vajen od vas, to je. In celó na dom vas hodijo iskat in prigovarjat vam mestne gospodične —, vi se pa za vse besede nič ne menite, sevé! Vam ni treba, da bi se menili za nje.«

Vse je vrelo v meni.

»Čuj, Blagota,« rekla sem s poluzadušenim glasom, »ali si le zato prišla, da mi to pripoveduješ?« 

Prav malomarno je prikimala.

»Samo zato. Jezi me, da ste taki. Premagati se nisem mogla in prišla sem. Izdalo ne bo nič, vem. Saj je vse zaman, ako si kaj ubijete v glavo, ali povedati vam moram svoje misli.«

»Pojdi, pojdi, Blagota!« uskliknila sem brez sape. »Pojdi, pa urno. Jaz te nečem poslušati.«

»Takó?« rekla je pikro. »Vi me nečete poslušati? Ker se sami sramujete svoje trme, neli? Sevé, to peče, ako kdo čuje resnico, vselej in vsakogar peče. Vi pa morate slišati jedenkrat resnico —«

»Kdo me bo silil?« rekla sem v največji jezi. »Ti morda? Blagota, ti? Povem ti drugič pojdi, tu je moja soba, tu velujem jaz!«

Veliko izpremembo zapazila sem na njenem obrazu. Tiste sive oči pogledale so me takó čudno, tako presenečeno, da nikoli še nisem videla takega pogleda iž njih. In okrog usten legel jej je tako čuden izraz, da nikoli ne zabim tega izraza! ...

»Čujte, Olga, ničesar vam nečem reči o tej stvari,« pouzela je s popolnoma drugačnim glasom. »Storite, kar hočete. Ali da ste taki z menoj, taki vi, ki sem vas poznala kot mlado dekletce, kot osirotelo dete, to, Olga, ni lepó. Nu, jaz grem. Tu je zares vaša soba, v njej velujete vi, jaz nimam ničesar opraviti v njej ... Zares, kakó pač si more ženica kot jaz, prisvajati take pravice! Dà, dà, zares, kako si jih more prisvajati!«

Obrnila se je, da odide. Gledala sem jo za hip osuplo, neverjetno in ihteč privila se jej okrog vrata. Vsa moja jeza umaknila se je globokemu kesu, da sem tako nepremišljeno, tako globoko užalila to zvesto, plemenito dušo!

»Oh, saj nisem mislila tako!« rekla sem in jo zrla sè solznimi očmi. »Takó te nisem hotela užaliti, Blagota! Če kaj rečem, saj veš, da ne mislim takó hudo. Ali ti si me razdražila takó neizrečeno! Jaz pa te nisem hotela užaliti, prav zares te nisem hotela.«

Izvila se mi je in me lahno prijela za rokó. Iž njenih oči pa je prisvetil jasen žarek.

»Dà, taki ste,« rekla je počasi, »vihra, nič kot vihra! Najprvo užalite kóga do živega in potem se kesate. Nu, bodisi, jaz vam opraščam vaše besede. Sicer pa vam pravim drugič: storite, kar hočete! Jaz vam nečem nikoli več prigovarjati, pa tudi pobijati nečem vaše trme. Morda še pride čas, ko vas bo sama minila, kakor je minila že marsikoga. Storite, kar hočete.«

Nič mi niso bile povšeči njene besede. Nimam rada, če Blagota tako govorí, saj je bil do malega vedno boj med nama. Škodoval pa ni niti njej, niti meni. Le tega ne, da bi mi ona nikdar ne oporekala!

Naglo otrnila sem si solzé in rekla:

»Danes si jako čudna, Blagota. Sama te ne umejem. Takó nevažna, malovredna stvar, kakor je tisto igranje na veselici —«

»Sevé, jako malovredna stvar, tisto igranje na veselici,« roga se Blagota, »vi té stvári niti ceniti ne morete! To je! Nikar, da bi se veselili, ko se vam ponuja prilika, da pokažete svetu, kaj znate in zmorete, o ne, tega ne! Vi ne! Le povejte mi po pravici: čemú pa sploh igrate na klavir? Čemu ga sploh imate, uprašam vas?« 

Presrčno sem se nasmejala.

»I moj Bog,« rekla sem, »zato, ker me veselí, ker me kratkočasi. Samo zato. Ali mi niti tega veselja ne privoščiš?«

»Jaz? Jaz vam privoščim vse, kar je prav —« 

»Nu, torej!«

»Pa tega ne vem, kako more človek uživati tako igranje, katerega nihče drugi ne sliši. Da drugim pokažete, kaj zmorete, Olga, to je prvo. Vi že sami veste, kaj znate. In človek se naposled venderle naveliča, ako posluša vselej le samega sebe. Mora se naveličati! Pa recite, da ní res?«

Nisem vedela, kaj bi jej rekla na té besede, ali baš tedaj odprla so se vrata v tetino sobo in nekdo je ustopil. Zato pa nisem rekla ničesar. Le radovedna sem bila, kdo je prišel. Morda — on, Ivan Boján? Bliskoma pogledala sem v zrcalo, če sem pač dovolj — lepa zanj! Kaj mi je bilo v tistem trenotju? Kakó mi je mogla priti taka misel?

Ali reči sem si morala, da na meni ni ničesar grajati, da sem celó jako lepa. In povšeči mi je bila ta zavest! Da bi le res bil Ivan Boján! ...

V tem pa sem začula moški glas, ali tá glas ni bil njegov!

»Oh, gospod Peter Osat!« šepnila je Blagota in njeno lice obsijala je velika zadovoljnost. »Gospod Peter Osat je tukaj!«

Jaz pa sem srdito udarila ob tla in stisnila ustnice skupaj. Peter Osat! Kaj išče on pri teti Ivani? In zakaj ni on Ivan Boján?

»Moram iti,« rekla je Blagota, »najbrž boste šli k teti, Olga. Pa le prijazni bodite ž njim, saj je tako dober in pameten gospod! Le prijazni bodite, to je.«

Šla je. Jaz pa nisem hotela poslušati, kaj je govoril v oni sobi Peter Osat. Naj govori, kar hoče, in ko bo izgovoril, naj gre. Pa hitro. In nikoli več ga ni treba!

Ali brž nato zaklicala je teta Ivana moje imé in v neskončni jezi zakrila sem si obraz z rokami. Zdaj me celó kliče, da naj pridem k njej poslušat tega človeka! O moj Bog, zakaj moram ravno domá biti?

Ali kaj sem hotela.2 Počasi stopala sem k vratom in zrla neskončno ponosno in zaničljivo. Peter Osat mora videti, da ga zaničujem, z obraza mi mora čitati, da mi ni povšeči njegov pohod!

Stopila sem v sobo tete Ivane. Peter Osat pa je ustal sè svojega sedeža. Oh, kako smešen se mi je videl v svoji elegantni opravi! Nič mu ni pristajalo, tista črna obleka je kar visela na njem. In njegova postava, njegove velike, široke roke, katere je posilil v svetle rokovice, njegovo topo, gladko obrito lice! Dà, smešen je bil in neroden, da nič takega! ...

Uprl se je na mizo, ko je ustal in se igral s teško svojo verižico.

Vedela sem, čemú je prišel. »Aha!« dejala sem sama sebi, »vabi, Peter Osat vabi!« On pa se mi je v tem poklonil jako nerodno.

Milostno kakor kraljica prikimala sem mu z glavo, zrla pa sem ga s ponosnim pogledom. Teta Ivana sedela je v svojem naslanjaču in jaz sem stopila k njej. Od Petra Osata pa nisem odvrnila ponosnega svojega pogleda.

Gledal me je nekaj časa, potem pa je kot v zadregi povesil okó.

»Gospod Peter Osat — moja netjakinja Olga,« predstavila naju je teta Ivana. Kakor da bi jaz ne poznala Petra Osata, ki nima po krivici svojega imena!

Zopet se mi je priklonil in zopet prikimala sem mu z glavó, milostno kakor kraljica. Potem je sédel.

»Gospodično Olgo že poznam,« dejal je z zopernim glasom in se nasmehnil sladko, »imel sem že čast — vidim jo često na oknu — veseli me, da vas poznam še bliže, gospodična —«

Obmolknil je v zadregi in zrl pred se. Teta Ivana usmilila se ga je in pouzela:

»Gospod Osat je bil toliko prijazen, Olga, da naju je prišel vabit na veselico, katera bode na korist novoosnovanemu gasilnemu društvu. Obečala mu bom tudi v tvojem imenu, da prideve. Si li zadovoljna?«

»Dà,« rekla sem mrzlo, drugega ničesar.

»Oh, boste videli, gospodična,« dejal je Peter Osat in se nesmejal glasno, »to bo velika reč, kaj takega še ni bilo v mestu! Prav velika reč bo, ne trudimo se zaman. To bi vam mogel povedati jako mnogo o pripravah, ki se delajo. Pa tudi mestna gospoda so tako zauzeti za veselico, da me prav veselí. To je, ne baš mene,« pristavil je obrnen k teti Ivani, »nu dà, mene že, a samó kot načelnika novemu društvu, katero je jako potrebno in koristno, kakor veste.«

»Seveda«, odvrne teta Ivana, gasilno društvo je potrebno in koristno našemu mestu. Da bode zadoščevalo svojemu namenu, zato skrbeti je v prvi vrsti vam, gospod Osat.«

Samoljubno se je nasmejal.

»O gotovo! Kar bo v moji moči, bodem storil. Saj jaz ne iščem dobička, — hvala Bogu, tudi treba mi ga ni! Meni je le do tega, da podpiramo koristno in lepo stvar. Vidite, zauzet sem toliko za njo, da celo nekoliko zanemarjam svojo trgovino, ali kaj hočem? Kar smo začeli, to treba zvršiti. Če se jaz, kot načelnik, poprimem vse stvari, to je gotovo najbolje, ali ne? In glejte, za opravo smo že skrbeli, jako lično smo opravljeni vsi, zares, veselje je videti. In pridno se vadimo, tako da bomo že dobro pripravljeni, ako nas zadene kaka nesreča, katere nas seveda Bog varuj. — Boste videli, gospodična,« dejal je meni, »prav nič se ne boste dolgočasili na veselici. To bo moja skrb.«

Siloma sem zadržavala smeh. Kakó je bilo govorjeno vse to! Ali če je mislil Peter Osat, da mu bom kaj odgovorila na besede njegove, motil se je jako. Molčala sem trdovratno in namesto mene pouzela je teta Ivana:

»Upajmo najboljši uspeh. Lepega uspeha bilo bi seveda želeti. Kakor trdite, zanimajo se po mestu mnogo za veselico, torej uspeh ne more izostati. Pa ste se že stalno odločili, kdaj bode veselica, gospod Osat?«

»Dà, dà,« dejal je in gledal na me tako čudno in srepó, da sem se nejevoljno obrnila k oknu. »Drugo nedeljo. To se umeje samo ob sebi, da bode v najboljši hiši, kajti to se spodobi. Pri Antonu Stolu namreč. In ob osmih zvečer bo.«

»Pri Antonu Stolu!« mislila sem sama za se, »tam, kjer kósi Ivan Boján. Torej bodo njega tudi povabili ...«

»Dà, ob osmih zvečer,« ponovil je Peter Osat. »Najprej beseda, potem ples. Oboje seveda jako lepó. Pri besedi najboljše močí. Le glejte, da ne zamudite,« pristavil je smejé se.

Teta Ivana je prikimala.

»Le brez skrbi bodite, gospod Osat, prideve o pravem času. Dokorej ostaneve, to je seveda zavisno od nekaterih okolnosti - do konca teško da.«

»Sevé, sevć,« pritrdi Peter Osat. »Vas seveda ne more zanimati živo, mlatio življenje, ker ste — a da, takó — nisem hotel reči — ne — mislil sem samo —«

Obmolknil je ves zmočen in zarudel ter se zopet igral s svojo verižico. Teta Ivana usmilila se ga je zopet.

»Nič zato, gospod Osat,« rekla je z lehnim nasmehom. »Prav pravite, mene ne more več zanimati tako živo, mlado življenje. Ali kaj hočete? To že pride takó.«

»O dà, vsakomur,« pritrdi on z veliko resnobo. »Dosti poznam takih. Zares, kaj hočemo? Sevé, gospodični Olgi bo veselica mnogo bolj povšeči.«

Kdo mu je dal pravico nazivati me s krstnim imenom? Zaničljivo sem ga pogledala.

»Mogoče,« dejala sem ledeno, on pa je nadaljeval:

»Gotovo. Jaz se, kakor že rečeno, nadejam najboljše zabave. Nič drugega si ne želim, nego to, tla bi se uverili o resničnosti mojih besed. Samó, da pridete.«

Ustal je naposled in si nataknil svojo rokovico. Jaz pa sem si oddahnila olajšana.

»Naj torej ostane pri tem,« dejal je že pri vratih. »Vi pridete, to je dobro. Ali sedaj moram iti in se vam najuljudneje priporočam. Na veselo svidenje drugo nedeljo!«

»Na svidenje,« rekla je teta Ivana, jaz ničesar. Ko je odšel, pala sem srdita na stol.

»To je torej Peter Osat, tisti pametni, previdni gospod, katerega takó časté po mestu!« uskliknila sem s hudobnim smehom. »Uboga Blagota, rada bi vedela, kaj se jej je tako smililo na njem. Pameten, previden gospod! Zdaj ste ga slišali, teta Ivana, zdaj veste, kakšen je!«

Teta Ivana naslonila se je v naslanjač in uprašala na lahko:

»Kakšen?«

»I ti moj ljubi Bog, vi še uprašate? Neroden, priprost, — ne vem, kako bi še rekla drugače. Oh, to bo jako lepa veselica, že radi njega bo lepa!«

Srdito sem se nasmejala.

»Ti imaš jako čudne misli, Olga. Ne vem, kakšen bi moral človek prav za prav biti, da bi ti ugajal.«

»O, nikari ne mislite, da mi ne ugaja nihče! Tak pa ne sme biti. Popolnoma drugačen mora biti —«

»Na primer — nič!« uskliknila sem hitro. Malone bi bila imenovala — Ivana Bojána, imenovati pa ga nisem hotela nì teti Ivani, nì komu drugemu. »To vam povem, teta Ivana: svet mora biti jako žalosten, če ima samó take ljudí, kakor je Peter Osat!«

»Ti prehudo sodiš, Olga,« méni ona. »Morda je gospod Osat jako dober človek, — kdo vé? To pa ni lepo od tebe, da ga na prvi pogled obsojaš takó.«

»Na prvi pogled! Ali niste že često dejali sami, da je prvi pogled jako važen? In Petra Osata ne sodim na prvi pogled. Videla sem ga že često in nikoli mi še ni bil povšeči. Danes pa še najmenj. In le povejte, ali je bil morda vam?«

»Videla in poznala sem že dosti slabših: značaji so ravno različni in nasprotja se rada dotikajo.«

»Nasprotja? Pega ne umejem,« rekla sem odkritosrčno. Teti Ivani pa se je lahek smeh prikazal na obrazu.

»Reči sem hotela, da različni značaji niso vselej ločeni, nego da so celó jako blizu skupaj —«

»Tega pa še celó ne umejem,« rekla sem z nova.

»Nu dà, takó blizu, kakor na primer ti in — Blagota. Umeješ zdaj?«

»A takó! To je res. Kakeršna je Blagota, taka ne bi hotela biti,« odvrnila sem odločno. »Ona je čisto drugačna od mene, to je res. Ali taka ni, kot je Peter Osat. Tudi nečem, da bi bila taka. Celó tega nečem, da bi bila kakor jaz —«

»To so vender jedenkrat odkritosrčne besede,« nasmeje se teta Ivana. »Sevé, potem bi se ne mogla z nikomer kregati! Zategadelj si želiš Blagoto tako, kakeršna je. Kaj pa sta imeli zopet danes?« uprašala je hipno in uprla na me svoje modre oči. »Da ne bi bil prišel baš gospod Osat, uverila bi se bila sama.«

Nejevoljno sem mahnila z rokó.

»Ah kaj, nič nisvc imeli. Dražila me je s Petrom Osatom, nič drugega.«

»Takó? Zdelo se mi je, da sem čula drugačne besede, Olga, trde besede, kakeršnih ne čujem rada iz tvojih ust. O gospodu Osatu ni bilo govora.«

Rahlo očitanje zvenelo je iż njenih besed. Očitanja pa, ki je tako rahlo, nimam rada, kajti sega mi globoko v dušo.

»Nu, da vam povem,« dejala sem zato hitro. »O Petru Osatu res ni bilo govora, pač pa sve govorili o tistem igranju na veselici in ker veselico venderle on snuje, zato me je Blagota dražila prav za prav le ž njim.«

»Sevé, če tako sklepaš, potem že. Ali, Olga, to je, da ne rečem drugače, vsaj čudno sklepanje —«

»Ali opravičeno, teta Ivana,« rekla sem z važnim glasom, »popolnoma opravičeno.«

»Bodisi,« odvrne ona. »So taki časi, ko vsakdo sklepa tako ali vsaj podobno, v tem se nečem pričkati s teboj. In kar se dostaje igranja, ne boj se, da bi te silila. O tem ukreni popolnoma po svoji volji. Nì dobrih, nì slabih nasledkov ne bode, ako se odločiš tako ali tako. Samo z Blagoto mi ne govori več tako, Olga; takih besed nimam ráda.«

»Saj mi je žal,« rekla sem tiho. »In tudi Blagoti sem povedala, da mi je žal. Moj Bog, kaj pa še hočete?« pristavila sem z malone jokajočim glasom. »Mari hočete, da bi mi ne bilo žal?«

»Ti si nespametno dete, Olga!« rekla je teta Ivana in se nasmejala glasno, jaz pa sem jej z veliko zadovoljnostjo zrla v mile, modre očí. In prav tedaj posvetil je prvi solnčni žarek iz tiste dolgočasne megle in pogledal v sobo tete Ivane ...

Če mu je bilo pač povšeči, da sem tako veselo in goreče poljubila to plemenito bitje? ...

V.[uredi]

Ne vem, kakó je prišlo, ali nekega dné sedeli sve s teto Ivano tam gori v gozdu, ki se razgrinja nad našim mestom. Ptiči so peli po drevju in rahel veter je šepetal po listju ... Po zelenih vejah razsipalo je solnce svoje zlate niti in jih trosilo in vilo po svežem, dišečem zraku, da je malone izginjala nébesna modrina v njihovem sijaju ... Teta Ivana je plela, jaz pa sem že davno nehala ter sanjavo zrla pred se.

Zeleni gozd, zlati solnčni soj, trepetajoč in vijoč se okoli mladih vej, — to me vselej preuzame čudovito. Ne vem, kaj se tedaj godi v duši moji; to pa vem, da sanjam z odprtimi očmí ... In sanjala sem tudi tedaj! Doli razgrinjalo se je mesto, oblito sè solnčno lučjo, in ljudje, pičicam podobni, hodili so po ulicah, — zabila sem malone, da so to jako dolgočasni ljudjé! Videla sem našo hišo, videla njej nasproti tisto veliko poslopje, kjer stanuje Ivan Boján, kamor so se v poslednjem času priselili tudi drugi ljudje, katerih ne poznam in kateri me tudi ne zanimajo; iskala sem okno Ivana Bojana ... Prazno je bilo in zaprto, kakor do malega čez dan; njegova stekla pa so se lesketala v solnčnem žaru, da mi je kar vid jemalo.

Obrnila sem pogled na stran in mislila, — da, kaj sem prav za prav mislila tedaj? — Nekaj je zašumelo v bližini in — malone bi bila uskliknila na glas — prikazal se je Ivan Boján! Tisti solnčni žarek pa, kateri je izmed gostih vej baš pred menoj padal po zelenih tleh, sinil je zdajci na njegov obraz in trepetal po visoki postavi njegovi. Stoječ med svežim zelenjem, oblit sè solnčno lučjo, bil je v tem trenotju jako lep Ivan Boján!

Zagledavši naju, dvignil je širokokrajni svoj klobuk in obstal presenečen; meni pa je kri šinila v lice.

»Vi tukaj?« rekla je teta Ivana in se osupla obrnila k njemu. Videla sem kakor ondan tisto žalostno potezo na njenem obrazu.

Stopil je bliže.

»Vračam se,« dejal je na lahko, »domov, v mesto. Za danes sem zvršil svoj posel in kaj hočem še dalje na gorah?«

»Torej zahajate sèm gori samó po svojem poslu?« uprašala je teta Ivana, dočim je on položil precej veliko mapo v travo ter si užgal smodko.

»Ne vselej,« dejal je potem. »Često postajam gori brez pravega posla, ker me veselí táko zelenje, ta velika tihota, katero opazujem v pogorskem svetu. Časih tudi primerjam življenje tega sveta —«

»Takó? Pa vsaj ne življenju, katero vrè tam doli?« dé teta Ivana zopet, dočim sem jaz trdovratno molčala in se jezila, da nima Ivan Boján meni nobene besede. Kakor da bi me sploh tu ne bilo! On se je naslonil na drevó, jaz pa sem se obrnila na stran in utrgala cvetico, ki je pohlevno gledala iz trave.

Prikimal je teti Ivani.

»Prav pravite, življenju, katero vrè tam doli. In verjamete li, da ne nahajam posebne razlike med tem dvojnim življenjem ali pa nobene?«

»Vi trdite mnogo, gospod Boján,« reče teta Ivana z rahlim nasmehom. »Tá prirodni svet, ali recimo, to prirodno življenje je pač dosti različno od človeškega življenja, različno že v svojem bistvu, gospod Boján. Treba gledati že prav natanko, da se zares pokaže sličnost, — o jednakosti niti ne govorim.«

Pogledala sem ga. Zamišljeno je zrl na cvetico, kateri sem neusmiljeno trgala mlada, polurazvita peresca.

»Tu segate predaleč,« opomnel je. »Kaj hočete? Tu rast, kakor tam; razvoj, nehanje, ljubezen, sovraštvo v obeh svetovih; solnčni in mračni dnevi tu in tam, naposled konec na obeh straneh« —

»Dà, dà, zares, ali na jedni strani, dejala bi, samó mehanično življenje, tam pa življenje, katero vodijo in vladajo določeni nameni, gotova načela; življenje volje, gospod Boján!«

Mahnil je z rokó.

»Življenje volje! Kdo ima še danes voljo, samostalno voljo, uprašam vas? Taki značaji so redki. Vse človeštvo sè svojimi nameni in načeli ni nič drugega, nego zelenje in cvetličje, katero umira in neha, kadar takó želi in hoče višja moč. Samostalne volje ni! Mi vsi se sučemo in živimo, kakor je — malone bi dejal — vsakomur odločeno že s početka —«

»Iz tega bi bilo izvajati, da bi bila tudi vsaka samostalna volja odveč, ako bi sploh mogli govoriti o njej?«

»Tega ne bi hotel ravno reči,« odvrne on počasi; »to je celo hvale vredno, ako kdo razvija to samostalno voljo, razvija v boju sè svojo usodo. Žal, da ni dosti takih.«

»Če bi bilo vaše mnenje pravo,« dé teta Ivana, »potem venderle ne vem, čemu razvijati táko samostalno voljo v boju z usodo, ko je vender nihče razviti ne more! Kaj bi dosegli s takim upiranjem, gospod Boján? Kakšen bi bil uspeh? Baš to uprašanje mora že vsakogar preplašiti s početka, kdor veruje v mnenje, katero ste ravnokar izrekli. Kdo bi pričel boj, ako že s početka vidi pogubo pred seboj? Ali se vam zdí tak boj potreben, koristen, moški?«

»Kaj hočete?« dé on z lahnim nasmehom, »mari naj držimo roké križema ter čakamo pogubnih udarcev kakor jagnjeta? Tega vender ne more nihče zahtevati! Pomislite vrhu tega, da taki udarci ne prihajajo popolnoma nepričakovano; saj je vender usoda vsakega posameznika tudi nekoliko vezana na njegovo osobo, njegove posebnosti.«

»To je res,« reče teta Ivana, »to skušamo vsak dan.«

»Nu torej,« dé on razgret, »če že popolnoma ne moremo odvrniti usode — kako tudi, ko smo tako malostni proti njej? — vsaj braniti se moremo nekoliko, baš ker je nekam vezana na našo osobo, naše posebnosti in tu ni treba drugega, nego razvijati — samostalno voljo! Tega vsaj ne boste tajili, da človek more pokoravati svojo osobo, posebnosti svoje trdni volji?«

»Gotovo ne, dasi čujete vsak dan o voljnem duhu, a slabotnem telesu — —«

»Zato pa sem ravno dejal kar s početka, da ní dosti samostalne volje na svetu! In ker je ní, zato tudi ne morete govoriti o življenju volje, zato pa tudi bistvene razlike ní med življenjem prirode in življenjem, katero vrè tam doli! To samó je razlika — vsaj kolikor se dostaje mene, — da se tu gori gibljem laže, prosteje ter da sem bolj dostopen raznim utisom, nego doli med ljudmí. Zakaj, tega bi vam sam ne vedel povedati.«

Umolknil je in si z nova prižgal smodko, katera mu je bila ugasnila med govorom. Mnogega, kar je pravil, nisem razumela, ali poslušala sem venderle verno. Celó pozabila sem, da govori izključno s teto Ivano, da meni doslej nì besedice ni privoščil. Bil je pač ves drugačen glas, drugačen govor, nego Peter Osatov!

»Vi gledate to prirodno življenje sè svojega stališča kot umetnik,« pouzela je teta Ivana zopet, »drugega se pač pričakovati ne da. Ko bi ga ne gledali — rekla bi — v lepši luči, nego je, potem bi vaša umetnost ne bila več prava umetnost, vsaj taka ne, kakeršna naudušuje in povišuje nas druge, ki nismo umetniki! Nekoliko uzornega naziranja pač treba, gospod Boján! Vsakomur, umetniku pa še posebe.«

»To je pač osoben ukus,« odvrne on. »Vi veste, da so o tej stvari mnenja različna. Jaz se tu držim načela, da treba prirodo slikati, kakor je; lepa je že sama zadosti.«

»Dà, zadosti, ali tudi s tem načelom ne slika vsakdo prirode jednako, gospod Boján. Vsa osobnost, svoje naziranje odločuje mnogo. Morda tudi dušno stanje, s kakeršnim se prične delo.«

»V tem se strinjam z vami,« prikima on na lahko; »kdor hoče risati vedro krajino, ne hôdi je risat z mračno dušo! Sicer pa se to tudi redkoma dogaja, ker smo radi, da je stanje naše v soglasju s prirodo ali v obče s predmetom, kateri opazujemo. To vidite dan na dan.«

Majhen molk je nastal. Jaz sem utrgala zadnje peresce svoji cvetici in pogledala Ivana Bojána. Na drevesu je slonel in zrl doli v mesto.

»Vi zahajate često sèm?« uprašal je zdajci naglo in pogled njegov ujel se je z mojim. Nisem znala, ali je uprašal teto Ivano ali mene, vender ohrabrila sem se in odgovorila s povešenimi očmí:

»Ne često. Danes pa je bilo pretesno v sobi —«

Prikimal je, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Ko sem uzpogledala, videla sem njegov pogled še vedno uprt na svojem obrazu in do srca mi je šinil, kakor ondan, ko je bil pri naju Ivan Boján. Nikoli ne bi bila mislila, da imá táko moč njegovo temno okó!

Nasmehnil se je lahno.

»Pretesno, dà, verjamem. Vrhu tega pa se tu gori takó lepo vidi mesto —«

»O, mesto me ne zanima, pa tudi ljudjé me ne zanimajo, ki živé v njem,« uskliknila sem nehote, potem pa umolknila brž. Kaj treba njemu vedeti, kakó mislim o mestu in ljudeh? Še teh besed, kar sem jih rekla, ni mu bilo treba povedati!

Pogledal me je osupel.

»To so čudne besede, gospodična,« dejal je. »To je vender vaše rojstno mesto in to se omili vsakomur, pa bodi, kakeršno hoče.«

Zakaj mu nisem mogla odgovoriti takó, kakor bi bila odgovorila Blagoti na take besede? Ali me ni malone pokaral? Zakaj sem kar morala povesiti očí in molčati v zadregi?

»Medve se doslej nisve dosti brigali za življenje našega mesta,« pouzela je teta Ivana, »mesto pa ne za naju. Olga je zategadelj sama kriva, ako se ne zanima zanje. Treba bo malone popraviti to hibo.«

Pogledal jo je osupel.

»Hibo, pravite?«

»Dà, hibo, ali če hočete, malomarnost,« odvrne mu ona z nekakim poudarkom. »Mari menite, da ni že čas za to? To boste umeli, gospod Boján, da mene ne mika družba. Jaz ne zahtevam ničesar od nje, še menj more i ona kaj zahtevati od mene. Kaj hoče naposled razvalina med mladim, kipečim življenjem?« —

»Razvalina?« upraša naglo Ivan Boján. »Ta primera je pač nekam prehuda —«

»Nič, povem vam, gospod Boján,« odvrne teta Ivana z veliko resnobo. »Brez uzroka ne bi rabila take primere, to mi lahko verujete —«

»Nu, bodisi,« reče on z lahnim nasmehom, »ali če tudi ostanete pri razvalini, dejal bi vender, da je tisto mlado, kipeče življenje, katero omenjate, baš zaradi té razvaline neprimerno lepše, nego bi bilo brez nje.«

Té besede so mi bile povšeči; kaj takega ne bi bil znal povedati Peter Osat! Gotovo so bile resnične in lepo je bilo, da jih je povedal teti Ivani! —

Ona pa je rekla:

»Mogoče, da baš radi nje, vender ona ne čuti ničesar o lepoti, katero omenjate. Dà, ali je lepša radi življenja? Taka ostane, kakeršna je, gospod Boján!«

»Odvisno od okolnosti,« pouzame on. »Časih se pomladí zastalo življenje med mladim, kipečim svetom; to bi ne bilo nì prvič, nì zadnjič.«

»Ne, ne, takega namena nimam,« nasmeje se teta Ivana; »zategadelj nisem rekla, da bo treba popraviti, kar je malone zamujeno. Ne za me, gospod Boján,« nadaljevala je hipoma resno, »za Olgo je čas, da stopi v svet ter spozná ljudi, spozná v mojem varstvu! In zategadelj, samó zategadelj se mi vidi potrebno, da se ne ločive več toliko od svetá.«

Majhen molk je nastal po teh besedah, potem pa je izprcgovoril Ivan Boján:

»In kdaj bo torej tá — prvi korak med svet?«

»O veselici, katero priredi gasilno društvo,« odvrne teta Ivana. »Vi se je boste tudi udeležili, gospod Boján?«

Radovedno uprla sem svoj pogled na njegov obraz. Molčal je nekaj trenotij, kakor da bi premišljal, potem pa je dejal počasi:

»Čul sem praviti o tisti veselici, ali zanimalo me ni dosti ono govorjenje. Se vé, gospod Osat, kot načelnik gasilnemu društvu, mora se pač truditi, da veselica pokaže tudi gmotni uspeh —«

Nisem mogla molčati.

»Ah, on je bil pri vas?« dejala sem naglo in nejevoljno. Kaj tudi, da se mora tá človek povsodi utikati? Prikimal je malomarno.

»Bil. A vezal se nisem ni takó ni takó. Zakaj? Ker me ní veselilo. Namen bi ne bil baš slab, ali to je tudi vse, radi česar bi naposled utegnil udeležiti se veselice. Za me nima posebnega pomena, ker nimam znanja po mestu. To pa veste, kakó se godi človeku brez znanja o takih prilikah.«

Té besede so mi bile zopet povšeči. Takó je govoril, kakor sem si mislila sama. On ni bil znan, jaz ne, zato pa tudi ni bilo povoda, da bi se veselila oni slavnosti. Prav zares: povšeči so mi bile njegove besede!

»Torej vas nič ne zanima spoznati nekoliko življenje našega mesta?« rekla je teta Ivana. »Morda uzamete dober spomin sè seboj.«

Nasmehnil se je.

»Spomín! Glejte, spomini so pač kakor nekatere cvetice: oni najraje cvetó v samoti, na tihem. Skoro pa pojdem v véliko mesto in bojim se, da mi v njem popolnoma ne izgine spomin na to malo mesto; res, na krajino ne, ta ostane, ali na ljudi.«

S temi besedami razžalil me je prav do živega. Kadar otide, pa se ne bo več spominjal ljudi, torej tudi nì tete Ivane nì mene. Čemú pa vender govorí z nama, ako se naju ne bo več spominjal? Ako se naju neče spominjati? Jezna sem bila in srcé me je bolelo. Samó krajine se bo spominjal! ...

Teti Ivani morda tudi niso bile povšeči njegove besede, kajti molčé je zrla pred sé. Ko je uzpogledala, dejala je na kratko:

»Dà, prav pravite, gospod Boján, naše Hrastje se kaj rado pozabi. Kdo bi vam zameril to?«

On pa je dejal s trdim glasom:

»Vajen sem, da hodim od mesta do mesta kakor — senca, katera nikjer ne pušča sledu, pa tudi ničesar ne jemlje sè seboj. Da me umejete prav: vajen sem, da nikomur ne ostanem v spominu! Kakor senčna podoba, ki se pozabi hitro, časih morda prehitro!«

Trdo in bridko so zvenele té besede. Jaz pa sem tedaj pomilovala Ivana Bojána, ki se je tako ločil od svetá, da se more primerjati senčni podobi, katera tako hitro izgine iz spomina, katera se pozabi hitro, časih prehitro! ...

On pa si je potegnil z rokó preko čela in dejal mirneje:

»Bodisi! To naposled ni nesreča. Morajo pač tudi taki ljudjé biti na svetu. Kaj hočemo?«

In kakor da hoče v dim zaviti neprijetne misli svoje, puhnil je gost oblak iz svoje smodke, potem pa uzdignil svojo mapo ter se pripravil na odhod.

Tudi teta Ivana se je uzdignila. Solnce pomaknilo se je že dosti nizko in dolge sence ustajale so po tleh. Nehoté sem jih zrla. Senčne podobe! Kakó hitro izginjajo, časih prehitro! ... In vender treba svetlobe, da se prikazujejo ....

Počasi smo stopali nizdoli. Pri naši hiši poslovil se je Ivan Boján in tedaj pogledala sem ga še jedenkrat. Njegovo okó pa se je ujelo z mojim in hitro sem povesila pogled. Teta Ivana pa je dejala še:

»Torej se morda vidimo v nedeljo, gospod Boján. Odločite se in pridite.«

»Bom videl,« dejal je še na lahko, pozdravil in stopal v svoje domovanje. Żal mi je bilo, da je že moral iti! —

Po mestu pa so tedaj padale sence in mračilo se je. In potem zamigljale so luči po ulicah in preganjale temo. Jaz pa sem sedela pri teti Ivani in zrla sence po stenah, zrla jih nepremično ...

Zdelo pa se mi je, da sem tudi jaz taka senčna podoba, ki se pozabi hitro, morda prehitro! In v meglenih podobah plavalo je življenje pred mojimi očmi. Zares, če je prav preudarim — kakšno je bilo? Pozabljeno od sveta, pokopano! ...

In če naposled zvene? Zvene med štirimi stenami, kakor je dejala teta Ivana? Kdo se ga bo spominjal? Pač bi rosilo okó za njim jedino teti Ivani in stari Blagoti, ali drugim bilo bi — senca!

Ne, takó pozabljena nečem biti! Ni res, da morajo tudi taki ljudje biti na svetu. Vsakdo je sam kriv, ako je tak. Čemu pa je rekel Ivan Boján, da treba razvijati samostalno voljo? Mari nimam take volje?

Dà, pokojni stotnik je bil čuden mož in nihče se ga ne spominja. Morda ni imel samostalne volje! Kot senca prišlo in prešlo je njegovo življenje. Taka pač nečem biti, kakeršen je bil on. Prav zares nečem biti!

»Res,« dejala sem teti Ivani, »prav je, če pojdeve na veselico. Škodilo ne bo nič.«

Ali je uganila moje misli? Osuplo pogledala me je v prvem trenotju, potem pa se nasmehnila čudno. In iz tega nasmeha čitala sem mnogo, pa zarudela do čela. In šla sem.

»Senčna podoba nečem biti,« dejala sem uro pozneje malone že v spanju. »Ni potreba!« ...

In prišle so mi sanje, v katerih sem gledala sence, sipajoče se izpod neba na tla. Vsaka pa je oživela in izpremenila se v človeško bitje. Med njimi je stal Ivan Boján, kimal z glavó in govoril s čudnim nasmehom:

»Tudi taki ljudje morajo biti na svetu. Kaj hočemo!« ...

Same sebe pa nisem zrla med njimi! —

VI.[uredi]

Prišla je nedelja. Pri Antonu Stolu polnili so se prostori z gospodo, pa tudi s priprostimi ljudmí. Na jedni strani soba, kjer se je dobivala pijača in jed, na drugi pa soba pripravljena veselici. Videlo se mi je, da se vse mesto zbira na slavnost, o kateri je bilo že toliko govorjenja in kateri so se delale priprave malone mesec dni. Na glas je vrelo življenje okrog mene, ali povšeči mi ní bilo posebno. Obílen lišp, navadni obrazi, s katerih pa je vender zrla zavest o imenitnosti današnjega dné, nekaj zelenja in cvetličja po stenah, napisi brez pravega pomena, to je bilo vse. In po mojem ukusu ni bilo. Temu ni treba priprav malone mesec dni, takega vabljenja in tolikih potov ni bilo treba! —

Prišle so po vrsti vse, kolikor jih poznam: Dragica Prelogova, s katero sem še najbolje in najlaže izhajala v samostanu; Zora Brusova, katere pa nikdar videti nisem mogla zato, ker je imela vselej prvo besedo; Milena Veselova, ki se drži vsikdar tako otožno in vender tako nečimurno. — s kratka: dolga vrsta jih je bila in pozdravile smo se jako hladno, samo z Dragico Prelogovo izpregovorila sem nekaj malovažnih besed. Ali Stana Tresákova in Vida Stolpova pozdravili sta me s pikrim nasmehom in rezko opomnjo, da se vsekakor močno čudite moji navzočnosti; kakó vender da se mi je še poljubilo priti!

Nič nisem rekla na to, samo nasmehnila sem se še bolj pikro nego oni. Z obraza pa sem citala obema veliko jezo, da se ni zadnjič nisem udala, ko sta me prišli tretjič prosit in pregovarjat. Sami sebi sem bila povšeči v tem trenotju in zrla neskončno zadovoljno.

Dà, če pregledam te vrste, zares mi ne more biti do njihove pohvale! Ni jednega človeka ni med njimi, da bi ga marala. Ivana Bojána sem zamán iskala z očmi povsodi. Petra Osata pa sem videla. Opravljen sè znaki velikega svojega dostojanstva sukal se je neizrečeno oblastno med gosti in samoljubno gledal na vse strani, kje bi uzrl presenečen obraz, izražajoč veliko spoštovanje do njegove osobe! Videla sem tudi, kako je zdaj temu, zdaj onemu stisnil roko, ali mu vsaj prikimal z glavo, in jezna sem bila. Ne toliko radi Petra Osata samega, nego radi drugih, ki se klanjajo in laskajo človeku, kakor je on. Ali kaj sem hotela? Najbrže je drugod ravno tako!

Sedaj pa naju je uzrl Peter Osat in širok smeh prikazal se je na njegovem obrazu. Precej nato sem ga videla, kako se je rinil do naju. Stoječ pred nama, poklonil se je jako uljudno in posebno mene pogledal z veliko prijaznostjo. Srepega njegovega pogleda pa ne morem trpeti; njegove velike tope oči mi niso bile nikdar povšeči!

Zadovoljno si je mèl roke.

»Oh, to je prav, da ste prišli,« dejal je na glas. »To je prav. In ne li, lepo je tod, jako lepo? Kaj takega res še ni bilo! Preverjen sem, da ste posebno zadovoljni z vsem; kakó tudi ne? In polno je, polno. Zares, lepa veselica!«

In še bolj zadovoljno si je mèl roké, jaz pa sem se nasmehnila neskončno zaničljivo. Zapazil jc moj nasmeh, ali umel ga ni, kajti pristavil je z veliko zadovoljnostjo:

»Res, človeku se mora srcé smejati! In vidim, gospodična, da tudi vam močno ugaja ta obilna udeležba. Sevé, če se vsa reč prav premisli, tudi drugače priti ni moglo. Taka veselica je kaj novega, krasnega; namen blag, mi smo pa tudi zastavili vse svoje moči. In to veste, kaj dosežejo združene moči! Le žal mi je, da tudi vas nismo prosili sodelovanja,« dejal je hipno in me zopet čudno pogledal sè svojimi topimi očmí.

Nekaj sem naposled morala reči in zato sem dejala zategneno: »Takó?«

»Vsekakor. Preverjen sem, da bi ne bili odrekli. Ali sedaj je prepozno,« pristavil je in sklonil glavo, kakor da hoče izraziti globoko svojo žalost. Jaz pa sem tedaj že v duhu zrla obraz njegov, kadar zve, kako sta se trudili Stana Tresákova in Vida Stolpova zaman. Malone sem pozabila, da sem jezna. To presenečenje, ta obraz!

Peter Osat je umolknil za hip, potem pa se obrnil k teti Ivani.

»Veliko in malone bi dejal splošno nestrpnost sem že zapazil pri zbrani gospôdi. Vse je jako radovedno na veselico; komaj čakajo, da se prične. Sevé, če smo tudi delovali skrivaj, toliko se je že razneslo po mestu, da sodelujejo najboljše moči. Zato pa je radovednost opravičena.«

»Gotovo,« odvrne teta Ivana, »verujem, da bo tudi uspeh s to radovednostjo v pravem razmerju.« 

Skrivnostno se je nasmehnil.

»Sevé, sevé, ali — tajnost,« dejal je šepetaje, »ničesar vam ne smem in nečem razodeti. Presenečenje bo tem večje. Ali zdajci bomo zares začeli; gospoda že teško čakajo. Le poglejte tá splošni nemir! In tam — oprostite blagovoljno — vidim gospoda Tilna Volka, pa moram govoriti ž njim, kaj, to je seveda tajno zopet,« pristavil je sè smehom.

Odšel je in z jako srditim pogledom sem zrla za njim. Kako neizrečeno me vselej razjezí tá človek! Pa je dejala teta Ivana, naj ga ne sodim na prvi pogled! Saj ga tudi ne! Takó sovražila ga nisem niti na prvi pogled, kakor ga sovražim zdaj. In vender mu moram odgovarjati, če me kaj upraša. Celó prijazno mu moram odgovarjati, ker smo na veselici. Pa bi ne bila jezna! In tega Ivana Bojána tudi ni od nikoder. Sevé, prav je storil, da ni prišel. Jaz na njegovem mestu bi tudi ne bila. Kaj bodo ti obrazi? Ali je to svet? Niti koristili, niti škodovali mi ne bodo ti vsakdanji ljudjé, ker nečem občevati ž njimi. Samó jeziti me morejo, ker so tako vsakdanji in ker sami ne čutijo, kako smešni so v svoji vsakdanjosti! Bog vé, če so povsodi taki?

Jako srdita sem zrla po dvorani. Za mano je sedel gospod sodnik in gledal takó zamišljeno, kakor vsak dan, ko stopa v svojo pisarno; ob steni je slonel tisti pisar in streljal s pogledi okrog sebe; poleg tete Ivane pokašljeval je postaren dolgolas mož in govoril ž njo o današnji veselici; baš pred mano bila je neznana mi meščanska družina in tako dalje brez konca! Jaz sama sedela sem malone ob steni in jezno čakala, kaj bode. Na uho pa mi je udarjalo zamolklo šepetanje — bili so svečani trenotki!

Zdajci se prikaže na odru, nalašč za tá večer pripravljenem, Peter Osat in se prikloni občinstvu. Vse oči upró se vanj in velika tihota nastane. Radovedna se ozrem tudi jaz na Petra Osata. Lep mož gotovo ni to, ki nerodno, ali vender precej oblastno stoji na odru v gasilni opravi! Ni jedne prikupljive lastnosti nima!

Z neprijetnim glasom povedal je, kako se je prav za prav rodilo novo gasilno društvo. — Tihota. — Da je jako potrebno in važno o tem času, ko se tako pogostoma čujejo novice o požarih, to je pač davno že znal vsakdo. Pogostoma se čujejo novice o požarih, ali — — Tihota. — (Peter Osat gleda brezupno pred se; oblastnost njegova gine.) »Pa če se tudi čuje toliko o požarih, ni treba, da bi se čulo, hočem reči, zabraniti se dadé take nesreče.« (Peter Osat uzame robec iz žepa in si potegne ž njim preko čela.) »In tak namen je uzvišen. Ogenj gasiti, to je uzvišeno. Zato pa so se zbrali nekateri požrtvovalni gospodje in osnovali gasilno društvo. In zato je vredno podpore. Podpira je zares vse mesto, kakor se vidi. Če bi kdaj zagrozila nevarnost našemu mestu, branilo je bo novo društvo. Njega — Petra Osata veseli, da more kot načelnik novemu društvu zahvaliti blage someščane za obilno udeležbo in jih pozdraviti prav presrčno. Bog jih živi!« —

Priklonil se je globoko in si zopet potegnil z robcem preko čela. Videlo se mi je, da se je neizrečeno mučil Peter Osat; po dvorani pa je zdajci nastalo pritrjujoče mrmranje.

»Začetek je lep,« mislila sem sama v sebi, »govornik ni Peter Osat. Tak pozdrav treba drugače govoriti, ali tu zadošča, kakor je videti in čuti.«

Ni še popolnoma utihnilo pritrjujoče mrmranje in že je stal poleg mene. Ne vem, kdaj in odkod je prišel, ali to vem, da je bil jako potrt videti.

»Čudno,« dejal je tiho, malone žalostno, »ali slabo sem se obnesel, ne li, gospodična? Bog vé, odkod prihaja to! Zares, tako lepe misli sem imel, pa kar izginile so misli in besede! Ne vem, ali bi se jezil ali kaj. Sevé, človek ni vajen. Pred toliko gospodo ni lahko. Najlepše misli izginjajo, uhajajo kot — kot —«

Umolknil je. Nisem vedela, ali bi se jezila ali bi se smejala njegovim besedam. Pa ko sem ga videla tako pobitega, tako tožnega, tedaj se mi je smilil Peter Osat. Dasi mi ni bil nikoli povšeči, sedaj pa se mi je smilil. Zato sem rekla:

»Nu, vaš govor so vender odobravali, torej —«

»Dà, dà,« dejal je urno in me pogledal nekam potolažen. »To je res, odobravali so ga. Ali jaz vem, da nisem povedal vsega tako, kakor sem hotel. Te zavesti ne prežene odobravanje. Pa kar je, to je. Nič ne pomaga. Vender — oh, gospodična Stolpova je že pričela, čujte! Lep prolog,« dostavil je in mi namežiknil z očmí. »Krasen celo. Le poslušajte!«

In poslušala sem Vido Stolpovo. Držala se je proti svoji navadi jako resno, celo slovesno in govorila s pouzdignenim glasom svoj prolog. Razkladala je v verzih strašno silo ognja, njega veliki pomen za človeštvo, njegovo korist in škodljivost. Potem je povedala, kako se človeški rod že od nekdaj borí s tem sovražnim elementom in da se prav zato povsodi snujejo gasilna društva. Naposled je z velikim poudarkom domačemu društvu želela najboljšega uspeha ter naprosila gospodo, naj je blagovoljno podpirajo.

Neskončno zadovoljnost čitala sem Petru Osatu z obraza. Ko je končala Vida Stolpova, prikimal je dvakrat, trikrat od samega naudušenja z glavo, plosknil z rokami in zakričal: »Dobro, dobro!« Tedaj pa se je tudi oglasilo vse občinstvo; dvorána se je kar jela tresti od odobravanja in ploskanja. In Vida Stolpova klanjala se je na odru in sè sladkim smehom poslušala ploskanje in odobravanje. Kar žarilo se jej je obličje od radosti ...

»Oh, gospod Vojteh Suša zna,« dejal je Peter Osat in si mèl roké, »gospod Vojteh Suša je rojen pesnik. Tá ogenj, tá naudušenost, tá izborna pesem! In bodi prilika, kakeršna hoče, on vam umeje porabiti jo v prekrasno pesem! Posebe ga bom moral zahvaliti.«

Ploskali pa so še vedno in tedaj prikazal se je tudi Vojteh Suša na odru. Držal se je jako slovesno in s hladnim smehom uzprejemal svojo slavo. Menda je bil popolnoma preverjen, da jo zasluži! —

»Kaj menite,« dejal je Peter Osat zopet, »lepa misel mi je šinila v glavo. Kake pesmi bi trebalo našemu društvu, popotnice bi trebalo! Popotnica gasilnega društva! Oh, to bi bilo krasno, ako bi jo imeli! In kdo bi jo mogel zložiti? Umeje se, da jedino gospod Vojteh Suša! Tudi uglasbil bi jo morda sam, kajti to morate vedeti, da ni le pesnik, nego tudi izvrsten skladatelj. Neli, izborna misel? In jaz vem, da bi gospod Vojteh Suša drage volje ustregel taki prošnji našega društva. Dà, dà, popotnico moramo imeti!«

Smejal se je presrčno. Jaz pa sem že davno nehala milovati Petra Osata in samo jezna sem bila še. Zato sem dejala na kratko:

»Pa ga naprosite. Vam ne bo odrekel.«

»Seveda ne,« odgovoril je samoljubno, »v čast si štejem, da nekaj veljam gospodu Vojtehu Suši. Še danes ga naprosim in potem imamo popotnico. Zares, srečna misel je bila.«

Umolknil je in se utopil v srečne misli svoje. Srdito sem zrla na oder, kjer sta nastopila Tilen Volk in Stana Tresákova. Letá je ravnokar sela h klavirju, stoječemu na odru in pogledala po dvorani. Ujela sta se najina pogleda in zaničljiv smeh pokazal se je na njenem obrazu. Menda je hotel reči tá smeh, da Stana Tresákova ne pogreša mojega sodelovanja. Saj bo Tilen Volk napravil utis sè svojim prekrasnim glasom in tega utiša bo tudi ona deležna! Ali jaz jej ne zavidam! Naj ga bo deležna!

Nekoliko akordov in Tilen Volk je pričel peti. Baš neprijeten glas ni bil, posebnega pa tudi nič ni bilo: Stana Tresákova je spremljevala na klavirju.

»Ali ga čujete?« šepnil je Peter Osat. »To vam poje kot slavec. Tako srebrnočisto in s takim občutkom more petí le gospod Tilen Volk. O dà, on je rojen pevec, slavec je našega mesta!«

Kakó so me jezile té večne opomnje! Ali sem morda slišala kaj drugega, nego donebesno pouzdigovanje primeroma takó vsakdanjih sposobnosti.? Vojteh Suša je rojen pesnik, Tilen Volk rojen pevec -— seveda! Ni čuda: Peter Osatovemu ukusu mora pač vse prijati! Saj nima nì trohice razsodbe!

Ustnice sem stisnila skupaj in molčala trdovratno. Ko pa je po končanem petju začel ploskati Peter Osat, in je nastalo z nova občno odobravanje, pogledala sem ga tako srdito, da je hipno prenehal s svojim ploskanjem.

»Vam ne ugaja petje?« dejal je ves osupel in me pogledal neverjetno. Peter Osat si niti misliti ni mogel, da bi kdo sodil drugače nego on!

»Nič posebnega ni,« dejala sem s pomilovalnim smehom. On pa je pri mojih besedah kar okamnel.

»Ali prosim vas, gospodična,« dejal je naposled, »gospod Tilen Volk, takó izboren pevec in gospodična Stana Tresákova tako izborna igralka! Kakó vender morete —«

»Nič posebnega,« ponovila sem mrzlo. »Osoben ukus.«

»Dà, dà, osoben okus, ali vam, ki tako izvrstno —« 

Še bolj srdito sem ga pogledala in še bolj mrzlo dejala:

»Baš zategadelj.«

Sedaj pa je umolknil Peter Osat in se užaljen naslonil na steno. Stana Tresákova in Tilen Volk sta v tem bila morala ponoviti svojo pesem, ali Peter Osat ni ploskal, nego slonel nepremično ob steni.

»Bodisi,« dejal je za nekaj trenotij na glas, »to pa boste videli, gospodična, da bode časopis našega mesta prinesel samo pohvalo. In to je mnogo. Gasilnemu društvu nikakor ne bo na škodo, nego samo na korist, ako se javno priznajo njegove zasluge za veselico. Ne dvojim, da se bodo. In tudi sodelujočih oseb ne bo prezrl naš časopis —«

»Prav,« odgovorila sem jezno. »Zasluge imajo vsi —«

»Vidite,« rekel je zadovoljno. »Sami pravite, da jih imajo —«

— »Zakaj jih torej prezirati?« pristavila sem ne meneč se za njegovo opomnjo. »Dober uspeh želi vsakdo.«

S temi besedami naslonila sem se jako ponosno v svojem stolu nazaj in zrla na oder. On pa je dejal za nekaj časa:

»Ne vem zakaj, ali vidi se mi, tla niste posebno naklonjeni našemu društvu. Vender pa je tako potrebno in koristno, gospodična! Naš trud uživa splošno priznavanje —«

»Mari sem rekla, tla ga ne?« uprašala sem razdražena.

»Prav, ako je uživa. To je prav hvale vredno.«

Zadovoljno je prikimal z glavo in se nasmejal všečno.

»Verujem, da je hvale vredno. Marsikdo bi bil že omagal, ko bi ga ne krepčalo in pouzdigovalo priznavanje. Ob jednem pa je tudi dokaz, tla se naše mesto — ali čujte! Zadnja točka preti plesom! Gospodična Tresákova je pričela. Lep glas, neli? To čustvo, ta izborni ukus!«

Umolknil je, kakor da mu naudušenje ne dá govoriti, in nepremično zrl na oder. Tam je pela Stana Tresákova jako znano pesem, po dvorani pa je vladala velika tihota. In utihnil je zadnji glas in uzbudili so se poslušalci iz svojega zamaknenja in z velikim šumom začeli ploskati Stani Tresákovi. Jaz pa sem si oddahnila prav iz duše. Če že druge dobrote ne bo, vsaj rešena bom opomenj Peter Osatovih!

»Krasno, krasno!« zaklical je s takó neizrečenim naudušenjem, da so se malone vse oči uprle vanj. Potem pa je pristavil rahleje: »Vse točke so zares tako izvrstne, da se mora človeku kar samo smejati. Kaj takega še nikoli nismo slišali. O gotovo, izborne moči šteje naše mesto; oslavile bi se celo pred razvajenim občinstvom. Naše društvo jim mora posebno hvaležno biti za tak redek užitek. Krasno zares!«

Jezno obrnila sem se k teti Ivani. Ali ž njo je novic pričel sosed marljiv razgovor o veselici; brez nehanja je mahal z rokami po zraku, segal ž njimi v lase in dokazoval v jedni sapi veliko važnost in neprecenljivi upliv glasbe na človeško srcé. Njegovega dokazovanja se mi ni ljubilo poslušati.

Da, bila sem razdražena, da nič takega. Na jedni strani to dokazovanje, na drugi hvalisanje — kdo bi ostal miren? To je torej veselica, o kateri se je govorilo že toliko in toliko! Oh, najrajši bi se bila razjokala na glas! ...

Po dvorani pa je nastalo veliko šumenje. Videla sem Stano Tresákovo, Vido Stolpovo, Tilna Volka in Vojteha Sušo, kako ponosno so hodili med gosti in s kako radostjo so poslušali svojo slavo. Peter Osat pa je dejal, tla mora iti sedaj, kajti to bi nikakor ne pristajalo, ako bi gospodični in gospoda, ki so sodelovali na veselici, še pred plesom ne zahvalil najprijazneje in najtopleje. Oprostim naj torej blagovoljno; ko se prične ples, bo że toliko drzen, da me bo nadlegoval sè svojo navzočnostjo.

Ostala sem sama. Teta Ivana je še vedno morala poslušati svojega soseda, — uboga teta Ivana! Na njenem mestu ne bi hotela biti! —

S temnim obrazom sem zrla po sobi. Počasi je odhajalo občinstvo v nasprotno sobo, da se nekoliko okrepča po velikem dušnem naporu, in govorilo in smejalo se na glas. Kogar sem pogledala, vsakomur sem čitala veliko zadovoljnost z obraza in dolgočasila sem se neizrečeno. Dvorano so pripravljali za ples, to je, stole so jeli spravljati iz nje; h klavirju pa je že sedel Vojteh Suša, slavni pesnik in skladatelj, ter z močjo začel igrati plese. Bile so stare obrabljene stvari, katerih zares nečem poslušati!

Pustila sem teto Ivano in stopila k oknu. Bila je lepa mesečna noč. Zrla sem tisti bledi mesec, ki baje tolaži nesrečne ljudi in pokoj lije v brezupna srca; zrla svetle zvezde, ki bajé tako sočutno svetijo na uničena življenja, ali zrla jih nisem dolgo. Zopet sem se obrnila od okna.

V tistem hipu pa je z nova stal poleg mene — Peter Osat! Sé srditim pogledom premerila sem ga od nog do glave, on pa je v jednomer neverjetno majal z glavo.

»Tega bi si ne bil mislil, gospodična,« dejal je neizrečeno resno. »Seve, sedaj mi je vse jasno.«

»Kaj bi si ne bili mislili?« uprašala sem naglo, »in kaj vam je jasno?«

»O — gospodična Stana Tresákova povedala mi je vse,« odgovoril je in zopet zmajal z glavo. »Kakó vas je prosila, pregovarjala —«

»Nu in?« uskliknila sem z iskrim pogledom. Videl je menda, kako sem jezna, kajti dejal je malone plašno:

»Igrati niste hoteli. Naklonjeni niste našemu društvu. O, meni je vse jasno!«

Kar glavo je sklonil, meni pa je kri šinila v lice.

»Ali sem naklonjena ali ne, o tem se nečem prepirati z vami,« rekla sem rezko. »Kar pa se dostaje igranja, imam popolnoma samostalno voljo —«

»Da, ali ta samostalna volja ravno dokazuje, da —« 

»Ta samostalna volja ne dokazuje ničesar,« rekla sem ledeno.

»Kako da ne? Prijazni niste našemu društvu,« opomnel je Peter Osat in me gledal srepó. »To pa me, odkritosrčno rečeno, bolí —«

Zaničljivo sem se nasmejala. Petra Osata boli, da nisem prijazna gasilnemu društvu!

»Vidite, gospodična,« pouzel je zopet s plahim glasom, »tako živo sem si že mislil, kako bi bilo lepo, ako bi — ne, tako vam ne morem povedati tega! Ali boli me do živega, da mi nikoli — ne! Morda še pride čas, ko vam razkrijem svoje srcé! Sedaj me še nečete poslušati! Ne umejete me! Nečete me umeti!«

Umolknil je in gledal pred se. Zrla sem ga presenečeno. Da ga ne umejem! Da morda še pride čas, ko mi razkrije srcé! Kaj pomenja to? Zakaj mi hoče razkriti srce? Kaj me zanima njegovo srce! ...

Teta Ivana stopila je k nama in konec je bilo neprijetnega razgovora. Hipno je pozabil Peter Osat svojo bolest ter z naudušenim glasom začel praviti o dovršeni veselici. Potrpežljivo ga je poslušala teta Ivana, ali meni ni bilo obstati. Na odru je igral Vojteh Suša in plesati so začeli. Jaz pa sem pustila teto Ivano in Invaia iz dvorane. Tako teško mi je bilo pri srcu! Tako tožna sem bila! Tako osamljena med glasnim, kipečim življenjem! In nikogar ni bilo, da bi me razvedril. Od nikoder ni bilo Ivana Bojána! In njega samo sem želela videti. Samo radi njega sem še ostala na veselici! Morda pride še, kdo vé? ...

Moj Bog, ali zakaj? Ali me more le on razvedriti: Zakaj čakam njega? Ali je drugačen kot drugi?

Globoko sem uzdihnila.

»Oh da, drugačen! Njega samo mogla bi se okleniti z vso svojo dušo, njega samó mogla bi — čislati! ...

Stopila sem čez prag. Hladen dih zavel mi je nasproti. Kako dobro mi je del ta dih! Ali tu pred hišo — moj Bog — ali ni to Ivan Boján? Plašno sem zrla visokega moža, ki je nepremično stal pred hišo.

Dà, bil je Ivan Boján! Brez glasa je zrl v jasno mesečno noč. Komaj dvé, tri stopinje od mene. Zdaj pa se je uzdramil in se obrnil proti meni. Iz svetilnice nad vratmi sinil je mračen žarek na njegovo lice; veliko presenečenje sem čitala ž njega! Sapa mi je zastala malone ...

VII.[uredi]

Videti je bilo, kakor da premišlja Ivan Boján, ali bi me nagovoril ali ne. Naposled stopil je počasi bliže.

»Vam ugaja veselica?« dejal je trdo, kakor ga nisem čula še nikoli. Kar strepetala sem. Ta trdi glas, to uprašanje, zveneče tako osorno, — na glas mi je bilo srcé!

»Meni?« odgovorila sem boječe in povesila očí. »Meni ne ugaja.«

In pogledala sem ga zopet, ne več boječe, nego malone samosvestno. Njemu ni treba misliti, da mi ugaja veselica; on mora vedeti, da imam tudi jaz nekaj razsodnosti! Videla sem, kako je na lahko prikimal z glavó, na lahko, komaj vidno, — morda mu je bil po volji moj odgovor.

Vender ne! Ta bliskoviti pogled, ki je zdajci švignil iž njegovih oči, in ta trdi glas, s katerim je nadaljeval svoj ogovor, uveril me je, da mi ne veruje.

»Videl sem vas, kakó živo ste se razgovarjali z gospodom Osatom —«

»Ah!« sežem mu osupla v besedo. »Vi ste me videli? Vi ste torej bili v dvorani?«

Prikimal je zopet.

»Ali videla vas nisem,« uskliknila sem. »In vender —« 

Zdajci pa mi je zastala beseda. Ne, ni mu treba vedeti, da sem se ozirala po njem; preveč sem rekla že. Ali kje je bil, da ga nisem videla?

»Seveda sem bil,« reče on hladno, ali s čudnim poudarkom. »Dokaz temu je ravno to, da sem vas videl v razgovoru z gospodom Osatom. Bil sem pač le nekaj hipov.«

Pogledala sem ga brž. Brez strahu sem mu zrla v oči. Živ razgovor da je bil. Živ razgovor s Petrom Osatom! In čemu poudarja to? Kaj njemu mari, če bi tudi bil živ razgovor? Ali ne morem govoriti, s komer hočem? In iz tega sklepa, da mi ugaja veselica!

Zravnala sem se ponosno.

»Če mislite, da je bil to živ razgovor,« dejala sem z odločnim glasom, »potem vam moram povedati, da ni bil. Gospod Osat nikakor ni tak, da bi — — nič! Kaj vas zanima to?« uskliknila sem zdajci, potem pa vender pristavila: »Ne maram ga.«

Tik mene je stopil. Čutila sem njegovo sapo na svojem obrazu. Pogled njegov bil je srepo uprt na me, ali bala se nisem nič Ivana Bojána! Celó jezna sem bila nekoliko.

Hitro je dejal:

»Ne marate ga? Kaj hočete reči s tem?«

»Kaj? Nu dà, povedala vam bom: iz vsega srca ga sovražim —«

»Vi ga sovražite?« uprašal je zopet.

»Sovražim,« odvrnila sem jezno. »Videti ga ne morem, zaničujem ga, s kratka: neznosen mi je.«

Lahen nasmeh prikazal se je na njegovem obrazu. Glas njegov pa ni bil več tako trd, ko je dejal:

»Ali zakaj?«

»Vi še uprašate? O dà, ne poznate ga! Sploh ne poznate tukajšnjih ljudi. Samó jedenkrat ali dvakrat ste govorili ž njim.«

Videti je bilo, kakor da mu jc povšeči moje govorjenje, kajti uprašal je z malone veselim glasom:

»In vi?«

»Jaz? Mnogokrat ne, to je res, pa sodim ga vender prav. In vi ga morate tudi prav soditi.«

»Jaz? Moram? Kako mislite to?«

»I moj Bog, saj ste čisto drugačni, nego je on,« uskliknila sem brez preudarka, ali umolknila brž. Jako sram me je bilo, da sem mu povedala té besede. Žarna rudečica me je oblila. Kaj si bo mislil?

»Jako laskavo za me, gospodična,« dejal je z rahlim nasmehom. »Ali kdo vam je povedal, da sem drugačen, nego gospod Osat?«

»Kdo?« rekla sem brž. »Vi sami zdaj, če bi tudi ne vedela —«

»Ne da bi vedel.«

»Moje mnenje je laskavo za vas, rekli ste. Da pa je laskavo, morate se sami čutiti drugačnega; če ne, ne bilo bi več laskavo —«

Pogledal me je presenečen.

»Vi tudi sklepate?« rekel je urno.

»O, često.«

Molčal je nekaj trenotij, potem pa dejal:

»Ali čudno je vsekakor, da vam take, malone resne misli prihajajo nocoj —«

»Tako — resno mislim vselej,« odvrnila sem krepko.

Nekoliko hipov gledal me je, malone sanjavo, potem pa je zrl tisti sijaj, ki je iz okna padal v tiho noč. Viharno igral je v dvorani Vojteh Suša svoje plese.

»Tega ne oporekam ravno,« dejal je lahko, »ali nocoj, ko se ves svet veseli v teh prostorih« — pokazal je z roko na hišo — bili bi vi jedini resni meti njim? Ples in resnost, kako se to strinja?«

»Jaz samo opazujem,« dejala sem, »in zato se prav dobro strinja.«

Hipno me je pogledal.

»Pomislite, gospodična, da je ravno tá večer jako važen za vas. Vi ste nocoj stopili med svet. Vi morda ne veste, kaj pomenja prvi korak med svet; zdaj ne morete samo opazovati —«

»Menite? Ravno zdaj!«

»Nu da, ali jedino opazovati ne morete; zdajci treba tudi zares stopili v življenje, ako ste se odločili za tá korak. Drugače ne vem, kaj bi vam koristil.«

»Sama se nisem odločila,« odgovorila sem hitro, »meni ni nič tlo sveta, kakeršni sem videla v dvorani. Ali imenujete vi to svet? To niso ljudje, kakeršne treba videti, spoznavati; taka vsakdanjost daje se tudi dobro misliti —«

»Umišljeni ljudje! Kaj hočete ž njimi?«

»Kaj hočem z — neumišljenimi?«

Nasmehnil se je.

»To je zopet drugo uprašanje. Ti — recimo neumišljeni ljudje — morejo posegati v vaše življenje in zategadelj — ali niste nikoli pomislili, da bi kdo mogel poseči v vaše življenje?« uprašal je hipno in me polno pogledal sè svojimi temnimi očmi.

Molčala sem v zadregi. Kaj bi mu tudi odgovorila na to uprašanje? Da bi mi kdo posegnil v življenje! Kako, kdaj, zakaj? Spomnila sem se, kaj je ondan dejal v gozdu, in rekla sem:

»Vi sami ste rekli, tla živimo, kakor je — malone rečeno — vsakomur odločeno że s početka. Kaj morem torej zato, ako bi kdo posegnil v moje življenje? In če bi posegnil, — o, nikari ne mislite, da nimam samostalne volje!« pristavila sem s poudarkom.

»O tem ne dvojim.« dé on z rahlim nasmehom; »samo bati se je, da je nimate dovolj. Sploh pa mislim, da to, kar je vsakomur odločeno že s početka, ali če hočete, usoda, ne pripušča samostalne volje v toliki meri, tla bi zadoščala. Vrhu tega so druge okolnosti, radi katerih bi vam tudi taka volja ne utegnila dosti pomagati. Volja na primer se rada umiče — recimo — srčnim zapovedim.«

Srčnim zapovedim! Kaj je hotel reči? Ali zapoveduje srcé, ali zapoveduje volja? Meni ni zapovedavalo niti sámo srcé, niti ni zapovedavala sama volja, nego morda oboje skupaj. Ali to zavest čutila sem še le po besedah Bojanovih; doslej nisem utegnila premišljati o tem.

»Bodisi,« odvrnila sem, »najbolje pa je morda, ako zapoveduje volja in srcé. Volja brez srca, srce brez volje, — ni jedno ni drugo ne stvarja dobrega značaja.«

Prikimal mi je.

»Prav pravite, ali često se dogaja, da si nasprotujeta »volja« in srcé. Tedaj bi rad videl, kako bi se odločili vi. Morda bi tedaj — vender dovolj! Predolgo vas že nadlegujem; lepo ni to od mene, ako sem vas zadržal od plesa. Pa oprostite blagovoljno.«

Jezile so me te besede ali prav za prav glas, s katerim jih je govoril. Kakor bi se mi rogal, tako sta zvenela poslednja stavka. Ali če me kaka stvar more razjeziti na svetu, razjezi me roganje. Prav jezna sem bila torej.

Vender ozrla sem se nanj. Videla sem, kako resno so me gledale tiste globoke oči; videla resnost na plemenitem obrazu njegovem, — ne, tako ne gleda on, ki se roga!

Srce me je bolelo. Najraje bi se bila razjokala na glas. In vender tá čudna sladkost, tá neznani čut! ...

»Nič me ne zadržujete,« rekla sem plaho. »Sploh nečem plesati.«

»Tako? Vi nečete plesati?« uprašal je neverjetno. »Čemu pa ostajate na veselici, ako vas ne miče ples?«

Ne, tega mu nisem mogla povedati! Smejal bi se morda, ako bi mu rekla, da sama ne vem, čemu ostajem, morda zato, ker sem čakala — njega! Otročja bi se mu morda zdela. Tega pa nečem, da bi se mu zdela otročja. Bolel bi me njegov posmeh! ...

Da moram pač ostati, dokler ostane teta Ivana, rekla sem, ali zarudela do čela. Zdelo se mi je, da mi mora z obraza čitati neresnico. In morda jo je citai zares, kajti čuden smeh igral mu je na ustnih. Niti potem, ko mi je hipno podal roko v slovó, ni mu izginil ta smeh ...

Nehoté sem položila svojo roko v njegovo. Čutila sem, kako se mi je tresla ta roka ... In čutila sem trepet po vseh udih ...

Na pragu pa se je v tem hipu začul govor in zagledala sem Stano Tresákovo in Vido Stolpovo. S pahljačo sta si hladili lice, razuneto od plésa. Videla sem njiju neskončno presenečenje, ko sta me zagledali poleg Ivana Bojána. In tisti čudni smeh, kateri se je prikazal na obrazu Stani Tresákovi, obetal ni nič dobrega. Polastila se me je neprijetna slutnja ...

Izginili sta hitro; zmočena sem zrla za njima. Jutri pa bo vedelo vse mesto, da sem govorila z banom Bojanom. Morda bo zvedelo že nocoj. Govorila da sem ž njim pred hišo Antona Stola! In po noči! Rokó da sem mu dala! ... Nič mi ni bila po všeči tá misel in nejevoljno sem stisnila ustnice. Povedali bosta Petru Osatu, od njega bo zvedela Blagota! Da sem podala roko Ivanu Bojanu! ...

Brez glasa sem zrla za njim. Tam pri ovinku zagledala sem naposled visoko postavo njegovo, oblito z mesečno lučjo, potem pa je izginil. Sama sem ostala sè svojimi mislimi. Notri v hiši je vrelo glasno življenje in igral Vojteh Suša na ples neprenehoma. Na tisti ples, od katerega me je bajè zadržal Ivan Bojan! ...

Zmajala sem z glavo. Kaj me zanima ples, kaj to glasno življenje! O, Ivan Bojan motil se je jako, misleč, da me zadržuje od plesa! Nič več ne bom ostala na veselici. Naravnost pojdeve domov s teto Ivano. Da me glava bolí, dejala bom. In kdo me bo silil, da naj ostanem, ako me glava bolí?

Bolela me je zares! Vsa kri vrela mi je vanjo. Glava in srcé, oboje me je bolelo. Trepetala sem ... Trepetala kakor prej, ko sem podala rokó Ivanu Bojanu! Čemu sem mu jo dala prav za prav? Ali je bilo treba? ...

»Nič!« uskliknila sem naposled. »Kaj zato? Roko dam, komur hočem. Čemu imam samostalno voljo? To ni nič hudega, ako sem dala roko Ivanu Bojanu! In kaj morem zato, da sem mu jo morala dati! ...«

»Oh, to pač ni — samostalna volja!« uskliknila sem, pa hitela nazaj v dvorano. Videla sem Stano Tresakovo in Vido Stolpovo, kako sta govorili s Petrom Osatom, — vedela sem, kaj govorite! Zdelo se mi je, kakor da vé že vsakdo, kogar pogledam, kje sem bila in kaj sem govorila z Ivanom Bojanom. In kjer sem čula smeh, mislila sem, da se smejé meni. Moj Bog, kako nesrečna sem bila v tistih trenotjih!

Teta Ivana me je zrla sè skrbnim pogledom. Prvič v svojem življenju povesila sem oči pred njenimi milimi očmi ... In vender: ali sem bila kriva? Ali ne sme vedeti teta Ivana, da sem govorila z Ivanom Bojanom?

Nisem se upala pouzdigniti oči, nego v jednomer sem zrla pred se. Teta Ivana pa je uprašala naposled z rahlim glasom:

»Ti si čudna videti, Olga. Take te nisem videla še nikoli.«

»Glava me bolí,« dejala sem plašno in s povešenimi očmi. »Domov pojdive, teta Ivana, lepó vas prosim!«

Da bi ne bilo toliko ljudí, objela bi v tem hipu teto Ivano in razjokala se na njenem srcu. Razjokala bi se bila, nevedoč zakaj. In morda bi jej bila povedala tudi, da sem govorila z Ivanom Bojanom; povedala bi jej bila vse ... Oh, saj sem bila tako nesrečna!

Ali svetu treba zakrivati svoje misli! In če bi pokalo srcé, svet ne sme vedeti tega. Svet ljubi vedre, vesele obraze. Obraz pa često ni zrcalo srca! ...

Šli sve skoro. Lepa, jasna noč. Dobro mi je del nje splošni pokoj, véliki molk, ali v tem molku bílo mi je srcé glasno. Obraz mi je gorel.

Le malo sve govorili s teto Ivano. Zdelo se mi je, da je naju nocoj razdružil velik propad ... zaupati jej nisem mogla!

In vender: zakaj jej ne morem zaupati? Ali naju tu čuje kdo? Ali čujejo té zvezde, ki goré na nebu, kaj govoré spodaj človeška bitja? Ali čuje njih govor tá mesec, ki brez mirú kroži po obnebju, kakor mu velevajo tajni zakoni?

Ne, niti zvezde, niti mesec ne vedó, kaj se godi doli na zemlji. Njim ni mari tega. Čustva nimajo, ljubezni nimajo! ...

Teta Ivana pa imá čustvo, ima ljubezen! Njeno srce je plemenito, dostopno najblažjim utisom. In vender: ali bi me mogla umeti?

»Toda kaj umeti?« »Moj Bog, kako bi me umela ona, ko se niti jaz ne umejem!« ...

Malone domov sve prišli. Ono veliko poslopje naši hiši nasproti obsevala je mesečna luč. Lepó so se lesketala okna v tej mesečni luči, ali nikjer ni bilo videti, da kdo še čuje.

Ali kaj je to? Presenečena sem zrla na okno Ivana Bojana. Odprto je bilo in na njem je slonel Ivan Bojan. Kako nepremično je zrl sè svojega okna! — kam? Jasna mesečna svetloba padala mu je na obraz, ali razločiti nisem mogla črt na njem. Le nekaj trenotij uprto je bilo moje oko na tem obrazu, potem pa sem se obrnila na stran ... Če naju je pač videl? Nepremično, kakor da je izklesan iz kamenja, slonel je na svojem oknu ...

In ko sem potem stopila v svojo sobo, pustivši za seboj spomine na »svet«, tedaj se nisem mogla iznebiti misli na Ivana Bojana! Tako tesno mi je bilo zopet pri srcu! Ali on zrl je doli brez življenja, njemu ni bilo tesno pri srcu! Čemu tudi? Ko otide iz mesta, pa mu izginejo vsi spomini kot senca. Tudi mene se ne bo več spominjal!

Jezilo me je to. Uprašala pa sem se, ali se ga bom spominjala jaz? Kaj bo velevalo: volja ali — srcé?

Tema je bila v moji sobi. Ni se mi ljubilo prižgati luči. K oknu sem stopila in zrla v mesečno noč. Na nasprotnem oknu slonel je visoki mož nepremično — kot kip, obsijan z mesečno svetlobo! ...

Zrla sem ga dolgo. In ko jc naposled zaprl okno, tedaj uzdihnila sem globoko.

»Ti neumišljeni ljudje morejo posegati v vaše življenje in zategadelj — ali niste nikoli pomislili, da bi kdo mogel poseči v vaše življenje?«

Tako je dejal nocoj Ivan Bojan. Jaz pa sem si zdajci zakrila obraz in jokala tiho. Dà, posegnil je nekdo v moje življenje, posegnil je on, Ivan Bojan!

In čutila sem, da proti njemu nimam — samostalne volje!

Kaj bo velevalo? Ali vender volja ali — srcé? ...

VIII.[uredi]

»To le je dal gospod Peter Osat in se prav lepo priporoča. Rekel je, da je v tem časopisu jako lepo popisana nedeljska veselica. Kar vesel da je takega popisa. Pa da pazno berite, dejal je.«

S temi besedami prinesla je nekaj dni po veselici Blagota časopis našega mesta in ga položila na mizo pred teto Ivano. Mene pa je pogledala s čudnim izrazom.

»Sploh gre le jeden glas po mestu, da take slavnosti ni bilo še nikoli. To umetno igranje, ta prekrasna pesem, katero je zložil gospod Vojteh Suša, to nebeško petje gospoda Tilna Volka — vse je polno hvale. V večnem spominu bo ostala veselica vsem, tako se čuje; pa neizrečeno so hvaležni odboru za tako redek užitek. Vse mesto želi, da bi se še kdaj priredila taka slavnost. In Vojteh Suša je obečal gospodu Petru Osatu, da skoro zloži popotnico gasilnemu društvu. Seveda je vse mesto radovedno na njo, to je. Gospod Peter Osat je dejal, da se od gospoda Vojteha Suše dá pričakovati le kaj dovršenega. Gasilno društvo mu bode hvaležno.«

Tako je pripovedovala Blagota v jedni sapi, meni pa se je zdelo, kakor da govorí Peter Osat iž nje. Nič nisem rekla na njene besede; čula sem jih že na veselici dovolj. Tedaj pa sem se tudi uverila, koliko jim je verjeti. Seveda Blagota verjela jim je brezpogojno, kajti povedal jih ni nihče drugi, nego Peter Osat, najbrž v prodajalnici, kjer je kupila nekaj potrebnih reči. In Peter jej je uzor vsega moškega, uzvišenega!

Pripovedovala je še nadalje:

»To je zopet nov dokaz, kako se trudi gospod Peter Osat. Ako ga je že prej čislalo vse mesto, čislalo ga bode zdaj, po veselici, še bolj. In to je prav. Kakó se je trudil, kako se je žrtvoval! Kdo bi se bil toliko? Nihče, pravim vam. O, vsa čast gospodu Petru Osatu!«

Pogledala me je zopet; ledeno sem jej zrla v sive očí in molčala trdovratno. Teta Ivana pa je uzela časopis in jela čitati.

»Priznanje ne bo izostalo,« rekla je Blagota nadalje. »Gospod Peter Osat, itak že imo vit mož, utrdil si bode svojo trgovino še bolj, kajti dosti je takih, ki prej niso kupovali pri njem, pa bodo kupovali odslej le v njegovi prodajalnici, ko vidijo, kako je unet za občno blaginjo, to je. In to človeka veselí; taka podpora in tako zanimanje ga povišuje! Tedaj lehko pozabi, da niso vsi ljudje njegovi prijatelji! — O, zares, gospod Peter Osat je drugačen, kakor tisti, ki samo postopajo brez pravega posla.«

Na koga so merile te poslednje besede? »Peter Osat je drugačen, kakor tisti, ki samo postopajo.« Hipoma mi je šinila misel v glavo, da misli morda Ivana Bojána, ki po njenih nazorih seveda le postopa. Ali izgovorila nisem te misli, nego pazno zrla Blagoto. Jako zaničljiv smeh se je zibal na njenih ustnih.

»Ako človek dela ustrajno in vé, čemu dela, potem lehko zrè ponosno na svoje življenje,« dejala je, sedaj samo meni, kajti teta Ivana je čitala. »Le zapomnite si to, Olga.«

»Pač tako navadna resnica, da si je ni treba še posebe zapomniti,« dejala sem pikro. »To vem sama.«

»Tem bolje, ako veste,« odvrnila je ona in prikimala z glavo. »Tak človek pa tudi lehko prijetno živí, ker ima dovolj vsega, česar potrebuje.«

»Bog mu blagoslovi,« dejala sem. »Mari mu zavidaš?«

»Jaz? Nikakor. Meni so baš taki ljudjé povšeči, ki se resno pečajo s kako stvarjo. Le poglejte zopet gospoda Petra Osata, kako se ta resno pečá sè svojo trgovino! In taka trgovina kàj nese! Stare hiše, drevesa in sinje nebo, to pa še nikogar ni živilo.«

Neizrečeno zaničljivo so zvenele poslednje besede in neizrečeno zaničljivo so zrle njene sive očí. Jaz pa sem zdajci spoznala, da je zares merila poprej na Ivana Bojána, in žarna rudečica me je oblila. Blagota pa je stala pred mano in kimala z glavo. Hotela sem jo že uprašati, kaj méni prav za prav, ali premislila sem si. Vpričo tete Ivane je ne uprašam. Tega ne! Ali razjezile so me Blagotine besede neizrečeno!

Vedela sem vse! Stana Tresákova in Vida Stolpova povedali sta Petru Osatu, da sem govorila na veselični večer z Ivanom Bojánom, da sem mu podala rokó ... Povedali sta mu to iz osvete, ker nisem hotela igrati. In Peter Osat povedal je Blagoti ves prizor. Blagota pa nikdar videti ni mogla Ivana Bojána in jezí jo, da sem govorila ž njim.

Molčala sem. Ali to sem sklenila: kadar otide Blagota v kuhinjo, pojdem za njo in jo bom uprašala strogo, kaj misli.

In šla je zares skoro, videč, da jej ne odgovarjam. Pogledala sem teto Ivano, videla, da še vedno čita, in hitro odšla za Blagoto.

Baš je stala pri ognjišču in užigala ogenj. Stopila sem tik nje in jo zrla srdito.

»Čuj, Blagota,« pričela sem jako odločno, dasi hipoma nisem čutila nì trohice odločnosti v srcu, »kaj si hotela reči poprej?«

Obrnila se je in njene očí zrle so me čudno.

»Kaj sem hotela reči? To sami lehko umejete,« rekla je ledeno. »Če pa ne umejete, nu, torej nečete umeti, to je.«

Čutila sem, kako mi je vsa kri vrela v glavo, ali zatajevala sem se. Dela sem celo jako mirno:

»Ali te umejem, ali ne, to je precej jednako. Samó še jedenkrat moraš povedati, koga si mislila, ko si govorila o tistih, ki postopajo.«

»Aha, to vas zanima,« dejala je s pikrim smehom in prikimala z glavo. »To vas tudi peče, kakor vidim. Pa bi rada vedela, čemu vas pečejo take besede, ako so opravičene. In opravičene so —«

»Če misliš gospoda Bojána«, uskliknila sem hitro, »to —«

Izgovorila nisem. Blagota se je kar zdrznila o mojih besedah in nato obstala kakor okamnela. Pogled njen je malone osteklel. Naposled pa me je krčevito prijela za roko.

»Kako ste rekli?« dejala je hropeč. »Koga ste imenovali? Gospoda Bojána, rekli ste? Kdo je tá gospod Boján?«

Zrla sem jo plašno. Take nisem videla Blagote še nikoli. Izpustila me je in se omahovaje podprla z roko na ognjišče.

»O — o — tisti slikar je Boján!« mrmrala je poluglasno, »in jaz nisem vedela tega! Kje so bile moje očí? Dà, dà, tista postava, tisti obraz — — dà, dà, Boján ... In jaz nisem vedela tega ...«

Zravnala se je hipno. V očeh zagorel jej je čuden ogenj. Stisnila je pesti in dejala z malone sikajočim glasom:

»In vi, vi se upate govoriti s tem človekom, vi mu podajate celó roko! In po noči govorite ž njim, na samem govorite ž njim! Ko vas nihče ne vidi, govorite ž njim! ... Sram vas bodi, Olga, radi tete svoje vas bodi sram! ...«

Zrla sem jo brez glasa. Bala sem se Blagote ... Kakó jej je gorelo oko, kako je stiskala pestí! Nehoté stopila sem korak od njé. Njej pa so zdajci omahnile roke in pogled izgubil je svoj ognjeviti izraz. Brez življenja je strmela pred se.

»Seve, vi ne veste ničesar, to je,« dejala je naposled sè svojim navadnim glasom. »Od kod bi tudi vedeli? Pa če bi tudi vedeli, saj bi ne umeli povesti. Premladi ste še ...«

Umolknila je za hip in me zopet prijela za roko.

»Čujte, Olga,« dejala je šepetaje, »zadnjič sem vam rekla, da vam nečem nikoli več ugovarjati. Da smete storiti, kar hočete. Lepo bi bilo, ako bi bili igrali na veselici, pomislite to čast, to slavo! V časopisu bi vas hvalili. Ali hoteli niste. Vaša volja ni bila. Jaz vam nisem prigovarjala. Ali sedaj je drugače, to je. Sedaj vam pač prigovarjam in ugovarjam. Olga, bodite pozorni, izogibajte se tistega slikarja! Za vas bi ne bilo prav in teti Ivani bi ne bilo po volji, ako občujete ž njim — —«

»Ali teta Ivana vender sama občuje ž njim,« sežem jej osupla v besedo.

Presenečeno me je zrla Blagota.

»Sama občuje ž njim, pravite?« dejala je neverjetno. »O, to ne more biti. Seve, tedaj ko je prišel v našo hišo, morala je pač govoriti ž njim, ali to je bilo tudi prvič in zadnjič —«

»Motiš se, Blagota, tudi gori v gozdu sve govorili ž njim —«

»Tako?« uskliknila je hitro in zmajala z glavo. »To je čudno. Zares, jako čudno!«

Majala je nadalje z glavo, pa zrla v plamenček, ki se je dvigal na ognjišču. Zaupno sem stopila k njej.

»Čuj, Blagota,« rekla sem tiho, »zakaj bi prav za prav ne smela govoriti z gospodom Bojánom? —«

Hitro se je obrnila od ognjišča.

»Zakaj ne? Zato ker ne,« rekla je odločno. »Gospod Boján je — — nič, kaj vam bom pripovedovala? Samo to vam povem še jedenkrat, varujte se ga, ogibajte se ga, ne govorite ž njim! Utegnili bi se kesati. O, to bi utegnilo biti kakor — — ne, ni potreba. Pa le verujte mi, Olga!«

Zrla me je s čudnim pogledom, malone boječe. Jaz pa nisem vedela, kaj bi si mislila in kaj rekla. Ali hudo mi je bilo pri srcu.

»Vrh tega pa,« nadaljevala je Blagota hipoma zaničljivo, »kaj bo tak slikar? Kdo ga spoštuje? Kdo se meni zanj? Taki slikarji so čisto navadni ljudje in nobenega zaslužka nimajo. Kdo se meni za stare hiše, drevesa, nebo in skale, katere rišejo, uprašam vas? Vi pa govorite s takim priprostim človekom.«

Zopet mi je vrela kri v lice. Jezilo me je, da Blagota tako govorí o Ivanu Bojánu. Bolelo me je pa tudi to, da ne bi smela govoriti ž njim. Kar na jok mi je bilo.

»In da se jim le ljubi,« rekla je Blagota zaničljivo. »Po hribih lazijo in stikajo, kje bi našli stare hiše in razvaline, za katere se pameten človek še nikoli menil ní in se nikoli meniti ne more. Ali ni to največja priprostost?«

»Ti govoriš, kakor razumeš,« rekla sem. »Če ti je take besede povedal Peter Osat, so ravno dokaz, da ničesar ne umeje o umetnosti.«

»Seve, tako pravite vi. Drugi, ki poznajo gospoda Osata bolje, zopet drugače pravijo, to je. In vrh tega je premišljen mož, torej mož, ki vé, kaj dela. To sem vam povedala že nekaterikrat.«

Nasmejala sem se neskončno zaničljivo. Ali Blagota je še dalje govorila z zaničljivim glasom o Ivanu Bojánu in zaman sem jej ugovarjala. Ni se dala preveriti o ničemer, pa tudi povedati ni hotela ničesar, kar vé o njem. Jezna in žalostna sem šla iz kuhinje. Ne vem, kaj me je bolelo bolj, ali tisto zaničljivo govorjenje, ali poudarjanje, da nikakor ne pristaja mlademu dekletu, ako po noči govori s takim tujcem, ki ni — nič! Samo to vem, da sem komaj zadrževala jok ...

Pri teti Ivani pa gà nisem mogla zadržati. Kar siloma so se mi udrle solzé. Privila sem se teti Ivani in jokala bridko. Ona izvila se mi je preplašena in mi skrbno zrla v obraz. Kako hudo mi je bilo! ...

»Olga, Olga!« dela je teta Ivana, »kaj pa ti je za Boga? Čemu jočeš?«

Nič nisem rekla. Samo zmajala sem z glavo in jokala nadalje.

Prijela me je za glavo in mi zrla v solzne očí.

»Kaj ti je?« uprašala je zopet. »Povej mi vender, čemu jočeš?«

»Oh, meni je tako hudo!« uskliknila sem ihteč. »Vi ne veste, kako mi je hudo, teta Ivana!«

In še huje sem jokala, ona pa je majala z glavo.

»Ti si čudna, Olga! K meni dojdeš, jočeš; ne poveš pa, čemu jočeš. Kaj ti je vender?«

Otrnila sem si solze in jo pogledala boječe. Jeden, dva hipa sem dvojila, ali bi jej potožila svojo žalost in jezo, potem pa sem se ohrabrila. Počasi sem jela pripovedovati svojo povest: kako me je na veselici nadlegoval in jezil Peter Osat sè svojim govorjenjem; kako sem bežala iz hiše; kako sem govorila z Ivanom Bojánom; kako sem mu naposled dala roko in kako sta me v tistem hipu videli Stana Tresákova in Vida Stolpova. Povedala sem tudi, kakšna je bila Blagota v kuhinji, in kako živo me bolí njeno govorjenje. To rekši, oklenila sem se z nova tete Ivane in bridke solze so mi tekle po licu.

Brez glasa me je poslušala. Niti ganila ní z obrazom, samo okoli usten zapazila sem nerazumen izraz. Oko pa je zrlo kakor razmišljeno v daljavo.

Ko sem končala in jokala na njenem srcu, zavladala je velika tihota. V to tihoto pa je zvenelo moje ihtenje — menila sem, da mi vsa duša zvení iž njega! Teta Ivana izvila se mi je zopet. Dvignila mi je glavo ter resno zrla v moje oči. In zrla je dolgo. Naposled me je izpustila, ali roko svojo položila mi je na glavo. Čutila sem, kako se jej je rahlo tresla roka. Sklonila sem obraz in plašno zrla pred se ...

»Ti ga — ljubiš?« dela je teta Ivana z rahlim glasom, žalostno, malone mračno.

Kar strepetala sem in jo zrla presenečena. Da ga — ljubim! Moj Bog, kako so mi segle te besede v srcé! Da ga ljubim! Kdaj li sem premišljala o tem? Kaj vem jaz, kaj je ljubezen! In vender — ta čut, ki napolnjuje vso dušo, ta grenkost in ta sladkost — ali je to — — ljubezen? ...

Jasniti se je začelo v moji duši. Znala sem, da zares ljubim Ivana Bojána! Ali, moj Bog, zakaj mi ni že prej prišla ta zavest? Zakaj mi je morala povedati še le teta Ivana, da ga ljubim? ...

Zrla sem jo sè solzami in boječe prikimala z glavo.

»Ne vem, kako mi je,« rekla sem tiho, »ali najbrž prav pravite, teta Ivana!«

In zarudela sem in si zakrila obraz. Teta Ivana pa je uzdihnila globoko — trpka bolest zvenela je iz tega uzdiha! Niti dihati se nisem upala ... Kako dobro bi mi bil del v tem hipu vsak migljaj, vsaka beseda, ki bi jo izgovorila teta Ivana, ali nepremično, brez glasa je stala poleg mene ... In meni je bílo srce tako burno, tako glasno! ... Menila sem, da mi poči! —

»Vi ste mi hudi?« uprašala sem naposled s tresočim glasom. »Vi ste mi hudi, teta Ivana? O, moj Bog, povejte mi, da niste hudi, lepó vas prosim, teta Ivana! ... Oh, ne bodite mi hudi!«

Tožen smeh se jej je prikazal na obrazu.

»Nespametno dete,« rekla je tiho, »čemu bi ti bila huda? Kaj moreš ti zato? Kaj moreš zato, ako ti je bilo sojeno tako?«

Umolknila je zopet, jaz pa sem si otrnila solze. Da mi le huda ni teta Ivana! O, zdaj je vse dobro! ...

»Večna povest o človeškem srcu,« rekla je teta Ivana kakor sama sebi. »Stara kakor rod človeški. In vedno ista ... Vedno isti čut brez pravega imena in — namena!«

Hipno se je obrnila k meni.

»Ničesar ti ne morem in nečem reči, Olga!« pouzela je milo. »To sem znala, da tudi tebi pride doba, rodeča taka čustva. Taka doba pride vsakomur; nebo samo poklada ta čustva v srca človeška, da se uzbude, kadar samo hoče. Ali ne vem, kako mi je, Olga, bojim se za te!«

»Zakaj?« uprašala sem boječe in s povešenimi očmi.

Teta Ivana uzdihnila je zopet in si z roko potegnila preko čela.

»Zakaj?« rekla je nato zamišljena. »Mari treba vsakemu stráhu uzroka? Vender tu — glej, pokopani spomini ustajejo v moji duši — ne bi bila mislila, da se uzbudé še kdaj! Ali kdo vé, morda je bolje tako ... Bodisi!« —

Umolknila je. Nisem se upala govoriti, ali razne misli, razna čustva budila so se v meni. Jasna niso bila — sama ne vem, kaj sem mislila in čutila tedaj.

Teta Ivana prijela me je rahlo za roko in rekla zopet kakor sama sebi:

»Ti pokopani spomini družijo se v tožno, malone pozabljeno povest. Kaj so naposled povesti drugega, nego nekaj spominov, nekaj čustva in nekaj — usode?

Baš to pa je razlika med povestjo in povestjo, kako deluje usoda na spomine in čustva! Baš to je razlika med življenjem in življenjem! ... Olga,« pristavila je zdajci s tožnim nasmehom in me pogledala milo, »Olga, ali hočeš poslušati davno, malone pozabljeno povest?«

Prikimala sem nehoté. Še jeden, dva hipa je molčala teta Ivana, potem pa s tihim glasom jela pripovedovati. Poslušala sem brez glasa ...

IX.[uredi]

»Trgovina Radivoj Doles in Josip Sever,« pouzela je teta Ivana, »bila je jedna najboljših v velikem mestu. Moj brat Radivoj Doles bil je zveden v trgovinskih poslih, zato ni čuda, ako je cvela trgovina lepše od dne do dne. V lasti mu je bilo temno starodavno poslopje, ki je radi obilnih prostorov svojih dobro ugajalo trgovini. Radivoja nisem videla često. Bil je resen, molčeč mož, ki se ni brigal za svet več, nego je moral. Podnevi je imel posla v spodnjih prostorih, opoludne ali na večer pa je z večine tičal v svoji sobi. Le malo je govoril z menoj, ali ne dvojim, da me je ljubil, če tudi ni imel svoje ljubezni vselej na jeziku.

Zgodilo se je časih, da je na kosilo ali na večerjo povabil družnika svojega, Josipa Severja. Tega sem poznala izza mladih let, ali povšeči mi ni bil nikoli. Že v mladosti svoji lokav in neodkritosrčen, bil je kot mož temen in — brezsrčen. Samo številke svoje, ki jih je dan za dnevom pisal v trgovinske knjige, samo te številke je ljubil. Morda mu tudi vsi ljudje niso bili nič drugega, nego mrtve številke, ki se dajo črtati, postavljati in prestavljati, kakor se njemu ljubi. Neprijeten čut se je vselej polastil duše moje, kadar sem ga videla; tesno mi je bilo pri srcu, kadar me je bliskoma pogledal sè svojimi prežečimi očmi, potem pa obrnil pogled na stran. Bala sem se Josipa Severja!

To ni bilo nikakor prijetno, kadar je bil na kosilu ali pri večerji Josip Sever! Radivoj ni govoril mnogo, Josip Sever je le sem ter tja povedal kako besedo in jaz odgovarjala sem le toliko, kolikor je bilo potreba. Sploh nisem umela trgovinskih poslov, o katerih je bil ponajveč pogovor. Jako po volji mi je bilo torej, kadar sem mogla otiti v svojo sobo.

Osemnajst let mi je bilo tedaj, ali o svetu nisem vedela ničesar. In kakor ti, Olga, tudi nisem želela stopiti vanj. Zadovoljna sem bila sè svojim življenjem, dasi je bilo jako jednolično. Čitala sem mnogo; hišni posli, pri katerih mi je pomagala Blagota, dali so mi tudi dovolj opravka. Svet je vršel zunaj mimo mene, ali mikal me ni. Ničesar nisem vedela o tisočerih izpremembah, katere donaša življenje, ali katere prav za prav same donašajo in stvarjajo življenje! Samo presrečna bi bila tedaj, ko bi imela bitje, družico, katero bi mogla ljubiti. Radivoj bil mi je premolčeč, preresen!

In zgodilo se je nekdaj, da je odpotoval po trgovinskih poslih v južne kraje. Bila sem malone osamela v velikem temnem poslopju; Blagota bila je jedina, s katero sem mogla občevati. V spodnje prostore, kjer je tedaj vladal Josip Sever, nisem prišla nikoli. Zanimalo me ni trgovsko življenje, ki je vrelo spodaj!

In za kakih štirinajst dni se je vrnil Radivoj, ali ne sam! Drobno angeljsko bitje privel je sè seboj iz južnih krajev — soprogo svojo! O, dobro se spominjam še tistega trenotja, ko je prihitela k meni in me objela tako kipeče, tako presrčno! V milih njenih očeh zrcalila se jc čista angeljska duša — kdo bi ne ljubil na prvi pogled tega nežnega cvetu iz južnih krajev! ...

In ljubila sem jo na prvi pogled! Duša moja spojila se je ž njeno dušo — znala sem, da jo morem in moram ljubiti! Kako veselo je odmeval njen sreberni smeh po temnih prostorih, kolikrat mi privabil jasen smeh na ustna! Blagrovala sem Radivoja, da je svoje bitje zvezal s takim bitjem ...

Olga, to so bili lepi dnevi! Novo življenje se je tedaj uzbudilo v hiši naši. Radivoj sam bil je kakor prerojen. Obožaval je svojo soprogo. In ona bila je vselej tako vesela, priprosta, malone otroška! Često sem majala z glavo, kadar je hitela iz sobe v sobo, vedno pojoč, vedno radujoč se. Kadar pa je prišel Radivoj in mu je z veselim usklikom hitela naproti, zrla mu z vedrim licem v resne oči, tedaj divila sem se njeni ljubezni ... Bila je plemenito bitje!

Sama lepa cvetica, ljubila je nad vse dične cvetove, ki so rasli na našem vrtu. Nikdar je nisem videla brez cvetic v plavih laseh. — V družbo ni zahajala mnogo; ni se mogla udomačiti v njej. Povšeči pa jej je bila božja priroda, kadar se je zlati solnčni soj topil sè svežim njenim zelenjem. Tleskala je tedaj z drobnimi rokami in pela kot ptičica v zraku. Rada sem jo spremljala v zeleni svet, rad jo spremljal tudi Radivoj, kadar mu je preostajalo časa. Po zimi pa je hirala v temnih sobah ter se obupno ozirala po snežni odeji, v katero se je zagrinjal svet. Bila je pač cvetica iz solnčnih južnih krajev!

Prijazna z vsakomer, ni mogla videti Josipa Severja. Često je poupraševala Radivoja, čemu se ne loči od njega. Ko se je pa ta namesto odgovora le nasmehnil in zmigal z ramo, tedaj zatrjevala je odločno, kako zopern jej je ta človek. In res, kadar se je prikazal, pomračilo se jej je lice in njene očí so ga zrle srepo. Niti govoriti ni mogla ž njim. On pa je tudi sam dobro vedel to in se je ogibal. Po mesec dni in še več ga ni bilo. Pogrešali ga nisve! —

In rodila si se ti, Olga. Nečem ti pripovedovati, kako sta te ljubila roditelja tvoja. Ljubila sta te baš neskončno. Resni Radivoj bil je sam otrok pri tebi.

Ali presrečno je bilo to življenje, da bi bilo moglo trajati dolgo. Natalija začela je hirati — morda je bila prenežna za naš svet. Utihnilo je njeno petje, ugasnil ogenj v njenih očeh, izgubila se njena živost. Često se je privila Radivoju ali meni ter jokala bridko. Čemu joka, ni vedela. In potem zopet sedela je pri oknu in strmela brez življenja pred se. Z zadušenim uzdihom se je naposled uzbudila iz svojih misli in presrčno objemala in poljubljala tebe, svoj najdražji zaklad na zemlji ... Olga, to so bili tožni dnevi! V njih postaral se je Radivoj za deset let; mračno, brez zanimanja za svojo bližino je hodil okolo ...

»Zrak jej ne ugaja,« dejali so zdravniki. »V milejše kraje mora, v toplice; to podnebje je prestrogo nežnemu njenemu životu.« ...

In šla je — kako, tega ne pripovedujem. Zdelo se mi je, da jemlje na veke slovo od naše hiše! Poslovilo se je vse trgovsko osobje, poslovil tudi Josip Sever. In tedaj mu je prvič zares prijazno podala roko — slutila je morda, da ga ne vidi več. Ali od tebe se ni mogla ločiti. Kako je ihtela, kako strastno poljubljala te — Olga, tega ne pripovedujem, ne morem povedati! In tudi ti, jednoletno dete, jokala si, kakor bi čutila pomen tega slovesa in stezala ročice njej nasproti ... Bilo je to slovo, da mi je pokalo srce! ...«

Teta Ivana umolknila je za hip in si zakrila obraz. Svetle solze so mi tekle po licu. Saj je bila to povest očeta mojega, matere moje ... Oh, in bila je tožna povest!

»Spremljala sem Natalijo,« pouzela je teta Ivana z nova. »Tako je želela sama. Radivoj spremil naju je do meje. Pri slovesu pa je jokal resni mož, kakor malo dete. Ali govoril ni ničesar. Samo bolestno jej je zrl nekaj hipov v mile solzne očí, položil jej roke na glavo in gledal proti nebu. To je bila molitev strtega srca, molitev brezglasna, ali iskrena, kakor ni jednake na zemlji! Nemo podal je še meni roko v slovo, pogledal me proseče, kakor bi hotel reči: »Čuvaj jo, tolaži jo, privedi jo nazaj!« in izginil — bled, uničen! Slutila sem tedaj, da sta se ločili bitji, kateri je združilo sámo nebo, ločili — na veke!

Od tistega slovesa, Olga, verujem v slutnje! Ko sem uprla svoj pogled na Natalijo, zdelo se mi je, da jo vidim že na mrtvaškem odru, njo, strto bledo cvetico, posuto sè svežim belim cvetjem in živim zelenjem! Siloma sem zadržavala jok, ona pa je jokala na mojem srcu — neutolažno, brez nade ... Pač se mi je tedaj porodila misel, zakaj tako žalost dopušča dobrotno nebo, ali to je bila pač pregrešna misel! Nisem je mogla in hotela izgovoriti — zvenela je itak iz bridkega joka Natalijinega. Vsako čuteče srce jo je moralo čuti in umeti! —

Južno podnebje ugajalo je Nataliji. Vrnile so se cvetice na njeno obličje, ali ozdravela ni. Pravijo, da nekatere bolezni čarajo nenavadno lepoto na lice bolnikovo, ali taka lepota ni naša! Ta lepota prihaja iz drugega sveta! Lepa je bila Natalija, kakor še nikoli, nežna, nebeškolepa! Ali okrog njene lepote vela je smrtna sapa, kakor veje časih okolo prezgodnjih cvetic ...

Kolikrat jokala sem tedaj na samem! Srcé mi je drhtelo v bolesti. In če sem govorila tolažilne besede in je Natalija samo bolestno nasmihajoč se majala z glavo, umrla bi bila rada sama. Saj me ni nič vezalo na svet! —

V tistem hudem času seznanili sva se z gospodom Filipom Bojanom, ki je bival v toplicah. Bil je plemenit mož, blag, kakor dotlej nisem poznala nikogar. Rad se je družil z nama na sprehodih. Njegovo duhovito občevanje pridobilo mu je najini srci. Natalija imenovala ga je svojega prijatelja, ali meni, Olga, meni je bil več kot prijatelj! Ko je nekdaj stopil pred mene in mi ponudil roko in srcé, tedaj sem menila, da ni srečnejšega bitja na zemlji od mene. Presrčno me je poljubila Natalija, ko sem jej razodela svojo tajnost; moja sreča osrečila je tudi njo. Bil je to jasen žarek, ki je za hip prisvetil iz mračne megle ...

Ali potem, skoro potem prišel je usodni hip! Natalija opešala je tako, da ni mogla več iz hiše. Dan za dnevom prihajala so pisma Radivojeva; skrbno poupraševalo je vsako po njej. Tolažilno odgovoriti ni bilo mogoče. Naposled pa je naznanil Radivoj, da pride sam v toplice, da pride s teboj, Olga. Srčno veselje prikazalo se je Nataliji na obrazu, ko je dospel ta list; čitala ga je dvakrat, trikrat, potem pa sklonila glavo in strmela pred se ... Tožila ni, ali umela in spoštovala sem njena čustva.

In hujšala se je bolezen od dne do dne. Brzojavno sem poročila Radivoju, naj dojde kar najhitreje, ako hoče videti še živo soprogo svojo ...

Došel je, ali — prepozno! Solnčnega dne, ko so se bujno razcvitali cvetovi po božji zemlji, umrla je Natalija! Kri se jej je ulila, človeška pomoč je bila odveč ... O, ne vem, ali se je še kdaj človeško bitje ločilo tako teško od sveta, kakor ona. Slutila je svojo smrt; sè slabotnim glasom poupraševala je, kdaj dojde njen Radivoj, njena Olga. Dočakala ju ni! Četrt ure pozneje došel je Radivoj — toliko da sem ga spoznala! Bolest sklonila je njegovo postavo in povila sreberne niti v njegove lase ...

Ničesar ni govoril, nemo, nepremično je stal poleg soproge svoje. Njegovi žalosti ni bilo duška ... Ali trepetal je po vsem životu. Uničen pal je na stol.

In ti, Olga, ti si zrla Blagoti z naročja tako zvedavo po sobi, tako zvedavo po mrtvi cvetici, da mi je pokalo srce. Ti nisi znala, kako te je ljubilo to plemenito angeljsko bitje, ki se je preselilo na oni svet, od koder je prišlo. V mladi tvoji duši ugasnil je spomin na nje ...

Kako smo jo zagrebli, tega ne pripovedujem. Ali ko se je ločil Radivoj od njenega groba, tedaj pustil je svoje življenje v njem. Jokala sem po Nataliji, jokala po izgubljenem življenju bratovem. Zabila sem malone, da je še jedno bitje na svetu, katero mi je drago, zabila malone gospoda Filipa Bojana! In vender mi je bil on jedini tolažnik v tistem času, tolažnik celo Radivoju, kolikor je biti mogel — —«

Zopet je prenehala teta Ivana in si potegnila z roko preko čela. Nisem se upala govoriti.

»Do tu sega povest matere tvoje, zdaj se pričenja moja povest. Vrnili smo se. Filip Bojan je odšel na svoje posestvo, kateremu je trebalo nekaj poprav. Kadar bo izgotovljeno vse, tedaj pa pride v veliko mesto po me, po svojo nevesto. S tožnim srcem sem se ločila od njega; poznala sem ga kot plemenitega moža, ali verjeti nisem mogla popolnoma v svojo srečo. Zakaj ne tega sama nisem vedela ...

Doma so tekli dnevi mirno, tožno. Po visokih sobah ni več odmevalo veselo petje Natalijino, — osamele so te sobe in tihe so bile še bolj nego pred njenim prihodom. Radivoja videla sem le malokdaj. Uničen na duši in telesu ni se kazal nikomur. Kako se mi je smilil ubogi mož! Ali nikogar ni bilo, da bi ga tolažil, da bi ga mogel tolažiti. Na svetu so bolesti, katerim ni tolažbe! Veselje kazalo se je na njegovem obrazu samo tedaj, kadar je bil pri tebi. Ali to je bilo bolestno veselje, kajti pogled na te moral mu je buditi spomine na pokopano Natalijo! ...

Ne spominjam se rada te dobe. Še bolestnejši pa mi je spomin na dni prihodnje! Huda slutnja mi je že nekaj časa morila dušo; zdelo se mi je, da pride huda nesreča ...

Često sem dobivala pisma od Filipa Bojana, često sem tudi odgovarjala na nja. Prejemala sem jih od Radivoja, kateremu so prihajala z drugimi, trgovinskimi listi vred. Bila je to okolnost, ki je bila pozneje usodna. Tedaj pa nisem vedela tega.

Josip Sever je začel večkrat prihajati v gorenje prostore, tudi če Radivoja ni bilo. Čudno se mi je zdelo to. Ali ker se je kazal tebi, Olga, tako prijaznega, ter ti donašal raznotere malenkosti, menila sem, da si se mu prikupila ti tako. Zategadelj bila sem mu celo prijaznejša, nego li kdaj. Ni bilo prav, da sem bila; to je pokazala bližnja prihodnjost.

Stopil je nekega dne pred mene s preprijaznim obrazom. V očeh njegovih gorel je nerazumen svit. V kratkih, pretrganih stavkih razložil mi je svojo — ljubezen, zatrjeval, da ga jedino jaz morem osrečiti; prosil me je v zakon ...

Sapo mi je zaprla ta izpoved. Tega nisem pričakovala od Josipa Severja! Da ni govoril tako resno, menila bi bila, da se šali, akoravno sem znala, da se ne šali navadno. Presenečena sem ga zrla; velika tihota je nastala.

Da neče odgovora še danes, pristavil je še. Ne ve, kako bi se glasil. Dobro naj premislim vso stvar; jutri ali pojutranjem pride zopet in dotlej upa, da se bodem odločila.

Ustala sem in zravnala se ponosno.

Da mu précej lahko odgovorim, dejala sem. Filip Bojan da ima mojo besedo, Filip Bojan da je moj zaročenec, torej se ne morem in nečem odločiti drugače! —

Pogledal me je tako srepo, da sem se prestrašila njegovega pogleda. Še nekaj je hotel reči, ali hipno se je dvignil, uzel klobuk in odšel brez slovesa. Vedela sem v tem trenotju, da sem si nakopala smrtnega sovražnika!

Na večer čula sem zopet stopinje njegove, ali k meni ga ni bilo. V sobo je šel k Radivoju. Dolgo ga ni bilo iž nje. »Bog sam zna, kaj je hotel pri njem,« uprašala sem se, ko sem naposled začula hojo njegovo po stopnicah.  »Mari je šel k Radivoju radi mene?« — —

»Gospod Sever mi je sinoči razložil svojo stvar,« dejal je drugo jutro Radivoj, nenadoma stopivši v mojo sobo. »To tudi vem, kaj si mu odgovorila, Ivana.«

Rekši sedel je na stol. Še le zdaj zapazila sem, kako je bil bled in prepal. Prestrašila sem se.

Zroč pred se, nadaljeval je Radivoj:

»Našo trgovino zadela je poslednji čas občutna izguba. Večja firma, ki je bila v zvezi z nami, ustavila je svoja plačila. Gospod Sever mi je pretil, da se loči od mene, ako ne ustrežeš njegovi volji. In to bi bilo za me toliko kakor — poguba. Konca svoje trgovine ne bi hotel ni mogel preživeti. Sedaj sodi!«

Rekši je umolknil in z nova mračno zrl pred se. Prijeti sem se morala za stol, da nisem omahnila ... To torej je bilo! Zategadelj je prišel sinoči Josip Sever! ...

Ni jedno trenotje nisem dvojila, da bi Josip Sever ne zvršil svoje namere. In ni jedno trenotje nisem dvojila, da bi Radivoj ne mogel preživeti konca svoje trgovine — pretesno je bil vezan na njo. Brez glasa sem zrla pred se in tisoč misli rojilo mi je po glavi. Jasna ni bila nobena.

»Ni Sever ni jaz nečeva tvojega odgovora précej,« rekel je še Radivoj. »Ti veš, kako sodim o srčnih stvareh. Sila tu ni dobra. Gospod Bojan je gotovo plemenit mož; vem, da ga ljubiš. Ali morda vender ni še ljubezen tvoja tako globoka, da bi ga ne mogla pozabiti. Premisli vso stvar, Ivana.«

Teško se je dvignil sè svojega stola in odšel. Sè solznimi očmi sem zrla za njim. Obup se je dvigal v moji duši. Pozabiti Bojana ali uničiti Radivoja! ... Pala sem na stol in si zakrila obraz. Kaj storiti?

Odločno sem se dvignila naposled. Polu ure pozneje odposlala sem pismo Filipu Bojanu, v katerem sem mu razložila vso stvar. Prosila sem ga, naj me odveze dane besede. Olga, ti ne veš, s kakšnimi čustvi sem pisala to pismo! Ko je bilo napisano, menila sem, da sem sklenila sè svojim življenjem! ...

Odgovoril ni Filip Bojan temu listu, ali prišel je sam. Uzprejela sem ga z glasnim jokom. On pa je précej šel k Radivoju in pogovarjala sta se dolgo. S trepetom sem čakala njegovega prihoda.

Vrnil se je malone vesel. Da je po hudem boju uklonil Radivoja, dejal je. Ponudil mu je bil svoto, ki bi več nego zadoščala, ako bi se ločil Josip Sever. Ničesar da ni hotel čuti s početka Radivoj, kajti upiral se je njegov ponos, da bi uzprejel pomoč od tujega človeka. Ali naposled da je govoril mirneje, naposled da je uzprejel njegovo ponudbo.

Kako sem bila vesela teh besed! Vedela sem zdaj, da mi od Josipa Severja ne preti nobena nevarnost več. Ali, Olga, varala sem se ljuto ... Nisem poznala ljudi, nisem poznala Josipa Severja! — —

Nekoliko dni se je še mudil Filip Bojan v velikem mestu. Bil je z večine pri nas; Josipa Severja ni bilo videti. Ko je naposled odšel Filip Bojan, ločila sem se z mirnim srcem. Brez strahu sem zrla v prihodnjost. —

Skoro potem jc zbolel Radivoj. Neprestana žalost, katero je zaprto nosil v svojem srcu, priklenila ga je na postelj. Tožil ni, ali vedela sem, da mu je neskončno hudo. Trgovino je tačas vodil Josip Sever. Časih je obiskal Radivoja, pozdravil me hladno, govoril pa ni z menoj. Nič ni kazalo, da bi bil še kdaj mislil na pretekle dni.

»Prenaglil se je ondan,« dejala sem često sama sebi, »ko pa je od Radivoja zvedel ponudbo Bojanovo, tedaj se je udal razmerju. Vajen je itak od nekdaj računiti ž njimi.«

Pisma Bojanova dohajala so redno. Poprave pri njegovem posestvu močno napredujejo, pisal je. V kratkem da bo vse dovršeno. O, kako pač bi se bila veselila tistega časa, ako bi ne bil tako nevarno bolan Radivoj! In bolan je bil huje od dne do dne. Zdravnik je majal z glavo, zapisaval zdravilo za zdravilom, ali pomagala niso. Strašna mi je bila misel, da bi mogel umreti Radivoj! ...

Poleg tega pa so v tistih hudih dneh hipoma izostala pisma Bojanova. S početka sem mislila, da mu opravila ne dopuščajo pisanja, ali ko pisem le ni bilo, bolelo me je srcé ... Ko bi me bil pozabil Filip Bojan?

Tresla sem se po v.sem životu, ko mi je prišla ta misel. Vender to ne more biti, pozabiti me ni mogel! Moj Bog, kako bi prenesla bolest! — —

Žaljeno je bilo moje srce, žaljen tudi moj ponos. Če bi se bil naposled vender le šalil z menoj Filip Bojan? Čemu ne piše? — —

V nesrečni uri sklenila sem, da mu ne pišem, dokler ne piše sam. Bil je to nesrečen sklep; če je bil opravičen, ne vem. Ali vsaj dejala sem si takrat, da je opravičen!

In pisal ni. Nobenega glasu o njem, nobene besede. »Pozabil me je,« rekla sem uničena in jela premišljati. Če me ljubi zares, čemu se izgovarja s popravami na svojem posestvu? Čemu ne dojde? ...

Glej, Olga, prišlo je pismo! Pismo odpovedi. Da se je premislil, da ne more, ne utegne zvršiti svojega obečanja. Oprostim naj mu blagovoljno ...

Zmračilo se mi je pred očmi. Čitala sem drugič, tretjič — vsaka beseda pušica v srcé ... »Torej venderle res,« šepetala sem z bridkim smehom, potem pa se zasmijala glasno. Ustrašila sem se svojega smeha. Srcé mi je bilo, v glavi mi je vrelo. Omamljena pala sem na stol.

Tedaj je prišla Blagota v mojo sobo. Précej da naj grem k Radivoju, pričela je, ali obstala plašno. »Moj Bog, moj Bog, kaj vam je?« uskliknila je hipno. Nehote pogledala sem v zrcalo — smrtnobleda podoba moja zrla mi je naproti.

Ali zdajci prišle so mi tudi solzé! Krčevito sem se prijela Blagote in jokala v neskončni bolesti. Jeden, dva hipa me je zrla Blagota, zrla tisto nesrečno pismo, ki mi je bilo palo na tla, in razumela je vse. O, saj jej tudi ni trebalo posebne razsodnosti, da je razumela ...

Skoro potem stala sem poleg Radivoja. Naj bo kratka moja povest. Umiral je. Z drhtečim glasom izročil mi je tebe, Olga, v skrb, stisnil mi še jedenkrat roko in umrl. Ti si bila sirota, jaz sirota! ...

Tiho je bilo v sobi, samo Blagota ihtela je tiho. Josip Sever gledal je skozi okno, temno kakor vselej. Jaz sem te držala v naročju in trepetala po vsem životu. Jokati nisem mogla tedaj, celo nobene bolesti nisem čutila ... Srce mi je zledenelo ...

V velikem mestu mi ni bilo obstati več. Uzela sem te sè seboj v malo mesto, kjer bivave sedaj. Obresti Radivojeve zapuščine so tolike, da se ti ni treba bati prihodnjosti. —

Ali ne misli, da sem že končala svojo povest. Ti si, Olga, videla, kako sem jokala ondan radi pisem, katera je prinesel Ivan Bojan. Glej, iz teh pisem čitala sem mnogo. Njim je bila priložena vsa zgodovina Filipa Bojana. Iž njih sem se uverila o neskončni hudobnosti Josipa Severja. Pisma, katero sem prejela nekoliko pred smrtjo Radivojevo, ni pisal Filip Bojan, nego — Josip Sever. Nalašč se je peljal nekega dne v mesto, pri katerem je Bojanovo posestvo, ter ondi oddal list, pisan z Bojanovim rokopisom. Posnel je pisavo Bojanovo lahko, kajti nekaj pisem njegovih, ki so prišla v tistem času, ko sem jih pričakovala tako nestrpno, obdržal je za se. Iz velikega mesta pa je baš, predno se je odpeljal, oddal list na Filipa Bojana z mojo pisavo, katere mu tudi ni bilo teško dobiti. Ta list bil je podoben tistemu, kateri sem prejela od Bojana. Da sem se premislila, da mu ne morem, nečem biti soproga in da naj mi oprosti blagovoljno, to je bilo pisano v njem ...

Ne dovolj! Skoro po smrti Radivojevi čula sem slučajno, da se je poročil Filip Bojan. Z ledenim smehom sem uzprejela to novico. Dejala sem si, da me nikdar ljubil ni, ali vsega si venderle nisem mogla razložiti. Poročil se je bil zares Filip Bojan, kakor čitam v pismih, še tedaj, ko ga je v srce pekla odpoved moja; bil si še ni jasen, kaj dela. Ali nekoliko po poroki prejel je list od Josipa Severja, iz katerega je zvedel, kako je naju razdružil le-ta. Pisal je Josip Sever, da je dosegel svoj namen, da pa ni treba misliti na osveto, kajti predno Bojan list prejme, izginil bo on — Josip Sever — v varne kraje, kjer ga ne bo nihče iskal in nihče dobil ...

Glej, Olga, taka je moja povest. Hudobna roka uničila je srečo dvojih src, kajti Filip Bojan tudi ni bil srečen. Njegovo življenje bilo je izgubljeno življenje! Ali plemenita duša, kakor je bil, zakrival je svojo nesrečo. Soproga njegova zvedela ni nikoli skrivnosti njegove. In to je bilo prav — uničena bi bila sreča, uničen bi bil pokoj še tretjega srca! Ali nesreče je bilo itak že dovolj! ...

Globoko v duši sem hranila te spomine. Malo pa je spominov, da bi naposled ne ustali iz svojega groba. Ustali so tudi moji ...

»Povest o strtem srcu, izgubljenem življenju!« — —

X.[uredi]

Velik molk je nastal, ko je nehala teta Ivana. Sočutno sem ji zrla na obraz, kjer je trepetala jasna solnčna svetloba. Morda se mi je baš radi te svetlobe videl njen obraz še bledejši, nego je bil zares, in neskončno sem pomilovala teto Ivano. Ne bi si bila mislila, da nosi tako bolest v svojem srcu! Ali ta bolest zdajci ni bila samo njena, nego tudi moja. Pa pravijo, da je razdeljena bolest samo pol bolesti — zakaj li ne pravijo, da je razdeljena bolest dvojna bolest? ...

Meni vsaj je bila; jaz sem trpela s teto Ivano v dvojni meri! Mislila pa sem si mnogo v tistih trenotjih in srce se mi je krčilo. Da tedaj, ko je prvič prišel Ivan Bojan, ni mogla biti prijazna ž njim, to mi je bilo po tej povesti jasno. Dotlej je pač še mislila vedno, da jo je brez uzroka ostavil oče njegov, ali iz pisem se je uverila, da je ni. Josip Sever je bil predobro rešil svojo nalogo. Samo to se mi je zdelo čudno, zakaj je teta Ivana popolnoma zaupala tistemu pisanju, ki ga je pisal Josip Sever, dasi je poznala plemenito dušo Filipa Bojana. In zakaj je Filip Bojan verjel pismu, katero je baje prejel iž njenih rok? Mari ni poznal tudi on plemenite duše njene?

Ali ko sem premišljala bolje, ni se mi zdela stvar več tako čudna in neskončen srd mi je napolnil dušo. Srd do Josipa Severja! Da pač more zemlja roditi tako zlobne značaje! —

Hipno mi je prišla misel, da bi tudi med naju, — med Ivana Bojana in mene — mogel stopiti tak Josip Sever. Moj Bog, ali bi morda ne dosegel svojega namena?

Precej nato pa sem opustila to misel in sklonila glavo. Kaj ve Ivan Bojan o meni in mojem srcu? Ali ne občuje z menoj tako, kakor je občeval z drugimi? Ali je kdaj pokazal, da se zanima za me? »Nikoli!« šepnila sem z bridkim čustvom in zmajala z glavo. Dà, še več; ko otide, pa mu izgine spomin na me kakor senca.

Stresnila sem se. Kakor senca! Tožna beseda to. On sam se je tudi primerjal senci, ki nikjer ne pušča sledu za seboj. Ali je pač vedel tedaj, kaj je rekel? In če je vedel, ali ni morda teh besed povedal nalašč?

Zmajala sem z glavo. Nalašč? Ne! Njemu ni mari tega. Bilo bi brez pomena. On se ne zanima za me niti zdaj, ko mi stanuje nasproti; on živi sebi in umetnosti svoji. Moj Bog, in jaz — — meni je tako drag ta Ivan Bojan, duša moja se topí v spoštovanju do njega ...

Pa sem rekla ondan teti Ivani, da morem tudi močna biti! Ali sem vedela tedaj, kaj sem rekla? Gotovo! Ali tedaj še nisem premislila, da utegne nastopiti drugačno razmerje. Da imam samostalno voljo, dejala sem, ali tedaj nisem premislila, da se ta samostalna volja rada umiče — srčnim zapovedim. In tedaj, ko sem uprašala, kaj bo velevalo, ali volja ali srce, tedaj nisem premislila, da že nimam — volje! Jokati bi hotela po tej izgubljeni volji svoji, jokati po svojem srcu!

Ne vem, kako dolgo sem sedela molče teti Ivani nasproti, ali to vem, da me je zrla neprestano. Čutila sem njen pogled na svojem obrazu. Ko sem uzpogledala naposled, tedaj se je ujel moj pogled ž njenim pogledom. Tožne solze je rosilo moje oko. Teti Ivani pa se je bridek izraz prikazal na licu. Ustala je hipoma in mi položila roko na lase.

»Morda ni bilo prav,« rekla je počasi, »da sem ti povedala svojo povest. Prezgodaj je bilo morda. Ali čuti bi jo bila morala naposled venderle. Tvoje srce je mehko; lehko bo prebolelo prvi bolestni utis. Daj Bog, da bi ti ne otrplo za prihodnje bolesti — —«

»Ali,« rekla sem tiho, »za kake prihodnje bolesti? Od kod bi prišle te bolesti?«

Zmigala je z ramo.

»Ivan Bojan otide v kratkem, to veš. On ne ve ničesar o tvojih čustvih. In če se ne vrne več, Olga?« uprašala je sè sočutnim glasom.

Srce me je zabolelo.

»Oh, saj ne more biti tako?« uskliknila sem z bridkim glasom.  »Tak ne more biti Ivan Bojan!«

»Zakaj ne? Kdo ga more obsojati, ako otide? S kako pravico ga moreš obsojati na primer ti? To mesto mu je tako, kakeršna so druga mesta. Kadar se naveliča v njem, pa gre. Svet je velik, Olga, priroda podaje umetniku povsodi dosti snovi.«

»Ali, saj je rekel, da se bo skoro treba navaditi mirnega, stalnega življenja,« rekla sem z drhtečim glasom. In potem — oh, moj Bog, kako mi je hudo!« uskliknila sem jokaje, »teta Ivana, kako mi je hudo!«

Hipno sem ustala in se privila teti Ivani.

»Ali res mislite, da otide, ali res mislite, da se ne vrne več? Oh, teta Ivana, recite, da ne otide. Nikari me ne zalite tako. Recite, da ne otide —«

Molčala je. Bridek izraz jej je igral okrog usten.

»Kako bi ti mogla povedati to?« rekla je za nekaj časa. »Njemu ne more nihče velevati; to je popolnoma njegova volja, ako otide. Kdo ga more zadržavati?«

»Ali Ivan Bojan je rekel sam, da se volja rada umiče srčnim zapovedim,« rekla sem plašno. »Teta Ivana, ali bi se mogla tudi njegova volja umakniti taki zapovedi?«

»Ivan Bojan je rekel to?«

»Ivan Bojan.«

»Hm, to je res, volja se rada umiče srčnim zapovedim. Ti torej misliš, da bi te mogel ljubiti Ivan Bojan?« 

»Oh, moj Bog,« uskliknila sem, »če bi vedela to!«

Zopet sve molčali obe. Videti je bilo, da premišlja teta Ivana, jaz pa sem nehote pogledala na okno Ivana Bojana. Čemu sem pač pogledala na nje? Saj sem vender vedela, da ga ni doma v tem času. Toda — srce me je zabolelo, potem pa se hipno napolnilo z brezmejno radostjo — na oknu je slonel visoki plemeniti mož in — ali je bila resnica? — pogled svoj upiral naravnost v našo hišo. Za roko sem prijela teto Ivano in uskliknila veselo: »Ali ga vidite? Doma je!«

Kako sem bila srečna v tem trenotju! Ivan Bojan doma in naravnost na našo hišo gleda! Čemu pač gleda sem — moj Bog, morda išče — mene! Morda mu je vender po volji, ako me vidi in morda se vender zanima za me! ...

Pa morda je to le slučajno. Morda je ostal le zato doma, ker se mu ne ljubi hoditi po gorah. Morda le slučajno gleda na našo hišo. Oh, če bi znala to! ...

Slonel je dolgo. Ko se je naposled obrnil od okna, izvil se je globok uzdih moji duši. Sklonila sem glavo in molče zrla pred se. Živo sem se zopet domislila tetine povesti, živo je stal pred mano Filip Bojan. O, gotovo je bil podoben sinu svojemu, saj je tudi Blagota dejala danes, da ima Ivan Bojan tisti obraz, tisto postavo! Ali kako to, da Blagota tako sovraži Ivana Bojana? Radi očeta njegovega? Saj se je morala venderle uveriti, da Filip Bojan ni zakrivil vse nesreče ...

»Ve li Blagota, kako je ravnal Josip Sever?« uprašala sem teto Ivano, ki je sela na stol in razmišljeno zrla skozi okno. Uzdramila se je pri mojih besedah, odkimala z glavo in rekla:

»Ničesar. Nisem jej povedala, tudi treba ni bilo. Ona misli, da je Filip Bojan zakrivil vso nesrečo. Pustila sem jej misel.«

»Ali to ni prav,« odvrnila sem in si otrnila solze. »Blagota baš zategadelj sovraži Ivana Bojana in — moj Bog, to je tako hudo, ako ga sovraži! Kar povedala jej bom, da ni prav, ako sovraži Ivana Bojana. Tudi vi jej povejte, naj ga nikari.«

Tožno se je nasmehnila teta Ivana.

»Jaz? Ne. Ti pa stori, kakor hočeš. Če jej tudi pojasniš stvar, to ničesar ne predrugači. Mrtveci ne ustajejo iz grobov in pokopane sreče ne uzbudi nihče.«

Prikimala sem nehote, ob jednem pa venderle sklenila, da Blagoti povem vse, kar se dostaje Filipa Bojana. Sploh tudi to ni prav, ako sovraži Ivana Bojana radi očeta njegovega. Če bi tudi Filip Bojan bil tak, kakeršnega si misli Blagota, kdo pa jej pravi, da mora biti Ivan Bojan ravno tak, kakor oče njegov? Čemu torej sovraštvo?

Še nekaj mi ni bilo jasno. Ze tedaj, ko je prvič prišel Ivan Bojan v našo hišo, zdelo se mi je čudno, da imata on in teta Ivana isto krstno ime. Pozneje nisem več premišljala o tem, ali zdajci mi je znova prišla ta misel.

»Kaj hočeš?« rekla je teta Ivana. »Dokaz, tla me ni pozabil Filip Bojan. Ko se mu je rodil sin, krstili so ga po očetovi želji za Ivana. Tako čitam v pismih.«

Molčala sem zopet. Pred manoj je ležal časopis, kateri je prinesla Blagota; nevedoma sem ga uzela v roko. Ali čitala nisem; srce mi je bilo prepolno drugih misli, da bi čitala popis nedeljske veselice. Ali živo sem se zopet domislila pogovora z Ivanom Bojanom; vsaka beseda je bila neizbrisno zapisana v mojo dušo. Boječe sem iskala besed, katere bi mi povedale, da se vsaj ne koliko zanima za me Ivan Bojan. Zdelo se mi je, da mu ni bil po volji moj razgovor s Petrom Osatom. Domislila sem se, kako trd je bil njegov glas, ko je poudarjal, da me je videl v razgovoru s Petrom Osatom, in sicer v živem razgovoru. Potem pa, kako je bil malone vesel, ko sem povedala, da sovražim Petra Osata, da je on — Ivan Bojan — drugačen od njega. Ali ne kaže vse to, da se nekoliko zanima za me? Nehote sem prikimala z glavo, malone zadovoljna. In precej nato sem se domislila, kako je slonel Ivan Bojan na oknu, ko sva se vračali s teto Ivano z veselice — moj Bog, morda je čakal, kdaj se vrneve?

Bolest in radost polnili sta mi dušo. Bolestno in radostno sem zrla na dni prihodnje. Če pač še pride k nam Ivan Bojan, predno otide, in če pride, ali ne bo tako hladno uljuden, kakor vselej? In če sploh ne pride? Položila sem časopis na mizo in si zakrila obraz. Skozi okno pa je gledal jasni solnčni dan in trepetal po sobi. Vajen je morda ta solnčni dan, da zre povsodi vesele obraze, da budi povsodi bodro glasno življenje, ali pri nas je bilo tako tiho! Tako čudno tiho! Samo v kuhinji je prestavljala Blagota svoje posode in govorila sama sè seboj — oh, pač je bila srečna ta Blagota! Kaj njej mari preteklost, v katero se uglablja teta Ivana, kaj prihodnjost, na katero mislim jaz s trepetom? Vender ne! Ona je zrla trpljenje tete Ivane, — daj Bog, da bi ne zrla mojega trpljenja! ...

* * *

Minolo je nekaj dni. Nič posebnega se ni prigodilo. Jokala sem mnogo in Blagota je skrbno zrla na moj objokani obraz. Majala je pač tudi z glavo in poupraševala, kaj mi je. Tedaj pa sem tudi jaz zmajala z glavo in rekla, da mi ni nič. Nekoliko bolna da sem, nič drugega. To pa že preide samo ob sebi.

»To mora pač kaj drugega biti,« rekla je Blagota trdovratno. »Taki niste bili nikoli, Olga, kakor sedaj, to je. Jaz vas poznam. Kaj posebnega se je moralo primeriti.«

»Ali kaj bi se bilo moralo primeriti?« odgovorila sem plašno in poskusila zreti v njene uprašujoče oči. »Saj veš, da ni bilo nikogar pri nas. Kaj bi se torej bilo primerilo?«

»O, vi ste čudni, Olga,« odvrnila je zopet. »Ali če mi nečete povedati, siliti vas ne morem. Bolni niste, to vem. Nekaj posebnega se je moralo primeriti.«

Nisem ugovarjala več, ali glavo sem sklonila in zrla pred se. Siloma sem zadržavala jok.

»Kako sodiš Filipa Bojana?« uprašala sem hipno, ona pa me je pogledala jako presenečena.

»Ah, vi veste?« rekla je naposled. »Vi ste čuli tetino povest?«

Prikimala sem.

»Čula. Kako ga sodiš?«

Zrla je jako srdito.

»Tu je pač mogoča le jedna sodba,« odgovorila je rezko. »Človek, ki brez uzroka zapusti bitje, kakeršno je teta Ivana, tak človek je, pravim vam, vsaj brezsrčen, da ne rečem huje. To je.«

»In če je ni zapustil brez uzroka?«

Bil je nerazumen izraz, ki se je zdajci prikazal na njenem licu.

»Tega vsaj ne boste rekli,« dejala je strogo, »da je bila teta Ivana sama kriva, ako jo je zapustil? Če to pravite, Olga, potem — to vam že moram reči — govorite jako nespodobno o teti svoji. Tako bi ne smeli govoriti.«

Bila mi je malone povšeči Blagotina jeza, vender sem rekla:

»Ni teta Ivana, ni Filip Bojan ni kriv ničesar. Josip Sever je zakrivil vse. In če ti sovražiš Ivana Bojana radi očeta njegovega, pa ti moram reči, da ga ne smeš sovražiti.«

Samo presenečeno je majala Blagota z glavo in mrmrala: »Tako, tako!« Jaz pa sem jej zdajci razložila, kako je ravnal Josip Sever, in pristavila naposled zmagovito: »Tako je in sedaj boš spoznala, da prav neopravičeno sovražiš Ivana Bojana. Pa reci, da ni res.«

»Ali kdo ve, če je tudi vse tako bilo, kakor ste mi povedali?« uprašala je Blagota neverjetno. »Morda niste prav umeli.«

Nasmehnila sem se malone veselo.

»Da ne bi bila prav umela! Kako moreš tako govoriti, Blagota! Povest je vender tako jasna, da bi jo moglo umeti vsako dete.«

»Vsako dete,« ponovila je Blagota razmišljeno in kimala z glavo. »Dà, dà, to je že res tako bilo, verujem, da je bilo tako. Filip Bojan je nedolžen, to vidim. In teta Ivana — oh, ubogo srce njeno! Koliko pač je morala trpeti teta Ivana!«

Še dalje je zrla razmišljeno in kimala z glavo. »Uboga teta Ivana,« mrmrala je poluglasno pred se, »uboga teta Ivana! Kako se mi smili! In Filip Bojan nedolžen. Kdo bi si bil mislil!«

»Čujte, Olga,« rekla je hipno in se obrnila k meni, »o pismih ste pravili, katera je prinesel Ivan Bojan. Ali ve, kaj je pisano v njih?«

Zmigala sem z ramo.

»Teško da, vsaj posneti nisem mogla iz nobene besede, da bi kaj znal o tem, kar se je primerilo med teto Ivano in njegovim očetom.«

Blagota je prikimala zadovoljno, jaz pa sem pristavila še:

»Ivana Bojana ne smeš več sovražiti, to te prosim, Blagota. Prav nobenega uzroka nimaš. Še celo povšeči ti mora biti, ker vidiš, da nisi prav sodila očeta njegovega. Ne, sovražiti ga ne smeš.«

Že je hotela odgovoriti Blagota, ko so se čule stopinje po stopnicah. Precej nato je nekdo potrkal na vrata tete Ivane in v prihodnjem trenotju začula sem glas — Petra Osata!

Kar obstala sem. Peter Osat je prišel! Hipoma sem pozabila Filipa Bojana, Ivana Bojana, tete Ivane, pozabila celo svojih čustev in samo jezna sem bila še. Česa neki zopet išče pri nas ta človek? ...

Blagota je šla po svojih poslih v kuhinjo, jaz pa sem stopila k oknu in zrla na ulice. Nobene besede nečem slišati o razgovoru tete Ivane in Petra Osata. Saj vem, da ne bo govoril drugega, nego o sijajnem uspehu nedeljske veselice in koliko se je trudil in žrtvoval za njo! Take samohvale pa nečem poslušati! —

Dolgo je govoril s teto Ivano, naposled pa so se odprla vrata v mojo sobo. Obrnila sem se od okna in zagledala na pragu teto Ivano.

»Olga, pojdi sem,« rekla je z rahlim glasom. »Gospod Osat želi govoriti s teboj.«

Presenečeno sem jo zrla. Z menoj hoče govoriti Peter Osat. Kaj pomenja to? Zmigala sem z ramo in stopila v tetino sobo.

Zopet sem uzrla Petra Osata v črni opravi in zopet se je dvignil sè svojega sedeža, kakor ondan, ter se nerodno poklonil. Zrla sem ga ponosno; komaj vidno sem prikimala z glavo na njegov pozdrav. Peter Osat pa se je zdajci jel igrati sè svojo zlato verižico in s topim smehom gledal na moj obraz. Govoril nekaj trenotij ni ničesar; bil je, kakor se mi je zdelo, v veliki zadregi.

Teta Ivana je mignila, naj sedem in ko sem sela, sedel je tudi Peter Osat. Videla sem nerazumen nasmeh na obrazu tete Ivane, — znala nisem, kaj bi si mislila o pohodu Osatovem!

Dvakrat, trikrat se je premaknil Peter Osat na svojem sedežu, potegnil si z roko preko čela in pričel z neprijetnim glasom:

»Ne smete se čuditi, gospodična, ako sem prišel zopet. Nekaj posebno važnega vam moram povedati; zares, nekaj posebno važnega. Zelo vam bom hvaležen, ako me boste hoteli poslušati.«

Po teh besedah je umolknil in se nasmehnil neskončno sladko.

Nič nisem rekla, samo pogledala sem ga tako srepo, da je hipoma povesil oči. Tudi tistega nasmeha ni bilo več na njegovem obrazu, ko je nadaljeval:

»Vidite, stvar, radi katere sem prišel, je ta: Trgovec sem, to veste. Po mestu me poznajo in lehko rečem, tudi čislajo. Posebno na nedeljski veselici sem dobil mnogo priznanja. Kar naravnost meni pripisujejo zaslugo, da je bila veselica tako velikanska. Vender se nečem hvaliti, to sem vam povedal samo zato, da veste, kako me čislajo. In to je prav. Človeka veseli, ako se priznaje njegov trud. Trudil pa sem se vselej dosti, ne samo za veselico, nego še bolj za svoje bitje. Hvala Bogu, ne brez uspeha!«

Tu je nekoliko prenehal, jaz pa sem uprašujoč gledala zdaj njega, zdaj teto Ivano. Z obraza njegovega nisem mogla čitati ničesar, na tetinem obrazu pa sem zapazila rahel nasmeh. Čemu to hvalisanje? Peter Osat je rekel, da bo povedal nekaj prav važnega, to pa, kar je povedal doslej, ni niti važno niti zanimljivo.

Naslonila sem se na stol, prekrižala roke in zrla Petra Osata.

»To morda veste, da nisem imel tolikodane ničesar, ko sem pričel svojo trgovino. Nekoliko pameti in nekoliko poguma, to je bilo vse. Boril sem se dosti, hodil često trnjevo pot, stradal dovolj, ali omagal nisem. Zdaj imam lepo trgovino, morda je največja in najlepša v mestu. Nečem se hvaliti, ali tako je. In koga naj zahvalim? Nikogar; jaz sam sem premagal nemilo usodo po hudem boju.«

Neizmerno ponosno in zmagovito je gledal. Zares, kdo bi ne bil ponosen, ako premaga nemilo usodo po hudem boju, kakor jo je premagal Peter Osat! Kar vrelo je po meni.

»In zategadelj,« nadaljeval je, »zategadelj, gospodična, smem gledati v prihodnjost z mirnim srcem. Jaz nisem hudoben človek; pravijo celo, da imam jako mehko srce. Ne bom rekel, da ga nimam. Komur sem prijatelj, tega ljubim iskreno kakor prijatelj in če bi se primerilo, da bi — ne, tako vam ne morem povedati tega! Ali menite pač, da more človek ljubiti tudi koga drugega, ne samo prijateljev?« uprašal je zdajci rahlo, namežiknil z očmi in se nasmehnil sladko. Nisem vedela, kaj bi rekla, ali ker sem naposled venderle morala reči nekaj, dejala sem:

»Ljubiti moremo vsakogar, kdor nam ugaja.« 

Zadovoljno si je mèl roke in se zasmejal glasno in veselo.

»Prav, prav, vsakogar, kdor nam ugaja. Izvrstno, gospodična. Ne bi si bil mislil, da me umejete — a tako — da umejete moje besede tako, kakor jih povem! Że prej sem govoril z vašo gospodično teto, da se vam čudim, da vas spoštujem, kakor zares tudi zaslužujete. O, gotovo! In tudi uveril sem se že nekolikrat iz vašega govora, da ste jako pametna gospodična in zategadelj vam prav iz srca opraščam, da niste naklonjeni našemu gasilnemu društvu! Bog ve, morda še pride naklonjenost. S kratka, gospodična (pri teh besedah je ustal Peter Osat, priklonil se globoko in se nasmehnil neizrečeno sladko), s kratka, dejal sem vam že zadnjič, da morda še pride čas, ko vam razkrijem svoje srce. In sedaj je tu. Nisem mogel čakati več. Ni mi dalo srce. Gospodična Olga,« dejal je hipoma z rahlim glasom, »ali bi me ne mogli — — ali bi hoteli biti moja — — soproga?«

»Ah!« uskliknila sem hitro in ustala bliskoma. Bilo mi je, kakor da je treščilo vame. Osupla sem zrla Petra Osata — moj Bog, ali sem slišala prav? Jaz njegova — — soproga! Kar sapo so mi zaprle te besede. Soproga Petru Osatu! ... Jaz njegova soproga! ...

»Premislite,« nadaljeval je Peter Osat, — njegove besede sem čula kakor v sanjah — »premislite, kaj vam podajem! Povedal sem vam že, da sem dober človek; kogar ljubim, tisti more počenjati z menoj, kar hoče. In vas, gospodična Olga, vas ljubim. Verujte mi, da vas ljubim. Še nikogar nisem ljubil tako. Bog mi je priča. Podajem vam vsakatere ugodnosti, ako mi hočete biti soproga; moja čast bo tudi vaša čast. Vi in samo vi boste velevali v moji hiši.«

Uzdihnil je globoko in položil roko na srce. Nisem mogla zreti nanj, nego obrnila se na stran. Po ušesih pa so mi šumele njegove besede: »Ali mi hočete biti soproga? Gospodična Olga, jaz vas ljubim!« ...

Z nova je pričel Peter Osat in se obrnil k teti Ivani.

»Do vas, gospodična, obračam se s presrčno prošnjo, da podpirate mojo stvar. Gospodična Olga je neizkušena; ona morda ne ve, kaj jej podajem, ona me morda ne pozna. Vi poznate razmerje bolje, vi umejete, kako bi bilo hudo mojemu srcu, ako bi odrekla gospodična Olga. Takega udarca bi ne prebolelo moje srce. In če bi umrlo moje srce, kaj potem?«

»Vi ste, gospod Osat, gotovo mož, ki zaslužuje spoštovanje,« rekla je teta Ivana z rahlim glasom, »ali v stvari, ki se dostajejo srca, ne morem in nečem segati. Da bi se trudili, osrečiti Olgo, o tem ne dvojim, vender mislim, da najbolje ve Olga sama, kaj jej je storiti. Da me umejete prav, gospod Osat.«

Pogledala sem ga. Prikimal je z glavo in se zopet obrnil k meni.

»Gospodična Olga, vi ste čuli, kaj je rekla teta vaša,« dejal je slovesno. »Prosim vas, odgovorite mi torej: Ali mi hočete biti soproga? Ali bi me mogli ljubiti?«

Zravnala sem se ponosno, pogledala ga srepo in odvrnila odločno: »Ne morem! Nikoli!«

»Ah!« uskliknil je Peter Osat in položil roko na srce. Potem pa je sklonil glavo in uprašal plašno: »Torej ne? Vi ne morete? Nikoli ne morete?«

Zmajala sem z glavo in ponovila: »Nikoli.«

Peter Osat je zrl obupno pred se. Smilil se mi je malone, ali da bi mu bila soproga, tega ne! Ne morem mu pomagati!

»Seve, vi mi niste naklonjeni,« šepetal je poluglasno, »vi me ne morete ljubiti. Torej vse izgubljeno! Gospodična Olga, tega ne bom mogel prenesti! Moje srce je premehko. Izgubljeno, izgubljeno!«

Smilil se mi je zares Peter Osat in zato sem rekla z nekoliko milejšim glasom:

»Nisem vas hotela žaliti. Verujte mi. Ali soproga vam ne morem biti. Srce mi pravi, da ne morem. Žaliti pa vas nisem hotela!«

Peter Osat je dejal:

»Bodisi, kakor hoče. Če ne more biti tako, kakor sem si mislil, udajam se. Prosim vas samo, pozabite besede, katere sem govoril danes. Tudi jaz jih hočem pozabiti. Bodi, kakor da se ni primerilo nič. Oprostite mi blagovoljno!«

Podal mi je roko in nehote sem segla vanjo. Poslovil se je še od tete Ivane in odšel. Teta Ivana spremila ga je do vrat, jaz pa sem tedaj sela k mizi in podprla glavo. Hudo mi je bilo. Radi Petra Osata mi je bilo hudo. Če ga tudi nisem mogla videti, smilil se mi je venderle. Morda bo nesrečen radi mene. Ali pomagati mu ne morem. Pomagati ne morem niti sami sebi ...

»Oh!« šepnila sem, »in kaj je huje, ali prvo ali drugo?« — —

XI.[uredi]

Minolo je nekaj dni, odkar je prišel Peter Osat. S početka se nisem mogla iznebiti misli nanj, ali potem sem ga pozabila popolnoma. Kakor da bi ga sploh k nam ne bilo. Mislila pa sem tem bolj na Ivana Bojana in pač tudi željno zrla nanj, kadar je slonel na svojem oknu. Zdelo se mi je časih, da je bliskoma pogledal na našo hišo in takrat me je vselej oblila žarna rudečica. Srce me je zabolelo.

»Moj Bog!« uzdihnila sem često, »kaj bo iz tega? Kako se bo izteklo to? Oh, da bi vedel Ivan Bojan, kako ga ljubim! Ali kako bi vedel to? Saj niti sama ne znam, kako ga ljubim!« ...

To pa sem znala, da bi ne mogla prenesti njegovega odhoda. Srce bi mi umrlo, ako bi odšel. In ako umre srce, potem umre tudi moje življenje! Tako mlado življenje! In on bi ne znal ničesar o moji ljubezni — z manoj vred bi jo zakopali! »Hudo je to!« zaihtela sem bridko in si zakrila obraz. »In on ne ve ničesar. Morda bi se smijal, ko bi vedel, kako globoko mi je zapisan v dušo!« ...

Odločno sem zmajala z glavo. Ne, smijal bi se ne, to vem. Ko bi mi zdajci mogel pogledati v srce, pomiloval bi me morda, ali smijal bi se ne. Preblag je, da bi se smijal moji nesreči. In morda — morda bi mu bilo povšeči to, da je pustil utis za seboj. Neizbrisen utis ... Kdo vé? —

Prišla je Blagota. Da je Peter Osat že nekaj dni jako žalosten, rekla je. Nič se mu ne ljubi. Kar pred se strmi vedno. In komaj da prodaje to, kar kdo zahteva v njegovi prodajalnici. »Sam Bog ve, kaj mu je,« pristavila je zamišljena, malone tožno, »tak ni bil prej. Smijal se je dosti in govoril dosti, sedaj pa nič. Nekaj mu mora težiti dušo. Prav povšeči bi mi bilo, ko bi ne bil več tako žalosten.«

Vedela sem dobro, kaj mu je. Peče ga, da se nisem udala njegovi ponudbi. Nesrečen je. Ali jaz mu ne morem pomagati. Njemu na ljubo ne morem žrtvovati svoje sreče!

Sreče? Bridkostno sem se nasmehnila. Kako morem jaz govoriti o sreči? —

In čez nekaj dni je zopet prišla Blagota. Obraz jej je bil nabran v tiste skrivnostne gube, iz katerih vedno in gotovo sklepam, da ve važno novico. Ne vem zakaj, ali srce mi je bilo glasno. Slutila sem hudo nesrečo ...

»Čujte, Olga,« rekla je malonešepetaje, »to je grozno! Tako blizu mesta! In o belem dnevu. Moj Bog, še o belčm dnevu ne bo nihče varen svojega življenja! Daleč je že dospela izprijenost. Ko sem bila jaz mlada, tedaj — —«

Dihala sem teško. Ko pa sem videla, da se hoče Blagota izgubiti v svoje mladostne dni, uskliknila sem hitro in nestrpno:

»Dà, dà, ali kaj je, Blagota? Kaj se je dogodilo?«

Kimala je z glavo in rekla važno:

»Vidim, da ste nestrpni. O, pa je tudi važna novica to. Čujte, Olga« — nagnila se je k meni in mi za-šepetala na uho — »Bojana bi bili malone ubili včeraj. To je.«

Toliko da nisem omahnila na tla. Za stol sem se morala prijeti z jedno roko, z drugo pa sem segnila proti srcu. Nič mi ni bilo v tem trenotju to, da me je Blagota pogledala tako neizmerno presenečeno; bilo mi je samo, kakor da me je kdo sunil z ostrim bodalom v srce. Zmračilo se mi je pred očmi.

»Bojana — ubili?« jeknila sem plašno. »Blagota, — Bojana — ubili? Kje? Zakaj?«

Zmigala je z ramo.

»Zakaj? Hudobnih ljudi je povsodi dosti na svetu, to je. Vidite, tedaj, ko sem bila še mlada —« 

»Ali —«

— »Tedaj nismo čuli Bog ve kaj o grozodejstvih. Ali danes je izprijenost velika. Nihče več ni varen svojega življenja! In glejte, to je nasledek temu, da je vedno pohajal po gorah. Pohajal tako brez namena. O, pač vredno, da radi starih hiš —«

»To sem ti že rekla jedenkrat, da tega ne umeješ,« dejala sem jako razburjena. »Ali, moj Bog, — Blagota, povej vender, kaj je bilo, kako je bilo. Lepo te prosim, Blagota!«

Toliko da nisem pala preti njo ter pouzdignila rok. Ona pa me je zrla s čudnim pogledom in ostra črta prikazala se je krog njenih usten. Mari je uganila, da ne govorim samo zategadelj tako, ker sem radovedna? Mari je znala, kako se mi je krčilo srce v neskončni bolesti?

Prikimala je z glavo in mrmrala poluglasno: »To je, to je!« potem pa rekla na glas:

»Kako se je prigodilo, ne vem. Nihče ne ve še. Aii danes so ga našli na gorah in pripeljali domov. Ranjen je močno na glavo, ne zaveda se.«

»Moj Bog, moj Bog!« uskliknila sem z drhtečim glasom, »ranjen na glavi, ne zaveda se! ... O, to je hudo,« zaplakala sem hipno. »Morda umre za rano in jaz — jaz —«

Dalje nisem mogla govoriti. Sapo mi je jemalo. Blagota pa me je prijela za roko in dejala z rahlim glasom:

»Čujte, Olga, nikari ne jokajte. Ne pomaga itak nič. Kar je, to je. O, jaz vem, da ga ljubite! Kako bi ne vedela! O, zato ste jokali toliko te dni, in sedaj zopet jočete, ko ste čuli, da je ranjen. Bog vas varuj, Olga! Bog vas varuj!«

Pogledala sem jo boječe. Tiste sive oči, ki so sicer tako strogo zrle na me, izgubile so svoj trdi izraz. Kakor solza je bliščalo v njih. Urno si je potegnila z roko preko njih in rekla dalje:

»Tako čudni ste bili, Olga, že nekaj časa. Nisem vas mogla razumeti. Trmasti ste bili vselej, ali poslednje dni posebno. Nič vam ni bilo po volji. Ali sedaj vas umejem. Popolnoma vas umejem! Dolgočasili ste se, ker ste ga ljubili že, dasi se niste še zavedali svoje ljubezni; videti niste mogli gospoda Petra Osata, ker ste ljubili Ivana Bojana; igrati niste hoteli na veselici, ker bi se bil veselil gospod Peter Osat — o, in naposled — o, sedaj tudi umejem, zakaj je tako žalosten gospod Peter Osat! Jelite, snubit vas je prišel ondan in vi ste mu odrekli, ker ljubite Bojana? O—o— to je, tako je, Olga! Bog vas varuj, Olga! Vi ljubite Ivana Bojana!« ...

Umolknila je in majala z glavo. Stopila sem k njej in jej položila roko krog vrata.

»Bodisi,« rekla sem s poluzadušenim glasom. »Nečem tajiti, Blagota. Vse res, kar si povedala. O dà, ljubim ga, Blagota, in sedaj,« pristavila sem z bridkim jokom, »— sedaj morda umre Ivan Bojan! Oh, lepo te prosim, Blagota, reci, da ne bo umrl! Samo to reci. Jaz bom tudi umrla, to ti rečem, Blagota. Njegove smrti ne morem preboleti!« ...

Sočutno mi je zrla v jokajoče oči in dejala tolažilno:

»Ne jokajte, Olga! Kaj vam pomaga jok? Nikari ne govorite, kakor bi zares umiral že. Morila ne bo tako hudo. Dosti je bilo že ranjenih, pa so vender ozdraveli. Kdo bi si vedno mislil najhujše? Ali, Olga, molite zanj, molite presrčno, to je jedino, kar morete storiti. Molitev vas bo utolažila, to je.«

Utolažile so me nekoliko njene besede. Hvaležno sem jo pogledala.

»Torej ni še vse izgubljeno?« rekla sem tiho.

Odločno je odkimala.

»Upati moramo do zadnjega trenotja in tudi vi upajte —«

»Ali,« odvrnila sem plašno, »potem je udarec še hujši! Blagota, tak udarec — oh, presrčno bom molila, da mi ga odvrne dobrotni Bog! In tudi ti moli, Blagota, — ne, ne, umreti ne sme! To bi bilo prehudo! Umreti ne sme!« — —

Stekla sem v sobo k teti Ivani in se jej privila.

»Jelite, teta Ivana, da ne bo umrl?« rekla sem proseče. »Jelite, da boste tudi vi molili zanj? Teta Ivana, da boste presrčno molili?«

Zrla me je presenečena.

»Kdo ne bo umrl? Za koga naj molim?«

Sedaj šele sem si domislila, da ne ve teta Ivana ničesar.

»Za Ivana Bojana molite! Ubili bi ga bili malone. Na gorah so ga našli in pripeljali domov. Ranjen je močno na glavi, ne zaveda se. Pa jelite, umreti ne sme? Presrčno bom molila zanj!«

Teta Ivana je obledela ko stena. Potem pa je ustala in mi zrla skrbno v objokane oči.

»To je hud udarec,« šepnila je bridko. »Bog te čuvaj najhujšega! Moli, da se izteče vse srečno!« — —

In molila sem zares. Iz vse duše svoje sem molila. Strah in nada sta mi polnila srce. Zeljno sem čakala vselej Blagote, kadar je šla kam po opravkih, če je kaj zvedela o Ivanu Bojanu. Znala sem, da so njene novice vselej zanesljive. In kadar je stopila v mojo sobo in samo majala z glavo, tedaj mi je drhtelo srce v bolesti. ... Življenje Bojanovo je v tistem času viselo na tanki niti ...

Ali nekega dne je povedala Blagota, da je otet Ivan Bojan. Povedal jej je to Peter Osat, ki je govoril z zdravnikom. »Hvala Bogu!« uzdihnila sem iz dna duše in sklenila roke v neskončni hvaležnosti, »hvala Bogu, ki me je čuval najhujšega!« ...

Pozabila sem pri tej veseli novici, da mi Ivan Bojan ni drugega, nego tuj človek, s katerim sem govorila dvakrat, trikrat. Samo neizrečeno vesela sem bila, da je rešeno njegovo življenje in ž njim tudi moje življenje! — —

In minolo je spet nekaj časa. Nekega dne pa je prišlo pisemce Bojanovo, v katerem je prosil, da bi se potrudili s teto Ivano k njemu. Kako veselo sem tedaj tlesknila z rokami, — zabila sem vse hude dni; mislila sem samo nato, da zopet vidim Ivana Bojana!

In ko sve šli v tisto veliko poslopje, radi katerega sem se jezila že toliko, in ko sve stopali po stopnicah ter obstali pred vratmi Ivana Bojana, tedaj utripalo mi je srce glasno. Kako ga bom videla? Čemu naju je poklical? Oh, morda mu je tako hudo, da se hoče posloviti od naju — na veke! Ne, to ne more biti! Saj sem čula, da je otet Ivan Bojan! ...

Sedel je na divanu, ko sve ustopili. Belo zavezo je imel okrog glave. Dvignil se je sè svojega sedeža ter nama šel naproti. Slaboten nasmeh pokazal se je na njegovem bledem obrazu, in roka, katero nama je podal, tresla se je nekoliko. Plašno in vender ljubeče sem zrla visokega moža, katerega bi bila malone uničila smrt ... Kako je bil bled, kako upal! ...

»Oprostite mi blagovoljno,« dejal je teti Ivani s polnozvenečim svojim glasom, »oprostite mi blagovoljno, ako sem vas prosil sèm. Presrčna hvala tudi vam, gospodična,« dejal je meni, »da ste blagovoljno prišli. Bila je velika predrznost, da sem se obrnil do vaju. Ali razmerje jo opravičuje nekoliko. Prosim, sedite!«

»Vam ne preti nobena nevarnost več?« pouzela je teta Ivana, ko sve seli.

»Pravijo, da ne,« odvrnil je z lahnim nasmehom, »ali izteklo bi se bilo lahko huje. Ne bi si bil mislil, da mi tukaj, v tem ponižnem, mirnem Hrastju preti taka nevarnost. Vi ste že čuli, kaj se mi je primerilo?« dejal je hipno in pogledal teto Ivano. »Teško da,« nadaljeval je, ne čakaje odgovora, »in baš zategadelj sem vas prosil, da dojdete k meni. Ne mislite, da si hočem s tem lajšati srce ali tolažiti se, ne! Nego — ali vam je še v spominu Josip Sever?«

Teta Ivana je obledela in ga pogledala presenečena. Jaz si nisem upala dihati.

»Oprostite, ako segam v preteklost,« dejal je Ivan Bojan rahlo, videč presenečeni njen pogled. »Nečem buditi minolih spominov, tudi ne uprašujem iz radovednosti —«

»Verujem,« odvrnila je teta Ivana hitro, »ali — dovolite mi uprašanje — vam je znana preteklost?«

»Ne povse. Toliko znam, da je Josip Sever posegnu svoje dni v življenje mojega očeta — kako, tega natanko ne vem. In tudi v vaše življenje,« pristavil je s poudarkom. »Zdaj seveda uničil bi bil malone tudi mene.«

»Ah!« uskliknila sem ob jednem s teto Ivano in ga zrla plašno. Teta Ivana pa je rekla: »Josip Sever bi vas bil malone uničil?«

Prikimal je lahko.

»Toliko da se mu ni posrečilo. Bilo je to lepega dne, ko sem zopet risal na gorah. Nikogar ni bilo okrog mene, ali zelenje je živelo in klilo malone vidno. Odložil sem svoje stvari in zamišljeno zrl po okolici. Hipno pa čujem stopinje za seboj — plazeče, tihe stopinje, in ko se obrnem, zagledam slabo oblečenega moža. Zanemarjen je bil jako; lasje, brada razmršena; neprijetna prikazen. Mene zagledavši, obstal je kakor od strele zadet. Oči pa so mu gorele izpod sivih košatih obrvi v čudnem nenaravnem svitu. Krčevito je prijel svojo teško palico in mrmral nerazumne besede ... Ustal sem nehote — ne sramujem se priznati, da mi je bilo nekoliko tesno pri srcu. Sam na gorah, brez vsega orožja ...

»Ti si Bojan!« uskliknil je oni in se zasmijal divje. »Dà, dà, ti si Bojan, poznam te. Jaz pa sem Josip Sever, čuj me. Josip Sever sem. Ali me še poznaš? Jeli, lep nisem, izpremenjen sem ves. Pa sovražim te še vedno, dosmrtno te sovražim, Bojan — —«

Tako je kričal in srdito vihtel svojo palico. Osupel sem stopil nekaj korakov nazaj. Domislil sem si, da sem jako podoben očetu svojemu; morda misli ta neznanec, da vidi njega. Spoznal sem pa tudi iz čudnih njegovih besed, iz divjega ognja njegovih oči, da ni pri pameti ta človek. To vse mi je hipoma prišlo na misel, on pa je kričal nadalje:

»Ne, pozabil te nisem, Bojan! Dolgo je pač od tega, huj, temna doba. Ali pozabil te nisem. Pa kako prihajaš sem, srčece moje, kaj počenja golobičica tvoja? O, jeli je bilo to hudo, ko sem vaju ločil? Jeli, tedaj si pač preklinjal Josipa Severja? Pa čemu si ga preklinjal? Ali nisi vedel, da mi ne moreš nič?«

Srdito je tolkel s palico ob tla in se zagrohotal divje. Zrl sem ga brez glasa.

»Čuj, Bojan,« pričel je hipoma tiho, »glej, pravijo, da sem blazen. Ali blazen nisem. Ušel sem jim. Huj, čemu bi bil blazen? Komu koristi to? Morda tebi? Morda meni? O, ne smej se, Bojan, kaj imaš ti od tega, če pravijo, da sem blazen? Oj — lepo moje imetje, kje si? Tako lepo imetje!« ...

Zakril si je obraz in zrl pred se.

»Pa nikari se ne veseli, da sem je izgubil. Dobro je bilo naloženo, ali izgubil sem je venderle. Prevarili so me. Pravim ti, nikari se ne veseli, ubil te bom, ako se veseliš! In ti, ali si ti srečen? Seve! In mlad si še, tako kakor si bil, jaz pa sem star. O, ali srce moje je še tisto. Sovraži te še vedno. In — še to ti bom povedal — vest me peče, da sem tako ravnal s teboj! Ali ne vesêli se, da me peče, to ti povem!« ...

Prenehal je za hip in pouzel zopet divje:

»Lepo je bilo pa vender, ko sem vaju razdružil. Ha, ha, neizrečeno lepo. Ivano Dolesovo in tebe. Osvetil sem se dobro, neli? In potem sem šel po svetu — vesel, da sem se osvetil. In denarja sem imel sè seboj, Bojan. Zadosti denarja! Zdaj ga nimam. In kdo je kriv, da ga nimam? Zakaj si prišel ti v hišo Dolesovo? Da bi tebe ne bilo, dobil bi bil Ivano. In denarja bi imel — — Huj, ali čakaj, ubijem te! Čuj, Bojan, ubijem te!«

Zaškripal je z zobmi in se zagnal proti meni. Čutil sem skeleč udarec na glavi, zmračilo se mi je pred očmí, pal sem na zemljo in kakor v sanjah sem še slišal grohotanje njegovo. Potem mi je minola zavest ... Drugo jutro so me našli na gorah in pripeljali domov. Dobro, da se je izteklo tako!« — —

Umolknil je Ivan Bojan. Globok uzdih izvil se je moji duši in nehote sem ponovila njegove zadnje besede: »Dobro, da se je izteklo tako,« ali potem me je oblila žarna rudečica. Hipno se je obrnil k meni in me pogledal neskončno presenečen. Jeden, dva hipa je počivalo njegovo oko na meni, potem pa se je obrnil k teti Ivani.

Bleda je bila kakor smrt in dihala je teško.

»To je huda usoda,« šepnila je naposled kakor sama za se. »Take usode ni zaslužil Josip Sever!« In na glas je rekla rahlo: »Vi ste bili vsekakor v veliki nevarnosti, gospod Bojan. Hvalite svojo usodo, da vas niso našli mrtvega.«

Na lahko je prikimal.

»Prav pravite,« dejal je nato, »take smrti si ne želim. Umreti bi pač hotel med cvetjem in zelenjem, ali ne po zlobni roki. Menim, da bi ne mogel počivati lahko v svojem grobu.«

»Vam prihajajo tožne misli, gospod Bojan,« rekla je teta Ivana. »Ali če sploh kdaj, dana vam je sedaj prilika, da se veselite božjega sveta. Ne umejem, kako vam prihajajo take misli.«

Sanjavo je počivalo zdajci njegovo oko na meni. Potegnil si je z roko preko čela, uzdramil se kakor iz teških sanj in dejal:

»Zares, ni cla bi gojil take misli. Svet je lep, velik; ko se mi zaceli rana, vrnem se v njegovo naročje. Ali v svoj svet, na dom. Tam se bom zakopal in nihče se me ne bo več spominjal.«

Globoko v srce so mi segle te besede. Oh, če bi znal Ivan Bojan! — — —

Teta Ivana je ustala.

»Kdo ve, gospod Bojan?« rekla je z rahlim nasmehom. »Ni, da bi sodili tako strogo. Vaša sodba morda ni opravičena. Vender —« pretrgala je sama svoj govor, videč uprašujoči pogled njegov — »če bi se primerilo, da otidete, potem naju pač še obiščete v naši hiši?«

Moj pogled ujel se je ž njegovim pogledom. Veder smeh se je prikazal na njegovem obrazu in potem je dejal:

»Gotovo. Sedaj pa vas presrčno zahvaljujem, da ste se potrudili k meni. Oprostite mojo predrznost. Menil sem, da vas bode zanimalo to, kar se mi je primerilo. Ne baš zategadelj,« pristavil je z majhnim nasmehom, »ker se je pripetilo ravno meni, nego radi Josipa Severja. Oprostite torej.«

Podal je roko teti Ivani in — meni tudi. Ko pa sem segla vanjo, zdelo se mi je, da jo je stisnil rahlo, tolikoda je bilo čutiti. Strepetala sem, ali srce mi je bilo radostno. Plašno sem sklonila glavo za jeden dva hipa, potem pa mu pogledala v temne oči. Kako lepo je bilo gledati vanje! Zdelo se mi je, da se vsa plemenita duša njegova zrcali v njih. Ali skoro nato sem morala povesiti oči; čutila sem, da se mi hočejo polniti sè solzami! ...

Ostavili sve Ivana Bojana. Up in žalost polnila sta mi dušo. Zunaj pa je plaval velik solnčen dan po božji zemlji; na gorah, ki se dvigajo za mestom, sipal je solnčni soj zlato obleko zelenemu drevju. In tam gori — tam gori umrl bi bil malone Ivan Bojan! Umrl! ...

Ničesar nisem govorila. Tudi teta Ivana je molčala, ko sve stopali kratko pot proti hiši naši. Le malo ljudi je bilo na ulicah; pri svoji prodajalnici pa je slonel Peter Osat in gledal v zrak. Zdajci naju je zagledal in — izginil. Izginil tako hitro, kakor bi se nihče ne nadejal od nerodnega Petra Osata.

Toliko da se nisem zasmejala na glas. Videti me ni hotel. Bal se je nemara, da bi ga videla! O, bilo je smešno!

Morda me sovraži tako, da me neče videti?

»O!« uzkliknila sem poluglasno, »bolje, da me sovraži, kakor pa da bi me — ljubil!« ...

XII.[uredi]

V kuhinji sem bila potem in pripovedovala Blagoti o napadu na Ivana Bojana. Stala je poleg ognjišča in zrla v plamenček, ki je plapolal na njem. Semtertja me je pogledala presenečena, prekrižala roke nad glavo, kakor jej je bilo to v navadi, ali rekla ni ničesar. Tudi ko sem končala sè svojo povestjo, molčala je jeden dva hipa še, potem pa jela kimati z glavo in dejala z važnim glasom:

»To je! Sprijenost je danes velika, pravim vam z nova. Gotovo. Nikoli ni bila taka; svet, ljudje, vse se slabša, vem. In Josip Sever je hudoben človek, to vidim. Prida ga ni bilo nikoli, povšeči mi ni bil. Marala ga nisem, to je. Da pa je zblaznel, to je pravična kazen božja, nič drugega. O, vse se poplača na svetu. Olga, le zapomnite si, vse!«

Uzdihnila sem in prikimala nehote.

»Teta Ivana vendar misli, da take kazni ni zaslužil Josip Sever —«

»Nič,« pravim vam, reče ona jako odločno. »To je božja kazen in vsaka božja kazen je pravična. Če misli teta Ivana, da je ni zaslužil Josip Sever, krivo je temu le njeno mehko srce. Olga, vsakdo nima takega srca! Vi ne, jaz tudi ne! Jaz ga ne pomilujem nič. Take ljudi treba zatreti kot kačji zarod. In če jih ne zmorejo ljudje, pogublja jih višja moč. Kaj bi pa bilo, če bi ne bilo plačila pregreham in hudobnosti?«

Zrla sem pred se. Toliko da sem čula njene besede. Ona pa je zdajci stopila k meni in mi položila roko na ramo.

»Čujte, Olga, rekla je rahlo, »tak človek ni Ivan Bojan! Škoda bi ga bilo, ako bi bil umrl. O — nikari mene glejte tako — škoda bi ga bilo, to je. Pa recite, da ni res?«

»Ali moj Bog!« uskliknila sem malone vesela, »kaj bi ti ugovarjala? Pa da ti govoriš tako, Blagota, ti, to je vsaj —«

Zrla me je polno sè svojimi sivimi očmi, na ustnih pa se jej je prikazal malone smeh.

»Jeli, vi mislite, da ga sovražim? Pa ni res. Sovražila ga nisem nikoli, ker ga poznala nisem. To je pa tudi res, da mi ni bil povšeči. Ne radi samega sebe, ali radi večnega postopanja svojega mi ni bil povšeči. In tudi zdaj mi ni, to je. To postopanje nima nobenega pomena; sè svojim slikanjem si ne bo zaslužil ničesar, še živeti ne more. Tako mlad, krepak človek, pa —«

Nejevoljno sem zmajala z glavo in rekla brž:

»Daj si dopovedati, Blagota, tega ne razumeš. Mari misliš, da slikarji res nič ne veljajo med svetom?«

»O — dosti ne. Najboljši so menda oni, ki slikajo božje podobe, sebi na čast, drugim na pobožnost. In taki so mi po volji. Drugi ne. Zaslužijo pa tudi dosti —«

»Ivanu Bojanu ni treba zaslužka,« rekla sem odločno, »on slika samo zato, ker ga veseli.«

Nekoliko osupla je bila Blagota o mojih besedah, ali le za hip. Precej nato je dejala:

»Bodisi. Ce pa se že hoče veseliti, izbere si naj drugačno veselje. Njegovo ni nič prida in, Olga, kakor ste videli, celo nevarno je,« pristavila je z važnim glasom. »Takega veselja bi ne hotela imeti, to je.«

Zapazila je v tem, da jej hoče ugasniti ogenj in hitro ga je upihala. Uzdihnila sem zopet globoko.

»Čujte, Olga,« pričela je Blagota zopet, »zdaj ga pač več ne bo mikalo tako pohajanje na gorah? Po taki izkušnji mislim —«

»Domov pojde, Blagota,« odgovorila sem jej s tožnim glasom in srce se mi je krčilo, »domov. In tam se bo zakopal in gospodaril bo — —«

»Ah, ah!« rekla je Blagota presenečena. »Domov pojde? In gospodaril bo? Mm, to je naposled dobra misel! Ali —« zopet je stopila k meni in mi zrla skrbno v oči« — »ali,« rekla je malone plašno, »vas bo zapustil, Olga? Za zmerom vas bo zapustil?«

Solze so mi silile v oči. Glavo sem sklonila in šepnila: »Zapustil!«

Kakor srd je zablisnilo v njenih očeh, ko sem zopet pogledala na njo. Zamrmrala je nekaj, česar nisem razumela, potem pa je odločno zmajala z glavo.

»Bog varuj, da bi bilo tako,« šepnila je kakor sama za se. »O, in nekdaj je bilo ravno tako — ne, ne, tega ne sme storiti! — In poslovil se ne bo od vas?« uprašala je naglas.

Nasmehnila sem se bolestno.

»Morda se bo, ali slovo, tako slovo —«

»Vem, kaj hočete reči, Olga! O slovo je hudo! Vsako! Ali lepo ni to od njega, da se poslavlja sedaj, da sedaj odhaja —«

»Zakaj ne?« uprašala sem osupla. »Zakaj bi sedaj ne smel oditi?«

Tako bridko sem izgovorila te besede, da me je Blngota pogledala plašno. Sama sem se ustrašila svoje bridkosti! ...

»Ali menite, da ne ve ničesar?« rekla je Blagota rahlo. »Ne ve, da ga ljubite? O, če vé, potem ne sme oditi. To bi ne bilo lepo od njega.«

Sladkost mi je bila mučiti samo sebe.

»Tako ne smeš govoriti, Blagota,« dejala sem glasno in zmajala z glavo. »Prvič, Ivan Bojan ne ve ničesar in drugič, drugič — zakaj bi ne bilo lepo, ako odhaja, če bi tudi poznal moja čustva? Kdo ve, morda mu nisem povšeči; morda misli, da sploh ničesar čutiti ne morem!«

»Tega, kar ste sedaj povedali, sami ne verujete,« reče Blagota. »Da mu niste povšeči! Ali verujete to, Olga? Kdaj je še mislilo dekle, da ni nikomur povšeči? Da je nihče ne ljubi? Kaj?«

»Nu pa,« rekla je Blagota nadalje, »to je precej vse jedno, kako mislite. Tolažiti se še morete, predrugačili pa ne boste stvari. Ivan Bojan sam ve, kaj mu je storiti.«

S tem se je obrnila in stopila k ognjišču. Poluglasno sem ponovila njene besede: »Ivan Bojan sam ve, kaj mu je storiti.« Dà, kaj bo storil? Ne morem in nečem misliti na to!

Blagoti pa menda ni dala vest miru, stopila je z nova k meni in rekla:

»Bodisi tako ali tako, Olga, prosite Boga, da bi se izteklo srečno! Prosite ga, da vas obvaruje najhujšega! To je!«

In urno je jela prestavljati svoje lonce in posode po ognjišču. Videlo se mi je, kakor da hoče s tem zakriti svojo uzburjenost in morda tudi ganenost. Zrla sem jo brez glasa. Kar je dejala odločno:

»Tako se mi vidi, da bi bilo venderle najbolje, ako bi ne bili odbili ponudbe gospoda Petra Osata. Ta gospod ima vsa svojstva, katerih treba dobremu soprogu, in denarja ima tudi. Srečno bi živeli ž njim. Nu, nu,« dejala je tolažilno, videč, da sem si zakrila obraz z rokami, »če ne morete, pa ne morete. Gospod Peter Osat ni po volji vašemu srcu in za to ne more on nič, vi pa še menj. To je.« — —

Skoro nato sem šla v svojo sobo in nisem videla Blagote do drugega dne. Drugo jutro pa je sama prišla v mojo sobo z jako nagubanim obrazom. Srdito je kimala z glavo in zrla strogo.

»Čujte, Olga,« dejala je, »danes vam moram jaz povedati, da mi ni po volji gospod Peter Osat. Prav nič mi ni po volji in jezi me, da sem se tako motila v njegovih svojstvih. To je.«

»Kaj pa je,« uskliknila sem presenečena. »O Petru Osatu še nisi nikoli govorila tako —«

»Seveda nisem, ali danes moram. Čujte, Olga,« — popolnoma k meni se je nagnila in mi šepnila na uho — »Stano Tresakovo je snubil, tako pravijo. Pa recite, če je to lepo! Komaj snubi vas, in potem, ko mu odrečete —«

»Vidiš, vidiš,« dejala sem samosvestno, dasi jako presenečena, »tak je Peter Osat. O — in dejal je, da mu umre srce, ako mu odrečem. Niti umreti mu ne more, ker ga nima! Vsaj živega, čutečega nima. O — plemenit mož ni Peter Osat, to vidiš, Blagota.«

Nejevoljno je kimala z glavo in temno zrla pred se.

»Človek nikoli zadosti ne spozna ljudi,« rekla je trdo. »Menila sem, da poznam gospoda Petra Osata, ker si je zares sam ustvaril svoje blagostanje iz ničesar, pa — eh, kaj, Bog mu daj sreče tudi v prihodnje! Ničesar niste izgubili, Olga, to je. Ni se vam treba žalostiti, ako stopi z gospodično Stano Tresakovo pred oltar. On že ve, kaj dela. Za samega sebe in za srečo svojo je le sam odgovoren. To je.«

Odšla je jako nejevoljna. Videla sem iž njenega vedenja in čula iž njenih besedi, da se jej je neskončno zameril Peter Osat. Nerazumno se jej je videlo njegovo ravnanje in tudi jaz ga nisem mogla razumeti precej. Samo toliko sem vedela, da ne more ljubiti Peter Osat. Njegovo srce ni tako, da bi se moglo okleniti drugega srca. Peter Osat se ne zanima za drugo, nego za svojo trgovino in za čast. Da bi imel nekoliko divjosti v svojem značaju, hipno bi se izpremenil v — Josipa Severja! ...

Morda se mi je hotel osvetiti? Kdo ve? Ali — to sem si priznala z zadovoljnim nasmehom — zabolela me ni nič novica o njegovem najnovejšem dejanju. Presenečena sem bila pač nekoliko, ali zavidala nisem ni njemu, ni Stani Tresakovi. Celo blagoslova božjega sem jima želela na pot! —

In prišel je dan, ko se je poslavljal Ivan Bojan. Prišlo je trenotje, ko se je poslovil. Moj Bog, kako sem pač trpela v tistih trenotjih! In tedaj, ko mi je podal roko, tedaj toliko da nisem zajokala na glas! Čutila pa sem, da mi sapo zapira ...

»Srečno hodite,« dejala je teta Ivana ravnokar z rahlim glasom. »Upam, da vas pot, ali če hočete, usoda zopet privede k nam. Če ne — želim vam vse dobro!«

»Ne morem reči, da bi ne moglo biti tako,« odgovoril je on kakor zamišljen. »Morda pridem še. In vi, gospodična« — obrnil se je k meni — »vi mi ne želite sreče na pot?«

Čuden nasmeh se je pri teh besedah zibal na njegovem obrazu. Nisem mogla razumeti tega nasmeha. Ali se šali, ali mu je zares kaj do tega, da bi mu želela sreče na pot? Podvojeno bolest je uzbudilo njegovo upra-šanje v moji duši ... Dà, šali se in če se mu ljubi šaliti v tako resnem trenotju, to ničesar ne čuti za me! ...

Ponosno sem dvignila glavo in ponosno dejala: »Zakaj bi vam ne želela sreče na pot? Uverjena sem, da jo sami nesete s seboj.«

Bile so pikre besede, morda bolj pikre, nego sem jih hotela. In zadele so ga, to sem videla. Pogledal me je tako čudno, presenečeno, da bi bila malone povesila oči. Ali povesila jih nisem; hladno sem zrla nanj. Srce pa mi je pokalo ...

Ničesar ni rekel več. Poklonil se je še jedenkrat obema in odšel. Meni pa je bilo zdajci jasno, kaj sem storila! Strepetala sem! ... Ivana Bojana so užalile moje besede in kako!

»Olga, Olga, teh besed ni bilo treba,« rekla je teta Ivana resno in majala z glavo. »Ne umejem, kako si jih mogla izgovoriti. Ivan Bojan je užaljen; ni ga bilo treba užaliti v zadnjem trenotju. Če nič drugega, vsaj neuljudno je.«

Privila sem se jej in jokala na njenem srcu. Mrazilo mi je po vsem telesu; trepetala sem. Moj Bog, moj Bog, kaj sem storila? Bilo mi je, kakor da bi morala hiteti za Ivanom Bojanom, pasti predenj, dvigniti roke in ga sè solzami prositi oproščenja! Užalila sem ga v zadnjem trenotju! In tako nepremišljeno! Moj Bog, ali mu ni bilo morda res do tega, da mu želim sreče na pot? Jaz pa sem ga užalila, radi trmoglavosti svoje sem ga užalila! ...

Smrtnobleda sem naposled izpustila teto Ivano. Videla sem njen prestrašeni pogled, citala rahlo očitanje iž njega. Srce mi je umrlo; trepetalo, upalo, ljubilo ni Mrzel pot rosil mi je čelo ...

Omahnila sem na stol. Srepo sem zrla pred se. Zdajci pa me je zaskelelo v srcu in plašno sem planila kvišku. Grenak smeh se je oglasil v sobi. Čegav je bil ta smeh? Oh, ustrašila sem se svojega smeha! Kakor bi se bili smijali zlobni duhovi! ... Moje srce pa je umrlo; trepetalo, upalo, ljubilo ni!

Pač slabotno srce, ki ne more prenesti take male žalosti! Ali treba, da živi tako srcé? Ali treba, da bi kdo plakal po takem srcu? O, niti sama ne morem plakati po njem! In drugi? Čemu? ... Kako sem pač rekla ondan? Da znam tudi močna biti? Da imam samostalno voljo? Zamahnila sem z roko in se zatopila v misli. Čutila sem, kako mi kri udarja v glavo, kako se mi mrači pred očmi in potem zopet, kako me stresa mraz ... O, kaj sem pač mislila v tistem trenotju? ... Svet se je sukal okrog mene, v glavi mi je vrelo! ...

Zdajci pa sem čutila rahlo roko na glavi. Teta Ivana je stala poleg mene ter me zrla sè solznimi očmi. Brezdušno sem jo gledala jeden, dva hipa, ali potem so se mi ulile solze.

»Oh, kako sem nesrečna, teta Ivana!« zaihtela sem sè strtim srcem, »kako sem nesrečna! Vse prestano, pozabljeno, izgubljeno!« ...

* * *

In minol je teden dni, teden srčne bolesti. Mračni so mi spomini izza tiste dobe. Neznosno je bilo v naši hiši. Jokala nisem, ali srce mi je drhtelo. O, srce človeško ne umre tako skoro! In vender, kako sem želela, da bi bilo konec vsemu! Teta Ivana jokala je dosti, Blagota zrla je mračno, meni pa je venelo življenje med štirimi stenami. Nič me ni zanimalo na svetu.

Ko se je v stanovanju Ivana Bojana naselil nekdo drug, prikimala sem samo z glavo. To že mora biti tako; stanovanje ne more biti vedno prazno. In ko se je poročil Peter Osat, tedaj sem tudi le prikimala. Tudi to je moralo priti tako. — —

Odločno je stopila lepega dne Blagota v mojo sobo. Zrla je jako resno in ostre črte kazale so se na njenem velem obrazu.

»Čujte, Olga,« rekla jc malone osorno, »tako ne sme biti več. Tega ne morem pretrpeti. Vi umirate v svoji sobi, vi boste zboleli na smrt. To je. O vem, vam ni nič do tega, ako zbolite in umrete, ali jaz ne morem trpeti tega. Ni dobro, če ste sami zmerom, to je. Tudi ni dobro, če premišljate vedno. Vi morate iz sobe, dà, morate. Zunaj je lep svet, v njem vam pridejo drugačne misli. Tu pa vas ne pustim kratko in malo ne! Z menoj pojdete, to je. Teta Ivana je premehka, to vidim. Ona vas ne sili z doma, ali jaz ne morem gledati tega. Nečem, da bi umrli. Kar napravite se in pojdite. Moj Bog, to je grozno, ako vas pogledam, kako ste bledi, kako upali! Olga, Olga, pomislite, da ste odgovorni za svoje zdravje! Vi sami se ne smete uničevati in zato — pojdite z menoj!«

Odkimala sem z glavo. Da se mi ne ljubi, rekla sem s tihim glasom. Pusti naj me v moji sobi. Kaj hočem zunaj?

Še jeden korak je stopila bliže in dejala:

»Tako ne smete govoriti, Olga. Poslušajte me vender jedenkrat. Ali res hočete živeti tako, kakor živite zdaj! Uprašam vas, ali je to življenje? Ali se vam ne smili teta Ivana? Menite, da ne trpi ničesar? In jaz — ali menite, da mi je vsejedno, če vas vidim, kako — — o, Olga, dajte se pregovoriti, pojdite iz sobe! Dobro vam bode del sprehod med zelenjem! Verujte mi, da vam bode del dobro. Lepo vas prosim, Olga, pojdite!«

In zdajci — kaj je bilo to? — zdajci zgrudila se je pred mene zvesta plemenita ženica in klečala pred menoj s pouzdignenimi rokami ... V očeh pa so jej bliščale solze, — prve solze, katere sem kdaj videla v teh očeh! ...

Dušo mi je pretresel ta prizor. Uzdignila sem Blagoto in poljubila jo goreče. »Kamorkoli hočeš, grem s teboj!« uskliknila sem glasno. »O, le pojdive urno, Blagota!« ...

Šli sve. Videla sem, kako hvaležno je stisnila teta Ivana roko Blagoti. Botem pa je stopila k meni in me poljubila na čelo. Rekla ni ničesar.

Stopali sve iz mesta počasi, molčé. Hodila sem brez občutka, ali dobro mi je del sveži dišeči zrak. Tam v zelenem senčnem gozdu, kjer sve ondan sedeli s teto Ivano in kamor sve prišli z Blagoto nevedoma, nehote, tam pa mi je bilo hipno tako tesno pri srcu! Tam povrnili so se spomini na pretekle dni s podvojeno silo, zastala mi je sapa, kri mi je silila v glavo ...

Dà, tu sve sedeli ondan in baš na tem drevesu je slonel Ivan Bojan! In baš tu gori je bilo, kjer je izpregovoril grenke besede, da hodi od mesta do mesta kakor senca, ki nikjer ne pušča sledu! In kakor ondan, trepetal je jasni solnčni soj po zelenem svetu in vil zlate niti po svežem zraku, da je malone izginjala nebesna modrina v zlatem sijaju ... Vse kakor ondan! ...

Sklonila sem glavo in uzdihnila globoko. Potem pa sem zrla pred se, dolgo, dolgo ... Zdajci — zdajci pa je zašumelo nekaj med drevjem in — žarna rudečica me je oblila, strepetala sem po vsem telesu, sapa mi je zastala — — moj Bog — to je — to je — Ivan Bojan! ...

Dà, bil je I van Bojan. Kakor ondan trepetal je po njem jasni solnčni soj; kakor ondan stal je med svežim dišečim zelenjem in kakor ondan zrcalilo se je neskončno presenečenje v njegovih globokih očeh ... Da, bil je Ivan Bojan! ...

Toliko da nisem uskliknila na glas. Ozrla sem se po Blagoti — ni je bilo nikjer. Sama sem stala pred Ivanom Bojanom, zrla ga brez glasa! ...

Ničesar ni dejal v prvih trenotjih. Hipno pa je stopil korak bliže in me prijel za roko. Nisem se upala, nisem mu je hotela izmakniti. Plaho sem se ozrla nanj; rahel nasmeh se je zibal na njegovem obrazu.

»Vi se čudite,« dejal je lahko, »da me vidite tu, gospodična! Čudno vsekakor, da se po jedva jednem tednu vračam v Hrastje. Ali —« zdelo se mi je, da se mu je glas nekoliko tresel pri nastopnih besedah — »ali,« dejal je in sklonil glavo, »drugače nisem mogel. Tu sem. Čutil sem željo, da se vrnem v Hrastje. Pred dobro uro sem dospel« ...

Nisem se upala govoriti. On pa je zdajci polno pogledal na me in stopil tik mene. Njegova sapa je vela na mojem obrazu.

»Naj govorim odkritosrčno, gospodična,« pričel je zopet. »Doma mi ni bilo prestati. Prepusto, prejednolično se mi je zdelo. In vrhu tega — priznavam, vi ste me bili užalili pri slovesu. To me je peklo. Vaše besede, da jemljem srečo na pot, zbole so me v dušo. Zakaj, ne vem. Še bolj me je zbodel hladni glas, s katerim ste jih izgovorili. Gospodična« — krepko je zdajci stisnil roko, katera je še vedno počivala v njegovi — »ko sem še bival doli v Hrastju, nisem si bil jasen o svojih čustvih. Ali potem, potem sem spoznal, da vas — ljubim! Motil sem se o vas, to vam moram priznati. Bili ste mi še otrok — oprostite. In zato se nisem oziral na vas, kolikor bi se moral. Ali zdajci — gospodična Olga, zdajci je jasno v moji duši, jaz vem, da vas ljubim, iz vse duše svoje vas ljubim. Zato, in samo zato sem se vrnil v Hrastje. Iz vaših ust hočem čuti svojo srečo ali svojo pogubo ...«

Nisem čula, kdaj je nehal. Moj Bog, koliko misli se je rodilo v moji glavi, ko je govoril! Kako nebeško veselje ustajalo mi je v duši! In naposled mi je prekipelo srce in vsa moja ljubezen, vsa žalost, vsa radost moja in nada zalesketala se je v solzi, katera mi je porosila oko! ... Jokaje naslonila sem se na njegove prsi in ihtela v neskončni radosti. Govoriti nisem mogla! ... Po drevju pa so peli ptiči in solnčni soj je vil zlate niti v njegovo zeleno obleko. Tako srečna v ptičjem petju, tako srečna v solnčnem soju, tako srečna v dišečem svežem zelenju! ... Moj Bog, niti verjeti nisem mogla, da sem tako srečna!

V tistih trenotjih ugasnil mi je spomin na pretekle hude dni! Kako bi se jih mogla spominjati, pijoč toliko veselje zroč toliko ljubezen v njegovih milih temnih očeh? ... Preteklost je tedaj umrla v mojem srcu, na prihodnjost nisem mislila, živela sem samo sedanjosti! In povedati bi bila hotela vsemu svetu, kako zelo, kako neizrečeno sem srečna! ...

Kot v sanjah sem stopala domov. Ivan Bojan poleg mene. Kaj sva govorila, kako sva govorila, tega se ne spominjam. Ali ko sem uzrla pred seboj Blagoto, katera me je zapustila poprej, uzrši Ivana Bojana — tedaj privila sem se jej viharno in poljubljala jo v radosti svoji, da jej je sapo jemalo. ...

»To je,« dejala je naposled, »vi ste še vedno tista vihrasta stvar, kakor pred desetimi leti. O, da se je le izšlo tako, to je!« ...

In kimala je pred se neskončno zadovoljno. Ivan Bojan pa je z vedrim smehom gledal to blago zvesto bitje. Kako smo prišli domov, kako veselo naju je blagoslovila teta Ivana, to mi je v spominu, kakor da je bilo včeraj. O, vse žalosti, vse nesreče je bilo tedaj konec! ...

»Da se je le izšlo tako, ponovila je Blagota, »to je!« Meni pa je šepnila na uho:

»Čujte, Olga, vse prav, samo božje podobe bi moral slikati in po gorah bi ne smel hoditi, to je. Kar prepovejte mu to. Premagali boste, ker ste itak trmasti dovolj! Pozdravljam vas že sedaj kot presrečno mlado ženo! To je!« — —