Iz skritega življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Iz skritega življenja ...
Frančišek Ločniškar
Avtor je podpisan s psevdonimom Borisov.
Izdano: Slovenski narod 17.–18. avgust (1903) 36/188–189
Viri: 188, 189
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Med listinami in knjigami, ki so ležale že nekaj let pod temnim podstrešjem in čakale rešitve, sem našel tudi ta zapisnik. Sprva sem ga mislil uničiti. A zazdelo se mi ga je škoda. Kolikorkrat sem pogledal te črke, pisane z okorno roko, se mi je za zdelo vselej, kakor bi me prosile: »O pusti nas, ne uniči nas! Me smo slika, živa slika naše dobe!« 

In shranil sem zapisnik. Večkrat sem ga prebiral, a da ga otmem pozabljivosti, sem ga lepo prepisal in popravil — in evo ga, tak je:

... Danes sem jo zopet videl. Pijana, raztrgana, razcapana je stopala po mestu, da so se ustavljali ljudje. Pa prišla sta redarja in jo odpeljala. Mene pa je globoko tu v srcu nekaj zabolelo, zatrti čuti so se mi spet vzbudili, kakor še nikdar! Kolikokrat sem hotel misliti nanjo in jo blagoslavljati v spominu! ... A nisem je mogel ... Zdelo se mi je vselej, da to ni več moja mati, da sva le dva podobna človeka, ki sva tako skupaj naletela, ki sva zavržena od vsega sveta.

Kadar me je pa pogledala milo, prijazno, tisti dan sem bil srečen v svoji nesreči ... Vzbudila so se mi spet vsa čustva otročje ljubezni ...

Srce mi je hotelo danes počiti, ko sta jo odpeljala redarja. Mislil sem že skočiti med nju in jo oprostiti, a nisem čutil dosti moči v sebi. Potem sem pa divjal iz mesta ven v samoto in se bridko razjokal nad svojo in njeno usodo. Sram me je bilo solz — in začel sem preklinjati vse, sebe, uro, ki me je rodila, in njega ...

Stopalo mi je pred oči preteklo življenje.

Ko sem se zavedel, da živim, sva stanovala z materjo zunaj mesta, v nizki, zakajeni, s slamo pokriti koči. Kroginkrog je raslo grmovje, a ob povodnji je včasi nastopila voda in komaj, da ni pritekla tudi v najino sobo.

Matere navadno ni bilo ves dan domov. Šla je v mesto v tovarno. Mene je zaklenila v sobo, mi pustila malo kruha in izročila kako delo.

Opoludne je prišla domov, mi dala malo južine in odšla nazaj na delo. Zvečer pa se je vračala največkrat pijana ...

Takrat sem bil siromak. Spodila me je spat brez večerje in me povrh še pretepla. Jokal sem in vpil, a nič ni pomagalo. Lasala me je, preklinjala in vpila: »Pankert zanikrni! Ravno tak si in ravno tak boš, kakor je on! Že po obrazu si mu podoben. Ubila te bom, tebe in njega, oba! ...« 

A bili so tudi taki večeri, ko je vsa blatna, smrdeča po žganju prihitela k meni, me stiskala na srce in poljubovala, kakor bi bila blazna ter mi govorila: »O ti angeljček moj! Bodi tu pri meni, dokler bova še tukaj, ti si moj, edino ti, vse drugo me sovraži! Ne ti ne boš tak, kot je on! Velik gospod boš, dober gospod in mene boš vzel k sebi!« Ob takih trenotkih je vzela pogosto iz žepa steklenico z žganjem, me posilila ž njim ter govorila: »Vidiš, kadar boš ti gospod, bom imela dosti takega-le! Ti ga mi boš kupoval, jaz bom pa pila! O kako bo to prijetno!« In vzela mi je spet steklenico ter jo v dušku izpraznila.

Pa prišlo je drugače. Ker je vedno pijančevala, ji je začela pešati pamet. Včasi je govorila nerazumljive reči in omenjala večkrat ime Robert. Poslušal sem jo vselej prav pazno, a vedel nisem, kaj je hotela. Govorila je o meni, Robertu, sebi, da ga bo, ker jo je pahnil od sebe proč, daleč, daleč ...

Take besede je govorila, brez vsake zveze, a jaz sedemletni deček je nisem umel.

Ko sem začel obiskovati šolo, so mi jo vzeli. O kako sem jokal, ko so jo odpeljali v blaznico.

Mene je vzela k sebi materina znanka, dobra žena, ki je hodila tudi v tovarno. Mati moja je prihranila v mladosti nekaj denarja in tega je vzela moja nova gospodinja, da mi je dala hrane, stanovanja in obleke.

Ko sem bil prost šole, sem se šel učit krojaštva. Tedaj sem tudi zvedel, kaj in čegav sem. Povedala mi je vse to ženica, pri kateri sem stanoval.

Pravila je, da sta služili v mladosti z materjo skupaj v mestu. Takrat je bila moja mati vse drugačna, kakor sedaj. Vedno je tičala kje v cerkvi in se plazila okrog duhovnikov. Bila je tercijalka, znana daleč okoli. Mislila je, da, bila je trdno prepričana, da so ljudje goloobritih, napihnjenih obrazov, povešenih glav in črne uniforme, brez kravat, zlati bogovi.

In ona se je klanjala tem »zlatim« bogovom, kjer in kadar se je mogla. V veliko čast si je torej štela, če je dobila pri nekem takem možu — zunaj mesta — službo kuharice.

Takrat je bila v cvetu mladosti. Marsikdo je pogledal v njeno črno oko in se ozrl za njo. V družbo teh se je uvrstil sčasoma tudi njen gospod — župnik ...

Včasi sta posedavala zvečer zadaj za župniščem v vrtu na klopici ter prijazno govorila.

Pregrešni ljudje pa so začeli celo praviti, da je goloobritec sedel prav poleg nje in jo držal okrog pasu.

Pol leta je bila v onem župnišču in že so se začele kazati slabe posledice pregrešnega občevanja ljudi božjih. Zapustila je kmalu župnišče in se preselila v mesto.

A vedela je za to že cela fara. Pregrešni ljudje so pa govorili: »Ta fajmošter bo pa mnogo semena zapustil!« Drugi, ki so vse bolj naravnost povedali, so pa rekli: »Kmalu bo dobil fajmošter še eno kuharico ali pa hlapca, katerega bo menda strašno težko videl, ker ga ne bo mogel spraviti s pota. Je že tako! Gosposki svet je tudi pregrešen!« 

Tako nekako mi je pravila ženica.

Takrat pa je v meni nekaj vzkipelo. Ne vem, kaj je bilo pravzaprav. Začel sem sovražiti svet, posebno ono vrsto ljudi, med katerimi je tudi moj — oče.

Začel sem živeti ono potepinsko življenje, katerega se človek tako težko odvadi. Postopal sem po ulicah, namesto da bi delal, klel in se vlačil po noči po predmestnih beznicah. Ker od zraka vendar nisem mogel živeti, sem začel polagoma — krasti. Kaj sem pa hotel? Če sem se le vsedel k delu, sem nestrpno čakal trenutka, ko bom zopet prost, da bom šel k vagabundom v predmestno beznico, kjer smo se shajali slednji dan.

Tako sem se navadil polagoma krasti. Sprva sem bil neroden, kajti zaprli so me pri prvi tatvini. Pa vaja in izkušnja izučita človeka.

Poznal sem gospoda, ki je stanoval v pritličju, nedaleč od beznice, kjer se je shajal cvet mestnega vagabundstva.

Nekoč zvem, da je šel za par dni na deželo. Zdelo se mi je, da mora imeti ta človek denar in sicer doma v stanovanju. Preskrbel sem si ponarejenih ključev. Nekega večera me ni bilo k tovarišem. Pripravljal sem se za prvo večjo tatvino. Proti polnoči sem poskusil svojo srečo. Tiho in počasi se splazim v sobo, vse preobrnem ter dobim nazadnje v pisalni mizi srebrno uro z verižico in nekaj goldinarjev. Vendar toliko ne, kolikor sem pričakoval. Splazil sem se ven ter srečno odnesel pete.

Pa kakor nisem imel še nikjer sreče, tako tudi tu ne. Zalotili so me, ko sem hotel črez nekaj tednov prodati uro. Urar mi jo je vzel ter rekel, naj počakam, da se prepriča, koliko odstotkov srebra ima v sebi. Šel je v sosednjo sobo ter kmalu prišel z redarjem, ki me je odpeljal. Pripoznal sem vse. Kako so mi tako hitro prišli na sled, mi je še sedaj uganka.

Več kot dve leti sem bil zaprt. Sprva sem bil zelo težko v ječi, a kmalu sem se privadil. Saj sem imel marsikaj, kar sem prej pogrešal. Le svobode — te ni bilo, a po tej sem najbolj hrepenel.

Ko so me spustili, sem začel živeti ono staro življenje. Nekaj časa sem pač služil pri bogatem kmetu, a na kmetih mi ni ugajalo. Prišel sem zopet v mesto.

Lansko leto na praznik vseh svetnikov sem hodil po pokopališču. Nisem prišel molit, pa bi tudi ne hotel, če bi tudi znal ... Kaj mi pomaga?

Hodil sem kar tako semtertja, ker nisem imel drugega opravka.

Ko mislim iti ravno domov, dobim pred pokopališčem svojo mater, zavito v stare cape. Pogleda me, namigne in reče naj grem za njo. Pelje me na konec pokopališča.

Tam pa se naenkrat ustavi, naredi satansko-divji obraz, se zakrohota, pokaže na črno opravljenega človeka, ki je stal poleg belega, mramornatega spomenika ter reče: »Vidiš ga ... onega! Vtisni si ga v spomin, oni je, zadavi ga, jaz ga ne morem, stara sem, beračica!« ... In odšla je hitrih korakov. Jaz sem pa gledal in gledal, svetilo se mi je v glavi, šel sem k njemu, ga dobro pogledal in plunil predenj.

Tisto noč nisem šel domov spat. Vlegel sem se pod drevo zunaj mesta in tam zaspal. Ko sem zjutraj vstal, so me noge komaj držale. Moči so mi začele pešati. Moral sem ostati doma. Ker sem lažje sedel kot ležal, sem vzel od dolgega časa v roko pero in začel pisati, kar sem doživel.

O, da bi bil jaz ostal pošten človek, da bi bil moj oče pošten! Učen gospod bi bil jaz.

Par let sem hodil v šolo, potepin sem bil, vendar poleg tega vedno najboljši učenec v vseh razredih ljudske šole.

Pa saj ne bom dolgo več ... Če ne grem tako s sveta, si bom pa sam pomagal ... Tako ali tako — pač vseeno! Še visoki gospodje, pametni ljudje, se sami končajo. Zakaj bi se ne capin, ki mu ni živeti? ...

* * *

Tu se zapisnik neha. Nisem poznal človeka, ki je to pisal. A, da je mrtev, sem se prepričal.

Koncu zapisnika je namreč njegov podpis. Pred časom sem pa bral po časopisih, da se je ustrelil dotičnik na grobu svoje matere, a da je vzrok neznan ...