Iz prvih spominov na Ivana Cankarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz prvih spominov na Ivana Cankarja
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič, dedinja avtorskih pravic Vere Albreht
Viri: Pionirski list 22. 2. 1962 (15/20), str. [10].
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dolgo je že temu, vendar ga še danes živo vidim pred očmi – z rdečim nageljnom v gumbnici sivega površnika, kako veselo koraka po Rimski cesti, ozirajoč se po hišnih številkah. Takrat smo poznale Cankarja le s slik, zdaj pa smo mlada dekleta z nestrpnostjo čakale, da bi ga videle živega pred sabo, da bi ga slišale in se z njim pogovorile.

»Že gre, že gre!« smo presrečne odskočile od okna, ko je stopil v hišo. Ostal nam je zvest in drag prijatelj vse do svoje prezgodnje smrti.

Cankar je bil velik ljubitelj mladine. V takratni šoli se nismo učili o njem. Bil je nosilec »prevratnih« idej in gorje nam, če so nas učitelji in vzgojitelji zalotili pri čitanju njegovih knjig. Me pa smo jih kljub temu poznale vse. Cankar sam nas je učil, ko smo si razdelile vloge njegovih dramskih del. In ko se je pozneje preselil na Rožnik, smo redno zahajale k njemu. Kolikokrat nam je izza meglenih oblakov kazal vrh Svete Trojice in nam pravil o »črni šoli pod mostom«, kjer je preživljal svoja otroška leta.

Današnja mladina ima v svobodni državi pač vse možnosti za svoj razvoj in izobrazbo. Me pa smo morale takrat skrivaj, za hrbtom svojih učiteljev, izdajati svoj literarni list. Vanj smo pisale svoje prve pesmi in povesti. Zbralo se nas je nekaj učenk in začele smo izdajati »Gospodično Cizaro«. Veste, od kod smo vzele naslov? Iz Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih. In pomislite, sam Ivan Cankar je bil naš sotrudnik! Lastnoročno nam je napisal svoj prispevek pod naslovom: Moje življenje. To številko sem ohranila in sem jo izročila Univerzitetni knjižnici, kjer si jo lahko ogledate.

In veste, kdo je bil še naš sotrudnik? Oton Župančič![1] Zdaj pa si lahko mislite, kako ponosne smo bile tiste čase na našo »Cizaro«, ki je izhajala nepoznana in čitana le v najožjem krogu.[2] Dva takšna sodelavca in nekaj učenk to res ni karsibodi, kaj?

Cankar je bil vesel in šegav človek. Kako se je smejal, kako se je znal šaliti in norčevati! Tudi risal je zelo lepo. Iz tujine nam je pošiljal karte, ki jih je sam ilustriral, z verzi, ki so se nanašali na tedanje gnile razmere v državi. Z Dunaja, kamor se je vrnil za nekaj časa, so prihajala živordeča pisma, da bi tako tudi na zunaj izpričal svojo pripadnost delavskemu razredu.

Takrat smo imeli pri hiši psa Peruna. Bil je prebrisan psiček, brez pasme, čisto navaden cestni potepin. A Cankar ga je imel rad. Če mu nismo dalj časa odgovorili na njegova pisma, je prišla z Dunaja usnjena karta, ki jo je Cankar naslovil naravnost na našega Peruna. Takole je napisal: Gospodu Perunu, v službi pri... spredaj pa: Perun, vsaj ti mi odgovori! Drugič mu je spet poslal razglednico, na kateri je bil naslikan pes, ki snaži parket. On pa je pripisal: Dragi Perun, tukaj se zgleduj! Takih drobnih šal in domislekov je bil Cankar ves poln.

Ljubil je živali. Spominjam se mlade lisičke, ki jo je imel privezano na verigi pod stopnicami paviljona na Rožniku. Koliko nam je vedel povedati o njej! Ko pa je odrasla, ga je nekoč neusmiljeno ugriznila v roko. A Cankar je dejal, da je imela prav, kajti bil je pravi poznavalec živali, ne samo ljudi.

Nekoč je prišel k nam na Bled z velikanskim petelinom v kurniku in leseno kuhalnico v roki, ki jo je bil zadel na tomboli v Gorjah. Tisti Cankarjev petelin je ostal dolgo pri hiši in ne spominjam se več, kakšne smrti je končal. Menda ga ni zadavil Perun, ki je divje preganjal perjad, čeprav ga je naša Micka večkrat s Cankarjevo kuhalnico neusmiljeno nabunkala.

Naša Micka in Cankar! Ko je izšel njegov »Hlapec Jernej«, sta se Micka in Cankar pošteno skregala. Micka je trdila, da hlapec ostane le hlapec in da nima pravice do gospodarjeve hiše, čeprav mu je do smrti garal na domu. Razvila se je kaj zanimiva debata, v kateri pa Cankar Micke ni prepričal. Uboga Micka! Pozneje je odšla za kruhom v Ameriko in bojim se, da se je tam le preveč krvavo prepričala, kako prav je imel Cankar.

V življenju človeka je najlepša mladost. Najsvetlejši so spomini nanjo, pa če je bilo še toliko bridkih ur in če ti je bila sreča še tako skopo odmerjena. Takrat zajemaš s polnim srcem in kar si takrat sprejel vase, ti nihče ne odvzame. Ivan Cankar, njegov lik in podoba, njegove besede in nasveti so mi ostali kot svetal spomin tistih dni.

Zato tudi vi, dragi pionirji, ki vam je danes dana prilika bolj kot kdajkoli, da osebno spoznate velike može današnje dobe, stopite mednje, pogovorite se z njimi, spoznajte jih ̶ nekoč se jih boste, kot jaz danes, z veseljem in hvaležnostjo spominjali.

Opombe urednice[uredi]

Daljšo varianto prispevka je Vera Albreht objavila v Pionirju 1948/49, št. 4, str. 104-105.

  1. Prispevek je bil pod Župančičevim psevdonimom Kiroilija objavljen šele po Župančičevi smrti: Varalo, Ciciban 1949/50 (5/1), str. 2–3).
  2. V izvodu Gospodične Cizare v NUK-u je razen Cankarjevega ohranjen tudi Župančičev rokopis. — V »Gospodični Cizari« so ohranjeni tudi rokopisi petnajstih pesmi in alegorije šestnajstletne Vere Kesler s psevdonimom Absalon. Verjetno so njeni tudi prispevki podpisani z Vergerij.