Iz povesti, ki ne bo nikdar končana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz povesti, ki ne bo nikdar končana
Leonid Andrejev
Izdano: Svoboda 1/5 (1919), 78–81
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Težka nedoločnost dneva me je izmučila, da sem zaspal oblečen na postelji. Prebudila me je žena. V njeni roki je utripala sveča, in sredi noči se mi je zdela jarka, kakor solnce. Za svečo pa je utripala bleda brada in nepremično so temnele ogromne, tuje oči.

»Veš kaj,« je dejala, »veš kaj: na naši ulici so barikade.«

Bilo je tiho, strmela sva si v oči drug drugemu, naravnost v tuje oči, in čutil sem, kako bledi moj obraz. Življenje se je oddaljilo — in se zopet vrnilo z glasnim utripom srca. Bilo je tiho, in plamen sveče je utripal, in bil je majhen, ne več jarek, toda oster, kakor kriva sablja.

»Ali se bojiš?« sem jo vprašal.

Bleda brada je zadrgetala, oči pa so ostale nepremične in so mirno strmele vame; in šele tedaj sem zapazil, kako tuje, kako strašne so bile te oči. Že deset let sem gledal vanje in sem jih poznal bolj kot svoje, toda sedaj je bilo v njih nekaj novega, čemur ne vem imena. Ponos — bi imenoval to nekaj, toda tam je bilo nekaj drugega, novega, popolnoma novega. Prijel sem jo za roko: hladna mi je odgovorila s krepkim objemom prstov in dlani, tudi v tem je bilo nekaj novega, česar nisem poznal. Tako ni še nikdar stisnila moje roke.

»Že dolgo?« sem vprašal.

»Eno uro. Brat je že odšel. Najbrže se je bal, da ga ne pustiš, in je natihem odšel. Toda jaz sem ga videla.«

Res je torej: prišlo je. Vstal sem, in dolgo sem se umival — bogve zakaj, kakor zjutraj, ko sem hodil na delo, in žena mi je svetila. Potem sva upihnila svečo in stopila k oknu na ulico. Bila je pomlad, bil je maj, in v odprto okno je planil tak zrak, kot ga še ni bilo nikdar v starem, ogromnem mestu. Že par dni je počivalo delo v tovarnah in na železnicah, in zrak, ki se je očistil dima, je bil ves prožet z vonjem polja in cvetočih vrtov in mogoče rose. Ne vem, kaj diši tako lepo v pomladni noči, če greš daleč — daleč za mesto. In na brezmejni kameniti površini ni niti ene svetilke, niti ene kočije, niti enega zvoka, — in če zapreš oči, bi si lahko mislil, da si na vasi. Pes laja — evo! Še nikdar nisem slišal, kako laja pes v mestu in sem se zasmejal od sreče.

»Slišiš, — pes ! ...«

Žena me je objela in mi rekla.

»Tam so na vogalu.«

Nagnila sva se preko okna in tam, v prozorni temni globočini sva zagledala nekako vrvenje. Ne ljudi, temveč vrvenje. Lomili so nekaj, gradili so nekaj. Nekdo se je premikal tako nejasno, kakor senca. Naenkrat je zaropotalo: sekira ali kladivo. Tako zvonko, veselo — kakor v gozdu, kakor na reki, ko popravljajo čolne, ali grade nasip. In v predčustvu veselega, živahnega dela, sem krepko objel ženo, ona pa je gledala preko hiš, preko streh na mladi, priostreni mesec, ki se je že nagibal k zatonu. Tako mlad, tako smešen — kakor dekle, ki sanja in se boji razodeti svoje sanje, in ki sveti samo zase. »Ko bo postal poln ...«

»Ni treba! Ni treba!« me je prekinila žena v nerazumljivi bojazni. »Ni treba govoriti o tem, kaj bo. Zakaj? Ono se boji besed. Pojdiva tja.«

V sobi je bilo temno, in dolgo sva molčala. Drug drugega nisva videla, toda mislila sva eno. In ko sem spregovoril, se mi je zazdelo, da je to dejal nekdo drugi: jaz se nisem bal, ta pa je imel hripav glas, kakor da ga duši žeja.

»Kako torej? ...«

»Toda oni?« 

»Ti bož z njimi, mati jim je zadosti. In jaz ne morem.«

»A jaz pa morem?«

Vem, ni se ganila z mesta, toda jasno sem občutil: ona odhaja, daleč je — daleč. In postalo je tako hladno, in iztegnil sem roke, — ona pa se jim je izvila.

»Enkrat v sto letih imajo ljudje praznik, in ti mi ga hočeš vzeti? Zakaj?« je dejala.

»Toda lahko te ubijejo. In naši otroci poginejo ...« 

»Življenje jim bo milostlivo. Toda tudi če poginejo ...«

In to je govorila ona, moja žena, žena, ki sem z njo živel deset let! Se včeraj ni poznala ničesar, razun otrok, in polna je bila skrbi zanje; še včeraj je z grozo lovila strašna znamenja bodočnosti, — kaj se je zgodilo z njo? Včeraj, — toda saj sem tudi jaz pozabil vse, kar je bilo včeraj.

»Ti hočeš z menoj?«

»Ne srdi se!« Mislila je, da se srdim. »Ne srdi se! Danes, ko so oni tam zavrveli in si ti še spal, sem naenkrat spoznala, da je vse to: mož, otroci, — vse to — da je kar tako; vse to da je samo za sedaj. Ljubim te, silno, — našla je mojo roko in jo stisnila z ravno tako novo in neznano mi iskrenostjo: — toda, čuj, ropočejo? Ropočejo, in kakor da padajo neke stene — in tako prostorno je, tako široko, tako prosto. Noč je sedaj, meni pa se zdi, da sije solnce. Trideset let imam, in stara sem že, toda zdi se mi, da mi je sedemnajst let, in da ljubim nekoga s prvo ljubeznijo, s tako ogromno, s tako brezmejno ljubeznijo!«

»Kakšna noč!« sem rekel: »kakor da ni mesta. Res tudi jaz sem pozabil, koliko let imam.«

»Ropočejo, in ta ropot je kakor muzika, kakor petje, ki sem o njem sanjala vse življenje. In nisem vedela, koga ljubim s tako brezumno ljubeznijo, da se mi hoče plakati in smejati se in peti. Tako prostorno, tako široko mi je — ne jemlji mi sreče, daj, naj umrem z onimi, ki delajo tam in tako smelo zovejo bodočnost, in ki v krstah bude pogibnulo preteklost.«

»Časa — ni.«

»Ti govoriš?«

»Časa — ni. Kdo si? Nisem te poznal. Ali si človek?«

Tako zvonko se je zasmejala, kakor da ji je sedemnajst let.

»Da, saj tudi jaz nisem vedela tega. Tudi ti si človek? Kako je to čudno in lepo: človek.«

Davno je bilo to, kar pišem, in ti, ki spe sedaj težko spanje sivega življenja in umirajo, ne da bi se vzdramili — ti mi ne bodo verjeli: v onih dneh ni bilo časa. Solnce je vzhajalo in zahajalo, in kazalec se je premikal na okrog, toda časa ni bilo. In mnogo čudovitega in velikega se je pripetilo tiste dni, in ti, ki spe sedaj težko spanje sivega življenja in umirajo, ne da bi se vzdramili, ti mi ne bodo verjeli.

»Iti moram.« sem dejal.

»Počakaj, dam ti jesti. Saj nisi ničesar jedel danes. In vidiš kaka sem razumna: jaz pojdem jutri. Oddam otroke in te poiščem.«

»Tovariš,« sem ji rekel.

»Da, tovariš.«

Skozi odprto okno je lil vzduh polj in tišina in časih zvonki, vesel: ropot sekire, jaz pa sem sedel za mizo in gledal in poslušal, in tako zagonetno - novo je bilo vse, da se mi je hotelo smejati se. Gledal sem stene in zdele so se mi prozorne. Kakor da sem z enim samim pogledom objel vso večnost, sem videl, kako se zrušijo stene, samo jaz pa sem vedno bil in bom vedno. — Vse mine, jaz pa ostanem. In vse se mi je zdelo čudno in smešno — tako neresnično — miza, jed in vse, kar je izven mene. Prozorno in lahko, kakor da je samo nalašč, samo za sedaj.

»Zakaj vendar ne ješ?« je vprašala žena.

Nasmehnil sem se:

»Kruh — tako čudno je to.«

Pogledala je kruh, trd, izsušen košček kruha, in njen obraz je postal nekako turoben. Še vedno je zrla v kruh in si tiho popravljala z rokami predpasnik, glava pa se ji je malo, čisto malo obrnila v ono stran, kjer so spali otroci.

»Ti jih je žal?« sem vprašal.

Zmajala je z glavo, ne da bi odtegnila oči od kruha.

»Ne. Toda pomislila sem o tem, kar je bilo v življenju — prej. Kako je to nerazumljivo! In vse — čudila se je, kakor da se je prebudila . iz dolgega sna in obšla z očmi celo sobo: — in vse je tako nerazumljivo. Tukaj sva živela.«

»Bila si moja žena.«

»Tam pa so naši otroci.«

»Tu, za steno je umrl tvoj oče.«

»Da, umrl. Umrl, ne da bi se vzdramil. Najmlajša se je prestrašila v snu in zaplakala. In tako čuden je bil ta enostavni otroški krik, ki je trdovratno zahteval svoje — med temi pošastnimi stenami je zahteval svoje, tam spodaj pa so gradili barikade.«

Jokala je in zahtevala svoje — laskanje, nekakih smešnih besed in obetov, ki jo pomire. In hitro se je pomirila.

»No, pojdi!« je šepetaje spregovorila žena.

»Hotel bi jih poljubiti.«

»Bojim se, da jih zbudiš.«

» Ne, ne bom.«

Kot se je dognalo, starejši ni spal, vse je slišal in vse razumel. Devet let je bil star, toda vse je razumel — s takim globokim in strogim pogledom me je sprejel.

» Ti vzameš puško?«

» Da, vzamem.«

» Pod pečjo je, ne?«

» Odkod pa veš? No poljubi me. Ali se me boš spominjal?«

Skočil je v postelji na noge v svoji kratki srajčici. Ves vroč je bil od spanja, n krepko me je objel okolo vratu. In tako gorke roke je imel in tako mehke in nežne. Vzdignil sem mu lase na tilniku in ga poljubil na gorki, tenki vrat.

»Ali te bodo ubili?«  mi je zašepetal prav na uho.

» Ne. Vrnem se.«

Toda, zakaj ni jokal? Včasih je plakal še, če sem šel od doma po poslu, — kaj se je mari tudi njega dotaknilo to? Kdo ve — tako mnogo čudovitega se je dogodilo v onih velikih dneh.

Pogledal sem na stene, kruh, svečo, — njen plamen je utripal, — iti prijel sem ženo za roko.

» No, nasvidenje.«

» Da, nasvidenje.«

Samo to, — in odšel sem. Na stopnjicah je bilo temno in dišalo po neki stari umazanosti; okrog in okrog samo kamenje in tema. Tipaje sem iskal stopnic in občutil sem nekaj novega, neznanega in radostnega in z ogromnim, radostnim, vseobsežnim čustvom mu grem nasproti.