Iz poljske vasi
| Iz poljske vasi anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 24 (19. decembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Zima jo dolga, kakor v Sibiriji, krme je malo, ajde komaj za mesec dnij, zelja bo zmsnjkalo, kaj bomo počeli,, tožila je Marufta pri ognjiftču, ko jo pripravljala večerjo avojemu možu Martinu.
Martin je sedel v kožuhu pri ognjiftču; mirno je puftil Iz pipe. Z glavo je pritrjeval Maruši, a niti z besedo ni izdal, da tudi njega lara skrb, kako bodo prebili do spomladi, ker je tako malo v hramu.
Marufta je izlila jed v skledo, vzela dve žlici, prekrižala se. odmolila ter sedla k večerji. Martin je kmalu prisedol. Po jedi je zapustil kočo. Ce* nekaj časa se je vrnil ves polan.
»Marufta«, kliče vesel ženo, ne skrbi več. V veži |cži muh ajdove tnoke in kos loja. Možek je posodil in 6e posodi. Uoljubil sem mu spomladi tele.« Bila sta brez skrbij. Martin je flel k Judu, prinesel ajde, turftčioe, boba, loja in soli in živela sta zadovoljno do spomladi.
Okoli Velikenoči je dobil Martin tole, kravica je dajala toliko mleka, da sta se lahko preživita. Možek je čakal na tele, toda Martin Be ni niti prikazal. Polije ponj, Martin se ne zmeni. Gre sam po tele, bilo je že fttiri tedne staro.
»Pnftel sem po tele«, pozdravi jud svojega dolžnika. .Vzemi je!« reče Martin malomarno. »Kje je?« vprafta Možek.
• Pri mesarju,« odgovori Martin.
»Kako pri mesarju?« reče Možek, »tele je moje, sem ž njim !«
Tele je Martin prodal že pred tednom mesarju in denar porabil za opravke.
Zid se je razsrdil na Martina ter ga tožil in ga botel zarubiti. Koča in travnik je Maruftio, Marufti ni nič posodil. Martin je dejal, da si on izposojuje. Oslala je le kravica; Martin jo je kupil, njegova je. Ali Martin je povedal izvrftevalcu rubežni, da so družina živi od krave. Izvrftovalec je zaprl bukve in odftel k Možku z žalostno novico, da se ne sme krava zarubiti. Ob jednem je moral Možek plačati stroftke.
Možek se je togotil, klical na Martina vse b . . ., plačati pa je le moral.
.Kaj pa zdaj?, prem8|juje, »kako naj kmeta nažgem?. Celi dan sedi, a nič mu na pride na misel. Stara Rebeka je pomilovalno gledala mola. »Kaj te moti ?« ga vprafta. »Povej, povej avoji Rebeki, morda ti pomagam.« ,
Možek je povedal, kako je prilel po zimi Martin, prosil, da se ga je usmilil in mu zaupal za 10 gl. živeža. Martin je obljubil kot obresti tele. a dal je ni, dolga ne plača, marveč le obeta, da plača, kadar bo imel. Kako je izpadla rubežen, ni tajil.
.In če bo imel kako drugo molzno žival, ali mora kravo dati?« vprafta stara židinja.
»Mora,« pritrdi Možek.
.Kupi mu kozo in kravo prodaj. Dolg je 10 gl., koza stane 4 gld., za kravo dobil 50 gld., dober .kftelV«, svetuje zvita Rebeka.
Možek je kar od veselja poskočil, poljubil modro xeno in »el kupit kozo. Drugi dan jo pripelje Martinu. »Martin, revež si, pa dobra dufta. Vem, da ne moreft plačati. Glej, včeraj sem dobil od brata kozo, ne potrebujem je, če bočel, vzemi jo.«
Marim ae prikloni, zahvali »e in sprejme kozo. Zid ai j« m c I roki od veselja, da te je kmet Uko lepo vsedel na limamce. Precej je poalal novo proSnjo za rubežen. Cez jeden teden ae pripelje v vas zopet mo* posUve ter koraka nsravnost proti Martinovi koči. Moiek hiti za njim; vzel je deklo, da bi odpeljala kravo.
Martin puli is pipe in prijazno pozdravi prislece. posebno Molka. Le-ta je gledal s poželjivim očesom v hlev. kier je letala krava na listju
Izvrševalec stopi v hlev, toda hitro se vrne in se zadere nad Možkom, kako se more toliko predrzmti in se Isgsti ursdom, da ima Martin razun krave tudi kozo, ko vendar resnica ni.
Moiek obledi. .11—Martin! Kam ai dal kozo, takoj jo pokati gospodu!«
Moiek. to ne gre. Kozo ava zaklaU le v nedeljo. MaruSa je dejala, da molze kravica doati, in koza bi le kravi odjedala kiajo. Kaj hočem s podarjeno kozo, pravun. Zaklal »em jo. bila je prav debela, nekaj sva jo pojedls, neksj poprodaU.«
Moiek se je togotil, sli kaj js pomagalo. Kozo je daroval, ni mogel nič storiti, ker *e ni smela krava zarubiti. Martin se pa v pest smeje in »beta. da plača, ksdsr bode mogel. Moiek je spoznsl. ds gs je kmet dobro plačal m se je zgubil iz koč«. Msrtio pa le danes rad pripoveduje, ksko je prekssil zvitega juds
To je bil za me nauk«. pnsUvljsl je Martrn, »da ae s oderuh'>• ne pečaj, sicer pride! ob vsa! Z drugim teletom sem plačal juda. a le sedaj M mi dobro zdi. ds s«-m mu tsko splačal njegovo zvijačo.«