Iz njenega dnevnika
| Iz njenega dnevnika K. L. |
| |||||||||||||
14. avgusta 190*.
Že tri dni je pri nas vse narobe!
Papa hodi okoli kakor užaljen medved in godrnja od zore do mraka, od mraka do dne. Z ničimer mu ne morem prav ustreči in najmanj desetkrat mi je povedal, da sem neumna vnebovpijoča gos!
Mama je dala prebeliti dvoje sob in po drugih smo morali prestaviti vse mize, omare, stole, zofe, podobe, klavir, skratka malone vse pohištvo. Ob tem strašno dolgočasnem delu sem morala ves čas pomagati. V zahvalo sem pa morala pogoltniti marsikatero grenko, na primer, kako da sem nerodna, lena, potuhnjena, svojeglavna in bogve kaj še vse, samo laskavega nič.
Oh!!!
In zakaj je ves ta dirindaj pri nas, ki smo doslej živeli v takem svetem miru, zakaj?
Zato, ker pride jutri on!
In kdo je ta on?
Človek bi mislil, da je to morebiti genialen pesnik ali zmagoslaven vojskovodja ali zanimiv milijarder ali vsaj kakšen sloveč ropar iz boljše hiše — pa ne! Nesrečnež ki mi je že prizadejal toliko grenkih uric in jih menda še bo, ta nerodnež je čisto navaden — jurist, samo da ima okoli dvajsettisoč goldinarjev premoženja, kakor je povedal papa.
Ime mu je Srečko. Dva rigoroza že ima. Papa mu je bil jerob; letos ga je povabil, naj pride čez počitnice k nam. Pisal mu je, da vlada pri nas mir kakor v rodbinski rakvi; prav lahko da se bo torej pripravljal k tretjemu rigorozu. Nadebudni gospod Srečko pa je odgovoril, da se najprisrčneje zahvaljuje na prijaznem povabilu in da pride semkaj šele sredi avgusta; julija meseca da pase vsak pošten dijak lenobo in tudi on ne namerava v prehudi vročini tirati svojega dragocenega zdravja v nevarnost, ampak je obljubil sošolcu, da se bosta pasje tedne nekoliko klatila deloma po Gorenjskem, deloma po Koroškem, koder je mnogo senčnatih dolinic in pa hladnih gostilnic za take ljudi, kakršen je on, krokar po prepričanju. Papa mu je zopet pisal, naj pride kadar hoče, vedno da bo dobrodošel! Žal mi je, da sem tudi jaz podpisala razglednico!
Tak je torej ta Srečko! Jurist, egoist in krokar! In zaradi takega gosta imamo toliko posla, da sem komaj utegnila zapisati tele vrstice v dnevnik.
Odslej ga bom imenovala vedno le: Nesrečko.
15. avgusta.
Presvetli gospod Nesrečko je že pri nas! Gloria in aleluja!
Opoldne je bila njegovemu prihodu na čast pripravljena pojedina, da bi se sline cedile vsakemu grofu in baronu. Nesrečko pa se je blagovolil pripeljati šele zvečer. Izgovarjal se je, da se je potrlo medpotoma kolo in da so morali še h kovaču in tako dalje. Najbrže pa je s kakšnim dobrim znancem krokal v raznih krčmah ob potu. Moji starši so ga sprejeli s takim navdušenjem, kakor bi nam bil prinesel vsem zveličanje. Bili so veseli, da si nežni gospodek ni še polomil kakšne rahle koščice.
Mene je razžalil takoj s prvimi besedami! Pozdravil me je, rekoč: »O serbus, Migica! Koliko let se že nisva videla!« Čutila sem, kako sem zardela od jeze. On pa me je zagrabil za desnico in me vprašal: »Ali še veš, kako je bilo fletno, ko smo se šli z drugimi otroki skrivalnice in sva se midva zaprla v prazen kurnik in potem nisva mogla venkaj?«
Res nisem vedela, kaj naj bi mu odgovorila na tako klobasanje. Papa in mama pa sta se smejala njegovi »duhovitosti.«
Kaj neki najdeta posebnega na njem? Nesrečko je precej velik, obraz in roke so mu zagorele, lasje in majhni brki imajo tisto dolgočasno rmeno barvo kakor slabo pečene žemlje. Opravljen ni bogve kako elegantno. Kovčega ni imel nobenega s sabo, dejal je, da ga dobi šele jutri. Pač pa je imel s sabo v papirju zavit nov ovratnik, ki ga je takoj zamenjal z zamazanim. Rekel mi je pri večerji, da se je »preoblekel« le meni na čast!
17. avgusta.
Meni se vse tako zdi, kakor da nameravajo starši Nesrečka in mene vpreči počasi in oprezno v zakonski jarem.
Pa ne bo nič, gospoda!
Ali mora biti vsaka ženska omožena? Ali ni dovolj, da prenaša moja sestra Vilma težko butaro zakonsko? In jaz? Komaj sem dovršila osemnajsto leto! Časa imamo še več kakor dovolj! Še si lahko izbiramo! Pa naj mi trobi papa še toliko, kako sem otročja, jaz ostanem, kakršna sem! Ne vdajmo se!
Mama me naganja, naj se hodim z Nesrečkom izprehajat in mu razkazovat prirodno krasoto našega kraja. Mene pa vselej glava boli, haha!
Kaj še! Celo vlogo lakaja naj igram! Pa saj bi že hodila z njim — seveda le v spremstvu kakšne prijateljice — če bi bil Nesrečko tak, kakor se spodobi. Oh, ta človek mi vedno le nagaja, nikdar mi ne reče Minka ampak le Migica ali pa Minkec, kadar je posebno siten in neslan. Za to pa se čisto nič ne zmeni, če pravim jaz njemu Nesrečko. Poslednje dni se celo sam podpisuje tako na razglednicah. Človek mu kar ne more do živega!
Ne uči se pa nič! Zjutraj prileze ob desetih iz svoje sobe, zajtrkuje že čisto mrzlo kavo, gre v bralno društvo prebirat časnike, mi nagaja v kuhinji in me draži pri obedu. Po kosilu tarokirata s papanom do treh. Potem gre nadebudni gospod spat, nato izprehajat se sam ali z očetom, zvečer pa politizirat v gostilnico. To bo polom na Dunaju! Čuditi se moram le, kako je naredil prva dva rigoroza!
Z mano še ni izpregovoril pametne besede! Pravi, da noče pričeti z mano resnega pogovora, ker nisem še politično zrela! No, le čakaj!
19. avgusta.
Nesrečko nosi še vedno tisto obleko, v kateri je prišel k nam. Kovčeg je že davno tu, pa se mu ni zdelo vredno, da bi razložil svoje stvari po predalih. Za na kmete je vse dobro, pravi, sicer pa hoče prebivati tukaj v najstrožjem inkognitu. Tako hodi torej okoli v hlačah, ki so spodaj že vse uhojene in razcefrane. Mama pa še z njim vleče in papa ni nič boljši.
Odkar mi je rekel, da nisem politično zrela, nisem izpregovorila nobene besedice več z njim! Tudi on molči. Kadar gre mimo mene, kvečjemu žvižga. Starši me zmerjajo, pa nič ne pomaga, jaz se ne vdam! Že dober teden sva obadva mutasta. Tako se maščuje plemenita Slovenka.
Ne vem že, katerega avgusta.
Danes popoldne sem sedela v zeleni senčnati hladnici in sem vezla. Bila sem slabe volje. Jezilo me je, da sem morala vedno misliti na Nesrečka.
Slišala sem, da ne zahaja več toliko z doma in da je izpraznil kovčeg in uredil svoje stvari po omari. Vendar sem videla, da še vedno nosi svoje objedene hlačice. Pa kaj naj briga vse to mene?
Naenkrat sem slišala korake po hreščečem pesku. Nesrečko je prihajal v novi obleki(!) proti hladnici. Sklonila sem glavo niže nad vezenje. Nesrečko je postal čisto blizu mene in me je vprašal z nekako čudno pogumnim glasom:
»Ali si še huda?«
Kajpada se nisem genila, o kaj še!
»Ljuba Migica,« je nadaljeval hitro, »poslušaj me vendar, Minkec, Flamingo! Oh, povej, povej, če si še huda kej!«
Tresla sem se od jeze, pustila vezenje in vstala, da bi odšla. On pa je hkratu pristopil še bliže in — nič več ne vem, kako se je to zgodilo tako hitro in gladko — kar naenkrat je ovil levico okoli mojega vratu in privzdignil z desnico obraz in me — oh! — poljubil na ustne! —! —!
Že sem hotela zavrisniti, kar bi se dalo, toda začasa sem opustila to nespametno misel. Solze so se mi ulile po licih, sedla sem na klop in se jela jokati. Nemarni grešnik pa se je sklonil k meni in mi zašepetal na uho:
»Ljubim te, Minka, ljubim te!«
9. septembra.
Srečko se uči! Ves bled in suh je že revež od same učenosti!
Le vsako popoldne me obišče za kratko urico v hladnici — jaz pa se nič ne jokam. Kdo bi si bil mislil, da je Srečko tako imeniten v vsakem oziru. Srečna sem, srečna, srečna! Včeraj smo praznovali zaroko ... Krokali smo vsi!
4. oktobra.
Oh — čisto sem že pozabila dnevnika! Drugi teden odrine moj zlati Srečko na Dunaj. Ali se vrne kot doktor, mi je dejal, ali pa se zgodi nekaj strašnega! Če pade bo, moral namreč izpit ponavljati, in potem morava čakati še več mesecev odrešitve!
15. oktobra.
Živio!
Srečko je brzojavil, da je naredil rigoroz in da so ga že promovirali. Sapientus spat ali kakor že veli latinski pregovor.
Ko sem danes pregledavala dnevnik, sem videla pod vsakim svojim zapiskom zabeleženo: »Bral ... Nesrečko«
O kako se bo smejal moj doktor, če mu povem, da sem »skrivala« svoj dnevnik tako, da ga je moral vselej prav lahko najti! Tudi mi smo mi, gospod doktorček!