Iz nekdanjih dni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz nekdanjih dni
Josip Kostanjevec
Stava vejice pri premem govoru je poenotena na pogostejšo stavo za končnim narekovajem.
Izdano: Domovina 12/8–17 (1929)
Viri: 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. dno

I.[uredi]

Mavričev vrt se je raztezal prav dol do reke. Vsega je bilo na njem v izobilju, karkoli si je človek izmislil in poželel. Zelenjad, cvetice, trava, drevje, lepotično grmovje in nekako na sredi čebelnjak s pisanimi panji. Ob njega gornjem koncu stara čestitljiva hiša s petelinom na strehi, prostrana gospodarska poslopja, lopa, veliko čisto dvorišče, deloma pokrito za spravljanje vozov in poljskih pridelkov, preden so bili očiščeni in skrbno spravljeni po določenih prostorih v hiši in kleteh. Takoj nad hišo v položni rebri je visel vinograd s svojimi sočnimi trtami, z marelicami in breskvami, smokvami in nešpljami med dolgimi vrstami, ves obsejan od žarkov južnega solnca, vse od ranega jutra do poznega večera. Od daleč je gledal to blagostanje očak Nanos s svojimi plešami, prav od blizu sivi Čaven in Mačji kot, kjer so se navadno proti večeru vžigali kratki vročinski bliski, napovedujoči za drugi dan zopet jasno rosno jutro. Gori nad vinogradom je črnel vedno nekoliko melanholični Sv. Pavel, zroč na dolgo ozko dolino in dolinice, na Vipavo, med šumečimi vrbami se vijočo, na drugi strani pozdravljajoč sive skale in pečine svetlega Krasa z njegovimi pritlikavci in motno zelenim brinjem, z njegovimi vasmi in samotnimi zaselji. In pozdravil je vsak dan prvi tudi vse Mavričevo lepo posestvo in vso zamišljeno bližnjo in daljno okolico ...

Lepo pomladno dopoldne je bilo. Vročina se je začenjala in slavci so se oglašali iz grmovja ob vodi. Z glavne ceste onkraj reke se je začulo enakomerno ropotanje težko obloženih voz, prhanje konj, klici zasoplih voznikov, z bližnjih njiv in dehtečega polja veselo razgovarjanje delavcev.

Stari Mavrič je hodil nekam zamišljeno po vrtu. Okoli njega je bilo vse v prvem bujnem cvetju, sipajočem se po belih potih in po zeleni travi.

Povsod sami pestro pisani, nanovo pogrnjeni svatovski prti. Povsod novo kipeče, v vsako celico se prelivajoče življenje. In vendar Mavrič danes tega življenja ni bil vesel, vsaka kretnja njegovega orjaškega telesa je pričala, da mu je težko srce.

Hipoma se je obrnil in krenil na dvorišče. Tja je pravkar zavil s ceste njegov dvovprežni voz, konja sta veselo zarezgetala in obstala, hlapec Lipe je skočil z visokega sedeža.

»Sam?« je vprašal Mavrič.

»Sam«, je dejal Lipe in se približal gospodarju. Iz žepa je potegnil pismo ter ga izročil Mavriču brez besede.

»Konja sta potna, hitel si«, je opomnil Mavrič. »Dobro ju odrgni in nakrmi, morda bo treba danes še na pot.«

Lipe je samo prikimal in začel takoj izprezati, Mavrič pa je krenil s pismom v hišo in v svojo pritlično sobo, ki mu je bila hkratu pisarna in sprejemnica za navadne obiske. Tam je sedel za pisalno mizo in hlastno odprl ovitek. Ko je čital, se je tresel list v njegovih rokah in glava mu je nekoliko klonila.

»Iz tega ne bo dobrega«, je govoril sam s seboj, »vse kaže, da ne ... Hm, kdo bi si bil mislil ...«

Vstal je in začel hoditi mirno po sobi z rokami na hrbtu.

V tem je privozil na dvorišče drug voz. Mavrič ga je slišal in stopil na prag.

»Oho, hvala Bogu, to je lepo od tebe, da te dobim doma«, je klical starejši došlec Mavriču.

»Kaj te je prineslo, sosed Repič? Že dolgo ni bila moja hiša deležna tvoje navzočnosti«, ga je sprejel Mavrič, podajajoč mu desnico.

»Tale je kriv, da sem tukaj, sosed Mavrič. Dovoli, da ti ga predstavim. Gospod Muhič, gostilničar, prav za prav hotelir in posestnik v Sežani, če ti je prav. Pa saj bi ga moral poznati, ko si se včasi tudi preko Sežane vozil v Trst.«

»Poznam na zunanje ... Dobro došel v moji hiši«, je dejal Mavrič in mu podal roko. »Toda stopita nekoliko v hišo, prosim ... Lipe!«

Lipe se ni dal dvakrat klicati, takoj je bil pri konjih in vozu. Oni pa so šli v pisarno, kjer so posedli okoli okrogle mize ob oknu.

»Vidiš, stvar je takšnale. Gospod Muhič bi bil rad pri meni nakupil vina, kakor ga je že tolikokrat, pa se ni kesal nikoli, da ga je. Toda sedaj ga nimam več kot za lastno potrebo, vse so mi že drugi izsilili. In tu sem ga dovedel k tebi, saj imaš gotovo še nekaj naprodaj.«

»Imam, pa ni sile, večina je že izginila na Gorenjsko in na Pivko. Nekaj pa bo še in hočemo pogledati malce v klet.«

Mavrič stopi po ključe in odšli so po dvorišču proti kleti. Še niso dospeli do vhoda, ko jim pride nasproti tretji došlec.

»Poznam ga«, šepne Repič, »učitelj tukajšnje enorazrednice, Batič. Presneto dober nos ima, ravno ob pravem času prihaja.«

Vsi se namuzajo.

»Dober dan, gospod učitelj, kar bliže!« ga povabi Mavrič. »Če imate povedati kaj posebnega, se lahko zgodi pozneje. Oprostite!«

Mavrič ga predstavi in takoj je bil v njih sredi popolnoma domač in razposajen, dobro vedoč, da danes še posebno ni prišel zastonj k Mavriču.

Deset stopnic pod obokanim stropom je vodilo do kleti. Ko so se odprle debele hrastove duri, jim je zavel nasproti prijeten hlad iz temnih podzemskih prostorov. Mavrič je takoj prižgal luč, in prikazali sta se dolgi vrsti velikih, srednjih in manjših sodov na levi in desni strani vlažnega prehoda.

Vsakemu je dal veliko čašo v roke, se ustavil pri tem in onem sodu, potegnil iz njega peneče se rumene tekočine ter jo nalival vsakemu do polnega roba. Pri tem je pripovedoval nje izvor, nje skrivnostne lastnosti, nje navade, ki jih uporablja, da se otaja in razgreje najbolj zakrknjeno človeško srce, da se razbistrijo včasi tudi siromašni možgani najbednejšega tepca. Pri vsakem sodu je omenil poleg tega tudi letnik in ceno. Sam ni pil, pa tudi Muhič in Repič sta samo pokušala in z ostanki polnila vedno prazno čašo Batičevo. Muhič si je nazadnje izbral dva soda izmed najboljše kapljice, se pogodil za ceno, odštel naplačilo ter dogovoril rok, kedaj da pride po vino. Vse se je pa danes vršilo nekako ceremonijelno. Mavrič ni bil tisti kakor navadno. Repič je opazil, da ni pri njem vse prav in ugibal, kaj bi ga moglo težiti. Iz kleti so se vrnili zopet v hišo, kjer jim je sedaj Mavrič postregel z raznovrstnim prigrizkom in prinesel nekoliko lažje pijače. Razgovor se je sukal samo o navadnih rečeh, o vremenu in bodoči letini, o starih znancih in prijateljih, o kupčiji in cenah ter še o marsičem, kar jim je samoobsebi hipoma prišlo na misel. Batič se je le malo udeleževal razgovora, zadovoljno se je naslonil v stol, iztegnil noge predse ter prižigal cigareto za cigareto. Najprijetnejše soglasje je nastalo v njem, nalahko si je požvižgaval in poltiho si je ponavljal napeve nekaterih najpriljubljenejših tedanjih pesmi, a poleg vsega ni pozabil ne piti ne jesti.

Ko je bilo razpoloženje pri gostih že nekako na vrhuncu, se Mavrič nenadoma dvigne in skrivaj pomigne Repiču, da naj gre z njim. Ko sta bila zunaj, mu pravi:

»Oprosti, sosed, da sem te poklical. Poznaš me, da ne mečem svojih gostov nikdar na cesto. Toda danes bi rad, da bi kmalu odšli, zato te prosim, da prevzameš ti ta neprijetni posel in jih izlepa odvedeš.«

»Ni me presenetila tvoja želja, dragi moj, opazoval sem te danes ves čas in vem, da ti je nekaj posebnega na srcu. Seveda se ti ta želja izpolni in ti takoj ustrežem.«

»Opazil si dobro, da danes ni moje žene doma, ko se vendar navadno nikamor ne gane«, nadaljuje Mavrič. »Danes zjutraj smo dobili brzojavko, da je naša hči Anka na porodu in naj mati takoj pride do nje. Lipe je moral hitro napreči in jo peljati v Gorico, ker je jutranji vlak že odšel. Preden sem mislil, se je popoldne vrnil in mi prinesel to pismo od žene.«

Mavrič potegne pismo iz žepa in ga da Repiču. Ta ga naglo prečita in Mavriču vrne, rekoč:

»Težke reči, sosed ... morda pa vendar ne bo tako hudo in se še vse po sreči izteče. Anka je bila vedno zdrava in močna, tudi to prenese ... O drugem sem že slišal nekaj govoriti, pa bodo bržkone samo babja blebetanja ... Vendar je treba, da se sam prepričaš ...«

»Ne morem sam od doma, ker nimam sedaj nikogar, ki bi pazil, kaj se vrši v hiši. Meta je sicer zanesljiva in poštena ženska, pa je mehka kakor vosek in bi se tudi ne upala prevzeti odgovornosti za red med posli. Lipe pa mora za vsak slučaj z mano.«

»Če ti morem v čem pomagati, razpolagaj z mano, sosed«, pravi Repič.

»Hvala ti, prijatelj! Če ne pride še nocoj kaj posebnega, se odpeljem jutri zgodaj v Gorico, in sicer z vozom, ker vlaki odhajajo tako neprilično, da bi si v nujnem slučaju ne mogel z njimi pomagati. Zato te prosim, pridi ti semkaj, dokler se ne vrnem. Praviti ti ni treba, kaj in kakšna opravila so sedaj pri hiši, sam to veš, ker jih vsak dan opravljaš.«

»Bodi brez skrbi, jutri zjutraj sem s prvimi solnčnimi žarki tukaj.«

»Še enkrat, hvala! Če bi se moral jaz že nocoj odpeljati, je vseeno, samo, da si zjutraj tukaj.«

Odšla sta zopet v sobo, kjer so vsi še nekoliko časa posedeli. Batič si je še vedno zadovoljno požvižgaval in pel in ni mislil na tako hiter odhod, kakor mu ga je kmalu potem pripravil Repič. Povabil ga je kratkomalo vljudno k sebi na voz, in ni se mogel braniti. Po običajnem kratkem slovesu, po zadnjih požirkih šentjanževca, je Repičev voz oddrdral z dvorišča na cesto in zavil za oglom na glavno cesto.

Mavrič je bil zopet sam. Potem je zopet stopil na vrt in si dal opraviti okoli čebelnjaka. Tu je bilo vse živo in praznično, tu je svirala čudovita godba, tu je bilo plesišče, kakršnega ne vidiš povsod. Mavriču je med tem življenjem nekoliko odleglo, mračnost njegovega obraza se je ublažila. Sedel je na klop in se zamislil. Toda danes ni hotelo biti konca presenečenj. Še ni dolgo sedel, ko začuje za seboj stopinje. Ozre se, vstane, ne more verjeti lastnim očem.

»Ti tukaj?«

»Jaz, oče.«

Nekaj časa sta molčala oba. Sin je ponudil očetu desnico, ta se je komaj dotaknil njegovih prstov. Vedel je, da se je zgodilo nekaj neprijetnega, nepričakovanega, toda jasno mu še ni bilo, kaj bi prav za prav moralo biti. Sin je študiral na Dunaju pravo, bil je vedno vesten in vzgleden dijak, sedaj je pa prišel naenkrat domov sredi šolskega leta, kakor bi padel iz oblakov. Še ni dolgo, odkar mu je bil poslal oče precejšnjo vsoto za izpite, ki jih je imel delati prav te dni, in za druge nujne potrebščine.

»Čudite se, oče, vidim. Toda prosim vas, sedite zopet, na kratko vam razložim«, izpregovori sin prvi.

Sedla sta oba.

»Doma sem torej«, nadaljuje sin. »Nobeden me ne spravi več tja gori. Oče, sprejmite me za najzadnjega hlapca, delati hočem! Pri tem mi gotovo ne bo škodilo to, kar sem se naučil. In če se me boste naveličali, recite mi, naj grem. Svet je velik.«

Mavrič je pogledal sina šele sedaj natančneje. In tu je opazil na njegovem obrazu nekaj, česar ni videl prej, nekaj, kar se je moralo šele v zadnjem času pojaviti na njem. Nekaj trudnega in skoro bolestnega je bilo v njegovih potezah, oči so bile nenavadno globoke in zamišljene. Popolnoma tuj človek je sedel poleg njega, prišel je od nekod nepozvan in nepričakovan. In ta človek ga je prosil nekaj čisto nerazumljivega, nekaj, o čemer se mu nikdar ni niti sanjalo. Stari izkušeni mož je prišel nenadoma v zadrego. Sin pa je nadaljeval:

»Prosim vas, oče, ne vprašujte, kaj me je dovedlo do tega preobrata. Samo upoštevajte za sedaj mojo prošnjo.«

Mavrič je vstal. Polotilo se ga je čuvstvo, kakršnega do sedaj še ni poznal. Stari, trd mož, čigar železna volja in roka nista nikdar omahovali, je začutil v sebi neko čudno mehkobo in slabost. Hotel je vzrojiti, pokazati vse očetovske pravice in oblast, pa je hkratu videl, da beži vse to pred njim v nepoznano daljavo in da ne more za njim. Videlo se mu je, kakor da je slekel in vrgel od sebe vso svojo obleko in da stoji sedaj gol in nag sam pred seboj in drugim svetom.

»Naše delo je trdo«, je dejal nato sinu mirno in resno. »Ni za vsakega. Če bo za tebe, bomo videli. Ostani!«

»Hvala, oče!«

*

Drugo jutro na vse zgodaj je prišel Repič. Mavrič ga je že pričakoval. Spal ni vso noč in je bil utrujen in slabe volje. Takoj je Lipe napregel, in voz je čakal na dvorišču. Mavrič in Repič sta tačas stopila v sobo, kjer je Meta že pogrnila mizo in nanjo postavila kavo.

»Snoči ni bilo nobenega poročila, zato upam, da je bolje«, je dejal Mavrič.

»Gotovo.«

»Če je tako, se vrnem kmalu popoldne ... Pa še nekaj. Kmalu ko si včeraj odšel od tukaj, se je vrnil moj sin z Dunaja. Nisem ga pričakoval. Doma hoče ostati.«

Repič se ni preveč začudil.

»Morda ti ni posebno hudo, če ostane«, je dejal. »Tvoja misel je bila itak, da prevzame gospodarstvo za teboj on kot edini sin. Nihče ne ve, koliko dni mu je še usojenih, zato je prav, da se je vrnil. Sicer si zdrav in trden ...«

»Res je«, ga prekine Mavrič. »Toda rad bi videl, da bi Ivan dovršil prej vse svoje študije. Že vsaj zaradi časti in ponosa. In še nekaj me skrbi. Zakaj je tako ob nepravem času obesil šolo na klin? Doleteti ga je moralo nekaj izrednega, da je tako nepričakovano izpregel, ko je bil vendar do sedaj v vsakem oziru vzoren in vesten. Vso noč sem o tem razmišljal, vendar nisem prišel do nobenega pravega zaključka. Vse na njem pa priča o notranji razdvojenosti. Poizkusi danes, da izvlečeš kaj iz njega, proti Tebi bo morda dostopnejši. Samo, da bi ne bilo kaj nepoštenega!«

V tem so se začule stopinje v kuhinji. Takoj nato je vstopil Ivan. Tudi on ni mogel spati in je komaj čakal, da se je zdanilo. Pozdravil je očeta in Repiča ter prisedel. V lice je bil prepadel, in še trudnejši je bil izraz njegovega obraza nego včeraj. Molče je srebal kavo, kruha se ni dotaknil.

Kmalu nato se je odpeljal Mavrič, vprav ko je lezlo solnce izza Nanosa. Prvi žarki so se začeli tkati med vejami obcestnega drevja in cvetočega grmovja, slavci so se kosali za prvenstvo v petju, vse je vriskalo in prepevalo ter se veselilo mladega življenja. Konja sta plavala kakor lastovke v zraku, vsa vitka in izpočita, voz je švignil mimo njiv in travnikov, bela cesta je bežala, vsa svetla in ožarjena, v nasprotni smeri za vozom ter izginjala za kratkimi ovinki. Na vozu pa je sedel človek, ves betežen in zamišljen, in ni videl danes lepote, ki ga je objemala in se mu vsiljevala od vseh strani ...

***

Delavcev je bilo pri Mavriču vedno dovolj. Kdor je hotel delati, je dobil delo ob vsakem letnem času. In kdor se je enkrat vdinjal, je navadno ostal tudi stalno. Zato so se srečavali tamkaj dan za dnem samo stari znani obrazi, ljudje, ki so vedeli, kje, kdaj in kako jim je prijeti za to ali ono delo. Ni jim bilo treba mnogo ukazovati. Le tako zavoljo lepšega in da se ne pozabi, jim je dajal gospodar vsako jutro navodila za ves dan. Med seboj si seveda niso bili vedno prijatelji. Tudi med njimi je včasih zagospodarila hinavščina in zavist in še druge takšne lepe čednosti. Pod kožo so bili krvavi tudi oni. In marsikdaj je moral Mavrič poseči med njihove prepire. Zlasti oni, ki so bili najdlje pri hiši, so se čutili nekam vzvišeni nad mlajšimi in skoro njih nadzorniki. Toda to je bilo samo v gospodarjevo korist, ker je hotel vsled tega drug drugega prekositi. Tudi danes je šlo delo povsod naglo izpod rok, na polju, v vinogradih, v hiši in hlevih. Hitro so minevale dopoldanske ure in preden si je mogel Repič vse ogledati, je že zvonilo poldne. Ivan je hodil z njim po vseh potih. Solnce je silno pripekalo, znoj jima je curljal po obrazih in usta so se jima sušila. Delavci pa so delali dalje in se niso dosti menili za vročino, njih rjave roke, njih prepečeni obrazi in hrbti se niso več brigali za takšne malenkosti. Samo pijača je morala biti, takšna ali drugačna, da se niso posušila grla ...

Opoldne sta sedela Repič in Ivan sama pri kosilu. Nobeden ni mogel jesti s pravo slastjo, jed se je upirala in ostajala. Skoro molče sta si sedela nasproti, dokler ni Meta pospravila posode in jima prinesla običajne črne kave. Repič je prižgal smotko, Ivan je segel po cigaretah. Proti stropu so se vili sivi kolobarčki, se širili in tanjšali ter izginjali pri napol prislonjenih oknih. Okoli starinskega lestenca nad mizo so plesale kakor prah drobne mušice, po miznem prtu so že lazile prve letošnje muhe, prihajajoče iz živinskih staj.

»Že zopet je vse polno te golazni«, se je razjezil Repič. »In ti sili v lase in oči in vedno tja, kamor najmanj pričakuješ.«

»Rajši vidim ne vem kaj kakor muho«, pripomni Ivan.

»Kaj bo šele, kadar bo začelo sadje«, vzdihne Repič.

Oba sta čutila, da tak pogovor ni poseben, toda tako brez vsega se ni dalo malce posedeti in nekaj je bilo treba govoriti, da se prežene notranji nemir, ki se je obema izražal na obrazih in v vsaki kretnji. Oba sta mislila eno in isto, toda bala sta se teh lastnih skelečih misli.

»Je že tako, da ni nikjer prav«, se je oglasil čez nekoliko časa Repič. »Kako bi lahko bilo tukaj lepo! Vse je v najlepšem soglasju in redu, povsod blagostanje, pa ti pride naenkrat odnekod nekaj, česar nisi pričakoval, in te buši po glavi kakor napeta veja, ki jo je neprevidno vpognil in izpustil tvoj prijatelj, hodeč pred teboj skozi gozdno goščo.«

»Hm, ni prenerodna ta primera.«

»Primera ni prenerodna, a nerodno je, če te zadene«, se nasmehne Repič.

»Koga še ni zadelo?« meni počasi, skoro tiho Ivan.

Zopet sta umolknila.

»Mavrič sedaj že ve, pri čem da je«, si misli Repič.

»Kako se je pa tebi kaj godilo zadnje čase, Ivan?« vpraša glasno.

»Imenitno«, se nasmehne Ivan pikro, »le poglejte, kakšen korenjak sem naenkrat. Gore bi prestavljal in cigarete bi pušil.«

»Nič drugega?«

»Še marsikaj drugega ... večjega ... silnejšega ...«

Repič ga je opazoval in lahko mu je bilo pri srcu. Bil je Ivanov krstni boter, ki je poznal natančno vse njegovo dosedanje življenje. Nič ni bilo posebnega v njem, vršilo se je mirno in brez težkih dogodkov, bilo je v vsakem oziru korektno, bilo je življenje mladega, za vse lepo in dobro vnetega človeka brez velikih zahtev, življenje zdravega, normalnega človeka. In sedaj? Kaj se je zgodilo? Odkod ta izprememba? Iz današnjega razgovora se sicer ni še dalo do sedaj nič posneti, bila je morda sama šala in nagajivost ali vendar –? Hudo mu je bilo, dvomi so mu začeli vstajati v duši, hlastal je po resnici. Repič je bil izobražen mož, kolikor mu ni dala šola, mu je dala lastna pridnost in prirojena inteligenca. Njegova knjižnica se je lahko merila z vsako izmed boljših in knjige niso samo ležale na policah in niso bile samo skrbno urejene po predalih, njih ljubitelj jih je tudi pogosto jemal v roke in prebil marsikatero uro med njimi. Te knjige so pa tudi čestokrat romale k inteligentom in prijateljem po vsej okolici. Poleg tega je bil Repič tudi dober psiholog. Ali današnji slučaj mu je bil zagoneten, ni si ga mogel razjasniti Napel je vse sile, da ga reši. Toda Ivan je obrnil sedaj pogovor na druge reči, na same vsakdanjosti, na domače potrebščine in navade, na kmetiške in gospodarske zadeve. Kakor da ga ni zanimalo nikoli kaj drugega. Repič je moral za njim in je uvidel, da danes ne spravi ničesar iz njega.

»Saj ne gori voda«, si je mislil nazadnje, »že pride čas, da se izpoveš. Počakajmo!«

»Torej misliš resno, da se vživiš doma, Ivan?« je vprašal, vstajajoč od mize.

»Trden je ta moj sklep«, je odgovoril Ivan. »Blažena rodna gruda, srečen, kdor jo ima.«

»Velika resnica, Ivan! Naj ostane trden tvoj sklep«, je dejal resno Repič.

Odšla sta zopet po opravilih, toda vsak po svoji poti in vsak z drugačnimi mislimi.

II.[uredi]

Zvečer se je vrnil Mavrič.

»Nekoliko boljša je Anka, vsekakor upam, da popolnoma okreva. Mati je ostala še pri njej, dokler ne bo vse v redu«, je dejal Repiču in Ivanu, ki sta ga pričakovala.

Bil je krasen večer. Na nebu je sijal mesec, da je bila vsa okolica posrebrena. Lipa na dvorišču je v lahnem vetriču oživela in nje cvetje je zadehtelo.

»Meta!« je zaklical Mavrič, »danes bomo večerjali zunaj. Prelep je večer, da bi se pred njim zapirali. Pogrni mizo pod lipo! Pa še po Batiča naj stopi kdo, da bo deležen naših dobrot.«

Kmalu nato je bila miza pripravljena. Batič se je v neverjetno kratkem času pojavil pred njimi in veselo pozdravljal. Posedli so vsi štirje, Batič je poskrbel s svojim večnim humorjem, da je nastalo skoro veselo razpoloženje navzlic vsem današnjim neprilikam. Polne steklenice zlatega silvanca so se svetile kakor bi gorele. Batič se je nenadoma dvignil, prijel polno čašo in zapel po svoji navadi vedno mladega »starčka«. Solze so mu stopile v oči v veliki ginjenosti, ko je končaval:

»Oče nebeški, glej, še ta kozarček zdej,
hvalo bom Tebi pel jaz vekomej!«

In zvrnil je polno čašo z nenavadno spretnostjo in s tresočimi rokami. Seveda so na to krasno našo zdravico izpili tudi drugi do dna, da se ta običaj ne pozabi.

Ko se je ginjenost nekoliko polegla, je Batič zopet vstal ter končal svojo pesem z vso veliko žalostjo:

»Ti boš za vsak bokal težek odgovor dal,
pil bi ga vsak hudir, plačal nikjer ...«

Med vsemi je bil Ivan najbolj molčeč in skoro vedno zamišljen. Repič ga je opazoval in nazadnje povabil na svoj dom, rekoč:

»Takole v nedeljo popoldne, Ivan, bi bilo prav, ako prideš malce k nam. Saj že dolgo nisi bil. Marsikaj te bo zanimalo. Pa tudi vi, gospod Batič, pridite!«

Oba sta obljubila.

Pozno v noč so še sedeli skupaj. Bila je neka vez med njimi, neka skupnost, da niso mogli narazen. Sama poštenost in ljubezen je sijala iz njih oči, kakor bi bili vsi še sami otroci. Pa so se tisti večer porodili razni načrti, ki so se začeli izvrševati pozneje po potrebi in nujnosti in ki so v dobi kratkih let vso okolico gospodarstveno bistveno izpremenili in povzdignili. In to je pripomoglo tudi do višjega duševnega razvoja ljudstva.

V mesečini se je svetil sivi Čaven, v Mačjem kotu so se vžigali vremenski bliski, a v ozadju je prisluškoval očak Nanos, o čem vsem da se menijo njegovi manjši tovariši, kakšne nočne pozdrave mu pošiljajo iz nižine njive in travniki, vrtovi in vinogradi. In bleščala je njegova častitljiva pleša, kakor bi bila posuta s srebrom in svetlimi biseri ...

Kaj pa ti, Pavel nad Planino? Čudno zamišljeno zreš tja čez sivi Kras, tja dalje proti morju in doli proti jugu. Ali že sedaj slutiš, kakšni valovi bodo v bližnji bodočnosti preplavili to belo nedotaknjeno kamenje, napolnili te s slavci naseljene dole in dolinice? Že sedaj vidiš potniške vozove domačinov, napolnjene s pohištvom, premikajoče se s teh solnčnih tal bog ve kam v nove, nepoznane kraje. Vidiš solze težkega poslavljanja, slišiš vzdihe tesnih prsi, opazuješ omahovanje nog, ki se obotavljajo in nikakor ne umejo, kako da morajo zapustiti ta nekdaj njihova sveta tla, to njih s srčno krvjo porošeno last ...

***

V nedeljo popoldne je stopal Ivan proti Repičevemu posestvu in hiši, ki je bila oddaljena od njegovega doma komaj pol ure hoda. Visoko je še stalo solnce, rahel vetrič je zibal listje ob potu zasajenega sadnega drevja, ki je obrobljalo v bujnem zelenju se nahajajoče vinograde. Po očiščenem jarku je šumela bistra voda in gori proti ovinku so zablestele vitke akacije v vsej svoji pomladni krasoti, zadehtelo je njih belo cvetje, vsipalo se na mimoidočega popotnika, da je nehote dvignil prej sklonjeno glavo in začudeno zrl na vso to prelestnost domače grude.

»Kako si lepa, domačija!« je vzkliknil iz dna svojega srca. »Kakor kraljevska nevesta iz devete dežele, ki deli svoje darove vsem, ki si jih poželijo, bogatim, revnim, nizkim, visokim in betežnim. Še nikdar nisem tega občutil tako globoko kakor danes. Kje tiči vzrok? Ali je šlo v prejšnjih časih vse mimo mene, kakor mimo slepca? Ali sem bil gluh za to šelestenje, za to pripovedovanje iz sleherne bilke, za to praznično pozdravljanje od vseh strani? Ali je res prej potrebna žalost in prevara srca, da se šele potem sname mrena s tvojih oči, da izpregledajo jasno in hvaležno? O, sedaj razumem naenkrat vse, kar je bilo tako dolgo zakrito v moji notranjščini! Šele sedaj resnično vidim vso tvojo lepoto, domovina!«

V akacijah je šumelo, cvetje je duhtelo in se vsipalo na njegovo odkrito glavo, od nekod so hipoma priletele ptice, posedle po vejah in zapele. Ivan je obstal in poslušal, ni se ganil. Pokleknil bi bil, objel in poljubil vsako bil in rastlinico.

Konec ovinka je zagledal Repičevo hišo. Pospešil je korake, da popravi, kar je zamudil v svojih sanjah. Repič je stal na pragu, že od daleč je z rokami pozdravljal prihajajočega in mu stopil nasproti.

»Pozdravljen, Ivan!« je dejal. »Najprej stopi z mano na kupico vina, da se okrepčaš, a potem si ogledava moje siromaštvo vsevprek!«

Stisnila sta si roke in odšla v hišo. Že čez nekoliko hipov sta bila zopet zunaj. Najprej je vedel Repič svojega gosta v gospodarsko poslopje nasproti hiše. V spodnjem velikem prostoru so stali razni kmetiški stroji, stari, novi in najnovejši. Več je bilo med njimi takšnih, da jih Ivan dozdaj še ni poznal. Mavrič jih ni potreboval, zato jih ni imel. Ivana je vse zanimalo. Čudil se je vsem Repičevim napravam, izpraševal, semtertja kaj zabeležil in natančno ogledal. V tej kratki urici ogleda je pridobil več kakor v bogve koliko dneh zasebnega študija. Odtod sta šla v hlev. Bil je prostoren, moderno urejen, visok, svetel in čist, da se ni bala noga prestopiti praga. Povsod sveža stelja, v razpredeljenih prostorih skrbno negovana goveja živina, v posebnem oddelku štirje konji, dva težka za prevažanje tovorov in poljskih pridelkov, za delo na polju, gozdu in travnikih, dva vitkejša za nagle vožnje. Vsi štirje so se svetili, oči so bile bistre in vsaka kretnja živahna. Zadaj proti nasprotnem izhodu so bili svinjščaki. Veselje je bilo gledati te živali, videti je bilo, kako so za pravilno oskrbovanje hvaležne svojemu gospodarju, ki jih je mimogrede pogladil. Gledale so za njim, strigle z ušesi, migale z repi in veselo prhale. Za temi hlevi na ograjenem obsežnem prostoru so bili moderno urejeni in opremljeni kurniki, kjer so bile samo čistokrvne kokoši štajerske pasme, znane hvaležne jajčarice. Repič ni hotel imeti še drugih pasem, ker je težko nadzirati, da bi se preveč ne pomešale, kakor je rekel. Z vso svojo »živalsko zalogo« (kakor je imenoval svoje živalske oddelke) je bil popolnoma zadovoljen, le redkokedaj se je mednje naselila mimogrede kaka lažja bolezen. Ko je Ivanu vse to razkazoval, se je zrcalila velika zadovoljnost na njegovem obrazu in vsaka njegova kretnja je bila živahna in neprisiljena. Ivan je strmel, pri njih doma je bilo sicer tudi vse v najlepšem redu, a ni bilo tako obsežno in tudi ne tako strokovnjaško opremljeno. – Ko sta si ogledala vse to, je povabil Repič Ivana, da si ogleda še njegove vinograde. Krenila sta po poti v reber in čez nekoliko časa zavila na desno. Tu so se začenjali. Po ozkih stezah sta skoro plezala med vrstami plemenitega trsja. Trte so bile polne, grozdje je vprav cvetelo, vse naokoli se je bleščalo, da je skoro jemalo vid, vse je dehtelo in pelo. Bilo je že precej pozno, ko sta se vrnila domov k Repiču. Miza v veliki sobi je bila že pogrnjena, nasproti jima je prišla Repičeva žena Terezija in hči Tilka, čedna in vitka plavolaska, ter njegov sin Andrej, širokopleč in močan dečko, ki se je bil vrnil prošlo jesen od vojakov iz Trsta. Izza ogla se je prikazal Batič. Pozdravili so se kakor stari znanci, lahko in prisrčno. Repička jih je takoj povabila, da sedejo za mizo, in je vsakemu odkazala svoj prostor. Posedli so vsi razen nje in Tilke, ki ji je morala pomagati v kuhinji. Kmalu so bili na mizi prvi letošnji ocvrti piščanci in prva mlada solata, v brušenih steklenicah je blestel pristni silvanec kakor zadnjič pri Mavriču. In še se je marsikaj vrstilo za tem. Repička ni bila skopa, dajala je z obema rokama in je bila ponosna, ako so gosti hvalili njeno dobro kuhinjo. Za hišo so se slišali glasovi, glasni in razposajeni. Repičevi delavci in hlapec Tone so igrali na krogle kakor navadno vsako nedeljo in praznik popoldne.

»Mati«, je zaklical Repič ženi, »zanesi nekaj pijače in kruha tudi delavcem za hišo. Iz takšnih snovi so kakor mi in ne bo jim škodilo. Jutri bodo zato bolje poprijeli.«

Repička je to že vnaprej vedela in je imela steklenice na kuhinjski omari napolnjene. Takoj sta jih s Tilko odnesli in postavili na staro kamenito mizo za hišo, okoli katere so v lepih davnih časih radi posedali ob prostih urah vsi predniki in prednice rodovine Repičeve. Kmalu je tamkaj zavladalo še veselejše razpoloženje, krogle so odletale višje in nazadnje se je začula celo naša pesem, ne posebno ubrana, a zato prihajajoča neposredno iz lepe misli.

*

Solnce se je nagibalo k zatonu, vsa soba je bila prepluta z njegovimi zlatimi žarki. Počasi so se ti žarki dvigali od tal više po stenah, naenkrat se za hipec prikazali celo v kotu ob stropu, zatrepetali v zadnji pozdrav ter izginili. Šipe na oknih so pobledele, v sobi je nastal prijeten polumrak, ki je hkratu zanesel v družbo nekaj čudovito mehkega, neko pesem iz davnih, prehitro minulih časov. Vsak je bil vtopljen v svoje misli, Bog ve po katerih poljanah so se izprehajale, Bog ve po katerih temnih lesovih in logih ob žuborečih studencih in potokih so iskale lepih spominov, po katerih vrtovih, oknih in verandah davno odcvetelih cvetic. Vse je bilo tako blizu, vse tako silno daleč! Kakor začarani so sedeli vsi, puhali iz cigaret in smotk dimove oblačke proti stropu in molčali. Semtertja se je iztegnila roka po čaši, tiho in z vso veliko spoštljivostjo jo dvignila proti ustom in nagnila. Za njo druga in tretja in četrta roka ...

Tilka je hotela prinesti luč.

»Pusti«, je dejal Repič, »ni še potreba, preudobno se sedi tako. Sedaj je čas za vse kaj drugega, kajne, Ivan?«

Ivan je razumel.

»Ob takšnem-le času so nam babice pripovedovale pravljice«, je dejal. »Ogenj je umiral na ognjišču, otroci smo se tiščali v ozadju na klopi drug pri drugem in poslušali z odprtimi usti in srci. In navadno nas je noč potem zazibala v sanje, kakršne se sanjajo samo v mladih letih. Ali ne bi si tudi mi danes nekaj povedali? Vsak svojo pravljico, pol resnično, pol izmišljeno, pravljico iz lastnega življenja?«

»Prav tako«, je pritrdil Repič. »Toda začeti moraš ti, Ivan. Morda ne bo treba potem danes nam nadaljevati.«

Ivan je potegnil z roko po čelu in rekel:

»Dobro, toda moja pravljica bo popolnoma vsakdanja, ne vem, ako vas bo zanimala. Pa naj začnem!«

Govoril je tiho, skoro razločno. Videlo se je, da mu beseda noče prav iz grla, kakor bi bilo vse prisiljeno. Toda kmalu se je razvnel, okornost je izginila, vse je pričalo, da je že davno sililo na dan, kar je tako globoko ležalo v srcu:

»Ko sem dovršil domačo šolo, sem odšel na gimnazijo v Gorico, kakor vam je vsem znano. Ves vesel in ožarjen sem se poslavljal od domačih krajev, bil sem prepričan, da je bodočnost moja. Bilo je že nekaj resnega v meni, nekaj, kar je prišlo Bog ve odkod in me je spremljalo po vseh mojih potih. Najrajši sem bil sam, sam s svojimi mislimi in načrti. V Gorici sem bil pred tem samo enkrat, in sicer mimogrede, ko sva šla z materjo prvič na Sveto Goro. Bil sem star komaj šest let in le nejasni vtisi so mi ostali od te poti. Toda ko sem se na novem svojem potu vozil po tistih krajih, je vse v meni oživelo, zdelo se mi je, kakor da gledam same stare znance, ki se nisem od njih ločil nikoli. Vse vasi so mi bile znane, vsi griči in oddaleč me pozdravljajoči sivi velikani na severu. Mati me je spremljala, čudila se je mojemu spominu in opazil sem, da je bila vesela in zadovoljna. »Ali vidiš onole cerkev na levem holmu?« me je vprašala. »Te pa vem, da ne poznaš.« »Res, ne poznam«, sem odgovoril. »Vidiš, to je Gradišče in tam gori živi velik človek. Njegov glas gre sedaj po vsem Slovenskem kakor veliko razodetje.« »Oh, vem«, sem zaklical, »tam gori živi Gregorčič! Slišal sem o njem že v šoli in videl njegove pesmi pri tebi. Saj ti imaš vse.« Moja mati je bila zelo izobražena žena, mnogo je čitala, izposojevala in kupovala si je knjige, ki so ji delale družbo ob vsakem prostem trenutku, zlasti ob dolgih zimskih večerih in nedeljskih popoldnevih. Lahko rečem, da je natančno poznala vso našo tedanjo književnost in ji tudi današnja ni neznana, dasi se ne utegne vsled obilega dela več tako pečati z njo ... Tako sva se torej vozila tisti dan proti Gorici zgodaj zjutraj. Solnce je šele lezlo iznad gričev, ko sva zagledala Goriški grad. Konja sta hitreje potegnila in kmalu sva bila v mestu. Povsod je bilo živahno, šolsko leto se je začenjalo, starši in dijaki so polnili ulice. Mati me je že dopoldne vpisala v prvi gimnazijski razred. »Samo če boš napravil sprejemni izpit«, je dejala. »Kaj misliš?« »Bom ga«, sem dejal samozavestno. In res sem ga napravil. Bil sem torej že srednješolec. Stanovanje sem dobil pri neki starejši gospe, ki jo je priporočil gospod ravnatelj in kjer sta stanovala že dva slovenska in en furlanski dijak. Kmalu smo se sprijaznili in smo dobro soglašali ves čas, dokler smo bili skupaj. Ko je moja mati odšla in sem ostal sam prvič v svojem življenju v tujem mestu, me je obšlo silno domotožje. Moje misli so vhajale nazaj sem dol v naše kraje, v rodno hišo, v vse tiste kotičke in prostorčke, ki sem jih tako dobro poznal. Silno hrepenenje me je vleklo nazaj sem dol, s solzami v očeh sem taval po ulicah, po večkrat na dan zahajal na cesto, po kateri sem došel, ki se je vila proti rojstnemu kraju. Široka je bila in bela, vabila in se smejala. Zakaj ne smem nazaj? Ponoči sem hodil v sanjah po znanih potih za očetovo hišo, sem plezal po drevju, sem se kopal pod znanimi vrbami v domačem potoku. Zakaj ne smem nazaj? Ko je začela šola in začelo resno delo, se je vse to ublažilo, pomiril sem se in sčasoma tako privadil, da sem le ob nekih prilikah mislil intenzivneje na svoj dom. Izginilo pa ni nikoli, moja duša je bila slej ko prej navezana na to krpo domače grude ...

Dovršil sem gimnazijo z najboljšim uspehom, napravil maturo z odliko. Kam sedaj? Videl sem v materino srce, videl njene želje in sem razmišljal. Izpraševal sem samega sebe, kolebal med enim in drugim, dolgo nisem mogel priti do nobenega sklepa. Nazadnje sem se vendar odločil, da pojdem študirat na Dunaj na pravoslovno fakulteto. Zakaj ravno to stroko? Za bogoslovje sem uvidel, da nisem, in sicer iz več tehtnih razlogov, ki jih nočem razkladati. Za filozofijo tudi nisem imel veselja, dasi me je zelo zanimala matematična in prirodopisna veda, ki sem ji bil na gimnaziji zelo vdan. Za medicino nisem bil rojen, ali sem vsaj mislil, da nisem, ker me je razburila vsaka najmanjša rana, ki sem jo videl. Pozneje, ko sem bil že delj časa na Dunaju, sem uvidel, da sem se motil in kako napačno sem storil, da se nisem posvetil vprav temu vzvišenemu, človekoljubnemu poklicu. Poprijel sem se torej prava. In sicer iz prav prozaičnih in egoističnih razlogov. Da bi na mojem rojstnem domu gospodarili tujci, tega ne bi mogel prenesti, preveč sem ljubil ta kraj in vse, kar je okoli njega. Ako se zgodi kaj nepričakovanega, sem trdno sklenil, da opustim študije in se vrnem domov, kjer zagospodarim. In tudi mi ne bo škodilo, da sem študiral pravo, tu bom lahko praktično uporabil marsikaj tega, kar sem se naučil. Da bi le še dolgo živel moj oče! Po dovršenih študijah sem hotel prakticirati pri kakem odvetniku in si pridobiti v vsakem oziru dobro prakso. Kaj se je pa zgodilo, da sem sedaj doma, da sem prekinil svoje študije? Čisto nič nenavadnega, verujte mi! Lotilo se me je samo silno domotožje, čisto nenadno, in temu nisem mogel odoleti. In tako sem tukaj. Doma sem, poprijeti se hočem resnega dela, učiti se pri očetu in pri drugih ter potem povsod pomagati z dobrim svetom in dejanji, kjer bom videl, da je dobra volja in poštenje. In mislim, da je pri nas obojega v veliki večini, in sem prepričan, da me boste v tem pogledu vsi radi podpirali. V to ime, prosim, da trčite z menoj!«

Trčili so in izpraznili čaše do dna. Dolgo so še posedeli. Repič jih ni izpustil tako hitro. Razpoloženje je rastlo kakor na gostiji. Zunaj je sijal mesec, notri pa so postajali razgovori vedno intimnejši, medsebojno zaupanje je rastlo, dasi je bila starost različna. Začetek nadaljnjega dela je dobil novo, širšo podlago.

Tako se je z velikim uspehom predstavil Ivan sosedom že s prvim svojim nastopom.

III.[uredi]

Oče Mavrič je sedel sam v kuhinji in čakal, da se vrne sin. Matere še ni bilo doma, posli so odšli počivat. Na mizi pred njim je gorela napol zatisnjena svetilka, predmeti so se komaj razločevali. Mavrič je imel rad takšno poltemo, v njej so se mu misli lepše in bistreje razvijale. Mnogo načrtov se je porodilo ob takšnih urah. Žena ga je natančno poznala. Nikdar ga ni motila. Ko je videla, da se je vsedel v svoj kot, je pazila, da je opravljala svoja večerna opravila kolikor mogoče tiho in da mu je čimprej voščila lahko noč. Na mizo mu je položila vselej še kratek povečerek ter odšla.

Nocoj je bil Mavrič še posebno zamišljen. Vse, kar ga je te dni nenadoma doletelo, je tlelo v njem, se užigalo v plamen, polagoma se blažilo in ugašalo. Ostalo je samo to, kar je bilo vredno, da obstane, da se obdrži in razvije v cvet in sad. Mavrič je bil trden mož, ni ga tako hitro potrla slaba novica niti bridka resnica. Naj bo tema še tako črna, odnekod mora priti žarek svetlobe in jo prodreti. Nocoj so ga zlasti mučile novice iz Gorice in povratek sina. Prve si je vedel razlagati, drugi dogodek mu je bil še vedno uganka. Neka čemernost se ga je lotevala, ko ni hotelo biti sina tako dolgo, ob tako poznih urah ni bil vajen posedati. Toda nocoj je bilo treba, hotel je, da se vse kolikor mogoče hitro razčisti.

Bilo je že skoro polnoč, ko je sin vstopil in pozdravil.

»Dolgo te ni bilo«, je dejal oče. »Pa za danes bodi! Poznam Repiča, težko je priti od njega.«

»Oprostite, oče, prvi sestanek je bil in morda zato nekoliko daljši.«

Mavrič je vstal, stopil k omari, postavil čašo na mizo ter nalil.

»Drugega vem, da ti ni treba, požirek vina ti pa ne bo škodil. Sedi!«

Nastal je precej dolg molk.

»Nekoliko pozno je že, ob tej uri se nisem vajen razgovarjati. Toda potrebno je, da ti že takoj danes razložim nekatere reči, ki jih moraš vedeti, čim prej tem bolje. Doma hočeš ostati, oprijeti se hočeš kmetijstva, delati in v delu napredovati. Že vsaj tako si mi povedal, ko si prišel. Prav tako! Ako je to tvoja trdna in resnična volja, nimam ničesar proti tvojemu povratku. Postaral sem se zadnje čase precej, ne bo mi škodila pomoč, ako bo resnična in nesebična. Edini sin moj si, po vsej pravici ti bo moralo pripasti moje premoženje, kolikor ga bo še ostalo. Toda poleg tebe imam tudi še hčer Anko, tvojo sestro, omoženo Prelec v Gorici. Vse to dobro veš. Anka je dobila svoj delež že izplačan, iskati ne bi imela torej ničesar več pri hiši. Prav za prav. Toda nastale so razmere, ki dajo misliti, treba bo gledati, da se kolikor mogoče priskoči na pomoč. Vse kaže, da je Anka sedaj že izven vsake nevarnosti, hvala Bogu! V tem oziru se torej ne razburjam. Zelo hudo mi je pa, ko vidim, da so popolnoma v slabem stanju Prelčeve premoženjske zadeve. Ne more si pomagati. Ko je odprl svojo prodajalno, je vse kazalo, da se bo stvar razvila, da bodo kupčije uspevale, in imel je najboljše nade za bodočnost. Vsled tega je bržkone začel segati nekoliko previsoko, hotel je prehitro priti do večjega premoženja. Prenaglil se je, sreča se je nenadoma obrnila, vsak nadaljnji poizkus, priti zopet do nje, se je izjalovil. Poleg tega pa ni trgovec v pravem pomenu besede, premehek, prerahločuten je. Najprej je izpuhtela Ankina dota, potem je nastal dolg, ki ga je uničil. Nesmiselno bi bilo, ako bi hotel svojo trgovino v Gorici nadaljevati, zato niti ne mislim, da bi mu tam kakorkoli pomagal. Pač pa mu hočem svetovati nekaj drugega. In v tem, mislim, da boš soglašal z mano. S svojimi upniki naj se mirno poravna, ponudi naj jim toliko odstotkov, kolikor pač gre, samo, da ga puste pri miru. Kolikor bo rešil iz te polomije, toliko bo prišlo prav. Potem pa naj se preseli – semkaj k nam. Tukaj ni v okolici nobene trgovine, daleč si morajo hoditi ljudje nabavljat svoje potrebščine. Ustreženo bi bilo vsem, ako bi se v tem oziru kaj započelo. Naša hiša sicer ni bog ve kako prostorna, a z malimi stroški se da prirediti prostor za trgovino. Nekaj bi mu proti gotovi obvezi seveda pomagali še mi, pa tudi dobri nasveti ne bi mu škodovali. Anka bi lahko kar sama vodila trgovino, on bi pomagal drugod pri hiši, ali bi se pa lotil kateregakoli posla, ki ga vsaj nekoliko pozna. Ne bi ga hotel toliko podpirati, toda mati in Anka vesta in tudi drugod sem se prepričal, da po večini ni sam zakrivil svoje nesreče, zato mu je treba pomagati. Ko se vrne mati iz Gorice, se hočeva o tem posvetovati in takoj potrebno ukreniti, ako bo soglašala z mano. In mislim, da bo, prav tako kakor čitam iz tvojega obraza, da soglašaš ti.«

Ivan je pritrdil.

»Sedaj pa je čas, da greva počivat. Jutri je treba zgodaj vstati, zgodaj delavce odpraviti, da pripravijo vse za škropljenje trt. Mislim, da bo vreme za to ugodno. Sveče skoraj ne potrebuješ, mesec sije v tvojo sobo, da je svetla kakor podnevi.«

Voščila sta si lahko noč in se ločila.

*

Ivan se ni mogel še vleči. Naslonil se je na okno in zrl dolgo časa v lepo svetlo noč. Ves vrt je bil kakor začaran, čebelnjak na njem se je svetil kakor majhen gradič, oddaleč se je čulo šumenje Vipave. Ivan se ni mogel ločiti od tega razgleda, kolikor delj je slonel, toliko lepše se mu je vse videlo, toliko slajše sanje je sanjalo njegovo srce. In vse njegovo dosedanje življenje je šlo mimo njega. Bili so vmes bridki dnevi, dnevi prevare in velike tesnobe, a prešli so, ostal je nanje samo spomin, ki ga ni več vznemirjal.

Prvi časi na Dunaju so bili lepi. Posvečeni so bili resnemu učenju in vsestranskemu trudu. Ni se mu bilo treba boriti za kruhek, dovolj je dobival od doma. Delil je čestokrat s svojimi ubožnimi tovariši in jih podpiral. Ko je prišel tja gor, se ni mogel od začetka udomačiti v tem velikem mestu. Bilo mu je skoro tako kakor v onih davnih časih, ko je prišel prvič v Gorico. Pa v kratkem si je pridobil prijateljev, ki so bili že več časa tam gori, in ti so ga vzeli v svoje okrilje. Bili so iz vseh krajev naše lepe domovine, iz Primorske in Istre, iz Kranjske in Štajerske, iz Koroške in drugih obmejnih krajev. Sami idealni, za vse lepo vneti mladeniči, zroči z velikim upanjem in nadami v boljšo bodočnost tlačenega naroda. Med njimi se je udomačil, z njimi delil tugo in veselje, z njimi snoval dalekosežne načrte. Koliko se jih je medtem že uresničilo! Dunaj se mu je med temi prijatelji, med tem snovanjem in presnavljanjem priljubil, postal mu je potreben, zazdelo se mu je, da bi v nobenem drugem tujem mestu ne mogel doživljati takšnih dušnih dobrot, segajočih v bližnjo in oddaljeno bodočnost. Tako se je v najkrajšem času popolnoma udomačil. Njegovi prijatelji so se po večini kmalu razkropili, poiskali so si primernih služb v domovini in tam začeli delovati v istem smislu in po istih načrtih kakor do sedaj. Spremljal jih je blagoslov, njih nauki so obrodili sad, njih namere so se uresničile. Na njih mesto je sedaj stopil Ivan, okoli njega se je strnil ožji krog novih, mlajših in enako mislečih prijateljev. Nadaljevalo se je veliko delo, ki se nadaljuje še v današnjih dneh. Ivan je pa poznal Dunaj samo kot veliko mesto, poznal njegove okraje, ulice, javne in zasebne naprave, vse, kar je v njem lepega in vzvišenega, a niso mu bili znani kraji, kjer je vladala beda, kakršno pozna samo vsako veliko mesto. Gledal je dosedaj samo to, kar se je svetilo, kar je vedrilo in opajalo oči, kar je vleklo in klicalo k sebi iz lepote in blagostanja. Gledal je dosedaj samo vesele ljudi, poslušal samo objestne in šegajoče dovtipe lahkoživcev, ki niso nikoli okusili prevelikega ponižanja in trpljenja, ki niso poznali lakote in žeje, ki se jim ni bilo treba brigati, kaj bodo jutri oblekli in kje vzeli, da bodo plačali krojača in šiviljo. Ivan ni videl in ni vedel za kraje žalosti in obupa, za kraje nesnage in prostaških besed, za kraje beračije in velikih blodenj.

Njegove misli so naenkrat prehitele dobo enega leta in se ustavile v tihi študentovski sobi na Dunaju, kjer je svoječasno stanoval. Sedel je zvečer pri svetiljki za mizo in se pripravljal za prvi državni izpit. Kar nekdo potrka in vstopi še preden se je Ivan oglasil.

»Kaj te je prineslo, prijatelj Milost?«

Milost je bil ves zasopljen in utrujen. Kakor nezavesten je omahnil na stol, položil komolca na kolena in se sklonil ter zrl v tla. Dolgo je sedel tako in se ni ganil. Ivan ga ni nadlegoval, odmaknil je knjige od sebe in ga molče opazoval. Nazadnje se je Milost vendarle zdramil in izpregovoril:

»Niso baš prijetne okoliščine, ki so me danes privedle k tebi, Ivan. Pa saj itak veš, da te obiščem navadno samo takrat, kadar potrebujem tvoje pomoči v kateremkoli oziru. Žalostna resnica. Pomagal pa si mi vedno, meni in drugim –«

»Pusti to, Milost, povej rajši, kaj ti je na srcu, čemu bi toliko govorila?«

»Torej ... Danes popoldne me je na vseučilišču nenadoma ogovoril tovariš Polde. Nekoliko sva si bila zadnje čase navzkriž in sva se drug drugega skoro ogibala. Bilo je med nama, kakor bi si ne imela ničesar več povedati, kakor bi bila vsa nekdanja zaloga prijateljskih misli že izčrpana. Zato se mi je zdelo tembolj čudno, da je pristopil k meni in me ustavil. »Ali imaš trenotek časa zame?« je vprašal. »Ne bom te dolgo gnjavil.« Razpolagaj z mano, kam stopiva, sem mu dejal. Tukaj bržčas ni prostora za takšne razgovore, zlasti ako utegnejo biti nekoliko daljši. Stopiva morda nekoliko v kavarno. In sva šla. Sedla sva v samoten kot, kjer naju ni nihče motil. Par tovarišev nama je prikimalo v pozdrav od nasprotne stene pri oknu. Naročila sva dve črni in Polde je takoj pričel s svojim poročilom: »Tovariš Rejec ima jutri polagati drugi državni izpit. Dobil je od doma vso potrebno vsoto, ki tvori s štipendijo vred izdaten znesek. Poznaš Rejca, dober dečko je, soliden in pošten. Ali bog si ga ve kako se je zgodilo to, kar ti sedaj povem. Trčil je slučajno skupaj z nekaterimi tovariši. Med njimi je bil tudi Megla, ki ga prav dobro poznaš in ga poznamo vsi. Star študent, brez vsakega značaja, pustolovec in izkoriščevalec. Vsilil se je v družbo, ki je gledala, da bi se ga otresla kakor hitro mogoče. Pozdravili so se. Megla je poškilil na Rejca in ga hipoma premeril od glave do nog. Vidno mu je bil všeč, v svoji novi obleki in novi kravati. Gledal je, da je ostal vedno v njegovi bližini in pripovedoval mu je z veliko zgovornostjo vse velike laži, ki jih je doživel. Rejec, ki je bil do včeraj še popolnoma neizkušen, mu je do pičice vse verjel in ga je poslušal kakor svojega očeta. Tovariši, ki so takoj vedeli, kam pes taco moli, so Rejcu namigavali, češ, varuj se ga, toda on tega namigavanja v svoji poštenosti ni razumel. Razumel ga je pa Megla. Začel je zaostajati za družbo, tako da sta bila z Rejcem kmalu v precejšnji razdalji od nje. Ni se bilo sedaj Megli bati, da bi ga oni slišali. In tako se je zgodilo, da sta Rejec in Megla kmalu izginila v neki zakotni restavraciji. Sedaj zgodovina molči, ne bo mogla povedati, kaj se je godilo tam notri. Toda pozno zvečer je prišel Rejec domov v stanju, kakršnega ti ne morem popisati. Sam ni mogel hoditi, podpiral ga je tovariš Hrast, ki je trčil slučajno z njim skupaj na ulici.

Vinjen je bil do nezavesti, zmršeni so bili lasje, in obleka vsa povaljana in blatna. Ležati je moral nekje v nesnagi dolgo časa. Hrast ga je slekel in spravil v posteljo. Ni se ga upal pustiti samega, sedel je za mizo, privil luč, hotel je čakati toliko časa, da se revež prebudi in pride k zavesti. Dolga je bila noč. Rejec se ni zbudil, težko so se mu vzdigovale prsi, vzdihoval je in se v spanju obračal zdaj na to zdaj na ono stran. Včasi je zakrilil z rokami po zraku, toda roke so kmalu upadle in trudne obležale vrhu odeje. Včasi so se izvili čudno hripavi in neubrani glasovi iz napol odprtih ust in motili nočno tišino. Hrast je potrpežljivo čakal, bil je zlata duša pri vsej svoji trdi zunanjosti, ki so mu jo naprtili sivi velikani, obrobljajoči oni svetli del zemlje Goriške, ki je bila njegova domovina. Polagoma se je začelo daniti, šipe v oknu so bile rosne kakor bi se bile kopale, rdeč pramen jutranje zore se je odnekod pričaral na nasprotno steno. Hrast je odprl okno, svež jutranji zrak je dahnil v njo, ulica tam zadaj je oživela, začulo se je ropotanje vozov, priganjanje konj, za tem trdi, enakomerni koraki vojaštva, odhajajočega nekam na dnevne vaje. V tem se je Rejec prebudil. Težko so se mu odprle oči in gledal je začudeno okoli sebe. V prvem hipu ni vedel, kje da je. Tedaj je pristopil k njemu Hrast. Ustrašil se ga je. »Kaj pa ti tukaj, odkod si se vzel?« je vprašal začudeno. Hrast mu je položil roko na vroče čelo in ga pogladil. »Umiri se še nekoliko«, je dejal. »Zatisni oči, da se tvoja notranjost ublaži, potem se pomeniva vse drugo.« Stopil je zopet k oknu in razmišljal o vsem, kar je zadnje ure doživel in o čemer je razmišljal že vso noč. Vsi dogodki so se vrtili v krogu okoli njega, iz tega kroga se ni mogel izmotati. Tedaj je začul s postelje hlipanje. Rejec je jokal kakor otrok, debele solze so polzele po njegovih bledih licih. Kaj ti je, je hotel vprašati Hrast, toda tisti hip se je premislil in molčal. Soba se je hipoma napolnila s svetlobo, zdanilo se je popolnoma. Rejec se je naenkrat dvignil, potegnil z rokami preko oči in obraza in stopil s postelje. Naglo se je umil in oblekel. »Pojdiva, tovariš Hrast, tukaj je pretesno«, je dejal. »Toda čakaj, da pogledam, koliko imam denarja. Včeraj, se mi zdi, da sem nekaj zapravil po nepotrebnem, toda toliko, da plačam takso za izpit, mislim, da še imam.« Potegnil je listnico iz žepa in odprl. Kakor okamenel je obstal, oči so se mu izbulile, vsi predali so bili prazni, samo nekaj drobiža se je skrivalo v zadnjem. Hipoma se mu je vrnil spomin, včerajšnji dan se je v vsej svoji nagoti pojavil pred njim. »Propalica!« je vzkliknil v divjem obupu, »ubil si očeta in mater, nisi več vreden, da živiš!« Sesedel se je na stol in tolkel z glavo ob mizo ... Nočem popisovati nadaljnjega, sam si lahko misliš in predstavljaš, kako se je izvršila ta scena, je končal Polde.

»Sedaj si lahko predstavljaš, prijatelj Ivan, čemu sem prišel k tebi«, je dejal Milost. »Rejca je treba rešiti iz tega obupnega položaja, treba ga potegniti iz mlake, ki je v njo zabredel samo po neizkušenosti in nesreči. Priskoči mu na pomoč, prijatelj, zahvala ti ne bo izostala! Naša podporna zaloga je do malega izčrpana, za sedaj ne moremo nobenemu več pomagati. Stori to in videl boš, da si pomagal vrednemu človeku.«

Ivan ni dolgo pomišljal.

»Nimam sedaj bog ve koliko, toda nekaj se bo dobilo«, je odgovoril. »Koliko potrebuje?«

»Samo za takso k izpitu, drugo že kako poskrbimo mi.«

Ivan je odštel denar. Rejec je bil rešen.

»Hočeš kako potrdilo, Ivan?«

»Kam misliš! med tovariši ni te navade. Drug zaupamo drugemu, drug pomagamo v potrebi drugemu. Reci mu, da mu želim k izpitu obilo uspeha.«

Drugi dan je Rejec, dasi še vedno izmučen, položil izpit z najboljšim uspehom. Zvečer ni bilo nobene krokarije, kakršne so med takšnimi gospodi po prestanih izpitih navadne. Pri čaši vina so skromno praznovali ta važni dogodek samo trije: Rejec, Milost in Hrast ...

Ivan je še vedno slonel na oknu, ni se mogel ločiti od te bajne noči. Vsi dunajski dogodki so hiteli mimo njega, toda ti dogodki so se predvsem tikali drugih, sam nase ni mislil. Kje ste, stari prijatelji, ste li vsi ostali zvesti onim idealom, ki smo jih s srčno krvjo gojili v tistih nepozabnih časih?

Še dolgo je sanjal lepe sanje. Bilo je proti jutru, ko je legel k počitku.

IV.[uredi]

Drugi dan se je vrnila Mavričevka iz Gorice. Pozdravila je moža in sina ter si takoj dala opraviti v kuhinji in po shrambah.

»Prelčevi pridejo v par dneh k nam«, je rekla. »Ni mogoče drugače. Dela je dovolj pri hiši, za kruh si lahko vsak zasluži pošteno. Tam so imeli nesrečo in veliko smolo.«

»Prav tako sva danes mislila z očetom«, je dejal Ivan. »Pa ste naju vi prehiteli, mati. Zato ni treba več dolgega razgovarjanja, sprejeli jih bomo iskreno in brez vsake slabe misli ...«

Zopet je prišlo pravo življenje v hišo. Kakor oživi jutranja rosa cvetice na vrtu in travo na travniku, kakor zablesti vinograd, ko ga oblijejo jutranji solnčni žarki, tako je oživelo in vzblestelo vse v Mavričevi hiši s prihodom skrbne gospodinje. Izginila je hipoma vsa tesnoba, olajšale so se prsi, neko čudovito razpoloženje se je razlilo po vseh teh prostorih. Vsak je prijel za svoje delo z veseljem in mladeniškim navdušenjem, vse je šlo naglo in prav izpod rok. Ko sta se opoldne med odmorom tudi mati in sin razgovorila približno tako kakor oče in sin ob prihodu domov, je bilo odstranjeno vsako nesporazumljenje, je bila ustvarjena trdna podlaga za nadaljnje delo in s tem tudi za nadaljnje uspehe.

Lepi dnevi so bili tisto leto proti jeseni. Solnce je sijalo nad dolino z vso svojo veličastjo, semtertja je proti večeru ali ponoči padel pohleven dežek, grozdje se je mehčalo in pridobivalo na sladkorju, obetal se je vinski pridelek, kakršnega že dolgo ni bilo. Pri Mavričevih so bili vsi veselo razpoloženi, pozabljeno je bilo vse, kar je v zadnjem času metalo senco žalosti in skrbi na to lepo domačijo. Prelčevi so se bili takoj preselili iz Gorice tjakaj in so se kmalu vživeli v nove razmere. V malokateri hiši in družini je bilo toliko soglasja in medsebojnega pravega spoštovanja kakor v Mavričevi. In zato je moralo iti vse po sreči, se je morala kazati lepa in velika bodočnost tega posestva ...

Vse je oživelo po vinogradih, odmevalo z griča na grič, črički so prepevali svojo ubrano pesem, nebo je bilo globoko in temnomodro, trta se je košatila in ponujala svoj dozoreli plod. Začela se je trgatev. Od spodaj navzgor je šlo pri tem vinogradniku, pri drugem od zgoraj navzdol, kakršna je bila pač lega vinograda. Trgači so ukali, vsi razžarjeni in veseli, da se je razlegalo z brega v breg, pokali so možnarji, samokresi in starodavne pištole, vse zarjavele in težke, spomin na še težje čase. Ob ilovnatih potih so se polnile brente in kadi, pritrjene na vozovih, okoli njih so se sladkale ose in čebele. Pod njimi so se vile vrste ozko prepasanih mravelj, prenašajočih tovore v nanovo si napravljene šotore.

Mavričevi in Repičevi vinogradi so bili sosedje, ločila jih je samo ozka dolinica, po kateri je polzel bister potoček med raznovrstnim grmovjem. Lahko so se delavci doklicali in razgovorili, ako je bilo treba, seveda so morali pri tem precej napeti pljuča. Na obeh straneh je bila trgatev. Mavrič in Repič sta se bila dogovorila, da bosta začela s trgatvijo oba isti dan. To sta tudi storila. Prvi ponedeljek v oktobru so na vse zgodaj zaropotali vozovi, oprtali so se brentači in v naglici nabrusili krivci. Nad Nanosom se je začela kazati prva rdeča črta jutranje zarje, ko so potegnili volovi in šlo je v enakomernih korakih dalje med glasnim razgovarjanjem trgačev. Sredi poti sta soseda trčila skupaj na križpotju, Mavrič od desne, Repič od leve, točno ob uri, ki sta jo dogovorila. In šlo je dalje po isti poti do novega križišča, kjer so se začenjali vinogradi in je bilo treba zopet zaviti tem na desno, onim na levo.

Med Mavričevimi trgači so bili vsi domači razen matere Marije, ki je morala skrbeti doma, da se bo kaj skuhalo in odpeljalo proti poldnevu za pravkar odišlimi. Prav tako je bilo z Repičevimi. Tudi tam je ostala mati Terezija sama doma z dvema pomočnicama, ki bosta odnesli obed v vinograd in popoldne tudi pomagali pri trganju.

Solnce še ni bilo vzšlo, ko so se trgači porazdelili po raznih oddelkih med vrstami trt, ki jim je že nekoliko orumenelo listje rahlo vztrepetavalo v prvi jutranji jesenski sapi. Kosi in druge ptice so najprej osupnili nad tako nenadnim in obilnim obiskom gospodarjev sveta, a ko je počil prvi strel, se je dvignila jata za jato in glasno zabavljaje odplula nekam v dolino.

Opoldne po obedu, ki so ga zavžili v senci košate, že orumenele češnje, je Ivan preskočil potoček v dolini ter krenil v Repičev vinograd. Tudi tam so sedeli vsi pod drevesom, edinim mandeljnom, ki se je košatil v tej okolici. Prinesel ga je bil še Repičev praded odnekod iz Istre in ga zasadil, in drevesu se ni prav nič tožilo po starem domu, zadovoljno se je solnčilo v novi rebri, rastlo, cvetelo ter rodilo obilen sad v veselje vseh onih, ki so hodili tam mimo, in v ponos Repičeve rodovine.

Ivan se je po prvem pozdravu zleknil k sosedom v senco.

»Kako kaj pri vas, je kaj prida?« je vprašal Andrej Ivana.

»Hvala Bogu, kar pod rokami se množi, nismo pričakovali toliko«, je odgovoril Ivan. »In kakšni grozdi so to! Prej jih nisem zapazil, skrivali so se med listi. Ni jim bilo treba biti tako sramežljivim, lahko bi se bili pokazali. Pa mastno je vse, da se kar oprijemlje roke.«

»Tudi pri nas enako, lahko smo zadovoljni in hvaležni«, je dejal Andrej.

»Kaj pa vi, gospodična Tilka? gotovo ste danes že trudni. Od rane zore pa do sedaj se sklanjati in počepati med dolgimi vrstami ni nobena šala«, se je obrnil Ivan proti Andrejevi sestri.

»Šala ni, pa je veselje in zadoščenje«, mu je odgovorila. »Dal Bog, da bi tudi drugo leto bil naš trud tako poplačan kakor letos.«

»Kdor obdeluje tako kakor Repičevi in, ne zamerite, ako pohvalim tudi lastno hišo, kakor obdelujejo Mavričevi, se ni bati prevelike izgube, ako nam prizanesejo nevihte in ujme. Tisti škodljivci in zajedalci na trtah in listih se že dajo za silo ukrotiti in iztrebiti.«

Repič je bil malce zadremal, pri zadnjih Ivanovih besedah je dvignil glavo.

»Za silo, to je že res«, je dejal, »kakor vsaka reč. Kolikor boljša, toliko prej izgine, kolikor slabša, toliko je trpežnejša. Ne mislim pri tem na blago za obleke in enake stvari.«

Nasmehnil se je in se obrnil proti Ivanu. Povabil ga je bliže sebe.

»Oče mi je po poti pravil, da mu je bilo nekam čudno okoli srca, ko je snoči legel v postelj. Dolgo ni mogel zaspati, neprijetne misli so ga mučile. Pa res ni bil danes zjutraj tako svež kakor po navadi. Paziti je treba, leta prihajajo in ne prizanašajo. Nočem Te s tem niti najmanj vznemirjati, Ivan, toda vplivati moraš nanj, da se bo nekoliko manj telesno trudil, dovolj je spravil skupaj, sedaj si Ti na vrsti, da delaš.«

Govoril mu je tiho, da niso slišali drugi, zlasti ne Prelčevi. Ivan se je zdrznil. Na očetu ni do sedaj opazil nobene posebne izpremembe, bil je vedno enak, vedno resen, a hkratu dobro razpoložen. Vse je opravljal kakor vedno, pazil, da je šlo gladko povsod izpod rok, njegova vnanjščina tudi ni bila izpremenjena. In sedaj mu pripoveduje Repič takšne novice!

»Kakor povedano, Ivan, nočem Te vznemirjati, hotel sem Te samo opozoriti za vsak slučaj. Vem, da si skrben in da se izkušaš vživeti popolnoma v razmere, v katere si prišel. Toda delati moraš po gotovih, jasnih načrtih, kdor se lovi od slučaja do slučaja, je izgubljen. Kadar potrebuješ kakršnegakoli sveta, veš, kje sem, vrata so Ti vedno odprta.«

»Hvala Vam za poučne in dobrohotne besede, gospod sosed! Ne bil bi vreden Vašega zanimanja, ako jih ne bi hotel vpoštevati.«

»Prav! Zdaj pa treba, da zopet začnemo z delom, ker solnce gre svojo pot in nas ne vpraša, kaj in koliko smo izvršili. Hej, fantje, kvišku! Dekleta, na noge! Tako!«

Poslovili so se.

»Pa pridi o priliki zopet k nam, Ivan!« je dejal Repič in odšel po svoji poti s trgači.

Ivan je pristopil mimogrede k Tilki.

»Oče me je povabil, da naj pridem še kedaj k Vam. Kaj pravite Vi, ali Vam je prav?« je vprašal skoro tiho.

Tilka je zardela. Ni izpregovorila besede, toda njene oči so ga povabile in govorile več kakor najzgovornejša usta ...

Ko se je Ivan vračal, je razmišljal o vsem, kar sta danes govorila z Repičem. Vsaka njegova beseda je bila tehtna in vredna uvaževanja. Ne bo se lovil od slučaja do slučaja, njegova pot je že sedaj jasno začrtana in bo vedno jasnejša. Delo se samo ponuja, vsak kot v hiši in v gospodarskih poslopjih ga kaže, vsaka bil na polju in travnikih ga kliče, vsak trs v vinogradu ga prosi: ustavi se pri meni, da se nekoliko pogovoriva!

Med takšnimi mislimi se je najrazločneje pojavila misel na Tilko. Do sedaj se ni mnogo pečal z njo, dela je bilo preveč na vseh koncih in krajih, dolžnost ga je klicala drugam. Samo ob nedeljah in praznikih, ob onih lepih prostih urah, ko je pohajal k Repičevim in je bil v nje bližini, se je bavil z vprašanjem, ali bi ne bilo prav, ako bi se Mavričeva in Repičeva hiša združili tesneje, ako bi med njima nastala trdna vez, ki bi je ne mogla zrahljati najhujša nesreča. Danes pa je bila vsaka njegova misel pri Tilki. Hodila je zraven njega, roko v roki sta se držala, skupno sta se sklanjala k cveticam ob potu in jih trgala. Postajala sta in se razgovarjala, poslušala, kaj jima pripoveduje od tam doli razločno šumenje reke, kaj in kakšne novice jima prinaša in šepeče rahla sapa, prihajajoča od častitljevega očaka Nanosa.

Ivan se je zbudil iz svojih misli šele takrat, ko je stal pred očetom. Stresel se je, spomnil se je razgovora z Repičem. Pogledal je natančneje očetu v obraz. Ta je bil miren kakor navadno, nič na njem ni kazalo, da bi glodala katerakoli bolezen v očetovi notranjosti. Ivan se je pomiril, motil se je Repič kakor se lahko moti vsak, zlasti oni, ki ljubi in spoštuje svojega tovariša soseda in mu želi vedno vse najboljše. Oče bo živel še dolgo, mora živeti in mora videti vso srečo njegovo sredi družinice, ki bo vzrastla v domači hiši, kjer bosta delala in se trudila on, Ivan in njegova žena Tilka.

Visoko na vrhu vinograda sta stala. Solnce ju je obsevalo, nista se branila njegovih še vedno vročih žarkov, vsa srečna sta se v duhu klanjala njih oživljajoči dobroti.

»Iz sosedovega vinograda prihajaš. Kako se počutijo tamkaj?«

»Hvala, oče, vse gre prav v vsakem oziru. Vsi so zadovoljni.«

Za hipec je nastal molk. Ivana je tiščalo v prsih, moralo je takoj na dan. Vse je bilo odvisno od tega trenutka. Dasi je vedel, da bo vse prav, je vendar komaj čakal, da sliši očetovo pritrdilo.

»Čujte, oče«, je dejal hitro in s tresočim glasom. »Ne bom vas mučil dolgo, samo nekoliko besed. Spoznal sem sosedovo Tilko do dna. Pri naši hiši bo tudi potrebna še ena –«

»Dobro«, ga je prekinil oče. »Vem, kaj te teži, kaj hočeš še povedati. Nimam nič proti temu, vidi se mi, da si prav izbral. Tilka bo dobra in modra gospodinja, z materjo se bosta razumeli. Kedaj da vse to opravimo, se pomenimo doma vsi skupaj.«

»Hvala vam, oče!«

Krenila sta med trgače in pomagala zdaj tu zdaj tam, do poznega večera. Na nebu je plul že sanjavi mesec, ko so ropotale in škripale polne brente na vozu, ko so ukali trgači po poti domov in prepevala dekleta za njimi.

Med Mavričevimi in Repičevimi je bilo glede Tilkine poroke kmalu vse dogovorjeno. Ker je jeseni preobilo dela in ker je bilo le še malo časa do adventa, so sklenili, da bodo obhajali ta slovesni in za vse življenje odločilni dan v januarju prihodnjega leta. Do tistikrat se lahko še vse dobro premisli in se lahko ukrene vse potrebno, da se bo izvršil ta prevrat v obojestransko zadovoljnost in ne bo imel nobeden drugemu očitati, da se je prenaglil.

V tej dobi je postal Tilkin brat Andrej nenadoma zelo molčeč. Tudi prej ni mnogo govoril, bil je za svoja leta zelo resen mladenič, a večkrat se je glasila njegova pesem pri najtežjem delu, da je bodrila tudi druge delavce k vztrajnejšemu in veselejšemu gibanju. Sedaj je pa hodil zamišljen po svojih opravilih in se je čestokrat zamaknil v samega sebe, da drugih niti ni opazil. Kaj je bilo vzrok tej nenadni in nenavadni izpremembi?

»Kaj ti je, da si zadnje čase tako otožen?« ga je nekega dne nenadoma vprašal oče.

Andrej se je zdrznil. Ako bi ga bil vprašal to kdo drugi, bodisi kdorkoli, bi mu bil obrnil hrbet in odšel. Toda vprašal ga je oče, katerega je spoštoval in ljubil. Njemu je bilo treba nekaj odgovoriti.

»Prav za prav mi ni nič, oče«, je dejal. »Pa me vendar marsikaj skrbi. Tilka pojde od hiše, mati ostane sama. Preveč dela bo imela in ne bilo bi prav, ako bi jo delo dobesedno ubilo. K hiši mora priti torej nova ženska moč, ako hočemo, da pojde še nadalje tako, kakor je šlo do zdaj. Kako tukaj pomagati? Razmišljal sem na vse strani, pa nisem prišel do nobenega zaključka. Šele pred nekoliko dnevi me je spravil naš hlapec na novo misel, ki mi do tistikrat še ni rojila po glavi. Oženiti se bo treba. Andrej, mi je dejal, ne pojde drugače. Mati se stara, tudi oče je že potreben počitka, treba je gledati, da ostane hiša, kakršna je bila in je še zdaj. Poglej se malce naokoli, nikjer se ti ni bati, da te odženejo. Od tistikrat sem nemiren in počasi sem uvidel, da mi je hlapec prav svetoval. Kaj pravite k temu, oče?«

»Pravim, da bi ti bil tudi jaz tako svetoval kakor hlapec, ako bi me bil vprašal«, je odgovoril oče. »Sedaj vem torej, kakšne so tvoje skrbi. Dostikrat sem ti hotel že o tem govoriti, pa sem odlašal. Sedaj, ko me vprašaš sam, izjavljam, da ti ne bom delal nobenih ovir. Samo pošteno žensko pripelji k hiši, da se ohrani mir in red. Ali si že kaj mislil o tem, kje bi povprašal?«

Andrej je zardel.

»Sem«, je dejal, »in mislim, da ne boste imeli ničesar proti temu. Gostilničar Muhič iz Sežane ima hčer Milko, ki bi se morda ne branila preseliti semkaj. Spominjate se Muhiča gotovo, ko je bil zadnjič tukaj zaradi vina in ste ga vi peljali k Mavriču, ker mu niste mogli postreči z lastnim pridelkom. Pa tudi dom njegov poznate, saj ste hodili tam mimo v Trst, in poznam ga tudi jaz, ker sem hodil večkrat z vami. Takrat sem Milko spoznal in videl sem, da je izobražena in delavna. Kolikor sem govoril z njo do sedaj, mislim, da bi me ne zavrnila.«

Repič je nekoliko razmišljal, a izraz njegovega obraza je pričal, da odobruje sklep svojega sina.

»Dobro«, je dejal, »konec tedna pojdi tja gor, da se prepričaš, česa se ti je nadejati. Ako pojde prav, se odpraviva začetkom drugega tedna skupaj tja.«

Pustil je sina samega in odšel po svojih opravilih.

V soboto zvečer se je Andrej odpravil v Sežano. Dodobra je osnažil koleselj, očistil konja ter vpregel. Kmalu je bil na glavni cesti, ki se je hitro odlegala pod čilimi konjskimi kopiti. Že v nedeljo pozno zvečer se je vrnil.

»No?« je vprašal oče, ki ga je čakal.

»Vse prav, oče, kakor sem vam pravil.«

Repič je pokimal.

»Dobro, v sredo pojdeva tja, da se stvar preveč ne zavleče. Edino prav bi bilo, ako bi se dalo urediti tako, da bi bili Tilkina in tvoja poroka na en dan.«

V sredo sta se oče in sin skupaj odpeljala v Sežano. Bil je lep zimski dan. Ob cesti so bile mlake vse zamrzle, po ledu so plesali solnčni žarki, vse se je svetilo kakor bi bilo obdano od samih brušenih zrcal. Na svetlomodrem nebu je sijalo solnce kakor ob največjem poletnem dnevu. Konja sta veselo prhala, obcestni kamni so ostajali drug za drugim za vozom, ki se je udobno zibal na novih zmeteh.

»Lep dan sva zajela, hvala Bogu«, je dejal Repič, ko sta zavila vkreber med ovinke. »Dobro znamenje. Ako se ne motim, se bo ta dan prav tako lepo končal kakor se je začel.«

Opoldne sta bila že na Muhičevem dvorišču. Hlapec je spravil konja v hlev in porinil voz pod široko lopo. Nasproti jima je prišel Muhič vedrega obraza in s smehljajem okoli usten.

»Dobrodošla v naši hiši«, je pozdravil, »naj ji prinese srečo vajin prihod!«

Na hišnem pragu je že čakala tudi Muhičevka in jima podala roko, neprisiljeno in prisrčno.

»Milka je v kuhinji, stopite v sobo, prosim«, je dejala prijazno, »takoj bo obed gotov, vem, da ste že potrebni, pot je dolga in mraz vzbuja še poseben tek.«

Lep je bil tisti popoldan pri Muhičevih, lep je bil večer in prehitro je nastopila noč. Repič je silil na odhod, toda Muhič je odločno izjavil:

»Nocoj ne pojde nihče od nas.«

In res ni šel. Šele drugo jutro po skrbno pripravljenem zajtrku je zopet oddrdral Repičev voz z dvorišča. Muhič, njegova žena in Milka so mahali z robci za njim, dokler ni izginil za prvim ovinkom. Ločili so se bili in poslovili zadovoljni in z veselimi obrazi. Vse so bili dogovorili, Andrej in Milka sta bila zaročena, poroka bo skupna s Tilkino in Ivanovo.

V.[uredi]

Pri Mavriču je začelo zopet novo delo. Prelec je imel vse potrebne listine v rokah, da sme odpreti trgovino v Mavričevi hiši. Treba je bilo pripraviti zanjo primerne prostore in jih urediti. Velika soba tik ob vhodu je bila v to svrho odločena, manjša v ozadju za pisarno. Iz te sobe so napravili nov izhod naravnost na dvorišče, da ni bilo treba hoditi skozi vežo. Opravo, kolikor je ni prinesel Prelec s seboj in je bila nujno potrebna, je izdelal mizar v trgu. Tako je bilo vse v najkrajšem času popolnoma opremljeno. Da so bile tudi zaloge že doma, je preskrbel Mavrič s svojimi zvezami v Gorici.

Kmalu se je izkazalo, kako potrebna je bila trgovina v tem kraju. Komaj je bilo razglašeno, da je otvorjena, že so prihajali ljudje od blizu in daleč in si tamkaj nabavljali vsega, kar so morali prej tako daleč iskati in pri tem poleg drugega zapravljati tudi toliko dragoceni čas. Zlasti ob sobotah in nedeljah pred in po maši je bila trgovina natlačeno polna, da so morali nekateri precej dolgo čakati, da so prišli na vrsto. Posle v njej je opravljala večinoma Anka sama, v nujnih primerih je pomagal nje mož. Vse pa je nadziral Mavrič sam in svetoval, kjerkoli je bilo treba. V kratkem si je Prelec opomogel, izginile so prejšnje tako mučne skrbi, dolgovi so bili plačani, olajšale so se tako dolgo težke misli.

Tako je v vednem delu mineval dan za dnevom, drugi podoben drugemu. Zgodaj zjutraj so že gorele luči pri Mavriču, pozno zvečer so ugašale. Samo v hlevu pri živini je brlela svetiljka vso noč. Ivan je vsak večer bil zadnji pri živini, prav tako vsako jutro prvi, da se je prepričal, ako je vse v redu. In bilo je navadno vse v najlepšem redu razen malenkosti, ki se včasi niso mogle kar mimogrede odpraviti.

Bližali so se božični prazniki. Vreme se je nekoliko omehčalo, vse je kazalo, da se bodo hribi pobelili in bo v dolini deževalo. Dnevi so bili komaj ped dolgi, neprijazni in megleni. Nikamor ni bilo razgleda, človeka je tlačilo in zeblo v dušo. Po ognjiščih je vse dneve gorel ogenj, z njim je prihajalo v hiše vsaj nekoliko življenja. Ljudje so zahrepeneli po solncu, gledali so v njega kakor v odrešenika, ako se je semtertja pretrgala megla in je pokazalo svoje jasno lice.

Na sveti večer gori v vsaki hiši luč vso noč. Tako je bilo tudi pri Mavriču in Repiču. Ta večer je ostala vsaka družina sama zase doma. Od vseh strani so se oglašali zvonovi, božični zvonovi, ki ta večer vse drugače zvonijo kakor ob drugih dneh, ki nocoj pripovedujejo najlepše pravljice iz daljnih jutrovih dežel.

Pri Repiču so pravkar opravili hišni blagoslov, povsod je dišalo po kadilu, ki ga je prižigal in nosil oče Repič med glasno molitvijo po vseh prostorih svoje hiše in stranskih poslopij. Zapahnili so duri in so posedli v družinski sobi okoli velike mize, vsi skupaj, kolikor jih je bilo pri hiši. Ta večer je bila za vse enaka pravica, ki se je delila brez vsake stranske misli, iz globoke vernosti in človečanstva. Sredi sobe je stalo vse okrašeno in razsvetljeno božično drevo, ki ga je bil prinesel iz gozda Andrej in ga sam tudi okrasil v spomin na davno minule čase blažene mladosti. V peči je veselo prasketal ogenj, po sobi se je razširjala prijetna toplota. Pred vsakim gostom je stalo božično darilo, ki ga je Mati Repička izbrala po okusu onega, ki mu je bilo namenjeno. Dobro je poznala potrebe in želje vsakega posebe. Razen Repiča so bili nocoj namenjeni vsi k polnočnici v dobro uro oddaljeno cerkev. Tudi mati Repička je bila namenjena tja.

»Danes še lahko grem«, je dejala, ko so ji prigovarjali, da naj ostane doma, ker je trudna od dela, »Bog vé, ali mi bo prihodnje leto še mogoče.«

Komaj je to izgovorila, so se začule na dvorišču težke stopinje. Nekdo je trdo potrkal na vrata.

Ko so mu odprli, so videli, da je bil došlec Lipe, hlapec Mavričev.

»Kaj Te nosi ob tej uri k nam, Lipe?« je vprašal Repič.

»Nič dobrega, sosed Repič, žal da ne«, je odgovoril Lipe. »Ko smo odmolili in kakor običajno ta večer še nekoliko posedeli, da pričakamo polnočnico, je postalo očetu nenadoma slabo. Ko je hotel urezati kruh, ni mogel dvigniti desnice in je hkratu začutil, da mu je otrpnila vsa desna stran. Lahko si mislite, kakšna zmešnjava je nastala. Nobeden ni vedel, kaj bi bilo najprej ukreniti. Ivan se je prvi zavedel. Dvignili so bolnika in ga položili v postelj. Pri njem je ostala mati, da ga ne bi nihče motil in vznemirjal, a drugi so morali iti v kuhinjo. Ivan je takoj napregel in se peljal v trg po zdravnika. Ali ga nocoj pripelje, je vprašanje. Mene pa je poslal do vas s prošnjo, da bi oče Repič morda prišel k njim in pomagal materi ter sploh svetoval kaj je storiti.«

Repič se je takoj odpravil z Lipetom, mati Terezija pa je zaradi tega morala ostati doma.

»Torej tudi letos ni mogoče«, je vzdihnila. »Kaj prihaja tako nenadoma na nas? Do sedaj je bilo naše nebo vedno vedro, a sedaj, ko je vse kazalo, da nam ostane še vedno tako milo, so ga začeli preprezati temni oblaki. Kaj bo iz tega?«

Odložila je praznično obleko in prisedla k drugim. Prejšnje praznično razpoloženje je naenkrat minilo, vsi so umolknili in se vdajali vsak svojim mislim. Tilka se je oddaljila za nekoliko časa v sosednjo sobo. Ni mogla zadrževati solz. Tako hudo ji ni bilo še pri srcu, odkar se je zavedala. Naslonila se je na okno in zrla v temno noč. Nje misli so bile pri Ivanu. Kako mora biti hudo šele njemu, ki je tako mehkega srca, ki tako vdano ljubi svojega očeta. Kje je že sedaj? Ali bo kmalu v trgu, ali dobi zdravnika? Ali bo mogel zdravnik kaj pomagati? Ako se je že morala zgoditi ta nesreča, zakaj se je zgodila vprav sedaj, ko se ni nihče nadejal, ko je vsak zrl pred seboj samo belo cesto, samo cvetje, ko je bilo slišati od vseh strani samo veselo petje. Na en mah je bilo vse uničeno, srečna bodočnost, ki je bila že pred vrati, se je oddaljila in izgubila Bog ve kam. Ali se vrne še kdaj? Morda bo pa vendar bolje, morda Mavrič še ozdravi, morda ni tako hudo. V prvem trenutku se človek prestraši, zastanejo mu misli, a potem se vse poleže, se vse ublaži.

Tako je razmišljala Tilka, skušala potolažiti in umiriti svojo notranjost. Nič bolje se tisti večer ni godilo Andreju. Tudi on ni mogel ostati na enem mestu, vsak hip se je dvignil in krenil nekam iz hiše in stikal Bog ve kod na okoli. Njegove misli so bile daleč za griči in dolinami, so iskale utehe in opore. Zakaj je moralo to priti že sedaj? Enkrat mora priti vsak na vrsto, toda da je bil med njimi, ki je prišel prvi na njo, vprav Mavrič, kje je bilo to zapisano? Saj on sam, Andrej, ni tako hudo prizadet pri vsej nesreči, a prizadeta je tembolj Tilka in vsi drugi, ki jih ljubi ...

Od povsod so se glasili božični zvonovi, po potih, ki so jih razsvetljevale bakle v rekah posameznikov, so stopale gruče ljudi k polnočnici. Tačas je vozil Ivan trškega zdravnika k očetu. Dobil ga je doma sredi svoje družine v najlepšem razpoloženju. Težko je bilo sedaj ta topli in prijetni prostor zapustiti, dvakrat težko prav ta večer. Toda mož se ni obotavljal, nikdar in v nobenem primeru se ni odtegoval svojim dolžnostim. Hitro se je poslovil od doma in stopil z Ivanom na voz. Že davno je bila polnočnica minila, ko sta dospela do Mavričeve hiše. Zdravnik ga je takoj pregledal in natančno preiskal. Položil mu je nazadnje roko na čelo in dejal:

»Samo mir in nič drugega, gospod Mavrič. Upajmo, da bo še vse dobro. Jutri vas zopet obiščem, pošljite takoj popoldne Lipeta z vozom, da se ne bo vedno trudil gospod sin, ki je bolj potreben doma.«

Ko se je zunaj poslavljal od drugih domačih, je rekel materi Mariji:

»Ni neposredne nevarnosti, vse utegne biti bolje in tudi upam, da bo. Toda moja dolžnost je, da vas vendar opozorim za vsak primer, ako bi se utegnilo nenadoma poslabšati. Sosed Repič, s katerim sta si dobra prijatelja, naj ga pripravi do tega, da uredi vse svoje zadeve po lastni volji. Mož je pameten in pravičen, ne bo se branil.«

»Ne bo ga treba pregovarjati, gospod zdravnik«, mu je odgovorila. »Poznam svojega moža popolnoma, izvršil bo vse sam iz lastnega nagiba. Hvala vam torej za prijazno opozorilo.«

Ko je zdravnik dal vsa potrebna navodila, kako ravnati z bolnikom, in se je poslovil, je stopil k očetovi postelji Ivan.

»Kako je, oče?«

Mavrič se je skušal nasmehniti in je dejal:

»Upajmo, sin! Da nas pa kaj ne prehiti in da se drugod brez potrebe ne zavleče, se moramo še marsikaj natančno pogovoriti. Jutri, ko prideš iz cerkve, se oglasi takoj pri meni. Sedaj pa je tudi tebi treba, da se odpočiješ. Sladko spavaj!«

Podal je Ivanu roko, levico, ki je bila še čila in trdna.

»Lahko noč, oče!«

Ko se je poslovil Ivan, je prispel Repič z Lipetom in takoj ga je peljala Ivanova mati k očetu, ki je izrecno zahteval, da ga pusti do njega, kakor hitro pride.

»Hvala ti, da si prišel, sosed! Težko sem te sicer nadlegoval sredi noči in zlasti to noč, ko je vsak najrajši doma v krogu svoje družine. Toda, oprosti, nujnost je tako zahtevala. Ne verujem nobenemu, ako me tolaži, da bo bolje. Sam čutim, da se bliža konec, naj govorijo drugi kakor hočejo. Razmere moje in tvoje družine so takšne, da ne smemo odlašati. Mislil sem torej takole: Ako jaz umrem v najkrajšem času, to se pravi pred poroko svojega sina s tvojo hčerjo in pred poroko tvojega sina z Muhičevo, tedaj bi bilo vse narobe in bi se tako zavleklo, da bi ne bilo nikjer prave koristi. Zato sem sklenil, da ti predlagam, naj se izvrše poroke nemudoma. Izvrše naj se še začetkom januarja, da ne bo prepozno. Preskrbiva midva cerkveno dovoljenje in vse drugo, kar je potrebno, pride naj notar, da napravimo vse pismeno in zakonu odgovarjajoče.«

»Tako sem mislil tudi jaz, sosed. Hotel sem prav o tem s teboj govoriti, vzel si mi besedo iz ust. Prepusti meni, da spravim zadevo v red, v kratkem se bo vse izvršilo.«

Razgovarjala sta se dalje in preden je vabilo v cerkev na sveti dan zjutraj, je bilo že vse dogovorjeno.

Ko se je zjutraj zglasil Ivan pri očetu, mu je ta dejal:

»Spojili sta se za vse čase hiši Mavričeva in Repičeva. Vse sva s sosedom dogovorila. Ti zagospodariš tukaj in poleg tebe tvoja družica Tilka. Pri Repiču zagospodari Andrej in poleg njega družica Milka iz Sežane. Takoj po praznikih uredimo vse potrebno. Daj Bog obilo sreče in blagoslova! To naj bo prvo voščilo za praznike vsem skupaj.«

Ivanu so stopile solze v oči.

»Ne mislimo še na to, oče! Ozdraveli boste in še gospodarili sami. Jaz in drugi vam bomo samo pomagali in vse pojde prav, kakor doslej ...«

Lep je bil tisti Sveti dan, zadnji v Mavričevem življenju. Neka sveta tišina je vladala ves čas po vseh prostorih, vrata so se odpirala in zapirala natiho, po hodnikih in sobah ni bilo čuti težke stopinje, še celo živina v hlevih se ni oglašala.

Popoldne je prišel zopet zdravnik.

»Ne bo me več treba tukaj tako hitro«, je dejal pri slovesu. »Vse gre bolje, nego sem mislil. Kakor sem rekel včeraj, tako pravim tudi danes: mir in nič drugega!«

Popoldne je Mavrič nekoliko zaspal. Vsi so se natihoma odpravili iz sobe, da ne bi ga budili. Bili so zbrani tamkaj razen domačih tudi vsi Repičevi in ni izostal niti učitelj Batič poleg nekaterih oddaljenejših sosedov, ki so Mavriča čislali in prihiteli k njemu, ko se je raznesla žalostna vest. Pa tudi Muhič je prišel s hčerjo iz Sežane. Ko nista našla ob svojem prihodu pri Repiču nobenega doma, sta se odpravila k Mavriču. Že dolgo ni videla Mavričeva hiša toliko gostov. Vsi so čudovito oživeli, ko so videli, da gre Mavriču na bolje. –

VI.[uredi]

»Jutri greva v trg, Lipe«, je dejal nekega večera Ivan hlapcu. »Tudi Prelec pojde z nama.«

»Na semenj?« je vprašal ta.

»Uganil si, na semenj. Dobro nakrmi in osnaži oba vola, da ju odženeš na vse zgodaj od tod. Prodala ju bova. Namesto njiju kupim konja, ki ga bolj potrebujem. Pripeljem se za teboj kmalu in se dobiva na živinskem sejmišču. Ako prodata s Prelcem, še preden pridem jaz, je tudi prav. Ceno veš, izpod nje niti vinarja!«

Lipe je prikimal in odšel zamišljen k živini. Majal je z glavo, ni mogel razumeti, čemu gospodar prodaja živino, ki jo bo v kratkem nujno rabil in pa ko ima vsega dovolj. Pa tako lepo žival oddajati od hiše! Pristopil je k voloma in ju začel takoj čistiti z vso spretnostjo, ki jo je pridobil tekom dolgih let svojega hlapčevanja.

»Torej od hiše pojdeta, volička?« jima je govoril in ju gladil. »Kaj sta naredila, da vaju gospodar več ne mara? Ej, nekaj ni prav pri nas! Lipe ni tako neumen, marsikaj se je in se bo še spremenilo pri hiši, to vidi. Mnogo je drugače, odkar je prišel mladi domov. Pa saj sem mu sam nekaj svetoval, vidi se, da upošteva. Dober človek je, za nekatere reči tudi pameten, pa –«

Misli so se mu zmedle, a roke so toliko bolj hitele in dovršile, kar bi imelo biti dovršeno šele jutri zjutraj pred odhodom. Živali sta se svetili in veselo prhali. Drugi dan še pred solnčnim vzhodom sta za vselej zapustili Mavričev hlev.

Z Lipetom je odšel tudi Prelec, da bi kaj pomagal, ako bo treba. Pa tudi nekaj je moral nakupiti zase in ženo, da ne bo za vsako malenkost nadlegoval Mavričevih. Lahko bi se bil peljal pozneje z Ivanom, pa je odklonil, češ, da je ob takšnem vremenu lepše hoditi in tudi noge ne otrpnejo kakor na vozu.

Krasno zimsko jutro je bilo. Nad Nanosom je nebo rdelo, bližal se je solnčni vzhod, nikjer ni bilo najmanjšega oblačka. Toda bilo je mrzlo, da je rezalo v obraz in ušesa. Pot se je le počasi odlegala, žival ni hodila enakomerno. Bila je spočita, zaganjala se je včasi s poti na travnike in senožeti, pomulila nekoliko rjave trave in zdirjala. Lipe in Prelec sta imela dovolj opraviti, da sta jo držala na vajetih.

S poti so prišli na cesto, ki se vije od Slapa proti trgu. Tu je bilo že lažje in je šlo hitreje. Oddaleč se je že videl visoki zvonik trške cerkve, izpod Nanosa se je svetila cerkvica svetega Miklavža. Prišli so na most, ki vodi čez Močilnik. Voda je bila majhna, do polovice zamrzla.

»Tu si poglejte malo natančneje ta mostič«, je opozoril Lipe Prelca, ko sta bila na njem. »Da ne pojdete mimo kar tako kakor jih gre ne vem koliko na dan. Saj ni nič posebnega, pa je vendar nekaj.«

Lipe se je držal modro, kakor bi bil vprav napravil profesorske izpite iz zgodovine in podobnih vednosti. Naslonil se je na most in kazal s prstom na neki napis na nasprotni strani.

»Čitajte!« je velel Prelcu, »pa na glas, da se ne zmotite.«

Prelec se je ozrl na pokazano mesto in čital:

Imeniten mojster Anton Trost
je sturu ta trden most
s pomočjo grofa Tadeja Lanthierja
žiher vsak čez ta most dirja.

»Imenitno«, je dejal Prelec. »Kolikokrat sem že hodil tod čez, pa še nikdar nisem tega napisa opazil.«

»Je že tako«, je menil Lipe. »Kar nam je pred nosom, ne vidimo nikdar, rajši bulimo v daljave in iščemo, česar nikoli ne najdemo.«

»Ti si rojen modrijan, Lipe. Kdo bi si mislil, da imamo pri Mavriču tako velikega moža!«

Med tem je živina stikala ob straneh za hrano. Spravila sta jo zopet na cesto in nadaljevala svojo pot. Od vseh strani so prihajali ljudje in živina, cesta je bila vsa živa in glasna. Že na vse zgodaj se je trg napolnil množica se je prerivala med prodajalnimi šotori, ki so jih bili postavili iz večine že prejšnji večer. Povsod se je kupovalo in barantalo med glasnim vikom in krikom.

Prelec in Lipe sta imela danes srečo. Prodala sta vola po zelo ugodni ceni že takoj zjutraj, še preden je prispel Ivan. Prelec je spravil denar, da ga odda Ivanu takoj, ko pride. Stopila sta potem v bližnjo gostilno na zajutrek in krenila nato zopet na sejmišče, da počakata Ivana.

Med tem je množica še narastla, da je bilo težko priti do posameznih šotorov. Prelec se je prerival od enega do drugega in v kratkem nakupil, kar je potreboval. Spravil je pri hlapcu v gostilni, kjer se je imel ustaviti Ivan. Nato sta se z Lipetom zopet pomešala med množico in opazovala, kako se sklepajo kupčije.

Ivan je prišel v trg kasneje kakor je nameraval.

Na sejmišču je trčil skupaj z Lipetom in Prelcem.

»Vse je že opravljeno«, je poročal Lipe. »Šlo je gladko in po vaši želji, denar je že v žepu in ga bo takoj izročil Prelec, ako stopimo malce v kako bližnjo vežo.«

Komaj je Lipe to izgovoril, je nastal na trgu še silnejši hrušč. Začuli so se glasovi: »Držite ga, lopova, okradel me je!«

Pristopili so orožniki in izpraševali.

»Kdo je bil? Na katero stran je krenil? Kakšen je bil, kako je bil oblečen?«

Med tem je imel tat dovolj časa, da je izginil na varno.

Ivan je krenil s Prelcem čez trg v prvo vežo. Prelec je segel v žep pod telovnik, kamor je bil spravil listnico z denarjem. Toda tamkaj ni bilo ničesar, zastonj je tipala roka. Okamenel in prebledel je.

»Izgubil sem, ali pa sem okraden tudi jaz«, je zahropel in se začel tresti po vsem životu.

»Morda si spravil drugam, poglej«, je dejal Ivan prestrašen in začel otipavati in preiskovati svaka po vsem životu.

Zaman. Listnice ni bilo nikjer. Kako se je to zgodilo? Prelec ni čutil, da bi mu bil kdo segel v žep ali nedrije. In vendar ni denarja nikjer.

Kaj storiti? Tako naenkrat izgubiti tako veliko vsoto, ni bila šala. Njemu je bil denar izročen, on je odgovoren zanj, on ga mora vrniti.

Poiskali so orožnike in jim ovadili, kar se je zgodilo.

»Lopov ni sam, gotovo jih je več«, je dejal starejši orožnik. »Priklatili so se čez mejo in težko jih bo izslediti, ker so podobni drug drugemu. Mi hočemo storiti vse, kar je mogoče, gospodje, toda mnogo upanja nimamo na uspeh.«

Začeli so iskati po sejmišču, po gostilnah in celo po nekaterih privatnih hišah, pa vse zastonj. Prijeli so par sumljivih oseb, pa pri nobenem niso našli ničesar. Morali so jih izpustiti, pravi storilec je odnesel pete.

»Bog varuj, da bi to povedali očetu«, je dejal Ivan, ko so se popoldne vračali proti domu. »Tega ne bi tako lahko prenesel. Toda, kako vse zakriti? Denar moramo prinesti domov, oče ga nujno potrebuje. In tudi konja treba čimprej kupiti.«

»Zaradi tega bodi brez skrbi, Ivan«, je dejal Prelec. »Kakor sem ti že prej povedal, je to sedaj moja zadeva. Takoj, ko pridemo domov, stopiš z menoj v sobo, da opraviva ta posel ...«

»Ali niste kupili konja?« je vprašal Mavrič, ko mu je Ivan izročil denar, ki ga je dal Prelec.

»Na vsem trgu ni bilo za nas primerne živali, oče. Pogledati hočem v Gorico, morda dobim tam kaj boljšega na prihodnjem živinskem sejmu.«

Mavrič je bil s to izjavo zadovoljen in ni vpraševal dalje. Ivanu, Prelcu in celo Lipetu pa ni bilo baš lahko pri srcu, ko so nocoj nekam pozno legli počivat.

*

Dogodek na sejmišču je močno vplival na medsebojno razmerje v Mavričevi hiši. Ivan je začel razmišljati, ali je bilo res prav, da niso očetu povedali resnice, ali je bilo res prav, da je Prelec dal denar iz svojega in se s tem občutno oškodoval. Ali bi ne bilo mnogo pravičneje, ako bi trpeli polovico Mavričevi in polovico Prelčevi? Omenil je to Prelcu. Toda ta ga je zavrnil izlepa, češ, da je zadeva popolnoma v redu in ni treba, da bi več mislil na neprijetnosti, ki so jih brez njih krivde doletele. Trgovina gre dobro, samo še nekoliko bolj bo treba gibati, pa bo vse poravnano in nadomeščeno. Ivan se je zadovoljil z odgovorom, toda hkratu se je začel Prelca nekako izogibati, šel mu je s pota, ako sta se imela prevečkrat srečati. Bolelo ga je, iz Prelčevih oči je čital neko nesoglasje v njegovi notranjščini. Videlo se mu je, da to nesoglasje celo od dne do dne raste in se poglablja. Med Prelca in njega samega se je nenadoma prikradlo nekaj temnega in nerazumljivega. To sta opazili tudi mati in Anka, bilo jima je nerazumljivo, a zastonj sta ugibali o vzroku.

Med tem pa so se vršile priprave za poroko, hiteti je bilo treba, tisti predpust je bil zelo kratek. Vse je bilo dogovorjeno, notarski pismi izgotovljeni, cerkveni oklici izvršeni. Mavrič je medtem toliko okreval, da je sam šel v Gorico, kjer je nakupil pri znani pošteni tvrdki vso opravo za Ivana in po Repičevem naročilu tudi za Tilko in Andreja. Za Milko je med tem vse to opravil Muhič sam v Trstu. Poroki sta se imeli vršiti za Ivana in Tilko v domači župnijski cerkvi, za Andreja in Milko pa v Sežani, obe na isti dan. Tako se je tudi zgodilo. Gostija se je vršila skupno pri Mavriču po starih šegah in navadah vso noč do belega dne. Ni manjkalo ne napitnic in ne petja, ni manjkalo ženitovanjske razposajenosti, pa tudi ne skrivnih solz, ki sta si jih z belimi robci otirali srečni nevesti.

Poleg matere Marije je torej zavladala Tilka, poleg matere Terezije pa Milka. Navzlic temu se ni v obeh hišah nič posebno izpremenilo. Ohranile so se stare navade, ki sta jih bili uvedli prejšnji gospodinji, navade, ki so temeljile na dolgoletnih izkušnjah in doživetjih.

Dela je bilo dovolj na vseh koncih in krajih. Hitro so minevali dnevi in tedni, prišla je Velika noč in ž njo novo cvetje in ptičje petje. Ivan je delal vsak dan od ranega jutra do poznega večera. Ni poznal počitka. Z Andrejem sta se čestokrat shajala, razgovarjala in posvetovala. Mavrič in Repič sta ostala stara stebra, ki sta z bistrimi očmi pazila na vse, kar se je godilo pri hiši.

Nekega dne je ogovoril Ivan svojega svaka:

»Dragi moj človek, danes je prišel čas mojega obračuna s teboj. Stopiva v tvojo sobo!«

Prelec ga je začudeno pogledal, toda odprl je vrata in vstopila sta.

»Prosim te, vzemi nazaj vsoto, ki si jo založil na zadnji znani semanji dan. Veliko uslugo si mi storil tistikrat. Tukaj je.«

»Pusti to, Ivan! Niti vinarja ne vzamem. Kdo je pomagal meni tistikrat, ko nisem vedel, kam bi položil glavo, ko se je zrušilo okoli mene vse, kar sem zidal mesece in leta? Ali nisi bil ti tisti, ki si mi brez slabe misli odprl vrata svoje domačije in me sprejel kakor rodnega brata?«

»To je bila moja dolžnost, svak.«

»In ni bila tudi moja dolžnost, da sem tistikrat dal, ko sem vendar imel in ko sem bil, dasi tudi posredno, jaz kriv temu, kar se je zgodilo. Pa ne govoriva več o tem. Hvala ti, Ivan!«

Toda Ivan ni odnehal, silil je Prelca, da vzame.

»Zastonj se trudiš, Ivan«, je dejal Prelec. »Toda, ker vidim, da te ta stvar teži, bi nasvetoval nekaj drugega. Glej, vse kaže, da ne bomo ostali dolgo sami pri hiši. Novo življenje bo vzklilo v njej, prišel bo naraščaj. Za ta naraščaj bo treba skrbeti. Ali bi ne bilo prav, da naloživa ta denar v hranilnico, na polovico za vsakega najinega prvega novorojenčka?«

Ivan je pritrdil. Že takoj drugi dan je zanesel Prelet vso vsoto v trško hranilnico in jo naložil za vsakega na polovico. Tako je bila ta zadeva častno rešena v zadovoljnost vseh, ki so o njej vedeli.

Od tistega dne je nastalo med Prelcem in Ivanom zopet staro razmerje, ki je vso hišo nanovo poživilo in utrdilo.

VII.[uredi]

Poletje, vroče in suho, je nastopilo. Bilo je na sv. Ane dan. Vipavci od blizu in daleč so ga praznovali v Logu kakor vsako leto. Visoki zvonik je blestel v pekočem solncu, iz njegovih lin je mogočno odmeval glas težkega velikega zvona, pomešan z jasnejšimi glasovi manjših tovarišev. Daleč naokoli se je razlegalo, po polju in travnikih, po njivah, z vinsko trto zasajenih, in vabilo v bližino, v veliki in prostorni božji hram, kjer so se opravljale božje službe že od ranega jutra. V ozadju cerkve sta črnela oba manjša zvonika, sezidana v starejših davnih časih. Okoli cerkve šotori, kjer se je prodajalo različno blago in novo že dozorelo sadje. Bolj v ozadju so se po stari navadi nahajali vinski beli šotori, kjer so točili pristno kapljico krčmarji iz vseh okoliških krajev. Povsod se je trlo ljudstvo in se menjavalo, povsod pozdravljanje in izpraševanje znancev, ki se že dolgo niso videli.

Tudi Mavrič in Repič sta bila tam. Batič je prišel že na vse zgodaj, pomagal je pri cerkvenem petju. Po veliki maši so se vsi trije sešli in stopili skupaj na štruklje in na čašo pristnega vrhpoljca. Bili so dobre volje, ko so se takoj popoldne vračali domov, peš seveda, ker v takšnem vrvenju bi bilo težko spraviti konje in vozove. Pa je bila tudi pot med njivami in travniki prijetnejša.

Solnce je silno pripekalo, nikjer ni bilo oblačka na nebu, pred očmi je mrgolelo in jemalo vid. Sleči so morali jopiče in telovnike, odpeli srajce in razgalili prsi, od katerih je curljal neprenehoma obilen pot, ki so si ga brisali z žepnimi robci. Vsi so težko sopli, najtežje Mavrič, ki je moral večkrat postati, ker so mu bile noge od prestane bolezni še vedno težke.

Od blizu se je začulo šumenje bistre, kot led mrzle Vipave. Med vrbami in grmovjem je skakala, se svetlikala in prevračala, hitela dalje in vabila.

»Kopat se pojdem«, je dejal Batič. »Ohladiti se je treba, vročina je že neznosna.«

»Midva sedeva ta čas pod kako drevo v senco in vas počakava, kaj ne sosed Repič?«

»Bolje bi bilo, da se premislite, Batič«, je dejal Repič. »Vipava je premrzla, ves vroč ste, ne morete se tako hitro ohladiti, da bi brez skrbi skočili v tolmun.«

»Vajen sem«, je odgovoril Batič, »kopljem se vedno v njej. Močilnik mi je zaradi svoje mlačnosti priskuten.«

Ko so prišli do vode, sta Mavrič in Repič sedla pod široko vrbo, a Batič se je začel takoj razpravljati.

»Potrpite malo«, je vnovič svaril Repič, »sedite, da se bolj ohladite!«

Toda Batič ni slišal ničesar več. Skočil je v tolmun, voda se je zapenila in pljusknila ob breg.

Mavrič in Repič sta gledala za njim, čakala, da se prikaže in priplava k bregu. Vedela sta, da ne more dolgo ostati v tako mrzli vodi.

Toda minila je minuta, prva, druga, tretja, Batiča ni bilo na površje. Tedaj sta se zganila in vstala. Gledala sta doli ob bregu, morda je plaval dalje, da izstopi na položnejšem kraju. Nista ga ugledala nikjer.

Repič je stopil prav nad tolmun in stopil noter. Voda je bila čista kakor ribje oko, videlo se je prav na dno.

Tam doli je tičal Batič, zapleten v močno korenino starega drevesa. Zadela ga je bila kap.

»Vedel sem, da ne bo dobrega«, je rekel Repič. »Čakaj, prikličem par moških, ki gredo proti domu, da ga pomagajo dvigniti. Morda se da še kaj pomagati.«

Ti so takoj prihiteli. Z velikim naporom so ga spravili na površje in položili na bregu v travo.

Repič je takoj napravil vse poizkuse, da bi ga rešil. Poslal je enega izmed prišlecev po zdravnika. Toda vsa pomoč je prišla prepozno. Ko je prišel zdravnik, ga je preiskal, ugotovil smrt in ukazal prepeljati v mrtvašnico na župno pokopališče.

Na tako tragičen način je torej preminul človek, ki so ga občani čislali kot marljivega in nad vse vestnega učitelja. Malokatero oko je ostalo suho, ko je padla prva pest zemlje na njegovo rakev. Prišli so k pogrebu tovariši od vseh krajev, zapeli ob odprtem grobu, kakor je zapel včasi on sam, poslovil se je v njih imenu od njega okrajni šolski nadzornik, ki je poudarjal pokojnikovo vsestransko delavnost v šoli in vobče na polju napredka in prosvete. Bog ve, kdo pride za njim, so se izpraševali občani in odgovarjali: »Naj pride, kdor hoče, da bi bil le podoben Batiču!«

Naglo je minilo poletje. Po travnikih se je vsepovsod bahal podlesek, prvo listje je padalo z drevja. Jutra so bila hladna in vlažna, popoldnevi kratki, začel je zopet čas, ko je bilo treba imeti vedno pri rokah svetiljke.

Kmalu po Vseh svetih so poslali od okrajnega šolskega sveta na Batičevo mesto mlado učiteljico. Učiteljev je bilo premalo, učiteljice so morale v najbolj zapuščene vasi. Občani sicer niso bili s tem posebno zadovoljni, šolskih otrok je bilo mnogo, težko da jih bo mogla obvladati ženska. Toda bolje je bilo vendarle, kakor da so ostali brez vsakega pouka in vzgoje.

Učiteljica je imela stanovanje v šoli, prejšnje Batičevo stanovanje. Zjutraj in zvečer si je pripravljala hrano sama, opoldne pa je hodila k Mavriču. Ivan ji je bil sam ponudil, vedel je, da bi drugod ne mogla dobiti, a sama bi si ne mogla skuhati, ko je prav v tem času v šoli najbolj zaposlena. Tako se je Mavričeva družina pomnožila za enega člana.

Toda ni trajalo dolgo, da se je pomnožila za novega. Tilka je porodila krepkega dečka, ki so ga krstili na očetovo ime. Pa tudi pri Repičevih je nastal kmalu potem naraščaj, tudi Milka je dobila sina, ki so mu dali očetovo ime. Ivanček in Drejček sta uspevala kar najbolje, bila sta zdrava in vedno živahna.

Tako je šlo torej pri obeh družinah sedaj vse po sreči.

Bližali so se zopet božični prazniki. Pri Mavričevih je bilo toliko dela, da so ga komaj zmagovali, Mavrič sam je pomagal, kjer je mogel. Toda zadnje čase ni bil več tako zdrav kakor vse poletje. Tožil je, da mu je začelo srce nagajati. Res je bila videti na njem precejšnja izprememba. Ivana je začelo skrbeti, toda omeniti ni hotel nikomur tega, ni maral vznemirjati nikogar. Morda bo zopet bolje kakor je bilo bolje lansko leto.

Na sveti večer je bila Mavričeva družina zbrana vsa v veliki sobi. Materi Mariji je bila tisti večer vendar izpolnjena želja, da je po deseti uri odšla skupno z Anko in Ivanom k polnočnici. Doma je ostala Tilka, otroka ni hotela izročiti drugemu, prenežen je še bil. Med potjo so se oglasili pri Repičevih, pridružila sta se jim Andrej in Milka.

Mavrič in Prelec sta še precej dolgo posedela, že davno je bilo odzvonilo k polnočnici, ko sta se poslovila in odšla vsak v svojo sobo.

Proti jutru so se vrnili iz cerkve in so se takoj podali k počitku. Mati Marija bi bila rada pogledala k očetu, toda bala se je, da bi ga zbudila, ako je zaspal. Pa saj bo kmalu zopet vstala in tedaj bo stopila do njega, da mu vošči vesele praznike. Spomnila se je, kako je bilo lansko leto na ta večer, preživela je zopet vse muke, ki jih je takrat občutila.

Še preden se je začelo svitati, je vstala in začela pripravljati zajtrk. Mladi ljudje naj še nekoliko poleže, utrujeni so od prečute noči, si je govorila in natakala kavo v skodelico, da jo ponese najprej očetu.

Ko je vstopila v njegovo sobo in voščila dobro jutro, ni dobila odgovora. Gotovo Mavrič spi. Hotela se je oddaljiti, čemu bi ga budila. Toda nekaj jo je vleklo z vso silo do postelje. Vsa se je stresla, kava ji je padla iz rok, ko je videla, da se Mavrič ne gane. Prsi se niso več dvigale, obraz je bil ves izpremenjen, oči osteklenele. Oče je bil mrtev, zadela ga je bila kap vdrugič, in to vprav na obletnico prve. Kakšna zmešnjava je nastala v hiši, si je lahko misliti, ko je mati sklicala nenadno Ivana in druge. Prenaglo se je vse to izvršilo.

Tako sta torej v kratkem času izginila iz kraja dva človeka, Batič in Mavrič, nepričakovano in v veliko žalost zaostalih. Nastala je v vrstih kulturnih delavcev vrzel, ki se ne bo dala tako hitro izpolniti.

Kakor je bil veličasten pogreb Batičev, tako je bil tudi Mavričev. Ljudje so prihiteli iz najoddaljenejših krajev, vasi in zaselij, dolga vrsta se je vila proti pokopališču na griču, kjer je že skoro pol leta počival Batič.

Velika žalost se je naselila pri Mavričevih, Repičevih in Muhiču. In ta žalost ni tako hitro izginila, od dneva do dneva se je pojavljala nanovo in zapuščala sledove vsepovsod.

Toda nazadnje je krenilo življenje vendar zopet na stari tir. Delo se je ponujalo samo, nobeden se ga ni branil, vsak letni čas je prinašal drugo in skrbel za izpremembo, da ni bilo preenakolično in vsled tega predolgočasno.

*

Tudi Repič se je močno postaral. Odkar je umrl Mavrič, ni bil več tako živahen kakor nekdaj, čestokrat je bil namišljen in sam s seboj nezadovoljen. Z Mavričem je izginil edini človek, ki ga je popolnoma razumel in s katerim je bil zlasti v zadnjih časih najiskrenejši prijatelj. Ni se imel sicer prav nič pritoževati, v hiši je bilo vse v najlepšem redu, spoštovali in ljubili so ga vsi, zlasti sta pazila nanj Andrej in Milka, da ni ničesar pogrešal. Še vedno je bil pravzaprav on prvi gospodar in njegove nasvete so vsi upoštevali. Vendar ga je nekaj tlačilo, toda kaj bi moralo biti, ni vprašal in ni vedel nihče.

Neke nedelje popoldne je bila zbrana vsa Repičeva družina v veliki sobi. Prišli so tudi Ivan s Tilko in Prelčevi. Mati Marija je ostala sama doma z Ivančkom, ki je že izgovarjal prve besede in klical ata in mamo. Zunaj je bila zima, a nebo je bilo vedro in solnce je sijalo kakor spomladi.

Ves teden že niso bili vsi skupaj, mnogo so si imeli povedati in marsikaj je bilo treba premisliti in pretehtati, kako se bo začelo in kje najprej prijelo, ko pride čas novega truda.

Repič je bil danes zjutraj v trgu po opravilih. Tam je slišal marsikatero novico, ki je nikakor ni mogel verjeti. Vso pot proti domu je razmišljal in majal z glavo ter celo govoril sam s seboj. Tudi sedaj v krogu svojih domačih se ni mogel prav razvneti, večinoma je molčal.

»No, oče, kaj pa v trgu novega?« je vprašal Ivan, ko je videl tasta tako zamišljenega.

»Marsikaj se govori«, je odgovoril ta. »Stari Bilče, ki ne govori po navadi kar tja v en dan, mi je rekel, da se od nekod oblači in da mora priti nekaj težkega v najkrajšem času nad nas. Razmere so takšne, da se Bog usmili. Povsod po svetu se širi velika nezadovoljnost, ki jo netijo in podpihujejo nalašč za to najeti ljudje, prihajajoč bogve odkod. Pripravljeni moramo biti na vse. Ti naši lepi kraji bodo videli in doživeli dni, kakršnih si še niti največji naši ljudje ne morejo predstavljati. Solnce se bo za dolgo časa skrilo za oblake v naši domovini, tavali bomo po temi, in v obupu si bomo pulili lase. Kar je lepega, bo izginilo, ostala bo samo velika žalost in sramota.«

V sobi je nastala tišina. Repič je umolknil in se zopet zamislil. Nihče ga ni motil, vsak je imel opraviti sam s seboj, vsak je ta hip gledal po svoje v temno bodočnost.

»Vsi drugačni ljudje bodo zagospodarili po naših kočah«, je čez nekoliko časa nadaljeval Repič. »Ne bodo imeli srca in usmiljenja, se bodo smejali in rogali našim solzam, redili se od naših žuljev. Dal Bog, da bi se bil motil stari Bilče, dal Bog, da bi se motil jaz, ki vam z žalostnim srcem to pripovedujem!« ...

Solnce se je že nagibalo k zatonu, ko se je izpraznila Repičeva soba. Razšli so se v težkih mislih. Niso čutili mraza, ki je ob vsakem koraku naraščal, ker je bil hujši mraz v njih samih. – – –

VIII.[uredi]

Žalostni časi so se bili začeli. Prazni so bili domovi, po njivah je rastel plevel, ceste so bile razorane, živina je šla iz hlevov bog ve kam. Na severu in jugu je grmelo in treskalo, gorele so vasi, rušila se mesta. Odšel je od doma najprej mlajši rod, za njim so se poslavljali starejši,, možje in očetje. Težko je bilo slovo, kar čez noč je bilo treba iti, zapustiti žene in otroke, domače trate, polja in vinograde. Kam? Bog ve, kam. Čemu? Bog ve, čemu. Vojska ni vprašala, hočeš ali nočeš, ukazala je samo, in gorje vsakomur, ki ni slušal.

Odišle domačine so nadomestili tujci. Po hišah so se vrivali, iskali so kruha, bili so lačni in žejni. Ostajali so po nekoliko dni, še dolga je bila pot pred njimi, trebalo je iti dalje, dalje. Za njimi so prihajali drugi, še bolj gladni in razcapani, kope samih beračev. Pred njimi ni bila varna nobena reč. Prinesli so s seboj samo nekaj – nesnago in bolezen. Žene so jokale in obupavale, mnogo jih je bilo, ki so vsled tega zabredle v mlako razuzdanosti in propalosti.

Možje in sinovi pa so pisali pisma in dopisnice, podčrtavali na povelje višjih, kako se jim dobro godi tam gori in tam doli, kako z lahkoto zmagujejo sovražnika, ki je strahopetec in beži pred njimi kakor zajec še preden se prikažejo.

Prišle so podpore za vpoklicanimi, izplačale so se za več časa nazaj, povsod je bilo dovolj denarja. Še nikdar toliko. Kam z njim? Malo je bilo plačanega dolga iz teh prejemkov. Trgovci in krčmarji pa so se smejali, služili so kakor nikoli prej. Kruha je bilo sicer malo, pa je bilo toliko več vina. In vse je pilo ra račun onih, ki so bili zakopani v strelskih jarkih, ki so gladovali in krčili pesti v onemogli jezi in obupu. Siromaki!

A prišlo je še hujše. Zabobnelo je tudi na zahodnih solnčnih tleh, plakala so naša brda in potoki solz so se zlivali čez polja, vinograde in travnika. In ko je bilo tudi to zadnje poglavje žalostno končano, so se gnetle trume preostalih vojakov po cestah in vaseh in plenile vse, kar jim je prišlo pod roko. Ko je nato zasedel še tujec te kraje, so bili prazni domovi, zavladala je smrt. Voz za vozom se je pomikal v druge, komaj poznane pokrajine, ljudje so prodali svoje domačije za slepe cene in se selili v novo domovino.

Tudi Ivan in Andrej sta okusila sad prestale vojne. Iz bojnega meteža sta prišla sicer še živa, toda posledice niso izostale. Ivan je bil ob prste na levi nogi, Andrej je dobival večkrat živčne napade, življenje jima ni bilo več tisto kakor v prejšnjih lepih časih. Domačija se jima je videla vsa drugačna in tuja, solnce ni več tako prisrčno obsevalo teh gričev in dolinic, akacije ob vodi niso več tako opojno duhtele. In domenila sta se medsebojno in z drugimi domačini, da hočeta prodati svoji posestvi ter se preseliti na Dolenjsko. Muhič jima je preskrbel kupce, ki nikakor niso hoteli zapustiti teh priljubljenih krajev. V njih je še vedno tlelo upanje, da se zgodi čudež in se dežela otrese tujega jarma.

Težko je bilo slovo. Tisti dan, preden so potegnili konji njih blago, visoko naloženo na širokih vozovih, so obhodili z bolečino v srcih vse, kar je bilo še pred nekoliko dnevi njihova last. Obredli so njive in travnike, sklanjali se k trtam, ki so jim tako radodarno in tako dolgo delile svoje darove. Ogledali so si vsak kot v hiši in v stranskih poslopjih in se poslovili od njega, kakor od živega bitja.

Ko so drugi dan potegnili konji in prispeli na kraj, od kjer se je zadnjič zasvetila njih domačija, so jo pozdravljali z rokami in s solzami v očeh. Stari Repič je ostal na tistem mestu najdalje. Ni se mogel ločiti. Vsi davni časi so hiteli mimo njega in z neodoljivo silo palili njegovo notranjost. Preživel je v tistih trenotkih vnovič svojo mladost, hodila sta s pokojnim Mavričem po vseh potih in stezah, po brdih in dolinicah, jasno je razločeval vsako besedo, ki je prihajala iz njegovih ust. Vozova in drugi so bili že pod klancem, ko se je Repič zadnjič ozrl tja dol na svoj in na Mavričev izgubljeni raj in stopil za njimi, ki so ga že težko čakali. – – –

*

Kakor sta si bila prej soseda Mavrič in Repič, tako sta si soseda sedaj Ivan in Andrej. Lepi sta njiju posestvi na Dolenjskem in obsežni. Njiju poslopja, vrt s čebelnjakom, njive in travniki, vinogradi v rebreh, vse je takšno in tako urejeno ter oskrbovano kakor je bilo tam ob bistri Vipavi, v sedanjih zasužnjenih krajih. Vse je tako, in vendar se jima včasih vidi, da ni tako. Srce čestokrat zahrepeni tja nazaj, si zaželi zopet v prvotno domovino, se zasanja v davno minule čase.

Repič, njegova žena in Mavričeva mati Marija so dosegli visoko starost. Kakor bi bilo dogovorjeno, so vsi umrli lansko leto v kratkih presledkih.

Ivan in Andrej imata sedaj že precejšnjo družino. Ivanov najstarejši sin je že odrastel in obiskuje kmetijsko in vinorejsko višjo šolo, Andrejev pa gimnazijo v Novem mestu. Potem misli študirati medicino.

Vse gre pri obeh hišah po sreči, in Lipe, ki je napredoval od Mavričevega hlapca do nekakega oskrbnika, pripoveduje zlasti ob nedeljah lepe pravljice izpod Nanosa vsem, ki ga hočejo poslušati in s katerimi se sreča kjerkoli.