Iz naših vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz naših vasi
Ana Fabijan (Sonja)
Izdano: Slovenski narod 27. januar 1906 (39/22) 1-2
Viri: dLib 22
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Raztresene samotarijo vasi okoli. Molče se naslanjajo na vinske bregove, brezglasno dremljejo med bregovimi lozami.

Kot da je zbežalo življenje iz njih.

Zakaj! Tiho in mirno gre trpljenje svojo pot. Komaj da si otare solzo, ki se je bila prikladla na lice, komaj da zavzdihne polglasno, ko prihaja breme pretežko ...

Tako potekajo delavniki. Tiho in mirno, ker so polni skrbi in trpljenja. Pa pride nedelja in vas oživi. Hajd, muzike na dan in dupljak na mizo. Skrb je za delavnik, za svetek je veselje.

Čisto drugo je to ljudstvo v nedeljo. Vesela, brezskrbna deca, ki živi trenutku. Se na misel ji ne pride jutrišnji dan.

Mate, krčmar, pa je vesel brez skrbne dece. Prazen bo zvečer sod in polna mošnja.

Takoj po rani maši so prišli prvi gostje na čašico rakije. Posedli so okoli mize, začeli razgovor in pozabili na dom. Ne vrnejo se pred nočjo iz krčme. Vedno večja prihaja družba in vedno glasnejša.

V kotu pod razpelom je človek velikih, izrazitih ust, krepkega orlovega nosu, bujnih, snežnobelih las. Tih in resen je ob delavnikih. Malokdaj pride beseda iz njegovih ust.

Ali nedelja je njegov dan. Stopi k Matetu, izpije dve, tri čaše in jezik se mu razveže. Po cele ure stoji potem pod razpelom in govori. Čudovit spomin ima. Cerkvene govore, ki jih je čul pred tridesetimi, štiridesetimi leti, pripoveduje gladko, kot bi jih iztresal iz rokava.

Pri peči sedi godec. Suh, resen fant. Dolgi črni lasje mu vise po čelu, zamišljeno gledajo oči.

— Ti nisi za godca, Jože! — valijo gostje — predolgočasen si in premalo piješ. Zato je tvoja muzika žalostna. —

No, to pravijo samo tako. Vsakdo ve, da ne pomnijo izlepa boljšega muzikanta.

Pomakne si klobuk na čelo, nasloni se ob peč ter se zamisli. Mehanski zdrknejo prsti ob instrumentu in harmonika zaplaka ...

— Tako mlad si, Jože, pa nam godeš same žalostne! — pravijo ljudje.

Čisto sam se je naučil muzike. Vse nedelje, vse večere je presedel s harmoniko v roki in godel, godel ... Žarela so lica, svetile so se mu oči.

— Za nobeno delo nisi! — je godrnjala mati najbolje, da ti raztrižem tistega vraga. —

Jože pa je povezal praznično obleko v robec, stisnil harmoniko pod pazduho in odšel z doma. Od tistih dob stanuje v prazni, polrazpali koči kraj vasi in si služi novce po pirih in krčmah.

Razpalilo je vino glave, odprlo srca. In Mate je vesel lahkomiselne dece, ki kriči, poje, vriska in pleše. Kaj zato, če ga bodo proklinjali jutri.

Prijokala je v krčmo ženska.

— Oj, Miko. kot Boga te prosim, hodi domov. Gladna so ti deca, glej in hišo bi morali popraviti!

Ali mož jo pozna.

— Ej, lepa moja, nič se ne jezi! Prijel jo je okrog pasu in posadil poleg sebe kot nekoč, ko sta bila še fant in dekle.

— Na, pij, ptičica! —

Ali žena se brani.

— E, vrag te opalil! Ali ne znaš, kaj veli pregovor? „Slabo njemu, komur mlad petelin na tešče zapoje, še slabše onemu, ki mu večerna žaba na tešče zakvaka.“ Ne daj, da se ti oglasi večerna žaba na prazen želodec! — jo sili on.

In ženska potegne poslednjikrat s predpasnikom preko oči ter počasi, neodločno seže po čaši ...

Pozno v mraku se vračata domov. Držita se za roke in popevata polglasno kot nekoč, ko sta bila še fant in dekle.

Take so nedelje ...

Za njimi pa se vrste tedni dolgi, žalostni, trudapolni. Toliko potu, toliko krvavih žuljev zahteva naša gruda.

Zato odhaja leto za letom tropa čilih moči v daljno tujino po zaslužek. Možje, mladeniči, dekleta: vse, kar ima trdne, zdrave roke.

Nedorastle deklice, jedva ostavivši šolo, gredo preko morja čisto same. Poveže ji mati v robec potice in gnjati ter jo spremi do bližnjega mesta. Prekriža jo. pa hajd z bogom. Sila ne pozna bojazni.

Žena gospodari doma, mož služi v Ameriki, in žalostne, neverjetne novice romajo v pismih preko morja. Možu je strlo v tvornici roko, doma je pogorela hiša; mož živi v tujini z drugo, žena ima ljubavno razmerje s hlapcem ... ej, vsakojaki neveseli dogodki. Ni je skoro hiše, ki ne bi imela svojega romana.

Tamle pri sosedovih na priliko.

Pet let ni bilo gospodarja doma.

Delal je tam kot živina in lepi stotaki so prihajali leto za letom iz Amerike.

Ali žena mu je živela doma, joj! Troje dece, ali vsako ima drugega očeta.

In mož se je vrnil. Čisto iznenada je bil prišel.

— Mož se ti je vrnil, Kate! Videl sem ga v gostilni pri fari. —

Vsa kri ji je izginila z obličja. Nič ni odgovorila sosedu, ki ji je prinesel novico. Z zibelko vred je pograbila najmlajše dete, pozvala drugo dvoje, pa teci k materi na dom! Ubil bi jo, ko bi ugledal deco v hiši!

No, kot da ni vedel! Vse so mu pisali v Ameriko. Ali da bi razgrajal zato! On sam je imel tam deklet, bože moj ! E, mlada krv! Ali take ni bilo nobene, kot je Kata.

In napotil se je k tašči, pozval ženo ter jo objemal in poljubljal kot brezumen.

Zadela je Kata zibel na roke, drugo dvoje je prijel mož ter ju vodil domov.

Ni ga očeta v vasi — velijo — ki bi ravnal lepše s svojo deco nego on s tujo.

Kdo bi umel te ljudi!

Evo na griču za cerkvijo koče! Umazana je in zakajena ter ima razstrgano streho. Gospodar hodi popravljat po Hrvatskem sode. Prileten človek je, sin mu je že pri vojakih. Ali Jure je Še junak!

Vsake kvatre prihaja domov v novih čevljih, klobuk po strani, pozlačeno verižico na telovniku. Podjetno stopa po cesti, roke v žepu, cigaro v ustih.

— Jure je prišel! — gre glas po vasi.

Ali žena ga ni vesela.

Vsa vas zna, da ima Jure v Kolaričevem mlinu ljubico, lepo, komaj devetnajstletno dekle.

In ni dolgo temu, ko je morala prinesti s podstrešja staro, zakajeno zibel.

— No, Jure, čigavo je dete v mlinu ? — ga dražijo sosedje.

Jure pa se tolče po prsih: — Da, moje je! Ako se je vrglo po očetu, bode modra glava. —

— A kaj veli žena ? — ga vprašujejo.

— Olupiti se če od jeze! One dni jo je celo zanesel vrag, da mi je šla razgovarjat Barico. In ker ni imela ničesar, da bi jo podmitila, nalisičila jo je z besedo:

„Joj, Baruza, za pet ran božjih, ali se ne bojih Boga? Pusti na miru bedaka starega, ko imaš mladih fantov na izbiro. Glej, meni je žal zate.

Mlada si in lepa, ali če se pajdašiš z oženjenim človekom, kdo bo maral zate!“

Ali Bara me ne ostavi! Zaprosil jo je Radošev iz Bahove Drage. Čvrst dečko, boga mi! In lepe novce si je donesel iz Amerike. Z detetom vred bi jo vzel, ali noče ga.

— Vražje dekle je ta Bara.

Čisto neženirano sedi ob nedeljah popoldne z detetom v naročju pred hišo. Po potu prihajajo ljudje in jo merijo z zaničljivimi, sovražnimi pogledi. Jezi jih, da tako očitno in brez strahu priznava svoj greh. In ostre pušice lete na mlado mater; tupatam pade tudi surova, umazana opazka. Ali Bara se smehlja prezirljivo: — Glej — si misli — tisti, ki imajo največ pregreh na sebi, najbolj hite metati kamenje ... —

— Ali ti je kaj žal. Bara? — sem jo vprašala nekoč.

— čisto nič! — Oči so ji gledale mirno in veselo.

— In zakaj nisi vzela Radoševega? —

— Zaradi deteta! — Poljubila je dete na debela, rdeča ličca in zarosile so se ji oči ...

E, vraga, dekle ima tudi čuvstva!

— — Vsako nedeljo spoznam kako špecijaliteto naših krajev.

Tako pride zadnjič mimo mene človek. Majhen, suh, šepav. Žive, rjave očce gledajo po svetu prijazno in veselo.

— To je Ženih — mi razlaga soseda, piše se za Šegino, Ženih je prišvrk, ki so mu ga nadeli ljudje.

— Ali verjamete, da se je tale človek tožil za kurje jajce?

— Ajte zbogom! — se začudim.

— Bog i bogme! - zatrjuje soseda — pred šestimi leti je bilo. Bože mili, ali smo se nasmejali takrat.

Šegina je imel v mladih letih ljubico v naši vasi. Dogovorila sta se, da se vzameta in je šel v Ameriko. Ali, ko je dekle izvedelo, da mu je v premogokopu poškodovalo nogo, je vzelo Matkoviča z Brezja.

Šegina se je vrnil iz Amerike, zapil prislužene novce ter začel črevljariti. Pozabili smo že povest o nezvestem dekletu, samo prišvrk mu je ostal iz tiste dobe.

No, Šegina ni pozabil.

Gre vam nekoč s sejma. V eni roki nese težak zamot usnja, v drugi kokoš, ki si jo je kupil za Božič. Doteče Matkoviča: „Bi li mi pomagal odnašati kokoš?“ ga zaprosi Ženih. „Daj sem!“ In Matkovič jo posadi v čajno.

Prideta do doma in Šegina si vzame kokoš. Ali, glej, v tem je bila znesla jajce.

— Jajce naj bo meni — pravi Matkovič — za plačilo, ker sem ti odnašal kokoš! — in odide.

Ali Ženih se je razsrdil: Požeruh nesnažen kuga te napela! No, jaz ti pokažem, kje je pravica! —

Drugo jutro se je napotil k sodišču. Smejali so se gospoda od komisije. — Koliko stane jajce? — je vprašal sodnik.

— Dva krajcarja. —

— Tu imate štiri, pa idite domov! je rekel gospod.

Ali Ženih ni odjenjal in tožba se je začela. Pomislite, tožba za kurje jajce! se je smejala soseda.

Jaz pa sem se čudila: Kdo bi prisodil to tistim prijaznim, veselim očcam.