Iz naših dni (Slovenski narod)
| Iz naših dni Dr. I. L. |
Odlomki iz »Knjige spominov«
| |||||||||||||
Zjutraj je zarožljal ključ v vratih, vrata so se na stežaj odprla in surov glas na hodniku je zaklical:
»Spazieren!«
Ker sem bil šele prvi dan v svojem novem bivališču, mi še niso bile znane hišne navade. Zato sem radovedno pogledal skozi vrata.
»No, ali se vam ne ljubi?« je zarenčal paznik. Videl sem, da stoji na hodniku že pet ljudij in sem se jim pridružil: med njimi sem z veseljem zapazil prijatelja Zalarja.
Ozrl sem se mimogrede po tablicah na vratih, ki so nosile ime onega, ki je bil v celici; rad bi bil zvedel, kdo so moji sosedje: čital sem: Svetozar Kovačič, to je bil znan organizator mladine, mislim iz Karlovca, njegova celica je bila tik moje, poleg njega je bil I. Pešak, pravnik iz Zagreba.
»Rechts um, marsch!« je komandiral paznik. Šest ljudi se je obrnilo in odšlo po stopnicah navzdol. Naenkrat smo se ustavili, kajti nam nasproti je prišla vrsta žensk, mladih skoraj enako oblečenih: ena iz njih je nas celo veselo pozdravila: zdi se mi, da so bile učiteljice in druge veleizdajalke iz Istre, Primorja in iz Goriške. Naše srečanje je bilo zelo slučajno in stražnik je robantil, kako je to mogoče. Šli smo po stopnicah navzdol, prešli smo par hodnikov, vrata so se odprla in zaprla in prišli smo na malo peščeno dvorišče: na eni strani se je dvigalo visoko zidovje s tremi nadstropji z visokimi zamreženimi okni, na drugi strani je bil visok zid, menda ob Miklošičevi cesti: poleg dvorišča je bil vhod v zelen vrt. Stražnik je stopil v kot in šest ljudi je začelo svoj enourni sprehod. Sprehod se vrši v krogu, vsak mož drug od drugega toliko oddaljen, da je vsak pogovor nemogoč. Ker je bilo septembrsko jutro, smo hodili hitro, da nas ni zeblo: tudi sicer se hodi hitro, da se človek bolj nahodi v tej eni uri. Naši urni koraki so čudno prazno odmevali od golih sten okoli nas.
Spomnil sem se, da nam je nekoč neki profesor pripovedoval o studencih v Egiptu ali v Arabiji: ker je tam malo vode, jo dobivajo iz zemlje na ta način, da pri vodnjaku privežejo osla, zavežejo mu oči in ga gonijo v krog. Na ta način se navija vrv na kolo, in posoda z vodo se počasi prikaže iz globokega studenca. Zdelo se mi je, da smo mi podobni tisti živali, ki jo gonijo v krog in bilo mi je žal, da nam ni dano tam kje v Egiptu ali v Arabiji opravljati njeno delo: bilo bi tam gotovo prijetneje, nego v avstrijskih ječah.
Pri tem sem se ogledal po svojih tovariših: med njimi sem spoznal mladega študenta, ki mi je svoj čas iz Ormoža poslal nekaj krepkih satiričnih sonetov za »Bodečo nežo«. Drugi dan mi je skrivaj šepnil, da so ga pripeljali iz Trsta. Skušal je prehiteti svojega prednika, da bi se mi približal, a paznik je zavpil:
»Drug za drugim. Marš!«
Za njim je stopal miren, zamišljen človek z velikimi črnimi brkami: bil je neki dalmatinski žurnalist. Prijatelj Zalar je nekoliko zadržal korak in je porabil ugodno priliko, da mi je šepnil par besedi.
»Tu je Hribar,« je rekel in je pokazal na okno v pritličju.
Ne vem, ali je bilo prvo ali drugo okno, kajti paznik je zarohnel, in morali smo hitro nadaljevati svoj krog. Misel, da nas je več v teh zidovih, je bila za nas tolažilna.
Tam v gorenjih nadstropjih so se tu in tam videle mlade kuštrave glave, ki so skušale pogledati na dvorišče: tam je bilo mnogo jugoslovanske mladine: radi bi bili videli kake nove znance oziroma zvedeli novice z bojišč. Ker je bil pogovor nemogoč, se je skušalo kazati položaj na bojiščih z raznimi znamenji, ako je paznik za trenutek pogledal proč. Takrat so bili Avstrijci tepeni v Galiciji in v Srbiji in to se je dalo lepo povedati na ta način, da se je kazalo batine oz. da se je kazalo na vratu, kako Avstrijo davijo. To so bile vesele novice in jaz sem bil zadovoljen, da sem jih mogel prinesti tem ljudem, ki že dolgo niso imeli prilike čitati časopisov.
Sredi vse te mladine, ki je polnila vsa tri nadstropja sodnijskih zaporov, se mi je zdel Hribar vodja in zapovednik. Njegovo okno je bilo tiho molčeče; jutranje sonce je skušalo vanj prodreti s svojimi žarki; bilo je slabo septembersko jutranje solnce. In mi smo hodili mimo njegovovega okna. En sam pozdrav, en pogled, en migljaj. Da bi videl, da imamo skupno pot, da nas je mnogo. Njemu je težje nego nam mladim; pod njegovim županovanjem se je gradilo to poslopje; kako mu je v teh ozkih prostorih, njemu, možu velikih načrtov in širokega obzorja. In kako zdaj stičejo po njegovih slovanskih planih in iščejo veleizdajalskih zvez! On je stal v ospredju, in obtožba je toliko težja. Hiteli smo v krog pod njegovim oknom in smo skoraj pozabljali na svojo lastno usodo, kajti vedeli smo, da je bilo treba velikih priprav, ako je hotelo v tej vojni zmagati slovanstvo; on je bil med onimi, ki so pripravljali to zmago.
»Schluss!«
Naša ura je prešla. Postavili smo se v vrsto, in paznik nas je odgnal po stopnicah navzgor, kjer smo izginili vsak v svojo celico.
Sprehajal sem se še dvakrat pod njegovim oknom, vedno v enakih mislih. Tretji dan so me odpeljali v Novo mesto . . .
Čez par mesecev sem se vrnil iz Novega Mesta zopet v ljubljanske policijske zapore. Naš stražnik me je že poznal, zato mi je skušal dati kako primerno družbo. V naši sobi nas je bilo pet. Stari Mato Marazovič, ki sem o njem vam že zadnjič pravil, pristen Dalmatince s svojo stalno povestjo o hotelu, automobilu in buteljkah in svojimi večnimi vzdihi po morju: zlata jugoslovanska duša, prijeten družabnik, na drugi postelji je bil neki bivši avstrijski oficir, ki je baje Rusom izdal celo Dnjestrovo linijo in je bil že pred vojno zaprt pet let v Gradiški; vkljub temu ga je špijonaža še vedno veselila: poleg njega je bil neki advokatski kandidat iz Bosne, ki je imel neke kupčije v Trstu in se je zdel vsled tega sumljiv; tam v kotu pa je čepel francoski vagabund Jonet, ki so ga prijeli nekje pri Krškem: bil je že v letih, izgledal je kot pravi vandrovec a sicer je bil inteligenten človek, ki se mu je videlo, da je svoj čas nekaj studiral in precej čital: govoril je dobro nemško in francosko in je bil zelo ponosen; dasi je bil lačen, ni jedel ostankov za drugimi; njegovo ime se je izgovarjalo seveda po francosko (Žoné), stražnik pa mu je rekel Jonet, nad čimer se je naš Francoz na tihem jezil. Taka je bila torej naša družba.
Špijon nam je razlagal svojo najnovejšo iznajdbo: obrambno sredstvo proti podmorskim čolnom, ki jo jo ponudil nemški in avstrijski vladi. Marazovič v njegovo Iznajdbo ni verjel; advokatski kandidat nam je pravil, da je bil med prostovoljci na Bregalnici; tudi njemu Marazovič ni popolnoma zaupal. Jonet nam je pospravljal sobo; v pogovoru je skušal vedno dokazati, da spada med inteligentne ljudi. Bil je vsekako zanimiv človek in samozavesten Francoz.
Nekega dne pride k nam strežnik in mi pove zaupno:
»Hribar je prišel k nam.«
Bil sem vesel te novice, kajti priti iz sodišča nazaj na policijo, je pomenilo olajšanje: sem so se vračali samo oni, proti katerim je bila preiskava ustavljena ali vsaj sodišče ni našlo povoda, da bi postopalo proti njim; zadnjo besedo je imelo seveda vojaško sodišče v Gradcu.
Ko smo popoldne odhajali na dvorišče na skupen sprehod, se je pojavil na hodniku tudi ravnatelj Hribar; imel je svojo sobo tik poleg nas. Veselo sva se pozdravila; ta sprehod je bil namreč popolnoma drugačen od onega na sodišču in tu smo mogli svobodno govoriti med seboj. Odšla sva na dvorišče in sva se tam sprehajala sredi pisane množice, ki so z njo napolnili ljublj. policijske zapore od vseh strani: največ je bilo sumljivih elementov iz Trsta in prehodnih gostov iz [manjka beseda], ki so še zagrešili razne malenkosti.
Veselilo me je, da sem našel gosp. ravnatelja krepkega in zdravega pri polni duševni svežosti; trimesečni preiskovalni zapor ga ni niti uklonil, niti potrl. Bil je poln samozavesti in skoraj dobre volje. Naučil se je med tem precej francoščine. V sodišču je zahteval svoje udobnosti in so mu jih morali tudi priznati; skušali so sestaviti proti njemu najtežjo obtožbo: potovanje v Petrograd, njegovo skupno delo z dr. Kramařem, znanje z gen. Volodijevskim, potovanje po Balkanu in pripravljanje »Slovanske banke«, neoslavizem, potovanje v Pariz, septembrski dogodki, srbofilstvo itd. itd. V tem boju je bil osamljen, branil se je sam z obširnimi pojasnili in je končno zmagal. Obramba je bila težka, kajti ni dvoma, da je bilo njegovo delo posvečeno skozinskozi naši sedanji bodočnosti. Saj je od mladih dni živel v njem hud nasprotnik Nemcev, upornik proti avstrijskemu nasilju in radikalen bojevnik za slovenstvo, jugoslovanstvo in slovanstvo.
Zato ni bilo lahko izvleči se iz rok justice, ki je sedaj za vsako besedo iskala veleizdajstva. Mislil sem, da ga bo uničil ta težki boj z justico, ki je pod vplivom vojne pozabljala na pravičnost, dolgi dnevi zapora, kjer ti odpadejo vsi naslovi in ti ostane samo še ime in številka in težke misli, ki spremljajo jetnika v temnih nočeh v takih negotovih časih.
Zmagal je vse to z mlado, nepremagljivo silo in zdaj stopal med nami ravno in ponosno, kakor vedno v prejšnjih časih. Govorila sva o vsem, kar je bil med tem prinesel čas in tudi o bodočnosti.
Štirinajst dni so naju družili skupni prostori. Hrano je dobival iz hotela Štrukelj. Naš Jonet je postal njegov strežaj in pri njem se je g. ravnatelj učil praktično francoščine. Jonet je bil na to ponosen in se mu je dobro godilo, kajti prej je skrivaj pobiral ostanke naših cigaret in jih spravljal v žep svojega telovnika, odkoder si je potem delal grozno smrdeče cigarete, zdaj pa je pušil najboljše cigarete in je imel isto hrano, kakor gosp. ravnatelj.
A nekoč se je nekaj zgodilo.
Gosp. ravnatelj je imel mnogo posetov. Nekoč so se izgubile neke otroške rokavice.
»Jonet, ali niste videli nekih rokavic« je vprašal gosp. ravnatelj:
»Ne«, je odgovoril Jonet. Prišel je k nam v sobo ves prepaden. Vprašali smo ga, kaj mu je. Rekel je, da ga je gosp. ravnatelj vprašal po rokovicah in to se mu zdi — znak nezaupanja, da bi kdo sumil nad njegovo poštenostjo. Tolažili smo ga, da to vendar ni nikaka obdolžitev. Ni si dal dopovedati in je odpovedal službo. Čepel je zopet v kotu, razlagal svojo učenost, jedel je krompir s kolerabami in je pušil slabe cigarete. Marazovič je bil hud na njega, a Jonet ni razumel po dalmatinsko.
Sprehajala sva s Hribarjem vsak dan po dvorišču in včasih je nama stražnik dovolil celo zvečer, da sva posedela skupaj po večerji. Nekoč je prišel k nama, ne vem od kod, rdeč šampanjec; pila sva ga na ono bodočnost, ki se je nam takrat zdela tako blizu. Usoda je naju združila in pobratila. V začetku decembra je bil prost in je odšel. Jaz sem ostal tam še nekaj dni. Ko sem bil prost, sem ga šel obiskat. Pri odhodu sem opazil, da mi je sledil detektiv prav do vrat. Ker bi torej obiski obema lahko škodovali — se nisva videla več, kajti vojaška oblast je smatrala njegovo bivanje v Ljubljani za nevarno. Odpeljali so ga v Abtenau na Solnograškem, nas pa so par mesecev na to odpeljali zopet na Grad in od tam v dolnjeavstrijska taborišča.
Ko je prinesel »Slov. Narod« vest, da ležim ranjen v Melku, je bil med prvimi znanci, ki se je oglasil — in sicer iz Mozirja, kjer je bilo njegovo novo bivališče. Po domovini je zavel nov duh. Bilo je že tri leta od naših prvih dni na ljubljanskem sodišču; naše nade so se uresničevale, naše misli so zmagovale; kakšno zadoščenje za vse, kar smo doživeli med tem.
Videla sva se zopet v Pragi na majskih slavnosti pri »Zlati husi«, ko se je slavnostno obnavljala ona prisega zvestobe in zavezništva, ki se je zanjo vse življenje boril in je v teh časih slavila sedanje zmagoslavje. Daleč so bile naše ječe in zapori, polni nad smo šli v bodočnost, ki smo jo pripravljali. On je bil poklican bolj, da je šel spredaj pred drugimi, ker je hodil ono pot z nami. Toda o tem bo govorila zgodovina. Hotel sem se ob tem jubileju spomniti onih naših dni. Drugi jih niso videli, zato radi pozabljajo nanje. Nam pa so ostali v živem spominu. Takrat smo bili sami in zapuščeni s svojimi mislimi in nadami, načrti in obtožbami, dejanji in zagovori, a bili smo kakor seme v zemljo zakopano, da iz kali požene nova pomlad; vedeli smo, da nas je mnogo na zemlji in pod zemljo in da moramo zmagati.
On je bil med nami, ki smo bili pod zemljo in smo se skozi trmo borili k luči svobode.