Iz naših župnišč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz naših župnišč
-R
Izdano: Slovenski narod 24. marec 1903 (36/67), 1–2; 4. april 1903 (36/76), 1-3; 18. julij 1903 (36/163), 1-2
Viri: 67; 76; 163
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz preteklega časa

To vam je staro, malo župnišče v hribih, — ako še stoji. Najbrž so skromno pritlično poslopje, ki je iz gledalo, kakor kaka kmečka krčma, že podrli in sezidali novo še prej ko je prišel novi naslednik starega, sedemdesetletnega župnika — pri sv. Trojici recimo. Nobena deželna niti okrajna cesta ni takrat vodila na strmi hrib, kjer je stalo nekaj zapuščenih bajt. Tujci niso prihajali v te kraje a hribovci sami so bili navajeni jarkov, grap in od hudournikov razritih kozjih potov. Niti šole, niti učitelja ni bilo gori in kadar je prišel kak orožnik, dacar ali davčni eksekutor v to pusto gnezdo, pozdravil in pogostil ga je župnik vselej z veseljem. Mnogo ni imel ali suhe svinjske gnjati in naših dobrih kranjskih klobas je bilo pri njem vselej dobiti, tudi dobre kapljice, da se omoči želodec. Joj, če bi vina ne bilo, bi bil naš župnik že davno umrl in ne bi desegel skoro osemdesetih let na tej božji zemlji. Zakaj pil je rad. Kol'kor kapljic tol'ko let . . . to je bila še slajša popevka, kakor latinska maša pred oltarjem.

Še ga vidim: majhen, čokljast, lasje beli kakor sneg, obraz vesel, hribovski in kar nič duhovit, poraščen z belimi, ščetinastimi kocinami, — bril se ni rad. Oblečen je bil v starinsko, črno - zeleno duhovniško suknjo, ki se je zadaj na komolcih in na plečih svetila od umazanosti. S svojimi farani ni živel v prevelikem miru božjem, tožaril se je nad vse rad. In kakor pravijo ljudje, ni bilo samo enkrat, da je komu namesto poslednjega blagoslova zaklical v odprti grob: »Vid, Jože ali Tine, tako dolgo si me uganjal, zdaj sem te pa vendar jaz ugnal!« Pri sodniji daleč doli v trgu je bil znan, kakor nihče iz celega okraja. Humor je imel imeniten, čeprav malo grčav in sodnijske gospode je vselej nakratkočasil za cel mesec. Daleč na okrog so se pripovedovale originalne anekdote o njegovi osebi. Kadar je imel pri sodniji opravka, pripeljal se je vselej skupaj s kmetom, s katerim se je pravdal; in po obravnavi je zopet šel na visoki, nerodni lojtrski voz svojega nasprotnika — in vkljub velikanskemu ropotu tega hribovskega vehikla ju je bilo slišati skozi celi trg, kako se pravdata in zmerjata.

Kar se tiče vere, mož ni bil posebno pobožen. Njegove pridige, maše, večernice in druge molitve so bile jako kratke, kar pa v očeh hribovcev, ki so bili raztreseni v malih vaseh daleč naokrog, ni bila napaka. O postnem času je hodilo tudi par trgovcev, uradnikov in takih ljudij iz trga in iz sosednjih župnij k njemu k spovedi, ki so videli nekaj sveta in sami niso vedeli ali še verujejo v vse cerkvene dogme ali ne. Bila je poetična in zanimiva taka pot k spovedi v hribovje. Vstati se je moralo ob treh, štirih in oditi brez zajutrka in drugačnega okrepčila na pot. Bili so vselej vsaj trije prijatelji ali znanci skupaj. Trudni in zmučeni od nenavadne, težavne hoje so prišli k Trojici. Spoved in druge formalije so bile končane, kakor bi trenil in župnik je vsakega izmed njih že v spovednici povabil, naj pride potem »v njegovo bajto na žgance«. In res so se zbrali pozneje vsi pri originalnem starcu. Najprej je prinesla stara, godrnjava kuharica slivovke ali brinovca, — nebeška kapljica žgana od vernih njegovih faranov; »ko se je želodec ogrel«, prišli so ajdovi žganjci s kislim zeljem na mizo in pozneje se je zalivalo s sladkim, zlatim vincem. Bela kava se v župnišču ni pila nikdar, razven morda od kuharice. Ali kadar so vinski in drugi plemeniti duhovi nadležno silili v glave, tedaj se je pojavila na mizi objemna posoda dišeče, črne in sladke tekočine, ki ni smela biti krščena niti od kapljice belega, nedolžnega mleka.

Pogostiti je trojiški župnik pač znal vsakega, ki zna ceniti naše frugalne narodne jedi: kislo repo z rebrcami in krompirjem, zelje, fižol in klobase in kar je še družin dobrot, ki ganejo srce vsakega Kranjca. Ali za vsakega ni bil enak gostitelj. Gospodo, tisto gospodo po mestih, ki ne zna jesti brez serviete, pa naj je bila tudi bolj ali manj blagoslovljena, tisto ni mogla njegova pristna hribovska čud kar nič trpeti.

Enkrat je bila pri sv. Trojici birma. To je bil velik dogodek, zakaj prej so morali hoditi vsi hribovci doli v sosednje župnije k birmi. Bilo je določeno, da se pripelje škof k osmi, deveti uri gori in da se takoj po zgotovljenem opravilu zopet vrne. Da bi škof obedoval pri trojiškem župniku, to je bilo izključeno. Ni imel niti srebrnih žlic, niti mnogo več, kakor šest celih, četudi že precej oškrbanih krožnikov. Sporočilo se mu je torej, naj poskrbi samo za pošten prigrizek, da gospodje od dolgega pota preveč ne oslabe. Človek bi mislil, da bo naš župnik v velikih skrbeh prekupoval od svojih ovčic piščeta, jajca, morda še celo mlado jagnje ali mladega pujska. Ali kaj še! Sporočil je orožnikom, dacarju, eksekutorju in občinskim slugam vseh sosednjih občin, naj pridejo, če imajo v hribih kaj opravka, še ta teden, — k njemu, da se bo cvrlo in pohalo do nedelje in da se bo točila dobra, stara kapljica, katero je on, starec, hranil za svoje zadnje dni.

In popohale so se vse piške in piščeta, vsa jajca so se pocvrla in vino se je popilo do zadnjega soda, kjer je čakalo nekaj litrov skisanega vina odrešenja. In ko je prišel gospod knezoškof, narezal mu je naš župnik nekaj stare šunke, trde, kakor usnje, spekel dve stari in onemogli kokoši in postavil na mizo štefan motnega, kislega vina, ki je dišalo po sodu. Dolge obraze so delali gospodje in eden izmed mlajših mu je zunaj v hodniku očital, da mu manjka vse spoštovanje do visokega cerkvenega gospoda, ali župnik se je odrezal: »Ali mislite, da jaz kaj druzega jem? Tukaj v hribih ni nič tort in takih stvarij, naj Škof le vé, kako se na taki le fari živi!« In še en rekontre je imel trojiški župnik z visoko duhovno gospodo in to v svoji lastni cerkvi. V tisti shrambi za sveta olja pri oltarju je imel župnik nabasano vse polno stare vate, suknenih in flanelovih cunj in še druzih takih lepih rečij. škof mu je to lepo počedil in zmetal vso ropotijo na tla. Ali župnik je vse zopet z neopisljivo flegmo pobral in pobasal zopet nazaj v shrambo: »Kjer je bilo že tako dolgo, prečastiti gospod škof, naj bo pa še zdaj!«

Eh, bil je slaven mož. V sedmih farah naokoli je bil znan in kjer se je praznovalo v župnišču kako godovanje, primahal jo je stari trojiški gospod, da se zopet enkrat po dolgem času naje dobrih rečij, kakršnih njegovo Uršišče ni znalo pripraviti. Prišel je v zelenkasti, ogoljeni suknji, škornje preko kolen, na glavi v zimi staro kučmo, v letu čuden, čestitljiv slamnik, ki je bil enkrat bel in preko ramen v vsakem letnem času objemen zelen dežnik z rdečim robom, privezanim na vrvici od sladkorja. Zapel je pri pojedini par okroglih pesmij, deklamiral davne ostanke svojega davnega znanja latinskih klasikov in završil z ljubljeno njegovo: »General Laudon, general Laudon« ... Prespal se je na klopi v hišterni, v tujo posteljni legel nikoli — in jo je še v noči ali pa zgodaj v jutro pobral nazaj v svoje hribe.

Tak je bil. Imel ni nič, zapustil nič, Bog mu daj večni mir in pokoj!


Župnišče kakor grad. Visoka okna, velika, težka, umetno okovana vrata, ob strani široka cesta na dvorišče, ki je od vseh strani obdano z zidom, aristokratsko in nepristopno profanim očem navadnih smrtnikov. Sito in ugojeno poslopje, to se vidi na prvi pogled. Znotraj ogromna, obokana veža, na levo pusta in prazna „hišterna”, kjer se vrši vsakoletno velikonočno izpraševanje, dalje velika, polna shramba za vse, kar se v župniščni kuhinji potrebuje. Police do stropa, omare, polne vreče, velike posode za mast in maslo, med, jajca, orehe, gobe i.t.d. — vse bogatejše in boljše, kakor pri trgovcu spodaj pod cerkvijo, kjer cela župa kupuje svoje potrebe. In poleg kuhinja. Grofovska kuhinja; štedilnik se sveti v belih kahlah do vrha, kovinski deli se bliskajo, kakor posrebreni, medeni držaji, kakor zlato; in po stenah so razvešene bleščeče forme za potice, pogače, torte, ražnji, podolgaste, emajlirane kaserole za pečenke, piščeta, gosi, divjačino — v večji množini, kakor v srednjem mestnem hotelu. V visoki časti se drži ta kuhinja, poznati je to na belih stenah, na posodju, ki se blešči od pogoste uporabe. Iz kuhinje se pride v malo čumnato, kjer se na belih mizah pripravljajo posebne kuhinjske umetnine, v omarah ob steni je shranjeno fino porcelanasto posodje, dragoceni servici za slavnostne obede, za čaj, kavo; tudi navadno namizno perilo za vsakdanjo porabo se nahaja tu. Lepše, novejše garniture krasnovezenih namiznih prtov in serviet nahajajo se v sobi, na drugi strani veže nasproti hišterne. V ti veliki sobi se shranjuje vse fino namizno in posteljno perilo. V širokih omarah iz orehovine je zloženo tenko, dehteče in snežnobelo platno, — cela ostala župa za toliko ne premore in tako finega; in vendar so to fino, gosposko platno predle pridne in radodarne gospodinje s posebno pozornostjo v ti župi sami in same bi ne verjele, da se ga je tekom let nabralo toliko. Tudi srebrnina se hrani tu, žlice, noži, vilice, namizni nastavki, bahate kupe. V steklenih omaricah, ki stoje na širokih, težkih omarah za perilo se bliskajo težke, brušene steklenice, objemni kozarci, tenke, visoke, aristokratske čaše. Samo ena velika, dolga miza stoji tu, na kateri se lika perilo, drugače je ta soba vedno zaklenjena. Takoj poleg je soba za kuharico in dekle. Visoka, oblastna kuharica, stara kakih 45 let, z belimi, tujimi zobmi je kakor vstvarjena, da hrani ugled in dostojanstvo tega razsežnega župnišča proti ženskam in župljanom, s katerimi dohaja v dotiko. Dve starejši in jedna mlajša dekla so ji pokorne na vsak mig. In še dalje nasproti kuhinji je „hišna”, kjer služinčad obeduje, kjer se pogoste razni posli, kmetice in kmetje, ki so prinesli kaki boljši dar za župnikovo kuhinjo ali njegove shrambe. Skozi druga vezna vrata se pride na prostorno dvorišče, od tam najprej na cvetlični in dalje na sadni vrt, kjer je lepa uta in bogat čebelnjak. Na koncu dvorišča se začenjajo gospodarska poslopja: imeniten in oblasten hlev s konjem za „gospoda” in še dvema konjema za gospodarstvo, dalje voli in krave, velika inpozantna pasma, kakršne ni več v župi; hlapec in mlajši fant, „pastir”, sta tu gospodarja. Tudi podzidan skedenj in velik kozolec z zidanimi stebri sta tu; dalje hlev za kosmatince in zidana hišica za legijo perutnine: kokosi, race, gosi, purani, vsega je tu. Doli v dolini se razprostirajo cvetoči travniki in rodovitne njive, ki pripadajo vse župnišču. Ali nazaj v župnišče! Če se stopi iz dvorišča v poslopje, stoji se prav pred širokimi in komodnimi stopnicami v kleti. Prva klet je za obilje, krompir, repo, zelje, peso i.t.d., druga hrani velike sode vina za družino, za delavce po leti in za navadne goste; v tretji manjši so žlahtna vina v malih sodcih za „gospoda”, za posebne goste in za velike pojedine, ki se vsako leto parkrat v župnišču prirejajo. Ključ od te tretje kleti visi vedno zgoraj v župnikovi „delalnici". Gori, kjer gospoduje župnik, glavar vseh teh imenitnosti, vodijo široke, s preprogo pogrnjene stopnice nasproti glavnemu vhodu. Sobe zgoraj so vse čiste, prostrane in gosposke, navadni ljudje ne hodijo gori in tudi drugi, ki nimajo duhovniškega kolarja okrog vratu, ne prej, dokler se ne oglasijo pri oblastni kuharici, ki jih naznani gospodu. Gospod je debel mož, širocega, strogega in čemernega obraza z zlatimi očali. Velik častilec je dobre kuhinje in dobrega vina. Ali strog je, malobeseden, godrnjav in si zna vselej in od vsakega izsiliti nenavaden respekt za svojo osebo. Nihče iz župnije bi se ne upal reči mu kako ostro, pikro ali celo posmešno besedo v obraz, četudi župa ni revna na bahatih in samozavestnih možeh. Njegovi župljani ga ne ljubijo ali zato se ga boje. Njegovo orožje je pereča ironija in oster sarkazem.

Maševal in pridigo val je gospod vselej zjutraj ob šestih. Deseto mašo in večernice je opravljal kapelan, ki je stanoval v stari, pol leseni kaplaniji. Župnik se je malo družil ž njim. Živela sta vsak za-se. K šesti maši so hodili vsi veljavnejši možje, k deseti je prihajal le bolj mladi svet. In župnikove pridige je bilo vredno poslušati. Prva polovica je bila posvečena Bogu, druga grehom njegovih župljanov. Ljudje so se večkrat čudili, od kje župnik vse izve. Za vse je vedel in grešnike je znal naslikati tako, da jih je cela župa spoznala. Če se je kje zadnjo nedeljo ali med tednom igralo na karte in je ta ali oni slabi gospodar izgubil še tisto malo denarja, kar ga je imel, bila je v nedeljo zjutraj gromovita pridiga o kvartavcih. O pijancih, zapravljivcih in takih ljudeh je bila vsaj vsakih šest tednov enkrat; o možeh, ki žene pretepajo, vsaka dva mesca; ravno tako o babah z dolgimi jeziki, o babah, ki brez kave in štacune ne morejo živeti, o babah, ki pustijo otroke tako umazane in zanikrne, da smrde par klafter naokoli, ki imajo pa denarja in časa dovelj za vsa božja pota, semnje in žegnanja devet far naokrog. Možakarji te župe so bili živinski prekupci, trgovci z lesom, mešetarji in sploh veliki barantaši. In bahati! Že pri prvem litru vina je primaširala dobrorejena usnjena listnica iz prsnega žepa: „Kaj pa mislite, saj nismo samo tako! Kaj pa je nam pet stotakov! Al' pa tavžent! Nič! Mi smo mi! " — Tak je bil uvod v fantastične baharije, kjer so tisočaki samo tako po zraku letali. In zato se je zdelo župniku potrebno, da je takim veljavnim prvakom v župniji pridigoval semtertje tudi kaj o sveti ponižnosti. „Kaj pa vaš denar?! Tisti vaši stotaki! Samo ne mislite, da jih imate toliko, kakor slame v vaših praznih, zabitih glavah! Kaj ste kaj pametnejši, kakor teleta, s katerimi barantate?! Pa se to še baha! Prazno klasje visoko raste in gumpci in tepci imajo močnejši glas od pametnih ljudij! Sram vas bodi, možje s sivimi glavami, pa se napihujejo, kakor srajčniki, kakor žabe na gnoju! Pamet, pamet! Prosite Boga da vam jo da, vsaj na stara leta! Amen! Molimo ...”

In pri vsakem dogodku, pri vsaki priliki je župnik povedal svojo. Prišel je fotograf v župnijo in staro in mlado je hitelo k njemu po „konterfije”. Naparadilo se je vse in nacefralo, da je kaj! Ali v nedeljo je prišla pokora. „Druga reč je, če se da fotografirati star človek, da bi njegovi otroci imeli po njegovi smrti spomin nanj, druga reč je, če pošlje sin iz tujega kraja svojo sliko materi v veselje in tolažbo, vas pa je obsedel sam napuh, da si vežete kravate okrog vratu, samo da bi izgledali bolj gosposko. Ne hodite k fotografu, da bi si dali narediti svojo pravo podobo v pametni namen, vaša neumnost, zatelebanost in domišljavost vas vodi tja! Vse se opiči po gospodi. Vile v roko, vile! To bi bila večja čast za vas, kakor pa tiste drobne, izposojene palčice, katerih niti držati ne znate! In frajle, kravje dekle, štokovnike, štokovnike, (s katerimi se zmečka prešičem hrana) namesto parazolov! V laseh uši, na laseh pa pentlje ! Ali se vam poda!” In dalje je to grmelo po cerkvi, da so imeli vsi, katerim vest ni bila čista, kakor kri rdeče obraze.

Da, da, župnik ni izbiral besed. Osobito ženske ga niso imele rade in k spovedi so hodile samo h kaplanu. Ali kadar se je župniku zljubilo je šel tudi spovedovat in če pri njegovi spovednici ni bilo ljudi, je šel h kaplanovi, kjer si je izbral par najbolj svetih tercijalk: „No Marjana, pa ti Lena in ti Urša in ti Polona, kar k meni pojdite, ne bom vas požrl!” S trepetom so se pobrale ženščine za njim, zakaj spoved pri njem ni bila prijetna. „Bolj glasno, ne slišim!" je zapovedal in ženske so se spovedovale skoro na glas. Godrnjal je, da se je slišalo po vsi cerkvi in čudne pokore je dajal: „Torej ti, Urša, praviš, da živiš v prepiru z bratovo ženo. Menda bo že, da ji nič ne pomagaš pri delu. Tako torej: od danes naprej štiri tedne ji vsako soboto umij kuhinjo in hišo in čedi vse klopi, vse škafe, vse kar je pri hiši umazanega in med tednom ji vsak dan prinesi vso vodo in ji pomagaj pri otrocih, pa tudi pri poljskem delu. Da ne bo greha, moli cel čas žalostni del rožnega venca v pokoro. Če ne boš tako naredila, tvoja duša ne bo imela v vicah sto let miru in noben odpustek ti ne bo pomagal. In čez en mesec pridi zopet k spovedi ali ne prej in k meni pridi!” je skončal. Joj, ženske so se ga bale, kakor hude ure. Sploh je šla govorica po župniji, da razume župnik več, kakor bi si mogel kak kristjanski človek misliti.

Pobožen res ni bil bogsigovedi kako. Njegove maše so bile kratke in med pridigo je videl vse, kar se godi zdolaj v cerkvi in nič ga ni ženiralo, če je moral kdaj koga zbuditi iz sladkega spanja: „Ti, Matija, če misliš, da zato pridigujem, da bi ti spal, se motiš!” Zakričal je vselej, da se je cerkev potresla, zakaj njegov glas je bil močan, kakor grom pod nebom. Vsa sveta opravila je opravljal nekako po domače in skoro bi človek dejal, brez tistega globokega spoštovanja, ki ga imajo pobožni ljudje pred tako svetimi rečmi. Kolikokrat je koga ozmerjal med tem ko je obhajal verne kristjanske duše, kolikokrat je zakričal na ves glas: „Zazijaj no! Jaz ne bom čakal!”

In vendar se ga je svet bal in ga spoštoval po svoje. Imel je pač svoje napake, bil je sam voj in skoro surov s svojimi župljani, ali ta greh naš kmet rad odpusti, kajti bil je inače vendar pravičen in pošten mož. Morda se je kdaj opijanil ali preobjel, — vina in vsega je imel v obilici; ali farani ga nikdar niso videli pijanega ali v nedostojnem stanju, on ni zahajal med nje, kraljeval je sam v svojem župnišču, velikem in gosposkem, kakor graščina. Malokdaj je kam odšel, v mesto ali trg in takrat se je vselej peljal v svojem vozu, nepristopen in dostojanstven, da se mu je vse odkrivalo. Morda je imel kdaj s svojo kuharico večje prijateljstvo kakor se sploh duhovniku dovoljuje. Šepetalo se je, da ima sina, ki se je tam daleč v Gradcu izštudiral za zdravnika. Ali to so bile le tihe govorice, ki se niso nikdar upale glasno na dan. Ljudje niso nikoli zapazili najmanjše intimnosti med njim in kuharico, ki je govorila o „gospodu” le v velikem spoštovanju in v tretji osebi: „Oni so dejali ...” Nasprotno se je vedelo, da župnik „babe” naravnost prezira, osobito blebetave in pobožne opravljivke, ki drugače tako rade pometajo prag župniščem.

Bil je čudak in despot. Služinčad je samo trepetala pred njim, sploh pa se ni nikoli spuščal v pogovor, niti s svojimi ljudmi niti z drugimi župljani. Slovel je kakor učen človek. Vedelo se je, da dobiva s pošto časopise celo iz Francozkega, da govori pri pojedinah dolge latinske napitnice in da ga morda na deželi ni župnika, ki bi bil tako pameten kakor on.

V politiko se ni vtikal, niti v domačo niti v občo, to takrat še ni bilo v modi v naših krajih. Župan in odborniki so sami gospodarili v občini, ki je bila zelo velika in bogata. Izkazovali so o danih prilikah vso čast župniku, vendar je bilo vse občevanje med njimi dovelj hladno in formalno. O novem letu je župan z drugimi veljavnimi možmi takoj po maši čestital župniku, tudi mu je k njegovemu godu pisal vljuden list, za kar se je župnik ravno tako vljudno zahvalil in povabil župana na kosilo. Ravno tako razmerje je bilo med župnikom in učiteljstvom. Kor, orgije in cerkvene pevke, vse to je bila omejena domena nadučitelja, v katero se župnik ni nikdar mešal. Pozdravljali so se medsebojno, ako so se kje srečali, čestitali so si k novemu letu godovom in ako je imel kdo od učiteljev slučajno pri župniku kako opravilo, pogostil ga je ta z dobrim vinom iz tretje kleti in belim, masljenim kruhom. Učiteljice in druge bolj gosposke ženske niso hodile v župnišče. Župnik je gosposko oblečeno žensko kaj težko videl in ni znal brzdati svojega sarkazma, s katerim je ironiziral vsako nepotrebno pentljo in vse druge ekstravagance na obleki. Dijake je imel rad, nikoli ni štedil vina, šunke in surovega masla, kadar so prišli in tudi kak petak ali desetak se mu je o priliki izmuznil izpod palca. Vendar so dijaki le redko zahajali k njemu, bilo je neprijetno biti tarča vsem grenkim in ostrim dovtipom in hudobnim, duhovitim šalam posmehljivega župnika. In menda se je imel za velik del tistega čudnega, neomejenega respekta, ki ga je vžival povsod in od vsakega, zahvaliti temu svojemu rezkemu humorju, ki ni nikoli vsahnil. In kar je glavno, znal je postaviti okrog sebe ograjo, kamor ni pustil nikogar. Ni se mu moglo ravno reči, da je prevzeten ali ošaben, ali vsak, kdor je občeval ž njim je imel čustvo, da ne stopi nikoli doli iz vzvišenega in samostojnega mesta, kamor se je bil postavil sam. Morda, da njegova vrednost ni bila tako velika, kakor se je mislilo, ali faktum je, da ima tako konsekventno in gotovo ne ravno ugodno izoliranje, velik vpliv na vse ljudi.

Ko je umrl, pokopali so ga z veliko častjo. Testamenta ni zapustil in ko je prišla komisija, je našla nekaj krajcarjev v gotovem denarju. Ljudje so se čudili, zakaj znano je bilo, da je moral imeti župnik lepo vrsto tisočakov. Ali ničesar ni bilo. Pohištvo in blago so prodali, nekaj so si vzele kuharice in dekle. Vina so našli v kleteh več, kakor ga je imel veliki vinski trgovec v trgu.

Zdaj so ljudje že pozabili nanj. Premalo so vedeli o njegovi osebi, premalo so imeli snovi iz njegovega življenja za prazne govorice. Kuharici in deklam se dobro godi, izselile so se in vsaka ima v dragih župah svojo hišico in udobno življenje.

Kakšen je bil ta človek?

Nihče ga ni poznal toliko, da bi mogel dati na to vprašanje odgovor.

In tako življenje, zagrnjeno z nepredirnim zagrinjalom, ki se ni nikoli dvignilo in se nikoli več ne dvigne, je velika umetnost!


In kar nakrat je zavel čuden veter po celi naši deželi in težka, okovana vrata vseh naših župnišč so se odprla na stežaj. Vsak dan od jutra do večera je lahko vstopil kdorkoli in vsak je bil dobrodošel, kdor je prišel s ponižnim in verujočim srcem h „gospodu“ po svet v verskih in posvetnih rečeh.

In čudno „gospodje“, ki so stali prej tako samotni, visoko nad celo faro, so izgledali v bližini prav, kakor navadni ljudje božji. Niso se brigali prej, kdaj pošlje vaški krčmar svojo hčer v trg, da se nauči kuhat, niso se brigali, h komu da kajžar svojega sina v službo, niso se brigali, kje kupuje kmet blago in potrebe za družino in hišo, in se za mnogo drugih reči jim ni bilo mar. Ali zdaj jih je zanimalo vse. Zakaj je dal bogati Dobnikar par svojih njiv v najem Lazarju in ne Strebarju, ki je bolj pobožen in bogaboječ, zakaj je prosil Lužar Kavčiča za botra svojemu sinn in ne Brinarja, ki ne bere „Rodoljuba" in druzih takih pohujšljivih tiskovin. Za vse so se brigali, kar je bilo prej premalenkostno in nedostojno za njihovo duhovniško suknjo.

Vse govorice v župi, vsa gnojnica in umazanost, vsa opravljanja in obrekovanja, vse laži in vsa grdoba, vse se je stekalo v župnišče in se od tam po drugih potih zopet raztekalo po celi fari.

In kar nakrat so se sosedje spuntali jeden preko drugega in v slednji fari, kjer poprej niso vedeli, kaj je stranka, sta se vzdignila dva tabora. Tisti pa, ki so bili mnenja, da se „gospodu“ ne spodobi vtikati se v vsako stvar, sejati nemir, zavist in sovraštvo, tisti so začeli vračali enako z enakim. Njim so se pregledali vsi lonci v kuhinji, vsak krajcar se jim je preštel, vsaka beseda se jim je pretehtala in vse se jim je zvijalo in zavijalo na slabo stran. Ko so jim oči od prvega začudenja spregledale, so se tudi oni ogledali in spoznali so, da so tisti, ki jih psujejo za liberalce t. j. brezbožnike, pohujšljivce in zapeljivce, sami pod kožo prav zelo krvavi in da iščejo pred tujim pragom to, česar imajo doma na kupe.

In vse, kar se je kdaj dogajalo v župniščih, skrito pred svetom in ljudmi, je prilezlo na dan in vsa umazanost, ki se je tekom desetletij nakopičila po teh lepih, udobnih, farovških sobah, se je razlila skozi široko odprta vežna vrata po celi župi.

Spoštovanje pa in respekt pred temi belimi in mogočnimi župnišči, ki so kakor gradiči kraljevali po holmih, je začelo ginevati, kakor sneg na pomladanskem solncu.

Glasno so zakričali pogumnejši in poštenejši doli po vaseh; „Taki ste večina katoliških duhovnikovi kako hočete učiti nas, ki ste slabši od nas!" in začeli so hoditi po svojih potih, pa naj je bilo „gospodom" prav ali ne.

Oni drugi pa verne ovčice, so pozdravljali „gospode“, kakor prej, ali za precejšno spoznanje bolj domače in v gostilnah, kamor so začeli zahajati zaradi popularitete tudi „gospodje“, ponujali so jim piti, kakor mešetarjem o sejmeh: „Samo pijte gospod, saj smo prijatelji!“ Prej se niso niti prav govoriti upali z onimi, ki so maševali pred oltarjem in delili Boga, zdaj pa so nakrat začutili prijetno pokroviteljstvo nad svojimi duhovniki, češ, „kaj bi brez nas, molčati bi morali v občini in povsod, če bi nas ne bilo, in še v cerkvi, na prižnici, bi ne smeli reči, kar bi se jim hotelo."

Takrat se je začela tista čudna gonja zoper vse malo inteligentnejše ljudi po celi deželi, ki se niso brezpogojno in slepo klanjali pred farovškimi avtoritetami. Takrat je naše ljudstvo doživelo spodbujajoče scene, kako je gospod župnik od oltarja doli ozmerjal učitelja na koru in ga spodil od orgelj, sam Bog ve zakaj; ali najbrž zato, ker se je učiteljstvo zavedlo, da so oni časi šomoštrov - cerkovnikov na vse večne čase izginili in se jim ni hotelo nič več hlapčevati župnikom, niti v duševnem oziru ne. Takrat so videle mnoge fare v naši deželi, kako je župnik, oznanjevalec krščanske ljubezni, prepovedal hoditi učitelju v njegov vodnjak po vodo, v tisti vodnjak, ki je bil sezidan ne le za grofovski farovž, ampak z enakimi pravicami tudi za šolo in učitelja. Takrat so se dali Kristusovi namestniki tožiti pred posvetnimi oblastnijami zaradi par škafov vode in postave — ne cerkvene in božje, ampak človeške postave, — so jih morale prisiliti, da so odstopili od zahtev, do katerih niso imeli pravice. Žejne napajati! — a učitelju niso privoščili vode, ali za tiste, ki so trobili v njihov rog, je bilo vedno dosti vina!

Župniki, ki so se prej češčeni in spoštovani redili in opijali v svojih prostornih župniščih, so hoteli slave tudi po vseh vaseh, oblasti v vsaki hiši in tako se je zgodilo, da so tiste, ki so prej na mehkih divanih, skriti pred očmi svojih ponižnih in pokornih ovčic, prespavali svojo vsakdanjo pijanost, da so tiste vaški fantje iz usmiljenja pobirali iz cestnih jarkov in jih vlačili po strmih potih v bela župnišča, ki so kraljevala nad okolico.

Ljudstvo, ki jih je prej častilo, kakor polubogove, ki je verjelo v njihovo veliko oblast in moč, ki se je balo njihove jeze, tudi ta pobožna raja ni več tako ponižno klanjala glave pred njimi, ko je videla, da se onim, učiteljem, trgovcem, županom, nad katere so klicali vsako nedeljo raz prižnice vse kažni božje, ni zgodilo nič. Tako so se zvedele vse tiste umazane historije o mlajših in starejših farovških kuharicah po farah in dogodilo se je, da je celo cerkovnik pod cerkveno lipo oznanjal čudečemu svetu zabeljene anekdote o mehkih blazinah in atlasovih odejah, o kterih mu je pripovedovala farovška kuharica, da se lepo na njih leži. Gospod župnik je dal cerkovniku par preobilnih klofut in ta se je spominil, da ni suženj in se je maščeval na tak originalen in pikanten način pod cerkveno lipo o pol dvanajstih v nedeljo, ko je šlo ljudstvo od maše.

Župnika so premestili, cerkovnik pa je ostal in če ni umrl, še danes sedi v mežnariji. Bog mu daj zdravje!

Potem so pri volitvah oznanjali župniki javne molitve, obiskovali vplivne kmete, pod marsikterimi podboji pripognili debelo in posvečeno svoje telo. Kaplani so pisali na vse volilce dolga pisma, ki so se začenjala s hvalo Božjo in s svetimi odpustki od 100—300 dni, končavali pa so s peklom in večnimi kaznimi božjimi, če bi adresat pozabil svojo dolžnost proti sveti materi katoliški cerkvi in ne volil tistega, kterega mu pokaže debeli prst Gospodovega maziljenca. Tudi okrog žensk, kterim so se mladi „gospod", ki so ravno suhi in drobni prišli iz lemenata, zdeli sveti in pobožni, kakor sv. Alojzij, tudi okrog njih so kaplani letali in jih učili, kako naj se kregajo s svojimi možmi, če nečejo voliti tako, kakor žele farovški gospodarji.

Prišel je čas, da se je pri velikonočni izpovedi učilo matere in gospodinje, naj ne hodijo k temu ali onemu trgovcu kupovat, ker je brezbožnik, framazon, najhujše t.j. liberalec. Ali to početje je bilo prenevarno in preriskantno, zato so se posejala konsumna društva, kjer so imeli gospodje kaplani vsaj kaj delat, in res, z vnemo so prodajali dekletom kambrik, tehtali sol in merili koruzo. Računati niso znali Bog ve koliko in namesto vina so točili petijot, ali zato so vendar dosegli, kar jim je bilo glavno: da je par trgovcev z družinami prišlo na nič. In če je začelo pokati in se lomiti na lastni stavbi, poskakali so ob pravem času doli.

Tako stoje zdaj beli grudici naših župnišč po holmih, odprti na stežaj in kakor bi bili iz stekla. Gospodje sami so odprli vrata in okna in šli doli med ljudstvo, da jih vidi od blizu. In ljudstvo jih je videlo, vse jih je videlo in vsak madež na njih. Ni prijetno stanovati v stekleni hisi, v hiši, v kteri je vse odprto na stežaj, v ktero vidijo vsi ljudje. Ali zdaj je prepozno zapirati in zagrinjati. Pokazali so se v vsi svoji nepoštenosti, v vsi hudobi, pokriti z vsemi človeškimi slabostmi, ki so na njihovi posvečeni osebi še odurnejše in večje. Tisti čar, ki jih je stavil visoko nad druge navadne ljudi, je izginil, sami so ga uničili, in ž njim je izginilo tudi spoštovanje in oni stari, čudoviti respekt, kterega so si znali njihovi predniki tako dolgo ohraniti. In nadprirodni sij okrog njihovih glav se vedno bolj manjša, vedno bolj izginja ...|||||