Iz naše vasi (Zofka Kveder)
| Iz naše vasi[1] Zofka Kveder |
Spisal Poluks.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I. Torbarček
[uredi]Torbarček, ta vam je znan po vsej ribniški dolini in njegova slava doni še daleč tam v kočevskih gozdih in bloških goličinah. Krog Snežnika ga imajo v čisli in še tja na hrvatsko stran ga zanaša mnogokrat njegova kupčija. Matevžek mu je pravo ime in za Kobaleta ga imajo zapisanega v župnih bukvah na Tabru, pa ne domačin ne tujec ga ne kličeta s tem imenom. On je znan pod imenom »Torbarček«. Mnogo je storil za povzdigo obrti in kupčije z svojimi torbami in krtačami.
Da si ga nihče ne predstavlja za kakega Goljata in Samsona, to pričakujem že v naprej, ker se inače res zelo moti. Majhen jo, prav izredno majhen. Glava mu je zlezla že malo mej pleča in hrbet je postal skoro malo preokrogel. Lepo to sicer ni posebno, a čudno tudi ne. Pomislite, koliko naš Torbarček sedi dan na dan na svojem stolcu in pripogiba in pripogiba hrbet in glavo, da bolje vidi šivati zajčje tačice in lisičje repe na svoje torbe.—
Ob nedeljah in praznikih popoludne pa si oprtuje vse svoje torbe, kolikor jih ima v zalogi, pobira še nekaj krtač skupaj, potem pa roma od gostilne do gostilne in hvali in ponuja svojo robo na vsa usta. Kar čudno ga je poslušati, ker vse meša skupaj, kar mu ravno prihaja v glavo. In ponujati zna — kar je res, je res! —
»E duška božja, kupi, kupi torbo, takih imam, da bi se gospôda, kar je je od Rima do Dunaja, kar pulili zanje, ko bi jih le videli«.
Tako navadno začenja svoj govor, kadar je katerega zalotil, da nima ali ima strgano torbo in o katerem ve, da pojde v jeseni na Hrvaško. In naj se ga otresa še tako, Matevžek ne pusti z lepa, katerega se je enkrat polotil.
»I vzemi jo, vzemi, vsi angeljci te bodo zavidali in vse bo gledalo za teboj, kedar jo oprtiš. Pa ceno jo dam, prijateljček božji, ceno! Tebi kar na pol zastonj, zato, ker se poznava«.
In tako hodi naprej, dokler ne zagleda kacega drugega, ki je tudi potreben torbe.
»I no, pa vsaj eno krtačko vzemi za kamižolo, trdnih imam in močnih, še kadar umrješ, jo lahko zapustiš komu, četudi bi sam sto let krtačil žnjo«.
Tako se trudi »duška božja«, tako ga namreč tudi imenujejo, ker ima to besedo vedno na jeziku da bi napravil vsaj malo kupčije.
Pozna ga vse, mlado in staro, blizu in daleč. Tudi oženjen je naš Matevžek, kakor se to spodobi za tacega možaka. Majhna je, kakor on, a hujša je nego on. Če je naš Matevžek na svoji kupčiji malo pregloboko pokukal v kupico ter so mu torbe jele nemirno skakati po hrbtu, pa prihaja njegova verna družica, ošteva ga in krega svojega »gospodarja« od pete do glave in potem ne pomaga nobena »duška božja«, nobeni »nebeški angeljci« in »zlati prijateljčki božji«: treba že pobrati svoja kopita in pokorno spraviti se domov.
In dom njegov je prav zelo podoben svojemu posestniku. Lesena kočica in majhen košček vrta zraven, to je vse Matevžkovo kraljestvo. In majhna je res ta kočica. Če hočeš stopiti v Torbarčkovo domovje brez bunke na čelu, moraš se prav lepo ponižno pokloniti na vežnih vratih, a če hočeš dospeti do izbe, kjer živi in dela naš znanec, zlekniti se ti je skrbno v dve gubi, drugače ti posvetijo nizki durini podboji tako, da se ti zasveti sedem solnc, tri lune in vse zvezde v temni veži Matežkovi. Seveda tudi visokost izbe ni pomerjena po dolgosti obiskovalca, a za njenega prebivalca je vendar dovolj prostorna.
V kotu pri oknu ima Matevžek svojo delalnico. Na steni visi nekaj izgotovljenih in na pol izdelanih torb, na polici leži nekaj usnja, par krtač, kup ščetin, dreta, šilo, žica, lep in še druge ropotije. V drugem kotu visi zraven postelje na klinih nekaj obleke, a tam pri peči stoji pručica, na kateri navadno gospodinja lupi krompir in računa, koliko je minolo nedeljo popil nje zakonski druže. Tudi puška visi pod stropom in Matevžek se kaj rad baha, koliko zajcev v je že pihnil, četudi je zatrjeval nekdo, da se pred njegovo puško še muhe ne boje. Dosti je že skusil naš junak. Trideset zim je prezebal v hrovaških hostah in marsikako poletje je kosil doli na Klanem, kamor hodijo naši kosci čez poletje. Na marsikakem sejmu je že bil in marsikako pametno zinil. Zmrznil bi bil že kmalu, pljučnica ga bi bila kmalu pobrala in enkrat bi bil že kmalu utonil, a kljub vsem nezgodam in k veliki sreči svoji še vedno zdrav in gostobeseden prodaja in ponuja proizvode svojih rok.
Vi pa, dragi bralci moji, kadar potrebujete kake torbe ali krtače, pridite k nam v našo vas in zatrjujem vam, da vam da naš Torbarček take robe, da se vam bo srce smejalo.
II. Srebrnjakov Jurij
[uredi]Najbogatejši in najpremožnejši kmet naše vasi je Srebrnjakov Jurij. Take hiše ni, kakoršnja je Srubrnjnkova in tacih njiv in travnikov je malo, kakoršnji so Srebrnjakovi. V njegovem gozdu ni še pela sekira, kar gospodari on na domu in v težki hrastovi skrinji v kambri še ni bilo toliko srebra, kar jo je mizar zbil skupaj.
Kjer je vsega v obilici, tud otrok ne manjka, cela rajda jih je; podobni so jeden druzemu ko krajcar krajcarju in paziti treba, da ne pokličeš Jožka z Franckom in Micke mesto Nežike.
Pa dasitudi je Srebrnjak petičen mož, na njegovi vnajnosti tega vendar ni poznati kar nič. Vsaki kočar je oblečen bolje, nego on in otroci jedo zabeljene žgance redkeje, nego najubožneji gostač v najslabši kolibi vaški. Srebrnjak menda še ni premenil obleke, odkar je privel svojo Barbo na dom: vedno jednak je. Na glavi mu čepi luknjast klobuk širocih krajcev, kateremu bi bilo težko uganiti prvotno barvo. Vremenske in druge nezgode so ga oglodale od vseh stranij, da je bolj podoben kacemu tičjemu gnezdu, nego človeškemu pokrivalu. Na nogah nosi Srebrnjak škornje, v petek in svetek, po zimi in poletu. Izdelani so okorno in oglato iz debele kravje kože, rujavi so in oguljeni — saj menda še niso videli mašče, kar jih je del čevljar iz rok. Telo pokriva Srebrnjaku debela srajca iz domačega platna, ki pa ne kaže ravno, da bi Srebrnjak posebno ljubil čistost in snažnost. Na rašovih hlačah in kamižoli se je nabralo tekom let raznovrstnih tujih snovi, da se ob nekterih krajih kaj lepo svetijo in spreminjajo barve. Lice mu je brazdato in nagubano, ko razorana njiva, nos se mu prevzetno šopiri in napihuje v koščenem obrazu, oči so udrte in ne gledajo nič kaj prijazno, lasje so osiveli in razmršeni. Usta pa nikakor ne delajo sramote tisti ribniški: »od širocih ust smo mero vzeli« ...
Nič posebno v čislih nimajo Srebrnjaka njegovi sovaščani, kajti skop in nepriljuden je. O košnji kaj težko dobiva koscev in kadar treba krompir okopavati, nič kaj rade ne hodijo kopačice k njemu v delo. Otrokom njegovim se ne godi predobro. Dvanajstletni deček mora že sam hodit z vozom po steljo in desetletno dekletce mora že znati, kako se držé vile v rokah. Sam ne dela mnogo; najraje hodi okolu svojega doma, tiščé roke v žepih in s kratko pipico mej zobmi. Včasih vstopa v hlev, tipa živino malo po rebrih, potem pa maha zadovoljno v hišo, kjer pomišlja pri ogromni javorovi mizi, je-li naj še redi junčke v hlevu, ali naj jih raje žene v semenj.
Za otroke se drugače ne briga, nego tedaj, kadar jim ukazuje, kaj imajo delati. Je-li so sicer pridni in zdravi, Srebrnjaku ni dosti mar; tudi mu je vse jedno, če otroci v šoli kaj znajo ali nič. Ako jih je prišel kedo tožit, da so mu klatili sadje, ali napravili kako drugo škodo, Srebrnjak nima dosti besedij. »Danes so pridni, v gozd so šli po listje« ali pa »danes so kidali gnoj iz hleva« – pa je stvar zaključena.
Saj so so mu delali ves dan, kaj bi se potem jezil nad njimi, če malo nagajajo sosedu! Pa tudi sicer Srebrnjak nima pretenke vesti. Če v gozdu smreka ne stoji ravno predaleč od njegove meje, kaj zato, če jo poseka! Ena smreka vendar ni taka reč! In če se kraj njegove njive brazda več zaorje v sosedovo, nego bi bilo treba, tudi to ni tak greh.
Seveda so Srebrnjakovi sosedje drugih mislij in že marsikak pot na sodišče je imel Srebrnjak zaradi tega.
Tudi dolžnikov ima Srebrnjak nekaj, pa ne dosti. Prvič ni nikdo njemu rad dolžan, drugič pa kaj težko daje svoj denar iz rok. Kdor pa mu dolguje kaj, temu se ne godi predobro. Če je kak tak revež zamudil plačati ne premajhne obresti, svest si mora biti, da takoj dobi tožbo v hišo in potem, če ni hitro denarja, da kmalu zapoje boben.
Marsikdo, ki je moral od hiše, stiska pest, ko vidi Srebrnjaka in marsikak sovražen pogled se upira vanj, kadar hodi po vasi.
Sosedje se ga ogihljejo in če gre kdo v nedeljo po večernici v krčmo k Tinetu, gleda, da ne prisede k Srebrnjaku. Kdor mu je dolžan, se ga boji; drugi pa ne vidijo radi skopega, bahatega in odurnega Srebrnjaka.
III. Doktor
[uredi]Še ga vidim, kako je stopal po vasi v stari in zanemarjeni obleki s kljukasto palico v roki in volicimi očali na nosu. Še vem, kako boječe smo se mu odmikali otroci, kadar je omahoval iz Pavletove krčme. Klicali smo ga, kakor smo slišali od drugih, za »doktorja«. Nihče ga ni poznal pod drugim imenom, nobeden ni vedel, kedaj je prišel v vas.
Ni se brigal za nikogar; delal ni, a beračil tudi ne. Kamor je prišel, nikjer ga niso podili in če tudi ni prosil jedi in prenočišča, dajali so mu ljudje radi sami obojega. Včasih je komu pisal kako pismo ali napravil kako pobotnico. Računal ni nič, a pil je rad, če mu je kedo dal za pijačo.
Nosil je staro, na pol gosposko obleko. Govoril ni z nikomur, vedno je gladil s koščeno roko dolgo sivo brado in nemo zrl pred-se. Le kadar je sedel pri Pavletu v kotu za mizo ter imel pred seboj merico žganja, tedaj je postajal zgovoren. Oči so se mu svetile skozi očala, živahno jo mahal z roko in zgovorno pripovedoval o svetu, tujih mestih in tujih ljudeh. Pivci so ga poslušali pazno in marsikdo je segnil v žep iti plačal merico žganega za prijetnega pripovedovalca. Nekaj časa jo zabaval vse, ki so sedeli krog njega, z svojim zanimivim pripovedovanjem, a ko je zlil par meric pekoče pijačo v se, postajal jo vedno živahneji, glas mu je donel vedno glasneje in oči so se čim dalje bolj žarile izza stekla. Nazadnje pa je pozabil na pivce in druščino in jel jo govoriti sam z seboj, hitreje in hitreje so mu je gibal jezik, v svojo govorico je vpletal latinščino in govoril reči, katerih njegovi poslušalci niso razumeli. V hipu se mu je zmračil obraz, oči so se jezno iskrile, razsrjen je udaril s pestjo ob mizo, krepko zarohantil, potem pa opotekaje se odišel skozi vrata.
Imel je nekdaj lepših dnij. Pravili so, da jo bil bogatih starišev sin tam nekje gori na Štajerskem. Študiral je. Poslali so ga z doma v visoke šole na Dunaj, kjer mu je šlo iz prva vso dobro izpod rok. Ali, kakor je že navada na svetu, da človeku najraje spodleti, kadar misli, da je najbolj na trdnem, tako je bilo tudi tu. Zagledal se je bil v dekleta, ki pa ni bilo vredno njegove ljubezni. Zanemarjati je jel knjige in v veselih družbah trosil denar, ki so mu ga pošiljali od doma. Kakor se dogaja v tacih slučajih, se ga je dekle kaj hitro naveličalo. Iz jeze in srda je še bolj popival, za študije mu ni bilo brige. Nesreča je hotela, da se je nekoč sešel z častnikom, ki mu je prevzel dekleta. Vnel se je prepir, a ni ostalo le pri besedah. Borila sta se, izpulil jo častniku sabljo, zamahnil ž njo in ranil ga tako nesrečno, da je isti umrl čez nekaj časa.
Prijeli so ga in dosti je imel prilike v ječi za premišljevanje o svojem zločinu. Ko jo došel zopet na svobodo, so mu bili stariši že mrtvi in domovje prodano. Klatil se je po svetu, dokler ga ni zaneslo v našo vas. Ljudje ga niso sovražili, bil je tih in nikomur ni delal nadlege. Leto na leto jo životaril v vasi, vaščani so so navadili nanj in pogrešali so ga, če jo kedaj za kak teden izginil iz vasi.
Lansko leto po zimi ga jo zmanjkalo nakrat za dolgo časa. Šel jo nekam v sosedno vas, a vrnil se ni več. Vaščani so ugibali to in ono in neprijetno jih jo iznenadila vest, da jo Pavletov Jože našel doktorja v gozdu – zmrznenega.
Šli so ponj in ga odveli v mrtvašnico. Nekaj vaških otrok se je podilo za sanmi, ki so hreščale nesrečnemu doktorju zadnjo pesem.
IV. Miško
[uredi]Čudno ime, kaj ne?! — I no, nosilec njegov ga ni dobil ne na krstu, ne po očetu, prijelo se ga je, da sam ne ve, kdaj in kako. In zdaj ga ljudje ne kličejo drugače in on sam le »na to ime sliši«.
Miško je imenitna oseba v vasi. Kdor hoče kaj poizvedeti, obrniti so mu je do Miška. Le-ta najbolje ve, kaj je Kočarjev pisal iz Amerike in koliko denarja je Bregarjev Luka prinesel z Hrovaškega; koliko lesa je posekal Brinarjev Jernej in kedaj bo Stričkov Jurij imel kosce.
Dela pravega nima, a vendar je redkokedaj brez posla in brez cvenka. Temu mešetari, kadar prodaja voli, drugemu teše toporišče za sekiro, zdaj prevzemlje nočno stražo mesto tega ali onega, ali se napotuje za katerega k zdravniku po zdravila.
Kleti zna, da se kreše. »Sivo morje adrijansko«, ti zarobanti in zraven gleda tako srdito, ko bi klical vse peklenščeke in vrage.
Sicer je pa dobra duša in rad pripoveduje, kako je še kaj bilo, ko je hodil na Hrovaško.
»E saj bi še šel, še, ko bi se le tisti preklicani kreclj tam pri Ogulinu ne bil zvalil meni na nogo. Presneto, še zdaj vem, kako je zahreščalo.«
In če ga je vprašal kedo, kako je bilo tedaj, povedal jo na dolgo in široko, zakaj ima jedno nogo krajšo od druge.
»Nikdar ne pozabim, kako me je bolel ta šment! Jezen sem bil, da bi bil najraje pretipal kosti vsakemu, kdor mi je prišel blizu. In potem v bolnici, ko so tisti zdravniki pretegovali in stiskali nogo ter mi brbali po kosteh! Vse svetnike sem klical na pomoč, kolikor jih je v pratiki. Pa še nogo so mi hoteli odrezati, prav po vsej sili in bili bi mi jo, ko bi bil le tako neumen, da se ne bi bil branil na žive in mrtve. No, zdaj pa vendar še kolovratim okoli in ni se mi treba obešati po bergljah. Ja, ja, človek mora imeti odprte oči, drugače ga tisti doktorji kmalu razrežejo. Pa še prav dobro se jim zdi, kadar morejo zapičiti v meso tiste svitle kaveljčke in nožčeke. Kako sem ga prosil in prosil, ko mi je z nekim takovim spakam strgal kost, da so coprnice plesale pred mano, naj me vendar, za vse križe, pusti pri miru! Pa mi je še rekel, da ni sile in se mi je še prav veselo zarežal v obraz, tista nesnaga neusmiljena. Jaz se še petelinu bojim zaviti vrat, taki-le ti pa tako pobožno žagajo roko ali nogo, kakor jaz drva. E no, pa sebe nisem pustil mrcvariti ko mrhovino, postaviti se je treba!«
Tako jo pripovedoval Miško čestokrat, potem pa odkrevsal k sosedi popravljat škafe ali drugam pomagat to ali ono in pripovedovat svojo in svojih sosedov novice in zanimivosti.
V. Županov
[uredi]I no, res ne vem, hočem vam-li kaj dosti opisavati našega korenjaka in domovanje njegovo tam v rebri, ali naj takoj začnem z zgodbico, zaradi katere je postal znamenita oseba naše vasi. Menda bo drugo boljše, ker je krajše.
Županovega odeva nimbus znamenitosti prav za prav le zato, ker je nekdaj šivaril po Dunaju, ne da bi bil prej kedaj kaj umel od krojaških umetnosti in skrivnosti. Če se mu je kedaj prej odtrgal kak gumb, i no, spel je s kakim klincem skupaj zijajočo obleko, dokler mu niso njegova stara mati doma pomogli z šivanko in sukancem.
Tesati je znal res, kakor ne kmalo kdo v naši vasi, ali šivati! — ne, za šivanje niso bili debeli prsti Županovega.
Bilo je torej tako-le:
Svoje dni so potrdili Županovega v vojake, kar prav za prav ni nič nenavadnega, ker v vojakih potrebujejo hrustov in korenjakov, kakoršen je bil Županov. Potrdili so ga torej. Posebno vesel ni bil, tisti »links« in »rechts« ni prav nič posebno hotel v njegovo glavo. No, pa šlo je, šlo. Od doma je imel par krajcarjev, da vsaj komisa ni bil lačen in to je prvo, česar potrebuje vojak. Toda osoda ne miruje z lepa.
Nekoč ga je poklical korporal pred-se in marširala sta skupaj k raportu. Čakal je torej prav boječe, kedaj se mu oznani, za koliko dni mu prisodijo posebno stanovanje brez luči in druščine. Pa ni prišlo tako, kakor je mislil. Neko nemško stvar so mu brali tam na glas in ko so ga vprašali v raskavem vojaškem tonu: »Verstanden«? — pokimal je naš junak z glavo in zarenčal v svojem globokem basu prav debeli »ja«. če tudi ni umel drugega nego to, da mu nekaj pripovedujejo od nekakovega »šnajdarja«.
Mirno je šel zopet k svojemu komisu, dobro snival na trdi slamnici in nič kaj rad se ni skobacal drugo jutro zopet na noge. Malo debelo je sicer gledal, ko so mu povedali precej na vse zgodaj, da naj spravi svoje reči vkupe, ker se ima popoludne odpeljati na Dunaj.
Dunaj!? — I no, zakaj pa ne? mislil si je naš znanec. Dunaj je veliko mesto in cesar in druga velika gospoda je notri, zakaj bi še jaz si ne ogledal te stvari.
Mirno je torej spravil svoje stvari v tornister, v slovo se še jedenkrat prav pošteno najedel komisa in se vkrcal v železnični voz na ljubljanskem kolodvoru. In vozil se je, vozil, da so ga bolele kosti in da se mu je že komis posušil, ki ga je vzel seboj za »popotno«. Ne vem, kako je gledal Županov, ko je prišel na Dunaj, pravil pa je pozneje, da je bilo prav zelo lepo; tudi tega ne vem, kako je prišel na določeni mu kraj in kaj se mu je sanjalo prvo noč na slavnem Dunaju. Kar pa vem, povem.
Drugo jutro jo naš znanec ustal, kakor po navadi, ko je začel tisti nebodigatreba »blozati« na vse pretege. Ustal je, oblekel se in se postavil »habtacht« ob vznožju postelje. Kmalu je prišel nekdo ponj. Vodil in vodil ga je po tistih hodnikih in stopnicah in ga privlekel pred velika vrata, za katerimi je šumelo in dnlralo, kakor no veni kje. Vstopil je in videl vse polno šivalnih strojev, mej katerimi je mrgolelo pridnih rok krojačev. Kar tebi nič meni nič so posadili tudi njega za tistega spaka, dali mu nekaj razrezanega sukna, šivank in sukanca in ga potem pustili v miru.
Županovemu se je posvetilo v glavi, kaj da pomenja vsa ta stvar in prav nič dobro se mu ni zdelo mej tistimi drdrajočimi in vrtečimi šivalnimi stroji. No, naš znanec je bil srčen, vzel čez nekaj časa vendar tisto razrezano stvar v roke in jo začel ogledovati natančneje. Še-le po dolgem premišljevanju in primerjevanju je prišel do sklepa, da bo ta šment najbrž kedaj kaka suknja, »za hlače so bili premajhni kosci«. Nekaj časa je prevračal tistega spaka pred seboj, in je zamudil skoro vse dopoludne z vtikanjem šivanke. To majhno »ušešce«! Presneto, raje bi bil obtesal skoro eno stran krelja! Ogledaval in vrtil je tisto stvar ves ljubi božji dan mej prsti in zvečer je bilo še ravno toliko koscev, kolikor jih je dobil zjutraj.
Županovega niso več dali k šivanju. Žalosten zaradi tega menda ni bil. Pred šivanko ima pa še zdaj rešpekt in krojačev ne gleda čez ramo.
Kaj mislite: šivati — hm, to ni kakor bi hruške pekel!
- ↑ Te sličice so bile spisane še v mojem 17. letu.