Iz naše vasi (Janko Barle)
| Iz naše vasi. Janko Barle |
Objavljeno pod psevdonimom Janko Podgorec.
| |||||||||||
Živa in prijazna je naša vas. Izmej košatega vejevja ovočjih dreves vire bele stene vaških hiš. V njihovi sredini dviguje se z bakrom kriti zvonik župne cerkve, ozirajoč se na vse vetrove kakor skrben pastir mej pasočo se drobnico. Na zapadni strani opirajo se posamezne hiše na vznožje zelenega gorovja, na vzhodu pa se prostira plodovito polje, katerega konci dotikajo se pritlikavega protja ob peščenem nabrežju šumeče Save.
Tu in tam zazreš na stenah opresne omete, predstavljajoče prizore iz svete zgodovine, katere je vešča roka potujočega »umetnika« narisala na belo steno. Najčešče naletiš na sv. Florijana, čegar golida je še enkrat večja nego goreča vas. No, to je itak znano, da je perspektiva tej vrsti umetnikov Ahilova peta. Naš kmet je pobožna duša in ne gleda na dovršeno sliko, temveč časti v njej onega, katerega slika predočuje.
Za hladnih poletnih večerov zbirajo se fantje na mostičku sredi vasi in zapojo, da radostna pesem odmeva po mirni vasi. Tu in tam se potihoma odpre okence, da sliši zvedava glavica vaške devojke, če tudi njen ljubimec nocoj poje. Oj vsaka pozna svojega takoj pri prvih glasovih in če je njen ljubček navzočen, tedaj bdi v pozno noč, dok je neizprosljivi zaspanec ne položi na belo počivališče. Da so fantje v naši vasi res dobri pevci, to vedo tudi sosedne fare. Starosta temu zboru je že veliko let Kobalov Jaka. Najbolje zna on »naprej« peti in Dragarjeva Mica često trdi, da gre Jaka gotovo gorak v nebesa, ko bi tako lepo molil, kakor poje.
Ker Kobalov Jaka reprezentuje vaško mladino moškega spola, tedaj mu pristoji čast, da si malo bolje ogledamo kraj njegovega rojstva in njega samega.
Kraj razpraskane kolovozne poti, ki pelje mimo belo pobeljenega župnega dvorca, stoji v vznožju zelenega gozdiča Kobalova koča. Revna koča je to. Redka zastarela slama, pretkana z mahovjem in drugim zelenjem krije trhleno in preperelo strehino ogrodje, ki že na več krajih moli šibka rebra navpik. In dimnik — na kar naš kmet zelo gleda — ta še letnice nima, da bi se znalo, kedaj ga je vešča roka prilepila na hišni krov. A bolje je vender nekaj nego nič; kajti pred kratkim časom še vijugal se je dim iz Kobalove koče, kadar in kakor je hotel. Ko so pa oče župan Jaki jako ostro povedali, da mora koči oskrbeti zidan dimnik, hotel je Jaka pokazati, kaj mu je vse možno storiti. Čez noč stal je bel dimnik na strehi. Oče župan in drugi vaški veljaki so menili, da je Jaka gotovo blizu dvesto opek porabil. Vender pa ta dimnik s sezidanim ni imel drugega sličnega nego apno na zunanjih straneh in namesto skladov opek bile so štiri široke deske. — Na severnem kraju koče nagnila se je streha zelo, kakor da bi se bila naveličala dolgočasnega posla. Ometi na borovih tramovih jeli so se usipavati in slak se uspenja po skladnici štorov, ki se dvigajo do malih oken. Po dvoru brska jata perutnine in iz neke lesene hišice, sredi dvora stoječe, sili skozi razpoke par zvedavih rilcev, katerih posestniki neprenehoma godrnjajo.
V tej koči tekla je nekdaj zibka Kobalovega Jaka. Sedaj se je že zelo postaral in nosi se še vedno po stari šegi. Jirhaste hlače opletajo mu še vedno suha stegna, širokokrajen kastorec pokriva mu še vedno precej debelo kuštravo glavo, baržunast telovnik z odgrnenimi — a nekedaj svitlimi gumbi — objema mu še široka pleča in slednjič, česar tudi ne smemo pozabiti, — dasi je bilo temu le o velikih slovesnostih tako — utika še vedno svoji neprimerno veliki nogi v škornje z zavihali. To bi samo na sebi ne bilo nič čudnega, a če pristavimo, da je tako zvana modernost imela veliko privržencev v mladini naše vasi, potem dobi stvar takoj drug obraz. Radi njegove stare nošnje rekajo mu često hudobni jeziki, da je vso to obleko podedoval po svojem očetu; in če si jo je res — česar pa za gotovo ne vemo — omislil s svojimi trdo prisluženimi novci, je vender temu že tako dolgo, da bi skoro res ne bilo.
Stara Kobalka, mati Jakova, ženica z velim, žoltim licem, z drobnim obradkom, ki se je radi oskodice zob zelo približal malemu nosu, obdelavala je malo hiši pripadajočega polja. Sama je plela, okopavala od zore do mraka, kajti Jaka je bil — po domače rečeno — lenuh in ni bil za nobeno poljsko delo. Sam je trdil, da je »prezastopen«, in drugi so mu pritrjevali, da je res tako, ker njegova noga jasno priča o njegovi zastopnosti. Kosil je v senožeti gotovo za dva, mlatil tudi neverjetno dobro, a da bi okopaval, kamenje pobiral po njivah ali celo žel, no k temu ga niti mati ni mogla pripraviti. Kedar ga je bedna ženica prosila, naj bi jej šel pomagat, tedaj je stereotipno rekal: »Mati, pogledat grem, če so kokoši že kaj nanesle.« In splezal je po lestvi pod streho, pogledal na desno in na levo, splazil se počasi za kozo mej otépe in položil svojo koščeno in meseno sedanjest na slamnate biljke, mrmrajoč: »Pute imajo tudi rade mir, kakor jaz,« in v tem položaju je bil Jaka mojsterski dovršena poosebljenost znanega izreka »dolce far niente«. — Na večer o Marijinem zvonjenju priplazi se navadno ves resast in slamnat izpod strehe.
Glavna točka njegovega dnevnega, ali bolje rečeno, nočnega uzporeda bila je: ogledovanje po vasi, če so na »mostiču« le oni fantje, ki so »krst« plačali, ali so se pridružili že kaki usiljenci. Slednje je Jaka takoj odpravil s: »Ti mladič, dokler »krsta« ne plačaš, hodi s kokošmi spat.« In bali so se ga vsi, ker je Jaka bil močan za tri take, ki niso »krsta« plačali. To je že nekolikokrat pokazal dejanjski, o čemer ve natančnejše podatke pristojno sodno oblastvo. Saj kot starosta vaških fantov moral je strogo disciplino uvesti mej svoje podanike. Seveda se je ravnal po izreku: »smoter opravičuje vsako sredstvo.« Za nasledke tega načela brigal se ni veliko.
Zraven tega površno opisanega junaka bila je v v naši vasi še druga oseba, ki je tudi zelo obračala na sé pozornost. To je bil cerkovnik Matevžek, star sovražnik Jakov. Kaj je bilo uzrok njuni mržnji? Cherchéz la femme. Preden si bolj ogledamo Eridino jabelko mej Jakom in Matevžkom, moramo prej cerkovnika predstaviti cenjenim čitateljem.
Ona koščena, srednja postava, s kratko ostriženimi lasmi in z velikimi na stran stoječimi ušesi, ki je pri božji službi najraje dremalcem drezala tako drzno s puščico pod nos, ki je tako ponosno nažigala in ugaševala sveče v župni cerkvi, bil je Matevžek, cerkovnik Matevžek. Dolžnosti svojega zelo uzvišenega stanu ispolnjeval je vestno. Seveda zjutraj ob 3. ali 4. uri ni hodil vselej danu zvonit, ker ga je zelo rado trgalo po ušesih. Kedar ga je pestila ta bolezen, tedaj moralo se je zdaniti brez običnega zvonjenja. Vaščani so trdili, da se to redkokedaj pripeti in le tačas, če je bilo prejšnji večer kako ženitovanje ali kaka sedmina.
Pri župljanih bil je v čisli ne le radi svoje razumnosti v zadevah, tičočih se njegovega področja, temveč radi tega, ker se je znal vsem jako prikupiti. Vabili so ga zelo radi na ženitovanja, sedmine in druge slične slavnosti, kjer se mu je nudila prilika na troškove drugih napolniti si precej prazni želodec. Poredneži so trdili, da se je v tej stroki kazal vedno junaka, ki se ne boji pospraviti par piščancev tja, kjer je jok — ali če hočete kruljenje — in škripanje z zobmi. Kedar pa se ga je nekoliko nalezel, tedaj je bil v svojem elementu. V tem slučaju govoril je toliko in tako, da pazno poslušajoči možaki niso vedeli, ali je prišel nadenj goreč jezik ali ne. S svojo zgovornostjo pridobil jih je tako na svojo stran, da so dejali, da bi ga prihodnjič volili županom — ko bi le umel pisati. Gorčev Janez, ki je bil tačas veliki ministrant — kot tak imel je tudi časih pristop k sličnim slovesnostim — pravil je drugo jutro: »Matevžek je sinoči zopet otrobe vezal.«
Tačas bila je pri Podoljščaku, zelo imovitem možu naše vasi, za hišino šestindvajsetletna devojka, katero so klicali z imenom Mina. Vaščani so često mej saboj natihoma ugibali, čemu ima stari Podoljščak tako mlado hišino. A pustimo to, ker je itak znano, da ljudje radi delajo iz muh — no saj veste kaj. Mina bila je čvrste, močne, zdrave in polne postave. Ob nedeljah, ko si je položila na ponosno glavo vrhom dolgih in debelih kit belo pečo s smelim grebenom, ondaj jo je vse gledalo. Precej mladeničev za ženitev že sposobnih gledalo jo je z velikim veseljem; a ker je bila deva brez dote, ni je snubil nihče. Kar tako voglariti pa ni pripuščal Podoljščak. Da pa zapreči tako nedostojnost, napeljal je krog in krog hiše žico, po kateri je rožljala veriga hudega Grivca. In baš ta Mina, o kateri so menili, da je vrgla ženitev že ad acta, bila je izvor globoki mržnji mej Kobalovim Jakom in cerkovnikom Matevžkom.
Pred par leti je imel Jaka oblažujoče upanje, da bode vender čez nekaj časa »kaj«. A ko mu je začel ta Matevžek v zelje hoditi, ko je vedno bolj pogostoma zahajal brez važnega posla k Podoljščaku in mu o teh prilikah ponujal tobaka, pravil, kedó se ženi, koga so včeraj krstili in katerega mrliča je zadnjič ogledal — tedaj je hotel Jaka zvedeti, kaj Mina misli o Matevžkovih pohodih.
Bil je diven, poleten večer, katerega krasota in čarobnost vidi in čuti se le v tihi zagorski vasici. Jaka jo krene ta večer k Podoljščaku. Mina sedi za kolovratom in slabotna luč osvetljuje čedno urejeno sobo. Stari Podoljščak bil je v kašči in pregledaval polne predele. Seveda Jaka ta večer ni imel nič posebnega opraviti pri Podoljščaku, a z Mino je imel resno besedo govoriti.
»Mina,« nagovori jo Jaka po kratkem, običnem pozdravu, »kako urno ti poteka nit izpod rok. Ko bi ti bila v naši hiši, ves večer bi te gledal in ne hodil bi na »mostiček«, in nasmeje se tako iz srca, da ga je bilo veselje videti.
»Misliš?!« dé Mina poluglasno in pogleda ga s svojimi lepimi očmi ter goni dalje mrmrajoč kolovrat. Kar nakrat oblije svečana resnoba Jakov obraz. Popravlja si z roko nekaj za vratom, potegne dvakrat po čelu in odpre usta, da bi izgovoril, kar mu leži na srcu, a beseda zamre mu prav prav na koncu jezika. To je vražje! Treba še enkrat poskusiti. Hitro pregleda vse v duhu, kako bi bilo, ko bi ona rekla: »da.« »Mati« — misli si, »godrnjali bi, a kaj hočejo, ker sem dosti star za ženitev. Iz rojstne hiše bi moral tudi iti, a zaslužil bi že toliko, da bi pošteno živela. Ljudje pravijo, da sem lenuh; potem bo to vse drugače. Po leti pomagal bi kositi in mlatiti; v jeseni nanosil bi drv za zimo, če tudi ne iz svojega hriba, a gorela bi ravno tako. Za kljunače in za polhove kožice raztržil bi toliko, da bi se pošteno oblačila, in kar bi dobil za smolo in kar bi še zaslužil po strani, šlo bi za stanovanje. In če nama dobri Bog kakega otročička pošlje ... e dosti je.« Obriše si čelo in vrat z višnjavo ruto — kajti potil se je v težavnem pretehtovanju o prehodu iz samskega v blaženi zakonski stan. Kar rahlo potrka po dolgem molku na Minino ramo govoreč: »Mina, ženil bi se rad.« »Čas je že, jaz temu ne ugovarjam.« »Kakor bi bil namazal, tako teče,« misli si Jaka in primakuje svoj sedež še bolj blizu Mine nadaljujoč: »In res, poglej Mina, kako bi bilo to lepó, ko bi midva hodila skupaj k maši, ki bi v enej sobi skupaj stanovala, skratka, ko bi bila mož in žena.« — Kakor bi trenol, pripelje mu Mina tako zaušnico, da se mu pred očmi luči utrinjajo. Kaj takega se ni nadejal odkritosrčni Jaka. Obilica ne preveč laskavih besedi usuje se na ubogega snubca in končno mu razburjena Mina še osórno zapové: »Zdaj se mi pa kar poberi izpred oči.« Kakor bi ga bil iz vode potegnol, tak je bil. Na srečo pride Podoljščak v sobo in uprašuje, kaj tako kričita. Mina se tiho usede za kolovrat in tako neusmiljeno goni šibko kolesce, da se kar trese.
»Saj te še ne maram ne,« pravi Jaka, kateremu se pa te besede niso v srcu rodile.
»Kaj pa vender imata,« uprašuje zopet Podoljščak. Tedaj pristopi Jaka k starcu, zdaj gledajoč Mino zdaj vrata. »Hoče, da bi se ženil pri njej, pa je ne maram in ... skratka za me ni,« in ne da bi voščil »lahko noč«, odide urno skozi vrata.
Prišedši na cesto, ozira se proti zvezdovitemu nebesnemu svodu, mrmrajoč: »Jaka, prehitro si delal. Zameril si se jej. E, ni še vse izgubljeno. Podoljščak jo pregovori, saj vé, da boljšega mlatiča in kosca ni, nego sem jaz, Kobalov Jaka. Jutri potrkam pri starcu. Morda le pojde.«
Stari Podoljščak bil je res naklonjen Jaku, ker je slednji bil ob sleherni košnji in mlačvi na delu pri Podoljščaku. Da je bil Jaka pri njem zelo priden delavec, iskati je izvora v Mini. Ona je bila magnet z nepopisno velikim uplivom na Jakovo delavnost. Podoljščaku se ni videlo, da bi hotel staviti ovire v blaženo zakonsko živenje mej Jakom in Mino — vsaj Jaka je tako mislil. — A prav v tem kritičnem položaju prišlo je nekaj na dan, kar je Jaku oduzelo zadnje upanje do rajske združitve z obožavano devo. Neka krivda iz mlade preteklosti morala se je poravnati na troškove Jakove časti, kajti krivdi stopa kazen za petami.
Pred mesecem dni namreč izkopal je Jaka na domačem vrtu nekaj sadnih drevesec in jih ponesel Podoljščaku v prodaj. Mož je zadovoljen z nizko ceno in odkupi drevesca, da jih zasadi na svojem vrtu. Vender je Jaku čez dva dni očitala vest, da je cepljence za tako nizek denar prepustil bogatinu Podoljščaku. Še isto noč spravi se torej na Podoljščakov vrt, izkoplje že zasajena drevesca in jih prihodnje jutro proda županu za par desetic draže. Bodoči teden gre Jaka pogledat v hrib, kaj počnó polhi gori v Šubeljevih večletnih bukvah. O tej priliki sreča ga Podoljščak in mu tarnja, da mu je hudobna roka izkopala in odnesla ona drevesca. Poprosi ga, če mu more novih donesti. Jaka pritrdi, da mu hoče ustreči, kolikor mu je možno. Kaj je potem Jaka naredil kot poznat muhast človek, kakor rekajo v naši vasi — je lahko umevno: ona županu prodana drevesca izkoplje prihodnjo noč in jih zopet proda Podoljščaku za staro ceno. »Tako,« misli si Jaka po tem junaškem činu, »zdaj sem jih dosti drago prodal. Saj nihče nič ne vé o tem.« V kratkem času zasledita župan in Podoljščak to lokavost in ne vesta, ali bi se smejala ali jezila. Ker je pa bila jeza močnejša nego smeh, nakopal si je Jaka njujno črno sovraštvo. S tem potrgale so se zadnje niti, na katerih je še viselo Jakovo upanje, »da bode kedaj kaj.«
Neko popoludne pred dnevom popolnega poraza Jakove snubitve sedi Matevžek v zakristiji in prav zelo zamišljen čita iz neke svete knjige. Popoludansko solnce sipa zlate trakove skozi omreženo okno in sveta tišina vlada po tihi zakristiji. Le sedaj ter sedaj čuješ globok uzdih iz cerkovnikovih prsi. Dolga črna senca velike omare uspenja se tajinstveno po vlažnem tlaku. Zunaj pa obletava cerkev jata drobnih ptic, veselo krožečih in žgolečih tako, da se Matevžek parkratov nevoljno ozre in pogleduje skozi okno, češ, kaj me motite.
Dolgo dolgo časa je čital in premišljeval, slednjič se sklone rekoč: »oh, sveti Pavel, lepo, nepopisno lepo pišeš ti o sv. zakonu. Zakonsko živenje imeti mora res nekaj angelskega v sebi.« Odpre predel pri veliki omari in položi vanj knjigo, iz katere je srkal uzvišenost o sv. zakonu. Pri kropilnem kamenju se zopet ustavi, izražajoč poluglasno kipeče občutke svojega srca: »Čutim, bridko čutim, da človeku ni dobro samemu biti. Če pomislim, da bi šla Mina ... pst!« ... in ozira se krog in krog, če ga kedo ne posluša, a ko nikogar ne vidi, nadaljuje: »da bi šla Mina tudi včasih »dan zvonit« namesto mene, da bom pošteno obedoval, da bi o večjih slovesnostih oltarje še lepše lahko okrasil in da ... oj, kaj bi bilo potem, česar sedaj ni.« Srčna zadovoljnost in trdo upanje zrcali se mu po zastarelem obrazu in vedno govori poluglasno sam s saboj. Sedaj ter sedaj zaziba se mu sladak smeh po uvelih ustnicah in polaga si dolgi kazalec k ušesu, sladko govoreč: »Morda kaj pride ... ej seveda ... štorklja ... kaj bi ne ... ha, ha, to bo lepo!«
Dokončavši nejasne besede jasnega jedra v svojem samogovoru zapre z velikim ključem zakristijska vrata in se napoti ponosno stopajoč proti krčmarju Blodniku.
Bodoče jutro korakata dve praznično oblečeni osebi »za krajem« proti Podoljščakovi hiši. Solnce že stoji visoko nad kipečimi vrhovi kamniških planin in obliva z zlatim rumenilom bele cerkvice po hladovitih brdih. Rosne kapljice na tankih biljkah lesketajo se v tisočerih barvah; pod plavetnim nebom plavajo lahke bele meglice, obrobljene sè solnčnim žarom. V svežem zraku pa ziblje se žgoleč škrjanec, spuščajoč se k zelenim tlom.
»Blodnik,« izpregovori na levi korakajoča oseba Matevžkova, »ti boš govoril. Saj veš, kaj se spodobi pri tako važni priložnosti. Tebi Podoljščak gotovo vse verjame in če udarimo v rokó: ženitovanje praznovali bomo pri tebi.«
»Že dobro, nič se ne boj,« odvrne Blodnik, ko ravno stopita skozi Podoljščakova vežna vrata. V tem trenotju prikoraka Podoljščak iz hleva v vežo, pušeč iz male pipice in z rokama na hrbtu sklenjenima. Ostrmel, kaj praznično oblečena znanca hočeta pri njem v delavniškem jutru, hoče ravno uprašati, kam sta namenjena, kar mu zgovorni Blodnik zapre govorico sè svojim na pamet naučenim govorom:
»Oče Podoljščak, Bog vam daj dobro jutro. Kakor ste gotovo že slišali od učenih ljudi, je več žensk na svetu nego moških in vender mora moški ženske iskati. Prav iz tega uzroka — Matevžek malo zakašlja — pripeljal sem k vam tega vrednega moža, ki ga vsa župnija pozna kot poštenega, modrega in pametnega. Če še niste uganili, kaj mislim, povem vam brez okoliščin: dajte Mino Matevžku za ženo.«
»Aha!« oddahne se Podoljščak in pogleda Matevžka sè smehom, ki vzbuja mnogo upanja v snubčevih prsih.
»Ti se ženiš, Matevžek,« uprašuje Minin gospodar in pogleduje osivele lase, ki tako izdajalski gledajo izpod širokokrajnega Matevžkovega kastorca. »Jaz sem bil tudi oženjen, a ona je umrla in zdaj sem sam. Mina mi nadomešča pokojnico in je res prav pridna gospodinja. Nerad se ločim od nje. Vender ne ugovarjam tej združitvi, če je ona zadovoljna. Za balo že nekaj primaknem.«
»Pojdimo v sobo, da se pri čaši vina bolj natanko zmenimo o tej zadevi. Mine ni doma. Nesla je zajuterk na polje, a gotovo pride skoro.«
Neko divno nedeljsko popoludne zbira se pred cerkovnijo poskočna mladost in mirna starost. Bosonoga in gologlava deca pogleduje z veliko nestrpnostjo v vežo z zelenjem odičene cerkovnije. Resno zroči možaki, stoječi kraj cerkve, upirajo pomenljive poglede v trebušast in zeleno barvan zvonik župne cerkve, na kateri lijó solnčni žarki, da vid jemlje. Fantje stoje na lesenem mostiču blizu cerkovnije in se pomenkujó jako živo in glasno. Na trhlo ograjo malega mostu naslonjena sta dva šibka mlaja. Svileni robci privezani drug k drugemu vežo z belim, višnjavim in rudečim papirjem okrašena mlaja.
Kar se pripodi po cesti gori trop kričečih otrok obojega spola in se ustavi pred cerkovnijo, ob straneh mostu in pred cerkvijo, ploskajoč z rokami in veselo kričeč: »Že gredo, že gredo.« — In res se prikaže na ovinku ceste čestita postava prvega selškega krojača Jarneja, ki je bil tudi občinski svetovalec in načelnik vaške godbe. Pod pazduho tiči mu kos lesa, na katerem se po natančnem preiskavanju spozna, da ima venderle nekoliko sličnosti s klarinetom. Za njim sopiha debelo človeče s potlačenim in na levo uho primaknenim klobukom, v zagoreli in obdrgneni kamižoli, v jirhastih hlačah — katere je za denašnjo slavnost nalašč novič pobarval s črnilom — in s čevlji z zavihali. Trobil je za silo na gozdni rog. Posestnika tega obširnega človeškega stvora nazivali so z ljubko besedico »Pavliček«. Prihodnji njegov življenjepisec pride gotovo z malim trudom — a še ta se mu ne bode poplačal — do izvora tega imena in ga dosledno nazival »Poličkom«. Hudomušneži klicali so ga začetkom tako, ker je lastnik tega imena često in zelo rad dejanjski kazal, da mu je dobrotni Bog podaril gorečo ljubezen do polnega polička. A ker je sam trdil, da so njegovega očeta krstili na ime Pavel, prideval si je on, sin svojega očeta Pavla, nekak ponesrečen deminutiv »Pavliček«. S to duhovito etimologijo svojega imena branil se je strastno najčešče v Blodnikovi gostilni. Po rokodelstvu bil je nezanesljiv varovalec pogostoma z večtedenskim prahom pokritega tronožca. Krpal je čevlje le tačas, kadar mu je voda v grlo tekla. Zraven tega postranskega posla prirasel mu je k srcu najbolje klarinet. Bil je godec z dušo in telesom, seveda minorum gentium. Na ženitovanjih bil je jako priljubljena oseba radi dobrih, dasi časih tudi robatih dovtipov. In res, v naši župniji skoraj
Ni bilo godú, svatovšč’ne, semnjà,
Da tje bi ne bili vabili gà.
Kadar so ga pa le hoté ali nehoté prezrli, tačas razjaril se je na vse sile in pripovedoval vaščanom v svoji jezi pri Blodniku, kako je še pri očetu Radeckem bil poznat in obče čislan trobec. »Tačas so ljudje kaj razumeli,« rekel je navadno ob takih slučajih, »in celi oddelki armade korakali so po taktih moje trobente. A ti cepidlačarji v naši vasi nimajo ušes za dobro godbo. Kdo pa zna kaj? Je li vam Planincev Toma po godu, ki pili na gosli, kakor bi kolesa zaviral; morete li kot ljudje z zdravim razumom in s tankimi ušesi poslušati, kako Božičev Janče nateguje meh, da se takoj vreme menja. Ej, pojte, pojte, še iskali bodete Pavlička.« — Po teh litanijah izpil je navadno ostanek v kozarcu in nesel svojo globoko užaljenost zakopat domú v svisli mej dehtečo senó. — Zraven Pavlička na desni klipsa v osebi občinskega pisarja Martina poosebljena dolgonožnost, suhost in medlost. Ubogi Martin bil je radi teh lastnosti — brez atributa — v zasméh razposajeni mladini. Ko sta se nekoč s Pavličkom nekaj sporekla, pravil mu je Pavliček, da bode skušal, da pride Martin v kako koruzno njivo za strašilo vranam. Te laskave besede dale so povod jako čudnemu boju. Skoro pol košare polžev, ki sta jih popoludne nakopala za Blodnikovo sečjo, zmetala sta drug v drugega, in nedolžne žrtve njihove jeze vile so se v smrtnih bolečinah iz razbitih lupinj sredi ceste. Od tega dne gledala sta se vedno pisano. In tudi danes se je videlo, da Pavličku njegov sosed na desni ne ugaja posebno. Jezi ga najbolje to, da se Martin enkrat prestopi, Pavliček pa trikrat in vender sta vedno vštric. Dolgo se veteran Pavliček premaguje in pogleduje občinskega pisarja od nog do glave. Slednjič mu je le preveč in mu z zapovedujočim glasom jako osorno reče: »Korakaj po vojaški!« »Ti boš meni pravil, kako naj hodim. Ti si tam nekje na Laškem drevje otresal in ranjence plenil, jaz, slišiš, jaz sem se pa učil pisanju in branju in ... in ... škoda da bi govoril. Ti ne znaš ničesar, čevljar si za smrtno uro, a jaz sem — poslušaj — jaz sem občinski pisar pa — mirna Bosna!« Tako se je razljučeni Martin odrezal in zaprl sapo Pavličku, ki se je togotil in grizel otekle si ustnice. Mej tem prelaga si Martin z leve na desno ramen in naopak staro harmoniko, kateri je na tipkah znal ubirati strašanske akorde. — Zadnji član našega orkestra bil je na levi nogi šepavi krznar Tine, ki je korakajoč par korakov za sodrugi pehal velik, na štiri prste širokem jermenu viseč boben. Tine bil je skromna duša, ki se je redko prikazal v druščini, malo govoril, kratko odgovarjal na uprašanja in radi tega, ker se on za druge ni veliko menil, ravnamo popolnoma opravičeno, da ga preziramo.
To je bil generalni štab, jedro in sodrga naše godbene garde, ki je prišla na današnjo slavnost polnoštevilno pod osobnim vodstvom gospoda kapelnika, čegar slava pa žal ni presegala mej skromne naše vasice.
Ta garda danes en pleine parade, katere muzikalna izurjenost bi ne rušila zidovja mesta Jerihe, ustavi se pred cerkovnijo. Pavliček mahne nekolikokrat z rogom na levo in na desno, da se zvedava deca umakne za deset korakov na stran.
Tedaj pa smukne Samotarjeva gibčna postava skozi cerkvena vrata, dirjajoč po tamnih stopnicah v zvonik, in začne pritrkavati s sodrugi, ki so ga že željno očakovali. Jarnej opozori svoje gojence, nastavi klarinet na višnjave ustnice, Pavliček naredi isto z rogom, Martin nateguje harmoniko, Tine zbija po bobnu in po beli vasi odmeva dovršena karikatura ne vem katere koračnice že. Skozi okrašena vrata cerkovnje pa stopa par zaročencev videzno ugloben v rajske glasove divnega kvarteta. Morda bi ljubka čitateljica rada znala, kak je bil danes ženin. O tej priliki bodi samo to omenjeno, da je bil tak kakor prej; in če še pristavim, da bi se bil Matevžek smel že pred dvajsetimi leti oženiti in še ne bi bil premlad, gotovo ne bode več uzbujal zanimanja nežni čitateljici. — Nevesta Mina, ki tako varno stopa kraj ponosnega ženina, je še brdka devojka. Bel venec vrh krasne glave oprijemlje se kaj lepo debelih tamnosvetlih kit. Rosne oči poveša sramežljivo k prašnim tlom, ne ozirajoč se ne na levo ne na desno. Ženske stikajo si glave šepetajoč: »Oh, kako je danes lepa,« in možaki: »Matevžek se pa danes postavlja.« Par pride na mostiček, kjer so fantje pot zagradili. Matevžek, ki je od nekedaj že vedel, kaj to pomenja, seže v žep in podeli enemu izmej fantov — dva križevca. Dobro se je obnesel. V zvoniku pa Samotar tako neusmiljeno bije na »malega«, da se Pavliček zelo jezi, ker se s tem v prvi vrsti njegova in potem sodrugov njegovih muzikalna vednost tamni po nepotrebnem.
Kakor v vsaki vasi, tako je bil tudi pri nas nekdo, ki je bil povsod, kjer ga ni bilo treba, in nikjer, kjer bi ga trebali. No ta »nekdo« bil je Samotar. V mladosti njegovi ubijali so mu štirje modri mojstri s privijanjem ušes, z leskovko, s postom in z vsemi sličnimi sredstvi lepo znanost mizarstva v trdo glavo. S pomočjo omenjenih sredstev dobil je čez štiri dolga leta učno pismo in tačas je vso noč razgrajal po vasi in dvema prejšnjima mojstroma pobil okna. V ljubezni do poštenega mizarstva bil je — čast komur čast — dosleden do denašnjega dné, ko mu je čas že pobelil mršave lase. Veliko bolje mu je prijalo topiče nabijati nego žeblje zabijati, tičem nastavljati nego omare popravljati, v zvoniku pritrkavati nego deske ostrgavati. Če so o sv. Rešnjem telesu ali o drugih slovesnostih postavljali mlaje, kričal je on najbolj: »oj, ruk! ruk!« in plesal okrog težko sopečih postavljalccv, a prijel ni niti količka.
V polni in okrašeni cerkvi vrši se svečani akt svetega zakona. Ženin in nevesta stojita pred odičenim altarjem, zvesto poslušajoč besede o svetem zakonu, ki jih jima priljubljeni gospod župnik polagajo na srce. Na altarju trepetajo blede luči in lagak veter privija drobne goreče jezičke na to in ono stran, a ne ugasne nobenega. Solnčni žarki lijó skozi visoka barvana okna in odsvitajo na pozlačenih svetih podobah. Kar se prikrade solnčen žarek, sipajoč svojo milobo skozi omreženo okno na bledi nevestin obraz in izda debele solze, lijoče iz milih oči po bledobnem obličju. Ali so to solzé veselja ali toge — to preiskavati v tem svetem trenotku bilo bi neumestno.
Gospod župnik povijó jima s štolo roki in prav ko jima podelé slednji blagoslov, zastoka Kobalov Jaka, stoječ v koncu cerkve pri kropilnem kamnu tako bolestno: »Njegova je,« da bolestno in tožno izrečeni besedi obrneta vso pozornost navzočnega občinstva na Kobalovega Jaka. On pa naredi še velik križ čez ves obraz, uzdihne turobno: »Amen« in odide potrt iz cerkve.
Mrak že polega. Izza skalovitega Grintovca dviga mesec svoje bledo obličje, sipajoč tiho melanholijo po mirni dolini. »Ave Marija« je že davno odzvonilo. V Kobalovi koči stoji na črvivi gabrovi mizi prižgana oljenica in osvetljuje skromno pohištvo: dva stola, ki jako malo zaupljivosti uzbujata, okrog zelene peči opraskano klop, v kotu tamnorudeče barvano posteljo in pred stropnimi tramovi prašno polico. To je glavno pohištvo, ki jasno jamči za revščino, ki si je tudi tu ustanovila svojo podružnico. — Na postelji pa leži žena, bolestna žena. Znakovi približajoče se smrti polegajo jej na žolto obličje. Votlo pokašljevanje, globoki uzdihi in teška sapa greni jej zadnje trenotke živenja. Često zablisne mrklo nje oko v tajinstvenem sijaju, kakor slaboten plamenček, ki z zadnjimi silami zaplapola v plavetnem žaru. Spomini nekedanjih jasnejših dni porajajo znane podobe, dvigajoče se iz polutame in vrsteče se druga za drugo kraj postelje bolestnice.
Na klopi pri peči sedi Jaka, nepremično zroč v bledo in upalo materino obličje. Tajna toga razjeda mu srce in strah pred bližajočo se nevarnostjo zrcali se mu po zagorelem obrazu.
»Mati,« izpregovori Jaka s trésočim se glasom, »če umrjete, prodam kočo in odidem daleč mej svet. V tem kraju mi ne bo možno več bivati.«
»Jaka,« odgovarja pretrgano na smrt bolna žena, »preden odidem v blaženo večnost, podaj mi še enkrat roko. Pojdi, kamor ti je drago, a kjerkoli bodeš hodil, imej vedno Boga pred očmi.« Zvunaj zabuči močan veter in skozi razpoke prihajajoča sapa hoče ugasniti slabotno plapolajočo oljenico. V viških okrog koče stoječih dreves šumi veter tako tajinstveno, da se Jaku krči srcé. Veter polega, bolestnica krčevito stiska sinovo rokó. Še enkrat završi okrog hišnih oglov in ne gane se potem niti najlahnejša sapica ne. Materina roka omahne, globok, a legak uzdih izvine se jej iz prsi in angelski na smeh zaziblje se jej na modrih ustnicah ...
Izza sinjega oblačka prikaže se mesec na prostornem tamnomodrem obnebju, ki je nocoj urešeno s tisočerimi krstečimi se dijamanti.
Kakih petsto korakov od tega žalostnega prizorišča stoji Blodnikova gostilna. Okna nocoj neobično razsvetljena gledajo v divno noč. Kozarci žvenketajo, godba unema mlada srca in uzpodbuja lahkonogo mladino k plesu, vesela pesem izraža kipeče pevčevo srce. Zakaj pa tudi ne? Saj Matevžek slavi danes svoje ženitovanje, in dragi moji, to je velik praznik, katerega nima vsako leto v pratiki. Polnolični Blodnik mane si veselja roki, da bode danes toliko iztržil: obe sobi sta polni in okrog pogrnenih, s skledami, krožniki in kozarci obloženih miz sedi lepo število vaščanov, ki pridno prazné čaše, sevé na zdravje ženina in neveste. Še celó gospod župnik so prišli in to hoče tudi nekaj reči. Stari Podoljščak samega veselja ne vé kaj početi: zdaj zavriska, kakor kak dvajsetleten vasovalec, zdaj zakroži kako poskočno pesem. Dobro rejena krčmarica ravno postavlja napolnjene steklenice na mizo, ko jo Podoljščak prime ne preveč rahlo okrog pasu govoreč: »Nič ne pomaga, plesati moraš z menoj.« Ej, Martin, kaj dremlješ? Naredi tisto, saj veš. »V nedeljo jutro vstala bom. Hitro, hitro!« Tine udari nekolikokrat po bobnu za nekako introdukcijo in godci takoj uberó ono priljubljeno narodno popevko. In Podoljščak? No, vse ga gleda in se čudi, da more tako hitro prestavljati svoje stare kosti. Mina zašepeta nekaj skrivnostnega v uho svoji slabši zakonski polovici in Matevžek veselo prikimuje. Blodniku prav nič ne razjeda ljubosumnost srca in smijoč se pravi sosedu: »Stavim, da bo ta ples z mojo Podoljščaka gotovo tako utrudil, kakor bi ves dan prekladal otépe. Ha! ha! moja starka je dobro rejena.« Ko se po končani polki oba spehana in utrujena usedeta kraj peči, odpró se vrata in v sobo se zakadi, kakor bi ga kdo pripodil, Kobalov Jaka. Vsi osupnó, ko vidé tako preplašenega in bledega. »Gospod župnik, Matevžek, mati so umrli,« izgovori s tresočim se glasom, zavrti se na peti in odide bliskoma. Kakor bi strela udarila mej svate, tako popari vse ta žalostna vest. V studenec njihovega veselja pal je kamen, skalil vse in godci sosebno imeli so malo upanja, da se to še nocoj izčisti. Gospod župnik se pripravljajo na odhod, Matevžek tudi hoče oditi, da stori svojo dolžnost. Pri odhodu obeča svoji nevesti, da se skoro povrne. Pavliček svojo nevoljo mrmrajoč izraža Martinu: »Stvar bila je v najlepšem tiru, da si kaj prislužimo, in ravno zdaj moralo je to priti. To mi ne ugaja posebno.«
Dva dni potem pokopavali so Jakovo mater. Pod nebom podili so se črni gosti oblaki, da niti jeden solnčen žarek ni seval na bedno zemljo. Iz župnega zvonika oglaša se turobno zvonjenje. Od Kobalove koče pomika se po mali kolovozni poti proti pokopališču mrtvaški sprevod. Štirje črno oblečeni možje nesó pokojnice telesne ostanke k večnemu počitku. Za krsto stopa Jaka, pokrivajoč si obraz z višnjavo ruto. S pomilovanjem gleda malobrojno spremstvo nesrečnega Jaka, kateremu je globoka toga poplavila dušo in srcé.
Po končanem pogrebu krene Jaka h gospodu župniku in položi pred gospoda nekaj denarja za svete maše v dušni blagor pokojne matere. »Gospod župnik,« govori Jaka z ginenim glasom, »preden odhajam, zahvaljujem vas iz srca na vsem, kar ste moji pokojni materi — Bog jej daj dobro — storili dobrega za njene bolezni. Bog vam plati!«
»Kam pa misliš iti?« uprašajo skrbno gospod župnik.
»Gospod župnik, tu nimam več obstanka. Kam mislim oditi — debela solza kane mu pri teh besedah iz oči na bledo lice — sam ne vem. Gospod župnik, svet je tako širen in prostoren, in dobri ljudje tudi še živé, pri katerih se dobi skorjica kruha.« Po kratkem molku izpregovoré gospod župnik: »Kaj hočeš s kočo storiti?«
»Prodal sem jo že danes zjutraj. — Z Bogom, gospod župnik,« in poljublja desnico priljubljenega duhovnega pastirja. Potem si pokrije obraz in glasno ihteč odhaja proti vratom. S pomilovanjem gleda sivi starček jokajočega Jaka, kateremu globoka žalost razjeda notranjost. Z dobrotvorno desnico otare si solzo, ki mu jo je privabila v oko Jakova turobnost. Do denašnjega dne ni mogel nikdo reči v naši vasi, da je videl Kobalovega Jaka, prelivajočega solze srčne žalosti.
Luči po hišah so že ugasle in po vsej vasi vlada sveti nočni mir. Le sem ter tja oglasi se kak pes in s svojim žalostnim glasom moti tihoto. Nocojšnji večer stoji malo fantov na mostičku, pogovarjajoč se o pogrebu Jakove matere, o Jaki itd. K počitku se hočejo že napraviti, kar zapazé, da nekdo »za krajem« jako urno pot ubira proti mostičku. Neznanec nese nekaj pod pazduho. Ko pride bliže, spoznajo ga in vsi nakrat, kakor bi se bili poprej zmenili, pozdravé prišleca: »Dober večer, Jaka!«
»Bog daj, fantje. Nocoj se zadnjikrat vidimo. No, zadnjikrat ne; če mi bo le možno, pridem vsako leto na vseh svetnikov dan pogledat in pa molit na materin grob. Dragarjeva Mica zasadi precej jutri nekaj cvetic nanj.«
»Kaj pa culica pod tvojo pazduho pomenja?« upraša nekdo izmej fantov.
»Saj sem že omenil, da se nocoj zadnjikrat vidimo. Čez dva dni, če Bog da, bodem že z Bolčevim Jarnejem skupaj v hrvaških gozdih in tam bova skupaj hraste podirala. Pozno je že in treba je, da se podvizam v mesto do starega znanca Mohorčevega Toneta, ki služi za konjskega hlapca v gostilni »pri Slonu«. Pri njem počijem malo in jutri zjutraj odrinem naprej. Lahko noč, fantje!« Podavši si molčé roké, hoče Jaka odkorakati, kar Samotar izpregovori: »Jaka, preden odideš, zapojmo tisto žalostno pesem, ki smo jo tolikokrat popevali: »Nocoj nocoj je jasna noč.« Res smo šele danes tvojo mater pokopali, a pomisli, da v cerkvi pri črnih mašah tudi pojó.« Jaka se da pregovoriti in zapoje »naprej«:
»Nocoj nocoj je jasna noč,
Čarobno luna sveti;
Podati hočem se to noč
Po daljnjem širnem sveti.«
Petje potihne in po prazni cesti slišé se trde stopinje odhajajočega Jaka. Koncem vasi ozré se še enkrat na zvonik, v katerega bližini prebil je toliko in toliko srečnih ur. Bleda mesečina obliva nocoj z vsem čarom bagreno streho in izpod tamnomodrega neba zré toliko migljajočih lučic na upokojeno rojstveno vas njegovo. V sosednih vaseh čuje se pogosto ukanje lahkosrčnih vasovalcev.
Za tem večerom minilo je nekaj let in Jaka se le še ni pokazal v domači vasi. Delavci, prihajajoči na zimo iz hrvaških gozdov domu, pravijo, da je Jaka zelo priden in da si o svoji sedanji varčnosti še denar naredi. Dragarjeva Mica, ki si tako rada privošči ob nedeljah po prvi maši pri Blodniku za pet krajcarjev brinjevčka in za dva krajcarja domačega kruha, pripoveduje z ginjenim glasom, da jej je Jaka že trikrat poslal po dva goldinarja za cvetice na materinem grobu.
In Matevžek? Oj, ta je srečen, da ni najti srečnejšega v devetih župnijah. Vse ima, česar je prej želel dobiti v sladkem zakonu: prostor okrog cerkve je vedno brez plevela, altarji so vsako nedeljo lepo okrašeni, dné ne hodi vedno on zvonit in vsako opoludne čaka ga ukusno kosilo.
Neko poletno popoludné sedi za cerkovnijo na vrtu, kjer si navadno šolska mladina steza šibke ude. Okrog nog skrbnega očeta igrata se najstarejša sinova, po plečih spenja se mu četvero otročjih rok in na koščenem naročju počiva mu Benjamin njegove dece. Kar prikoraka po stranski poti Podoljščak — ki se je zelo zelo postaral — in se ustavi pred Matevžkom. Gledajoč telovadbo šibkoudne Matevžkove dece po zastarelih udih njihovega roditelja pravi smijoč se: »Matevžek, tvoj zakon je Bog blagoslovil; sicer pa kako ti je?« upraša še z resnim glasom. Matevžek se skloni po koncu in par otročičkov popada v mehko travo, moleč polovico nežnega telesa v Adamovi uniformi proti sinjemu nebu.
»Oče Podoljščak,« uzdihuje Matevžek, »vse, vse mi gre srečno izpod rok: srečen sem, zadovoljen sem, samó ...«
»Kaj samó? Kaj? Le govori!«
»Samó,« šepeta Matevžek Podoljščaku v uho, »samo štorklji sem se preveč priljubil.«