Iz mojih večernic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz mojih večernic
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 48/6 (1935), 313–314
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II dno

I[uredi]

Nocoj je čudno dober večer:
kdor bi stopil vanj z menoj,
bi pozabil na stvari
tega sveta.

Glej jih šest slepih znamenj
rožnega venca na strmi poti,
ki že stoletja zamaknjena
iznad bega časóv čakajo:
kje so ljudje, ki ne boje se
življenja in smrti.

Po svoje odmolil bi pred znamenji
v mesečini, ki oklepa ves svet,
tako so molili davni ljudje,
nepremakljivi kakor drevesa,
čisti in močni kakor živali
nosili so v sebi vednost globoko,
sami sveti trije kralji
so jim prišli zadnjo liro najaviti.

V zvezde so gledali, kakor da molijo,
orgle v stari taborski cerkvi
same od sebe so zabučale,
pa se ni nihče zgrozil,
ker so verovali v čudeže.

O, poveličana zemlja!
Glej, prav ta trata, kjer se je pasla goved,
je posvečena, kot da je stopal po njej
sam Človek božji.

Kdor bi zdaj prišel med nas,
bi sprejel sveto zahvalo iz nas,
in bi mu dali »dober večer«.

II[uredi]

Ne smemo, ne moremo biti sodniki
to uro, ko je zrak blagoslova poln.
Krog spečega čebelnjaka se otroci love,
nekdo odklepa na ribniku čoln,
na cesti se je ustavil deseti brat
— obraz mu obroblja rdeča brada —
v blaženi blaznosti tiho strmi,
večno uro sliši iz šumenja vej
in angeli ga spremljajo na potih vseh.

Dajmo mu ležišče, delimo ž njim večerjo.
Mislimo na desete brate vsega sveta!

Krotkost lije iz trav in od zvezd ...
Če bi kdo rekel, da se bliža konec sveta,
bi ga nihče zdaj ne razumel, a vsakdo od nas
je prazničen, kot da prihaja vanj Bog,

ker ne moremo biti bratom sodniki.