Iz mojega dnevnika
| Iz mojega dnevnika. Fran Ksaver Meško |
Izšlo pod psevdonimom Fr. Ks. Meško
| |||||||||||||
I. Izgubljena duša.[uredi]
In jaz iščem svojo dušo ...
Ah, ta duša, ta moja revna dušica — izgubil sem jo. In zdaj plakam za svojo dušo — plakam s plačem velikim in mogočnim in bolestnim, ker vem, da sem izgubil najdražje, da sem izgubil najdragocenejši zaklad.
In jaz iščem svojo dušo — najti jo moram, najti jo hočem. V nočeh brez svetlobe in brez počitka in ob dneh, polnih težkih skrbi in velikega trpljenja, jo iščem — brez nehanja in pokoja jo iščem ...
Ah, kako drhtim, kako hrepenim za svojo dušo, za svojo izgubljeno dušo!
Nela, komtesa Nela, kje imate mojo dušo? Kaj ste storili z njo — zakaj ste mi jo vzeli ... zakaj ste mi jo umorili ... mojo mehko dušo ...?
Ah, ti spomini! ...
Kako lepo, kako mirno je teklo tedaj življenje moje! In moja duša je bila pokojna, moja duša je snivala sanje tihega zadovoljstva ... Vse, kar jo je kdaj poprej vznemirjalo, jo vzburkavalo in valovilo — vse to sem polagoma odslovil iz nje, ali pa tudi izgnal in zatrl s silo. Umil sem jo s hrepenenjem po višjih smotrih, očistil sem jo v ognju trpljenja in samozatajevanja ...
In nisem se več oziral nazaj na svoje prešlo življenje. Nisem se dal omamiti slikam in podobam, ki so vstajale še tuintam pred mojim duhom, ki so me spet vabile — vabile nazaj v svoj objem, v svoje mehko naročje ...
Vedel sem, da bi mi njih objem le spet vznemiril mojo dušo, da bi jo omadeževal, jo potegnil v blato. In jaz sem mislil le eno, hrepenel Le po enem: — da ohranim svojo dušo čisto in svetlo ... svetlo in krasno liki dragocen biser, bleščeč diamant ...
A tedaj sem srečal Vas, komtesa Nela — Vi dražestno, Vi vilinskobajno dete ... In pogledal sem Vam v oči — in moja duša je vztrepetala, je vzdrhtela, se je vzburkala.
In nekaj je dehnilo na diamant — postal je moten!
In jaz nisem mogel več izbrisati te motne koprene, ki je v tem pogledu legla na sveto čistost moje duše, ki je nalahno ovila dragoceni biser ...
Saj se spominjate, komtesa Nela: — lep decembrski dan je bil, ob polidveh popoldne ... Stopal sem sam samcat in pogrezajoč se v svoje misli in sanjarije po trgu. In tedaj ste mi prišli naproti Vi s svojim bratcem. Brat se je ustavil ob oknu knjigarne, Vi pa ste ga poklicali: »Komm, Rudi!«
Ah, ta glas — zvonjenje bajnih srebrnih zvončkov! ... In čemu ste pač izpregovorili ravno tedaj!
In jaz sem Vas pogledal. In začudil sem se, da nosite pajčelan. Petnajstletno dete s tako otroškim obrazkom — in pajčelan! In čemu ste imeli baš tedaj ta pajčelan? ... Ah, komtesa Nela, navzlic svojim petnajstim letim, navzlic svoji otroški brezskrbnosti vendar dobro veste, kaj Vas dela interesantno ...
In izza tega dehtečega pajčelana se je uprlo vame dvoje velikih oči — nedolžnih in bleščečih, in čarnih, kakor so poezijo dihajoče noči orientalske, in globokih, kakor je globok prepad, ki zija med nama, ki je zijal med nama že tedaj, ko sva se srečala prvokrat ...
In kaj so mi govorile te oči? O, o tem bi lehko vso večnost govorila moja duša, tako neizmerno je bilo morje čustev, ki so govorila vtem pogledu ... A moja duša ne more govoriti — jaz duše nimam več ... moja duša je izgubljena ... moja uboga duša ...
In tedaj sem z drhtečo dušo stopal mimo Vas. Moj korak se je zastavljal, moja noga je izgubljala pot — moje srce je koprnelo za Vami ... a moja duša se je ustavljala, branila ... a moja duša je tako mehka ... in čez nekaj hipov se ozrem ... in tudi Vi se ozrete ... čemu ste se pač ozrli baš tedaj, komtesa Nela — čemu?
In okrenil sem se, da Vas vidim, da grem za Vami, da se naslajam na Vašem vitkem stasu, da uživam Vašo bližino, duh nežnosti in čar poezije, ki ga širite vsepovsodi, kamor stopi Vaša noga, kjer zveni Vaša govorica, kjer žare Vaše oči ... te čudovite oči ...
In stopali ste čez trg. In zdaj in zdaj je Vaš pogled po strani švignil na me. In ti pogledi so me z neodoljivo, nepremagljivo močjo vabili, ti pogledi so me silili za Vašimi stopinjami. Nevidne vezi so se predle med Vami in menoj. In te vezi so se oklepale moje duše, so jo vso ovijale — ozko, tesno ... ože, tesneje ... vedno tesneje ...
In moja duša je omagovala ... A hipoma se je spet dvignila v veličastnem ponosu. Z nadčloveško, gigantsko močjo se je borila sama s seboj. In v istem hipu sem se nameraval že okreniti, se vrniti, bežati nekam v stranske ulice, nekam iz mesta, nekam daleč ... daleč od Vas, komtesa Nela, daleč iz Vaše magične bližine ...
In tedaj ste se ustavili z bratcem ob oglu neke ulice. In brala sta gledališko naznanilo — a gotovo ste ga znali že na pamet ...
In jaz se nisem vrnil, jaz nisem bežal — ne, jaz sem se Vam še bolj približal. In spet so se uprle v me Vaše še otročje oči ... in tako sladko in tako vabeče in prijazno ste se mi nasmehljali, in Vaši diamantni zobje so se zaiskrili ... in jaz sem vedel, da me ljubite ... a moja duša je zaplakala, ker je vedela, da Vas ne sme ljubiti in ker je vendar omagala ... ta moja nesrečna duša ...
In jaz sem šel za Vami ...
In one vezi, ki jih je nevidna roka predla in razpregala med nama, so oklepale tudi Vašo dušo ... Pri domu niste šli v stanovanje, kakor bi se bali, da se pretrgajo one skrivnostne vezi, da se izgubiva ter se nikdar več ne najdeva in ne snideva. Ostali ste spodaj pri durih, da sva se videla.
In najini srci sta tedaj govorili ... od daleč sta bili drugo drugemu nasproti ter govorili s seboj s čudovito govorico.
Brat Rudi Vam je prinesel redikilo dol k vratom — bila je krasna, a ne secesionistična, kar je pričalo o Vašem finem aristokratskem okusu. In šli ste v šolo. In jaz sem stopal za Vami ...
In tam ob šolskih vratih ste spet stali povsem do učne ure. Jaz pa sem promeniral ob vrtu sosednje palače.
In najini duši sta si iskali druga druge in našli sta se, objeli sta se, potopili se druga v drugo. In tiho sta si šepetali skrivno govorico. In ta šepet je naraščal v visoko pesem skrivne ljubezni ...
A komtesa Nela — moja duša tedaj ni bila srečna in vesela. Vem, komtesa, koliko je vredna Vaša ljubezen, koliko se jih bo potegovalo in se jih morda še bori in poteguje zaman za njo. Jaz pa sem jo užival — a moja duša je bila ob tej ljubezni bolna, otožna in žalostna ...
In potem sva se srečavala često — predpoldne, o poldnevih, večerih.
In vsakokrat, ko sva se srečala, ste se mi nasmejali z onim božanskim smehljajem, ki je iz njega dehtela vsa sreča prve, skrivne ljubezni ...
A ob teh smehljajih je moja duša plakala, ker je čutila, da jo ti smehljaji omamljajo, zastrupljajo, morijo.
A Vi, komtesa, tega niste umeli. Vi ste stopali vedno enako brezskrbno svojo pot in enako samozavestno, prava aristokratka v vsaki, tudi najmanjši kretnji. In stopali ste tako ponosno, ker ste vedeli, kako Vas jaz ljubim, da Vas ljubim z vsem žarom svoje duše. In to Vam je laskalo, ker je bila to — prepovedana ljubezen!
In zato je bil moj korak nestalen, ko sem šel za Vami. In moje srce je drhtelo v meni od neznanske bolesti in sramu in zavesti moje krivde — moja duša pa, ki je od dne do dne postajala bolj kalna, je ihtela in plakala ... Ah, bila je bolna ... bolna ...
In potem je prišel oni veliki večer, ko sva se prvič sestala, ko sem se prvič doteknil Vaše majhne, mehke roke, ki se je tako brez vse moči vdala moji ...
V veži Vašega doma je bilo — saj se spominjate, komtesa Nela! Nad mestom je ležal že mrak. V veži še ni gorela luč in v njej je bilo še mračneje kakor zunaj na ulicah ...
In tedaj ste me tamkaj čakali — saj še pomnite, komtesa Nela!
Le nekaj trenutkov sva govorila — tiho ... naglo ... drhteče — a vsaka beseda je bila za naju kakor godba srebrnih harf ... vsaka beseda je bila proniknjena s poezijo skrivne ljubezni ... vsak napol izgovorjeni stavek nama je odpiral neizkončno neizmernost dosedaj še neznanih, bajnih svetov ... In najine oči, ki so se v temi iskale, so blestele v čudovitem žaru, ker v njih se je lesketala in zrcalila vsa najina ljubezen, ki je plamtela še visoko in mogočno ...
Po stopnicah je nekdo prihajal.
»Moj Bog — idite!«
»Nela!«
»Ne — ne! ... Idite! ...«
»Nela!! ...«
Vaša roka, ki ste jo še ravnokar hoteli oprostiti iz moje, se je za trenutek krčevito oklenila drhteče moje ... Omahnili ste proti meni ... in kaj je bilo to ... resnica ... sanje ... prikazen ... ali sem se varal ... ali sem zblaznel ...? Vaši mehki zlati lasje so naglo, za en hip pobožali moje lice ... in Vaše ustnice so se naglo kakor misel doteknile mojih ...
»Moj Bog ...!«
Oni nevidni nekdo je stopal že po zadnjih stopnicah.
In Vi ste trepetaje izginili v temi ... jaz pa Sem taval vun v mrak, v noč. Kaj je bilo tedaj z menoj — kaj se je godilo v meni ...?
Vsak drug bi v istem hipu trepetal v neodoljivi blaženosti, vsakemu drugemu bi ogrevalo isti trenutek srce sreče oživljajoče solnce, vsak bi po takem dogodku nosil v svoji duši jasen velik dan ... in z njim bi vriskaje šel vunkaj v noč — v mojem srcu pa je bila črnejša noč kakor ona, ki je padala zunaj na mesto ... in moja duša, moja revna duša ...?
Ah, komtesa Nela — jaz tedaj nisem več imel duše. Mojo dušo je umoril Vaš poljub ... da, da, moja duša je bila tedaj izgubljena, mrtva ... ta uboga duša ...
In dolgo v noč sem blodil po mestu — po tihih, zapuščenih ulicah in po okolici pod mirno sanjajočimi kostanji, tam zunaj ob jezeru, nad katerim so plesale bele vile ter mi pokimavale, iztegale roke proti meni, me vabile ... vabile ...
A jaz nisem mogel in ne smel k njim, jaz sem se moral vrniti k Vam. In res sem prišel pod Vaše okno ...
Vi ste igrali neko melanholično, koprnečo, nekako plakajočo pieso ... bila je menda Chopinova. In pomišljal sem, ali ne plaka moja duša pod Vašimi majhnimi prstki ... a saj Vi niste tako neusmiljena ... A nemara je bila to mrtvaška pesem moji duši ...?
Dolgo sem stal pod oknom in poslušal ... Potem pa sem odhitel. In spet sem brez miru in brez počitka taval po mestu. Iskal sem svojo dušo ... z veliko nedopovedljivo bolestjo sem plakal po njej ... po svoji izgubljeni duši.
A nekaj me je vabilo k Vam nazaj. One nevidne in močne vezi, ki jih je usoda spredla med nama, so me spet prisilile in privedle k Vašemu domu.
Na polnoč je že šlo ... in Vaš dom je bil še v temi.
Ustavil sem se na sredi ulice ter uprl motni pogled tja gor v okno Vaše spalnice, kjer ste snivali tiho in mirno ...
»Komtesa Nela ... kje imate mojo dušo ... mojo nesrečno dušo?! ...«
Komtesa Nela, Vi ste mi vzeli mojo dušo. In jaz Vas vendar nisem, mogel sovražiti — ne, jaz sem Vas ljubil, ljubil z ljubeznijo veliko in neizčrpno ... Da to je bila v resnici velika ljubezen mojega življenja ...
Pred menoj leže Vaša pisma — polna koprnenja in polna ljubezni in polna vdanosti. Vsa Vaša duša diše iz teh pisem. In vidi se, da Vašo dušo ta ljubav osrečuje ...
».... In drhte čakam, da Vas spet vidim, da se spet srečava, — snideva ...«
I jaz čakam drhte, a vem, da bi moral bežati pred Vami.
».... Ah, ta srečanja! Trenutki kake sreče so to! ... Sneg pada, in ljudje se zavijajo tesno v kožuhe in stopajo naglo, da pridejo v toplo sobo ... Nama pa je tako ugodno, volno, toplo, ko se srečava — v najinih srcih je pomlad, ko se strnejo najini pogledi, ko se potopi duša v dušo ... In dež lije, in ulice so prazne — midva pa se ne meniva za nevihto. In najini srci sta toliko srečni, ko se pozdraviva pod majhnimi dežniki ...«
Srečni?! Ne, ne verujem, komtesa Nela! Vsaj moje ni! ... Res, tudi jaz hrepenim po teh trenutkih, tudi jaz jih čakam iztežka, jih iščem ... a osrečijo me ne!
Navdajajo in polnijo mi srce z grenko bridkostjo — in vendar si jih želim ... ah, kaka uganka je to v tem bornem življenju človeškem! —
».... Ta ljubezen je edina sreča mojega življenja. Ona me dviga me oživlja ...«
Ah, ta ljubezen je zadela smrtno rano moji duši ...
»... In najine ljubezni plamen ne ugasne! ...«
Žalibog, da gori že premočno, da bi ga bilo mogoče udušiti ...
».... In vse bi rajša izgubila in ves svet bi rajša žrtvovala, kakor pa se odpovedala tej ljubezni ...«
Ves svet bi dal za svojo izgubljeno dušo! —
».... Vso sladkost, ki je o njej poprej moja duša le sanjala, o kateri mi je srce časih pretresla le neka daljna, temna slutnja — vso to sladkost je našla moja duša v tej ljubezni ... In zato drhti moje srce v sreči in v blaženstvu ... In moja duša in moje srce je Vaše — Jaz koprnim po Vas ... jaz Vas ljubim, ljubim ...«
Komtesa Nela, tudi moje srce drhti in koprni po Vas. In vem, da ste moja, da me ljubite. A vendar jaz sem otožen, žalosten, do smrti žalosten ...
».... Dozdevate se mi vedno nekako otožni, zamišljeni. In vedno ste tako resni. Nikdar se ne smehljate ...«
Ne, komtesa Nela, smejati se jaz ne morem, Temu sem se že odvadil. Kako se naj smejem, ko pa plakam za svojo dušo — za svojo nesrečno, izgubljeno dušo ...
».... Vse moje misli prepleta poezija najine ljubezni ... Vaša podoba me spremlja povsod. In jaz sem vsa srečna, ker vem, da me ljubite ...«
In jaz sem nemiren, nesrečen, ker bi Vas ne smel ljubiti. —
».... Zunaj je pomlad. Tako lepe pomladi še ne pomnim. Dozdeva se mi, da vsa probujajoča se priroda poje visoko pesem najine mlade ljubezni ... Ali ne pozvanjajo zvončki tej ljubezni, ali vijolice ne dehte njej ... ali zlato solnce ne sije tej ljubavi, da jo ogreva, da jo goji ...? Ah, ta pomlad najine ljubezni, ta pomlad v mojem srcu, v moji duši — kako krasna je! ...«
Komtesa Nela — v mojem srcu je zima ...
».... Zunaj gre na večer, ko to pišem. V vrtu pod mojim oknom cveto breskve. In teje duhte, in reseda napaja vse ozračje s svojim sitim vonjem ... Solnce se nagiba k zahodu ... kmalu se pogrezne za gore, dan ugasne, in noč razprostre svoja pepelnata svinčena krila čez mesto ... In ko postane zunaj vse tiho, vse mirno, sanjarim tem živeje o najini ljubezni ... V mojem srcu je tudi v temni noči jasen dan, ker mu sije najine ljubezni zlato solnce ... In to ne bo nikdar zašlo, nikdar otemnelo ...«
V mojem srcu pa je noč, temna noč ...
V vseh teh pismih živi, diše, govori, se smeje od blaženstva in drhti od koprnenja lepa, otročja Vaša duša ...
A kje je moja duša, komtesa Nela, kje je? ...
Ah, kje je moja duša — moja izgubljena duša? Kje naj jo iščem? ...
Ali ste mi jo skrili v solnca svitle žarke, ali v lune trepetajočo bledobo? Ali ste mi jo zaklenili v gorovja globoko osrčje, ali ste jo prikovali na Kavkaza raztrgano skalovje ... Vi ste tako dobra — tega niste storili ... Ali jo najdem v svetovja skrivnostni, neprodorni — ali naj jo iščem v črne noči tihem dihanju, ali pa jo najdem v večernem mraku, ali nemara v zori jutranji? — Ali je nemara duša moja biser, lesketajoč se na travi ob solnca vzhodu, ali pa je dragulj v školjki na morja obali? ...
Ali ste jo skrili v Svoje iskreče se oči — ali pa jo naj iščem v Vašem smehljaju? ...
Nemara jo najdem v zefira tihem šepetu? Ne? Morda pa v viharja vseuničujočem gnevu? ...
Ali ste jo nemara pogreznila v morja skrivnostne globočine? ...
Nemara pa živi v orlu, ki se smelo dviga k solnca gorečem oblu? ...
Ali ste jo prognali kam v puščavo ... ali pa sameva nemara ob svetem Gangu? ... Ali pa plaka v skrivnostnem, drhtečem zdihu sfinge egiptske? ... Ali ste jo nemara pokopali v piramid tisočletne grobove ... nemara pa jo imate ujeto v Vašem srčecu ...? Kje je moja duša, kje je, kje jo naj iščem ...?
Komtesa Nela — vrnite mi mojo dušo — vrnite mi jo, mojo nesrečno, mojo ubogo dušo! ...
II. Gozdna romanca.[uredi]
»Kuku ... kuku ... kuku ...«
V gozdu kuka kukavica ...
V prirodi je pomlad, čas cvetja, čas kipečega življenja, čas veselja, čas ljubezni.
Vse živi, vse cvete, vse diha krepkost, svežost. Ves gozd kar drhti v bujni moči, v mogočnem življenju.
Listje, sevajoče v onem čudovitonežnem zelenju prve pomladi, šušti slovesen slavospev oživljajočim žarkom solnčnim, ki v mogočnih valovih lijejo raz nebes smehljajoči se svod, noseč s seboj življenje zdravje, veselje.
In vrhovi šume kakor omamljeni od toplote tega morja žarkov, ki se valovi nad gozdom in v gozdu, in ki se v njem koplje kakor v viru življenja vsa priroda, ves gozd. In ti žarki s čudovito močjo prelivajo sokove po neštetih vitrah in žilicah debel, vej in vršičkov ...
In skrite v gostem zelenju vej in vrhov pojo ptice — pojo kakor bi od veselja in zadivljenja nad prirodno krasoto ne mogle utihniti, se ne odpočiti ...
Vmes pa glasno kuka kukavica ...
Ah, to kukanje kukavice, pomladi znanivke, to petje ptičjih zborov, to šuštenje listja, to slovesno šumenje gozdnih vrhov ... ah, vse to življenje, kako krasno, kako veličastno je! —
Lenici — logarjevi hčerki — pa vsa ta krasota, vse to bujno, kipeče življenje izvablja leškeče solze na bledo lice.
Na bledo lice — in upadlo je to lice. Poprej tako prožno in odsevajoče v oni čudoviti rumenkasto navdahnjeni rdečici, ki jo vidimo na zrelih breskvah, dokler se jih še nihče ni doteknil, je sedaj to skladno ličece suho, in koža je prozorna, in modre žile jasno prosevajo skozi njo.
Ah, logarjeva Lenica je bolna, nevarno bolna ...
In Lenica ve, Lenica čuti, da je bolna, prav nevarno bolna. A Lenica upa, da spet ozdravi ... pomlad, ta čudovita nepopisna pomlad jo ozdravi, prirode novo, kipeče življenje tudi v njeno oslabelo telesce vlije novih moči, novega življenja.
In zato poseda Lenica dan na dan pred hišo ter se naslaja in opaja s svežim, balzamičnim gozdnim vzduhom, ker v tem zraku je zdravje, je življenje ...
Lenica upa — in ta up razlija čez vso prigodo krog nje neko čudovito, fantastično poezijo. Vsa priroda ji govori v živi govorici, vsa priroda jo tolaži. Gozd, njen stari znanec, njen ljubljenec, ji šumi mogočno simfonijo o zdravju, o veselju, o mladosti in radosti ... In ptice jo pozdravljajo — svojo prijateljico, svojo negovavko, svojo ljubljenko. Cuj, ali se ne glasi njih spev kakor spev o zdravju, o življenju? ... In kukavica kuka ... kuka ... kakor nekdaj, kakor lani — v njene ljubezni pomladi ... Tiho — ali ji ne govori o prošli ljubavi, o minuli sreči ...?
Ah, ta lanska pomlad, ah, ta prva ljubezen!
Ne ... Lenica ne bo več živela! Lenica kmalu umre! —
Ta čut ji prevzame dušo vsakokrat, ko se spomni svoje ljubezni. Saj za rano, ki jo zadene srcu nesrečna ljubezen, ni leka — tako vsaj meni stara oglarjeva Urša. In Urša ve mnogo ...
Ah, pridejo hipi — in često prihajajo — ko Lienica jasno čuti in spoznava, da bo kmalu umrla. V takih trenutkih ji vsa priroda s svojim kipečim življenjem govori le o smrti, gozd ji šušti o smrti, penica ji poje o smrti, ves gozdni koncert se glasi kakor mrliška pesem, življenja večerni spev — poslavljajoč se od sveta, uspavajoč jo v večne sanje ...
In tedaj se Lenici dozdeva, da že čuti, kako ji ginejo moči, kako ji ugaša življenja luč, in na njene solzne oči lega zelenkasto se lesketajoča noč, na njeno srce pa pada čudna zaspanost in duša njena se pogreza v nekak topel sen ...
Ah, za nesrečno ljubezen ni leka! ... In zato Lenica umira! —
V gozdu pa kuka kukavica, — nemara ista, ki je lani kukala njeni ljubezni, kipeči sreči njeni ...
V gozdu kuka kukavica, pomladi znanivka. A, Lenici bo znanivka smrti.
Ah, kako vse drugače je kukala lani! In kako vsa drugačna je bila prošla pomlad — njene prve ljubezni pomlad ...
Da, to je bila res prelestna vesna — vsaj Lenici se dozdeva, da poprej nikdar ni doživela take.
V gozdu je kukala kukavica, pomladi glasna znanivka, in ptičji zbori so peli tako prekrasno, da je Lenica dostikrat kje v gozdni tmini sedla na mehko blazinico mahovo ter zaplakala in zaihtela ... Ah, njena duša je ihtela od sreče prve ljubezni ...
V ozračju pa je nekaj drhtelo in zvenelo, kakor bi se nekje v nevidnih daljavah, nekje v neizmernih, vsemirskih sferah zadeval lahen zefir ob tanke in nežne srebrne strune ... No, nemara pozvanjajo kje bajni zlati zvončki — nemara kje globoko v gozdovih igrajo lični palčki z demantnimi šojami, in teh zvonki glasovi plavajo po ozračju, zvene, brne, drhte ... pojemajo in kipe ... Ah, nemara, pa se smejejo kje v temnih lesih gozdne vile, in njih srebrnozvočni smeh raznaša zefir po vsemiru ... Mogoče tudi, da pojo v višavah angelski zbori. In njih skrivnostni aleluja plove v tihih, lahno se zibajočih akordih čez vrhove gozdov ... in les zavzet posluša nadzemske glasove, in vrhovi se spoštljivo klanjajo, in listje se zdaj in zdaj kakor omamljeno zaziblje, zadrhti kakor v nejasni slutnji nekaj velikega in mogočnega, zašušti, završi ...
In vrhovi se spet dvignejo, listje umolkne — vse posluša, vse strmi ... oni tanki glasovi pa se venomer v drhtečih valovih zibljejo in prelijajo v vsemiru ... vse ozračje zveni, brni, poje ...
Vse to je odmevalo v mladem srcu Leničinem. To srce se je naslajalo s poezijo te divne pomladi — in opajalo se je s pomladno poezijo prve ljubavi ...
Tako je bilo lani ...
No, res, sedaj se ji dozdeva vse to kakor čarna pravljica iz nekega drugega, lepšega sveta, ali kakor kaka z mehko gozdno poezijo pretkana pripovedka iz romantičnega srednjega veka, izza katerega je brala nekaj tako čudovitih, malone bajnih povesti, ki ji jih je oča prinašal iz gradu ...
Ah, s kako bridkostjo, s kako srčno bolestjo se sedaj spominja vsega tega!
V prvi pomladi je bilo, in v gozdu je ravnokar zakukala kukavica.
Tedaj je prišel v grad neki sorodnik grofov. Grof, ki mu je Leničin oča služil, je bil že star, tih in je živel sam zase. Sorodnik — grof mu je bil stari stric — pa je bil mlad in lep in je ljubil zabavo in življenje. Posebno je ljubil tudi lov. Tako vsaj je pravil Lenici oča. Ta ji je nekega dne tudi javil, da bode kmalu v teh tihih gozdovih, kjer se je tuintam oglasila le logarjeva puška, velik lov, h kateremu je mladi gospod povabil mnogo odlične gospode.
In res je bilo tako ... Mirni, sanjajoči gozdovi so naenkrat oživeli. V mistični dremoti gostega smerečja so prežali lovci s smrtonosnimi puškami, po vseh koncih in krajih je zvenelo lajanje psov, vsepovsodi so odmevali kriki gonjačev, streli in njih jeki so grmeli nad prestrašeno trepetajočimi vrhovi ...
Lenica je sedela pred domom ter prisluškavala tej gonji.
Ob ograji vrtni je cvetel bezeg ter širil v vsem obličju svoj krepki vonj. Ob vratih hišice pa so zamišljeno, kakor zibaje se v sanjah, trepetali lističi divje trte, ki se je vila po steni gor do oken nadstropja ter ovijala in prepregala še lični leseni balkon.
Tukaj je bilo vse tako mirno, idilično — v gozdu pa je zvenel šum, so grmele puške.
Ptičice danes niso pele, niti kukavica ni kukala. Vse se je poskrilo, vse je umolknilo v strahu pred smrtjo in pred nirvano ...
Lenici je bilo nekako težko, da so prišli ti tuji ljudje semkaj v te pokojne lesove, da motijo gozdni mir in brez usmiljenja preganjajo in pobijajo gozdne prebivavce. Res, časih jih pobija tudi njen oča! A to je njegov kruh, to zahteva njegova služba. Ti tujci pa — kar za zabavo more nedolžne živalce!
Res, huda je bila na nje ...
In ko je premišljevala, kak strah počutijo pač sedaj zajci in srne in kako se trepetaje skrivajo v temnih vrhovih zbegane ptice, je prišel krog ogla mlad lovec. Zapazila ga je šele, ko je stal že pred njo.
Vsa se je vznemirila, ko jo je pozdravil. Oči je povesila. Lovec se je ustavil pred njo. In Lenica je čutila, kako se njegov pogled upira v njo.
In zaželela si je, da bi postala nevidna, ali pa da bi mogla kam zbežati, kamor ne bi mogel tujec za njo. Za hip ji je šinila v glavo misel, da se tudi ona mora na vsak način skriti, ker je ta mož njej ravno tako nevaren kakor kaki srni. En trenutek je mislila to, a ni vedela, ali misli prav ali ne ...
A kako naj zbeži in kam naj beži! Ni bilo več mogoče ... bila je ujeta, zaplenjena ...
Mlad lovec je prisedel k njej na klop. In njej je postajalo še teže in tako vroče. Srčece ji je zastajalo, in v očeh so ji zalesketale solze. Zaplakala bi ...
On pa ji je nekaj govoril. Nekaj jo je prašal. A ona ni odgovorila. Niti razumela ni prav, kaj da jo praša, dasi je govoril slovenski z nekim tujim narečjem.
A on zaradi njene zadrege in njenega molka ni bil užaljen. Govoril ji je še dalje. In govoril je tako nežno in ljubeznivo.
In Lenici čez malo časa drobnega srčeca ni več stiskal oni prvotni strah. Dihala je prosteje, a vendar hitro in nekako vzburjeno. Na rdeča usteca ji je polagoma vzplaval nasmehljaj ... Njene duše se je doteknilo nekaj skrivnostnega, in ta duša je zadrhtela v neki sladki slutnji ... In Lenica nič več ni mislila na beg.
In naposled je dvignila tudi oči. In iz teh očesec je odsevalo nekaj kakor tiho blaženstvo.
In lovec je uprl v njene žametne oči svoje vroče. In nasmejal se je in privil se tesneje k devi ....
V gozdu — nekje nedaleč od logarjeve hiše — pa je prav tedaj zakukala kukavica, dva, trikrat, — hitro, zamolklo, zbegano. Bog ve, ali je hotela Lenico svariti, ali ji je hotela zaklicati, naj ne posluša laskanja grofovega, naj ne veruje njegovim, sladkim besedam, naj ga pahne od sebe, naj iztrga drhtečo svojo roko iz njegove, naj zavpije, naj kliče pomoči, naj uide v hišo, naj zbeži liki plašna srna v temni les ... ali ji je govorila kukavica to?
Ali pa se je le pošalila z njo, da tako vestno, tako vdano posluša mladega lovca, ali se je norčevala iz Lenice, ker se mu smehlja, ker mu prepušča, brezodporno svojo mehko roko ...?
Ali pa je nemara zapela porodno pesem njeni mladi ljubezni? — Ah, ta pesem je bila kratka, bila je žalostna in trpka. A Lenica tedaj ni slutila, da bode kratka tudi ljubezen mladega kavalirja, da bode trpek in žalosten njen konec ... ah, ona dotedaj ni poznala ljubezni in usode njene ...
In potem je prihajal često ...
Očeta Leničinega so sedaj večkrat klicali v grad. Pošiljali so ga po opravkih zdaj sem, zdaj tja ... In tedaj je Lenica bivala doma sama z velikim čuvajem, ki jo je varoval bolje kakor sam oča, in ki bi na njen mig raztrgal vsakega tujca.
A mlademu grajskemu gospodu, ki je o dnevih, ko logarja ni bilo doma, prihajal v malo hišico sredi gozda, ni storil kaj žalega. Videl je, da ga Lenica sprejema z radostjo, da ga vsakokrat pričakuje še tako težko, s takim koprnenjem in drhtenjem.
A ko je prišel, je bila vsa srečna. Govorila je tako veselo in smejala se tako zvonko, kakor bi zvonili srebrni zvončki ...
Ah — ko se Lenica spominja onih hipov, ko sta se tako ljubila! ...
Kako ji je tedaj burno utripalo srce od nepopisne sreče in radosti! ... In vrhovi gozdov so jima šumeli veličastno simfonijo večne ljubezni, in zbori gozdnih pevcev so peli o vedno mladi ljubezni ... in vsa priroda je dihala ljubezen in vsemir je drhtel kakor zavzet ob velikem čudu ljubezni ...
V gozdu pa jima je kukala kukavica ... neprestano, enakomerno, veselo ... In tudi njena pesem se je glasila kakor pesem o zvesti ljubezni, o večni pomladi ...
Grofič bi prihajal v logarjevo hišo tudi, ko bi bil logar navzočen. On se starca ni bal — »Sluga je« — — je pomišljal pri sebi. A Lenica ga je preprosila, da o takih dneh naj ne prihaja. Neka temna slutnja ji je pravila, da bi oča ne videl rad obiskov grajskega gospoda, obiskov namreč, ki bi bili namenjeni le njej.
No, navzlic temu je otec polagoma nekaj zaslutil. Jel je spoznavati, umevati.
In logar se ni veselil te ljubavi. Njemu je to spoznanje zresnilo lice, omračilo čelo.
Logar je bil že star. In poznal je gospodo. In zato je trepetal za hčerko. Drugi vzrok njegove žalosti pa je bila bridka zavest, da mu vsaka ljubezen do tretjega bitja hčerko odtujuje, da mu taka ljubezen vzame boljši del njene duše ter ga da drugemu, tujemu možu ... In to ga je bolelo, ker Lenica je bila njegova edina ljubezen, njegovo edino veselje. Njegovo življenje je bilo tesno spojeno z njenim, njegova duša je nekako živela v njeni, je bila nekako del njene. In mož je čutil, da bi bilo zlo zanj, če bi kdo te dve duši razločil, če bi kdo Leničino odtrgal od njegove ...
A vendar z Lenico ni mogel govoriti o njeni ljubezni. Ni je izpraševal. Preveč jo je ljubil, da bi jo žalil. In to je vedel, da bi jo s takimi prašanji razžalostil. Tudi je ni svaril. Sutil je sicer, da bi bila njegova dolžnost, da ji pokaže nevarnost, ki ji preti. A ta krepki starec ni imel dovolj duševne energije, da bi resno in odločno govoril z ljubljeno hčerko.
A njegove oči so ji glasno govorile. Jasno in razločno ji je govoril njegov žalostni obraz, in njegov molk ji je bil uničujoč ukor.
Gube na licu očetovem so postajale številnejše in globokejše — in ah, Lenica je čutila, da mu jih riše in začrtava ona, ljubezen njena.
In njena duša je plakala. A ta duša ni bila več vsa njena, ampak mladega graščaka. In zato se ni mogla več odločiti, da spet izbriše, kar je začrtala v obraz očetov. Ni imela več dovolj moči; da ozdravi dušo njegovo.
Da, ta duša je bila bolna. O tej bolezni so pričali kratki, zdaj žalostni, zdaj obupni, časih celo nekako zlovoljni nasmehi očetovi. O tej bolezni ji je govorilo njegovo oko, ki se je časih tako zamišljeno uprlo v njo — a večinoma je blodilo nekje v nedoložni daljavi — kakor brez smotra, ali kakor bi moč nekje v vzduhu iskal nečesar, kar pa ne more zaslediti, ne ugledati. Časih je postalo oko njegovo popolnoma mrtvo, neobčutljivo, časih pa je spet z vročim koprnenjem in mladeniško ognjevitostjo blodilo nad šumami, v modrobelkaste daljave. Ah, hrepenelo je pač po prejšnjih dneh, hrepenelo po nedeljeni ljubezni Leničini ...
Govoril je s hčerko manj. A govoril je z njo še ljubezniveje, še mehkeje kakor poprej. Le časih so zazveneli iz njegove govorice neki čudno trdi zvoki; tuintam je kako besedo, kak stavek izrekel s skoro sovražnim naglasom ... A dozdevalo se je, da se to ne dotika nje, ker njegovo oko se je v takih hipih s še večjo ljubeznijo uprlo v njo — za hip, v prihodnjem trenutku pa je spet nemirno zablodilo v daljavo ... Črte ob ustih pa so mu strepetavale kakor od žalosti in razburjenosti.
Le enkrat — na dan smrti njegove žene in matere Leničine — ko so ga spomini na preteklost in pogled v sedanjost posebno raztužili, je poljubil hčerko na čelo ter ji nežno in proseče dejal:
»Lenica, dete moje — varuj se!«
Pogledala mu je v oči, zalite s solzami. In umevala ga je. Da bi mu ne bilo treba več govoriti s hčerko, je logar odšel iz sobe. Lenica pa je sedla na stol ob oknu ter bridko zaplakala ...
Nekoč ju je zasačil, ko sta se za hišo poslavljala. Videl je, da sta se poljubila.
Mož je zatrepetal. Stopil je za en korak naprej — naglo, razburjen ... A hipoma se je premislil. Hotel se je obrniti, vrniti. A čutil je, da ne more, da ga zapuščajo duševne in telesne moči ... Naslonil se je ob ogel.
Grof in hčerka sta ga opazila. Graščak je naglo izginil v gozd. Lenica pa je obstala na mestu. Bilo jo je sram in nekako instinktivno je čutila bol očetovo — njena duša je še bila v zvezi z njegovo.
Otec je molčal. Ni besedice ni izpregovoril. To je Lenico morilo.
Opotekla se je proti njemu. Glasno je zaihtela ...
»Očka ... dragi očka ...!«
Za hip so se starcu zaiskrile oči. A kaj jih je razžarilo — kdo bi vedel ... čez obraz mu je švignilo nekaj kakor blisk — hitro, nerazjasnivo ... Ali je bila bol, ali veselje, ali up, da jo nemara v tem trenutku spet pridobi za se — ali je bila jeza in gnev, da njegova hčerka razen njega more še koga ljubiti, ali je bilo sočutje z njeno boljo ... Bog ve, ki gleda v srca človeška ...
A to je trajalo le trenutek. Prihodnji hip pa se je starec obrnil in tiho odšel v gozd ...
Ah, v gozdni hišici ni bilo več sreče. Prva ljubezen Leničina je bila pomešana s pelinom in je rodila le solze.
Ranila je srce očetovo in njeno.
Lenica ni mogla popolnoma umevati, zakaj da očeta njena ljubezen tako vznemirja in žalosti. Z nekim otroku prirode prirojenim instinktom je sicer slutila že v začetku, da bi otec te ljubezni ne bil baš vesel. Dasi ni poznala življenja, je vendar vedela in spoznavala, da loči velik prepad njo in graščaka. A saj ni ona iskala njegove ljubezni, ampak on njene! In zato ni mnogo razmišljala o velikem razločku, ampak mu je brez pomislekov vračala njegovo ljubav ... Vsa njena duša je gorela zanj, drhtela po njem, razmišljala o njem ...
Ah, Lenica ni vedela, kaj je gosposka ljubav, kaj je ljubezen »za zabavo, za kratek čas«. In zato ni umevala svojega očeta.
In dozdevalo se ji je, kakor bi ji oča zavidal njeno srečo, kakor bi jo siloma oviral v sreči ...
In v njeni mladi duši so se rodili dvomi, domnevanja. Pričeli so se boji, ki so razjedali mlado njeno življenje.
Ah, koliko dni je preživela z bolno dušo, plakajoča ob pogledu na molčečega očeta, obenem pa drhteča po mladem graščaku! Ah, koliko noči je preplakala brez pokoja in spanja! —
Logar pa je bil vedno redkobesednejši. In vsak novi dan ga je vidno staral ...
Cele popoldneve in tihe večere je posedal na klopici pred hišo. Zamišljen je strmel tja v gozd, ali pa se zagledal gor v sinji nebesni svod, v neba bežeče ptice, v fantastične skupine oblakov.
Kaj je pač iskal tam gori — nemara srčni mir, ki mu je odhitel nekam, in ni vedel kam ... nemara prejšnjo tiho srečo, ki se je raztopila v nič, kakor se razblinjajo v nič oblaki tam gori v sferskih višavah ... Drugekrati si je spet zakril oči z osušenimi rokami. Ni mogel ničesar gledati, hotel je biti sam s svojo dušo.
In tedaj je duša njegova prisluškavala šuštenju gozda, prisluškavala je, kako vrhovi zdihajo, kako plakajo — on je slišal v njih šumenju le težke zdihe, le bridek plač.
Ah, gozd, prijatelj njegov, v katerem je preživel malone vse življenje, v katerem se je postaral — ah, ta ga umeva, ta mu je ostal še zvest, vdan ...
In z gozdom je zdihala njegova duša, z gozdom je plakala — plakala zaradi temne usode dragega deteta ...
Kukavica pa ni več kukala v gozdu ...
V gozdu že davno več ne kuka kukavica — že davno je utihnila, že davno je zapustila te šume, te lesove ...
V lesih vijejo jesenske vihre. Cvileč se lovijo viharja valovi ob vejah, raz katere odpada orumenelo listje.
Gozd postaja žalosten, otožen — gozd umira ...
In ljubav je umrla! — Mladi graščak že nekaj časa ni več zahajal k logarjevi hiši. Nekega dne pa je dekla iz grada javila Lenici, da je mladi gospod odpotoval. Zimo preživi v mestu. Ali se vrne na pomlad, ni znano.
Lenica je mirno poslušala zgovorno deklo. Dozdevalo se ji je, da ta ve o njeni ljubezni ter ji vse to pripoveduje le, da jo muči. No, Lenica ji tega niti zamerila ni. Čemu? Saj vendar vse to ni imelo za njo nikakega pomena, kakor za njo vobče nima nič več pomena. Ves svet je hipoma postal za njo pust in prazen in brezpomemben.
Lenica je slišala le suhoparno poročilo, le žalostno vest. V prvem hipu ji je prevzela vso dušo le ena misel: »Brez slovesa je odšel!«
Ko pa je bila sama s seboj, ko je začela govoriti s svojim srcem in dušo svojo, je začutila veliko pekočo bol. Zadrhtela je. Da bi se ne zgrudila, se je naslonila ob staro bukev. Dolgo je molče slonela ob nekoliko vlažnem deblu.
Torej vendar! Kar je slutila že dalj časa, česar se je tako bala, in česar njena duša vendar ni mogla verovati, to se je uresničilo: on jo je pozabil, zapustil!
Ah, on, ki je hrepenela po njem zadnji čas bolj kakor kdaj poprej, on, ki ga je z drhtečo dušo pričakovala dan na dan, on, ki ga je opravičevala z vsemi le mogočimi vzroki, ko ni prišel k hišici logarjevi ali k staremu znamenju v gozdu, kjer sta se tudi cesto shajala — on je torej res odšel, ne da bi jo še videl, ne da bi ji rekel še kako besedico v tolažbo in slovo.
Mladi grof jo je varal! — Z neznansko močjo je pretreslo to spoznanje njeno mlado nedolčno dušo. In Lenica je strepetala od bolesti in groze, a ne toliko zaradi svoje lastne nesreče, ampak zbog hudobije grofove, zavzeta nad podlostjo, ki jo je hipoma zazrla pred seboj.
Ah, njena čista, deviška duša dosedaj ni poznala laži in prevare, vsaka hudobija ji je bila tuja. Sedaj pa jo je gledala pred seboj v vsej nagoti, v vsej ostudnosti.
On, ki mu je tako zaupala, jo je varal — on, ki mu je verjela kakor Bogu, jo je podlo nalagal, je prelomil svoje prisege — on, ki mu je darovala vso dušo, vse svoje misli, on jo je zapustil kakor navaden lopov! ...
Ah, sedaj je Lenica umevala ljubezen, ker je okusila tudi njeno grenkost. Neka zavesa se je odgrnila pred njo, in ona je zrla v življenje — temno, črno, blatno in ostudno. In njena duša je zadrhtela in zatrepetala od groze nad vsem, kar je zagledala in spoznala.
Lenica je sedaj umevala tudi vedenje očetovo. Ah, temu zlatemu očetu je zagrenila toliko dni zavoljo onega — ah, kako nehvaležno je bilo to od nje, kako grdo — ona se zgraža tudi nad tem.
In vendar ... vendar ... kaj je to? Ali je to res, ali je to mogoče? Ali pa se morda spet le vara, nemara je to le sen? Kaj je to, kar se budi v njeni duši po prvi bridkosti, prvi bolesti? Ali njena duša res ne sovraži onega — ali res še hrepeni za njim, drhti po njem — mu v mislih sledi v tujino na njegovih neznanih potih — ali res? — Ali mu ona res vse odpušča, ali bi res mogla vse pozabiti, ko bi se vrnil, ali bi res rada vse pozabila, mu vse odpustila — ali res?
Ah, duša Leničina je bila kakor vzburkano morje — čustev in misli in želj valovi so treskali drug ob drugega, razprševali drug drugega — a takoj so se spet dvigali, takoj so spet hrumeli po njene duše prostranih planjavah.
In duša Leničina je omagovala in plakala zaradi bridke prevare, plakala je ob spominu na potrtega očeta, ki ga je onesrečila ona in oni — in plakala je v koprnenju po mladem graščaku ...
Pomladi tako krasno listje je orumenelo, se je zgrbilo, zvilo, je odpadlo. Gozdovi so se osušili, gozdovi so umrli ...
Minila je tudi Leničina živahnost. Rožice so izginile z njenih lic. Njen otročji smeh je zamrl. Njena duša se je zaklenila sama v se. In njeno srce je bolno ... bolno ...
Pozna jesen je že. Mrzlo postaja. Nebo se ovija z oblaki, solnce brez toplote ždi za sivimi zastori. Le tuintam se te v zavese odgrnejo, in solnce se zasmeje izza njih. Časih se zablesti nad gozdovi z nekim nenavadno toplim žarom, kakor bi se zmotilo ter si domnevalo, da sveti brsteči pomladi ali prvemu poletju.
In tedaj sede Lenica na klopico pred hišo. — Oča navadno ne poseda več tam. Blodi po gozdih. Bog ve, kaj išče v njih — ali divjačino ali pa nemara mladega graščaka. Nekolikokrat vsaj je šinila Lenici v glavo ta misel, ko je videla, s kako temnim, grozečim obrazom je oča zjutraj odhajal.
Puško nosi vedno s seboj. In vedno ga spremlja Dragon, najmočnejši in najdivjejši izmed psov. — A grof je odšel! —
Da, Lenica ve, da oča pozna vso njeno skrivnost, da ve za vso njeno bol. In on trpi z njo, saj je trpel za njo že poprej, ko si je ona še domnevala, da je srečna v svoji ljubezni ...
In sedaj, ko trpi tudi ona, trpi roditelj njen še več. Ah, kako se je postaral! In brada njegova je osivela in podivjala je. Las si ne gladi in ne striže. In osušil se je.
In njegovo oko — kako je vedno nemirno, to oko, ki je zrlo poprej samozavestno in ponosno, kakor oko sokolovo.
Da, oča se je vrlo postaral. In vendar nima nikdar in nikjer več miru. Kakor gozdni duh blodi po širnih, osamelih gozdovih. Ali išče ubegle sreče — ali išče leka srcu in duši hčerkini? Ali si hoče utruditi s temi potmi telo, da bi postal truden tudi duh, da bi ne mislil več na nesrečo v gozdni hišici, da bi ne videl bolesti ljubljenega otroka, da bi ne gledal, kako hira, vene ... da bi vse pozabil ter se pogreznil v brezmislije, v leno zaspanost, v mrtvo resignacijo ... ali nemara to ...?
A dozdeva se, da se mu to ne posreči, ker Lenica ga sliši dostikrat v nočeh brez sna, kako se premetava po postelji. Da, časih, v najbolj viharnih nočeh vstane, se obleče, vzame puško ter gre vunkaj v gozd.
In Lenica se ga ne upa zadrževati. Ona se čuti pred njim krivo in sojeno. Ah, Lenica ve, da je ona zakrivila očetovo nesrečo, ona in — on! —
A ona je sama tako nesrečna! A ona molči in trpi, kakor molči in molče trpi oča.
Njeno srce pa je bolno in njena duša od dne do dne bolj otožna. Njena lica pa od dne do dne huje bledé, in iz njenih zajokanih oči zre smrtna bolezen ...
Le časih — o tistih lepih solnčnih jesenskih dneh — se malo oživi. Tedaj poseda zunaj na klopi. In v njeni duši vstajajo prizori izza solnčnih dni njene zlate ljubezni.
In tedaj se zazdi mladi devi, da je krog nje pomlad, da gozd cvete, zeleni, da v lesu poje kukavica, da vrhovi šume o pomladi, o življenju, o sladki ljubezni in večni zvestobi.
In lice Leničino se ogreje, se zardi. Ah, saj je tudi v njenem srcu pomlad! — In oko njeno s hrepenenjem strmi tja v les.
Lenica pričakuje mladega graščaka ...
»Ah, pridi, pridi, bistri sokol ti,
ah, pridi, pridi ... glej kako drhti
po tebi moje mlado srčece ...«
Tihi, trepetajoči, kakor od koprnenja kopneči zvoki zadrhte tja v jesensko osameli gozd ...
Njega pa tako dolgo ni! —
In tedaj zaveje skozi suho vejevje jesenska sapa. Mrzla je — in Lenica zadrhti. Zbudi se iz lepih sanj ...
Ah, v mrtvem gozdu zdiše suho vejevje ... krog nje je pusta, siva jesen. Njena pomlad je bila le marneč sen ...
Vse je minilo, vse izginilo — vse prešlo, vse umrlo: — pomlad, sreča, ljubav, zvestoba ...
In Lenica si s suhimi belimi rokami zakrije spet obledelo lice ter zaplaka — ihteče, žalostno, obupno ....
In njen krčeviti plač odmeva tajno tja po gozdu. Vrhovi in vršički in veje — vse zaplaka z njo ...
Nekje v lesu pa jezno laja Dragon ... in odmev strela s puške logarjeve zagrmi nad vrhovi — vmes pa se sliši nekaj kakor besen smeh ...
Nad gozdovi so se nakopičili oblaki. In poveznili so se globoko dol do vrhov, kjer so se zapletli v vejevje ... In ne morejo se več dvigniti in tudi dalje ne morejo odhiteti.
En dan so tako viseli nad gozdom in v gozdu. Ponoči pa je nalahno začel padati sneg. In drugi dan je bila zemlja že pokrita z deviškobelim prtom.
A sneg še ni nehal. Kosmiči so padali vedno gostejši, vedno večji — cele zaplate so se usipale na hišo logarjevo, na gozd, na zemljo.
In vse se je ovilo v debel sneg — streha hišičina, drevje, zemlja. Vejevje je stokalo pod težo, ki se je nabremenilo in nakopičilo v njega razpokah.
Nekje v gozdu je ponoči tulila lisica. Psi ob hiši logarjevi so ji odgovarjali z glasnim lajanjem ...
Lenica je sedaj ostajala v sobi in kuhinji. Oča je dva dni tudi sedel pri peči. Kadil je in večinoma molčal. Le časi je z nekakšnim hrepenenjem pogledal skozi okno. Z roko si je pogladil dolge lase ter sam zase nekaj zamrmral.
Na večer je z nežnim in tihim glasom, ki je bil v čudnem nasprotju z njegovo podivjano zunanjostjo, dejal hčerki:
»Lenica, varuj se, da se ne prehladiš! Ostajaj v sobi!«.
Kakor za vsako njegovo besedo, mu je bila deva hvaležna tudi za te. Obljubila mu je, da vestno izvrši njegovo željo ...
Tretji dan je sneg ponehal. — Logar je odšel v gozd. Vrnil se je šele v noči — ves moker. Prinesel je lisjaka, ki je prejšnje noči tulil v gozdu ...
Življenje pri logarjevih je potekalo enakomerno. Oča in hčerka sta molče vršila svoje navadne opravke.
Hčerka jima je gospodinjila. In pri tem je razmišljala o prošlih dneh, o pomladi, o petju kukavičinem, o prisegah graščakovih, o nezvestobi njegovi.
In dan na dan je postajala bledejša, drobnejša. Hirala je, — bolehala, venela ...
Oča pa je blodil po leseh. Gazil je do pasu po snegu. A mirovati ni mogel. Kakor pošastna senca ga je vedno in povsod spremljal bledi obraz njegovega ljubljenega otroka.
Ljubil je Lenico z močno, malo ne divjo ljubeznijo krepkega sinu prirode. In ni je mogel gledati hirati in veneti. Pogled nanjo mu je moril dušo. In zato je bežal od doma ...
A povsod je nosil podobo hčerkino s seboj. Njegova duša je bila le posoda za to podobo. In njegova duša je noč in dan gledala na čelu hčerkinem znamenje, s katerim jo je zaznamovala smrt — svojo izvoljeno žrtev ...
In zato ni našel nikdar in nikjer miru. Časih se ga je lotila popolnoma blaznost. In tedaj je kakor zakleti duh divjal po gozdovih. In njegov divji smeh je kakor daljni grom zvenel po mrtvaški gozdni tišini ... tišini ozeble prirode ...
»Kuku ... kuku ... kuku ...«
V šumah je spet zakukala kukavica. —
Nad gozdovi so namreč zavele tople pomladanske sape. In sneg se je omečal, se sesedal — kopnel je in skopnel.
Les pa je zahrstel, zazelenel, zacvetel ...
Da, v prirodi je pomlad — čas cvetja, čas kipečega mladostnega življenja, čas veselja, čas ljubezni.
Vse živi, vse cvete, vse diha krepkost, svežost. Šume kar drhte v bujni moči, v krepkem mladem življenju.
Listje, sevajoče v čudovitem zelenju prve pomladi, šušti slovesen slavospev oživljajočim žarkom solnčnim, ki v mogočnih valovih lijejo raz neba smehljajoči se svod, noseč s seboj življenje, zdravje, veselje.
In vrhovi šume kakor omamljeni od toplote tega morja žarkov, ki se valovi nad šumami in v lesovih, v katerih se koplje kakor v virih življenja vsa priroda, ves gozd ...
In skrite v gostem zelenju vej in vrhov pojo ptice — pojo vse udivljene nad prirodno krasoto, nad čudeži stvarstva.
Vmes pa glasno kuka kukavica ...
Povsod krasota, povsod življenje, povsod petje, povsod pomlad in veselje — Logarjeva Lenica pa je bolna, nevarno bolna.
Časih Lenica z mogočnim, prav otroškim koprnenjem zahrepeni spet po zdravju. In tedaj pride iz hišice ter poseda zunaj na klopici, da pije balzamični gozdni zrak.
»V tem zraku je življenje, je moč! Ta te spet ozdravi!« — ji pravi večkrat oča.
In Lenica časih za hip res veruje očetovim besedam. A te so le hipne iluzije. Kmalu spet spozna, da za njeno bolezen, za bolezen srca, za bolezen duše ni leka ...
Ah, Lenica sicer ne umre težko. Ni hudo ločiti se od življenja, ki jo je tako varalo. Od sveta ne pričakuje ničesar več ... A od očeta se loči težko. — Ta ostaja sedaj doma. Kakor se dozdeva, se je vdal v svojo usodo. Ta ga je premagala — in potrla. Še pred letom dni krepak mož s šestdesetimi leti, je sedaj povsem upognjen in postaran, da se dozdeva osemdesetleten.
Sedaj govori mnogo samo z Lenico. Z drugimi ne govori. Nemara še hoče porabiti čas, ki mu preostaja do smrti hčerkine. V tej pedi časa ji hoče še pokazati vso svojo ljubezen, jo obsipati z vsem bogastvom svojega navidezno trdega, a v resnici otroškomehkega srca ...
Lenica pa hira in vene. Vsak dan je slabejša, vsak dan čuti smrt bliže.
In Lenica ve: nemara ji še danes ali jutri zatisne smrt trudne oči ...
Gozd pa, njen prijatelj in znanec, sodrug solnčnih dni njene mlade ljubezni in priča njene žalosti, trpljenja njenega — ji zašumi mrtvaški spev. In ptice, njene varovanke in gojenke, ji zapojo pesem uspavanko, njenega kratkega življenja večerno pesem ...
In dva dni pozneje jo belooblečena dekleta poneso tja vunkaj na pokopališče — belooblečene device rožnih ličec, z venci v laseh in z rožmarinom na nedolžnih prsih ...
In zelene šume ji s svojim v krepkem pomladnem življenju drhtečim bitjem še enkrat zašume — poslednji pozdrav! ... In kukavica, ljubljenka Lenice, ji še enkrat zakuka ... poslednjikrat ... spev ločitve, slovesa spev ...
Nemara kmalu ... ah kmalu ... kmalu ...
III. Življenja večerna molitev.[uredi]
Ne vem, ali je resnica, ali pa je le domnevanje moje osamelosti in dušne otožnosti moje — a dozdeva se mi, da mi je prisojena in določena tukaj kratka pot, in da se mojega življenja dan nagiba k večeru ...
— Zunaj ugaša dan. Mrak se zgrinja nad krajino. Vse tone v njem, kakor v čarobnem morju, v morju miru in smrti in teme.
Tudi v mojo sobico silijo valovi tega temotnega oceana. In tiho je in pusto in prazno v tej sobici in žalostno, kakor bi ravnokar odnesli iz nje mrliča ...
In hladno je in mrzlo krog mene. No, ni čuda: zunaj je jesen. Listje sliv, breskev in hezga v vrtu in stare lipe tam za vrtom je porumenelo. S tihim plačem odpada. Suho vejevje pa zdiše, kakor bi mu kdo sesal iz žil življenja kri. —
Češplja pod mojim oknom, ki je pred dvema letoma še rodila, ne rodi več. Letos je zelenelo le še troje vršičkov — a tudi ti niso dali sadu. Tudi ti so se posušili — v deblu ni več življenskega soka, nekaj je podjedlo korenine, da so umrle in strohnele. Mogoče, da danes ali jutri suho drevo posekajo.
Tudi ob mozgu mojega življenja gloje neki črv, ki mi izpodjeda življenja korenine. In moje moči pešajo in ginejo, mojih duševnih sil vir se suši ... mojega življenja dan se nagiblje na večer.
A preden ležem k večnemu miru in pokoju, si še enkrat izprašam vest — kakor pred vsakim večerom — in še enkrat uberem svoje duše harfo, še enkrat zabrenkam ob njene strune, da Ti v tihih, vdanih zvokih zapojem večerne molitve visoki spev.
In ta molitev moja naj bo velik confiteor mojega življenja, naj bode mogočni slavospev Tvoji dobroti in usmiljenju Tvojemu, naj bo pristen, veren izliv mojega srca, naj bo jasen odsev zadnjih pojemajočih žarkov duše moje ...
Solza —? Čemu? — Ali po življenju? Zavoljo njegove kratkosti? —
Ah, ne — to je le solza, posvečena trpljenju in bridkostim življenja. — To je le neznatna kapljica, ki je kanila v ono neizmerno, brezbrežno morje solza, ki jih človeštvo plaka nad zmotami svojimi.
To je danj duše moje življenja pisanim, zapletenim stezam, ki sem hodil po njih, ne da bi često vedel, kam me vodijo. — To je biser, poklonjen v dar vsem živim, izplakan iz duše moje v bridkosti in žalosti zaradi vseh onih, ki še tekajo po življenja potih in ne vedo, kam hitijo ...
Svoje smrti, pa ne objokujem ...
Življenja steze ... te neznane, te temotne steze!
Ko bi v odločilnih trenutkih našega življenja priplaval z nebes krilatec božji ter bi nam za hip odgrnil temno zaveso in nam dovolil le en pogled v prihodnost — kako bi se pač tedaj razvijala našega življenja drama ...
Ah, mladosti moje topli, solnčnojasni dnevi — ko bi mi kdo pokazal v vas mojega življenja zapletene in prekrižane in nevarne poti, ali bi mu pač verjel tedaj? Ko bi mi pokazal kdo v vas moj Getsemani, ki sem se napotil proti njemu s prvim slovesom od vasice domače; ko bi mi pokazal kdo kelih gorja, srečki mi je bil pripravljen — ali bi morda ne ustavil koraka, ali bi ne ostal v rodni vasici, ali bi ne živel rajši življenja mirnega in tihega pod krovom svojih očetov in dedov ...?
A jaz sem odšel v življenje — in v življenju sem umrl! Romal sem k učenosti zaželjenemu, hvaljenemu viru — in kaj sem našel? Zastrupljene studence ...
Ko sem tistega septembrskega jutra — spominjam se še, da je bilo megleno in da je naletaval droben dež — ko sem torej tistega jutra devetleten fantič prvokrat ostavljal rodni dom, domačo vas ter odhajal v tujino — zakaj se tedaj nisem ustavil na poti, zakaj nisem okrenil svojega koraka, zakaj se nisem vrnil k mamici, ji položil glave v naročje ter jo plakaje poprosil:
»Ne v svet, ne v tujino! — Naj pri tebi ostanem, mamica — v tvojem varstvu, v tvoji ljubezni ...«
A jaz sem šel ... In vse ono gorje in ona neizrazljiva žalost, ki mi je tedaj stiskala srce, ki mi je pod njo omedlevala duša — ali je bila to nemara že slutnja o življenja velikih prevarah, ali je duša moja nemara že tedaj čutila, da je na poti k drevesu spoznanja dobrega in slabega, in da ji to spoznanje nekoč za vedno zapre pot v sveti mladostni eden ...?
Bog ve — a zakaj se nisem vrnil in zaplakal pri mamici:
»Mamica — ne pošiljaj me v pogubo ...!«
In razpel sem jadra — in mojega življenja ladjica je splavala po širokem morju ...
A tedaj je bilo morje še gladko in mirno. In z moje ladjice se je še videlo zeleno obrežje, posejano s cvetkami pisanimi in dehtečimi — s cvetkami življenja vesele pomladi ... In vse so me pozdravljale, vse so se mi smehljale, vse so mi klicale: »Srečo — srečo!«
In jadral sem za srečo ...
In tudi nebo se je smehljalo nad menoj kakor oko ljubeče deve ... In solnce božje je sijalo tako krasno na moje poti ... in morje se me je smehljalo ter mi šumljalo pozdrave ... in me vabilo ... vabilo ...
In jaz sem verjel ...
Jadra moja so bila razpeta in ladja moja je hitela svojo pot po gladki in mirni širini morski.
Čeri in skal pa ni bilo videti nikjer ... in nikjer nikakega oblačka ... in vetra nasprostnega in nevarnega ni bilo čutiti od nikoder ...
In jadral sem po življenja velikem oceanu. In ko so me v tihih nočeh prašale zvezde nebesne: »Kam?« — sem jim odgovarjal brezskrbno: »Za srečo!«
Polagoma pa mi je dobro znano in drugo obrežje izginjalo izpred oči, izpred duha ... Vsepovsodi, vse kroginkrog le širna, pusta ravan ... In nekoč se je v daljavi, na jasnem obzorju dvignil sivkast oblaček, in neka mrzla sapica je zavela nad mojo ladjo ... in nekak čuden mrak se je zgrnil ob meni ... In moji duši je postajalo tesno. In zazdela se mi je, da so plitvo pod površjem morskim nevarne in ostre čeri, ki preže na ladjico mojo, ki poželjivo iztegajo po njej svoje sive, koščene roke, da jo potegnejo v hladne globine, v kristalni grob ...
In nekaka velika otožnost je padla tedaj v srce moje. V duši moji se je budilo ‚spoznanje‘, začel sem umevati svet in življenje ...
In tedaj sem zahrepenel s hrepenenjem velikim in vročim po zapuščenem mirnem, pristanu, po obali, posejani s pisanimi in dehtečimi cvetkami — po tihi rodni vasici in po mladosti, odbegli in, minuli ...
Spominjam se nekega popoldne in nekega večera.
Bilo je to pred šestim gimnazijskim razredom. Bil je zadnji dan počitnic, in drugi dan sem moral zapustiti dom.
Zadnji dan! In dan jasen, solnčen in topel ...
Popoldne sem še nekaj pospravljal. Proti večeru pa sem šel v gozd nekaj sto korakov strani od vasice.
V lesu sem sedel pod star hrast. Na debelem deblu košatega gabra, ravno nasproti meni, je viselo primitivno, približno meter visoko razpelo. Bog ve, kdo ga je kdaj pribil na drevo. A moralo je biti že zelo staro, ker je bilo že povsem obledelo. Tako je bilo vobče že vedno, odkar sem ga pomnil ...
Solnce se je nagibalo k pokoju. Blesteči žarki so se poševno usipali med vejevjem, in zelenjem v tihi gozd. In s škrlatasto rdečino so oblivali stara in mlada debla ...
Mislim, da se godi vsakemu enako — a vsaj meni je bil vsakokrat ob ločitvi in slovesu rodni kraj neizrecno drag in ljub. Vselej sem se težko ločil od njega. A tako težko mi slovo najbrž ni bilo še nikdar.
Vse to krog mene: — staro razpelo tam gori na gabru, vsa že davno mi znana drevesa, polje pod menoj, vas ob beli cesti in potok ob vasi in tam doli pod selom enozvočno ropotajoči mlin — vse to se mi je tedaj dozdevalo nekako nerazdružljivo tesno spojeno z menoj, z mojim srcem, z mojo dušo, z življenjem mojim.
In ko sem tako gledal ta tihi, idilični kotiček zemlje, mi je nekaj mogočno obtežilo dušo; iz srca se mi je nekaj dvigalo in mi sililo gor v grlo ... in zadušeno sem zaplakal. Ves žalosten in potrt sem se vrgel na obraz na neme, brezčutne zemlje mahovite grudi ...
Tedaj se nisem povsem zavedal vzroka svoje boli. A temno sem ga čutil že tedaj in pozneje sem jasno spoznal, zakaj sem tedaj tako krčevito plakal. S temi solzami sem objokoval samega sebe, ker sem čutil, da nisem več oni, ki je nekdaj posedal v tem tihem logu. Plakal sem ob pogledu na veliki prepad, ki je zijal med mladeničem, ležečim sedaj tukaj v gozdnem miru, in med mojim nekdanjim »jaz« — jokal sem, ker mi je v nedogledni megleni daljavi izginjala detinska preprostost in z njo sreča moja ... objokoval sem svojo lastno minljivost, svojo izgubljeno neskrbnost, vdano otroško vernost ...
Ko sem dvignil glavo, je že ugasnil rdeči soj krog mene. Vse je bilo tiho, ovito v globoko mistično senco, ki se je že objemala in poljubljala s sanjajočim mrakom ...
Tudi v moji duši je bilo hladno in mračno.
Drugi dan sem odhajal ... In dozdevalo se mi je, da zapuščam eden, v katerega se nikdar več ne vrnem — vsaj isti ne!
In spet so mi dajali piti iz vira učenosti in modrosti. In zastrupili so me s strupom svojih besedi in svojih src — s strupom spoznanja.
In mojega Boga so mi s smelo roko ukrali iz duše, iztrgali so mi ga iz srca ... Tako dolgo so s svojim skepticizmom in s svojim cinizmom tresli ob glavnem stebru mojega življenja in sreče moje, da so ga podrli, porušili.
In z njim se je podrlo vse ... In nekega dne sem stal, kakor Jeremija prerok na podrtiji jeruzalemski, na razvalinah svojega življenja in svoje sreče ...
In z grozo sem si priznal: »Živim — pa sem vendar mrtev!«
»Da — mrtev!« — Kakor strašna obsodba večnega sodnika mi je zvenela in grmela ta beseda v duši.
In v strahu in trepetu so moje misli bežale izpred obličja Tvojega, kakor prokleti, nikdar mirujoči Kajn ...
In vendar — duša moja je hrepenela nazaj k Tebi. Duša moja je čutila svojo praznoto in svojo osamelost. In plakala je po Tebi ... resničneje: plakala je po nečem izgubljenem, o čemer pa ni prav vedela, kaj da je ...
No, jaz nisem mogel več najti poti do tega izgubljenega ‚nekaj‘, ker jambori moji so bili potrti, jadra moja so bila strgana ... in brez vodilnega kompasa sem brezciljno brodil in blodil po življenja vzburkanem nepoznanem oceanu ...
Ah, mamica moja — zakaj se nisem obrnil na oni prvi poti v življenje, zakaj se nisem vrnil k tebi ter te plakaje poprosil:
»Ne pošiljaj življenja mojega ladjice v brezbrežno morje, da se ne potrgajo jadra, ne potro jambori ... in jaz se potopim ...«
Moj Bog — jaz sem Te izgubil! ... Kakor izgubljeni sin sem Te zapustil ter sem odšel v tujino — na neznane poti, na steze zmot, na steze temne in nevarne, v kraje tuje in mrzle ... v kraje, kjer sem z velikim hrepenenjem koprnel po svetli in topli in lepi domačiji mladostnih mojih dni in ogrevajoče me — vernosti ...
Izgubil sem solnce svojega življenja. In ali more cveteti roža brez oživljajočih žarkov solnčnih? — Ali more brsteti gozd brez njih ... ali more roditi iz osrčja svojega brez njih zemlja kak naj manjši sad?
In tako sem bil tudi jaz mrtev, ker me ni več obsijalo življenja solnce. In moja dela so bila dela teme, dela noči, dela — smrti ...
Ah, jaz sem Te zanikal, ker Te nisem mogel najti. Žalil sem Te, ker Te nisem spoznaval.
A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor potnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čimbolj sem se oddaljeval od Tebe, tembolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo srce moje tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...
Da, zanikal sem Te — in hrepenel sem po Tebi ...
Spominjam se neke epizode izza onih dni.
Bila nas je večja družba. Polagoma se je govorica naša zasukala na verska vprašanja. Mnogo se je besedičilo, marsikaj se je zasmehovalo, kar mi je bilo nekdaj drago, ljubo in sveto.
Jaz pa sem molčal. V meni ni živel več oni Bog, ki so se mu rogali ti ljudje. A vendar je ta njihov cinični sarkazem, te zaničljive in vendar tako plitve glose, rezal nekako v moje srce, v mojo dušo, v vse bistvo moje.
Res, jaz nisem imel Boga. A jaz sem ga iskal, hrepenel sem k njemu, plakal sem po njem ... In nisem mogel umeti, kako se morejo ti ljudje s tako podlim in plitvim cinizmom rogati Onemu, ki sem jaz tako koprnel po njem, ki se mi je dozdeval — odkar sem ga izgubil — le tem večji, tem krasnejši, tembolj vreden vsega našega mišljenja in vse naše ljubezni ...
In tedaj me je nenadoma prašala neka gospodična, kako jaz sodim o tej stvari ...
Nekako neprijetno me je dirnilo to prašanje.
»Čemu prašate mene?«
Pogledal sem ji v črne oči. Nekaj nerazjasnivega, neumljivega je trepetalo v njih ... Ali je tudi ona dvomila? Ali je tudi ta nežna deva že izgubila svojega Boga?
Ali tudi ona koprni s tako vročim hrepenenjem po njem kakor jaz? Ali ga tudi ona išče z obupano dušo in z drhtečim srcem ...?
Zrl sem ji v oči — in nekaj mehkega, nekaj toplega je zavelo v moje srce in v dušo mojo.
In že sem nameraval odpreti usta v slavospev Onemu, ki sem ga izgubil in s hrepenenjem iskal ... a v istem trenutku sem se še enkrat ozrl na družbo krog sebe. In povsod sem videl zaničljivo se smehljajoče obraze modernih skeptikov in ateistov.
In tedaj sem se zbal teh plitvih ljudi. Sram me je postalo besedi, ki sem jih kanil govoriti z z vsem plamtečim ognjem svoje koprneče duše ... Duša moja je postala hladna, mrzla.
In iz nizkega strahu pred ljudmi sem odgovoril ledeno in trdno:
»Boga ni!« —
Vse je molčalo. — Bilo je, kakor bi se družba vendarle zavzela nad apodiktično trditvijo mojo, izgovorjeno s takim prepričanjem.
V meni pa je zavpil neki velik glas:
»Lažeš!«
Nikomur nisem mogel pogledati v oči. Le gospodično, ki mi je zastavila ono pračanje in ki mi je bila tiste dni veliko bližja kakor vsa ta šumna družba krog mene, sem za trenutek pomotril od strani ... Videl sem, da so ji ustnice trepetale. Oči so se ji razširile. Z nekim strahom in z nekako veliko bolestjo so zrle v me.
Jaz pa sem sklonil glavo in sam sebi sem govoril v svoji duši strašno obsodbo:
»Iškariot!« ...
In polagoma mi je nekaj kakor velikanska skala legalo na srce in na dušo. Nisem mogel več strpeti v družbi. In šel sem iz sobe.
In tam zunaj v tihi, skrivnostni zvezdnati noči sem naslonil bolno glavo ob ograjo nekega vrta.
In zagledal sem se tja gori v nebo. In dolgo sem nepremično zrl tja gori v azur svoda nebesnega, v ta velikanski tempelj vsevečnega zidarja. Z nekim napol nezavestnim pričakovanjem sem vpiral svoje oči in pogled svoje duše tja gori v vsemira večne sfere, kakor bi pričakoval, da se odpre nebo ter pohiti angelj Gospodov sem dol k meni ter me v moji smrtni bolesti okrepča z kelihom nebeške tolažbe, s čašo čistega spoznanja večnih skrivnosti ...
Krog mene pa je kakor v sladkem snu mirno dihala priroda božja; in pomladna noč je tiho plula nad menoj in krog mene ...
Hipoma pa se nisem mogel več premagovati. In v tihi noči sem zaihtel in zaplakal kakor Peter apostelj, ko je zatajil svojega učenika ...
Po čem sem pač plakal? Po njem, ki sem ga zatajil in ki sem ga iskal in ki sem hrepenel po njem ...
In spet se spominjam drugega dogodka ...
V pozni jeseni je bilo. — Zunaj je bila temna noč. Naletaval je gost, droben dež in tiho sumljaje je padal na strehe hiš.
Stal sem pri odprtem oknu v tretjem nadstropju. Spodaj se je nerazločno črnilo dvorišča črno kamenje. Bilo je globoko pod oknom in s temno nočjo se je zlivalo v nejasen kaos ...
Moje srce je bilo žalostno in dušo mojo je že objemala obupa mračna noč. Svet, človeštvo, življenje in trpljenje — vsega tega mi je bilo že dovolj, vse to sem si želel že daleč za seboj, vsega tega bi se rad še rešil, otresel ...
In tako osamelega sem se čutil, tako zapuščenega in tako slabega. Kakor lahen zamašek v širnem morju ...
Ničesar nisem imel, ob kar bi se oprl. Iskal sem nekaj pozitivnega, nekaj stalnega in močnega, ob kar bi se naslonil, da bi se mogel boriti z življenjem ... A ničesar ... Zavrgel sem najmočnejšo oporo in sedaj je nisem mogel več najti ...
Da, iskal sem svojega Boga — z obupom in groznim strahom sem ga iskal. Vedel sem, da se mi noga spodrsne, ako ga kmalu ne najdem, in da zdrsnem v prepad ter se raztreščim ... A vendar ga nisem mogel najti.
In tedaj sem rekel duši svoji: »Če ga ni mogoče najti, čemu pa ga iščeš ...!«
In tedaj je dozoreval v mislih mojih velik sklep.
In sloneč ob oknu sam zrl tja dol na dvorišče. Vse temno spodaj. Le zdajinzdaj je nekaj zalesketalo: — motni odsev vode, ki se je zbirala in zlivala med kamenjem ...
Ob strehe pa je polutiho, enozvočno in uspavajoče škrebetal dež ...
In vse me je nekako čudno omamljalo — ta tihi dež, ta neprodirna noč. In zevajoča globina pod menoj me je vabila, klicala. Zazdelo se mi je, da se odpira pod menoj neko veliko mehko naročje, da me sprejme vase liki trudno dete.
Nekaj nepoznanega mi je lezlo v ude — neka zaspanost, neka topla opojnost, vroča ekstaza. V glavi mi je šumelo, srce se ni več prav zavedalo svojega življenja, dušo pa mi je polnilo neko veliko pričakovanje, neko globoko neodoljivo hrepenenje. »Nemara pa najdem potem ono, po čemer sedaj zaman hrepenim, kar sedaj zaman iščem.«
In nagibal sem se bolj in bolj čez okno. Dihal nisem več — nisem si upal, nisem mogel. Roka mi je trepetala na mokrem, mrzlem zidu, težko kakor iz železa je ležala na vlažnem kamenju ... še trenutek — in potem — —
V istem hipu pa je nevidna roka razgrnila pred mojo dušo gosto noč. In pred mene je splavala neka slika, ki sem jo videl že pred leti in ki sem malone že popolnoma pozabil na njo.
Na potovanju po sosednji Hrvaški sem nekoč prišel v neko staro vaško cerkvico. In v njej je visela na stranskem oltarju čudna slika. Vso sliko je tvorilo pravzaprav le gosto trnje. Pred trnjem je stal mlad popotnik, za trnjem pa Spasitelj, Oko njegovo je vabeče zrlo v trnje, in z milega obraza so mu lili svetli žarki ter v čudovitih barvah razsvetljevali goščavo povsem do nasprotne strani.
Mladi popotnik je svoje poglede s toplim hrepenenjem vpiral v trnje. Desnica njegova se je že iztegovala, da razgrne vejevje, in noga se mu je že ugibavala, da vstopi v bodečo goščavo ter pojde — za Njim ...
In pod podobo je bilo zapisano z velikimi, skrbno izvedenimi črkami:
Spomin na to sliko, ki je tako nenadno in tako čudovito slučajno oživela pred menoj, me je mogočno pretresel. In zazdelo se mi je, da je nekaj onih oživljajočih žarkov iz obličja Sinu človekovega posijalo tudi v mojo dušo ...
In polagoma sem se dvignil raz okno — nekako iztežka, kakor bi me nevidne, a mogočne roke vlekle tja dol v globino ... Oddehnil sem se, kakor bi se prebudil iz smrtnega spanja ...
Stopil sem za korak nazaj. A nehote — kakor prisiljen od nevidne, skrivnostne moči — sem se še enkrat sklonil nad okno ter se ozrl v globino, v mračni temi zevajočo pred menoj ...
Zadrhtel sem, kakor list v jesenskem pišu ...
»Moj Bog — to uro si mi bil blizu!«
In spet sem Te iskal ...
Neutrudljivo in brez nehanja in vsepovsodi sem Te iskal. Iskal sem Te pri svitu solnčnega dneva in v temnih nočeh sem Te iskal ... Iskal sem Te v šumnih družbah in v tihi samoti sem Te iskal ... Iskal sem Te v očeh nedolžnih dev, v njihovih srcih in v dušah njihovih sem Te iskal ... Iskal sem Te v dremotnem mraku šuštečih lesov in v nemem, vnebokipečem gorovju sem Te iskal ... S plakajočo dušo sem hodil na božja pota, da bi tam našel Tvoj sled, v cerkvo, mističnih kapelicah sem prekležal ure in ure, čakajoč, da začutim Tvojo sladko bližino, Tvoj oživljajoči dih ... V tihih samostanskih oratorijih sem Te iskal in v celico sem se zaprl, da bi Te našel ...
Dneve, tedne, mesece in leta sem Te iskal z vso dušo, z vsem srcem sem hrepenel po Tebi. In vendar — nisem Te mogel najti ...
Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš duši moji. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira — sem mislil — nemara zasledim v tišini prirodni Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v nočeh viharnih ter prisluškaval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvoje vsemogočnosti, ali zapazim nemara v gorečem blisku odsvit Tvojega večnega veličastva.
Ah, vedel sem, da moraš nekje biti — — a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj!
In čestokrat sem v onih tihih, sanjajočih in onih viharnih, gromovitih nočeh plakal po Tebi — s srcem bolnim in poraženim in obupnim, kakor je plakal s plačem velikim Janez Bogoslovec, ko je videl, da nihče ne more odpreti sedmeropečatne knjige apokaliptiške ...
In tudi pred menoj je ležala skrivnostna knjiga. In tudi jaz nisem bil vreden, da bi jo odprl ...
Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: »Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne očistiš svojega srca vsake pege. Ne najdeš Ga, dokler ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta. Ne najdeš Ga, dokler popolnoma ne otreseš s svojih nog prahu, ki priša, da še stopaš po zemlji. Ne najdeš Ga, dokler povsem ne odmrješ svetu in — samemu sebi ...«
In tedaj sem šel — in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubav do sveta in do samega sebe. In v srcu svojem sem sežgal vso ljuljiko in dušo svojo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa — le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej.
In potem sem stopil pred Tvoj oltar — in iz očiščene duše moje se je dvignila pred prestol Tvoj najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:
Da, jaz sem bil mrtev in sem spet oživel ...
In sedaj, ko se mojega življenja dan nagiba k večeru, Te iskreno zahvaljujem, da me nisi za časa moje dušne smrti izbrisal iz knjige življenja, ampak si mi milostno dal učakati veliki praznik mojega vstajenja in dušnega prerojenja.
In v zahvalo za ta preporod, za to slovesno, veliko vstajenje k novemu življenju, k novim ciljem, v zahvalo za novo, jasno plamtečo luč, ki si jo prižgal moji duši, tavajoči v temi zmot in dvomov, v zahvalo, da si odprl pred dušo mojo apokaliptiško knjigo ter si mi dal spoznati lepoto in dobroto Tvojo: — v zahvalo za vse to Ti zapojem mojega življenja večerni psalm ...
Dvignem torej roke in dušo k Tebi ter molim svojo večerno molitev.
Pred vsem molim za domovino svojo. Z vsem srcem in z vso dušo Te prosim, daj, da potihne med brati vihar sovraštva, naj neha vserazjedajoči boj! Daj, da zasije na našo domovino solnce sloge, ogrevajoča luč bratoljubja! Naj bi bili vsi eno — ena duša in eno srce. Daj, da postane domovina slovenska svetel tempelj bratovske ljubezni; daj, da bo dragoceno svetišče ljubezni do Tebe, naj bode velik dom Tvojemu velikemu imenu ...
Molim za roditelje svoje. Za nje molim, ki so prebedeli toliko noči ob moji zibelki, ob moji bolniški postelji. Molim za nje, ki so me vzgajali s solzami, ki so me živili z žulji svojih delavnih rok. Za nje molim, ki so pošiljali toliko vročih molitva pred prestol Tvoj za mojo srečo in za dušo mojo.
Bodi jim ti povračevavec in njih veliko plačilo! —
In za Lenico molim. Tudi nje ne zabi! Ohrani jo čisto, ohrani jo sveto, kakor sem jo jaz spoznal čisto in sveto ob najinem prvem srečanju. Za njo molim, ker je dušo mojo ogrevala čistost njene krasne duše, ker je življenju mojemu bila jasen in blesteč zgled njenega življenja svetost in neizkaljena neomadežanost.
Prosim Te, ohrani jo sveto, ohrani jo čisto! —
In še — še za nekoga bi molil. Prosim Te tudi za — komteso Nelo!
Naj bi nje ne omenjal? Ah, Ti mi odpustiš, ker veš, koliko sem trpel zavoljo nje.
Ti veš, kako sem drhteč v nemi boli dan na dan stopal pred obličje Tvoje, kako sem iztegal v tihem obupu roke svoje proti Tvojemu svetemu Sionu, proseč Te, da mi pomagaš ugasiti strast do nje, da mi rešiš mojo dušo.
Globoko v srcu je gorela ta velika ljubezen, gorela je z mogočnim plamenom, in jaz sem trepetal v vekovečnem strahu, da nemara kdo opazi ta veliki plamen.
In z nesrečnim, obupnim srcem sem taval po življenja stezi, a na ustnih sem moral imeti srečen nasmeh, da niso videli mojega zdvojenega srca in nesrečne ljubezni moje.
In še sem klonil pod težo te velike strasti do komtese Nele. Še sem se malone zgrudil pod bremenom te skrivnosti in tega greha in še sem govoril duši svoji: »Glej, tvoja druga smrt!«
A Ti si me dvignil, še preden sem padel. In Ti si mi dal moč, da sem mogel zatajiti hrepenenje srca, da sem mogel ugasiti v njem razjedajoči plamen te skrivne ljubezni ...
Res, še sedaj čutim tuintam v samoti svojega tihega življenja, v tišini dolgih večernih ur, v nočeh, prebedetih v mislih, spominih, kesu in hrepenenju nemirne duše — še sedaj čutim v takih plazečih urah, v teh temnih nočeh, da naju oklepajo še neke nevidne vezi.
A te vezi naju nikdar več ne združijo. Tako sva si že oddaljena, kakor bi živela v dveh različnih svetovih. In tudi ko se tuintam srečava, se srečujeva, kakor dva mrtveca. Le oči najine se zaiskre za hip živeje — ker se dve mrtvi srci nekako temno in nerazločno spominjata nekega velikega dogodka, neke velike ljubezni v nekdanjem, minulem, davnem — davnem življenju ...
In zato si upam pred obličjem Tvojim omeniti tudi komtese Nele. In z molitvijo zbrano in vročo in kipečo Te prosim: Rosi v blagoslovljeni meri Tvojo srečo na vse njeno življenje! —
In za vse one molim, ki so mi storili kdaj kaj dobrega, ki so me ogrevali z ljubeznijo svojih src in svojih duš. In za vse one molim, ki so s svojimi plemenitimi deli osramotili kdaj moja slaba dela ter tako povzročili, da sem zahrepenel po boljših, po vzvišenejših ...
Molim za vse stiskane, za vse teptane in zaničevane. Hudo je stiskanemu in teptanemu. Gorje mu, de nima močne duše in ne ve, kje naj išče pomoči in rešitve! Zato pa jim bodi Ti spas in njih nepremagljiva moč ...
In za vse one molim, ki so me kdaj žalili, obrekovali in poniževali. Prijatelje jih imenujem. Zakaj poskrbeli so, da me ni premagal napuh duha in napuh misli. Hvala jim, ker oni so storili, da se moja duša ni zadovoljila z vsakdanjega, brezpomenbnega življenja plitvimi strugami, ampak se je razmišljajoč pogrezala v žitja skrivnostne globine. Nje moram, zahvaliti, da je moja duša često v zapuščenosti svoji govorila sama s seboj, da je preiskovala samo sebe, da se je tožila, sodila in se tako spoznavala in spoznala.
Torej tudi za svoje neprijatelje molim k Tebi, moj Bog! — —
In naposled molim sam zase ... Pred vsem Te prosim ljubezni! Oživljaj jo v meni, da mi nemara ne ugasne, še preden dogori mojega življenja brleča lučica! Daj, da vedno polni in vedno giblje dušo mojo ljubezen do rodne zemlje, ljubezen do teptane domovine moje, velika ljubezen do naroda, ki sem izšel iz njega! Daj, da bodo vse besede moje svetel odsev vseobsežne ljubezni do trpečega človeštva! In vsa dela moja naj ogreva in ožarja visokoplamteči ogenj ljubezni do Tebe — daj, da bode vse ono kratko življenje, ki si mi ga še prisodil, kakor velik evangelij visoke tople ljubezni, ogrevajoče in dvigajoče k novim željam, k novim ciljem vse one, ki me srečavajo na življenja potih! —
Daj, da bo v dneh, ki jih še preživim, duša moja čista kakor solnca sveti, neomadeževani žarki!
Daj, da bode srce moje mehko kakor sanjajoče lune bledi svit, nedolžno kakor trinajstletne deve deviški smehljaj!
Daj, da bodo hrepenenje moje in želje moje vedno čiste kakor brušen biser v kroni kraljevi!
Daj, da bodo vse misli moje svetel oltar Tvojemu imenu, dragocena posoda Tvoje slave ...
Dodeli mi milostno, da stopim vsak dan pred Tvoj oltar, pred veličastvo Tvoje s psalmom zahvalnim, s psalmom slavečim Tvojo dobroto in usmiljenje Tvoje ...
Daj, da bode resnica moja vedno kakor resnica svetopisemska, brez vse prevare in dvoumnosti ...
Daj, da bodo vsa dela moja dišeč venec najkrasnejših cvetlic, ki ga spletam Tvojemu imenu!
Daj, da bode molitev moja vsekdar dišeče kadilo, nad katerim bo imelo dopadenje Tvoje veličastvo ...
Daj, da bodo besede moje, ki jih zapustim mojemu narodu, kakor besede knjige molitvene, v kateri ni nič nečistega in nesvetega! Daj, da bode v njih našel vsak, ki se bo kdaj zamislil v nje, najkrasnejšo molitev, ki mu bo blažila srce v sreči, ki mu bo tolažila dušo v dneh bede in dneh obupa, ki mu bo dvigala vse misli in vse želje in vse bistvo njegovo k Tebi še ob uri poslednji, ob ločitve uri, ko se tudi njema nagne na večer življenja kratki dan ...
Mojega življenja dan se že nagiba k večeru ... No, mene ne straši smrtni mrak. Pač pa me zanima velika, neprodirna skrivnost smrti. Kaj pač človek čuti tedaj, kaj misli, kaj gleda? Ali se mu odgrinjajo tedaj življenja in večnosti globoke uganke, velika čuda — ali jih nemara tedaj umeva? —
In ko se zgrne nad menoj veliki smrtni mrak, izročim svoje telo materi črni zemlji. Iz praha sem in v prah se vrnem! —
Le to Te še prosim: daj mi milost, da si odpočijem od življenja težke hoje v slovenski zemlji. In daj, da mi kaka ljubeča roka zasadi na grobu žalujoče ciprese, da šume v tihih nočeh nad gomilo mojo, nad prahom mojim. In dve liliji mi naj zasade na grob in z modrookimi potočnicami ga naj okrase — ker lilije in potočnice so bile vedno tako drage mojemu srcu! —
Svojo dušo pa izročam oni veliki trenutek Tebi!
Daj mi po Svojem velikem usmiljenju, da mi po oni prehodni noči iz tega v drugo, novo življenje zasije lepši, veliki dan — dan brez večera in brez mraka in brez noči, dan razžarjen z vekovečnim plamenom večne ljubezni — veliki dan pri Tebi in v Tebi! — —