Iz ljubezni do matere (Primorski list)
| Iz ljubezni do matere I. R. |
| |||||||||||||
Bilo je vojskino leto 1809. Nemški polk z imenom »Linienregiment« je imel svojo postajo v mestu Strasburg. V tem polku je služil prostak Peter Pitois (Pitoa) iz Burgundskega. Bil je naj hrabrejši vojak v celem oddelku. Prvi v bitki, poslednji v begu.
Po končani vojski se je vračala vojna proti imenovanemu mestu. Ali čudo! Tudi hrabri vojak Peter se je vračal, toda ne s častjo kot zmagovalec, ne z ranami, kot mučenec domovine, ampak vklenjen v železje. Med vojsko je bil namreč dezertiral. Sklicala se je vojna sodba.
»Kako je mogoče,« so mu klicali, »da si ti polk zapustil? Ti najhrabrejši vojak, odlikovan z naj lepšo svetinjo hrabrosti, ti si mogel pozabiti svojo dolžnost?«
»Ne kesam se,« je odvrnil odločno. Vsi so strmeli. Obsojen je bil po vojskini postavi v smrt. Bil je zadnjo noč v ječi, da se pripravi za najbritkejšo pot. Ponoči pa se nagloma odprejo ječina vrata. Vstopil je visok častnik. Stopil je k jetniku in ga pozdravil rekoč: »Videl sem te kot najhrabrejšega v vojski. Zato sem te prišel .obiskat. Morda imaš kako poslednjo željo, katero ti hočem izpolniti.«
»Nobene,« odgovori jetnik.
»Ali bi ne hotel zadnjega pozdrava sporočiti očetu ali sestri?«
»Očeta nimam več, sestre sploh nisem imel.«
»Ali nimaš morda matere?« vpraša ga častnik dalje.
»Ne izgovarjajte mi maternega imena,« zakliče prostak, »kolikokrat slišim sladko materno ime, moral bi jokati, kar pa vojak ne sme.«
»Kdo je rekel, da ne smeš,« odvrne častnik; »tudi jaz bi se ne sramoval solza, ki bi jih točil po svoji materi!«
»Kako, tudi Vi ljubite svojo mater?« vpraša strmeče jetnik. »Če jo ljubile, hočem se Vam razodeti. Odkar sem pri življenju, ljubil sem le eno bitje in ta je moja mati. Ljubil sem jo s celo dušo, ljubil sem jo tako, kakor ne znajo ljudje ljubiti. Mati mi je bila življenje in veselje. Ko sem moral k vojakom, mislil sem, da umrem, ker se ločim od nje. Pri slovesu rekla mi je: »Moj sin, ako me res ljubiš, iz ljubezni do mene izpolnjuj natanko vse svoje dolžnosti.« Šel sem in vedno se držal njenih besed. Vojak mora biti pokoren. Jaz sem bil. Bojeval sem se kakor lev, nisem se bal žvižgajočih krogelj, ne gromerja topov. Vsi so me hvalili radi hrabrosti, a niso vedeli, da se tako bojujem iz ljubezni do matere. Nagloma pride mi pismo, da je mati hudo obolela. Prosil sem odpusta, a nisem ga dobil. Jokal sem, a slednjič se udal – iz ljubezni do matere, da sem izpolnil svojo dolžnost. Ne dolgo za tem sem izvedel, da mi je mati umrla. Popolnoma sem bil zmoten. Zapustil sem polk, da pomolim na gomili, kjer mrtvo počiva najdražje srce. Nisem se mogel premagati. Povem Vam uzrok. Mislili boste: čudno vero ali vražo imajo kmetski ljudje. Pri nas živi govorica, da, kdor utrga na grobu ranjcega prvo cvetico, ne more nikdar pozabiti ranjcega, a tudi ranjki ne njega. Prvo cvetico na maternem grobu hotel sem utrgati jaz. Dolga in težavna je bila pot v domovino a slednjič sem srečno dospel Ko so ravno prvi pomladanski solnčni žarki obsijali mirno vaško pokopališče, stal sem na gomili svoje matere. Na grobu razcvetena je bila lepa cvetica spominčica. Utrgal sem jo, potem pa zopet tekel k armadi in svojemu polku, da me uklenejo in usmrtijo. Brez strahu sem se javil, saj nisem imel nobene želje več.«
Utihnil je vojak. Debele solze tekle so mu po mladenškem obrazu. Njegove oči niso bile obupne kakor obsojenca na smrt, ampak bralo se je v njih hrepenenje, da bi se skoraj, skoraj združil vekomaj z materjo. »Ker moram umreti,« nadaljeval je mladeneč, »in ste me tako sočutno poslušali, izpolnite mi edino željo. Cvetico iz groba svoje matere sem si z jekleno iglo prisil na svoje srce. Cvetica je iz groba in pelje mene v grob. Prosim Vas pazite, da, ko bom mrtev, ne bodo cvetice odtrgali od mene. Ta cvetica je edina vez med menoj in materjo. Če po drugem ne spoznala, me bode mati po tej cvetici v boljšem življenji.
Nepoznani častnik in prijatelj mu je obljubil, potem se ločil od njega. Drugi dan bila je izvršitev smrtne obsodbe. Pogumno in veselo stopal je vojak na smrtni kraj, saj je bila pot – pot k materi. Vže se je prebrala smrtna obsodba, vže se je hotelo ukazati k strelu, kar se začuje šum: »Cesar gre, cesar gre.«
Res, bil je cesar. Na njegov ukaz so obsojenca verig oprostili. Obsojenec se ozre in v cesarju spozna onega častnika, ki ga je obiskal prejšno noč v ječi.
Ves v solzah pade presrečni pred svojega vladarja in ne more govoriti. »Vstani,« ukaže cesar, »za svoj pregrešek si se pokoril dovolj. Pomilostim te, ker tako ljubiš svojo mater, in te imenujem častnikom svoje osebne straže, ker dober in hvaležen sin je vedno zvest vojak.«
Veselja in slave ni bilo kmalu konec. Slavil se je vladar, slavila ljubezen vojakova do svoje preminule matere.
Vojak ni dolgo živel v novi častni službi. Prišla je vojska in v bitki pri Waterloo je umrl junaške smrti.
Slovenski mladeniči, posnemajte tega junaka! Bodite up in bramba svoje domovine, a ne zabite one, ki vas je nosila pod srcem svojim! Le ena je nam domovina, a tudi le ena mati.