Iz ljubezni do matere (Domoljub)
| Iz ljubezni do matere anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 9 (4. maja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Trda srca BO po svetu, katerim ni nič sveto. Ne poznajo niti ljubezni nedolinegt otr<^ do stsrišev, vse mort služiti njih pohlepu po iltto.
Sodnijski sluga odpre vrata v sodno sobo, in deček vstopi pred sodnike. 2e je pred njimi v tvoji borni obleki, suknjict mu je celo le urasla; glavo poreša, v roki, mraza otrpli, drži kapico — a potna se mu, kako glaano in hitro mu bije srce, srce št rinajstletnega dečka! Sodni predsednik prebere obtoibo, na kar vpraša tastopoik državnega pravdnika: .Janko M-, sli pritnaš, da ai itneveril štiri petice, kttere ti je dal tvoj gospodar tovarnar, da bi se peljal t vozom?" Ni gluu it us'nic tttoienčevih.Zakaj si Uko preva il s ojega dosedanjega gospodarja" Le solta priteče po bledem licu T odgovor. .Ali so le mogle štiri petič« tako preslepiti, da al mlatil svojo doeedanjo nedolžnost ?" Druga solta je kanila na lice, poUra tretja, jokal je deček. Javni tožnik je oep trpežljiv: .Povej vendar ves dogodek, kako je bilo?' — Obile solte je pretakal deček, kapale so na leseno ograjo, omakale so mu tudi kapico, t katero si jih je brisal; uaposled je le že i h tel. Tresoč m glasom nato pripoveduje nekdanji delat ček v tožnikovi U.varni ta bronaste itdelke: .Ravno slabo vreme ja bilo ooi dan — telo mrzlo in vetrovno, neprenehoma je deževalo, jat pa sem bil celi dan na cesti, ker me je gospod pošiljal. Ob petih s-m prišel domov ter hotel povžiti svojo »krmno malic, toda moj goepod mi ukaže prlcej nesti v staro mesto zavoj bronastih klinov, čel da jih ondi nujno potrebujejo, jat pa lahko po poti malicam. — Zavoj je bil hudo težak, komaj sem ga nosil." .In ravno k«#je bil tako težak, ali ti ni dal tato gospod denarja, da bi f« peljal?" .Ne, zato ne, gospod tega ni nikdar storil; podplati mojih škornjie so bili popcln >ma raztrgan«, noge sem imel mrzle kot led, ker sem imi-l v obutali vedno mokro. To sem povedal gospodu.* .Torej ti je tato dal denar?* .Ne, mislim, da tato it ne, ker ni poznal gospod nese ruto, jo razvije in poleži štiri petice vsako posebej nikdar usmiljenja.".Zakaj pa vendar?* Tožnik je bil topel .Ob šeatlh bi moral biti že nataj, da bi atr.pii ^ gospo k lepotninarici. liospod je dejal, da pride omnibD, ? 20 minutah v ataro mesto, » istem času zopet D»u uko bi prišel tudi jat lahko nazaj ie do šestih; ^ mi je dal štiri petič*. PriaUvil je še, da pomalicam Ubk« v votu." .In kaj ai atoril ti z denarjem?" Odgovarja deček zopet le s solzami. To je p* remu sodnemu predsedniku preveč, zakaj oa'ro okui dečka: .Ne kremži se vedno, to je nadležno; odgovarjij naravnost!"
Ubogega dečka ao oatre besede preplašile. Zato dii|( pripoveduje: .Prav na voz eam hotel st- piti, ko te »pom. nim, ds moja mamica in majhna aeatrica doma celi dto uisto imeli grižljeja; zakaj mamica ao bili bo!m ia t« mogli šivati, a šivanjem pa ao živili, odkar ao oče umrii. aebe in mojo ae-triro Jerice, ki ni mogla še uičetar umi prislužili. Kako lahko jima n<koliko pomorim, mislil ** si; saj prav tako h Iro lahko leči m, kakor hitro ves omntbu«, zvečer b dem pa dal ubogi mamici prihrtnjui petice." .Ali v tem trenotku nisi mislil, da nisi pravdni?' .Da. to sem mislil, tekel eem tudi za vozom, >j, bil j« že poln. na prihodnjega pa nisem mogel rsktii.' .Ali ai pa mngel nositi težki zavoj?" .Včash kar nisem mogel naprej, nogi sta mi otrp-nili, io mislil sem, da ae zgradim vsak č as — a poživila me je vedno misel, kako veseli bosta uboga mamica in sestrica, ko jima prinesem štiri petič«; tekel sem vedno n vozom. Ko se je ommbus kdaj ustavil, da so vstopile nove gospe, porabil sem to priliko, da sem se oddahnil. Ns zidauem mesta sem pa vendar opešal, moral sem »tali na cestni kamen. Rešil pa me je neki prijatelj, ki mi j« nesel zavoj prav v staro mesto, ker je šel isto pot." .Ali si pa bil ob šestih te doma, kakor je botelgospod?" .Bil sem Se pvt minut preje doma, ker sera hitreje, tekel, kakor voti emriibua." .Gospodarjev knjigovodja te je vendar na poti videl; zakaj si torej lagal gospodu, da si se peljal?* .Bal sem ae, da bi mi gospod denar nazaj vzel; saj mi je pa tudi utrgal pri nedeljskem izplačilu one štiri pniice." ,Ali si pa dal avoj denar res materi?" .Da, in jokala je ter me vprašala, kje sem ga dobil; rekel sem ji, da so darila, potein je bila vesela." Poklicali ao priče Prvi pride gospod tovarnar. Prevzetnost mu je sijala z obraza. V bistvu pove isto, kar deček, nasvctuje pa, da kaznujejo dečka, ker je zlorabil njegovo .dobro srce", da bode v svarilen vzgled drugim. Sedai pokličejo dečkovo mater. Prepadla bleda tena volane a klopi ter stopi k sodni mizi. Lasje njeni so ob Mticih te sivi in hrbet sklonjen; poznali je bilo, da je lo ledna onih mater, ki sključene preseda cele dni io celenoči pri delu, ki trpi glad io žejo, ki darojejo vse svoje moči, da prislužijo neksj bornih peti«, — v»« le is ljubezni do svojih otrok; tudi ojene oči so otrple in motne, solzd se od nlrujenosti. In sedaj pred sodnijo naj se zagovarja. zakaj je vcepila ljubezen do matere svojemu olroku v srce! — Ne izpregovori besediee. ni jej tudi mar sodnikovo vprašanje, tresoča roka išče v žepu. prinese ruto, jo razvije in položi štiri petice vsako pogebej na zeleuo mizo sodnikovo Le zamolkel vzdih se je) izvija iz prsij. Čemu tudi govorili?
Kakor večkrat v življenju povč nemi obraz več, kakor more sto besedij, tako je povedalo tadi to tiho ravnanje uboge žene mnogo, neizrekljivo mnogo — sa) je bilo izraz prave materinske ljubezni! Vzemite nazaj uborne vinarje in posušite mo solze; zame je nedolžen. Morda tndi danes ni imela kaj jesti, prav radi teh štirih petič ne — kaj temu, njen ljubljenec je trpel zanjo, ona trpi zanj. Te misli so vstajale v materinem srcu. Mogoče, da so nekoliko odmevale tudi v srcih sodnikov; zakaj za treootek je bila smrtoa tišina v sobi, zatem pa zopet izpregovori namestnik državnega pravdnika. Ker je dokazano, da je toženec ukaz izpolnil že pet minut preje, kakor je bilo odločeno in je delal vse iz dobrega namena, so ma to razlogi, ki zmanjšujejo krivdo. Zato nasvetaje najnižjo kazen, zapor jeden dan. Ko sam vsklik. katerega nikdar ne pozabi, kdor ga je čul, izvije se iz prsij uboge žene, in zopet je tihota. Sodniki so pritrdili nasvetu, in blagi deček nastopi takoj svojo kazen.
Ko oposori sodnik ubogo n.ater, saj vzame štiri petice. ker so njena last, zmaje reva z glavo in pokaže molče na tovarnarja, češ. oi vaien pctrebe. naj ai opomore a temt vinarji. Zarudel je tovarnar — bral je tem t obrata miail. A liubeioi bogatin ni hotel umeti! —
Pretekla ie noč, groma, dolga noč ia ubogo, p*eUrano ženo in meno hčerko. Zopet je dan. V gručab pohajaio ljud|e po cestah, nikdo ne misli na b"do ubožno obleče tene. ki sto ji s hčerko, mraza premrlo, pred ječo Naposled »eodar! — .Že gre, mamica!* tnalo dekl««, veselo v »klikne, hiti s»ojemu bralcu naaproti ter ga objia( sa| je prost njen ljubi bratec! — Uboga ž-na pa »i ^ni, »krilo solzo, ko »idi pred a*boj dečka, trtvo Udobno,!, mladega mučeuika zaradi Ijubetni avoje do predragmim.