Iz knjige »Žetev«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz knjige »Žetev«.
Rabindranath Tagore
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
Izdano: Mladika 2/8–9/10 (1921), 116, 137–138
Viri: dLib 8, dLib 9/10
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Poglavja 1. dno

1.[uredi]

Sudas vrtnar je utrgaI v svojem ribniku poslednji lotos, ki mu je prizanesla pustošeča zima in je šel, da ga proda kralju, k durim palače.

Tu je srečal potnika, ki mu je rekel: »Zahtevaj ceno za ta poslednji lotos pokloniti ga hočem Budi, našemu Gospodu.«

Sudas je rekel: »Če mi daš zlatnik, bo tvoj.«

Potnik mu je plačal.

V tistem hipu je prišel kralj iz palače in je želel kupiti cvetlico, ker je bil na potu, da obišče Budo in si je mislil: »Lepó bi bilo, ako bi položil k njegovim nogam lotos, ki je cvetel v zimi.« Ko mu je vrtnar rekel, da so mu ponudili zlatnik, mu jih je kralj ponudil deset, ali potnik je podvojil ceno.

Pohlepen, je vrtnar pomislil, da pride do še večjega dobička pri njem, zaradi katerega sta se ona dva trgala. Priklonil se je in rekel: »Ne morem prodati lotosa.«

V tihi senci mangovega gozda onkraj mestnega obzidja je Sudas stopil pred Budo, na čigar ustnicah je počival molk ljubezni in čigar oči so odsevale mir, kakor zvezda danica v rosnomokri jeseni.

Sudas mu je pogledal v obličje in je položil lotos k njegovim nogam in priklonil svojo glavo v prah.

Buda se je nasmehnil in vprašal: »Kaj želiš, moj sin?«

Sudas je zaklical: »Samo, da se me rahlo dotakneš s svojo nogo.«

2.[uredi]

Sanatan je molil ob Gangesu, ko je razcapan Brahmin prišel k njemu in mu rekel: »Pomagaj mi, siromak sem.«

»Moja skodela za miloščine je vse, kar imam,« je rekel Sanatan, »kar sem imel, sem vse razdal.«

»Ali Šiva, Gospod moj, je prišel k meni v snu,« je rekel Brahmin, »in mi svetoval, naj grem k tebi.«

Sanatan se je hipoma spomnil, da je pobral neprecenljiv kamen med gruščem na bregu in misleč, da bo komu prav prišel, ga je skril v pesku.

Označil je mesto Brahninu, ki je začuden izkopal kamen.

Brahmin je sedel na zemljo in se je zamislil sam pri sebi, dokler ni solnce zašlo za drevesi in niso pastirji odšli domu s svojo čredo.

Potem je vstal in prišel potihoma k Sanatanu in rekel: »Učenik, daj mi najmanjši drobec bogastva, ki prekaša vse bogastvo sveta.«

In je vrgel dragoceni kamen v vodo.

3.[uredi]

»Kdo od vas hoče prevzeti dolžnost, da nasiti lačne?« je vprašal Buda svoje učence, ko je lakota divjala v mestu Shravasti.

Ratnakar, bankir, je povesil glavo in rekel: »Mnogo več je potrebno, ko vse moje bogastvo, da bi nasitil lačne.«

Jaysen, poveljnik kraljeve vojske je rekel: »Jaz bi rad dal svojo srčno kri, ali živeža ni dovolj v moji hiši.«

Dharmapal, ki so neskončna zemljišča bila njegova, je rekel in vzdihnil: »Demon suše je posušil vse moje njive. Ne vem, kako bi plačal kralju davke.«

Tedaj je vstala Supriva, beračeva hči.

Priklonila se je preči vsemi in rekla ponižno: »Jaz bom nasitila gladne.«

»Kako!« so zaklicali osupnjeni. »Kako si upaš izpolniti svojo obljubo!«

»Jaz sem najubožnejša med vami vsemi,« je rekla Supriya, »in to je moja moč. Jaz imam svojo skrinjo in svojo shrambo v slednji vaši hiši.«

4.[uredi]

Globoko spodaj je tekla Fumna urna in vedra, nad njo je preteče štrlela skala.

Brda s temnečimi lesi in razjedajočimi potoki so jo obkrožala.

Govinda, veliki učenik Shikov, je sedel na pečini čitajoč sveta pisma, ko je Raghunath, njegov učenec, ponosen na svoje bogastvo, prišel in se poklonil pred njim in rekel: »Prinesel sem svoj revni dar, nevreden, da ga sprejmeš.«

To rekši je razgrnil pred učenikom par zlatih zapestnic, okrašenih z dragocenimi kamni.

Učenik je vzel eno in jo ovil okoli prsta in dijamanti so odsevali žarke luči.

Nenadoma je spolzela z njegove roke in se zakotalila po skali v vodo.

»Joj,« je zavpil Raghunath, in skočil v vodo.

Učenik je uprl svoj pogled na svojo knjigo in voda je obdržala in skrila, kar je ugrabila in je šla dalje svojo pot.

Dan je že medlel, ko se je Rhagliunath vrnil k učeniku, truden in premočen.

Sopihal je in rekel: »Mogel bi jo zopet najti, če mi pokažeš, kam je padla.«

Učenik je pobral zapestnico, ki je ostala, jo zagnal v vodo in rekel: »Tamle je!«

5.[uredi]

Upagupta, učenec Budov, je ležal speč na zemlji ob obzidju mesta Mathura.

Vse svetilke so bile ugašene, vse duri zaprte, in zvezde so bile vse skrite od temnega neba v avgustu.

Čigave noge so bile, žvenketajoče z zapestnicami, nepričakovano dotikajoče se njegovih grudi?

Prebudil se je osupnjen in luč ženske svetilke je ošinila njegove odpuščajoče oči.

Bila je plesalka, obsuta z dragulji, ovita v medlomoder plašč, pijana od vina svoje mladosti.

Nagnila je svojo svetilko in videla mlado obličje najstrožje lepote.

»Odpusti mi, mladi asket,« je rekla žena; »milostno pridi v mojo hišo. Prašna prst ni prava postelj záte.«

Asket je odvrnil: »Žena, pojdi svojo pot; ko bo čas zrel, pridem k tebi.«

Nenadoma je črna noč pokazala svoje zobe v plamenečem blisku.

Vihar je grmel iz kota na nebu in žena je trepetala v strahu.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Veje dreves kraj ceste so ječale pod cvetjem.

Veseli zvoki piščalke so prihajali valujoč v topli pomladni vzduh iz daljave.

Meščani so odšli v gozdove na rožni praznik.

S sredine neba je strmel polni mesec v sence molčečega mesta.

Mladi asket je hodil po samotni poti, ko so nad njim od ljubezni bolni koeli[1] skakali z mangovih vej v nenehajočih tožbah.

Upagupta je šel skozi mestna vrata in je stal ob vznožju obzidja.

Kdo, je bila ženska, ki je ležala v senci zidu pri njegovih nogah, zbičana od črne kuge, telo pokrito z uljési, naglo izgnana iz mesta?

Asket je sedel na njeno stran, vzel je njeno glavo na svoja kolena in je namočil njene ustne z vodo in namazal njeno telo z balzamom.

»Kdo si, ki si se me usmilil?« je vprašala žena.

»Čas je, slednjič, prišel te obiskat in jaz sem tu,« je odvrnil mladi asket.

  1. ptič

6.[uredi]

Tulsidas, pesnik, je hodil globoko zamišljen ob Gangesu, v tistem samotnem kraju, kjer požigajo mrliče.

Našel je ženo sedečo ob nogah trupla njenega pokojnega moža, radostno oblečeno kakor za poroko.

Vstala je, ko ga je zagledala, se mu priklonila in rekla: »Dovoli mi, Učenik, da s tvojim blagoslovom sledim svojemu možu v nebo.«

»Zakaj imaš takšno silo. hčerka moja?« je vprašal Tulsidas. »Ali ni tudi zemlja Njegova, ki je nebo ustvaril?«

»Ne hrepenim po nebu,« je rekla žena, jaz želim svojega moža.«

Tulsidas se je nasmehnil in ji rekel: »Vrni se domu, dete moje. Predno bo mesec pri kraju, najdeš svojega moža!«

Žena je šla domu polna radostnega upa. Tulsidas je prišel slednji dan k nji in je dal visoke misli, da jih je mislila in njeno srce je bilo do roba polno od božje ljubezni.

Ko je mesec bil komaj pri kraju, so njeni sosedje prišli k nji in vprašali: »Žena, si našla svojega moža?«

Vdova se je smejala in rekla: »Sem.«

Zvedavo so vprašali: »Kje je?«

»V mojem srcu je, moj gospod, eno z menoj,« je rekla žena.