Iz gaberja

Gaberje! Težko bi uganil ti, dragi bralec, kje se nahaja borno selo s tem imenom. Povedati moram, da se tam še nič zgodovinsko ali kulturno važnega ni zgodilo, razen, da so se ljudje ženili, rodili in umirali kakor povsod. Vedeti moraš, da v Gaberji stanujejo že od nekdaj samo pristni Slovenci, kateri pa zategujejo malo po "rajbenško", kakor pravijo tisti, ki Ribničana še nikdar slišali niso.

  Gaberje leži sredi ravnega in rodovitnega polja. Le na vzhodni strani se

končujejo vrti gaberskih hiš v boršte, kateri se naslanjajo na nizek holmec, ki služi gaberski živini za pašnik.

  Gaberje je majhna vasica. Šteje le kakih 20 hiš, ki so razen dveh vse

zidane. Hiše so razpostavljene v dve vrsti ob cesti. Razen te ceste ima Gaberje še nekaj drugih potov in steza, katere vodijo v gozd. Cesta je kamnata in grčava in tujcu ni varno po noči skozi vas hoditi, ker ulic ne razsvetljujejo niti plinove niti električne svetilnice.

  Prijazna vasica je Gaberje. Hiše so še precej čedne. Drugih gospodarskih

poslopij skoraj ni videti, ker vsa so skrita v gostem sadnem drevju.

  Skoraj sredi vasi se šopiri mogočna "vaška lipa", brez katere je malokatera

slovenska vas.

  Pod lipo imajo možje, kateri ne hodijo v krčme, ob nedeljah popoldne svoje

shode, pri katerih prav pošteno po neki zastareli navadi opravljajo nenavzoče, zraven pa kadijo tobak. Seveda, po noči imajo tam svoje mesto fantje, da se pomenijo od svojih ljubic ter zapojejo kakšno domačo pesmico. Ob delavnikih uganja tam mladi vaški zarod svoje burke in šale.

  Tujec, kateri zaide v Gaberje, pogreša vodnjakov in kalov, katerih imajo

druge vasi v obilju. Te pomanjkljivosti pa ne smemo pripisovati nemarnosti prebivalstva, ampak čudni naravi zemlje, ki požre vse, kar pade izpod neba. Našel boš sredi vasi veliko, izkopano kotlo, pa prazno; pač vidiš v njej dosti

blata in peska, vode pa nič; če si ogledaš bolj natanko kotlino, najdeš na najnižjem mestu predor v zemljo, skozi katerega uhaja voda v globočino. Moglo bi se ugovarjati, naj si napravijo vaščani drugod svoj "vodnjak". S tem ugovorom zopet ni nič; le pridi gledat, in prepričal se boš, da je na vsakem dvoru ali vrtu gotovo kak ponor, ki odvaja vodo tako urno, da Gaberčani nimajo povodenj, naj dež še tako lije in sami pravijo, če bi bil vesoljni potop segel do Gaberja, šla bi vsa voda v zemljo in rešili bi se bili ljudje in živina, pole tega bi bile vode pa še peklenski ogenj pogasile. To pa je stvar, s katero se ne more ponašati katerokoli selo.

  Vendar pa ne trpe vsled hudomušnega Krasa žeje niti Gaberčani, niti njih

živina. Dobrotljivi Bog jim je preskrbel tri studence, ki so oddaljeni od vasi samo po pet minut.

  Gaberčani so še sedaj pobožni, kakor so bili njih pradedje, ki so v čast

Marijino postavili mično cerkvico sredi zelenega loga.

  Posebno časte sv. Elija, katerega prosijo, da jih varuje groma in bliska in

pa sv. Florijana, kateremu na čast molijo trikrat na dan: "Še en Očenaš na čast molijo trikrat na dan: 'Še en Očenaš na čast sv. Freljanu, da bi nas obvaroval večnega in časnega ognja.'"

  V tej vasici, katero sem nekoliko orisal, živele so pred nedavnim časom in

še žive osebe, katerih se Gaberčani o dolgih zimskih večerih radi spominjajo.

  Naštel bom vse važnejše, zraven pa povedal, kaj se o njih pripoveduje. 

  Matevž Pavlišček 

  Pavlišček je bil rojen zadnje dni 18. stoletja in je bil po pošteni

slovenski navadi še isti dan krščen. Pri sv. krstu je dobil ime Matevž.

  Iz njegovih mladostnih let ljudska pravljica nima dosti spominov, bodisi, da

je Matevž Pavlišček živel kakor drugi otroci, ali pa se ljudstvu kaj takega ne zdi vredno pripovedovati.

  Pravljica ve več povedati iz njegove mladeniške dobe. 
  Narava ga ni s posebno lepoto obdarila. Matevž je bil srednje postave, čokat

in debelih udov, na debelem vratu nosil je glavo s podolgovatim obrazom, velikim nosom, širokimi usti in velikimi ušesi; pogled je imel oster, lase razčesane po čelu, da je bilo videti, kakor "namalan" dež. Fantoval je večji del sam, a vsled neprijetne zunanjosti, ni imel sreče pri dekličih in kmalu je popustil ta posel.

  S tovariši se ni veliko družil, ker ga ti niso vabili med se, sam jim pa

tudi ni bil prijazen.

  Matevžu Pavliščeku je ležal oče na smrtni postelji. Streči mu ni imel kdo

drugi, nego skopi sin njegov, od katerega se oče ni imel nič dobrega nadejati. Malo ur pred smrtjo vzdihne bolnik: "Žejen sem, žejen, daj mi malo vina." "Oče, plahta, plahta!" mu odgovori hudomušni sin. Oče užaljen še enkrat vzdihne: "Oh kako sem žejen!" "Oče, plahta v dve gubi!" mu brž seže skopi sin v besedo. Umrl mu je oče žejen in morda tudi lačen, prepustivši vse sinu, za katerega je živel in delal.

  Ko je po očetu dobil posestvo, oženil se je nekje v drugi župniji in je

priženil z ženo, hudo in grdo, tudi nekoliko dote.

  Sedaj se je pričelo za Matevža Pavliščeka drugo življenje; moral je plesati

kakor je žena hotela. K sreči mu jo vzame kmalu bleda smrt. Pustila mu je žena dvoje otrok. Za njo ni žaloval, ni pretakal solz; vesel je bil, da ga je Bog oprostil takega bremena in ko so jo zagrebli v črno prst, ni več mogel svojega veselja brzdati in prav vesel je rekel: "Bog, saj se boš kesal, ker si jo k sebi vzel, jaz sem se tudi!" Pogrebci so se nasmehnili. Ljudje so govorili, da še ne pomnijo pogreba brez običajnega joka. Pri pogrebščini je Pavlišček vriskal in pil, bolj kakor na svatovščini. Ženiti se ni hotel več in večkrat je rekel, da je človeku najboljši, ako je sam. Za svoja dva otroka dobil je varovanko.

  Odslej je gospodaril in gospodinjil sam. Ker je imel mnogo posestva, moral

je delavce najemati. Skop, kakor je bil, dajal jim je slabo hrano in majhno plačilo. Kmalu so to zvedeli vsi delavci in ni jih več mogel dobiti.

  Mine nekaj let. Matevž Pavlišček se je postaral. Oblečen je bil vedno enako:

škornji na kveder, oguljene irhaste hlače, rjav kožuh, katerega je nosil po zimi na lice, po leti narobe in na glavi polhovko. To je bila njegova oprava po leti in po zimi, v petek in svetek.

  Sin in hči sta mu pomagala pri delu. Malo delavcev na velikem posestvu težko

izhaja, dostikrat je Matevž Pavlišček hlapčevska dela opravljal tudi v nedeljo in je tako prelamljal cerkveno zapoved. Slednjič se je vendar spreobrnil.

  Bilo je neko soboto pred angelsko nedeljo. Pri Pavliščeku so meli proso

skoraj do polnoči. Pavlišček da mencem pijače in jedi preden se razidejo, potem gre s svojim sinom Francetom v skedenj. Naglo osnažita proso ter ga spravita v kot. Ura bila je polnoči. Pavlišček veli sinu, da naj gre spat na skedenj, sam pa prične vejati proso, ne meneč se zato, da je že angelska nedelja. Dva fanta slišita, da Matevž Pavlišček proso veja. Hočeta ga nekoliko prestrašiti. Na koncu vasi najdeta velikega kozla, ki se je bil iz sosedne vasi priklatil. Primeta ga in neseta proti Pavliščekovemu skednju. Dvorišče je imel Pavlišček s suhim listjem nastlano. Zelo je šumelo, ko sta nesla kozla preko dvorišča. Pavlišček sliši šum; lasje so mu vstali, mraz mu je šel po udih, nehal je vejati. Ko je prenehal šum, veja zopet dalje. Fanta prineseta kozla prav pred vrata skednja; ko Matevž Pavlišček zopet vrže proso, zavihtita kozla in všk! vržeta ga v skedenj. Pavliščeku od strahu pade vevnica iz roke, on obledi in se nasloni na steno. Kozel, bradač, tudi ostrašen, ga nekoliko časa s svetlim očesom gleda in zbeži skozi vrata. Matevž Pavlišček se sedaj ojunači in obupno zavpije: "O sv. sladko ime Jezus, Marija in sv. Jožef! Nikoli več ne bom v nedeljo opravljal delo." Ona dva primeta kozla ter ga odneseta nazaj. Pavlišček nato pokliče: "France, pojdi doli."

  "Oče kaj pa je?" 
  "Doli pojdi!" 
  Sin se splazi na tla in Pavlišček mu pravi: "France, nikdar ne smeš v

nedeljo delati." Povedal mu pa ni nič, kaj se mu je zgodilo. Oba gresta v hišo spat.

  Matevž Pavlišček se je bil sedaj popolnoma spreobrnil; klel ni in ob

nedeljah ni delal. Ljudem se je čudno zdelo od kod taka sprememba.

  Pavlišček je o dogodku na angelsko nedeljo molčal kot kamen, fanta se pa

tudi nista upala povedati, ker sta se bala svojih staršev in pa Pavliščeka. Pozimi sta odpotovala na Hrvatsko.

  Druge spomladi začele so se praviti med ljudstvom pravljice o kozlu-hudiču,

o angelski nedelji in Pavliščeku. Ljudje so se smejali in norčevali. Pavlišček pa je bil prepričan, da je prišel hudič z dušo in telesom pred njega.

  Miha Pavlišček je omožil hčer, izročil posestvo sinu ter ga oženil. Za kot

si je izgovoril sobico, kos njive in senožet.

  Sedaj je imel stari Pavlišček manj skrbi in dela in varoval je bolj dom in

vrt. Precej, ko je prišla mlada gospodinja k hiši, se je preselil. Kuhal, postiljal in pometal je sam, in njivo obdeloval je tudi sam; zraven je pa kolaril in sodaril.

  Da bi bili videli dragi bralci, kako je Matevž Pavlišček kuhal! V kožuhu in

s polhovko na glavi sedel je na ognjišču; oprt na burklje je zrl nepremično v plamen in lonec, kadar si je kuhal kaj boljšega; pri kuhi navadnih jedi je pa sedel na vežnem pragu in je poslušal, kdaj bo začelo v peči kipeti. Ko se mu je jed zdela kuhana, vzel je prav počasi burklje, jih nesel v peč in je še bolj počasi prinesel lonec iz peči. Nato je vzel kuhalnico, jo je potisnil v lonec do dna, jo zopet vzel ven, nesel k ustom ter jo prav glasno obliznil. Če je bila jed kuhana, šel je po skledo, stresel jed v njo in jo zabelil. Ko se mu je jed shladila, vzel je žlico in skledo, sedel na vežni prag, dal skledo na kolena in je počasi nosil jed v usta, vedoč, da mu je nihče ne sne.

  Na starost postal je Matevž Pavlišček strah in trepet otrokom. Imenovali so

ga "otročji strah" ali pa "salamona". Salamona zato, ker je to besedico rabil v jezi namesto kletvine. Gorje otroku, kateri je pobral na njegovem vrtu jabolko; Matevžu Pavliščeku je bilo tako malo za eno človeško življenje, da je otroka obljubil precej obesiti; če je le mogel, vzel mu je klobuk in ga je pretepel, kadar je prišel ponj. Otroci so se ga v vasi bolj bali, kot vseh drugih ljudi; čeravno so mu vedno nagajali. Kadar je vzkliknil kateri izmed kopice igrajočih se otrok: "Otroci, bežimo, salamona gre!" razpršilo se je vse krdelo in se poskrilo za hišne vogale. Predrznejši so poredno klicali: "Salamona," ter se smejali starcu, ki jim je pretil.

  Povedati še hočem, zakaj si je Matevž Pavlišček naredil sodček za vino in

kako je sporočal svojo poslednjo voljo.

  Nekoč je učil sina vdove Brzonoge snopje zadevati. Za plačilo mu postreže

Brzonoga z dobrim vinom in belim kruhom, kar je starcu prav dobro teknilo.

  Drugo jutro se vrne k Brzonogi in pravi: "Salamona! ti ne veš Brzonoga,

kako se mi je vino prileglo; po vseh udih mi je šlo, le glej, kako sedaj lahko hodim; veš kaj, jaz si bom tudi kupil vina in bom naredil sod."

  Še isti dan je pričel delati sod za vino. Vzel je hrastovega lesa, izrezal

je dno in stesal je dogo za dogo. V nekaj tednih je izdelal sod, kakršnega ni daleč okoli. Ne pozna se nič, kje je zložen ter je ostružen in polikan kakor kaka miza. Ali vina Pavlišček ni videl v njem. Ko je končal sod, vrže ga bolezen na smrtno posteljo.

  Malo dni pred smrtjo delal je oporoko. Poklicati je dal dva moža in pisarja,

da bi mu zapisali in potrdili, kar bi veleval. Nekaj časa je šlo še precej dobro. Sedaj se pa spomni Matevž neke vdove, ki mu je dolgovala 50 goldinarjev. Stokal in ječal je: "Od 50 gl. po goldinarji obresti na mesec, da 24 gl. od sto obresti na leto. - Obresti so bile prevelike." "Boter, komu zapustite senožet?" vpraša navzoči očanec. "Obresti so bile prevelike!" zaječi Pavlišček namesto odgovora. Komaj so iz njega spravili, da pove, komu zapusti senožet. Kesal se je Matevž Pavlišček ker je naložil prevelike obresti, a predrugačiti vendar ni hotel.

  Drugi dan ga je prišel g. župnik spovedat in obhajat. Vprašal sem g.

župnika, kako se je Pavlišček spovedoval, pa g. župnik je le rekel, da zelo čudno.

  Matevž je umrl. Tudi pri njegovem pogrebu se je prelilo le malo solz. Jokala

je le njegova hči, pa morda samo zato, da vidi svet njene solze. Ko so se vrnili dediči od pogreba, delili so po Matevžu Pavliščeku ostalo orodje in tudi jedi, kateri si je bil ranjki Matevž Pavlišček pred smrtjo pripravil.

  Matevž Pavlišček počiva že zdavnaj v hladni zemlji, a spomin njegovih dejanj

razveseljuje še sedaj ob dolgih zimskih večerih mlade vasovalce v Gaberji.

  Druga, nič manj važna oseba zimskih pravljic je: 

  Miha Pekjet

  Miha Pekjet je oseba popolnoma iz 19. stoletja. Bil je v Gaberji kmet,

pozneje mešetar in poganjač, ali kakor pravijo "trajbar".

  Že deček ni nič dobrega obetal; kar je bilo v vasi dečkov, vsi so ga črtili

in gorje mu, če se je mednje prikazal. Ali tudi on jim je vračal, ako je katerega na samem zalotil. On ni pomagal pri delu kakor njegovi vrstniki, ampak raje je tekal po pašnikih in gozdih ter stikal za ptiči, jim nastavljal, pobijal jajčeca, mlade ptice je pa pekel. Ljudje so ga poznali le pod imenom "tujederc" ali pa "Zaplotnikov fant".

  Za njegovo pravo ime zvedeli so šele o vojaškem naboru. Ko je tam častnik

poklical: "Miha Zaletel iz Gaberja!" ni nobeden mladeničev stopil iz vrste. Še enkrat ponovi: "Miha Zaletel iz Gaberja. h. št. 9." Zdaj so ga šele drugi mladeniči s smehom iz vrste izrinili. Gospod ga vpraša: "Kako ti je ime?"

  "I nu fant!" se pogumno odreže Miha. No, potrdili ga niso. 
  Ko so se mladeniči od nabora vrnili, raznesli so brž po vasi, kako je

Zaplotnikovmu fantu ime. Od takrat ga ljudje imenujejo le "Miha Pekjet". Miha je krstno ime njegovo. "Pekjet" so mu pa rekli zato, ker je mesto "proklet" izgovarjal "pekjet". Imel je tudi napako, da črke "v" ni mogel izgovarjati, ampak mesto nje je izrekal "j".

  Še kot deček je vzel doma mladega prašička; šel je v gozd, ga je tam spekel

in pojedel. Kmalu potem je zmanjkalo petelina. Starši njegovi so dolžili sosede, obrekovali, ali pomislili niso, da je njihov sinček tak snedenček. Pravo je šele povedal vaški pastir, ki ga je videl.

  Seveda, o tem dogodku je govorila potem cela župnija. 
  Radi nelepega obraza in surovega obnašanja ga dekleta niso dosti marale; on

je pa vendar vedno trdil, da vse "ta lepe" so njegove. Ali zaradi njih je moral mnogo pretrpeti. Dostikrat je prišel domov obtolčen, še večkrat pa oblit in do kože moker.

  Nekoč so ga Brežki mladeniči podili izpod okna. On teče mimo hiše, pri

kateri je videl okna odprta. Da bi mladeničem ušel, ni pomišljal dolgo, ampak skočil je urno skozi okno, hoteč v sobi se skriti, pa je padel globoko v klet, tako, da si ni mogel pomagati na noge. Rešil ga je ječe šele drugo jutro hišni gospodar. Druge-krati so mu mladeniči v Lazih pripeljali kozo, ko je hotel iti vasovat, v Grivji so ga pa že poročali.

  No, kadar je Miha Pekjet imel denar, kar je pa bilo malokrat, takrat so ga

pustili mladeniči v miru, dobro vede, da bodo ves Mihov denar zapili, dovole mu eno noč svobodno pot k deklici, namišljeni ljubici. "Fantje le pijte, bom vse pokosil (plačal)," je vedno ponavljal Miha ter je plačeval, dokler je imel krajcar v žepu.

  Hotel se je oženiti, a prva ovira bil je oče, ki mu ni hotel prepustiti

posestva, druga pa dekleta, ker ga nikakor ni hotela nobena vzeti, vsaka trde, da ko bi imel tudi grajščino, ga ne mara. Slednjič po očetovi smrti se je vendar oženil že "star fant".

  Njegova nevesta je bila hči kočarja iz Povirja. Čedna deklica, ali huda,

prav za Miho. Ona se ga je branila, a prisilili so jo starši in bratje. Miho so pa tudi branili jo vzeti, a on je vedno trdil, da le to in nobene druge, zato ker je "lepa in pretresjena".

  Ko so šli sestavit ženitvansko pismo, posodil mu je eden čevlje, drugi

suknjo, kajti prazničnega oblačila Miha ni imel. V Zadolji so mu osnažili čevlje ter mu zamenjali klobuk.

  Pismo so naredili in v treh nedeljah bilo je svatovanje. Na svatovščini se

je tako nerodno obnašal, da se nevesta še z njim voziti ni hotela na njegov dom. Le zgrda so jo prisilili. Nevesto, pravili so ljudje, pripeljal je domov "na vlak". Še zdaj, kadar se kak nerodnež ženi, pravijo: "Ta se bo tako ženil, kakor se je Miha Pekjet."

  Srčna želja se je Mihu spolnila. Vprežen je bil v zakonski jarem ter je

moral rad ali nerad prenašati sladkosti in težave zakonskega stanu. Seveda, ako bi bil on pravi mož in ona prava žena, bi se bila lahko razumela, tako je pa šlo njima dostikrat navzkriž. Žena mlada in huda, nikakor ni hotela potrpeti z možem, katerega so ji vsilili.

  Miha Pekjet sedaj ni bil več tako svoboden kot prej, ampak zgubil je vso

oblast v svoji hiši in ljudje so rekli, da žena hlače nosi. Presrečni Miha Pekjet imel je le toliko svobode, kolikor je žena hotela; a Miha je bil vendar po svojih mislih srečen. Človek bi mislil, da je bil Miha vsaj sedaj gospodar kakega krajcarja, ali žalibože, bil je sedaj še večji revež kot prej. Delati je moral pač, a za ves trud ga je žena dostikrat "načofala". Branil se ni, le: "I nu kaj me boš tepla, saj te ubogam!" je vedno ponavljal.

  Pozimi ga je spodila na Hrvatsko, da bi doma zastonj ne jedel. Miha je šel

nerad, a kaj je hotel; žena je tako hotela. Tam se je dostikrat jokal, a tovariši so se mu posmehovali. Seveda na Hrvatskem se je Miha malo žene odvadil, pa tudi težav, ki jih je poleg žene prenašal. Kar je zaslužil, je zapil in "začikal"; kadil ni, le "čikal" je, to pa tako grdo, da so ljudje sploh mislili, da ima Miha Pekjet bulo na licu. Ko se je spomladi jel tajati sneg in led po Gabrski gori, vrnil se je Miha na dom, kakor kak oznanjevalec pomladi.

  Po božji in Mihovi volji čutila se je žena njegova mater. Sedaj ni vedel

Miha, na katerem koncu ima glavo. Tekal je po vaseh ter vsakega vprašal, če ve kaj novega. Seveda pravega ni nobeden vedel in tako je Miha vsakemu razložil, kaj in kako se je naredilo, da bo skoraj oče.

  Ljudje so se smejali presrečnemu Mihu; ugibali so, kdaj bo porod, kako bo

otroku ime, ali bo moški ali ženska itd. Žena njegova se še iz hiše ni upala, ker ljudje so jo hoteli kar z očmi prebosti. Ko je zvedela, kaj je naredil neumni mož, ga je tepla še bolj, a on se je vedno tolažil, da bo kmalu oče. No, to se je kmalu zgodilo in potem po Mihovej želji še sedemkrat.

  Miha Pekjet bi bil moral pri svoji ženi biti ustvarjen kakor so kače da bi

se vsako leto prelevil, ali pa kakor tiči, da bi se oskubil in bi mu zrastla nova obleka, kajti žena je najraje pela:

  "Kikelco prodala bom,
  Za vince sladko dala bom," itd. 

  Tudi Miha ji je pomagal, le da ni mogel prodati "kikelce" ne hlač, ker ni

imel niti eno, ne drugo.

  Miha Pekjet je bil milovanja vreden; še berači ga niso zavidali radi njegove

obleke: bil je bolj beraču podoben, kakor kmetskemu gospodarju. Radi obleke že zdavnaj ni bil pri sv. maši in kadar so ljudje mirno njegove hiše začeli hoditi v cerkev, togotil se je nad ženo radi slabega gospodinjstva, a ona mu je očitala zapravljivost, pijančevanje in Bog ve kaj še. Da brez tepeža ni bilo, so že lahko ume. In ko je moral Miha pred ženo bežati, šel je v boršt, je žalosten in pobit legel v senco pod hrast ter je tožno zrl gori v hrastove veje, zraven pa premišljeval svoj bridki stan. Na jezik mu je pa silila pesem, ki so jo na svatovanju peli:

  "Sem se oženil, se kesam,
  Za ta preljubi, 'ledig' stan; 
  Sem se oženil, se kesam,
  Se jokam noč in dan," itd. 

  Vseh teh spominov rešilo ga je vsakokrat spanje. Zbudil se je vselej

potolažen in pokrepčan.

  Žena se nikakor ni mogla sprijazniti s svojim Mihom in če je bil le blizu

nje, se je začela prepirati z njim, na kar ji tudi Miha ni molčal. Tako je bil vedno prepir in tepež.

  Miha videvši, da nima nobene oblasti v hiši več, začel je pohajati z doma.

Toda gozda se je kmalu naveličal, za krčmo pa ni imel denarja. Delal ni rad, najraje bi bil brez dela živel. Zato je hodil po sejmih ter je skušal mešetariti, da je ujel kak krajcar, katerega je vselej hitro po grlu pognal. Žena mu je bila radi pijače nevoščljiva in ko je hotel iti zopet nekoč v semenj, vzela mu je še tisto strgano suknjo in ji je odsekala rokave, da bi mu zabranila iti. Miha je pa šel prosit na posodo suknjo in jo je tudi dobil, da je šel v semenj. Takrat je z istega semenja gnal nekemu bloškemu prekupčevalcu prvič vole v Trst in potem je bil vsak teden dvakrat, enkrat pa gotovo v Trstu.

  Od začetka so mu plačevali kupci pošteno obljubljeno plačilo ko so pa

spoznali neumnega Miho, opeharili so ga ob vsaki priliki. Če mu je kupec obljubil 6 g., pomolil mu je le dva in Miha jih je vselej urno vzel ter jih nesel za žganje.

  Miho Pekjeta so ljudje poznali že od daleč po obleki: Na glavi je nosil

klobuk, ki je bil že prav star. Ni se poznalo kake barve je bil nov, ne kakšne oblike. Imel je dol obrnjene krajce, ki so mu bili v dežju dežnik, a so ga tudi sonca branili. Štulo je imel prevotljeno. Ljudje so govorili, da ga je Miha najbrž kakemu strašilu raz glave snel. Suknji se je poznalo, da ni bila njemu umerjena; pretesna in prekratka mu je bila. Na komolcu je imel raztrgano, da mu je gledala srajca ven, ali je pa gol komolec kazal. Prednji deli so se mu svetili kakor oljarju. Iz čevljev, ki so bili brez peta, pa so gledali palci po svetu. V roki je imel zakrivljeno, v dimu zakajeno, drenovo palico. Tak je bil Miha Pekjet kot poganjač od Gaberja do Trsta. Da je kot poganjač tudi tihotapil, se lahko ume. Mnogo je pa naredil, kar se še povedati ne sme.

  Žena, zaradi katere je Miha Pekjet po svetu kolovratil, mu umrje. Umrla je,

pa tudi pokopali so jo v njegovi nenavzočnosti.

  Domu prišedši, se je Miha jako zavzel, ko najde hišo tako mirno. Otroci so

mu takoj povedali, kaj se je zgodilo; a Miha, ne da bi jokal in tugoval, vzklikne prav vesel: "O, hvala Bogu, šel je hudič!" In da bi ga bil videl ti: ves prerojen je bil; težko bi bil spoznal v njem nekdanjega Miho. Še enkrat je gnal vole v Trst, da razglasi po vseh gostilnah ob veliki cesti od Gaberja do Trsta, da ga je rešil Bog hudiča (kakor je svojo ženo imenoval).

  Zdaj je bil Miha sam svoj gospodar. Otroci, ki ga pa niso prav nič

spoštovali in ljubili, obdelovi so mu zemljo, sam je pa stražil dom in vrt. Podil je dečke in mladeniče, ki so hodili "robotat" sadje. A dveh najdrznejših se je Miha Pekjet vendar bal, namreč Starinčevega Jožeta in Jazbarjevega Anžeta; če je dobil Starinčevega Jožeta na vrtu je vselej rekel: "Sem mislil, da je Jazbarjev; ti le tresi, ali oni se mi naj ne prikaže; in če je dobil Jazbarjevega," zažugal je Starinčevemu.

  Miha kot vdovca, srečal je večkrat spomin nekdanjih mladeniških let.

Domislil se je neke Lenke, s katero je že nekdaj "šmiral", katera je sedaj živela kot "zarjavela devica" na Griču. Začel je zahajati tja, a to ni moglo ostati prikrito ljudem.

  Govorilo se je po vsej župniji, da Miha Pekjet hodi k Mežnarjevej Lenki na

Grič, da se imata rada, da se vzameta in Bog ve kaj še. Nagajivi mladeniči so pa Mihu nagajali, kjer so ga srečali. "Stric, kam pa greste?" ga je vprašal Jazbarjev Anže. "Po njivah malo pogledat," mu brž odgovori Miha. "E, stric, kaj

se lažete, k Mežnarjevej Lenki greste na Grič, ker jo imate radi." Miha Pekjet se je obrnil za njim, ga zapodil, zraven pa se je hudoval: "Kaj boš ti vedel! Ti 'žverca' ti, ti 'griža' ti, ki si tak, kakor da bi bil zelenca požrl! Ti lakotnik, ti boš meni pravil, ki sem bil večkrat v Trstu kakor ti na peči, meni, ki sem bil mešetar, 'trajbar' in dober kmet; glej, da se mi hitro izpod nog spraviš ter tečeš k materi, da ti da mleka, ti mlečnik ti!"

  Mežnarjeva Lenka je vselej prej vedela, kdaj pride Miha, ker so ji precej

grički mladeniči povedali, da so le Miho na gaberskem polju videli. In kadar je bil Miha zvečer pri Lenki ter so to izvedeli vaški mladeniči, prišli so pod okno ter so glasno zapeli:

  "Oj z Bogom, oj z Bogom, ti Miha sedaj,

  Saj vemo, da ne prideš več Miha nazaj.
  Saj vemo, da ne bodeš več fant, ko si bil,
  Ker drugo boš ženo si zopet dobil." 

  "A varuj se, varuj, da tepen ne boš, 
  Saj dosti je trpel dozdaj že tvoj koš;
  Ne jemlji nam Lenke, da boš imel mir, 
  Kot prešnja b'la žena, je Lenka hudir." 

  Včasih se je vsula na pevajoče mladeniče iz podstrešnega okna toča polen,

ali pa ploha dežja iz golide. Toda fantje se niso splašili; odmaknili so se toliko, da jih ni moglo nič doseči in popevali dalje, zraven pa stražili hišo, da ni mogel Miha domov. Eni trdijo, da je bilo Mihi hudo pri srci, ko ni mogel domov, drugi pa pravijo, da je bil tedaj Miha vselej vesel in prav dobre volje. Ne ve se, ali bi se bil Miha Pekjet še na stare dni oženil, kajti prej ga je pobrala smrt.

  Neke noči ga ni bilo k Lenki. Lenka, ki se je bila Mihe prav privadila, se

drugega dne ni mogla potolažiti in šla ga je obiskat. Pri Zaplotniku niso nič vedeli o gospodarju. Šli so ga iskat in našli so ga na hlevu na ovsenih otepih ležečega. Temno je gledal na strešni strop, kjer je pajek predel mrežo.

  Govoriti ni mogel več, le Lenko je še enkrat prav milo pogledal, milejše,

nego svoje otroke. Urno so tekli po duhovnika, da ga previdi z zadnjo tolažbo, potem je Miha umrl.

  Pokopali so ga, a otroci niso za njim prav nič žalovali; le Mežnarjeva Lenka

je potočila dve prav debeli solzi za ranjkim Mihom Pekjetom.

  Marijanka

  Edina hči ranjkega Kuzmana bila je Marijanka. Kuzman je bil gospodar borne,

lesene koče in toliko vrta okoli nje, da, če se je preko ulegel, je imel noge že na sosedovem vrtu.

  Kočina streha je bila zelo slaba in nagnjena, kakor da bi jo bil kdo

odrinil. Zunanje stene poslopja bile so oprte na stebre in špranje med bukovimi bruni z mahom zamašene. Okna bila so tako majhna, da ni mogel človek glave ven pomoliti; poleti so bila odprta, po zimi pa s papirjem in cunjami zamašena. V sobi bila je velika peč, postelja s praprotjo natlačena; v kotu je stala miza, naslonjena na steno, ki je pa imela samo dve nogi. Pri mizi je stal podolgovat stol, v kotu je pa viselo razpelo z eno samo roko. V veži je bilo ognjišče, kjer je stalo nekaj počenih loncev in ena škrbasta skleda. V enem kotu je imela ležišče Kuzmanova koza, ki je imela pravico pasti se na občinskem pašniku.

  Taka je bila Kuzmanova koča takrat, ko so Kuzmanovi ujeli Marijanko. Kuzman

je bil ono leto prvič poljski čuvaj v Gaberji, kateri posel je potem opravljal do smrti. Dobil je hčer šele po drugi svoji ženi. -

  Marijanka je bila v svojih otročjih letih taka kot drugi otroci. V dekliških

letih se je pa v njej že bolj pokazalo nagnjenje do reči, s katerimi se pač ne peča ženski spol. Morda zato, ker ji je bila mati umrla, oče pa ni imel časa se mnogo z njo ukvarjati.

  Marijanka je morala pasti kozo in tako ni imela priložnosti družiti se z

deklicami, ampak le z dečki, ki so pasli gabersko živino. Naučila se je pastirskih iger in kmalu je prekosila vse dečke. "Kozo" je gotovo tako daleč spodbila, kakor je bil dolg cilj in ako so "svinjko" uganjali, ter je bila Marijanka prva pri "kotlu", tedaj je gotovo dotični ni ugnal, ker Marijanka je imela tako dobro roko, da je vselej "svinjko" odbila. In če so se zgrabili, opraskala in ogrizla je vse dečke.

  Ko je prišla jesen, nastavljala je ptičem, delala gajbice in tičnice; po

zimi je pa drsala. Ljudje so govorili, da Marijanki manjka samo hlač, pa bi bila fant.

  V službi so jo imeli za deklo in hlapca. Sekala je drva, kosila, vozila s

konji in nakladala voze. Ženska dela je nerada opravljala.

  Nekoč je delala maslo. Nikakor se ji ni hotelo storiti. Brž obdolži sosedo

krivonogo, s katero sta se prepirali, da ji je ona "naredila". "Ti berglja ti, jaz ti bom dala!" je godrnjala Marijanka in je stekla na sosedin vrt, kjer je ona sušila perilo. Vzela ji je skrivaj rokave, je šla domov, jih je zažgala ter potaknila v mleko. Storilo se je takoj. Drugič je vzela železen drog, ga je razbelila in potaknila v mleko godrnjaje: "Čakaj coprnica, jaz ti bom vse parklje sežgala!" Maslo se je vsled toplote precej storilo, a krivonogi se ni nič zgodilo.

  V službi se je navadila Marijanka kaditi tobak. V začetku je kadila skrivaj.

Kadar je šla v gozd listje grabit, potegnila je v gozdni tišini iz nedrij pipo in tobak ter je kadila.

  Lepega obraza ni bila. Že od narave začrneli obraz je bil dolgoličen in z

velikimi bradavicami posejan; posebno ji je obraz kazila velika bradavica nad desnim očesom. Pod nosom ji je začel v višji starosti poganjati mah tako, da se je morala briti. Glas je imela skoraj moški.

  Po smrti svojega očeta Kuzmana je pustila službo in se je preselila domov.

Da bi se mogla preživeti, lotila se je, kakor je sama dejala, kupčije. Pobirala je jajca, kupovala piščeta in konoplje ter jo nosila v Ljubljano na prodaj. Domov je pa nosila starim ženicam kavo in sladkor, kajti v Gaberji ni bilo nobene prodajalnice. In kadar je cijazila po dolenjski cesti proti Ljubljani, na hrbtu "oprtiv koš" napolnjen z jajci, v ustih kratko pipico, pod nosom pa brke, ogledovali so jo ljudje spred in zad, in še vozniki so ustavljali konje, da si ogledajo Marijanko iz Gaberja. Iz Ljubljane je prinesla vselej poln koš loterijskih listkov in resničnih ali neresničnih novic, katere je potem pravila od hiše do hiše.

  Ženina ni imela nobenega, pač pa se je nekoč poročila, seveda brez duhovna,

s Pirhovim Tinčkom. Gluho človeče, ki je tesalo lesene podobice. On je bil največi njen prijatelj.

  Umrla je lanske zime. Preveč se je bila žganja napila v Brezji. Zvečer je

šla domov, a na poti je omagala in je zaspala v snegu. Drugo jutro so jo našli zmrznjeno.