Iz farovžev
| Iz farovžev anonimno |
| |||||||||||||
Važna oseba v vsaki fari je cerkovnik. V obče je vsak pretkan tiček, ki ve za skrivnosti »gospodov«, včasih jim je celo prav iskren tajnik. Pije rad. Botrinje, upeljavanja, pogrebi, sedmine, poroke — vse to mu nudi ugodno priliko, da gasi svojo brezmejno žejo. Slišal sem nekoč zatrjevati, da je človek osobito s tem razlikuje od živine, da pije tudi tedaj, kadar nima žeje; — zato mi je bil vselej vsak cerkovnik v tem pogledu — uzor človeka. Kadar pa je cerkovnik toli priden in »namazan s potrebnimi mastmi«, potem se zna tudi prilizovati farovški »milostivi«, zna z njo galantno ravnati, kakor se spodobi z damami, in zato dobi za »gospodovim« hrbtom marsikatero »dobroto«.
Moj najbolj značilen cerkovnik je bil svoje dni neki Tonček; odlikoval sem ga s tem, da sem mu nadel jako nežen naslov: »možnarček«. Najprijetnejša doba za možnarčka je bila ob času bernje. Takrat se je tako blaženo smejal, gledal tako sveto, da se je zdelo, da nebeški Oče nima na vsem svetu pohlevnejše in nedolžnejše stvarice. A to je bilo le zjutraj; popoldne je bil že vselej peklenščku ljubši. V vsaki hiši malodane je bil pripravljen za naju mal »požirek«, in to je Tončku nenavadno ugajalo.
Nekoč je šel na takem bernjskem potovanju naš »možnarček«, že precej mehak in razposajen, s svojim nosačem pred menoj. Nakrat se je zaletel v grm ob stezi. .Tonček ga je čmerno pogledal ter se naposled nad njim raztogotil: »Daj mi gmah! Pravim ti zlepa, püst′ me pri mir′! Ali mi ne greš s pot′?« In zaganjal se je v grm ter ga ošteval, dokler ga ni prijel nosač pod pazduho ter potegnil od sovražnega grma. Smeha vreden prizor! Nehoté sem se spomnil pri tem zaslovelega Don Quijota, ko je naskakoval mlin na veter.
Ali Tončka je včasih tudi trkala luna. Ko sva se nekoč našla na potovanju v gostilni, sem mu pred vso pošteno sosesko obljubil, da mu plačam, kolikor si zaželi njegovo suho grlo najboljše starine, ako izpije poprej dva litra vode. In Tonček se je lotil z vso vnemo sicer mu sovražne vode. In s polnim duškom jo je lokal, a zlovoljno me je pogledal, ko je izpil vodo ter je rujno vince stalo pred njim, ki ga Tonček ni mogel več piti, saj je imel poln želodec — vode, da se mu je zehalo od nje.
Pravice si je seveda svojil Tonček velike, kadar je bil korajžen. Nekoč v nedeljo je pri krščanskem nauku, ko je stari župnik že nad uro govoril na prižnici, vstal s klopi, prižgal sveče ter, postavivši se pred altar, dejal nekam zapovedovalno: »Za danes pa je tega že dovolj!« Stari župnik, Bog mu daj dobro, pa je poznal možnarčka in smehljaje omenil: »Tonček ima že prav!« ter — končal. A za to»junaštvo« jo je po večernicah skupil Tonček doma od svojega zakonskega rebra!
Na drugi fari sem imel cerkovnika, ki je bil hkratu tudi organist. Bil je dovtipen človek, ki je znal podložíti najstarejšim polkam in mazurkam pobožno besedilo ter preludiral marše in parafriziral dunajske valčke. Ženske so ga rade imele in pevke, navidezno pobožne dušice, so strahovito stregle po njegovem samstvu. Neka Jera, član »Marijine družbe« in huda tercijalka, pa ga je končno ujela. Pomagala mu je sveče natikati, lestence snažiti in altarje pogrinjati. In enkrat sta šla skupaj tudi cerkveno uro navijat. In nesreča je hotela, da ju jo zalotil novi župnik baš v trenotku, ko sta se ob naviti uri — privijala drug k drugemu ...
Že naslednjega tedna je bil ubogi orglavček ob svoje samstvo. Torej ... ure ne navijaj s tercijalkami!
Neki moj župnik je bil sicer pobožen, a pustil si je svojo proračunjeno bogoslužnost hkratu debelo plačati od krotkosrčnih ovčic. Razun tega je bil tudi navihan. Nekoč je prišel ukaz okrajnega glavarstva, da se mora pokopavanje na starem mirodvoru ustaviti ter odmeriti pod hribom, četrt ure daleč, nov prostor za pokopališče. Na določeni dan je bila napovedana uradna komisija; v to svrho se je imelo pod hribom izkopati dan poprej več jam, da se izpozna, ali niso ondi morda mokrotna tla. Župniku ni bil po volji tako oddaljen kraj, zato je na tihem naročil fantom, naj nanosijo ponoči v izkopane jame po dva škafa vode. Slavni komisijon je došel, zagledal v jamah vodo, v svoji izpričani modrosti razsodil, da so ondi mokrotna tla, in — pokopališče je ostalo blizu cerkve.
Toda neprimerno bolj je zaslovel isti župnik po tem, da je povabil znanega drobnega pozlatarja ter mu ukazal, naj sname vse lesene svetnice raz altarjev ter jim postruži njih bohotne prsi, češ, da se tercijalke pohujšujejo nad tem. Meni pa se je zdelo, da je to bila gola zavist napram lesenim tovarišicam. In tako je sv. Barbara, sv. Katra, sv. Lucija, blažena Ema in več drugih pozlačenih nebeščank prišlo ob svoj ponosni ženski kras ter imajo sedaj prsi »kakor bi pljunil na desko«, tako je razsodil neki trški veščak.
Najprijetneje je, kadar bivata v fari dva kaplana, ki skupni vozita ter složno preživljata veselja in žalosti dneve. Na neki kaplaniji se mi je to posrečilo. Starejši moj tovariš, širom škofije poznan lahkoživček, je prišel nekoč »in dulci iubilo« nekoliko kasneje domov. Slišal sem ga priti samega, a takoj sem začul, da se moj častiti bratec z nekom pogovarja. Sobi sta bili tikoma skupaj. Tovariš je govoril blizoma tako-le: »Tako! Lej, lej! — — Ta je dobra! — Jaz za vas lepo skrbim, da ste vedno snažni, plačal sem za vas lepo svotico — — prav lepo svotico — — — in vi me za to hočete ubogati! Tolike nehvaležnosti nisem si zaslužil od vas!«
Pogovor je trpel dobre četrt ure z istimi očitljaji in končno sem spoznal, koga ošteva moj sosed. Tovariš si ni mogel sezuti škorenj, zato jih je spominjal svojih dobrot, a kakor se je spoznalo — zaman! Naposled se je položil v posteljo obut.
Ko sem kaplanoval na hrvatski meji, so mi pripovedovali ljudje, kako je nekoč tam na Hrvatskem neki plebanuš ganljivo pridigoval: »Ko bi bila vsa drevesa eno drevo, vse sekire ena sekira, vse mlake ena mlaka, in ono velikansko drevo bi stalo ob ti velikanski mlaki, in ta velikanska sekira bi posekala to velikansko drevo, ki bi potem padlo v to velikansko mlako, ljudje božji, to bi bil — štrbunk! — —
V istem kaplanijskem okrožju je živel upokojen učitelj, mož starega kroja nekdanji dosluženi korporal. Korporal je moral ob času konkordata poučevati tudi krščanski nauk. Ko pa je došel dekan na vizitacijo ter je izpraševal otroke, so ti »sijajno« molčali na vsa njegova vprašanja.
»Kaj pa to pomeni, gospod šumašter, otroci ne znajo nič?« se je čudil dekan.
»Pač, znajo prav dobro, a mora se jih inače vprašati; jaz imam svojo posebno metodo«, je pojasnjeval korporalski šumašter.
»Tako? Torej vprašajte po svoji metodi!«
Gospod šumašter se je postavil po vojaško »front« pred drobno gardo ter zavpil prav rezko:
»Habt acht!«(Otroci so takoj vstali raz sedežev). »Wie viel Gott?«
(Otroci enoglasno, krepko, kakor bi usekal:) »Einer!«
»Wie viel Bataillone?«
Otroci: »Drei!«
»Ausmarschieren lassen!«
Otroci: »Gott Vater, Gott Sohn, Gott hl. Geist!«
»Und wie heisst das ganze Regiment?«
Otroci: »Die hl. Dreifaltigkeit!«
»Glejte, g. dekan, otroci že znajo, ali človek mora pač imeti pravo metodo«, je pojasnjeval šumašter. In po takih blaženih časih in po taki metodi se bržkone skomina Jakliču in konsortom.