Iz dnevnika kranjske učiteljice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Iz dnevnika kranjske učiteljice.
Na koncu zadnjega podlistka podpis G.
Izdano: Slovenski narod, 244–251 (1880).
Viri: dLib 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ljubljana, 26. julija.[uredi]

Hvala Bogu, skušnjo za učiteljice sem torej srečno prestala! Kaj bi li bila počela, ko bi bila pri skušnji propala ? Po vsem životu se tresem pred to mislijo! Dvakrat srečna se čutim pa sedaj, da sem se tako stanovitno branila, dati roko v zakon vdovcu N.! — On jih ima čez petdeset, jaz pa še ne prav dvajset! — Spomlad bi se morala v pozno jesen, da v mrzlo zimo spremeniti. Ali nij to zoper zakon nature? — Take zopernaravne prisrčnosti se pri moškem spolu, kateri se tako rad »gospodar sveta« nazivlje, se ve da ne manjka. Oni se za drugo ne zmenijo veliko, nego za zadovoljnost v vsakem obziru; da smo pa ženske tudi ljudje, kakor moški, o, to pa kaj malo briga to »gospodo sveta«. — Ubogaj in služi, to je njih gaslo! — To se nam uže od zgodnje mladosti v prozi in pesni vedno poje!

To se ve, jaz bi bila lehko živela v izobilji, sreči in bogatstvu, ali srce moje bi bilo opustošeno. Pa da bi le to bilo! Uničiti bi se moralo moje znotranje bitje po hinavščini, laži, ponižati se. Ne, moje ustnice ne smejo lagati; čiste in neomadeževane hočem jih ohraniti, in prej naj umijem, nego bi moje ustnice ...

Dovolj, po goljufiji in nepoštenosti nečem si ničesar od bogatstva sveta prisvojiti!

Sedaj, ko je nevarnost pregrešnega zakona in nevarnost skušnjo ne prestati odstranjena, še le prav razvidim, v kako žalostnem položaju sem bila. Ali bi bila mogla preživeti, da bi bila hči ... v kakej hiši za to ali ono služila? — Nikakor! — Pa tudi za izrejnico biti v kakej hiši, me nij volja. Sovražim gospodstvo moža, pa še bolj sovražim gospodstvo žene. Zaradi tega sem se oglasila za učiteljico v mestu N.; imam tudi mnogo upanja dobiti službo, in to tem gotoveje, ker so me v tej nadeji potrdili moji gosp. profesorji, rekši, da le taka služba prav za prav mojemu stanu pristuje. Pri drugih mojih tovarišicah nijso njih stanu niti v misel vzeli. Resnično, so pa tudi prav priprostega stanu!

Kam me je le osoda zanesla? — In vendar je ta osoda najmanjša izmej zlih stvarij, katere bi me bile lehko zadele. Na veke bodem zato Bogu hvaležna! In misel, da bodem občevala z imenitnimi in premožnimi starši in njihovimi otroci, oj, kako tolažbo in radost daje to mojemu srcu!


31. julija.[uredi]

Strašno! — Zvedela sem, da je moje upanje, dobiti dobro službo v mestu N. po vodi splavalo, ter da se bodem morala za nekoliko časa zadovoljiti s službo na ljudskej šoli na kmetih! — Čutila sem, kako so mi lica pri tej novici obledela. Gospod N., kateremu sem se smilila, kakor je bilo videti, zatrjal mi je, da se bode pri prvej priliki na mé gotovo ozir jemal, ter je še pristavil, da je ravno to velike važnosti, da dobro omikane novošegne učiteljice pridejo v dotiko z bolj priprostim in nevednim ljudstvom, in da on ravno od mene pričakuje, da bodem za povzdigo nravnosti in omike v kraju kamer sem odločena, čudovito delovala. Kaj dobro je dejala ta opomba mojemu srcu, vendar še vedno nijsem mogla najti besedice za odgovor. Ker so za ustop se drugi oglaševali, molčé sem se poslovila in odšla. Kako sem domov prišla, to še vedno ne vem. Ko se zavem, znajdem se v solzah v naslonjači. Vsa sem bila iz sebe. O, oče, oče, zakaj si me revo še pri takej moči svojega telesa samo na tem svetu zapustil! In brat, kaj si mislil, da si tako naglo vse naše premoženje brezskrbno zapravil! Sedaj tavaš in se potikaš kakor preplašena srna po svetu, kakor se moram jaz klatiti od vseh zapuščena v tem Bablu ljubljanskem!

Kaj mi je še sedaj storiti? — Jaz naj bi podučevala otroke kmetskih surovih staršev! Zato tedaj je prišla hči ...ova v učiteljsko pripravnico v Ljubljano? Jaz naj torej postanem tako rekoč pedagogična perica! Kmetska péstunja, jaz naj grem v šolo, kjer bi z lugom in milom kmetsko umazanost spirala! Gospoda moja, jaz si ne razumem na tako delo! Ali je pogreznjenost in poživinjenost te dežele uže res tako velika, da je treba uže pomoči iskati pri nas ženskih, ki smo iz višjih stanov? Ali naj se mar me, katere smo se rodile v imenitnejših stanovih zarad tega uničimo? —

Res, to se pravi kmetu uže preveč darovati! Čedalje bolj umevam resničnost besedi, katere je nekdaj izustil neki deželni svetnik, rekši: »Cvetice in drevesa, konji in ovce se dado požlahtniti, ne pa — kmet!«

Takoj jutri hočem naznaniti, da nikakor ne prevzamem službe na ljudskej šoli v N.

15. avgusta.[uredi]

Gospod N. je z menoj tako prijazno in pomirljivo govoril, da mi je duh skoraj po polnem umiril. Rekel je, da grem tja le za prav kratek čas; kakor so se reči sedaj obrnile, vse le na to kaže, da ako to službo le za nekoliko časa prevzamem, je to edini in pravi pot, kateri me pelje najprej in najbolj gotovo do mojega cilja.

Na to sem se udala ter rekla, da se uklonim njegovej volji, ter da službo prevzamem. Sedaj se imam iti v kratkem ravnatelju predstavit. Srce, sedaj se pa ojači! Ravnatelj me ima vpeljati v službo in drugim učiteljem predstaviti.

Groza me spreletava pri tej misli! — Najnižji razred pripada meni, ker druge razrede oskrbujejo učitelji. Povem pa vam gospodje učitelji: »Svoje učence bodem podučevala z vso marljivostjo; sicer je pa nij reči na svetu, katera bi mogla napolniti prepad, kateri bode ločil od učiteljev in učencev. Jaz bodem sicer pri vas in vendar ne bodem pri vas! — Marljivo in pridno bodo morali delati moji učenci, da se bodo od učencev v drugih razredih razločevali v vsakem obziru in veljavnost in avtoriteto si pa bode ....ova hči uže znala pri vseh pridobiti! Nasproti učiteljem pa se hočem oborožiti z zidom molčeč­nosti. Za okrepčalni pomoček bodem pa pridno prebirala romane od gospe Paalzove, katera tako izvrstno popisuje družbinsko življenje. Da mi ne bode tudi kave nikdar manjkalo, zato bodem uže skrbela, stroja za kavo kuhati ne smem pozabiti vzeti soboj.

1. septembra.[uredi]

Denes sem se torej gospodu ravnatelju predstavila. Vsak palec na njem je plebejec! Pa tudi jaz sem se krepko postavila in čvrsto držala: vsak palec na meni je bil aristokratka!

Gospod ravnatelj bil je pri tej priliki dovolj predrzen, skoraj da me je izpraševal. Vendar to mu pa moram pustiti, da svojo stvar razume, ter da zna prijeti stvar pri pravem koncu, kajti na zadnje si vendar nijsem znala pomagati. Šla sem bila k njemu, da bi bila potrebnemu običaju zadostila in se potem poslovila. Pa prej kakor sem se zavedela, bila sem z njim v živom pogovoru. Resnobno in skoraj slovesno mi reče: »Smem li gospodična — dovolite — staviti to vprašanje v interesu šole! — trdno zanašati se, da je Vas semkaj pripeljala jedina srčna ljubezen do otrok?« Mej tem pa me je gledal, kakor mi bi rad pogledal v dno srca. Tako vprašanje in pogled sta me za trenotek nekoliko zbegala. Pa jaz naj bi se njemu uklonila? ali neresnico govorila? — »Ali mar Vam, gospod ravnatelj, ne zadostuje, da me je gospod nadzornik semkaj poslal«, odgovorim mu. »Uradno in vnanje popolnoma!« reče mi. »Mojemu vprašanju odgovoriti, ali ne, vam je prosto in prepuščam po vsem vašemu mišljenju, ker jaz ljubim prostost za svojo osobo v vsakem obziru, zato jo tudi drugemu privoščim. Ako pa izvolite ono vprašanje z molčanjem odgovoriti, potem si štejem v dolžnost Vas zagotoviti, da je tudi to za me odgovor.«

»O gospod ravnatelj«, sežem mu nekoliko razburjena v besedo, »nikakoršnega uzroka némam, Vašemu vprašanju bojazljivo izogibati se. Želja moja je le priti na kako višjo in imenitnejšo učilno službo v glavnem mestu. Mislim tudi, da po svojej rodbini tudi tja bolj pripadam, kakor pa na deželo med kmetske otroke.«

Zopet sem občutila njegov vprašajoči in bistri pogled. »Da«, mi odgovori, »nam, kateri delujemo na ljudskih šolah po deželi, dela se stvar težavnejša dan za dnem! — Mislim si in spoznam, česa se Vi bojite.«

»Ne razumem Vas«, mu odgovorim. »Ako pa nanašate te besede na vnanjo disciplino, potem pa Vam rečem: Za avtoriteto ali veljavnost nijsem toliko v zadregi ni tukaj ni tam. Pa ker nijsem nikdar občevala z ljudmi tako nizkega stanu, torej pogrešam neke reči katera bi me z njimi vezala in na kar bi se lahko opirala; prepad je ...« »0 gospodična«, mi reče, »ta prepad, in če je tudi še tako globok, se prav lahko napolni z ljubeznijo. Kajti jaz dvomim, da bi bil prepad večji, kakor je oni mej zemljo in solncem!« — »Kakor vidim«, mu rečem, »nečete me Vi gospod ravnatelj razumeti. Pri mojej zibelji nijso peli, da ...« Potem me vpraša po mojem očetu, in ko mu na vprašanje odgovorim, zmaja pomenljivo z glavo. Ali — on prav nič nij premenil svojega plebejskega obnašanja.

»Verjamem, verjamem«, odgovori zelo misleč, »da Vam o tem nijso ničesa peli. Človek obrača, Bog obrne, pravi naš domači resnični pregovor. Mogoče, da se Vam godi kakor marsikateremu drugemu, kateri z nejevoljo vstopajo v učiteljski stan.«

Nijsem mogla drugače, kakor da sem mu odkrila, da se z menoj v resnici tako godi.

»Pogledite gospodična«, mi reče, »vse to sem jaz uže iz Vašega obraza bral! Ljudskej šoli se sedaj res žalostna godi, da ne rečem, kakor v starem času samostanom —: veliko število onih, kateri v njej zavetja iščejo; v najnovejšem času tudi število mladih gospodičin nij majheno, katere — zopet sem občutila njegov pogled — so bile bodi si v tem ali onem »nesrečne«. Toda to nič ne de«, nadaljuje ognjevito, »da le one, katere so bile rešene skrbi življenja, s soboj v novi stan tudi toplo in goreče srce za svoj poklic prinašajo. Gorje pa onim, katerim je učiteljski stan le »obrtnija«, ako oni v vrsto odgojevalcev in izrejevalcev jedino s tega namena stopijo, da se zijajočej sili življenja umaknejo.«

Čutila sem, kako sem vedno bolj zarudevala v obrazu.

»Morebiti, da sem preveč rekel«, nadaljuje. »Ako bi se to uresničilo, potem bi bil skoraj sebe obsodil. Naj oni le taki pridejo, od katerih sem govoril, ali gorje pa jim, ako oni vedno taki ostanejo! — »Sebi poglej v srce, ako hočeš druge spoznati!« Gospodična, dozdeva se mi skoraj, da vem, kaj vas je k učiteljstvu gnalo, čutim in spoznam s kakimi čuti ste se bližali tem prostorom. Tako čvrsto in bistro gledate v božji svet; zagotavljam Vas, da ako je prava človeska ljubezen prevladajoči element Vašega srca, zgubili se bodo z Vaših misli marsikateri tamni oblaki, in na njih mestu bodete zapazili lepo zvezdnato nebo, katero si sedaj se misliti ne morete, katero Vam bode donašalo neštevilno radosti in zadovoljnosti! Zato mi pa bodite najuljudnejše iu najprisrčnejše pozdravljeni! Dobro došli!«

No, zadnje besede so mi v resnici zelo dopadale; le preveliko nagnjenje in navdušenje gospoda ravnatelja do nizkega in priprostega ljudstva, to, to je, kar se mi zdi zelo sumljivo! Kaj bi ga bilo vendar pripravilo, da je postal učitelj? — Ali je bil znabiti nesrečen v ljubezni? — Izvrsten in spreten pa mora vendar biti v svojem službovanji, da mu je bilo tridesetletniku uže vodstvo izročeno.

Mej pogovorom bil je postal bolj ognjen; pri slovesu pa zopet tak, kakor pri sprejemu: resnoben in miren. No reči smem, da je bilo njegovo obnašanje mojemu nasproti še precej primerno. Zunaj ima mož nekaj aristokratičnega na sebi, a na znotranjosti pa mu je občevanje s priprostim ljudstvom očividno škodilo. Bodem se vedela in znala varovati!

16. septembra.[uredi]

Denes je bil za me kaj pomenljiv in slovesen dan. Gospod ravnatelj me je denes prvič otrokom predstavil in v šolo vpeljal. Pričakovala sem ga po dogovoru v konferenčnej sobi. Ko pride, praznično oblečen, nagovori me prav slovesno. On me prosi in nagovarja v imenu predpostavljenih, kateri so šolo v njegovo varstvo izročili, še bolj pa v imenu odrešenika in učitelja, kateri je prišel uboge in žalostne tolažit in nevedne učit, in kateri zahteva, da od njega pričeto delo tudi v njegovem duhu po vsej moči nadaljujemo. Končno še pristavi, da bi njegove besede, prišedše iz dobrega srca, tudi tako srce našle.

V resnici otrpneno in kamenito srce bi morala imeti, ako bi me ne ganile take besede. — In kako me je potem učencem predstavil! — Resnično, pridigar bi bil imel mož biti! — »Vrtnarico,« je dejal, »pripeljem vam, vi ljube, majhene in nedolžne cvetličice; vrtnarico vam pripeljem, katera je še sama v spomladi življenja, in torej še posebno zmožna in pripravna, poslušati vaša nedolžna srca, in vaš duh oživiti in užgati za vse pravo in lépo. Povzdignite torej svoje glave do luči znanosti in vednosti, katere vam je prinesla, ter odprite svoja srca ljubezni, katere ona vam — to pričakujem — nikdar odrekala ne bode. Tako je pričel, nadaljeval in tudi končal svoj nagovor. Vse, kar je govoril, prišlo mu je iz srca in je donelo tako veličastno-slovesno in veselo, kakor zvonjenje in pritrkavanje v prijetnih velikonočnih in binkoštnih praznicih, mej katero se lepo meša prijazno miloglasno petje podnebnih krilatih pevcev.

Res kolikor bolj premišljujem njegove besede, toliko bolj izpoznam izvrstnost tega govora. Pa tudi otroci so dobro umeli besede, katere so njim veljale, a tudi jaz jih nijsem preslišala, katere so bile meni namenjene. Mokre oči in bistre solzice otrok so jasno razodevale, kako globoko so jim segale besede v srce. — Tudi jaz sem si v pričo otrok brisala solze z očes, ter na tihem k Bogu zdihovala: »Pošlji mi dovolj moči, da se mi delo posreči!« — Tako bodem molila sedaj, in tako bode moja duša tudi v prihodnje vedno molila!

Prosila pa bodem tudi Boga in vedno k njemu molila, da bi me obvaroval vseh skušnjav. Ali je gosp. ravnatelj znabiti drugačen, kakor so drugi učitelji? In ali nam nijso v pripravnici dovelj skušeni profesorji pravili in dokazovali, kakšnega duha je večina narodnih učiteljev, kaj nameravajo s svojim »slovenskim učiteljskim društvom« in zakaj se ne vpišejo v »Krainischer Lehrerverein«?

Hočem biti previdna in paziti, da me zunanjost ne goljufa. Kaj, ako bi pa bil gospod ravnatelj volk v ovčjej obleki? — V svojih kolegih si je pripravil poslušno orodje, kakor sem videla pri predstavi, katera je bila tudi zelo slovesna. No, na mojem trdnem, na mojih — in to še posebno s ponosom povdarjam — aristokratičnih načelih bodo tvoje besede odpadale, kakor odpadajo puščice od železa in jekla! — »Vrtnarico« me je imenoval; dobro, toda v meni ne bodeš imel vrtnarico, katera si pisane trakove plete okolo klobuka, ali katera kakor gledališko dekle pleše in na vsako besedo suflerja pazi! — Nikoli! Vrtnarica — ker uže moram biti — hočem sicer biti, katera pa svoje železne zobe grabljišča zasadi, in potem brez ozira in usmiljenja plevel iz njive trga in trebi! — »Cvetice« jih je imenoval! — Res lepe vrste cvetic so te cvetice! — Ne, nikakor, čim bolje ga premišljujem, toliko bolj spoznavam, v glavnih načelih se z njim ne ujemaš!

V mojej osobi ne bodete imeli pastarice, katera bi na trati ovce pasla, ampak govornico in pridigarico, katera svetim načelom aristokracije, naj uže bode kar hoče, nikoli in nikjer ničesa odstopila ne bode. Da mi zato potrebne trdne volje in poguma ne manjka, hočete uvideti!

1. oktobra.[uredi]

Oh, to je muka in trpljenje podučevati! V zadublej in s pokvarjenim zrakom napolnjenej šolskej sobi tičati in govoriti skoraj celi dan, to j e skoraj nestrpljivo! To mi mora duh in telo ugonobiti! In pri vsem trudu in prisadevnosti, skoraj ničesa iz otrok ne spravim. Oj, kakšni topoglavci in tompci so to! Pa tudi nikakeršne simpatije in ljubezni. No, tega si tudi ne štejem nikakor v sramoto; marveč je to za me še nekako zadostilo, da se mi noben otrok zaupljivo ne približa. Saj je tudi neki učitelj na moškem učiteljišči v Ljubljani rekel, da mu nij nič za ljubezen in naklonjenost njegovih poslušalcev. Pokorščina in strah, to brzda, katera je za ljudstvo bodi si v šoli ali v državi sploh jedino hasljiva. Nij res ne, kar je »Učit. Tovariš« pisal, da palica vlada posebno po šolah tistih učiteljev, kjer je nauk malo vreden.

10. oktobra.[uredi]

Priprosta kmetska žena! Kako grenke sem morala od nje požirati! Kako klepetanje in vendar kaka zgovornost! Še kač v laseh jej je manjkalo in bila bi simbol prave furije! —

V naglici sem se bila spozabila ter sem njenega otroka nekoliko kaznovala. In tako telesno kaznovanje si to priprosto in to prevzetno ljudstvo nikakor več ne dovoljuje glede svojih otrok! — Vso moč sem zbrala ter se ponosno nasproti postavila kmetskej ženi, ter jej velela — na dvoru — molčati in se od mene proč pobrat. Rekla sem jej, da jaz nemam z njo ničesa opraviti; ako jej res nij kaj všeč, naj se dalje pritoži. — Toda kmetska žena — spoznovati in učiti sem se sedaj prav za prav še le začela. Zmerjala me je najgrje ter dejala, da jaz še ne vem, kaj se pravi otroke izrejati; celo roke je proti meni stegala ter mi žugala. Bil a sem pri tem prizoru gotovo v kamen spremenjenej Niobi bolj enaka, kakor pa sama sebi. Nezmožna, le samo besedico o obrambo ali zagovor jej odgovoriti, stala sem strahu in studa navdana bleda kot mrlič.

Ravnatelj pride v naglih stopinjah po stopnjicah. Bila sem sicer rešena iz tragične situvacije, toda na način, katerega sem si najmenj mislila! Vse zoper mojo voljo in pričakovanje. Prihod ravnatelja učinil je na ženo tak vtis, da je za trenotje umolknila in utihnila. Prav mirno jo vpraša: »Kaj se je zgodilo?« — »Učiteljica je mojega otroka kaznovala!« odgovorila je s tresočim glasom. »ln vi ste zavoljo tega semkaj prišli?« — »Sem!« — »To mi je prav ljubo!« odgovoril jej je ravno tako mirno. Pri tej izjavi skoraj nijsem mogla verjeti ni svojim očem niti svojim ušesom. — Pa tudi ženi se nij skoraj bolje godilo; umaknila se je nekoliko nazaj ter vsa začudena ravnatelja gledala.

»Da, da, ljuba mati!« nadaljeval je, »zares prav ljubo mi je, da ste se semkaj potrudili! Imamo matere, katerim je vse enako, naj se z njihovimi otroci tako ali tako godi in ravna. To so matere — vrane. — One pa, katere celo delo in opravilo pusté, ter vsaj enkrat in sicer takrat pridejo, kadar si domišljujejo, da se je njihovem otrokom krivda storila, te uvrstujem pa uže mej malo bolje matere, in v to vrsto uvrstujem tudi vas! Ako pa hočete, da pridete za res v vrsto mej najboljše ma ¬tere, potem pa Vam, ljuba mati! svetujem, da se vselej prej, kakor brezobzirno sodite, mirno sama sebe vprašate: »Kaj in kako?« Ali bi vam bilo ljubo, ako bi vas sodnija brez Vašega zaslišanja obsodila?« 

»Otrok moj ne laže!« odgovori žena še vedno vsa razburjena, vendar bolj z mirnim glasom. »Veseli me, in to sicer zarad Vas kakor tudi zarad Vašega otroka«, odgovori on, »da se morete zanesti nanj. Vendar najboljši otrok, je vendar le vedno — otrok, in nezmožen, vsako stvar prav umeti. Tudi jaz, ko sem bil še otrok, govoril sem po otročje! Kako se je v mladosti vam godilo, kako meni, kako drugim! Vendar, pridite, o stvari se hočemo mirno do konca dogovoriti, ker mene bi res bolelo, ako bi taka mati, kakor ste vi, to hišo z nevoljo in jezo zapustila«.

Odpre vrata konferenčne sobe, ter nama namigne vstopiti. »Prosim, izvolite sesti?« reče mi, kazaje na stola, ki sta si nasproti stala. — Žena se nekoliko brani, vendar sede na njegovo prigovarjanje. Na to tudi on meni nasproti sede.

»Je N. Vaš edini otrok?« jo vpraša.

»Edini«, odgovori mu žena; — »moj mož je umrl pred tremi leti; ta otrok je moj sin in moje vse na tem svetu!« V očeh zaigrale so jej bistre solzice.

»No, ljuba moja mati, zato se pa hočemo složiti in eden drugemu pomagati, da N. tudi res vedno Vaša »punčica« ostane! Ako pa v pričo otroka učiteljico zmerjate ter jej na ta način potrebno spoštovanje in veljavo jemljete, sledi naposled iz tega, kakor pride gotovo noč za dnem, da bode otrok na zadnje tudi svojo mater malo čislal in spoštoval. Tega sem se jaz uže velikokrat prepričal! Učitelji in starši morajo skupno delati in drug druzega pri tem težavnem poslu podpirati, sicer je s pokorščino otročjo pri kraju. Kaj mislite, ljuba mati, kako bi Vam bilo, ako bi morali dan za dnem 60 in še več otrok pudučevati in vladati? —

»O, moj Bog!« reče žena, »ne, zato pa jaz uže nijsem! ker jaz sem prenagle jeze!« 

»Dobro«, nadaljuje nadučitelj, »ali mar mislite, da se po naših žilah ne pretaka tudi kri? — Bleda lica ima res sedaj učiteljica, kajti vsa kri jej je v srce šinila, ker je morala tako trde in razžaljive besede in morda celo po nedolžnem slišati! To ravnanje nij bilo modro od vas! Kako bi bilo Vam pri srcu, ako bi bili v njenem položaji in na njenem mestu! Zato se mi zdi potrebno, da se o stvari malo na drobno dogovorimo, in ako bi se morebiti pokazalo, da je bila stvar res v naglici pretirana, kar se pa v takem položaji tudi staršem lehko primeri, no, potem pa upam, da bodemo stvar lepo v miru poravnali, kakor zahteva blagor vašega otroka!« 

»Moj Bog«, reče žena z mehkim glasom, »saj spoznam, da imate res pri vsem le dober namen. Pa soseda me je tako razdražila, in ako se mora človek zraven tega pa še z domačimi križi in nadlogami boriti... O Bog, Vi ne verjamete gospod nadučitelj, kako hudo se godi ubogej vdovi, katera néma na tem svetu nikogar, ki bi jej v tem ali onem kaj svetoval ali pomagal...« Žena začne pri tem glasno jokati. Nadučitelj me pogleda, kakor bi hotel reči: no, sedaj pa ti govori! Ali jaz nijsem mogla besede pregovoriti.

Ženi, katera je vstala, da bi šla, izgovarjaje se, da se jej domu mudi, reče: »Torej, ljuba mati, bodite v vsem brez skrbi, kar šolo zadeva. V svojem in v imenu gospodične učiteljice Vam obljubim, da si hočemo vedno vse prizadevati, povsodi in vselej to storiti, kar zahtevata sreča in blagor Vašega otroka. Zato pa Vas prosim in opomnim, da v pričo otroka vselej spoštljivo govorite od učiteljev sploh in posebno od gospodične učiteljice, kakor tudi mi, sosebno tudi ona, vedno s spoštovanjem od staršev govorimo!« 

»Se ve da, gospod nadučitelj!« odgovori mu žena, »prosim, nikar mi ne zamerite, ker sem se tako odljudno in odurno obnašala; saj veste, kaj naredi jeza pri ženskih! O, drugič hočem biti modrejša in tudi hvaležnejša!« — Na to poda roko gospodu nadučitelju in potem tudi meni. Tudi jaz sem jej v roko segla, toda bolj zarad nadučitelja, kakor pa iz srca.

Ko je žena odšla, gledal me je z bistrim očesom gospod nadučitelj. Jaz sem si pri sebi mislila: »Mar res meniš, da te bodem zarad tega hvalila, da si znal nevihto tako spretno potolažiti? — Svojo zahvalo ti hočem sicer razodeti, ali ti pa bode tudi ona všeč, to je drugo vprašanje! — »V resnici«, rečem mu, »Vas moram občudovati gospod ravnatelj; Vi umete res hijene z godbo ukrotiti in kačam strupene zobe poruvati!« 

Na to me pa srdito pogleda, da sem se kar prestrašila. Nikdar bi ne bila verjela, da se morejo tudi »plave oči« tako blisketati. In njegovo nagrbančeno čelo!

Toda jeza njegova trajala je le en trenotek; čelo se zravna in mirno me zopet pogleda. »Gospodična«, reče mi, »v srce me boli, ko vidim, da némate nikakeršnega pojma o občutkih materinega srca. Neki čudni predsodki temné Vaš tako bistri pogled! Pa govoriva sedaj malo o našej stvari!« —

Na mojo opombo, da to, kar je ravno izustil, ne smem in ne morem tako – požreti, odvrne mi, da mi je pripravljen na to jutri, ker ne bodemo šole imeli, odgovoriti, ako je moja volja, potruditi se tu sem do njega. Obljubim mu, da pridem in rečem, da me bode jako veselilo, slišati ga opravičevati to izjavo.

— oktobra.[uredi]

Prišedši v konferenčno sobo, dobim ga uže notri, prebirajočega neko knjigo. »Včeraj ste rekli, g. nadučitelj, da me neki čudni predsodki zavzemajo. Prosim, ali mar mislite, da ste vi brez takih?« 

»To ne,« odgovori mi brzo, »to bi bil najhujši predsodek. Tudi vem in pripoznam, da ima vsak človek svoje slabosti.« 

Na to mu odgovorim, glavo malo nazaj nagnivši: »Do sedaj jaz nijsem bila v položaji, poznati srca take vrste, in za trdno upam, da ne pridem zopet v tak položaj. Nekako tuja in osamljena se čutim v tem stanu.« 

Resnobno me pogleda, ter odločno reče »Otrok je zrkalo svoje matere!« 

Odgovorim mu, da je ta izjava meni uganka. — Na to me vpraša, ali sem jaz mar žlahtne rodovine? Ko mu to zanikam, nadaljuje: »Iz zgodovine vam je gotovo znano, da je bilo ljudstvo prej suženj — plemenitašev. Jaz in vi pa smo otroci priprostih staršev, kakor so tudi otroci nam v poduk in izrejo izročeni. Prosim, pogledite le resnici v obraz in nikar se brez uzroka ne povzdigujte!« 

Na to mu nijsem mogla ničesa odgovoriti. Vendar črez malo časa mu odvrnem, da se jaz prištevam vsaj k onim, kateri so se iz množine na višino povzdignili.

» Pa kako se je to zgodilo?« reče mi. »Ljubezen do človeštva raztrgala je vezi, v katerih so naši pradedje ječali. Kdo je bil vašega očeta oče? in kdo tega? — Mogoče, da so ljudje uže tretjega kolena bili jednaki tem, nad katere se vi tako oholo povzdigujete. Morebiti, da je bila vaša stara mati ravno tacega mnenja in mišljenja, kakor žena, katera je bila včeraj tukaj. Kaj bi bilo, ako bi ona mnenja še denes veljala? — Ali bi bilo vam in meni dopuščeno, le nekoliko okusiti iz kupe vednosti in znanosti? — Mislite si v duhu oni prizor, v katerem bi vi bili denes! — Krščanstvo je, kar je vas in mene, vaše in moje pradede rešilo. Bog hoče, da je vsem pomagano.« 

»Prosim g. nadučitelj,« mu zavrnem, »zdi se mi, da vi cikate na nauke komunizma, na duha strahovitega vladarstva; »jednakost« in »prostost« veje iz vaših besedij!«

»Protestujem zoper to, da bi bil jaz kak revolucijonar,« odvrne mi. »Svitloba in gorkota pospešujeta rast drevesa, ako bi pa okolo drevesa zakurili, hoteči prej sadje imeti, bi vzeli cvetje, perje, veje, da drevo bi pokončali. Prava ljubezen, katera je odrešila tudi nas, enaka je solncu, katero vsak dan vedno više in više vstaja na nebu, ter svoje žarke tudi dolinam vedno bolj in bolj pošilja, da tudi tam mrzlo in strupeno meglo prežene, ter tako zemljo za sad in žetev pripravno stori. In to solnce bode enkrat vse premagalo, ter vso našo revno zemljo spremenilo v vrt božji! Prava človekoljubna pedagogika protestuje zoper vse pomočke sile; za njo veljajo besede: »Vtakni meč v nožnico!« S tem vendar ne govorim za humanizem, kateri je dandenes v najlepšem cvetu, dasiravno nij bilo nikdar toliko revščine na svetu, in nij bil svet nikdar tako pokvarjen, kakor je denes. Res je, zarad humanizma odpravili so šibo iz šole, akoravno je v sedanjem času pri izgojevanji neobhodno potrebna. Jaz odločno poudarjam, da ravno zarad humanizma trpi vzgoja sila veliko. Kje je iskati uzroka, da nemajo otroci pred učiteljem nikacega strahu, da so od dné do dné bolj surovi in izprideni? Učitelj, ki ima pri odgoji najprej pomagati staršem, in ki je mnogokrat jedini pravi odgojevatelj mladine ter ima postaviti v otroku temelj vsemu daljnemu izobraženju in daljnej omiki — obropan je skoraj vseh sredstev in pomočkov, katerih bi se mogel poslužiti v dosego svojega namena. Učitelj, ki občuje neposredno z narodom, in ki bi lehko največ vplival nanj, ako bi mu bila puščena neomejena volja v šoli, on je zadrževan od humanizma. Zato se jaz pa tudi bojim, da kolikor se varuje zdaj šiba pri mladini, toliko bolj se bode rabila enkrat pri odraslih. Znamenja uže vsa na to kažejo. In ali ne bode imel vse to humanizem na vesti? S tem vendar ne tajim, da ne stori marsikdo iz samega človekoljubja mnogo dobrega, ali na drugej strani je humanizem vendar kriv mnogo zlega! — Največji apostol novejše pedagogike in izreje je gotovo Pestaloci, in kdor se hoče natančno seznaniti z njegovimi načeli, kateri naj pri izreji vladajo, ta naj bere njegovo knjigo »Linhard in Gertruda«, ono knjigo rečem, od katere je pruska kraljica Lujiza rekla, da jej je bila tolažilna zvezda v najtežavnejših dneh njenega življenja.« 

Odmenila sem se torej brati to knjigo, katero mi g. nadučitelj iz učiteljske bukvarne z veseljem posodi.

20. oktobra.[uredi]

V resnici, nekatera dekleta iz mojega razreda so res prav ljuba in srčna bitja! Ako bi jih mogla le od večine drugih odločiti, potem bi se upala iz njih še kaj narediti!

Trudila in prizadevala sem se z njimi prav ljubeznjivo ravnati, vendar vse mi do denes še nijso vračale, kar sem jim dala: ljubezen! — Povedala sem to g. nadučitelju, ter ga vprašala za njegovo mnenje, ker on tako rad z besedo in spisi svojo misel podpira, ali naj jaz še dalje žlahtne bisere svinjam mečem. Na to mi odgovori, da naj se raje spominjam besedij: »Pustite malim k meni priti!« Rečem mu: »Oni pa vendar ne pridejo, dasiravno jih vabim z ljubeznijo.« 

On: »Pridejo gotovo, ako ne denes, pa jutri. Le pomislite, da prava ljubezen je v tem, da ona nikoli ne ugasne.« 

Odkritosrčno mu odgovorim: »Mogoče, da imate v tem prav; toda jaz pa vedno mislim, da so bili otroci, katere je Jezus klical k sebi, vsi drugačni, kakor so pa ti dan denes!« 

On: »Vi si vso stvar predstavljate le v podobah, kakor nam jih slikajo malarji; Ijubeznjivo otročje obrazke! Ali to mnenje je gotovo napačno. Bili so otroci, kakeršne nam Bog še dan denes daje!« 

Nekoliko manj odločno pa odkritosrčno in pošteno mu rečem: »Bog naj mi odpusti, ako se res v tem pregrešim; jaz ne morem kaj zato, nekatere otroke kar videti in trpeti ne morem!« 

On: »Vrednost svojega stanu prezirate — svoje misije ne umete! Ne razumete tega, kar Bog od Vas in sploh od vsakega izreditelja, zahteva. Vi ravnate zoper dolžnost svojega stanu!« 

Ko mu nato odgovarjam, da je to vendar malo preostra sodba, mi reče: »Prosim, kaj porečete o zdravniku, kateri bi Vam morebiti rekel: »Z ljudmi, kateri so čvrstega zdravja in rudečih lic, imam jaz rad opraviti, ne pa z bolnimi, bledimi in onimi, kateri so polni gnjoječih in ostudnih ran!« Gospodična, prosim, pomislite vendar, da ravno bolniki potrebujejo zdravnika! Bodite torej tudi vi v prihodnje revnim majhenim otrokom vredna usmiljena sestra!« 

»Ali«, rečem mu, »mogoče, da je čut nenaklonjenosti neopravičen, vendar kako naj se zoper to bojujem?« — On : »Prosim, izvolite poslušati priliko: »Bog veli solncu, katero je obdaril s toplimi žarki: Vidiš tam doli ono črno piko, katero okrožujejo mrzle in ledene megle. Daruj jej nekoliko od svoje »svitlobe in toplote!« Črna, v mrzlo meglo zavita pika bila pa je naša zemlja. Solnce jej torej začne pošiljati trakove svitlobe. Na to pa se je začela zemlja gibati, kakor da bi se hotela od svitlobe proč obrniti. Solnce reče torej stvarniku: Naročje zemlje ostaje mi vedno zaprto; moja svitloba ne more iz nje ničesa privabiti, kar bi jej ugajalo, naj se zemlja torej po - grezne v globočino. Ti Večni, odkaži mi pa drugo zvezdo, da jej darujem od tega, kar mi je Tvoja dobrota v tem obilju dala! Bog pa reče: »Večna je ljubezen!« In po vseh nebesih odmevale so te besede, in kori angelov nosili so jih, prepevaje od ozračja v ozračje. Solnce se na to prikloni pred prestolom Vsemogočnega ter v veselej pokorščini svoje delo nadaljuje. Črez nekoliko časa začelo se je gibati življenje v zemlji. Zemlja se odpre — prikažejo se cvetice in drevesa in kjer so pred kratkim časom mrzle megle morje in deželo zakrivale, zibalo se je milijard cvetja, pošiljaje svojo vonjavo na kviško. — In solnce začelo je znova moliti Boga, zahvalivši se mu in ga častivši, da nij zemlji odtegnil nje uplivnega delovanja, ter jej podelil življenje. Večni odgovori: »Sedaj spoznaj solnce, da je bila zem ¬lja delo čudežev, tudi takrat, ko so jo še mrzle in temne megle okroževale. Vedi, da bi bila z vso krasoto, katero sedaj občuduješ, v globočino pogreznena, ako bi se bila tvoja volja izpolnila. Ker si pa solnce le nadaljevalo, jej — iz v obilnosti tebi darovane svitlobe in toplote, — pošiljati vire ljubezni, gleda uže sedaj veselega obraza k tebi, ter ti daruje iz svojega znotranjstva najboljše, kar je ona mogla s tvojim uplivom obroditi. Pa še nekaj imenitnejšega dovršilo se bode na tej zemlji! Duhovom — služila bode za prvo stanovanje njihovega razvoja. Ti pa jim bodeš vzgled in luč, ti jim bodeš simbol ljubezni!«

Ves navdušen govoril je gospod nadučitelj to priliko. Bila sem pa tudi jaz tako ginjena, da solzá skrivati nijsem mogla. Roko sem mu podala, rekši: »Razumem, razumem, gospod ravnatelj! Vsak učitelj in učiteljica naj si prizadeva, da bode svojim otrokom, — ako jim manjka vsa prikupljivost in katere zakrivajo razne vrste megle ter so se v nepriličnih okoliščinah razvijali — svitlo solnce, katero naj jim vsak dan sveti. Iz srca sem Vam hvaležna, kajti v globočino srca sem ginjena in obetam tudi Vam, da mi hoče biti v prihodnje solnce simbol moje delavnosti!« — On: »Prosim, gospodična, nikar ne mislite, kakor da bi jaz uže vse razumel, pa zato si vedno prizadevam in si mora vsak odgojitelj vedno prizadevati! Nam ubogim zemljanom je treba resnice le vedno iskati in tako se jej vsak dan za stopinjo približamo. Nas revne človeške otroke le prerada zunanjost preslepi in ogoljufa. Previdnost božja pa nam pošlje revnega in zapuščenega otroka, kateri je znabiti poleg slabe zunanje oprave tudi telesno in duševno ves pohabljen. Vse to nas navdaja z neko mržnjo, kar je naravno. Ali vprašam: Mar neha zlato biti zlato, ako je ono v blatu? — Mi cenimo žlahtne bisere, vdelane v dragoceno zlato; tak biser — pa še dokaj dražji — ki je sicer zavit v slabe cape, bi mi proč vrgli. Vprašam, kateri je najlepši izdelek na zemlji? Je mar zlato? So mar biseri? Ali je mar kak dopolnjen in popolen izdelek narave in umetnije? — Najlepši in najdražji produkt, kateri je prišel iz stvarnikove roke, je človeška neumrjoča duša! Torej, spoštovanje pred njo! Bog jo je ustvaril! Ona je njegovo najlepše delo na zemlji! — Proč torej blišč in vsa zunanjost, katera nas tako rada goljufa. Ta produkt nam je varovati v osobi revnega otroka in se ga z vso ljubeznijo poprijeti. Le ljubezen jo more rešiti trde skorje, ljubezen more v njej prouzročiti ono gibanje, katero je za njo jedino koristno. Prava ljubezen pa je potrpežljiva, ona nikoli ne neha! Vse drugo je le zunanjost — sama sleparija!« 

Ravno 12 ura bije. Ali Budim ali sanjam? Premišljevala sem nekoliko časa. Zdi se mi, da so vsi moji prejšnji sklepi od tega časa popolno uničeni. In vendar, kako strašno je to! Ali ima pa on tudi v vsem prav? Ako je pa moje aristokratično mnenje opiralo se na napačno podlago? — No, potem se ga znebim ter proč vržem, kakor ponarejene bisere. Resnici se hočem vedno in povsodi ukloniti, kajti ona pride od Boga! — Kaj pa, ako bi bila ta ljudstvo zapeljajoča pedagogika pekla, katero mi je ravnatelj govoril! — Vsaj pesnik pravi: »Kadar hoče hudič pospešiti najhujšo reč, takrat on rabi nebeško gorečnost«. Moji ideali so bili, saj kar se je meni dozdevalo, tako vzvišeni! Bog naj me podpira, da se po petju sirenskih krivih naukov ne pogreznem v časno in večno pogubljenje!

1. novembra 187 .[uredi]

Ljudsko knjigo Pestalocijevo »Linhard in Gertruda« sem torej prebrala. Krasna knjiga to! Slaven tudi nje spisatelj! Povsem potrjujem tudi jaz, kar je kraljica Lujiza rekla o tej knjigi, prebravši jo: »Kuko dobro je on vendar mislil s človeštvom! V imenu vsega človeštva zahvaljujem se mu za to«. Kaj se mi je uže vse pripovedovalo o tem možu? — Kako krivo so ga vendar nekateri sodili! Vi maloverni! Vi zanemarjate moč, katero je on Oživel! Ako tem močem ne zaupate, no, potem je tudi težko, da bi Bogu zaupali, kateri je položil take moči v otroška srca! — Kako vse drugače mislim pa jaz sedaj! V prihodnje si hočem vsa Pestolacijeva dela izposoditi!

Da bi se skoraj kdo usmilil tako zaničevanega in zatiranega slovenskega naroda ter mu spisal kako knjigo o izreji, katero tako krvavo potrebuje in željno pričakuje! Gotovo bi si ta večjo zahvalo od slovenskega občinstva zaslužil, kakor pa oni, kateri znajo črez vse novo le pikro zabavljati in v nič devati, druzega pa za omiko in napredek svojega ljudstva ne store.

12. novembra 187 .[uredi]

Denes sem prejela od brata iz Amerike pismo. Še živi ter mi piše, da me hoče obiskati in soboj odpeljati. Kakšen posel ima, s čem se živi, o tem mi ničesa ne piše, slaba tolažba je to za-me. Ubogi brat, kateri si po svojej lahkomiselnosti sebe in mene ob dedščino pripravil! — Bog zna, koliko si uže zarad tega prestal! — Uže dolgo sem ti vse odpustila, dasiravno sem zaradi tebe tudi jaz morala uže mnogo, mnogo trpeti! Vsaj je bilo to trpljenje le stopinja do boljšega spoznanja! Ali si nijsem pridobila v novem stanu obilno resnic, katere presegajo vrednost zgubljene dedščine? Kar je rekla kraljica Lujiza o Pestalociju, potrditi moram tudi jaz: »Trpljenja in stiske so božji blagoslov, ako jih voljno prestanemo«. — Kaj je prestal vse v 8. letih, kar je taval po tujej deželi! — Veselim in bojim se njegovega prihoda.

21. novembra 187 .[uredi]

Česar sem preje tako teško pričakovala in tako željno si želela, tega se sedaj najbolj bojim: biti premeščena na kako drugo mesto ali večjo šolo. Sedanja moja služba se mi je po vsem prav priljubila, ne bi je rada tako kmalu z drugo zamenjala. Kako ljubo me pogledujejo nežne dušice! In to so oni otroci, od katerih sem mislila, da so nezmožni za vsak boljši in žlahtnejši občutek!

Pa tudi jaz čutim in spoznam, da preje nijsem prav ravnala z njimi. Ljubi, nedolžni angeljčki so v človeškej osobi! — Kje je le mogoče, da se tudi v preprostem, nizkem stanu nahajajo tako plemenite dušice? — Res je sicer, da se dostikrat ne izrazujejo posebno v olikanem tonu; vendar na zadnje je vse le na stvari, ne pa toliko na obliki izraza ležeče. Dostikrat imenitni marsikaj še drugače povedo. In se li izrazi ne menjavajo kakor »mode« dan denes! V nižjih stanovih vidi se marsikatera maroga očitno pred vsem svetom, ko je nasproti ona pri imenitnih pobarvana z najlepšimi barvami. Res sem bila dozdaj krivična do revnih in ubogih otrok. Dobro, da sem se o tem prepričala in da mi je gospod ravnatelj tako brez ovinkov oči odprl. Vedno si hočem odslej prizadevati, da vse storim, kar je v mojej moči za ljubo mladost! Kakor izrejnica morem glede ljubezni nekoliko storiti, a preveč nikoli! — Svojim učenkam hočem torej svoje srce darovati, ljubezen pa onim, kateri mi svojega srca odpreti nečejo. Kdo more blagoslov in nasledke take ljubezni našteti?

25. novembra 187 .[uredi]

Zapisala sem v svoj dnevnik nekoliko izrekov, katere sem si zapomnila, pogovarjaje se z gospod nadučiteljem; te večkrat prebiram in premišljujem, kar mi donaša obilno veselja in dobička.

1. Stan učiteljski je sicer težaven in potiven stan; kdor ga prav spozna, njegovo ceno visoko spoštuje. Moder in priden učitelj človeškemu rodu veliko več koristi, kakor najslavnejši vojskovodja, kateri sovražnike strahuje ter premaguje kraljestva. Učitelj v tistem neznanem kraji dobro sadi in polivaje skrbi za boljše ljudi in bolje čase. Naj si ga svet ne pozna in večjidel slabo plačuje; v knjigah več¬nega življenja se sveti njegovo ime. Pa tudi vsem slabim in zanikernim učiteljem gorje, po katerih se svet pohujšuje! V najglobokejše peklensko brezno pridejo slabi starši, vrh slabih staršev pa zanikerni učitelji. (Slomšek.) 2. Vsak nauk toliko globokeje sega v srce, kolikor bolj učenci učenika ljubijo. (Petrarka.) 3. Otroke moramo spoštovati. (Juvenal.) 4. Veliki znesek vseh učiteljskih čednostij je: ljubezen in veselo srce. Stopi v šolo kot angelj in vsi tvoji učenci bodo angelji. (Škof Sailer.) 5. Zadovoljnost je redka. Kjer pa je, vse oživlja in s pravim duhom napolnuje. (Kellner.) 6. Rodovitnemu, lepemu vrtu je šola podobna in učitelj vrtarju. Ali oba, učitelj in vrtar, morata modro ravnati, če želita koristna zelišča, dobre ljudi, pridobiti. (Agrež.) 7. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. (Slomšek.) 8. Mladost je mehka in podobljiva, kakor vosek; lehko se naredi iz nje vsaka oblika. Zato se ne obotavljaj in jo zgodaj vadi čednostij. (Sv. Basilij.) 9. Vrli učitelj ne sme biti les, še menj pa led; sicer bi v šoli zima bila in dobrega sadu ne rodila. — Ako hočeš svojo šolo oživljati, skrbi za pošten kratek čas. Vse stori, kdor težavno polajša in koristno posladi. (Slomšek.) 10. Nobena stvar ne nadvlada resnice za dolgo časa; more se preganjati, ne pa pregnati. (Sv. Ignacij.) 11. Prav nevarno je, vse po jednem potu siliti k napredku; še slabše, druge po sebi meriti. (Sv. Ignacij.) 12. Učitelj ne sme misliti, da je šola zavoljo njega, da v njej gospoduje, kakor samovladar; pa tudi ne sme misliti, da je šola za to, da bi ga živila, — temuč jedino za to, da bi v njej koristil človeštvu. 13. Priden mož je najlepše božje delo. (Popo.) 11. Kdor nobenega no ljubi, naj tudi ne terja, da bi ga drugi ljubili. (Epictet.) 15. Kdor néma značaja, nij človek; on je le reč. (Chamfort.) 16. Kar ne smeš govoriti, pusti na jeziku; bolje je hranjena beseda, kakor zlati zaklad. (Herder.) 17. Prokletstvo vsem, kateri kaj učé, pa sami ne izpolnujejo. (Rousseau.) 18. Moder človek se pusti od sveta iskati, a samoto išče on. (Schulz). 19. Življenja pomankljivosti bode smrt dodala. (Tasso). 20. Kadar bereš, beri kaj takega, da ti bo kaj koristilo. V marsikaterih knjigah in časopisih je dosti prazne slame, pa tudi škodljivih in nevarnih iskric, ki ti lehko veliko nesrečo napravijo. Dobro berilo je tečna jed, slabo pa hud strup, ki mori dušo in telo. (D) 21. Nikoli ne pojdi v šolo nepripravljen in nikoli iz šole nepopravljen. — Tudi beseda se kuje in krivi, dokler je še gorka.

1. decembra 187 .[uredi]

Denes smo imeli mesečno zborovanje. Učitelj N. se je posebno čudno obnašal nasproti g. nadučitelju. N. je menda posebno oster z učenci, zarad česar se je uže več staršev pri g. nadučitelju pritoževalo. G. nadučitelj ga je lepo svaril in napeljeval k previdnosti. A ta mu pa nespodobno ugovarja. Pred nekoliko meseci bi se bila jaz ujemala z njegovimi načeli, a denes mu za zlo štejem, da se nij še ničesa naučil v tem času od g. nadučitelja. »Dobro«, pravi g. nadučitelj, »Vi ste občevali z ljubeznijo z učenci, kakor pravite za to, ker so se vam ljubezni vredne skazovali. Pa, ljubi kolega, ali je mar to kaka zasluga? V tem slučaju Vi le vrnete, kar se je vam dalo. Vprašam, ali pa ne sme odrejnik se na vzvišenejše stališče postaviti?«

Učitelj N. mu robato odgovori: »Z ljubeznijo se ne dado taki paglavci vladati nikjer in nikoli!«

Gosp. nadučitelj mu reče: »S temi besedami menda vendar nehčete g. kolega trditi, kakor da bi bil jaz zoper vsako kaznovanje. Žal mi je, ako ste me ves čas tako malo razumeli. Ljubezen skazovati še nikakor ostrosti ne izobčuje. Tudi zdravnik, ako hoče bolnika ozdraviti, mora nož trdno držati in rezati, ako hoče, da narava potem ozdravi. To menda sleherni razume. Ali — to pa je ravno, kar mnogo odgojiteljev nehče vedeti — zdravnik rane ne sme z otvorjenim nožem izrezovati. On nož poprej čedno in lepo osnaži, še rja se ne sme videti na njem! Veliko odgojevateljev pa meša mej kazni svojo jezo, sovraštvo in mržnjo, in to je, ljubi tovariš moj, odveč! To naredi vneto in hudi kri. Tako ravnanje več škoduje nego koristi! — Vas prosim in opominjam torej k večjej previdnosti v prihodnje, ako vam je sploh na tem ležeče, da še skupaj delujeva!«

Tovariš N. odgovori gosp. nadučitelju, da bode on hodil tudi v prihodnje svoj pot, sicer pa da se tudi nikakor ne more vjemati z mislijo in načeli njegovimi, ker on o tej stvari ima svoje mnenje, katerega si ne da od nikogar vzeti.

»Prav hvaležen sem Vam g. kolega za Vašo odkritosrčnost,« pravi g. nadučitelj, »svobodno Vam, imejte Vi o izreji svoje mnenje katero hočete, jaz svojega ne spremenim. Odločno pa Vam povem, da dober učitelj ne zanemarja slabih ali menj obdarovanih učencev, katerih je v šoli vedno veliko število, večkrat sam sebi reče: Vsem sem kaj dolžan. Ali ne prizadene bolni otrok materi največ skrbi in truda? Ako pa ljubeči učitelj tolikanj skrbi za izobraženje uma pri mladini, koliko več pa bo skrbel za žlahnenje srca. — A žalibog, kako čudno je denes? Kaj bi še le rekel dan denes učeni Sailer, ki je svoje dni rekel: Treh rečij ne morem razumeti, in mej to trojico je naštel zmoto sveta, kateri hoče nraven ali moraličen biti brez pravega krščanstva. Vprašam, ali mar nij podoben samotnemu tiču na strehi, kdor se dandenes poteguje za krščansko izrejo otrok, njegov glas je glas vpijočega v puščavi. Mar ne slišijo ljudje vse raji, kakor od krščanske izreje otrok? Da ta stvar dan denes nij moderna, Vam rad verjamem; ako se pa vi upate celo trditi, da olika uma uže zboljšuje nravno življenje, potem pa moram reči: Bog vam odpusti to zmoto, ako res to verujete in je za drugim ponavljate! Moja dosedanja skušnja pa me uči, da ljudem ne primanjkuje toliko učenosti, marveč vse kaj druzega k njihovej sreči. Res, da postanejo ljudje po šolah bolj brihtni, a redko kje se po šolah dan denes boljša naravno življenje, In to bo ostalo toliko časa, dokler se po šolah ne bo poglavitno poudarjala vera, krščansko-katoliška vera. Potem bodo pa naše šole tudi vse drugačne, kadar bo ta terjatev časa, kar pa sedaj nij. Res j e sicer, da poudarja že § 1. nravnoversko odgojo v novej šolskej postavi, in to je tudi poudarjal očka nove postave, naučni minister Hasner, ko je jasno rekel: »Mladost se mora odgojevati na krščanskej podlogi, ker takšna podloga je steber držav.« (Glej stenogr. zapisnik l. 1869!) — Ali kako čudno se o tem sodi in ravna, nekateri ne sodijo po črki postave, ampak vsiljujejo jej neki čuden duh, kateri po njih misli postavo oživlja; postava: »to sem jaz«, tako sodi in govori uže vsak liberalen možiček. Vendar vsakateri, kdor zagovarja in poudarja nravno izrejo na verskej podlagi, zabredel je uže v osmi poglavitni greh v željah, ki se glasi: »Dvomba nad koristijo nezmotljive šolske postave.« 

»V resnici čudne čase smo doživeli, človek bi mislil, da so pravico blamirati in smešiti se le nemško liberalni časniki v najem vzeli, a tega nas tudi naši tovariši uče, kateri, namesto da bi uže vedeli, kaj hočejo, kaj nehčejo in kako hočejo, še vedno le prevdarjajo, »kje več kaže«, kakor žena, katera je prevdarjala, kaj bo bolje, ali prejo prodati ali platno dati delati — ali mož, kateri bi bil rad konja in denar imel. Pri njih gre hvala in graja vse v en meh, kar na prvej strani povdarjajo, na drugej uže pobijajo, kar je na prvej strani belo, na drugej je črno, ravnajo prav tako, kakor tisti pariški gizdalin, kateri je iz zimske suknje in iz fraka hotel neko zmes napraviti. Ali nijso to pravi petelini na strehi in »šviga švaga?« —

»Se ve da, taki petelini si mislijo, dveh sedlov mi tako ne bodo naložili, jednega pa uže tako nosim, čemu bom nek begal pred sovražnikom? — Da mi ne ostane psovka: »Ultramontaner Finsterling« i. dr., bom pridno zabavljal zoper vero in zoper narod ; pridno hočem mlatiti po protivnikih nove šolske postave v talarjih in kmetskih jopicah in povzdigovati do neba novodobne učitelje, njih učenost in Bog ve, kaj še vse; pristopiti hočem k »Krainischer Lehrerverein«, dopisovati v »Laibacher Schulzeitung« itd. itd. in na konji bodem. Dobra, najboljši služba je moja!«

»O, da bi taki in jednaki hoteli spoznati, da je mladost neskušena in da ne more toliko vedeti, kakor starost. Ko bi ti ljudje le spoznali, da še veliko ne vedo! »Veliko dima, pa malo ognja; veliko vpitja, pa malo volne«.

»Da bi le skoraj vsi odgojevalci spoznati hoteli, da zboljšanje naravnega življenja je dan denes toliko bolj potrebno, — a za to je treba tudi izvrstnih učiteljev na vsako stran — ker boljši časi bodo nastopili, kadar se zboljša naravno življenje in po boljših časih vendar vsi toliko zdihujemo, kajti hudobni duh časa krepko in mogočno razprostira svoja krila; dober duh pa pojemlje, kakor da bi od starosti hiral in se ne upa kvišku povzdigniti«.

»A zboljšanje naravnega življenja mora se pri korenini začeti; korenina pa je družina. Pri korenini moramo spridenje odvrniti in zato skrbeti, da se hudobno seme v kali zaduši.« 

»0d tega zavisi blagor in gorje človeškej družbi v sedanjosti in prihodnjosti, to je poglavitni pogoj za resnični napredek človeštva v tem smislu, kakor ga krščanstvo terja. Da bi hoteli to le povsodi spoznati!« 

»Kdor tedaj resnično misli na blagor človeštva, ta naj se torej ozira na to podlogo človeštva, kajti kača, katera je Herakleja v zibeli hotela zadušiti, še tudi sedaj zibeli čločanstva nij zapustila«.

»Verjemite, dragi tovarši, da, kakor dan denes reči na svetu stojé, bati se imamo hudih, hudih časov; nadloga pa uči moliti, to vidimo vzlasti v Francozih, katerim je občna nesreča oči odprla. Bog daj, da bi se tudi nam kaj jednacega ne zgodilo!« 

Tovariš N. je molčal na to gospod nadučiteljevo izpovedanje in zavrnitev; pa tudi vsi drugi smo molčali, in kakor sem brala z obraza, odobravali so vsi gospod nadučiteljeve besede.

Res izvrsten človek je naš gospod ravnatelj! — In poleg tega je tudi tako lepa in čvrsta osoba, kar se zunanjosti tiče. Zakaj neki se še nij oženil? — Saj more imeti uže okolo trideset, službo in dohodke ima pa tudi dobre. Mogoče je, da je dosedaj zastonj iskal si ženske, katera bi odobravala njegova načela?

23. decembra 187 .[uredi]

»Bodite otročičem usmiljena sestra«, rekel mi je mož, katerega čislam in ljubim — kakor svojega očeta — kakor svojega brata? — No, toliko vem za gotovo, on je vedno v mojih mislih, v mojem srcu ima svoj prostor, kakor prej nihče. — Vroči in hudi dnevi so bili pretekli dnevi! — Videla in prepričala pa sem se tudi, koliko trpé nekateri reveži. O, Bog, kako je z obutevjo in z obleko! Moje dragocenosti in ves nepotrebni lišp naj ostane v omari. Prizadeti si hočem, da ravno letos na najlepši način praznujem rojstvo Zveličarja. — Zvedela sem, da tudi gospod ravnatelj vsako leto nekoliko svojih dohodkov v to obrne, da ljubim revnim otročičem nekoliko revščino polajša in napravi tako ubogim otročičem, kakor tudi njihovim staršem nekoliko nedolžnega veselja. Posnemati ga hočem v tem! — Mogoče, da je pa ravno to vzrok, zakaj si nij družice še sedaj poiskal. Še višje ga odslej čislam.

29. decembra 187 .[uredi]

S potoki ljubezni blagoslovil si me, ti sveti praznik! Zdi se mi, da le temu živim, od koder vse dobro prihaja. Ko na »Sveti Večer« pri luči razno premišljujem — kar nekdo na vrata močno potrka. Krepka, moška osoba vstopi. Nekoliko trenotkov gledala sva se molčé, kar spoznam v njem – svojega brata. Pero ne more popisati vseh občutkov tega trenotka! — Odpuščenja me je prosil za vse preteklo. — Jako dobro je djalo njegovemu srcu, ko sem ga prepričala, da sem mu uže kdaj vse odpustila. Dolgo v noč sva se razgovarjala o doživelih dogodkih. Miloval me je, da sem morala v učiteljskem stanu zavetja iskati; kadar sem mu pa o mojem delovanju povedala ter pristavila, da sem sedaj popolnem srečna in zadovoljna, dobro je to djalo njegovemu srcu. Dejal je, da za gotovo se nadeja, da ga v Ameriko spremim, kjer hoče vse poravnati, kar je do sedaj zakrivil. — Amerikance je zarad veselja do šole zelo hvalil. — Zelo me je zanimal tudi popis lepo urejenih šolskih poslopij v Ameriki, posebno onih v New-Yorku. Tam ima vsak učenec lepo pobarvan pult in poseben stol. Za napravo novih in za razširjenje uže obstoječih šol se na leto več milijonov dolarjev porabi. Zemljevidi, globusi, natur-historične zbirke, knjižnice za učitelje in učence nahajajo se v potrebnem številu pri vsakej šoli. — Tako govorjenje me je neizrečeno zanimalo. — Mej tem je bila ura eno po polu noči. Odpraviva se vsak v svojo sobo k počitku.

Zjutraj po zajutrku daruje mi majheno skrinjico, polno zlatov s pristavkom, da naj dobra volja nadomesti, kar morebiti še manjka. — Ko skrinjico odprem, začudim se nad množico denarja! On pravi: »Glej, ljuba sestra, kar si bila zgubila, vse si zopet nazaj dobila!« — Bila sem vsa raz sebe, zahvaljevala se mu — a srečno se vendar nijsem čutila, kakor je znabiti brat me mislil srečno. To pa zaradi tega, ker je rekel, da se moram še denes učiteljskej službi odpovedati in ž njim v Ameriko odpotovati. Kar barve in razni občutki so me sprehajali! Napravim se v cerkev ter si hočem od Boga sveta izprositi, po Jakobovem izreku: »Ako se Bogu bližate, približa se vam on!« — Mej tem, ko sem v cerkvi od Boga razsvitljenja prosila, po katerem poti bi v prihodnje hodila, bral je brat doma iz mojega dnevnika, katerega sem bila v velikej zmešnjavi pozabila v omaro zapreti. Vrnivši se iz cerkve domu, najdem brata uže napravljenega, ter mi reče, da mora dopoludne iti po svojih opravilih. A on je šel naravnost h gospodu ravnatelju ter se mu predstavil in povedal, katero opravilo ga je k njemu pripeljalo. Tudi mu sporoči moje poslovilo, rekši, da mi nij mogoče se osobno posloviti zarad priprav in odpravljanja na pot. — Toda od vsega jaz nijsem besedice vedela!

Ravnatelj si izprosi od brata čas za kratko slovo; dogovorjeno je bilo, da se ima to zgoditi mej 3. in 4. uro popoludne. Tudi tega mi nij brat razodel. Vendar to se mi je čudno zdelo, da je brat večkrat na uro pogledal in da je bil nekako ves zamišljen.

Po tretjej uri kar nekdo na vrata potrka in v sobo stopi — gospod nadučitelj. Kako bled in prepaden pa je bil! Še vedno me solze pulijo, kadar se domislim tega trenotka! Razveselivši se njegovega prihoda ali v bojazni zarad njegovega čudnega zdravja, približam se mu, ga skrbno vprašaje, kaj mu je in kaj se mu je pripetilo, da tako slabo izgleda.

Poskuša se zbrati, a roka njegova se trese, s katero me je za roko držal. Poslovit se je prišel, pravi; menil je, da bodeva še dalje delovala … Več nij mogel govoriti.

»Moj Bog«, zakličem, »kako vendar to mislite? Kaj se je vendar zgodilo?« Sumljivo pogledam brata, a ta odločno reče: »Sestra, jaz sem gospodu ravnatelju povedal, da se ti službi odpoveš, ter da nemudoma z manoj v Ameriko odpotuješ!« 

»Ljubi brat« rečem vsa prestrašena, »kako si mogel to narediti? Prosim odpusti: službi se ne morem odpovedati, to je nemogoče!« 

»Potem ste gospod«, reče ravnatelj, »to sami od sebe storili?« 

Brat reče: »Iz bratovske ljubezni, ne da bi bil pri tem kaj hudega mislil. — Jutri moram uže odpotovati, in upam, da bode tudi sestra šla z bratom!« 

»Potem pa oba prosim, prej kakor se končno o tem določi,« pravi gospod nadučitelj, »sledeče razsoditi«: Obrne se proti meni: »Dovolite gospica, vam svoje srce razodeti! Jaz vas ljubim iz vsega srca! Svoje srce in svojo roko vam ponudim! Ako sem vreden vašega srca, potem bode tudi vaš brat potolažen, in ne bode tiščal na odhod!« 

Oj, kako sem bila srečna ta trenotek. Glavo naslonivši na njegova prsa, nijsem mogla besedice izustiti.

Po dolgem vsestranskem molčanju, na zadnje vendar brat spregovori s solznimi očmi, poda slehernemu svojo roko, ter nadaljuje: »Ne bojta se, ničesa nehčem storiti, da bi vaji razdvojil in razločil; kajti prepričal sem se, da je Božja volja to; očetov in materin blagoslov naj pride na vaji!« —

Sedaj neham dnevnik spisovati. Kajti besedij mi primanjkuje, popisati srečo, katero sem občutila ta dan.

Novo leto se bliža — srečno, presrečno novo leto za me in za mojega izvoljenega! — Kako čudna in skrivna so vendar pota Božja! Hvala Bogu, da me je življenja osoda pripeljala skoraj do tako zaželjenega in srečnega konca. Zdi se mi, da slišim od daljave razlegati se harmonično pesem Okiškega:

»Polnočna ura, čuj, mogočno bijo,
Zdaj staro leto vzelo je slovó!
Prikazen rajska zemlji se odkrije,
V nebeški strop uprto je okó;
Prečuden svit ves temni svet obsije,
Nad nami se odprlo jo nebó:
lz roke vekovečnega vladarja
Prikaže novega se leta zarja!«

G.