Iz cikla: »Prilike«
| Iz cikla: »Prilike« Janko Drnovšek |
| |||||||||||||
Tam za laškim gričem,
tam je dost' fantičev,
k' se za nas vojskujejo.
(Narodna.)
V lepo razsvetljen salon velikomestnega kinematografa je stopila elegantno oblečena gospa v družbi postarnega gospoda. Od njene svilene obleke se je širil vsenaokrog zoperni vonj po parfumu; njen obraz je bil precej mlad, nobenih gub, ki bi bile izražale prestano trpljenje in skrbi; vesel nasmehljaj je ležal na njenih licih, poznalo se ji je, da je sicer uživala življenje, ampak da vseeno ni vedela, kaj je življenje. Gospod je imel debel, zalit obraz, ki se je vedno smehljal. Tudi njemu je bilo trpljenje neznana stvar, poznalo se mu je na prvi pogled.
Gospod je stopil k blagajni in kupil vstopnici. »Kaj je lepega na sporedu?« je vprašal blagajničarko in vtaknil z bankovci prenapolnjeno denarnico v žep.
»Lep spored je danes gospod, najnovejše. Napad naših vojakov na italijanske postojanke in Baskervilski pes — kriminalna drama — zelo lep.«
Gospod je bil zadovoljen, ponudil je dami roko in odšumela sta skozi lepo ozaljšan zastor v dvorano, ki je bila domalega polna. Vsi boljši prostori so bili že zasedeni, le spredaj je bilo še par sedežev praznih. Gospa je jezno zavihnila svoj nos in se vsedla, gospod zraven nje. Spredaj pred njima pa je sedel vojak z obvezano glavo. Njegov obraz je bil bled in prepaden, okrog njega se je razširjal vonj po zdravilih.
Gospa se je nejevoljno obrnila h gospodu, pred nos si je dala svilen robec.
»Reci temu neotesancu, da tukaj ni bolnica, ampak kinematograf. Tega smradu ne prenesem; ali pa naj se vsede bolj na levo.« Gospod se je res nagnil naprej; skoro razsrdil se je bil, da je ta nepoklicanec njegovo soprogo spravil v slabo voljo.
»Slišite,« je zagodrnjal vojaku na uho »pomaknite se bolj na levo, ali pa pojdite ven; mi ne prenesemo tega smradu.«
Vojak se je obrnil nazaj in ga začudeno pogledal. Toda, ko je zagledal gospodov nevoljen obraz, se je ustrašil.
»Oprostite, — gospod — « je zajecljal, »res nisem vedel; mislil sem, da nisem, — plačal sem in tega tu na glavi nisem sam kriv. Tam pri Gorici sem dobil, v strelnih jarkih, kos mine me je zadel na glavo.«
»Ne kvasite!« je zarenčal gospod. »Kaj me to briga?«
Vojak z obvezo na glavi je umolknil in se pomaknil na levo; po licih mu je zdrknila solza...
Prva slika je bila res lepa. Videlo se je, kako naskakujejo vojaki sovražne postojanke; vsi drvijo naprej, bajonete v rokah, okrog njih oblaki dima. Vrzeli nastajajo med njimi, tu omahne eden, tam zopet drugi. Toda ostali se ne puste ovirati, tesneje stisnejo bajonete in drve naprej...
Ljudstvo je bilo veselo in je ploskalo; vojak z obvezano glavo pa je potegnil s težko roko trudno preko oči, nehote so mu zdrknile solze preko lic in zajokal je...
Gospod se je zasmejal.
»Poglej ga,« se je obrnil proti soprogi, »joka, kakor otrok, ki ne spada sem. Ali še ni bil nikdar v kinematografu? Ha ha!...« Vojak ni slišal teh besed; podprl si je z roko svojo trudno glavo in plakal: »Naši fantje — naši ubogi fantje...«
Naokrog pa se je mešal zoperni vonj po parfumu z vonjem po zdravilih...
***
V dveh letih te vojske sem mnogo prestal in pretrpel. Ko nam je pred leti učitelj v šoli razlagal vojske, sem mislil, da vem, kaj je to. Ko sem že pozneje čital različne knjige in ogledoval slike, sem mislil, da pojmujem vojsko. Sedaj vem, da sem se motil.
Deževen, jesenski dan na Doberdobu. Čepimo v strelnih jarkih, premočeni do kože in čakamo. Sovražnik nas obmetava z granatami in minami, da se trese zemlja. Vsa kritja so porušena, vsa pokrajina je napolnjena z dušečim, smradljivim dimom, koder pogledam naokrog po svojih ljudeh, sami divji, od smodniškega dima očrneli obrazi, da jih komaj spoznam. Vsakdo drži puško krčevito v rokah in gleda v zrak, koder prihajajo v celih salvah črne mase — mine... Bežijo na desno, na levo, kakor pač vidijo, da bodo priletele. Z grozovitim treskom se razletavajo mine, majhni in veliki kosi frčijo na vse strani, tu zaječi nekdo, tam zopet drugi. Par korakov od mene zagledam moža, ki omahuje. Priskočim k njemu, da ga obvežem. Mina mu je raztrgala desno bedro, vendar ni nevarno. Pogledam po jarku; v tem hipu zafrfota po zraku. Šest min frči v smeri desno od mene; počepnem v jarku, z divjim, hripavim glasom opozorim može desno od mene na nevarnost in čakam. Tudi oni so jih opazili. V teku beži vse po jarku. To je vojska!
O domovina, ko bi Tebe ne bilo, da bi ga potolažila v težkih, bridkih urah, bi človek moral obupati. Posili se ga polasti včasih malodušnost, ko premišljuje o svoji domačiji, o svoji materi, ženi, otrocih. Pa se spomni na Tebe, — proč so naenkrat vse malodušne misli; tesneje zgrabi roka za bajonet, ponosno oko zre z zaupanjem v bodočnost. Upoštevaj pa tudi Ti, domovina, vse napore in trpljenje, prestano iz brezmejne ljubezni do Tebe. Glej, s svojo krvjo so pognojili Tvoja tla Tvoji sinovi, samo zato, ker so Te ljubili. Saj junaki so vsi, junaki junakov, O gospa, v svilenem oblačilu, kako vnebovpijoč greh si naredila nad onim ubogim vojakom! In Ti, gospod, kako hudo si se pregrešil v tistem trenotku, kot še nikdar prej v življenju! Ali ne bi bila morala takrat biti ponosna, da smeta sedeti zraven njega, ki se je boril za domovino in tudi za vaju? Ali nista potočila solz spoštovanja in hvaležnosti za vse one kaplje krvi, ki jih je prelil on za vaju? — Brezmejna je goljufija in napuh človeški; ali domovina je sveta, ona ne zna goljufati in biti nehvaležna. — Tiho plava mesec po nebu in razsvetljuje s svojimi medlimi žarki celo s krvjo polito pokrajino okrog nas. Na levo od nas v ozadju se razprostira bela ravan — Jadransko morje. Lahen veter mi piha mimo ušes, daleč sem od morja prihaja in zdi se mi, kakor da prinaša s seboj daljnje glasove samotnega ribiča, veslajočega v mesečini in prepevajočega krasno pesem o domovini in njenih junakih...
Napisal 15. septembra 1916.