Iz bolesti za bolest
| Iz bolesti za bolest Juš Kozak |
| |||||||||||||
Jasno je bilo nebo in beli oblački so mirno snivali nad temno sivo goro, ki se je topila v mesečini. Zvezde so svetile jasno in čudapolno milo. Tam zadaj so blesteli veliki, mogočni snežniki, kot bi snivali tihi sen stoletni starci.
Polno življenja je bilo v meni. Kar kipelo in valovalo je in roke bi razprostrl in objel vso to nebeško lepoto noči. Čista je bila moja duša. A polna življenja in vsa kipeča kot peneče se vino. Ko sem šel pod njenim oknom, sem zavriskal, da je odmevalo vsepovsod in mogoče me je še celo preslišala. Gotovo se je nasmejala, ker rada sva se imela. Ljubil sem tako brezmejno njeno lepo dušo, ki je bila skrivnostna ko morje. V njenih očeh je plalo to morje, ono mogočno in mirno snivajoče, vedno tiho in molčeče. Od morja sem je prišla in nazaj je želela, ko bel golob, ki zaide v puščo in no more razmahniti svojih kril. Ljubica je snivala za gardinami, jaz pa sem ukal pod oknom.
Tako čist sem si zazdel v onem trenotku v svoji čisti ljubezni, ko oblaček nad goro, ki je bil, ko novorojena ovčica.
Zahrepenel sem po življenju. Po vsakem, bodisi po strastnem, bodisi po lepem, kor preveč svojega življenja sem imel, da bi mogel piti iz druge čaše. Samo v vrtincu bi bil rad. Duša bi bila rada pela pesem, burno in otožno, ki jo pojejo tam na severu v sneženih stepah.
Šel sem po mestu. Mirne so bile hiše in zavite v mehko mesečino. Konture so se prelivale.
Zaslišal sem nekje harmonike vabeči in hreščeči glas.
»Pojdem,« sem pomislil in šel sem.
Plesali so. Z meglo je bila preprežena soba in zdelo se mi je, da je ta megla čar pesmi, ki jo jo igral velik starec. Lepo čelo je imel in globoko udrte oči pod velikimi, koščatimi obrvi. Izpod očista se, vlili dve potezi, mračni in ostri čez obraz in udahnili sta mu molčečnost in tesnobo. A okoli ust pa so igrale pesem poteze neizmernega veselja in zopet nezmerne žalosti. S svojo zgodbo je očaral vse.
Tiho so so vrteli pari in dva telesa sta se vlila v enega in to telo je v lahnem nagibu drselo naprej, v neskončni sladkosti in blaženosti. Sedaj tu, sedaj tam se je zasvetila rdeča bluza, gosti črni lasje, bela rdeča in zopet je vse odplulo v morju naprej.
Sedel sem v kot in gleda1.
Péli so narodne pesmi, polne mehkobe. In ljubil sem te ljudi. Nehote se mi je zazdelo, da tli v ten ljudeh še ona lepa duša po kateri hrepenimo vsi. Tako presrečno so peli, s tako ljubeznijo, da sem videl njih mehke duše.
Jenjali so plesati. Megla se jo polegla in takrat se je odprl pekel pred menoj.
V kotu je sedel jetičen človek svojo ženo in deco. Pijan je bil. Slonel je na mizi. Žena je sedela poleg njega in mu brisala pot. Otroci pa so glodali nezavedno predse. In med njimi dete, komaj leto staro. A visi so bili zaviti v plašč strasti. On se je hotel opiti. Mogoče vsled bolesti. A deca! ... Tako mlada! ... Ah! deca ... Nad vsem pa si je brisala nesrečna žena solzo. Jokala je, ko angelj nad grobovi.
V drugem kotu so kvartali. Obrazi so bili napeti in oči so gledale, poželjivo, hudonno. Na mizi je ležal denar in zazdelo so mi je, da se jim ta denar umika in da se vsi drvijo za njim ... Ne morejo ga doseči, bijejo se med seboj ... a denar se smeji ...
Drugje jo objemal pijanec deklico, mlado in lepo. Objemal jo je in ji odpenjal bluzo. In ona se je smejala. Poleg nje je sedela mati.
Takrat mi je postalo iako tesno, tako strašno, da sem zdvomil nad vso lepoto duše in vrgel bi see v vrtinec vsega, da bi utopil bolest.
A naenkrat je objela zopet ona pesem vse in zlilo se je ... prokletstvo samega sebe ... smeh denarja, demona ... smeh one doklice in jok nesrečne matere.
Vse je plavalo sobi, ko duša sveta; strastna in otožna, peklenska in nebeška. V hipu sem so zavedel, da je to človeška duša.
Zrl sem v to dušo in bil sem brez besedi. Zdajci zahreči harmonika in razpali ljudi! Nasuli so žveplenke po tleh in plesali so med ognjem. To jih je razvnemalo.
Tudi pesem je bila paleča. a zopet mehka in otožna. ko jok one nesrečne matere, kakor ona duša, ki je plavala prej po sobi.
Zazdelo se mi je, da je ta duša brez oči, ko ona deca.
Zagledal sem se v obraz muzikanta. Ko je odigral mi je namignil in prisedel sem.
»Zakaj ne plešeš, mladec?« »Ne morem, oče, nocoj.« »Da, prav imaš, človek ni vedno pri volji.« »Kaj pa moja pesem? Je lepa? »Oče lepa je, kje ste se je učili?«
Bil je že malo pijan.
»Kje?« Mladec, v duši spi in takole zvečer se zbudi in se vlije po sobi.
Veš, namenjena mi je od Boga in v srce mi jo je vlilo moje dekle in mi napojilo dušo z njo. Tudi jaz sem svoje dni rad plesal; bil sem takrat še mlad. A sedaj ... sedaj je konec. Imel sem dekle lepo ko rožo, ki se napije rose in se smeji solneu. Ljubil sem jo, ko angelja. Ne veš kaj je ženska. Očara človeka in dobro je, dokler je nedolžna, drugače ... Ha - ha potem izgine vse.
Prosila me je nekdaj zvečer: »Jan pojdi! Boš malo zaigral. Veš rada plešem; ne odreči!«
Kako bi ji bil odrekel. Šla sva in ona je plesala. Tisti večer sem godel vražje. No vem kje sem vzel one pesem, a bila jo tako polna življenja, da ljubica ni prejenjala plesati. Njen obraz je bil razbeljeno železo, oči pa strele temne noči. Veliko je plesala. Ko je prišla k meni, jo bila v njenih očeh strast in telo me je prosilo nemo in je kričalo po grehu ...
Zagnusilo se mi je vse in vrgel sem harmoniko na tla in šel v noč in proč od tam.
A prišla so stara leta in pesmi so se zopet zbudile v duši. Pravzaprav le ona pesem: neskončna žalost, moč in hrepenenje, a tudi sovraštvo, da še sam ne vem nad kom.
To je pesem, ki jo pojem vedno. Nad vsem plove žalost in nem pogled trpečega človeka. Ljudje pa plešejo, kakor na veselo pesem, ne vem, vsakemu ne doni enako. Pa marsikdo bo skusil to, kar sem jaz – in takrat bo zvenela drugače. Sedim tu mrtev za vse, a vidim, kako se včasih kdo zgubi iz zabave, kaka lepa duša in tedaj vem zakaj. Pesem doni vedno nova.
Razumel sem ono dušo sveta in njegovo pesem ter sem podal roko: Brat! Pogledal me je, in dolgo in ostro je zrl vame. V očeh pa se je zalesketala solza.
Šel sem proč, nem in mračen in ko sem šel mimo okna, pa sem slišal zopet ono pesem in zopet je donela ko nova.