Iz arhiva

Iz arhiva: Povest Fran Gestrin

Spisano:	Ljubljanski zvon 1890 (dostopno tudi na URN:NBN:SI:doc-SP3C0J2U), tekst pripravljen po stavku za ponatis (Ljubljana: Mihelač, 1991; Zbirka Slovenska povest, 8).
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pozdravljeni mi starega gradú otemneli zidovi!

Čez lepo vrsto dolgih let vas gleda zopet okó, in srce mi utriplje ob tem pogledu. — Viharji časa so hrumeli nad vami, viharji časa so besneli tudi nad mojo glavo. — A zdaj vas gledam znova, in v duši se mi budé spomini.

Pozdravljeni mi temni zidovi, pozdravljeni spomini!

I.

Prišel je póbič lep in mlad.
Národna pesem.

Ako se že z lepoto ni mogel ponašati grad Kot, ponašal se je tem laže s svojo starostjo.

Globoko med dvema hriboma se je stiskalo veliko sivo poslopje. V ozadji in po obeh stranéh ga je objemalo temno borôvje bolj in bolj stiskajočih se hribov, le v ospredji, obrnjenem na južno stran, razširjala se je dolinica, po kateri se je med starodavnimi lipami vila precèj široka cesta do njega.

Vštric s cesto je tekel leno môten potok Studena in gonil malo pred svojim izstopom iz te sotéske lésno žago in grajski málin.

Od todi se je videl precèj visok stolp, katerega so nekdanji posestniki Kota pritisnili morda sami ne vedóč čemu, na zahodno plat gradú. Nizka okenca stolpova so bila gostó omrežena, kakor bi hotela v gledalci vzbujati zavest, da se za njimi skrivajo strašne ječe, v katerih so svoje dni stokali in ginili ubogi tlačánje. A temu ni bilo takó, kajti le nedolžne žitne shrambe so bile naméščene za temi takó skrbno prepreženimi ókni.

Ali tudi vse ostalo poslopje je bilo táko, da je v človeku vzbujalo prej strah nego veselje.

Pred vhodom v grad se je razprostirala majhna terasa, katero je pásala krušeča se kamenita ograja. Na nji je stalo nekaj plitčevih od lišajnika orumenélih váz.

Nad vhodom, ki so ga stražile težke hrastove duri z velikanskima, slikovito zavitima kljukama, visel je kamnit grb Bog védi katerih gospodarjev grajskih takó sumljivo, da bi tujec, gledajoč nánj, jedva si drznil prestopiti prag.

Okna grajska so bila primerno velika, a globoko potisnjena, da se je videla debelost temnega, semtertja z mahom obraslega zidovja.

Pod teraso se je razprostiral park. Pisane gredice, z belim peskom posute steze, novodôbne klopice pod košatimi lipami so bile v nekako čudnem nasprotji s starim poslopjem in s temno, tožno okolico njegovo.

Istotako se tudi nič kàj ni ujemal lepó obdelani vrt, ki se je za gradom ali bolje za grajskimi gospodarskimi poslopji razprostiral prav do tjà, kjer se je stikalo podnožje obeh hribov.

Menim, da cenjeni čitatelj (in ako bode kdàj ljubeznive čitateljice lépo okó čitalo te vrstice, tudi ona) nekoliko pozná zdaj grad Kot; tekom povesti seznanil se bode lahko ž njim bolje.

Hiteti nam je, da se spoznamo s stanovníki tega bivališča.

Že malo izhojena in izvožena pot, ki je vodila do gradú, pričala je, da ali stanuje v grádu malo bitij ali pa da so vsi prebivalci tožni samotárji, ki se bojé svetá in njegovih zapeljivosti.

V istini je prebivalo malo pred začetkom naše povesti v Kotu razen šepavega hlapca in stare deklé le troje duš. Bili so to oskrbnik Ivan Sirec, njegova soproga in njuna hči Anica.

Gospodar namreč, ki je podedoval ta grad, najbližji dedič nekemu daljnemu sorodniku, prebil je le edenkrat in še takrat samó štirinajst dni s svojo soprogo tukaj, potem se je odpeljal zopet na Dunaj, kjer mu je bilo pri ministerstvu važno mesto. Grad pa je izročil popolnoma oskrbniku, ki se je koncem vsakega leta peljal v stólico, da položí gospodu svojemu ne baš velike račune.

Ivan Sirec je bil mož kakih šestdeset let. Površen opazovalec bi mu jih gotovo ne bil prisojal toliko, kajti življenje na deželi in lov (bil je Sirec vse svoje žive dni strasten lovec) utrdila sta ga takó, da se niso poznali na njem prežitih dolgih let sledovi. Le precèj siva brada, ki je obkróžala njega podolgovato resno obličje in precejšnja pléša na glavi sta razodevali, da je mož že živel nad pol stoletja.

Dobrih deset let mlajša soproga Sirčeva je bila majhna, okrogla ženska, in ako bi ju bralec slučajno videl stati skupaj, verjel bi skoro nemškemu modrijánu, ki je učil polarizacijo ljubezni. On visok in prej suh nego debel, ona majhna in precèj široka, on resen, ona vesela. Smešno je bilo gledati, ko je časih, hoteč mu postreči, tekala okrog njega, kakor teka marna mravlja okoli velike bilke, ne vedoč, kje bi se je prijela, da bi jo zvlekla v mravljišče.

Tretji prebivalec v Kotu je bila sedemnajstletna hči oskrbnikova, Anica. Resni, s črnimi kodri obrobljeni obraz njen ne bi na prvi pogled napravil na nikogar posebnega vtiska. Ali ako je človek tej nizki, drobni stvarci bliže pogledal v njene velike, sanjave očí, bilo mu je zdajci, kakor bi mu vsa kri plala k srcu, in pritrditi si je moral, da je Anica res neobično lepa.

Táko je bilo prebivalstvo Kota pred začetkom naše povesti. Takrat pa, ko se pričenjajo dogodki povesti naše, pomnožilo se je še za eno osebo. Bil je to oskrbnikov sin Pavel.

Dovršil je baš pravniške študije in se pripeljal pred tednom dni z Dunaja domóv, da se v Kotu pripravi na drugi državni izpit.

Bil je visok, plavolas mladenič veselega obraza in veselega srca, pravo nasprotje sestre svoje. Nekako nerad se je ločil od živega Dunaja in njegovih veselih družb ter prišel, kakor se je izražal, samotárit in za svoje dijaške pregrehe se pokorít v Kot.

Vendar samotáril tudi tu ni.

Vsak dan skoro je drdrala starodavna, ogromna kočija izpred gradú po lipovem drevoredu in zavila pred málinom proti vzhodu, kjer je dobre pol ure od gradú stal trg Lesnice. Tamkaj je preživel v veseli družbi marsikateri večer in marsikateri nedeljski popóldan.

Tudi danes se je menda namenil v trg, kajti baš je šla Anica s terase, kjer je sedela z očetom in bratom, naročat švépavemu Šimnu, naj zapreže.

»V tem, da se vrneva, pripravite sobo!« naročal je Pavel svojemu očetu.

»Menda je že vse pripravljeno; mati in deklè vsaj sta se sukali dopóldne gôri,« odvrnil je oče.

»Tem bolje! — A treba bode iti. Vlak pride ob štirih in Lovro bi se mi lahko izgubil, ako bi me ne našel na kolodvoru,« dejal je mladenič ter vstal izza okrogle, kamnite, po sredi razpočene mize.

Tačas je že tudi priropotala stara kočija izza ógla in obstala pred teraso.

»Dolgo se mi ne mudita!« naročal je Sirec sínu, stopajočemu v voz.

»Do večerje bodeva domá.«

Voz je odrdral skozi park in kmalu izginil za njegovim gostim grmičjem.

Kresníkovo sonce se je že pomikalo za zahodni grič in s poslednjimi žarki obsevalo mirno dolinico. Po gostem drevoredu je légal prijeten sómrak.

Pavel Sirec se je naslonil v kočiji in žalostna čustva so mu objemala dušo. Nikdar v prejšnjih letih mu ni bil pot v Lesnice takó težak, kakor zdaj. —

Nad kočijo so šumele lipe.

Pred málinom je stal stari Urh in ponižno snel z glave pòlhovko, katero je nosil ob najhujši vročini in v največjem mrazu.

Pavel ga skoro opazil ni.

Urh pa je gledal za njim, dokler se ni skril voz za ovinkom, majal z glavo in mrmral:

»Kakó to rase, kakó to rase! Kakor konôplja! Včeraj je bilo še, ko se je otročè vozilo tu-le na žagi, in danes je gospod! Kakó to rase!«

Ko je voz zavil, zastrl je drugi grič popolnoma sončne žarke. Le na oddaljenih gorah, ki so obrobljale prostrano ravnino, videl se je še sončni sév.

Pisana raván in slikovito gorovje v ozadji je vplivalo na Pavla, da se je vzdramil iz sanj, v katere ga je kolikor toliko tudi zatopila tožna enakomernost po poti od gradú do málina.

Pogledal je na uro.

»Požêni, Šimen, da ne zamudiva!«

Res je bila že ura štiri, ko sta se peljala mimo prvih hiš lesniškega trga.

Lesnice so bile trg, kakor so obični trgi po Slovenskem. Razlikovale so se le v tem, da je bil ondu sédež politiškemu oblastvu in okrajnemu sodišču, da je vozila skozi železnica, in da so vzdrževali Lesničanje poleg čitalnice tudi — kazino.

Jedva je obstala kočija pred kolodvorom, skočil je že Pavel iz nje in hitel na kolodvorski prag, kjer je stal s smehljajočim se obrazom in razprostrtima rokama doktor Lovro Kodràn.

»Menil sem že, da nisi dobil mojega lista, ker te nisem izstopivši našel tu,« dejal je po prvem pozdravu doktor.

»O, dobil! Evo!« pokazal je Pavel Šimnu na dva kovčka, stoječa poleg prišleca.

»Dobil sem pismo že včeraj in menil, da sem se še za časa odpravil z dómi. A kaj hočeš, s táko Noejevo ladjo — pokazal je kočijo — mora se zamuditi, ko bi človek ne hotel. In naše ceste tudi niso dunajski »Ring«.

Doktor se je nasméhnil.

Šimen je naložil tačas kovčka kočiji na visoki kozel, in Pavel mu je ukazal, naj vozi domóv.

»Midva, doktore, oglasiva pa se prej malo pri župánovih, potem greva péš do dóma. Daleč ni baš in ti si se menda tudi že dosti navozil z Dunaja do sèm.«

»Zaradi mene dobro, ali pomisli — « in pri tem je pogledal Kodràn zaprašeno svojo obleko.

»No, no, ženil se menda ne bodeš tu,« tolažil ga je smehljaje se Pavel. »Sicer pa bodi brez skrbi! Ljudje te bodo res zijali, saj véš, kakó je na kmetih, premerili te bodo vsega od nog do glave, a da si imel zaprašeno obleko in ne popolnoma svetle obutve, na vero, ne bode opazil nihče! — Župánovih hčera tudi navadno ni ob tem času v gostilniški sobi. In ko bi tudi bile, kaj tega nama mar!«

Doktor je bil menda potolažen, kajti prijel se je prijatelja svojega pod pázduho in korakala sta v trg.

Oprôsti naj se mi, ker že takó dolgo mučim bralcev radovednosti! — V tem, ko doktor pripoveduje svojemu prijatelju dunajske novice zadnjega tedna, nudi se nama prilika, da se pobliže seznaniva ž njim.

Lovro Kodràn je bil lep in — kar je glavno — neoženjen. Inteligentni obraz tridesetletnega možá je obrobljala gosta, temnorjava brada. Nad zláto okovanimi naóčniki se je bókalo visoko čelo, na katero so se izpod nekoliko na téme potisnjenega klobuka krožili temnorjavi, malo dolgi lasje. Hoja njegova in v obče vse gibanje njegovo je bilo odločno in vendar toli graciozno, da bi mu najstrožja dama ne mogla ničesar očitati. Najmanj pa bi kdo po vsi njegovi zunanjosti mogel soditi, da je bil doktor Lovro Kodràn trdih kmetskih roditeljev sin.

In vendar je bilo takó.

Rojstvena koča mu je stala v enem najdivnejših krajev divne naše domovine slovenske. Bistra Sava je zrla prva njegovo otroško lice, in z večnim snegom ovenčano gorôvje je čulo mladostne njegove vzklike.

A brezskrbno mladostno življenje ni trajalo dolgo.

Zgodilo se mu je, kakor že mnogokomu od nas. Ko je dopasel krave in dobil svínjko na vaškem pašniku, moral se je posloviti od dóma ter oditi v mesto — v šolo.

Tu so mu pojili mladega duhá tuji učitelji v tujem jeziku s tujim znanstvom.

Roditelja njegova sta bila imovita in dala bi vse svoje imetje, da bi le kdàj videla edinca svojega pred oltarjem.

Godilo se torej Kodránu v mestu ni slabo.

Ko pa je dokončal srednješolske svoje nauke in o tisti priliki se izjavil, da »neče dobro«, da ne more biti »gospod«, usahnili so viri očetove podpore. Mati namreč je bolehala še tedaj, ko je sin bival domá, in za njegovih srednješolskih študij tudi umrla.

Brez slovesa je odšel v cesarsko stólico in se ondu posvetil modroslovnim naukom.

Kakó živí in životári ubožen slovenski velikošolec daleč od dóma na tuji zemlji, kakó se bori za svoj obstanek, kakó snuje najlepše načrte in jih zopet podira, kakó upa in obupava, bilo je že tolikokrat opisovano in opisano, da se mi ne zdí potrebno vsega ponavljati.

Čemu tudi taki spomini? Večina izmed nas jih pozna iz samosvoje izkušnje, kdor jih ne — vesel bodi!

Dovršivšemu vseučiliške nauke, se je ponudila prilika, da gré za odgojitelja k neki plemenitaški obitelji na ogrsko-avstrijski meji. Z veseljem se je odpravil tja, nadejajoč se, da se mu je s tem odprla življenja lepša stran in končalo obupno dozdanje borjenje za obstanek.

A bridko se je varal.

Prebivši jedva polovico leta na novem svojem mestu, želel si je zopet stráni. Da bi se uklanjal puhli napetosti oholih plemičev in poleg tega moral slednji dan po stokrat in stokrat — res da skrito za lepozvenéčimi frazami — slišati, da je le plačan človek kmetskega rodu — hlapec, to mu je razjarjalo ponosno dušo.

A bilo je, kakor da ga je nebo pozabilo. Dve leti skoro je prenašal težko brême odgojevanja, in vendar mu ni blestela od nikjer najmanjša nádeja, da se skoro reši neznosnega ižésa in dobode zavetja drugjé.

Kar mu pride nenadoma pismo — od dóma.

Sosed domačim mu piše v očetovem imeni, naj kar najhitreje pride domóv, ker mu oče leži bolan na smrt.

Kakor bridko ga je zadela ta vest, ipak se mu je porodila v srci vesela slutnja, da se s tem nagiba usoda njegova na milejšo stran.

S prvim vlakom je odhitel v domačo vasico k umirajočemu roditelju.

In slutnja ga ni varala!

Oče se je sprijaznil s sinom, zapisal mu vse obilo imetje in zatisnil oči.

Precejšnja dédiščina in poučevanje pri visokem, dobrodušnem dostojanstveniku v stólici avstrijski sta mu omogočila, da se je docent zgodovine habilitiral na dunajsko vseučilišči.

Zahajajoč v slovansko družbo, se je seznanil ondu s pravnikom Pavlom Sircem, katero znanje se je polagoma izpremenilo v iskreno prijateljstvo.

In danes je prišel na vabílo svojega prijatelja tem rajši v Kot, ker si je hotel v svežem zraku okrepiti od trudapolnega dela nekoliko oslabelo zdravje. Poleg tega pa ga je sósebno vabil tudi po trditvi Pavlovi ogromen arhiv grajski, katerega je hotel pregledati, se li ne bi našlo ondu kàj za domačo zgodovino važnih listín.

Polagoma korakajoč sta prišla prijatelja do enonadstropne hiše lesniškega župana.

II.

Presladki gospodiči,
Ki zgrinjajo se k vam,
Strašnó so ust ohlápnih
Resnicam in ležàm.
Levstik.

Kdor količkaj pozná naše malomestno in trško razmerje, dobro vé, kakó je v takih krajih navezana inteligenca sáma náse. Enaka je veliki družini istih misli in istih namer. Kamor zahaja eden človek, tjà hodijo vsi, dobro vedoč, da le ondu najdejo sebi pristojno in zató najprijetnejše družbe.

Takó je bilo tudi v Lesnicah. Zbirališče pa je bila župánova krčma.

Ali tudi to je imelo, kakor vsaka stvar na svetu, svoj vzrok.

Starejši možje so si ogrevali radi hladno kri ob dovtipih in večkrat celó razjarjenih pogovorih mlajših svojih tovarišev, zató so zahajali redno vsak večer k župánu.

Vedeli so namreč, da ondu gotovo najdejo mlade svoje tovariše.

Ali ti niso hodili tjà morda radi starejših svojih prijateljev, tudi ne zaradi izvrstnega cvička, temveč radi — župánovih hčerâ.

Župan Anton Oblák ni bil ni gospod ni kmet, temveč pristno trško dete. Dovršil je bil póltretjo realko, potem je pomagal očetu domá v krčmi in tobakárni.

Po smrti očetovi je prevzemal razna dela pri železnicah, ki so se baš tedaj jele graditi, in s tem je obogatel. Pogosti opravki med gospôdo in pregleden razum nadomeščala sta nedostajajoče mu šole, takó, da je imel nekaj ónega, kar imenujemo v vsakdanjem življenji olika. Vendar mu je še časih ušlo preko ójnic, in to je čutil najbolje sam. Zató je hotel óno, kar sta zamudila roditelja na njem, popraviti na svojih otrocih. Temu je mnogo pripomogla njemu soproga, hči nižjega uradnika.

Imel je za naše povesti tri hčere in enega sina. Nekaj otrok mu je bilo pomrlo poprej.

Starejša hči Pavlina se je omožila pred dvema letoma s póstarnim davčnim nadzornikom Matijo Koprívcem, katerega utegnemo še srečati tekom svoje povesti.

Ostali dve hčeri Olga in Gabrijela sta bili še domá, sin Anton pa se je šólal v Ljubljani.

Ko sta stopila Lovro in Pavel v drugo, »gospodsko« sobo, sedeli sta obe hčeri v kotu za okroglo mizo s šivánjem v rokah.

Poleg njiju pa se je pol proti njima, pol proti vhodu zibal na stolu mlad mož z malo, plavo bradíco in skrbno na čelo počesanimi lasmí iste barve.

Imé mu je bilo Štipko Zgaga, a kaj je bil prav za prav, odgovoriti nam je težko.

Ako le površno opazujemo družbinsko svoje življenje, srečujemo se z ljudmi, ki tavajo kakor po temi brez smotra po svetu, ki pobijajo dan za dnevom, ne delajo ničesar, poleg tega pa hoté največ vedeti in v družbi največ veljati.

Takóv je bil Štipko Zgaga.

Že mlad je izgubil roditelja svoja, ali na srečo mu je še živela stara teta, vdova, ki ga je dala šólati ter ga potem, uvidevši, da Zgaga in šola nista baš prijatelja, vzela k sebi, da bi ji pokojnega možá nadomeščal v lesniški lekárni.

Zgaga je rad prevzel ta pôsel, ki je bil po njegovih mislih uprav ustvarjen zánj, kajti od tridesetih dni v meseci jih je imel vseh trideset prostih, la kako dežévno popóldne je sédel za pisalno mizo, in pregledal mesečne račune. A še tega ni storil mnogokrat, kajti teta njegova je bila zeló stara, in znano je, da so ljudje čim starejši, tem prizanesljivejši, osobito, ako so si že prej nakopičil dovolj ónega, kar imenujemo v vsakdanjem življenji denar. —

Ko je Pavel, ki je bil tu videl nekako domač, predstavil svojega prijatelja in sta oba sedla k sosédni mizi, nastal je v sobi óni neprijeten molk, ki je navaden v takih slučajih.

Tudi točájka, ki je prinesla gostoma pivo, ni prerušila neprijetnega molka.

»To je torej tvoje zatočišče?« vprašal je končno doktor Pavla.

»Dà, tu-le je stalni moj sédež,« odgovoril je Pavel vesel, da je začel njegov prijatelj pogovor.

Dasi je bil, kakor smo omenili, nekako domač pri župánovih, vendar mu danes ni hotela beseda iz ust. Čutil je to in jezilo ga je.

Zdaj pa, ko je pretrgal Kodràn molčanje, bil je zopet prejšnji, zgovorni Pavel.

»Izbral sem si to mesto, ker od todi lahko pregledam vso sobo. Sósebno dobro se vidi tjale v kot, kjer večkrat sedita, kakor danes, ljubeznivi Vili,« nadaljeval je smehljaje se.

Lovro se je ozrl k sosédni mizi.

Mlajši hči župánova, Jelica, zardela je in povesila še niže nad šivánje drobno glavico. Starejša, Olga, pa se je naglo ozrla na Pavla.

»Vi se vedno šalite, gospod Sirec, toda utepalo se Vam bode to še gotovo,« in gízdavo zmajavši z glavo je nadaljevala delo svoje.

»Mar ni res?« — Kàj ne, Štefan, da je pri župánovih prijetno, kakor v malih nebesih?« obrnil se je Pavel k lekárniku.

Zgaga je zablisnil jezno z očmí.

Nikdar ni bil zadovoljen, ako mu je kdo rekel »Štefan«, osobito pa ne, če se je to zgodilo v ženski družbi. Ime se mu je zdelo prekmetsko.

Pavel je to dobro vedel, in zató ga je tudi dražil.

»Ako bi ne bilo prijetno, ne bi bil jaz tu že skoro ves popóldan,« odgovoril je smehljaje se Zgaga. A na lici se mu je videlo, da je smeh le slabo prikrival tajno jezo.

»Zató bi ne bil vedno tu, moral si rêči,« dražil je Pavel.

»Vedno ali ne vedno«, odvrnil je Zgaga. »Ali naj samotárim domá?«

»Ožêni se! — Lep si, mlad si, teta ti bode tudi toliko ostavila, da bodeš ženo in ako Bog dá še kàj, pošteno preživil,« šalil se je nadalje Pavel.

Zgaga ni razumel šale

»Res je, kakor praviš,« odgovoril je zdaj popolnoma potolažen, in si z desnico pogladil skrbno počesane lasé. »Tudi žena ne bi imela pri meni slábo, ker sem dobrega srca: na rokah bi jo nosil in z róžicami ji postiljal.«

Zgaga se je ljubeznivo obrnil k šiválkama.

Jelica se ni, kakor videti, mnogo brigala za pogovor. Olga pa se je nasmihala potihoma.

A ko so se srečale njene oči z ljubezni polnim pogledom Štipkovim, ni mogla kàj, da se ne bi glasno zasmijala.

To je Zgago nékako osupnilo. Ugriznil se je v ustno in nekoliko prebledel.

»Vi, gospod doktor, prišli ste z Dunaja?« vprašal je Kodrána, da bi navrl pogovor na drugo stvar.

»Prišel, ravnokar,« odgovoril je Lovro. »Prišel sem se nekoliko odpočit k ljubeznivemu svojemu prijatelju. Obenem pa kanim popolniti svoje znanstvo, kar se tiče domače naše zgodovine, iz listin, ki se bajè nahajajo v grajskem arhivu.«

Dolgočasnost živa!« vzdihnila je natihoma Olga proti Jelici.

Mlajša sestra je molčala.

»Prav moje naravi ste, gospod doktor!« hitel je lekarnik. »Tudi jaz vedno iščem in iščem, da spopolnim znanstvo svoje. Osobito me zanima pedagogika.«

»In pa župánov cvíček,« segel mu je Pavel zlobno v besedo.

»Kdo trdi to, kdo?« vprašal je Zgaga razburjen.

»Čim več človek vé, tem več veljá,« opomnil je Kodràn, da bi preprečil kakov neprijeten nastop.

»Prav pravite, gospod doktor!« pritrjeval je navdušeno lekarnik. »Zató se pa tudi ne bojim truda. Vedno in vedno se učim. — A vrhu obilega dela sem prevzel, dasi nerad, čitalniškega tajnika mesto.«

Zgaga je grdo lagal. Vsak družabnik čitalnice lesniške bi mogel povedati, kakó je Štipko na prevečer in na dan občnega zbora čitalnice molédoval, da so se ga končno usmilili in ga res volili v čitalniški odbor.

Imel pa je Štipko Zgaga jako važen vzrok, da je silil v odbornike. Poleg drugih kreposti ga je dičila namreč tudi silna skopóst. In preračunil je, da si prihrani na leto dvanajst goldinarjev, ako je v odboru, ker so bili odborniki mesečnine prosti. Vrhu tega mu ni bilo treba plačevati vstopnine k veselicam, ki jih je pred pustom prirejala čitalnica, kar je zopet neslo tri do štiri goldinarje.

»Lepó je od Vas, da se takó trudite za národno našo stvar. Sósebno prav je, da se bavite z vzgojo, in koristno bi bilo, da bi tudi objavljali kake razprave o nji, ker gotovo dobro razumevate svojo stvar,« hvalil ga je Kodràn z ironičnim nasmehom.

»O razumevam pa, gospod doktor! Domača vzgoja je dobra moja stran. Ali težkó je pisati o stvári, v kateri človek nima izkušnje.« — In zopet je ljubeznivo pogledal Olgo. — »O vzgoji sem čital mnogo še kot gimnazijalec. — Morebiti še ne veste, gospod doktor, da sem bil tudi jaz gimnazijalec, da imam izvrstno maturo. Ko pa nisem hotel v bogoslovje, sprla sva se z ranjkim stricem, da mi je odrekel vso podporo. Ker nisem mogel na univerzo, vdal sem se v svojo usodo ter postal to, kar sem.«

Zgaga je zopet grdo legàl. Znano nam je namreč, da se je na gimnaziji srečno preril do tretjega razreda, a da je bila grščina óni težki kamen, ki se mu je zavalil na pot, da je moral kreniti v stran.

Bila je že osma ura, ko sta se ločila naša prijatelja od župánovih, ostavivši še Zgago pri gospodičinah.

Sonce je bilo že za vrhovi in poslednji žarki njegovi so rdečili na nebu plavajoče sinjevkaste oblake. Prijeten hlad in vonjava vsnivajočih cvetic sta se razprostirala po vzduhu.

S polja in travnikov so se vračali delavci in delavke; čédnik je gnal govéd s paše.

V stolpu župne cerkve je zvonilo »Avemarijo«.

»Čuden človek ta lekarnik«, opomnil je Lovro, ko sta prišla iz trga in korakala po cesti ob vznožji hriba.

»Samoljuben in glup«, odgovoril je Pavel. »Ali si ga opazoval, kakó se je vedno gledal v zrcalo? Kamor pride, vé si poiskati takšnega prostora, s katerega se najbolje vidi v zrcalo.«

»Smuče se menda okoli starejše hčere.«

»In še kakó! A dobil je ne bode. Deklè je petično, stari je ne dá, komur si bodi. — Ali za njega tudi ni. — Sploh bodi vsakdo vesel, kdor je ne dobode!« končal je Pavel.

»Ne umejem te«, menil je Kodràn.

»Le počakaj, umeval me bodeš še,« odvrnil je Pavel nekako nejevoljno, kakor bi se hotel rešiti neprijetnega pogovora.

Doktor pa se ni dal takoj preplašiti.

»Mlajša hči je zeló tiha. Niti besedice ni izpregovorila ves čas,« dejal je.

»Nič boljša ni od starejše! Tihe vôde —« omenil je Pavel malomarno in odčêhnil mimogredé z grma drobno vêjico.

Korakala sta dolgo molčé drug poleg drugega.

Kodràn je opazil, da je Pavel slabe volje, in iskal je vzrok temu. A najti ga ni mogel.

Pavel je bil res čmeren. Tretje leto je že teklo, kar sta se ljubila z Jelico, ne da bi o tem kdo védel, razen njiju. Kar pa je prišel domóv, zdela se mu je prej takó odkritosrčna in vdana déklica vsa izpremenjena.

Govorila sta samó edenkrat za hip brez prič, ali še takrat se mu je zdelo, da je pričakovala z nestrpnostjo, kdaj pride kdo v sobo in jo reši neprijetnega ji vasoválca.

In danes ni imela niti pogleda zánj!

Med predstavljanjem je pogledala Kodrána na lahno se priklonivši, potem pa je zopet povesila črnolaso glavico in ves čas velike temne oči upirala v šivánje.

Moreče skrbi, kakeršne pozna le iskrena mladeniška ljubezen, stiskale so mu srce. Jezen je bil na Jelico, in vendar jo je ljubil danes morebiti bolj nego sploh kdàj.

Tudi on je iskal vzroka, kakor prijatelj njegov, a tudi on ga ni mogel najti.

Stoprav, ko sta pri málinu zavila v drevorèd, izpregovoril je Pavel:

»Zdaj bodeva skoro domá. Podnevi se vidi od tù že grajski stolp na óni-le stráni.«

Kodràn je samó pogledal, kamor mu je pokazal tovariš, toda rekel ni ničesar.

Pavlu je bilo tudi takó prav.

Kmalu sta prišla do gradú, kjer ju je na terasi pričakovala vsa Sirčeva obitelj.

Po predstavljanji in vprašanjih, ob takih prilikah običnih, odšli so v grad, kjer je bila na mizi v pritličnem stanovanji oskrbnikovem že pripravljena večerja.

Pogovor pri večerji se je sukal o Kodránovem potovanji, o Dunaji, o Lesnicah, o Kotu in raznih nam že znanih stvaréh.

Ker je Lovro pritrdil oskrbničinemu vprašanju, da je truden, odvèl ga je Pavel kmalu po širokih hodníkih in stopnicah v prvo nadstropje, kjer je bilo pripravljeno zánj stanovanje.

Kodràn je kmalu trdno zaspal v novem svojem bivališči.

III.

Po bélem grádu hódita,
Za béle roké se vódita.
Narodna pesem.

Sklenila je belé roké,
Točila je solzé.
Narodna pesem.

Drugo jutro se je vzbudil Kodràn pozno.

Sonce mu je sijalo skozi okno in delalo dolgo, svetlo črto na pódu. Droben prah je mrgolel v žarkih njegovih.

Lovro se je zagledal v nasprotno steno, kjer sta v črnih, umetno izrézanih, a od črvóv razjedenih okvirih viseli dve podobi. Jedna je kazala mladega částnika kodrastih črnih lâs v opravi cesarskih ulancev izza napoleonskih vojsk. Na drugi pa je bila naslikana mlada dama s starošêgno pričesko, v beli, globoko izrezni obleki, preprasani visoko pod nédrijem.

Lovro je gledal ti sliki, in v glavi se mu je predla najromantičnejša povest, kakeršna bi se mogla poroditi le v vročih možgánih sanjarske šestnajstletne déklice.

»Kakó sem bedast!« mrmral je, vzbudivši se iz svojega premišljevanja. Sramoval se je svojih najivnih mislij.

Čemu pač?

Tudi najtreznejšemu človeku slika včasih živa domišljija čudne, otročje podobe. In menda so prav taki trenutki najlepše zeleníce v puščavi puščobnega življenja našega.

Kodràn se je oziral po sobi in zdelo se mu je, kakor bi bil čas, ki z besno vihrovitostjo beži nad nami v večnost, pozabil v svoji hitrosti te sobe in ostavil v nji kós sedemnajstega stoletja.

Bila je to soba dosti prostorna, a dasi je imela dve visoki ókni, legal je po njej vedno tožen sómrak. Kasetovani strop je bil od kostanjevega lesá. Stene so pokrivale nad polovico namesto preprog temne hrastove deščice. Sredi sobe je stala velika miza, okrog katere so se vrstili črni stoli z modro, ali obledelo baržunasto prevleko. Nad temnimi durmi je bila naslikana Danaja, ležèč na rdečem prtu in vzprijemajoč Jupitra v podobi zlatega dežja.

Na hodniku so se začuli trdi koraki.

»V sladkih sanjah spiš ...« vstopil je pevaje Pavel. »Pardon, zmotil sem sem!« nadaljeval je, ugledavši svojega prijatelja budnega. »Menil sem, da te dobodem še spečega. Na noge, carissime! Takó lepó jutro je, kakor ga še ni videl Kot do danes. Sonce nam kaže takó ljubezniv obraz kakor možá željna devica v srpanu.«

Ko se je Kodràn opravil, ostavila sta s prijateljem sobo.

Stoprav danes je mogel opazovati Lovro notranjost starega gradú.

Velikanski oboki so se prepenjali nad širokim hodnikom, po katerem so ótlo odmevali koraki prijateljev naših. Po ormenelih stenah so visele slike, kažoče nekdanje gospodarje v Kotu. Tù je visel resen gospod z naštupano lasuljo, ondu zopet smehljajoča se gospá veselih očij in lic, oblečena v slikovito obleko preminjajočega »rokoka«, tam zopet vitezìč-mladìč v španski obleki z velikim, belim ovratnikom.

Ob stopnicah, ki so držale v prostorno, z velikanskimi oboki prepreženo vežo, stala je kamenita ograja. Na njenih ovinkih so stali kameniti kipi orjaških vojščakov z odbitimi udi.

V veži na levo je bilo stanovanje oskrbnikovo. Vesel čut je navdal človeka, ko je iz stare veže stopil v novodôbno opravljene prostore.

To je čutil Kodràn stoprav danes, kajti sinoči ni mnogo opazoval gradú.

Po zajtrku je predlagal Kodràn, da si ogledata grad in arhiv.

Pavel bi bil šel sicer rajši na pláno, vendar vdal se je prijateljevi volji.

Hodila sta dolgo po stopnicah, hodníkih in praznih sobah, kjer so ju povsod srečevali temni pogledi še temnejših slik po stenah.

Napósled sta prišla do nizkih hrastovih vrât v stolpu, kjer je bil nameščen arhiv.

Ključ je zarožljal v ključánici, toda le s precejšnjim napôrom se jima je posrečilo premakniti zarjaveli zapàh. Duri so zaškripale, in neprijeten duh starega papirja jima je zavèl nasproti, ko sta stopila v nizko, obokano, pred davnim časom pobeljeno sobo, katero sta za silo razsvetljevali dve gosto zamréženi ókni.

Ob stenah so stale visoke police, po katerih so bile do stropa naložene stare knjige in listine.

V kotu je ležalo na kupu nekaj starih púšk in zarjavelih mečev. Pri oknu je stala majhna črvíva miza, poleg nje pa širok s črnim usnjem prevlečen stol. Dêbel prah in góste pájčevine so pokrivale oba.

»Tù torej bo tvoj laboratorij,« dejal je z nasmehom Pavel in bacnil z nogo ob svéženj na tleh ležečih papirjev, da se je pretrgala preperéla nit in so se razsule listine.

»Velik arhiv je«, opomnil je Kodràn. »Nisem se nádejal tolikega.«

»Želim ti zató, da bi tudi veliko našel v njem, da bodeš imel konči zadostilo za neprijeten prah, ki bodeš tù požiral,« odgovoril je Pavel in pokašljujé stopil na hodník.

»Kakó smo vendar občutljivi«, nasmehnil se mu je doktor.

»No, menim, da bi tudi ti rajši obiral cvrte piščánce, nego jedel ta prah,« zavrnil ga je Pavel. »Pa res! —To me spominja, da bi ne bilo slabo, ako bi dobil človek kàj v sé,« nadaljeval je. »In póldne bode tudi že skoro,« pristavil je, pogledavši na uro.

Prijatelja sta odšla k obedu.

Po kosilu je šel Kodràn v svojo sobo, da spiše nekatera pisma, Pavel pa je odšel na vrt za gradom, da »v senci košatih dreves zaužije svoj poobedek« — nekaj suhoparnih paragrafov.

Okoli tretje ure je prišel doktor iz svoje sobe na teraso. Obstal je pri kamniti mizi in se zagledal v dolinico, razprostirajočo se pred njim. In vzklila mu je zavest, da so pradedje, ki so nekdàj zidali to poslopje, imeli mnogo, mnogo več poezije, nego mi, prozaični njih potomci.

Polagoma je stopal potem po stopnicah, da poišče Pavla.

Menil ga je najti v parku, zató je krenil med grêde.

Precej časa je že hodil po umetno narejenih stezicah, občudujé pridno oskrbovane grêde, ko ugleda, stopivši izza grma, na klópici v senci stare lipe Anico s pletivom v roki in zaprto knjižico v naróčaji.

Pozdravil jo je.

Deklè se je nekoliko prestrašilo, ugledavši ga hipoma pred sábo.

»Oprostite, gospodična, če sem Vas morebiti zmotil v prijetnem premišljevanji! Pavla iščem že delj časa, pa ga ne morem najti,« dejal je.

»Menda je na vrtu, vsaj obično je, da hódi vsak dan po obedu na klopico pod véliko jablan v óglu,« odgovorila je Anica, menèč, da bode doktor odšel zdaj, ko mu je na drobno opisala, kje najde brata.

Da namreč govorimo istino, izreči moramo, da Anici Kodránova navzočnost ni bila ljuba. Ogibala se je namreč moške družbe, kar je tudi umevno, ker je ni bila vajena in se ji nikjer privaditi ni mogla.

A tudi v obče je bila Anica najrajši sáma.

Dogaja se to često pri mladih ljudeh, kadar so v óni dôbi, ko čutijo v sebi neko koprnenje po nečem, česar sami ne vedó, neko tiho željo, kateri ne znajo niti vzroka niti smotra.

In v óni dôbi je bila Anica.

Če pa je mislila, da bode doktor odšel, motila se je jako. Hipoma je pozabil, da je iskal Pavla.

»Kakor vidim, čitali ste,« rekle je in se oprl z desnico ob naslonjalo klópi.

»Da, nekoliko,« odgovorila je Anica. »Mnogo ne smem, ker me jamejo takoj ščeméti oči.«

»Paziti morate, da si jih ne pokvarite,« svaril je Lovro. »Škoda bi bilo res takó čarobnih očesc!«

Anica je za hip zardela.

»Potem bi nosila naóčnike. Saj pravijo, da je potlej človek še interesantnejši,« odgovorila je in se zlobno nasméhnila.

»Nisem mislil, gospodična, da umete tudi zbadati,« smehljal se je Kodràn in zardevši popravil si zlato kovane naóčnike.

»Čemu sem neki zardel?« mislil si je.

»Torej ste res vsi moški jednaki?« šalila se je Anica. »Niti mislila nisem Vas, dà, niti opazila nisem, da nosite naóčnike.«

»Prav dobro, prav dobro! Saj pravim, izvrstno umete zbadati!« vzkliknil je Lovro. Jezilo ga je, da ga mlada deklica spravlja v zadrego.

»Lepó to!« začul se je zdaj za hrbtom Kodránovim glas oskrbnikov. »Le počakaj, dekle, materi te zatožim, da se na samem pogovarjaš z moškimi,« pretil je s šaljivim naglasom.

»Gospod Sirec? — In tako oboroženi, kakor bi šli na Turka,« nagovoril je Kodràn prišleca z vidnim veseljem, ker ga je rešil iz neprijetnega položaja.

»Dà, na Turka, a na domačega. — Gori v Soteski (takó se je imenoval kraj, kjer se je stikalo vznožje obeh hribov) napravlja Studena jezerce,« razlagal je Sirec. »Samotno in mirno je ondu, in divje race so tam domá. Zató pa zahajajo tjà tudi tatinski lovci in šel sem pogledati, ne ujamem li česa, bodisi raca bodisi tat. A dobil nisem ničesar,« pristavil je navidezno žalosten in snel puško dvocevko z rame.

»Jaz pa sem iskal Pavla in našel tu-le gospodično,« dejal je Kodràn.

»O, Pavla ne najdete todi! Le redkokdàj zaide v park,« pripovedoval je oskrbnik. »Obično je po kosilu na vrtu. — Ali, pojdiva ga iskàt!«

Sirec je naložil hčerki svoji puško in torbo, da ju odnese v grad, in se napotil z doktorjem na vrt.

Pod jablano sta našla v travi iztegnjenega Pavla — spéčega. Ob vzglavju mu je ležal zvezek »avstrijskega zakonika.«

»Hej, justitia spi!« vzkliknil je Kodràn in prijel drúga svojega za roko.

Pavel se je zbudil in začudeno pogledal okrog sebe. Ko se je nekoliko vzdramil, vstal je in šel z očetom in prijateljem v grad.

Po južini sta odšla Lovro in Pavel péš v Lesnice. Prej pa je še Pavel naročil, da ju k večerji ne bode, in da pridi ob deseti uri Šimen z vozom k župánovim.

Prišedši do župánovih, stopil je Pavel sam v hišo, doktor pa je odšel na pošto, da oddá pisma.

V »gosposki« sobi je sedela Jelica sáma in šivala.

Ko je vstopil Pavel, zardela je do pod las. Odzdravila mu je tiho, a pogledala ga ni.

Nekaj časa sta molčala oba. Videlo se je, da je obema bilo to slučajno srečanje brez prič nekam tesno, neprijetno.

»Moški smo nékako, kakor bi se možíli,« dejal je končno Pavel in sédel na svoje mesto.

Hotel je izreči te besede prezirno, a namesto prezirnosti se je čula iz njih bolje zamolkla žalost.

»Ženili morda, a možili ne,« odgovorila je Jelica.

»Kdo?« vprašal je Pavel s čutno plahim glasom.

»Kdo, nego gospod Pavel Sirec!«

In deklè je sklonilo še niže glavico, da bi ljubimec ne videl solz, ki so jih zableščale v lepih očeh.

Sirec jo je hotel baš vprašati, kje je čula to novost, ko sta stopila v sobo Kodràn in — Zgaga.

Lekarnik je ujel doktorja na poti s pošte in se mu pridružil, kakor obče znan nadležnež v »Ibam forte via sacra ...« Pristopiti je moral Kodràn čitalnici, in vsi izgôvori, da najbrž ostane le nekaj mesecev v Kotu, opravili niso pri lekarniku ničesar.

Dasi je imel Pavel Lovra rad, kakor nikogar na svetu, vendar bi ga bil v tem trenutku videl rajši na robu sveta nego pred sabo.

Vdati pa se je moral svoji usodi in prisesti obema prišlecema. Razpel se je pogovor o raznih, za našo povest malo važnih stvaréh. Da pa je hotel Zgaga vedno vse najbolje vedeti, mislijo si cenjeni bralci lahko po tem, kolikor ga poznajo.

Jelica je odšla skoro iz sobe. A tudi zdaj se ni ozrla na Pavla.

Polagoma so prihajali vsakdanji gôstje in zasedli prostore okrog podolgovate mize, pri kateri so sedeli naši trije znanci.

Prišel je tudi davčni nadzornik Matija Koprivec s svojo soprogo.

Pavlina, soproga Koprivčeva, bila je krasna gospá osemindvajsetih let. Nežen obraz je zalivala lahna rdečica. Globoke temne oči pod lepo obóčenimi obrvmi so razodevale strastno žensko. Le sarkastično zaokroženi polni ustni sta vplivali nekako neprijetno na opazovalca.

Sedela je poleg svojega soproga, a kakor se je videlo iz tihega, vendar živega razgovora z odvetniškim koncipientom doktorjem Orlom, sedečim ob nje desnici, ni se brigala mnogo zánj.

Doktor Božidar Orel, tridesetleten, plavolas mož z gladko obrito brado, bil je koncipient pri lesniškem advokatu Andreju Žrjavu. V istini pa je bil on advokat, kajti gospod njegov zaradi velike starosti in bolehnosti že ni mogel opravljati posla svojega.

Zunanjost Orlova je bila taka, kakršnih vidimo na stotine vsak dan. Vendar je bil »dobra partija«, in to je največ veljalo pri lesniških možá željnih gospodičnah, katere je sósebno jezilo, da se mladi doktor ne briga za nobeno niti za polovico toliko, negoli za gospó Koprivčevo.

»Vi gospod profesor,« obrnila se je končno Pavlina k Lovru, »pojdete tudi z izletom čitalnice naše?«

»Dà, res, gospôda,« segel ji je Zgaga v besedo. »Skoro bi bil pozabil! Čitalnica napravi početkom bodočega meseca kakor vsako leto izlet. In sicer pojdemo letos v Sotésko. Pevci se že učé pesmij, in Lisjak bode predstavljal komičen prizor. Midva z gospodom sodnikom bodeva pa kuhala guljaš, kàj ne, gospod sodnik?«

»Kakó pa, kakó pa!« smehljal se je sodnik, majhen, debelušen starec.

»Vi pojdete, gospod profesor, sevéda! A ne pričakujte mnogo! Zabave vsaj jaz ne nahajam nikake na teh vsakoletnih izletih. Udeležiti pa se jih moramo, sicer bi nam tu-le gospod Zgaga še očital, da nismo národni,« dejala je Pavlina afektirano in s prozorno dolgo roko, na kateri ni bilo poróčnega prstana, odstranila v oči ji sileče laske.

Zgaga je hotel odgovoriti, ali Kodràn ga je prehitel.

»Meni je vsaka izpremena v življenju prijetna, gospá milostiva,« dejal je, »in zató se udeležim izleta. Tudi me mika videti Sotésko, o kateri sem že čul.«

»Oh, gotovo Vam je razkladala gospoda Pavla sestra, kakó romantično je ondu. Temno jezero, stari borôvci, žalobne vrbe itd. itd.« smehljala se je Pavlina. »Sevéda, oči mladega dekleta to vse drugače vidijo, nego mi!« pristavila je z glasom, iz katerega je bilo čuti: »Poglej me, saj tudi jaz nisem stara!«

»Ne, gospa! Gospodična Anica mi ni ničesar omenila o Sotéski. Pripovedoval mi je gospod oskrbnik, da je ondu mnogo divjih râc —«

»Iz zajcev in srn!« vtaknil se je v pogovor okrajni komisar, petintridesetleten mož z zabuhlim obrazom in topimi očmi. »Tamkaj je ujel lani o Božiču Strnad dva zajca, ne da bi bil izprožil puško.«

»Kakó pa je to bilo, kakó?« vprašali so vsi, posmehujoč se skrivaj.

»Neverjetno, a vendar res!« dejal je komisar, vesel, da se je tudi on enkrat oglasil.

V tem je vstopila županja z Olgo. Sedli sta med Koprivca in njegovo soprogo.

Župánja, meroma petdesetletna gospá s črnimi lasmi in afektiranim vedenjem, začela je pogovor s svojo hčerjo Ano.

»Poslušajte torej!« zakričal je komisar, jezen, da mu je novi prihod motil poslušelce.

»Poslušajmo, poslušajmo! Pssst!« klical je smehljaje se okrajni sodnik.

Pavlina je pomežiknila gízdavo Orlu.

Vedela je, da ji je priroda podelila lepe oči, in rada je koketirala z njimi.

»Lansko leto o Božiču, saj pomnite, ko je bil tisti véliki lov, na katerega so prišli tudi lovci iz Ljubljane? Torej lansko leto o Božiču je šel tudi Strnad na tisti lov. Šli so v Sotésko. Vsakemu so odkazali reditelji svoje mesto, in Strnad je moral stati baš pri jezeru. Čakal je in čakal, a od nikoder ničesar. Glad ga je že grudil, zató séde poleg grma in privleče iz torbe kos sira in pêto kruha. Kar začuje za sabo glasno lajanje. Psi so podili dva zajca po brdu nizdol. Strnad je skočil pokonci, zgrabil puško — pa bilo je že prepozno. Ko je namreč premišljal, bi li pomeril na zajca ob svoji desníci ali na ónega ob levíci, pridrévila sta oba že do jezerskega bregá. Ker pa nista mogla naprej, obrnila sta se oba proti grmu in izginila v njem. Strnadu se je zdelo vendar čudno, da nobenega ni iz grma. Pogleda torej in kaj vidi? — Oba zajca sta bila mrtva, u — bi — ta! Pritekla sta z glavama takó močno drug proti drugemu, da sta se ubila.«

»Hahaha!« smejal se je sodnik in z njim vsi gostje. »Kdo vam je pa to natvézel, gospod komisar?« 

»Kaj natvézel?« hudoval se je komisar. »Strnad sam mi je pripovedoval.«

»In Vi ste mu verjeli?« vprašal je Koprivec.

»Sevéda, saj sem moral, ko sem tudi oba zajca videl. Popolnoma razbiti glavi sta imela,« lagal je v stiski komisar.

Vsi so se začeli zopet smejati.

»Kaj je to čudnega?« kričal je v smeh komisar, rdeč kakor kuhan ràk. »Saj sem tudi jaz nekoč enega zajca dvakrat ustrelil in sem mislil, da imam dva. Ko pa sem prišel domóv, videl sem, da je bil samó eden!«

»Kako je bilo neki to?« klicali so vsi zopet z očmi solznimi od smeha.

Pavel je vstal in šel iz sobe.

Ves večer je molčal in niti nasmehnil se ni, ko so se smejali vsi navzóčniki. Opazila je to gospá Pavlina in sarkastično opomnila Orlu: »Kakšen filozof!«

Pavel sevéda tega ni čul, in da bi bil tudi, težko bi se vêdel drugače. Po glavi mu je rojilo to, kar je prej o menila Jelica.

Sklenil je, da mora še danes govoriti z njo.

Vedel je, da jo najde v tobakárni, kjer je, menjajoč se z Olgo, bivala vsak drugi večer.

Vstopil je.

V kotu pri oknu je ugledal déklico. Obraz je skrila v roki in ihtela.

Pristopil je k nji in ji privzdignil glavo.

Obrnila se je v stran, da bi ne videl objokanega nje obličja.

»Kaj ti je, Jelica, da jočeš?« —

»Nič!« odgovorila je in še bolj zaihtela.

»Rekla si mi poprej nekaj, česar nisem razumel. Prišel sem torej, predno grem domóv, da mi razjasniš stvar. Kdo ti je povedal óno laž, da se jaz žénim?«

»Torej ni res, ni res!« zavrisnilo je v dekličinem srcu.

Njej pa je pripovedovala rôdna ji sestra Ana, da ima Pavel že na Dunaju zaročeno lépo, bogato nevesto, s katero se poroči takoj, ko prebije preskušnje in nastopi koncipient pri glasovitem odvetniku v Ljubljani. In trdila ji je, da vé to iz gotovega vira. Sevéda ni niti slutila, kakó jo s tem zbada v ljubeče srce.

Hudobna sestra, kakó jo je sovražila v tem hipu!

Razrila je z ihtečim glasom Pavlu vse, in ko jo je popolnoma prepričal, da je vse le izmišljotina, pogledala ga je takó hvaležno z rôsnimi očmi, da je bil poplačan za vso ból, katero je pretrpel.

»Torej bodeš vedno moj, Pavel?« vprašala je s koprnečim glasom.

»Na veke!« in na Jeličinih ustnih je zacvèl žaren poljub.

V veži so se čuli glasovi.

Stisnil je hitro drobno rokó in odšel.

Sodnik in Koprivec z gospó so odhajali.

Tudi po naša prijatelja je prišel voz. Poslôvila sta se in odpeljala domóv ...

Kodràn je mislil razpravljaje se o gospé Ani.

»Lepa ženska!« mrmral je. »Kake oči ima! — In kakó koketira s koncipientom. Nevarna ženska! — A kaj mi mar!« in pihnil je luč.

»Kake oči ima!« šepetal je, legaje v postelj. »A nevarna ženska je!«

Šum listja, ki je prihajal skozi odprto okno, uspaval ga je kmalu.

Ponoči ga je zbudila silna burja, lomèč trhle veje na starem drevju.

Vstal je, stopil k oknu in zrl po parku.

Bila je otohla noč. Gorka burja je pripogibala vrhove starih lip kakor trstje. Temni oblaki so se podili po nebu. Na obzorju so švigali krvavi bliski.

»Lepa ženska!« mrmral je zopet. »A kaj mi mar!«

Jezno je zaprl okno in zopet légel.

Zaspal pa potem dolgo ni ...

IV.

Pa je ni, mladenke,
Kakor hči župánja,
Ki ko solnce luno
Vse deklíče mráči.
M. Valjavec.

Drugi dan je bila nedelja in dež je lil.

Lovro je prebil vse dopóldne v arhivu.

Včasih, ko je, beroč stare listine, zatopil se v razna premišljevanja, vzplavala mu je še pred dušenimi očmi krasna podoba Koprivčeve soproge, a bledela in bledela je, kakor bledi oblaček na sinjem nebu, dokler se ne izgubi popolnoma.

Kmalu se je zatopil takó v svoje študije, da niti drugega misliti ni utegnil.

Sedèč med starimi akti, je bil srečen, zadovoljen. Duh njegov je nahajal v arhivu najboljšo zabavo in mladi učenjak ni čutil nikake potrebe, da ostavi tihi kotič.

Vetrc mu je nosil skozi omreženo okno z vrta vonjavo cvetic, ki se je spajala z duhom preperélega papirja, dihajočega žalostne in vesele dogodke, katere je v prešlih stoletjih zrl grad Kot in njega okolica.

Več dni je prebil Kodràn v arhivu in Pavel ga je zaman pregovarjal, naj gré z njim vsaj na vrt ali v park.

Toda čestokrat povzročajo najmalenkostnejši dogodki popolne preobrate v človeškem ravnanju.

Takó se je godilo tudi s Kodránom.

Bog védi, koliko dni ali morda celó tednov bi bil še tičal v svojem zatišju, da ga ni nekega lepega pópoldneva poiskal čitalniški sluga, star možak, čigar duh je razodeval, da se ne brani žganja, in mu prinesel naznanilo, da je čitalniški odbor nameravani izlet iz raznih vzrokov preložil na nedoločen čas.

Kodràn je prečital naznanilo, in ko je sluga odšèl, segel je zopet po stari listini, katera je dolžila tedanjega lastnika v Kotu, da na skrivnem podpira luteranstvo in njega oznanjevalce. A čital ni listíne več z ónim zanimanjem nego prej. Čitalnično naznanilo mu je izvodilo misli na plano, v Lesnice, k župánovim ...

Vstal je, šel v svojo sobo in skoro potem korakal po parku.

Pavla ni poiskal. Hotel je biti sam.

Hodil je po parku in dihal vase svež zrak. Nevedé je počasi zavil v lipov drevorèd.

Nad njim je šumelo listje óno tajinstveno vedno peto, a ne dopeto pesem, on pa je korakal pod drevjem in zrl prédse, kjer so po mahoviti poti trepetali sončni žarki, predirajoč skozi košato vejevje.

Takó korakajoč je dospel do málina.

Jedva pa je odzdravil Urhovemu »Hvaljen bodi Jezus Kristus«, zaropotal je izza ógla kolêselj in obstal pred žago.

Lovro je pozdravil na lahko in hotel dalje.

»Dober dan, gospod doktor! Ali se nam hočete izogniti?« nagovorila ga je Olga, stojèč na voznem stopálu, da se je videl konec nežnega čeveljca.

»Nikakor, gospodična!« oproščal se je Kodràn in priskočil, da pomore déklici z vozá.

A skočila je že lahno kakor peresce na peščena tla.

V tem je stopil tudi nje sopotnik, oče župan, precèj obilen petdesetnik, z vozá in vrgel vajeti Urhu, ki je spoštljivo pristopil s kučmo v roki.

»Moj papá! — Gospod doktor Lovro Kodràn!« predstavljala je Olga.

Kodràn se je odkril in stisnil ponujeno mu mesnáto roko župánovo.

»Čul sem že o Vas, gospod doktor — izprezi konja in mero ovsa mu dàj! — čul sem že, da ste bili pri nas. A videl Vas doslej še nisem. Sevéda, vrnil sem se stoprav danes s Hrvaškega. Vina mi je jelo nedostajati, pa sem ga moral iti kupovat. Človek nima nikoli mirú! Komaj sem bil domá, moral sem sèmkaj, da se nekaj pogovorim z Urhom zaradi desák!«

Pri tem se je župan obrnil, da gré v hišo.

»Jaz se izprehodim tačas, da se pogovorite, malo po drevorédu. Gospod doktor bode toli prijazen, da me sprémi, kàj ne da?« opomnila je Olga in takó ljubeznivo pogledala Kodrána, kakor doslej še nikdar ne.

Prijela se je njegove roke in počasi sta odkorakala v drevorèd.

Lovru je bilo nekako tesno pri srcu, stopajočemu ob nežnem bitju pod gostim vejevjem stoletnih dreves.

Táščice so skakljale po grmičju in kósi so sedali v zeleno travo, iskajoč si hrane. Od daleč se je čulo prepelikanje prepelice.

»Kakó lepó je tukaj!« vzkliknila je Olga. »Da bi utegnila in da bi ne bilo predaleč od dóma, vedno bi se izprehajala tod.«

Pogledala je Lovra, a on je molčal. Nekaka čudna čustva so mu pojila dušo in beseda mu je zastajala v grlu.

Dogaja se često, da človek, ki se je delj časa ogibal družbe in bival sam záse, postane duševno, recimo, mlad, sanjarski, da se ga láčajo občutki, katerim bi se sicer sam posmehoval, občutki bolní, sentimentalni.

Lovro se je bil že davno iznebil óne mrvice sentimentalnosti, kolikor je je poznal, ali vendar je danes bolehal na tej bolezni kakor zaljubljen gimnazijalec.

»Vi ste pač srečni, gospod Kodràn (prvič ga je takó nagovorila), da imate to krasno izprehajališče takó blizu!«

»Srečen?« — in Lovro jo je pogledal z ironičnim nasmehom.

»Mar ne?«

»O tem nisem še utegnil premišljati, sem li zdaj srečen. — In čemu tudi? — Komur je usoda rano z železno peto poteptala najlepše cvetje upanja, ne čuti takó živo niti nje udarcev niti njenih dobrot, ako mu tudi óno cvetje znova vzklije in rodi zaželeni sad,« odgovoril je trpko.

»Vi ste žalostni, gospod doktor, kaj se Vam je zgodilo?« vprašala je Olga s sočutnim glasom.

Kodránu je segel ta glas v srce. Pogledal jo je ljubeznivo in se nasmehljal.

»Slabo vas kratkočasim, gospodična, kàj ne? — Vendar oprostite mi! Včasih me obidejo čudne misli. Godi se mi, kakor se je godilo nemškemu pesniku, ki je pel:

»Ich wandelte unter den Bäumen
Mit meinem Gram allein,
Da kam das alte Träumen ...«

»Und schlich mir in’s Herz hinein«, završila je Olga. »Ali pustiva te misli, sicer bodem še jaz tožna! Poglejte óno-le klópco; kakó prijetno se bóči grmovje nad njo!«

Izpustila je Kodránovo roko in odhitela na bližnjo klópco, stoječo v mehki travi ob poti.

Doktor je stopil za njó.

»Ali ne čutite, gospod doktor, da se človek, bivajoč le nekaj hipov v prosti prirodi, takó rekoč asimilira z njo? — Ko je vse okrog veselo, ko se vse smehlja in pôje, prevzame tudi človeka radost ...«

»Ali pa žalost —« segel ji je Kodràn v besedo.

Olga ga je pogledala, kakor bi ga hotela vprašati: »Ali hočeš koketirati s svojo sentimentalnostjo?«

»Dà, gospodična, tudi žalost,« nadaljeval je Lovro. »Zavisni so pač vsi zunanji vtisi na nas od naše nravi. Človek se mi zdi podoben napeti struni: bij nánjo, kakor hočeš, vedno dobiš enak glas iz nje.«

»Vi si torej mislite prirodo brezčutno, mrtvo?« vprašala je Olga.

»Kakršna tudi je,« odgovoril je Kodràn. »Kakor zrcalo odseva nam ôna le prav naša čustva in ...«

Olga je vzkliknila in skočila s klópce, otresaje desnico.

»Kaj vam je, gospodična?« vprašal je Lovro preplašen.

»Kakó sem se prestrašila!« vzdihnila je déklica še vsa bleda. »Kje je neki?« in začela je iskati po tleh, razbrskujé s sončnikom travo.

»Kaj? Kdo?« vpraševal je Kodràn še bolj plaho.

»Kakó sem bédasta, haha!« smejala se je Olga na ves glas. »Pomislite: pajek mi je prilezel na róko, in prestrašila sem se takó. Kaj si bodete pač mislili? — Še otrok se nisem bala pajkov, a danes ...«

Umolknila je in povesila oči na dróbno nožico, katero je gizdavo postavila izpod krila, da se je videla rdeča nogavica.

»Pajek prinaša srečo, pravijo,« omenil je Kodràn, oddehnivši se od strahú in motrèč lepó vzbokano nogo njeno.

»Ali vérujete v vraže, gospod doktor?« vprašala je in povzdignila glavo.

»Nikakor ne, opomnil sem to kar mimogredé.«

Lovro je nekoliko zardel.

»O, jaz pa vérujem, popolnoma vérujem, ker sem se že prepričala, da so istinite,« dejala je Olga in odtrgala marjetico ter ji pukala peresce za perescem.

»Prepričali? — Dovolite, da dvomim o tem!« odvrnil je doktor. »Vendar pa s tem ne tajim, da imajo tudi trezni duhovi včasih slabe trenutke, v katerih se jih polasti vera v vraže.«

»Ako to imenujete slabe trenutke, bodisi! Povedati pa Vam moram, da imam jaz vselej takšen slab trenutek, kadar mi prileze pajek na róko,« odgovorila je Olga in zagnala izpukano marjetico strán. »Velikokrat, ko sem ugledala táko živalco, nastavljala sem sáma rôko, da bi mi zlezla nánjo in prinesla srečo, ali navadno se je izognila.«

»Vi pa ste bili vendar srečni,« omenil je Kodràn zadovoljno.

»Včasih — ako se jasni hipi v življenju morejo imenovati sreča.«

»Sreča«, govoril je Lovro, »je relativen pojem, ki se mi zdi popolnoma nepotreben v slovarju človeškega življenja. Najnesrečnejša stvar na svetu je po mojem mnenju človek. Vse drugo stvarstvo je že zaradi tega srečno, ker ne pozná sreče!«

Olga je molčala.

Hladen veter je zavèl. Sonce se je že skrivalo v ozki dolinici za hrib.

»Pozno je že. Treba se nama bode vrniti,« opomnila je Olga.

Lovro je krenil z njo proti málinu, ne odgovorivši ničesar.

»Ali danes, gospod doktor, morate k nam! Zanemarjali ste nas nekaj časa takó, da že več lepó ni bilo. Prisedite kar na naš voz in takoj smo doma,« nadaljevala je Olga.

»Ako bode gospod papá zadovoljen, z veseljem« odgovoril je Kodràn. »Res, da dolgo nisem bil pri Vas in sploh v trgu ne, a odvračal me je od tega pôsel. Poslej pa, kakor vidim, moral bodem češče v Lesnice, inače bi si morda nakopal še Vašo jezo, kar bi me gotovo hudó bolelo.«

»Res?« vprašala je Olga samoljubno. »Poglejte, zapreženo je že,« nadaljevala je hitro, »baš prav sva prišla.«

Voz je čakal res že pred málinom in oče župan je gledal nestrpno proti drevorédu, se li ne vrne njega hči.

Ako bi ne bilo Kodrána poleg nje, rekel bi ji bil morda kako trdo besedo, ali takó se je moral premagati na radost Olgi in na veliko nejevoljo sebi.

Sedli so v kolêselj, ki se je skoro ustavil pred župánovo hišo v Lesnicah.

Kodràn je šel na vrt in sédel k skrajni mizi pod širokovejnim kostanjem. Olga ga je spremila do tjà.

»Dovôlite, takoj se vrnem,« in odpršela je lahno kakor lastovica.

Lovro je gledal za njó.

»Pajkov se ne boji in v vraže véruje ...« šumelo mu je po glavi.

Kmalu se je vrnila v domači obleki s pletivom v roki in prisédla h Kodránu.

Gôsta ni bilo nobenega na vrtu, kajti vsa vsakdanja družba je ostajala tudi poleti v sobi.

Olga in Kodràn sta bila torej samá.

Lep večer je bil. Listje po vejah je vršalo. Zvezde so se svetile na temnosivem nebu z ónim čarobnim žarom, kakršnega razsipajo obično le v jasnih poletnih nočeh. Včasih se je začul iz gostilne glasen smeh vesele družbe.

Odbila je že deseta ura, ko se je vračal Lovro domóv. Gredóč skozi vežo, je čul hripavi glas okrajnega komisarja, ki je zopet pripovedoval zbrani družbi lovsko dogodbo, katere sevéda on ni doživel.

Počasi je stopal Kodràn po poti proti grádu in doslej nepoznana čustva so ga prešinjala. Glava mu je gorela in srce mu je nemirno bilo. Zamišljen je bil, in vendar srečen, takó neizrečno srečen!

Čemu neki? ...

V.

Prekrasna kot angelj nebéški,
Kot demon kovárna in zlà.
Lermontov.

V okrogu rádostnem sedé
In čudne snujejo naklepe.
Iz sežganega rokopisa.

Bila je osma ura.

Sonce se je upiralo z zlatimi svojimi žarki v Olgino in Jeličino skupno spalnico, ko je Olga odprla oči in pogledala na posteljo svoje sestre.

Postelja je bila že prazna.

Naslonila je zaspano glavo na roko in zrla v zrcalo na nasprotni steni. Zazéhalo se ji je in pri tem sta se pokazali za rdečima ustnicama dve vrsti belih zób.

Nehoté se je nasmehljala, vidèč v steklu svoj obraz, o katerem se ji je zdelo, da jo občuduje: »Kakó si lepa!«

Debela plava kita se ji je izprožila izpod zaveze in legla preko bele, polne rame. Prijela jo je z levico in krčevito stisnila. V očéh se ji je nekaj zasvetilo kakor blisk.

»K nam ne smé več, ne smé!« siknila je med zobmí. »Končno bodo res mislil, da ljubim tega bedaka, kakor menda misli sam! — Jaz — njegova nevesta?! Hahaha! — In morda bi tudi Kodràn mislil! — Ne, on ne smé več k nam! ... In Kodràn? — On me mora ljubiti, ob svojih nogah ga hočem videti! Zató pa mora Zgaga s poti, mora!« —

Jezno je skočila iz postelje.

Ubogi Zgaga, hodèč po svoji sobi in svalkajoč si cigareto, gotovo ni slutil, kakšno jezo si je nakopal na glavo s sinočno svojo šalo! Precèj je pil in mnogo govoril. Med drugim se je brez najmanjšega zlôbnega namena imenoval proti davčnemu nadzorniku Koprivcu svaka in zaznamoval Olgo za svojo nevesto.

Vse se je smejalo, le Olga je obledela od jeze. In vzburjena je lêgla spât, jezna se je zopet zbudila. Zdaj pa se ji je jeza izlila v besede in déklica je sklenila, da se osveti.

Ubogi Zgaga! Da bi znal to, gotovo se ne bi, sicer nekam zaspano, a vendar takó zadovoljno oziral skozi ókna v jasno jutro, ki je razprostrlo svoje dehtéče, svetlo krilo nad Lesnicami.

S krasnim jutrom pa ni bil zadovoljen samó lesniški lekárnik Štipko Zgaga, zadovoljna sta bila z njim tud župánova Jelica in nje brat, izprehajajoča se po domačem vrtu med cvetlicami, iz katerih pisanih čašic so pili žejni sončni prameni biserno roso.

Ker ima vsaj v tem poglavju župánov sin Anton nekako vlogo, bodi nam dovoljeno, da ga v nekaj potezah predstavimo cenjenemu svojemu čitateljstvu.

Jeličin in Olgin brat je bil visokorasel mladenič kodrastih temnih las in prijetne zunanjosti. Oči njegove bi imenoval človek lepe, da niso bile premajhne in da ni včasih v njihovih pogledih zableščala neka škodoželjna porednost. Dovršil je baš gimnazijo in se vrnil pred nekaj dnevi domóv. Sinoči se je odpravil z nam vsaj po imenu že znanim lesniškim lovcem Strnádom lovit sove in se vrnil ob zôri domóv. Spât iti se mu ni zljubilo, zató je zavil na vrt in pohajal ondod.

Skoro se mu je pridružila tudi Jelica.

Izprehajala sta se po vrtu in Anton je pripovedoval sestri svoji razne dijaške hudomušnosti, katere je izvajal s svojimi tovariši v stolici ljubljanski.

Stala sta baš pred velikim grmom narcis, ko so se odprle vrtne duri in se je v njih pokazala Olga.

»Dobro jutro, prelepa gospodična!« vzkliknil je Anton. »Gotovo ste se do dobra prespali, saj ste tičali pod odejo, da je ‚posijalo sončece na vaše drôbno srčece‘.«

»Pústi šale, Tonče!« zavrnila ga je Olga, »govoriti imam s teboj o važnejših stvareh.«

Antonu je izginil takoj smeh z obraza, ko je ugledal sestro svojo takó neobično resno.

»Kaj ti je, Olga?« vprašal je sočutno.

In Olga je povedala njemu in sestri ves sinočnji dogodek.

»Zgaga ne smé več k nam! Ali kakó se ga odkrižati, tega ne vém, zató se obračam do tebe, bratec dragi, da mi pomoreš,« završila je déklica.

»Z veseljem, sestrica! Bodi brez skrbi!« tolažil jo je brat. »Le prepústi ga meni, pokažem mu, da bode bežal pred našo hišo, kakor pes pred palico. — Takoj grem, da preudarim, kaj bi bil najboljši pomoček zánj.«

Odšel je.

Olga pa se je oklenila Jelice pod pázduho in obe sta korakali počasi proti dólenjemu koncu vrta, kjer se je v senci gostoraslih smrék skrivala hladníca.

Dasi ni pripekalo jutranje sonce, temveč je bilo celo nekako hladno, sedli sta sestri na klóp v hladníci.

Molčali sta nekaj hipov. — Napósled je izpregovorila Olga:

»Jelica, ali si že kdaj ljubila?«

Jelico je osupnilo to nenadejano vprašanje. Molčala je, a hudó zardela.

»Rdečica te izdaja, ti si ljubila!« hitela je Olga zmagoslavno. »Morda še zdaj ljubiš, vendar ne bój se, da hočem predirati radoznalo v tvoje tajnosti! Ti poznaš ljubezen, to mi je dovolj! Dovolj mi je, da véš, kakó razjeda v ljubezni človeku neukrôčen črv srce, kakó ga muči dan na dan. Čuj, Jelica! Jaz ljubim, takó strastno ljubim — in ljubezen mora biti strastna, sicer ni ljubezen — kakor nisem doslej še nikdar, in vse misli moje se sučejo o tem, kakó si pokorim v ljubezni njega ... njega — bodi! Povem ti ime — Kodrána!«

Presenéčeno je pogledala Jelica svojo sestro. »Kodrána ljubi! ...«

»Ali usoda sáma je že podvrgla moške nam, zató se mi ne bode mogel dolgo upirati. Naj se v oholosti svoji imenujejo »močni spol«, naj se hvalijo s svojo neupogibnostjo, v istini padajo ob naših pogledih v prah. — In Kodrána, o katerem doslej nisem mogla opaziti, mi je li kàj naklonjen, videti hočem v ljubezni se topečega pred seboj! ...«

Olga je govorila naglo in strast ji je razplamtela lice. Tiše in mirneje je nadaljevala:

»Povedati pa sem ti hotela to prej, da se ga ti váruješ in se ne zagledaš vánj. Prihranila bi ti rada nekaj bridkih ur, kajti akotudi si mi rôdna sestra, pozabila bi na najino sorodstvo, ko bi delala ovire moji ljubezni. Prost pot hočem imeti pred seboj in po prostem, gladkem potu dospeti do svojega smotra! Ljubezen moja ne pozna ljubezni!«

Olga je vstala. Oči so ji nenavadno sevale, tako da se je je Jelica nehoté začela bati.

»Ne bój se, jaz ti ne bodem na poti!« odgovorila ji je. »Vendar hladno je tù. Idiva na sonce!«

Rešila bi se bila rada svoje sestre in njenih ostrih pogledov.

»Saj moram v hišo«, odgovorila je Olga in odšla z vrta.

Jelica pa se je umaknila za hladníco, kjer so se najgosteje spletale veje smrék, sedla ondu v prijetnem sómraku na staro, od dežja izprano klóp ter podprla glavíco ob dlan.

Tesno ji je bilo pri srcu.

»Kako je milostna!« šepetali sta njeni ustni. »Prav séstrski ravná z menoj! Svari me prej, ha ha, sicer bi pozabila na najino sorodstvo! ... Niti poznala ni tega sorodstva, ako ga more pozabiti zaradi malenkosti, zaradi ...«

Jelica je prestala. Zdajci se ji je zazdelo, da ljubezen vendar ni malenkost, da bi ôna zaradi Pavla ravnala morda prav takó. Dà, proti Olgo gotovo! —

Globoko zaničevanje do rôdne sestre ji je vzklilo v tem hipu v mladostni duši.

Rumenokljun kós je zletel mimo nje in, sedši v bližnje grmovje, glasno zazvižgal.

Dekle se je vzdramilo, vstalo in počasi korakalo proti izhodu.

Tisti večer sta sedela v prvi sobi župánove gostilne poleg domačega sina dva pivca, Jože Lisjak in Jaka Suša. Imela sta okoli tridesetih let in imela skoro isti pôsel. Oba sta bila namreč pisáča s to malo razliko, da si je eden služil svoj kruhek pri odvetniku, eden pa pri beléžniku.

Zahajala sta večkrat, morda celó prevečkrat, v župánovo gostilno, ali ostajala vedno v prvi sobi, dobro vedóč, da bi ju »gospôda« pisano gledala med sábo. Le kadar je napravila čitalnica veselico ali izlet, takrat sta slekla svojo navidezno skromnost in sédala k mizi med uradnike, kajti zavedala sta se svojih vrlin.

Jože Lisjak je bil namreč po nekaternikov in še bolj po samosvoji sodbi izvrsten igralec in deklamator, Jaka Suša pa edini tenorist čitalniški. Da bi onadva odpovedala svoje moči, pripravila bi odbor v neprijetno zadrego, iz katere bi se jedva izmotal. To so védeli društveniki in ob prilikah, ko je bilo treba naših prijateljev, jako prijazno občevali z njima.

Tisti večer sta sedela torej v družbi župánovega sina ter se skrivnostno z njim pogovarjala. Včasih je ušel kateremu izmed trójice pogled v sosedno »gospôdsko« sobo, kjer je v znani nam družbi sedèl lekárnik Štipko Zgaga in se zadovoljno smehljal, ne čuteč dovtipov, ki so jih zbijali sopivci njegovi o njem.

A še zadovoljneje se je smehljala naša trójica v prvi sobi, vidèč, kakó nenavadno tekne danes lekárniku pijača.

Bilo je že pozno v noč, ko je s poslednjimi gôsti odšel tudi Štipko Zgaga od župánovih. V precejšnji meri zaužito vino mu je razžarilo lice in oslabilo že itak slabotne noge.

Kmalu za njim je odšla tudi naša trójica.

Bila je jasna, a brezmesečna noč. Na nebu so utripali bledi žarki nebrojnih zvezd. Zgaga pa ni videl niti zvezd niti njihovih bledih žarkov; kolikor se mu je pač dalo, hitel je, da čim prej položi težko svojo glavo na mehko blazino.

Srečno je prijadral do enonadstropne hiše sredi trga. Ko pa je baš nekam nerodno vtikal ključ v ključavnico, začul je za sábo moški glas.

»Dober večer, gospod Zgaga!« nagovoril je ozršega se lekárnika Jože Lisjak, ki ga je s Sušo ves čas sledil.

»Lahko noč!« zamrmral je lekárnik jezno in hotel stopiti v hišo.

»Ne takó naglo, gospod lekárnik!« odvrnil je Lisjak z zamolklim in slovesnim glasom. »‚Stvari so nad zemljo in pod zemljo‘, pravi Goethe.«

Omeniti moramo, da je imel Lisjak slábo navado, v slovesnih trenutkih ali kadar je bil nekoliko vinjen, citirati, in sicer, kar je bilo v slabi navadi najslabše, napačno citirati izreke imenitnih pisateljev.

Izreki in pisatelji so se mu namreč v teku let takó pomešali v glavi, da jih je navadno zamenjaval.

— »‚o katerih se naši neumni pameti niti ne sanja ne‘. In takó se tudi Vaši pameti ne sanja, da se morate jutri dvo-bo-je-va-ti!«

Polagoma je izrekel poslednjo besedo ter bistro opazoval, kakšen vtis je napravila na lekárnika.

Zgaga je plašno gledal. Prav takó gleda zajec, kadar ga podi jata psov.

»Dvo-bo-je-va-ti? — Jaz? — Čemu?« vpraševal je z drhtečim glasom.

»Dà, Vi in nihče drug,« odgovoril je pisár, z radostjo opazujóč bojazen in zadrego Štipkovo. »Toda tù ni mesta, da bi govorili o takih stvaréh; izvolite naju vêsti v svojo sobo!«

Zgaga je molčé to storil.

Ko so stopili v sobo in je lekárnik prižgal luč in ponudil neprijetnima gôstoma sedeža, začel je zopet Jože Lisjak s svojim zamolklim glasom:

»Oprostite, gospod lekárnik, da Vas takó pozno v noč motiva ter vam krátiva potrebno spanje — «

Zgaga je nekaj mrmral, češ, da ni spanja potreben, in se mrzlično presédal v mehkem fotelju.

In res ga je minil ves zaspanec. Bil pa je smrtno bled.

»Oprostite, da Vas motiva,« nadaljeval je pisár, »a ko sva Vas popóldne iskala, reklo se mi je, da čepite po stari svoji navadi pri župánovih.«

Vselej drugikrat bi bil Zgaga osorno zavrnil zlobno opazko, ali danes jo je kakor skesan grešnih molčé poslušal, in mrzel pot mu je stopal na čelo.

»In prav zaradi tega, ker ste vedno pri župánovih in lazite za gospodično Olgo, morate se dvobojevati!«

Štipko je zopet vzdrhtel.

Lisjak je smehljaje se gledal plašno žrtev in neusmiljeno nadaljeval:

»Prihajava namreč v imenu gospoda doktorja Lovra Kodrána, da térjava od Vas zadoščenje. S tem, da ste imenovali njegovo izvoljenko, gospodično Olgo, nevesto svojo, omadeževali ste njeno in njegovo čast. Ta madež more oprati samó kri, čujte, samó kri!« —

Ubogi Zgaga! — Ko je slišal besedo »kri«, zgrudil bi se bil skoro s stola.

Solze so mu zalile oči in jecàl je:

»Jaz — saj — jaz — mislil — — «

Ubožec ni védel, kaj bi odgovoril. Suša, vidèč lekárnikovo zadrego, jel se je smejati.

Lisjak se je zbal, da bi njegov tovariš s svojim smehom ne izdal vse spletke, zató je hitel, da konča svoj pôsel.

»Pošljite jutri dopóldne svoje sekundante k meni v pisárno, da se dogovorimo o prostoru in orožju. Ako tega ne storite, čutil se bode gospod doktor Kodràn prisiljenega, javno Vas osramotiti kakor navadnega strahopetca. ‚Der Mohr hat seine Schuldigkeit gethan, er kann geh’n‘, pravi Lessing. Lahko noč, gospod Zgaga!«

In tovariša sta odšla. Na stopnicah pa sta se jela krohotati, da se je čul njun krohot celo v lekárnikovo sobo.

A Štipko ga ni čul. Kakor okamenel je sedèl v fotelju in brezmiselno gledal proti durim, skozi katere sta odšla oba pisárja. In vendar je mislil, sila mnogo mislil. —

Ko sta prišla naša tovariša na cesto, zdelo se je Suši potrebno, da svojega prijatelja nečesa opomni.

»Onega izreka, ki si ga citiral, menda ni zapisal Lessing,« dejal je pohlevno.

»Kdo trdi, da ne? — Ti, ki si videl samó četrto šolo, bodeš popravljal mene, absolviranega petošolca? — Končno pa je to vseeno. Dovolj, da je izrek zapisan, na imenu ni nič. ‚Name ist Schall und Rauch‘, pravi Schiller.«

Suša je baš zopet hotel zavrniti Lisjaka, ali zmotil ga je župánov sin, ki je čakal pisárja na cesti in pristopil zdaj k njima.

Lisjak mu je na drobno popisal ves prizor z lekárnikom, potem pa je župánov povabil za drugi dan prijatelja na obljubljenih pet litrov vina.

Preden pa so se razšli, sklenili so, da o vsej tej spletki molčé. Samó Olgi se vse razodene in ona mora skrbeti, da ji Kodràn prej, nego kàj čuje, za kaj se je uporabljala njegova oseba, razkrije svojo ljubezen. Ko stori to, pové mu ona vso stvar, zaljubljenci odpuščajo vse ...

Lisjaku se je, ko se je spravljal spât, zdela njegova vloga vendar nevarna. A kmalu je potolažil očitajočo vest.

»Pet litrov je pa vendarle neslo«, mrmral je in zadovoljno zaspal.

Ne takó Štipko Zgaga. Dolgo je sedèl nepremično na svojem sedežu in strašne misli so mu divjale po glavi. Da ne pošlje sekundantov in da se ne dvobojuje, o tem je bil župánov sin že davno prepričan, in to je lekárnik tudi zdaj sklenil. »Takó mlad in lep, pa bi moral umreti«, mislil je. »Nikakor ne! Rajši pozabim Olgo in njene poglede!«

Nekoliko pomirjen je légel v posteljo, a zaspati ni mogel, vedno in vedno mu je prihajal na misli dvoboj. Videl se je v krvi ležečega, umirajočega in mraz ga je pretresal.

Stoprav proti jutru je zatisnil oči. Kaj se mu je sanjalo, ne vemo, ali toliko vemo, da pozno se prebudivši ni vstal, temveč sporočil teti, da ga je z zájtrkom čakala, da je bolan.

Čemu bi neki vstajal, ako ne sme niti k županovim niti na cesto, kjer bi ga lahko srečal Kodràn in ga »javno osramotil kakor navadnega strahopetca«, kakor se je sinoči izrazil Jože Lisjak.

VI.

Veseli obrazi okrog in okrog.
Jos. Stritar.

Napósled se je imel izvršiti že davno nameravani, a odloženi izlet lesniške čitalnice v Sotésko. Večer pred izletnim dnevom se je sukal pogovor župánovih gôstov zvečine okoli tega izleta.

»Gospod sodnik, ali ste že naročili pri mesarju meso za guljaš?« vprašal je Koprivec sodnika, ki je prevzel nekako rediteljstvo.

»Naročil, sevéda, prav izvrsten guljaš mora biti. Škoda le, da mi je obolel pomagač, gospod Zgaga! On bi mi vsaj drv nanosil skupaj!« tožil je sodnik.

Župánov Anton je pogledal Olgo, ki se mu je poredno nasmehnila.

»In kvart ne smete pozabiti, gospod sodnik, kvart!« hitel je okrajni komisar. »Po guljašu se bode tarók jako prilegel!«

»Za vse je poskrbljeno, gospôda, za vse, in prav dobro se bodemo zabavali!«

»In plesali bodemo tudi, gospod profesor, kàj ne da?« omenila je Olga proti Kodránu. »Kadrilja na travi, to bode krasno!« dostavila je afektirano, ne čakajoč Lovrovega odgovora.

»In koketirali«, zašepetala je Olgi poleg nje sedeča sestra gospá Koprivčeva na uho.

Jezno jo je pogledala Olga, a ko je ozrši se opazila, da Kodràn ni čul sestrine opazke, prikimala ji je smehljaje se.

»Žàl, da se je Suša prehladil! S petjem ne bode nič!« dejal je doktor Orel, ki bi mu bilo hudó, ko bi ne bilo petja, kajti imel je peti v »Domovini« bariton solo.

»E, kaj še, prehladil!« tolažil je zopet sodnik. »To je samó pretveza! Ali ne veste, da se dado vsi tenoristi prositi? — Jutri nam bode Suša zvižgal kakor kós in Vi, gospod koncipient, mu bodete s svojim krasnim glasom sekundirali!«

Orel ni odgovoril, le z levico si je vihal majhne brke. Na obrazu pa mu je bilo videti, da s sodnikovim poklonom ni nezadovoljen.

»Gospod Pavel, Vi nam lahko pripeljete s sábo novega grajskega gôsta,« rekla je gospá Pavlina.

»Eden ji ni dovolj,« mislil je Pavel in pomembno pogledal gospó Koprivčevo in soseda ji Orla. Odgovoril je nekaj, da je še premalo znan z nadporočnikom pl. Hagerjem in da ne vé, bi se li odzval njegovemu vabilu, ali ne.

»Čuden človek je menda res,« segla mu je županja v besedo. »Pisala mi je o njem prijateljica iz Ljubljane, kjer je bival skoro leto dni.«

»A lep je«, opomnila je gospá Pavlina. »Kakó impozantna postava!«

»Pa bogat. Na južnem Ogrskem ima bajè velika posestva. Po rodu je sicer Nemec, toda oče njegov se je izselil z Bavarskega ter si na Ogrskem kupil zemljišča in grad. Tudi njegov oče je bil čuden človek, jako pikantne zgodbice se pripovedujejo o njem,« govorila je župánja skrivnostno.

Emil pl. Hager je bil resnično bogat; tudi postava njegova je bila impozantna. Na obrazu pa mu je prežito življenje neizbrisno zarisalo svojo zgodovino. »Živeti«, bilo je geslo mlademu nadporočniku, in vestno se je ravnal po tem geslu. Je li čudo, da si je sčasoma pridobil jako čudne, da, pogubne nazore o življenju. Emil pl. Hager je bil blaziran človek.

Njegova sestra se je omožila z mlajšim bratom grajskega posestnika v Kotu, in na ta način je stopil nadporočnik pl. Hager v njegovo sorodstvo. Od burnega življenja razdraženi živci so bili bajè vzrok, da je prosil za dopust in prišel v Kot. Tovariši njegovi so pa zlobno trdili, da se je zbal manêvrov.

O vsem tem je vedela župánja nadrobno povedati svojim gôstom.

Česa pač ne zvedó skrbne matere, ki imajo za oddajo gôdne hčere?!

Materi župánji se je baš razvezal jezik in povedala bi bila še več, morda celo pikantnih podrobnosti, iz življenja nadporočnikovega, ako bi sodnik, ki se mu je že jelo zehati, ne bil opomnil, da je treba iti spât, kajti »jutri bode treba zgodaj vstati.«

»Kdaj odrinemo, kdaj?« povpraševali so.

»Ob šestih zjutraj, točno ob šestih! Dva lojtrska vozova bodeta čakala pred čitalnico.«

»Ali bi ne bilo bolje, ko bi se odpeljali od sedmih?« vprašal je koncipient Orel, o katerem se je po vsem trgu védelo, da jako rad spi.

»Ob šestih je odločeno in — basta!« odgovoril je sodnik skoro nekam jezno.

»Prav je takó, popolnoma prav,« pritrjeval je okrajni komisar. »Pa kvart ne pozabite, gospod sodnik!«

Jeli so vstajati izza mize in se polagoma razšli.

Malo zelenja in cvetja, malo rôse, malo v njej kopajočih se medlih sončnih žarkov, malo prozorne meglice — in vendar je bilo eno najkrasnejših juter, kar jih rodé prvi dnevi meseca kimovca.

Ni še bíla polšesta ura, ko je že lesniški sodnik hodil pred čitalnico in nadzoroval društvenega slugo, znašajočega razna krepčila na dva vozova.

Točno ob polšesti uri sta se bližala, kakor bi se bila dogovorila, oba pisárja vsak s svoje strani čitalnici.

Dasi ni bilo mraz, dà, niti hladno, zavil se je Jaka Suša vendar v težak plêd do pod oči. Prišedši do vóza, je voščil sodniku pohrkujé dobro jutro.

»Vedno še hripávi, gospod Suša?« vprašal je sodnik.

»Vedno, gospod sodnik, vendar nekoliko boljši od včeraj. Popil sem sinoči dva punča in pomoglo je nekoliko,« odgovoril je lesniški tenorist z glasom, iz katerega bi nihče ne razbral tenorja ter v dokazilo svojim besedam dvakrat močno zahrkal.

Viri pa nam pripovedujejo, da Jaka Suša prejšnji večer ni punča niti videl, marveč pil je naprej surovo, potem pa vréto vino in pil je obojega toliko, da je bil prav dobre volje in je s svojim tovarišem z najčistejšim glasom prepeval.

Skoro so se jeli zbirati tudi ostali izletniki, in ko je v lesniškem cerkvenem stolpu udarila šesta ura, bili so že vsi na mestu — razen koncipienta Orla.

Suša se je ponudil, da ga gré klicat, kajti zbal se je, da bi črtali s programa »Domovino«, ako ne pride koncipent-baritonist. V »Domovini« je namreč hotel naš pisár pokazati, da ima, akoravno že ohropéli, svoj glas v oblasti, in gotov je bil, da bode žèl neizmerno pohvalo.

Skoro se je vrnil s koncipientom, ki si je mèl zaspane oči.

Ko je okrajni komisar izprožil na Orla še nekaj vsakdanjih dovtipov, posedli so na vozova in oddrdrali izpred čitalnice.

Bilo je vsega skupaj kakih dvajset izletnikov. Nekateri radi pôsla zjutraj niso mogli z dóma, a obljubili so, da se pripeljejo po kosilu v Sotesko. Kodràn in Pavel pa sta imela čakati vóz v Kotu, mimo katerega je držala cesta.

Dasi so nekoliko tesno sedeli na vozéh, kalilo jim to ni dobre volje, ki je odsevala slednjemu družabniku raz obraz in zvenela iz glasú. Pósebno je bila vesela gospa Pavlina Koprivčeva, ki si je vedela prostor izbrati takó, da je moral sesti koncipient poleg nje, kar je ta sevéda rad storil.

Se je li gospá Pavlina veselila krasnega jutra, ali bližine doktorja Orla, ali odsotnosti svojega soproga, katerega je služba ovirala, da se že zjutraj ni udeležil izleta, ne vemo.

Jedva sta zavila vozova iz trga proti Kotu, že se je iz veselih mladih grl zibala zvonka pesem po voljnem zraku v prebujajoči se svet. Po pesmi so se čule šale, zabavljice in zopet pesem, dokler nista vozova obstala pred málinom, kjer sta jih pričakovala Kodràn in Pavel.

Po običnih pozdravih sta sedla naša znanca na prvi voz, Kodràn k Olgi, Pavel poleg Lisjaka. Jelice ni bilo.

»Kje pa imate svojo gospodično sestro, gospod Pavel?« zaklical je z drugega vozá okrajni komisar.

»Domá je ostala, glava jo boli,« odvrnil je Pavel, ko se je voz že zopet začel premikati.

Za nekoliko sta petje in pogovor na obeh vozéh potihnila, ali samó za nekoliko. Kmalu je začel okrajni komisar z ne baš zvenečim glasom v začeku záse, a vedno glasneje: »Barčica po morju plava ...« in vsi pevci in pevke so mu pomagali.

Meroma v pol ure so dospeli v Sotesko in poskakali raz vóz.

Bilo je, kakor da priroda v Soteski še dremlje. Gladina ribnika, v katerem so se zrcalila mirno, mrtvo stoječa drevesa, bila je gladka kakor steklo. Cvetice ob njegovem brégu niso še odprle svojih čašic, temveč povešaje pisane glavíce dremale so tiho. Tudi ptičjega petja ni bilo čuti. Samó iz goščave na hribu so se čuli udarci sekire kakor zamolkel jek.

Dasi so bili izletniki razen Kodrána že večkrat v tem divnem kraju, vendar je napravila ta mrtva, tožna veličastnost mogočen vtis nánje.

Nekako enak vtis čutiš, ako stopiš zvečer v veličastno ali zapuščeno in razpadajočo cerkev. Slike po stenah ti je zakril mrak, le semtertja blesti iz teme pozlačen okvir medlo naproti. Pred vélikim oltarjem, čigar obrise jedva moreš ločiti v temoti, tožno brli večna luč. Nikogar ni v cerkvi in tebe obhajajo ozbiljna, tesna, a pobožna čustva.

In vendar je bila Soteska veličastnejša. Zavest, da je cerkev postavila človeška roka, odvzame zgradbi polovico poezije. Sotesko pa si je ustvarila priroda sáma v čast in slavo ...

Edini, ki se ni brigal za veličastno lepoto, bil je okrajni komisar. Ko se je okrepčal s požirkom slivovke, katere v takih slučajih Jože Lisjak nikdar ni pozabil vzeti s seboj, poiskal je pripraven prostor, kjer naj bi se kuhal guljaš.

Sodnik je bil zadovljen s prostorom in privlekel je iz košáre ogromno pônev.

Komisar pa se je napravil s Pavlom in obema pisárjema nabirat suhljádi.

Ostali izletniki so se razšli po dva ali po več jih skupaj na vse strani, obljubivši, da se vrnejo, ko bode guljaš pripravljen.

VII.

Da te ljubim, ti je znano.
S. Jenko.

Kaj je hčerki vroče lice,
Lasci razmeteni?
I. Jenko.

Olga in Kodràn sta se ločila, ne vedoč kdaj, od ostalih. Korakala sta počasi ob ribniku, na čigar skrajnem koncu, prav v vznožju hriba, je stal lesen križ. Streha nad razpélom je bila strohnela in padla na tla. Ob trhlem stebru se je ovijal bršljan. Okrog križa pa so se, Bog zna odkod, zasejale koprive in, bohotno se dvigajoč, zatirale rast bršljanu.

Bodo li jo zatrle? — Po prirodnih zakonih gotovo!

»Podoba vere«, mislil je Kodràn, stopajoč mimo žalostnega spomenika še žalostnejšega dogodka.

Namenila sta se na vrh hriba, odkoder se je odpiral lep razgled na Lesnice.

Stopala sta po mehkem mahovju in malo govorila. Olga je odtrgala spótoma kako cvetico ali resje. Rosa je blestela po pajčevinah, ki so se razprézale čez pot z veje na vejo. Prej, nego je mislil Kodràn, dospela sta na vrh hriba.

»Poglejte, gospod doktor, kakó krasno!« vzkliknila je razveseljena Olga ter pokazala s sončnikom proti Lesnicam. »In naša hiša se tudi vidi, vidite, ona-le, iznad katere se dviga dim.«

»Res lepe so Lesnice in gotovo mi bode težko delo, ločiti se od njih,« odgovoril je Kodràn.

»Ali mislite odpotovati?« vprašala je Olga.

»Vedno ne morem tu ostati, dasi bi rad. Čez zimo pa menda še prebijem, osobito zaradi tega, ker sem našel v arhivu mnogo važnih dokumentov za našo zgodovino, katere mi je preučiti.«

Kodràn je sédel na nizko, z mahom obraslo streho, zadnji ostanek nekdaj imenitne rómarske cerkvice.

»In ko odidem, pozabili me bodo vsi tukajšnji znanci, kakor je ljudstvo pozabilo to zidovje, okrog katerega se je svoje dni takó rado zbiralo.«

Pokazal je razvaline.

»Mislite li res, da Vas bodo vsi pozabili?« vprašala je Olga, poudarjaje besedico »vsi«.

»Ali morda ne?«

Olgi je prišlo na misel, da bi ne bilo nápačno, ako bi povesila oči, in storila je tako ter zamolklo odgovorila:

»Jaz gotovo ne — nikdar!«

Rdečica ji je oblila lici. Nekatere ženske zardé, kadar hočejo. —

Prijel jo je za roko.

»Ali naj ti verjamem, Olga?« vprašal je z drhtečim glasom.

»Lovro!« karala ga je Olga ljubeznivo in solze so ji zaigrale v lepih očeh.

Tudi solzé se nekatere ženske, kadar hočejo. —

Strastno jo je pritisnil k sebi ...

Vračaje se s hriba, sta molčala še bolj, negoli prej, ko sta stopala navzgor. Toliko več so govorili njuni pogledi.

Bila sta že skoro pri lesenem križu, ko ju je ustavil neki šum.

Kakih deset korakov od njiju so trije gabri takó nizko k tlom sklonili svoje veje in jih zapleli takó gosto drugo v drugo, da so se sklenile v steno skoro neprozorno.

Izza te stene je prihajal šum.

Olga in Kodràn sta upirala oči — in kar sta videla, spravilo je oba nekoliko v zadrego.

Za košatimi gabri sta stala gospá Pavlina in koncipient Orel. Objel jo je bil okrog pasú in ji strastno poljubljal usta in oči. Ona se ga je oklenila z obema rokama okoli vratú in mu z isto strastjo vračala poljube. V razburjenosti svoji ni opazila, da so se ji razpleli lasje in vsuli na okrogli rami.

Kakor bi bila oba istih misli, odvrnila sta se Olga in njen spremljevalec od tega prizora in krenila po poti mimo križa.

Kodràn je nalašč tiho zakašljal, potem pa je Olgi jel govoriti o krasoti prirode, ki včasih človeka popolnoma omami.

Pavlina je čula Kodránov glas in ozrša se ugledala skozi veje našo dvójico. Prepričana pa je bila, da nje in koncipienta Lovro in sestra njena nista videla.

Naglo je stopila z Orlom za našima ljubimcema.

Dasti sta koncipient in davčnega nadzornika soproga brez nobene zadrege govorila o raznih vsakdanjostih, dasi se idoč s Kodránom in Olgo nista niti ozrla drug na drugega, izdajala so vendar njiju razpaljena lica prežite tihe sreče. —

Četvorica je baš dobro došla do ostalih izletnikov, ki so, sedèč po tleh in trhlih parobkih, uživali po sodniku in njega pomočnikih pripravljeno jed. Čula je namreč zanimiv pouk okrajnega komisarja, kakó se najpraktičneje lové divje race.

»Sam Strnad mi je pripovedoval, kakó jih je lovil,« kričal je komisar malone jezno, kakor bi mu kdo ugovarjal. »In prav tule jih je lovil,« zatrjeval je, kažóč na ribnik.

»Kakó pa, kakó?« vpraševala ga je nestrpna družba.

»Jako primitivno, gospôda moja, jako primitivno in vendar takó uspešno, kakor bi se nihče ne nadejal. Poslušajte torej! Vi vsi veste, kateri pa ne veste, tistim povem jaz, da se divje race kàj rade zbirajo na temle ribniku. To je védel tudi Strnad. Dolgo časa je premišljal, kakó bi si najceneje priskrbel ráčjo pečenko na mizo, napósled si je izmislil pravo. Šel je na njivo, odtrgal ondu veliko bučo, iztrébil jo, izdolbel usta in oči ter jo vrgel v tale ribnik. Buča je plavala po vodi, a race niso plavale več. Bale so se buče in se niso spuščale na ribnik. To pa je bilo le nekaj dni. Končno so se privadile buče in plavale so zopet po ribniku kakor prej, ko je ni bilo. Zdaj se je zdel Strnadu čas ugoden. Nekega dné, ko se je zibala in potapljala mnogoglava jata râc tule po vodi, priplazil se je, slekši se v goščavi, ne da bi ga bile ptice videle, do ribnika in pod vodó do buče, ki si jo je počasi nataknil na glavo. Mirno se je potem buča bližala racam, neskrbno zibajočim se po vôdni gladini. Ko se je približal raci na iztežáj daleč, zgrabil jo je za nogi ter jo potegnil pod vódo, kjer ji je zavil vrat. — Dvanajst jih je nalovil na tak način, in brez puške, gospôda, brez puške!«

»Z bučo!« dejal je koncipient in pomembno pokimal sodniku.

»Z bučo«, povzel je komisar, »z bučo, pa dvanajst v pol ure!«

Družba se je le na tihem smejala, ker na takó vesel dan ni hotela žaliti neradovoljno zabavnega pripovedovalca.

»Ali kadrilja, gospôda, kadrilja, kaj bode s kadriljo,« jel je klicati Jože Lisjak, ki se je prav za današnji izlet naučil jako zamotan finale.

»Prej bodemo peli«, ugovarjal je svojemu tovarišu Jaka Suša, ki je težkó čakal, da »očara« poslušalce z milobo in zvočnostjo svojega tenorja.

Ne vemo, kakó bi se poravnali nasprotni mnenji obeh pisárjev, da ni posegla gospá Pavlina vmes.

»Bolje je, da plešemo,« dejala je, »petje prihranite za popóldne, ko dojdejo tudi še ostali čitalničarji.«

Suša je bil takoj zadovoljen, kajti če je imel več poslušalcev, rajši je pel.

In plesali so kadriljo. Čitalniški sluga je tlačil škripajočo harmoniko, po mehki travi pa so se vrteli radostni plesalci.

Kodràn je plesal z Olgo, a samó médla sta ples. Aranžer se je jezil in dvakrat je že strogo opomnil Kodrána, naj pazi. Lisjak pač ni vedel, kakó važne pogovore imata zaljubljenca.

Olga je namreč pripovedovala Kodránu dogodek s Štipkom Zgago in vzroke, ki so jo napotili do takega koraka.

Sevéda mu je vso stvar slikala smešno in v najlepši luči, nikakor ne sebično, kakršna je res bila.

Dasi se je Lovro smehljal, čutil je vendar v svoji notranjosti, da ga je pripovedovanje njegove ljubimke neprijetno dirnilo. Njene besede so se mu zdele ledena sapa, brijoča čez mlado cvetje njegove ljubezni. —

Vendar razmišljati o vsem zdaj ni utegnil, osobito ne, ker ga je Lisjak zopet opomnil, naj vsaj pri finalu pazi, češ, da je jako težaven.

In plesal je finale in molčal.

Olga je jela uvidevati, da mu je prezgodaj razodela dogodek z Zgago. A tolažila se je, da se bode dalo še vse popraviti.

»Malo solz in malo jezne šóbice, pa bode zopet krotak kakor jagnje,« mislila si je.

Po kadrilji je šla večina družbe na hrib k razpali cerkvici.

Komisar in oba pisárja pa so legli pod búkev in jeli mešati kvarte.

Kodràn je hotel biti sam, da bi premislil o tem, kar mu je pripovedovala Olga, zató je izjavil družbi, da ne gré z njo, ker je prišel baš pred kadriljo raz hrib.

Ko je Olga to čula — tudi ona ni hotela iti z ostalo družbo.

Kodrána je to razdražilo, kajti védel je, da je déklica samó zaradi njega takó ravnala, in hotel jo je jeziti.

Od svojih dijaških let že ni imel Lovro kvart v roki, in ako bi mu bil kdo pozneje prerokoval, da bode še kdaj v svojem življenju kvartal, rotil bi se pri vseh bogovih, da bi bilo to nemožno. Danes pa je prisédel k zbrani trójici in začel metati kvarte.

Olga ga je, vidèč, da se je ogiblje, pogledala strupeno in odšla na breg ribnika. Mehanično je metala ribam drobtine, v prsih pa so ji plále strasti.

»In vendar bode moj, mora biti!« ponavljala si je tiho.

Izletniki se še niso vrnili s hriba, ko se je na cesti od Kota prikazal koleselj. Kmalu se je približal toliko, da so se dali razločiti prihajalci.

Bili so mati župánja, Jelica in njen brat.

»Ravno zdaj«, zamrmal je jezno komisar, vrgši izvrstne kvarte, s katerimi je hotel igrati »solo«, na stran in z najslajšim obrazom priklonivši se materi župánji in njeni hčerki.

»Skoro ne bi bili prišli, ali Jelica je le silila in silila. Zbali smo se dežja,« rekla je mati župánja.

Res so se od juga jeli dvigati temni in deževni oblaki ter preprezati nebó. Listje po gozdu je čudno šumelo, kakor šumi le pred nevihto. Po ribniku so se vili kolobárci.

Kmalu potem, ko so se vrnili izletniki s hriba, bilo je že vse nebo zagrnjeno s temnosivimi oblaki in preostajalo ni drugega, nego posésti na vozove in vrniti se v Lesnice.

Jaka Suša je sicer zagotavljal, da se bode še vse »prevleklo«, ko ga pa družba ni hotela poslušati, sédel je na voz in tiho zaklel. In kaj bi ne? Saj mu je splavala »Domovina« po vôdi!

Tudi okrajni komisar ni bil zadovoljen z izletom. Sinoči je še v postelji računal, koliko si bode prišušmaril pri taroku — in dobil je le nekaj desetic.

Olga je sedla jezna na Jeličino mesto v kolêselj.

Mislila je, da bode s tem dražila Kodrána, ali varala se je ljuto. Lovro je bil vesel, da se ga je ogibala. Sedèl je na zadnji klopi lójtrnika in gledal spredaj sedečo Jelico, ki se je živo razgovarjala s sosedom si — Pavlom.

Snela je klobuk z glave in sapa ji je vila lasé. Kodránu pa je nehoté prišla na misel židovska poslovica, da tičí za vsakim ženskim kodrom tisoč vragov. — Danes je pač sovražil vse ženske ...

Niso še dospeli do Kota, ko se je začulo vótlo grmenje, in jele so padati debele kaplje.

Vozniki so pognali konje.

V Kotu je Kodràn stopil z voza ter se poslovil.

Pavel in vsa družba so ga sicer silili, naj gré v Lesnice, kjer bodo nadaljevali ponesrečeno zabavo, toda on se je izgovarjal, da ga hoče glava boleti.

Prišedši v svojo sobo, je odprl okno na iztežáj in gledal za vozovi. Ko so mu ti izginili izpred oči, umaknil se je od okna in stopil nekajkrat po sobi sem ter tja.

»Neizrečno sem bil bedast«, siknil je med zobmi in segel po smotko v žep.

Prižgal jo je, légel na zofo in, puhajoč sinjevkaste kolobárje v zrak, mislil o današnjem izletu.

VIII.

Hüt’ dich, mein Freund, vor grimmen Teufelsfratzen,
Doch schlimmer sind die sanften Engelsfrätzchen.
Heine

Lovro ni bil baš óne nravi, da bi takoj vzplamtel za vsako bitje, ki nosi žensko krilo, ali dobro mnenje je imel o ženskah.

Takšni smo končno vsi. — Če pa izgubljamo ali morebiti izgubimo to dobro mnenje, krive so zastopnice nežnega spôla samé, ki včasih (taki slabi hipi so pri njih sicer jako redki) vendarle preslabo zakrivajo svoje slabosti.

Takó je bilo tudi s Kodránom.

Ležal je na zofi, ali v glavo mu ni hotelo, čemu mu je Olga pripovedovala danes vso spletko s Štipkom.

Ali se mu je s tem hotela zvesta ljubovnica pokazati odkritosrčno, in takó še bolj razplameniti njegovo ljubezen? — Ako bi bilo to, razkrila bi mu bila vso stvar že lahko prej, morda celó preden se je izvršila.

Čemu ni storila tega? — Je li vedela, da se mu bode s tem jako malo prikupila ter si je zbok tega hotela prej zagotoviti njegovo ljubezen? — Zakaj mu je pač sáma vse pripovedovala? — Se je li bala, da ne bi zvédel spletke od druge strani, zakaj zvedeti jo je napósled moral? —

Lovro si je moral priznati, da bi mnogo bolje vplivalo nánj, ako bi dogodek z Zgago čul iz drugih ust, nego iz ónih, ki jih je pol ure prej vroče poljubljal. — Morda bi potem mogel Olgo še ljubiti, ali takó ...

Vendar, čemu je bila vsa ta spletka? —

Premetával se je po zofi, in brez števila enakih vprašanj se je vsipalo nánj. Jezno je vlekel dim iz smotke, skoro dogorele, in jezno ga puhal v zrak.

Po mostovžu so se začuli škripajoči, počasni koraki. Kodràn je spoznal hojo pl. Hagerja.

Stožilo se mu je po družbi, zato je glasno zakašljal, ko se je približal prihajáč njegovim vratom. Koraki na hodniku so potihnili, in za malo časa se je čulo trkanje na duri Kodránove sobe.

»Noter!« je zaklical Lovro in poravnavši se vstal z zofe.

Počasi so se odprla vrata in še počasneje je stopil v sobo částnik.

»Oprostite, gospod doktor, ako Vas motim; ali dolgočasim se takó, da bi Vas bil že davno poiskal, ko bi bil védel, da ste domá,« govoril je plemič z ónim bajè prirojenim, a menda večkrat priučenim hohnjávim glasom ter upognil nekoliko tilnik v poklon. Hrbet je ostal raven.

»Je li danes zaklet dan, da se mora človek dolgočasiti?« povzel je Kodràn besedo. »Glejte, tudi meni se ni godilo bolje od Vas in prav veseli me, da ste se oglasili pri meni.«

»Vi ste se tudi dolgočasili? — Saj ste bili na izletu, katerega se je udeležilo več dâm — celo interesantnih dâm, kolikor sem mogel opaziti, ko ste se peljali tod mimo. — No, jaz na Vašem mestu ne bi tožil o dolgem času. Ali pomislite moj položaj! Vse dopóldne sem lazil po vrtu in menda še ničesar mislil nisem, samó klel sem v srcu pústi Kot. Nomen est omen! — Napósled je menda vendar moja jeza segla do néba, zakaj prijazna sreča mi je naklonila družico v oskrbnikovi hčeri. Stopil sem k nji, ko je z grêde trgala cvetice za namizno kito, in ji začel govoriti o tem, kar najbolj ščegeče občutljiva srca preddvajsetletnih déklic in dozorélih devic — o ljubezni. — Ugajalo mi je, kakó je dekle zardevalo ob mojih besedah, in sam vrag me je zmotil, da sem jo objel okrog pasú in jo hotel pritisniti k sebi. — Ptičica je zavrisnila, zmuznila se mi iz rok in odpršela v grad. Jaz pa sem bil zopet sam. Hodil sem po vrtu in za kratek čas odbijal s palico cveticam dehteče glavíce. Taka je bila moja današnja zabava,« končal je pl. Hager, »in zdaj trdite še, da je bila Vaša slabša!«

»Gotovo!« odgovoril je naglo Kodràn ter mu začel pripovedovati svoj današnji dogodek z Olgo.

Nekateri ljudje imajo slabost, da večkrat čutijo potrebo izpovédati svoje največje skrivnosti. Kadar se jim pa zbudi ta potreba, ne mislijo, komu se zaupajo. Da se takšna slabost mnogokrat bridko maščuje, umeje se samó ob sebi.

Vendar se tega Kodránu ni bilo bati. V malo dneh, kar je občeval s pl. Hagerjem, spoznal je, částnika vsaka stvar zanima le tisti hip, ko jo gleda ali posluša, trenutek potem se ne briga več zánjo.

»Takó je bilo!« končal je Lovro svoje pripovedovanje. »In baš, ko ste prišli, premišljal sem, čemu je bila vsa ta komedija, čemu?« —

»Ha, ha, ha,« nasmejal se je částnik s hripavim smehom. »No, in vzroka niste našli?«

»Priznati moram, da ne.«

Pl. Hager se je zopet zasmejal in sédel na stol ob oknu. Dolgi nogi pa je iztegnil daleč prédse.

»Vidi se Vam, da ne poznate žensk! — Jaz sicer ne vem, kakega značaja je Olga, tudi mi ni znano razmerje med njo in lekárnikom na eni in Vami na drugi stráni, ali kolikor morem sklepati iz tega, ker ste mi ravnokar povedali, prepričan sem, da je bila vsa ta spletka poskušnja, s katero je hotela odstraniti lekárnika s poti, s poti do — Vas. — Vi ne poznate žensk, dejal sem vam že. Oné uporabljajo vse, kar morejo, ako so si vteple v glavo, da hočejo kàj doseči. Ako ženska vé, da radi stiskate njeno ročico, porabila bode vsak slučaj, da vam pomoli obé. — Ako vé, da Vam ugaja, kadar poveša oči, povešala jih bode takó očitno, kakor dela igralka, kadar hoče, da opazi to zadnja galerija. — Navèl bi Vam lahko še hujših primerov, iz katerih bi se prepričali, da ženska žrtvuje vse, samó da doseže svoj smoter, da ji ni sveta niti čast niti poštenje, nič, prav nič. Čim lepša, tem strastnejša je v takšni borbi. — Vendar jim tega ne štejem v zlò. Čemu tudi? — Pajek nastavlja svoje mreže, da ujame mušico, čemu bi ženska ne smela loviti možá? — Žal, da je mnogo móž, ki se dado ujeti! Zató pa Vam pravim, ogibajte se žensk, dokler jih ne poznate! Ko jih bodete preučili, ravnali bodete kakor jaz. — Meni je ženska cvet, ki ga utrgam, ako mi ugaja. Vi me gledate začudeni? Mar ne smem odtrgati cvetú? — Ako ga ne odtrgam jaz, odtrgal ga bode drug, ki pride za mano, in ako ga ne odtrga nihče, posekala ga bode kôsa, in nikdo ne bode imel ničesar od tega. — Res je, da ima nekatero cvetje trnje, ali kaj je to? Ako Vas zbode, pustite je in idite svojim potem! Le neumne véše letajo toliko časa okoli luči, da se osmodé ... Toda dovolj! Ženske so zvite in prav delajo! Kdor pa jih pozna, tisti jih ne spoštuje. Morda se Vam bode za zdaj, ponavljam, za zdaj zdela sodba moja prestroga; jaz ne morem za to. Prepričani pa bodite, da se bodete spominjali mojih besed in jim pritrjevali. — A zdaj zdravstvujte, in ako nimate drugega opravka, premišljujte besede moje, če se Vam ljubi!«

Leno je vstal, podal Kodránu roko in polagoma odšel iz sobe.

»Čudni, prečudni nazori — in kako hladnokrvno jih izreka,« mrmral je Lovro, ko so se zaprla vrata za plemenitim vojakom.

Potem pa je sédel za mizo, oprl se z obema laktoma óbnjo, položil glavo ob dláni in mislil. Po glavi so mu šumele besede částnikove.

Kar pa je mislil, ni bilo v korist Olgi.

V tem se je razjasnilo nebó, dasi je palo le nekaj kapelj na zemljo. Zrak pa je bil še bolj otohel nego prej.

Ko je Lovro dvignil glavo, jelo se je že mračiti. Tesno mu je bilo v sobi, vzel je klobuk in šel vèn.

Po stolbi stopajoč, je premišljal, kam bi krenil. V Lesnice? — Ne, k župánovim nikdar več! — Ali v trg gré vendar lahko. — Da, v trg, k lekárniku! Tam bode še natančneje zvedel vso spletko.

Stopil je hitreje in skoro je bil v drevorédu.

Ko je nekaj časa korakal, začul je človeške glasove. Hotel ni, da bi ga kdo srečal, zató se je skril za visok grm ob stráni.

Kmalu sta se približali dve osebi kraju, kjer se je skrival. Lovro je prepoznal Pavla in Jelico.

»Ti ne véš, Jelica, kakó sem srečen. Ti si moje vse, jaz te obožujem, angel moj!« govoril je Pavel.

Kodràn se je nehoté spomnil Hagerjevih besed: ‚Ženske so zvite, in kdor jih pozna, tisti jih ne spoštuje‘, in se ironično nasmehnil.

Jelica je nekaj odgovorila Pavlu, toda govorila je takó tiho, da je Kodràn ni mogel razumeti.

Sumil je Lovro že davno, da se njegov prijatelj in župánova mlajša hčerka ljubita, in veselilo ga je, da se je danes potrdila njegova sumnja.

Zaljubljenca sta odšla počasi mimo grma in Kodràn je že hotel stopiti iz svojega skrivališča ter nadaljevati svoj pot, ko ugleda drugo dvójico bližati se.

Bila sta Olga in njen brat.

Olga je namreč vedela predobro, da ni storila prav, ker se je dopóldne takó nepazno razodela Kodranu, in premišljevala je od tistega nesrečnega hipa, kakó bi popravila nepremišljeni svoj korak.

Začetkoma je mislila, da bode proti Lovretu uspevala s trmo in ustavljanjem, ali čimdalj je premišljala, tem bolj je bila prepričana, da takó ne pojde. Sklenila je torej s priliznjenimi gôvori pridobiti si razžaljenega ljubavnika. Česa pač ne zmore ženska zgovornost!

In ni ji dalo ostati domá. Pregovorila je svojo sestro in brata, naj gredó Pavla spremit in zajedno izprehôdit se, dasi jim je bilo po izletu pač malo do sprehoda, najmanj menda njej sami. Ali nádejala se je, da dobode morda Kodrána v Kotu, kajti hotela je čimprej začeti svoj načrt izvrševati.

Da bi bila vedela, kako ji je bil v tem hipu blizu!

A tega ni vedela in zato je popolnoma hladnokrvno nadaljevala nasproti bratu, ki mu je vse zaupavala, baš ko sta prišla mimo grma, svoj pogovor:

»... Sicer mi ni stotino toliko za dolgočasnega knjigožrca v Kotu, kakor za interesantnega in plemenitega Hagerja, ali Kodràn je gotovejša partija, in treba se ga je držati. Ako bi hotela, lahko ...«

Dalje ni slišal Kodràn. Toda še to mu je bilo preveč. Prebledel je, nekaj časa stal odrevenel kakor kip. Po glavi pa mu je vršelo: »Dolgočasen knjigožrec ... dobra partija ... pl. Hager ...«

Zasmejal se je zamolklo in divjal po pôljski bližnjici proti grádu nazaj. Kdor bi ga pa videl, kakó je dirjal in s klobukom v roki mahal po zraku, mislil bi, da je blazen.

Ves zasopel je dospel mnogo pred obema dvójicama do Kota.

Stopil je v oskrbnikovo sobo in se oprostil, da ne more priti k večerji.

Dasi se je delal mirnega, vendar se mu je poznala na obrazu notranja razburjenost. Oskrbnikova soproga je gledé na to majala z glavo in opomnila proti svojemu móžu:

»Kakšni čudáki so ti učeni ljudje!«

Sicer ni ničesar odgovoril, le nasméhnil se je nekoliko.

Kmalu potem je vstopil Pavel. Poslovil se je pred gradom od spremivše ga trójice, od katere se vsaj ena oseba ni vračala zadovoljna domóv.

Ko je zvedel, da Lovra ne bode k večerji, šel ga je iskat v prvo nadstropje. Ali vrata Kodránove sobe so bila zaklenjena. Pogledal je skozi ključávnično luknjo, ali videl ni ničesar, zakaj v sobi je bila tema.

Lovro ni prižgal luči. Prišedši v sobo, zagnal se je oblečen na posteljo in strmo zrl predse. Nekaj časa od silne razburjenosti ni mogel ničesar misliti, a polagoma se mu je ohladila vroča kri in vsi današnji dogodki so se mu vrstili pred duševnimi očmi, vse besede, kar jih je danes čul, zvenele so mu znova na uho. — Toliko radosti in toliko bridkosti en dan!

A verjel je samó enim besedam: ónim, ki jih je čul iz ust plemenitega částnika, in dobro je videl samó en dogodek: prizor, ki ga je opazoval z Olgo, vračajoč se od razvaline nad Sotésko.

Vendar zdelo se mu je, da se skrivata za sklepajočim se gabrovim vejévjem pl. Hager in Olga.

Stiskal je hladno dlan ob glavo in čestokrat zamolklo zaječal. Pozno v noč je zadremal.

Skozi odprto okno pa je posijala luna in njeni žarki so trepetali po strodobnem pohištvu. Cvrlikanje cvrčkov se je čulo z vrta in hladen veter je nosil vonjavo venečih cvetic v sobo.

IX.

Toda la vida es sueño,
Y los sueños sueños son!
Calderon.

Minila je sedma ura, ko je stopal Lovro po širokih stopnicah v pritlično jedilnico, kjer je vsak dan zajtrkoval.

Razburjenost včerajšnjega dné se mu je nekoliko polegla, vendar so mu žalostni dogodki in neprijetni vtisi ostavili svojo sled: — resen obraz.

Stopivšemu v jedilnico, je prišla nasproti Anica, pozdravila ga, nato pa hitela v kuhinjo, da mu prinese zajtrk.

Tačas, ko je Kodràn zajtrkoval, pripovedovala mu je hči oskrbnikova, da je oče odšel s Pavlom zarana na lov, mati pa da se je odpravila v Lesnice po opravkih.

»In kje je pl. Hager?« vprašal je Lovro.

Besede, ki jih je čul včeraj iz částnikovih ust in ki jih je na večer premišljeval, ugajale so mu v njega sedanjem položaju takó, da so se mu zdele istinite in da bi rad še kaj takšnega slišal.

Čestokrat, kadar drugače ne more, tolaži se človek, slepèč samega sebe, z zanikanjem in zaničevanjem.

»Gospoda nadporočnika še ni bilo iz svoje sobe,« odgovorila je Anica, a videti ji je bilo, da ji je pogovor o plemenitem částniku neljub. Spominjala se je njegove včerajšnje vsiljivosti.

Kodràn je opazil to in baš zaradi tega nadaljeval pogovor v pričeti sméri.

»Dovolite, gospodična, da Vas vprašam, kakó Vam ugaja najnovejši gòst v Kotu?«

»Vojaška uniforma ni bila nikdar simpatija moja«, odvrnilo je deklè nejevoljno.

»Čudno! — In vendar se navadno govori, da sta dvobarvno sukno in rožljajoča sabljica najboljša premagovalca ženskih src,« govoril je Lovro, poredno se nasmihajoč.

»To je govorica, gospod doktor, prazna govorica, ki jo je ustvarilo samoljubje plitvih částniških možgán.«

»Verjel bi Vam, toda pl. Hager me je drugače poučil,« opomnil je Kodràn.

»Takó? — Radovédna sem, kaj Vam je pravil.«

Anica se je posmehnila.

»Dejal mi je, da se ženskam ne smé zaupati, da so zvite, samoljubne, sebične ...«

»In takó dalje brez konca in kraja!« seglo mu je deklè v besedo. »Vi pa ste mu verjeli? — Prav, ako mu verjamete! Če ste ga izbrali za svojega učitelja, morate mu biti zaupljiv učenec. — Zagovarjala ne bodem žensk, ne zdi se mi potrebno, omenjam samó, da pregovor pravi: ‚Kdor najbolj graja, kupi.‘«

Lovro se je ozrl dekletu v temne oči, da bi videl, kakšen vtis so napravile njegove besede nanjo. Ko pa je opazil, da se v njih globini bliska zatajena jezica, bilo mu je skoro žal, da je izrekel ostro obsodbo.

»Saj ne mislim takó, jaz sem le —« hotel se je opravičevati.

»Le molčite in ne oproščajte se, gospod doktor, in verjemite izvrstnemu učitelju svojemu, ha, ha!« Ironično se je zasmejala in stopila k oknu.

V tem so se odprla vrata in v sobo je stopil — nadporočnik pl. Hager. Obut je bil v visoke škornje, ob katere je priklanjaje se bil s prožno paličico.

»Poljubljam vam nežno roko, gospodična Anica! — Dobro jutro, gospod profesor!« pozdravljal je s počasnim, odmerjenim glasom, pristopil nató k mizi in se leno iztegnil na stol.

Anica se je molčé poklonila in odšla po zajtrk.

»Vpraševal sem že po Vas, gospod nadporočnik, a dejalo se mi je, da Vas še ni bilo iz sobe,« začel je Kodràn pogovor.

»Eh, lahko da bi me ne bilo in spal bi še, ako bi ne bilo v tem zakletem brlogu hlapca in dékle. Ali to dvoje bitij se postavi na vse zgodaj kakor nalašč pod moje okno ter kriči in tuli, da me izkriči in iztuli iz spanja. Vstal sem, šel v hlev, oštel deklo in švrknil starega šépca z bičem preko hrbta, potem sem ukazal osedlati svojega Armina in odjézdil na plano. Do sedaj sem jahal, iskajoč zanimive dogodke, ali ves pot sem videl le nekaj starih babšét, ki so púkale repo.«

»Repa je včasih tudi dobra jed,« hotel je Kodràn zbôsti plemenitaša.

»Gotovo, ljudje in ščetinci jo jedó in zadnji imajo po mojih mislih boljši okus nego prvi,« odvrnil je částnik in prekrižal nogi.

Lovra je jezilo, da mu nadporočnik ne ugovarja. Bil je slabe volje in rad bi se pričkal.

Anica je prinesla zajtrk in hotela oditi.

»Kam takó naglo, gospodična?« zadrževal jo je Kodràn.

»Oprostite, da moram oditi, opravka imam v kuhinji. Sedaj se itak ne bodete dolgočasili; gospod nadporočnik je izvrsten družabnik, osobito kadar poučuje o ženskih vrlinah.«

Zavrtela se je na pêti in izginila v kuhinji.

Pl. Hager je pomembno pogledal svojega tovariša. — Lovru je bil ta pogled neprijeten; vstal je in se jel sprehajati po jedilnici.

»Kakor vidim,« začel je částnik, »pravili ste dekletu o najinem pogovoru glede žensk. Ne zamerjam Vam tega, toda nespametno ste ravnali in s tem ravnanjem baš podkrepili včerajšnjo mojo trditev, da ne poznate žensk. — Ženski zaupati, ha, ha! Toda ne govorim več o tem, inače si še pokvarim z Vašo pomočjo novi svoj načrt.«

»Smem li poznati ta novi načrt?«

»Čemu? — Ako se mi posreči, spoznali ga bodete; ako mi izpodleti, bolje, da ga ne veste,« odgovoril je pl. Hager.

Kolikor si je Kodràn poprej částnika želel, toliko mu je sedaj presedal. Zató se je poslovil, češ, da ima dela, ter odšel v arhiv.

Nekaj dni ga že ni bilo ondu. Z nekakim zadovoljstvom je torej sédel zopet na stari stol in jel prebrskavati listine. Precèj časa je delal, a ravno ko je hotel odpreti star kodeks, šinila mu je menda druga misel v glavo. Položil je obsežno knjigo na mizo, kakor da jo hoče pripraviti za drugikrat in odšel iz arhiva in iz gradú.

Pot ga je vodila v Lesnice k lekárniku.

Štipko Zgaga je lenáril na zofi in čital enega ónih romanov, ki v slabi nemščini na slabem papirji slikajo krvave dogodke in opolzke prizore.

Ko je stopil Lovro v sobo, prestrašil se ga je takó, da mu je padla knjiga iz rók in da niti odgovoriti ni mogel njegovemu pozdravu. Vendar kmalu se je jel zopet zavédati iz kretanja in prvih besed Kodránovih, videč, da ima nepričakovani njegov gòst popolnoma miroljubne namene. Široko je odpiral oči, ko mu je začel Lovro pripovedovati o vsej spletki, in blažen mir mu je légel v srce, ko je čul, da je bil óni poziv na dvoboj le prazna izmišljotina bodisi Olgina bodisi njenih pomagačev. — »Bolezen«, zaradi katere je neradovoljno preležal lepe ure doma, minila ga je takoj, in z radostjo je bil pripravljen, da spremi Lovra do konca Lesnic. Saj pojdete mimo župánove hiše in uzre morda po dolgem času njo ... njo ... Olgo svojo! ...

Le ena trpka kaplja mu je kanila v neizmerno radost in jo zagrenila. Hvala Bogú, da ne za dolgo! — Kodràn je hotel, da se s Štipkovo pomočjo osveti Olgi, in zaradi tega je tudi prišel k njemu. Toda s tem lekárnik ni bil zadovoljen, dasi bi imel ravno on največ vzroka zató. Uvideval je sicer nekoliko, kolikor so mu pač dali slabi možgáni, da je bil on tisti, ki je v tej spletki igral najžalostnejšo vlogo, vendar, da bi se zaradi tega sedaj maščeval — nikakor ne! Odkar je poznal Olgo, do današnjega dné mu je cvela v zaljubljenem srcu zavest, da ga le njena ljubezen more osrečiti, z osveto pa bi si le nakopal njen srd. Zató je zbral vso svojo govorniško silo in jel Kodránu dokazovati, da je odpuščanje najplemenitejše maščevanje. Lovro se je, spoznavajoč lekárnikove namene, smehljal starim, premletim frazam in naposled obljubil srečnemu Zgagi, da se bode ravnal po njegovih plemenitih naukih ter se maščeval z odpuščanjem.

Blaženi Zgaga!

Najrajši bi za to izjavo objel Lovra, toda vzdržal se je in ga le z žarečim obrazom, ponosno korakajoč poleg njega, spremljal skozi Lesnice. Prišedši do župánovih, ozrl se je ljubeznivo in Bog védi čemu tudi zmagoslavno v okna. Takisto je Kodràn pogledal kakor slučajno tja. Za steklom je zapazil svetlo uniformo Hagerjevo. — —

»Kaj dela on tu?« prišlo mu je na misel. »Izvršuje li morda nameravani svoj načrt?«

Pogladil si je čelo z dlanjo in nadaljeval s Štipkom pričeti pogovor o izletu. Olge se ni hotel spominjati.

Zgaga pa mu je bil nepazen poslušalec. Misli so mu blodile povsem drugod in jedva je dočakal trenutek, da se je mogel na ovinku proti Kotu posloviti od Lovra.

Dasi bi sedaj najrajši kakor ptica poletel, vračal se je ipak le s počasnim korakom proti trgu. Spotoma se je nekajkrat ozrl, da li gleda Kodràn za njim. Vasé zaljubljeni bebci vedno mislijo, da ves svet opazuje njihovo ravnanje.

Stoprav, ko je Lovro izginil za grmovjem, podvizal je lekárnik svoj hod. — Dospevši do župánovih, zavil je noter. Stopil pa ni, kakor je bila doslej njegova navada, v gospôdsko sobo, temveč sédel je za rdeče pregrnjeno mizo, kjer so obično sedévali preprostejši pivci.

Olga ga je pri mizici svoji, v drugi sobi šivajoč, zapazila. Prestrašila se je nekoliko njegovega prihoda. Prej ga je namreč videla v družbi s Kodrànom in pravilno je sklepala, da Štipko vé vso spletko. Vendar kmalu je pregnala strah s prirojeno samozavestjo.

Pl. Hager, ki je bil edini gòst, opazil ni niti prihajača niti Olginega strahú.

Cviček, ki ga je prinesla točájka, teknil je Štipku nenavadno dobro. Saj ga pa tudi že dolgo ni pil. — Ko se je nekoliko okrepčal, sesvalkàl si je cigareto, jel puhati dim predse na rdeči prt ter natézati ušesa, da čuje, o čem se pogovarja plemeniti gòst z dekletom v drugi sobi.

»Res, jako čudni so Vaši nazori, gospod nadporočnik,« dejala je Olga.

»Popolnoma prirodni, gospodična,« odgovoril je pl. Hager. »Življenje naše je podobno snu, ako nam ta sèn ni sladak, krivi smo sami. Stvarstvo nam je pokorno, uporabljamo ga torej v svojo korist. Če je pri tem kdo naših bližnjikov na škodi, kaj nam tega mar? Ima li kaj soli v glavi, védel si bode že pomagati. Naj Vam navedem primer! Recimo, da imate, gospodična, ljubljenca, ki Vam je od vsega srca vdan in ki ga tudi Vi iskreno ljubite. Oba sta srečna, vajino življenje je krasen sèn. Slučaj pa nanese, da spoznam jaz Vas in da se mi v tem hipu porodi prepričanje: ako bi te ta déklica imela rada, potem bi bil srečen. Zberem torej vse svoje moči in se trudim, dokler si Vas ne pridobim. (Vsaka ženska se namreč vdá sladkim besedam, in sram bodi moškega, ki si ne more pridobiti ženske.) Pridobim si torej Vas, in odslej bi bila midva srečna. Vi ste se v svojem snù samó prebudili, a takoj zopet zaspali, da znova morda celó lepše sanjate. In vaš prejšnji ljubimec? — Ako je pameten, presanjal bode v naróčju druge izvoljenke svoje življenje.« —

»Razumem Vas, gospod nadporočnik,« vzkliknila je Olga. »Opravičiti hočete s tem moško nezvestobo.«

»Ženske li niso nezveste?« vprašal je pl. Hager ter si vihal brke. — »Včasih so nekatere, ali tolikokrat kakor moški, ne!«

»To baš dokazuje, da imajo ženske manj možgán nego moški,« odgovoril je částnik. »Nobena stvar na svetu ni vredna, da bi se človek za vedno navezal nánjo, niti svet sam ne. Ako si se naveličal ženske, čemu bi je ne ostavil?! Življenje so sanje, sanje so péne. In kaj je ljubezen? — Lepe sanje, torej tudi péna!«

»Rekla sem Vam že, da imate jako čudne nazore,« segla mu je Olga v besedo.

»In jaz sem Vam odgovoril, da so popolnoma prirodni,« zavrnil jo je pl. Hager. »Sicer Vam jih pa nikakor ne vsiljujem. Ljudi je v obče težko prepričati. Drug drugega učí: Trpì! Nalagaj si breména, pod katerimi pešajo dušne in telesne moči, potem pa jadikujejo, da je naš svet ‚dolina solz‘. — Čemu se pa jočete? — Čemu trpinčite sámi sebe? vprašal bi jih. — Toda prebedasti so, da bi kdàj o tem razmišljali!«

»In usoda?« vprašala je Olga.

»Vi menite, da usoda ravná z nami?« dejal je nadporočnik. »Prazna izmišljotina bolnih filozofov! Mi ravnamo s svojo usodo! — ‚Vsak je svoje sreče kovač‘, pravi národni pregovor in v marsikaterem národnem pregovoru tiči več modrosti nego je more spraviti na dan legija modrijanov.«

Olga je uvidela, da ne pride nadporočniku do konca, torej je rajši molčala. Zrla je skozi okno, kjer so na skromnem vrtcu ob hiši usihajoče cvetice z zadnjimi močmi srkale življenje iz medlih sončnih žarkov, in mislila o besedah částnikovih. Nazori njegovi so se ji zdeli nenavadni, in zató on sam zanimiv.

Pl. Hager je nekaj časa molčé slônel ob mizi, potem izpil svoje pivo in se poslovil od dekleta. S seboj pa je nesel veselo zavest, da njegov poset pri župánovih ni bil brez nobenega vpliva na Olgo.

Po odhodu částnikovem je ostala déklica še vedno zróč skozi okno, in Štipko Zgaga je imel najlepšo priliko, občudovati zapeljive dražesti dražestnega ji telesa. Srce mu je prekipevalo od ljubezni, toda približati se ji ni upal.

Olga je čudila, da jo motrijo lekárnikovi zaljubljeni pogledi, in prijalo ji je to. Ostala bi bila mirna na svojem sedežu, da je ni v veži poklicala mati.

Zgaga je mislil, da se sestane v veži s svojo oboževalko, zató je naglo izpil svojo merico in odšel. Toda v veži ni bilo Olge, niti ne pred hišo.

Krenil je proti dômu.

Z zadovoljnim smehom na licu je odzdravljal srečevalcem in zahvaljeval znance, čestitajoče mu na ozdravljenju.

Blaženi Zgaga!

X.

Die Leutnants und die Fähnderichs,
Das sind die klügsten Leute.
Heine.

Sivi oblački so se vozili leno po nebu ter včasih in včasih zastirali slabo sevajoče sončne žarke.

Na vrtu v Kotu so pričale večinoma gole gredíce, da je prišla jesen s svojo otožnostjo v déžel. Po stezicah je šumelo velo listje. Vrabci so se izpreletavali po največ že golih vejah in posedali po grêdah. Okrog grajskega stolpa pa se je vila črna jata kavk.

Cvetice so zvečine otresle pisana svoja krilca, le pod staro lipo sredi usahle trave je povešal zapoznel cvet vélo glavico. Brez družice, samoten, ostavljen stal je ondu cvet in le stari prijatelj, davni znanec, rumeni sončni žarek se mu je včasih približal in ga božal po licih. A vzdramiti ga ni mogel iz tihe tožnosti. —

Ubogi cvet! — Prav takó se godí človeku, ki mu je v cvetni mladosti vzela usoda najdražja bitja in ga pahnila v tuji svet živet samotno, tožno življenje, v katero zasije le redkokrat jasen žarek ...

Dasi je bilo že pozno dopóldne, plavala je še vedno tenka, prozorna meglíca nad zemljo. Zrak je bil mehak, vlažen.

Tožna si jesen, vendar krasna v tožnosti svoji.

Teh misli je bil tudi Pavel, ki je sedèl na vrtni klópci. Učno knjigo je bil položil poleg sebe ter brskal s palico po rjavem listju.

Poleg učne knjige je ležala na klópi še druga, v sivo platno vezana in z zlatom rézana — Jeličina spominska knjiga. Dala mu jo je sinoči, da ji kàj vánjo zapiše. Izpolnil ji je željo in zadovoljen je bil s seboj.

Gotovo že desetkrat je vzel knjigo v roko in pólglasno čital stihe, ki jih ji je bil zapisal:

»Gorkočutno srce moje
eno žêljo le gojí:
Da posiplje pota s cvetjem
Ti življenje žíve dni;
Rahlo naj to cvetje diha
In ljubko Ti govorí:
Njega vérnost ne usiha! —«

»Ha — ha — ha!« začul se je zvonek ženski smeh od gradú.

Mladi naš junak je osupnil. Ozrl se je, ali ko je videl, da smeh ni veljal njegovemu pesniškemu prvencu, pomiril se je nekoliko. Vendar mu je bilo tesno pri srcu. Védel je, da slučaj igral veljavno vlogo v življenju našem. Morda je ta slučajni smeh, zazvenevši baš ko je dočital svojo prisego, pomemben ... Zamislil se je.

Hreščeči koraki po pesku in listju so ga vzdramili. Bližal se mu je Kodràn.

Pavel je naglo skril spominsko knjigo, toda Lovro ga je opazil.

»Oprosti, da ti hodim morda v neprav!« dejal je in se poredno smehljal.

Šalil se je baš poprej pred gradom z Anico in bil je dobre volje.

»Nikakor ne!« odgovoril je Pavel in zardél. »Dovolj sem že študiral za danes.«

»Iz zlatorézne knjige?«

»Iz téle.« In mladi pravnik pokazal mu je zvezek zakonika. — Vidno je bil v zadregi.

»No, nečem te dražiti,« počel je Kodràn ozbiljno. »Dobro sicer znaš skrivati čustva svoja, ali ne skriješ jih vendar ne. Zaljubljenci ste slepi ter kažete ravno takrat najbolj svoje skrivnosti, kadar jih hočete prikrivati.«

Pavel je molčal. »Kje je neki zvédel?!« mislil si je.

»Toda pustiva to!« nadaljeval je Lovro, vidèč, da njegovemu prijatelju pogovor o tem ni ljub. »Poiskal sem te, da te povabim s seboj. Včeraj sem zvédel na lesniški pošti, da kaplanuje debelo uro vožnje odtod v Megličju neki moj bivši sošolec. Posetil bi ga rad, da vidim, je li še takšen original, kakršen je bil na gimnaziji. Ako greš z menoj, odpeljeva se takoj po kosilu.«

Pavel je bil vesel, da Kodràn ni delj govoril o njegovi ljubezni, in radostno je privolil, da popóldne pojde z njim.

Megla se je bila že davno dvignila in sonce je zaspano sijalo, ko je nam že znana starodobna kočija omahovala po grapasti cesti med golimi strnišči proti Megličju. V njej sta sedela naša znanca in govorila o župánovih.

Na razpotju, kjer je držala ena cesta v Lesnice, druga v Megličje, spomnil se je bil namreč Pavel svoje ljubljenke in jutranje opominje Kodránove o njej. Rad bi zvédel, kje je Lovro čul o njegovi tajnosti.

»Zjutraj si nekaj omenil o mêni in neki ljubezni,« začel je, »kdo ti je o tem kàj pripovedoval?«

»Treba ni, da bi mi kdo kàj pravil,« odgovoril je Kodràn, »prepričati sem se mogel in moral sam o tvojem razmérju z Jelico, ker mi ti, prijatelj (poudarjal je to besedo), nisi hotel ničesar o tem zaupati!«

»Oho, stoj in pométaj pred svojim pragom,« zavrnil ga je Pavel, »ali si mi ti kàj zaupal o sebi in Olgi?«

Zdaj je bila na Kodránu vrsta, da je osupnil. »In kdo je tebi o tem govoril?« vprašal je nekako strogo.

»Zaljubljenci so slepi ter kažejo ravno takrat najbolj svoje skrivnosti, ko jih hočejo prikriti,« ponavljal je Pavel smehljaje se prijateljeve besede. »Toda,« nadaljeval je, opazivši, da ta odgovor Lovru ni bil po volji, »priznati moram, da dobro skrivaš svoja čustva. Jaz ne bi bil ničesar opazil, da mi ni tega povedala — Jelica!«

»Ali kje je zvédela ona?«

»Od sestre svoje. Saj véš, ženska molčečnost ...« dejal je z zaničljivim glasom, ki se ga je menda naučil od plemenitega nadporočnika, in prekrižal nogi.

»Ker že nekaj véš, védi vse,« opomnil je Kodràn po kratkem molu ter začel pripovedovati továrišu zgodovino svoje ljubezni.

»In zdaj je vse končano,« završil je, »od vsega je ostal samó spomin, ki pa, upam, ne bode grenil preostajajočih mi dni življenja.«

O pravem času je sklenil Lovro povest svoje ljubezni, zakaj vóz je ravno obstal pred enonadstropnim župniščem.

Kúharica, kakršnih smo vajeni srečevati po naših župnih dvôrcih, prikazala se je na pragu.

Lovro jo je vprašal po kaplanu, ali na žalost svojo zvédel, da je odpotoval zjutraj v Ljubljano ter da se vrne stoprav ponoči. Župnik pa je odšel na izprehod.

Našima znancema ni preostajalo drugega, nego vrniti se. Ker sta se pa že do sita navozila, sklenila sta iti péš in odposlala kočijaža z vozom domóv.

Počasi sta korakala, mudilo se jima ni.

Sonce je stalo že nizko na zahodu, ko sta dospela do ovinka, kjer se je cepila pot v Lesnice. Nobenega ni bila volja, kreniti že proti dômu, a drugam tudi nista védela. Pavel bi sicer ne imel nič proti temu, ako bi šla v trg k župánovim, vendar izreči tega ni hotel, ker je védel, da bi ga Lovro zbadal. Kodránu ni bilo nič do Lesnic.

»Čemu ne bi enkrat posetila starega málinarja?« dejal je napósled Lovro. »Njega bi veselilo, midva pa tudi ne izgubiva ničesar pri tem. Včasih je družba preprostega kmeta prijetnejša, nego vse omizje pri župánovih.«

Pavel ni ugovarjal in krenila sta proti málinu.

Urh je ravno zabijal zagozdo v debel hlód, ko sta se približala naša továriša málinu in žagi. Ugledavši ju je obstal v delu in ponižno snel polhovko, začudeno gledajoč nenavadna gôsta.

»Dober dan, Urh!« nagovoril ga je Pavel. »Le ne dajte se motiti v delu!«

»Ravno sem končal, gospod grajski!« lagàl je Urh v zadregi in prislonil bèt ob kup za žago pripravljenih krljev. »Ali gospoda, kaj vaju vodi k mêni, ako smem vprašati?«

»Domóv se nama še ne ljubi, zató sva si mislila, idiva pogledat, kaj dela žagar in kakó se mu godi,« odgovoril je Lovro.

»E, gospod, Vam se godi dobro, ki ste učeni, in Vam delati ni treba,« govoril je málinar. »Mi pa se moramo mučiti, če hočemo živeti.«

»Tudi mi se mučimo, Urh, verjemite mi!« rekel je Pavel.

»Saj ne, da bi dejal, da se ne,« prekliceval je žagar svoje besede, »vendar toliko se Vam ni treba kakor nam, in izprehajate se lahko, če ne sami, pa z dekletom.«

»Ali mislite, da se dekleta takó rada izprehajajo z nami?« vprašal je Lovro smehljaje se in sédel na skládalnico desk.

»Kaj bi se ne, ko ste mladí in lepí,« odgovoril je Urh. »Ko sem bil jaz tak in sem nosil še vojaško suknjo po vrhu, takrat sem jih imel deset na en prst in hodil sem vsak dan z drugo po Ljubljani in radi smo se imeli. Vi pa jih dobite, ako hočete po dvajset, samó da jih v našem trgu ni, to je škoda. Župánovi — no, mláda bi bila še, starejša pa že takó ima svojega.«

»Ali Olgo mislite?« segel mu je Kodràn naglo v besedo.

»Dà, takisto nekako se kliče.«

»In kakó veste, da ima ona že svojega?« vprašal je Lovro.

»Kaj bi ne védel, ko ju skoro vsak dan proti večeru vidim todi-le izprehajati se.«

»Kdo pa je óni, ki jo spremlja?« vprašal je Kodràn nestrpno.

»Tisti částnik, o katerem pravijo, da je nekaj v sorodu z našim grajskim gospodom, tisti hodi z njo,« odgovoril je Urh. »In kakó se radá imata! Ona se stiska k njemu kakor plaha ovca in gleda mu v obraz in oči in on ne dela nič drugače. Včasih obstaneta, pogledata okrog sebe in potem jo on poljubi, pa gresta zopet dalje ... E, vojaška suknja, na to so ženske, kakor muhe na méd! Ko sem bil še jaz vojak, bilo je ravno takó; ženske so povsod in vedno enake. Saj pa so tudi vojaki izvežbani v takih stvaréh in posebno částniki, ti vam znajo! Malo zaropoče s sabljo, poblisne z očmi, zaviha brke, zategne usta v smehljaj, in deklè je njegovo! — Ko sem bil še jaz vojak, imel sem nekega poročnika, ki je ...«

Žagarju se je hipoma razvezal jezik in jel je pripovedovati znancema ljubimske zgodbe in nezgode svojega poročnika. Cenjenim čitateljem in zlasti ljubeznivim čitateljicam so take stvari znane, zató nečemo mučiti njihovega potrpljenja. To pa zató, ker se bojimo, da bi se istotakó dolgočasili, kakor sta se dolgočasila Lovro in Pavel, poslušajoč Urha.

Málinar še ni dokončal svoje pripovesti in jezilo ga je, da se njegova poslušalca že poslavljata. Toda Kodràn je védel dovolj in neko neprijetno čustvo mu je stiskalo srce.

Ako se bitje, ki smo ga nekdaj ljubili, sônči v žarkih ljubezni druge osebe, ako treba tudi našega prijatelja, polašča se nas nekaka ljubosumnost, dasi nam zdaj ni nič za óno bitje.

Jedva sta stopila naša znanca v drevorèd, kàr zapazita, da jima prihajata po stranski stezi preko travnikov naproti dve osebi. Bila sta pl. Hager in — Olga.

Čustvo, ki je Kodránu stiskalo srce, krepilo se je bolj in bolj, drhtel je in bliski so mu švigali iz oči. Toda kakor bliže je bil částnik s svojo ljubljenko, tem bolj je pojemalo óno neprijetno čustvo, in ko so šli naši znanci drug mimo drugega, pozdravil je Kodràn mirno in ledeno zaljubljeno dvojico. Pavel je pozdravljaje radovedno motril Olgo in njenega spremljevalca.

»Kakó ponosno je pozdravila,« dejal je pozneje Kodránu.

»Videl sem,« odgovoril je Lovro. »In njen pogled! Si li opazil njen pogled? Takó ošabno zaničljiv!«

»In kakó se je on smehljal!« opomnil je Pavel.

»Takó se menda smehlja zver ob svoji žrtvi!«

Mir, ki se je po ónem srečanju vselil Kodránu v srce, ostavil ga je zopet pri večerji. Vêdel se je tako nervozno, da je to opazila Anica.

»Gospod doktor, danes ste morali kàj jako prijetnega ali pa neprijetnega doživeti,« dejala mu je.

»Uganili ste, gospodična, bilo je oboje.«

Déklica sicer ni razumela temnega in ne sósebno duhovitega odgovora, toda dalje vpraševati ni hotela.

Po večerji je povabil Kodràn Pavla, da se gresta izprehajat. Pavel je sicer opomnil, da jesenski večeri niso baš vabljivi za izprehode, toda izpolnil je vendar prijatelju željo. Hodila sta po drevorédu in pušila. Pavel ni hotel začeti pogovora, Lovro je imel misliti dovolj, zató sta molčala.

Četrtinko ure še ni preteklo, ko začujeta ropotanje sablje. V temi sicer nista razločila osebe, ali sklepala sta pravilno, da prihaja nadporočnik.

»Dober večer, gospoda!« nagovoril ju je, približavši se pl. Hager. »Ali morda v Lesnice?«

»Nimava razloga, da bi hodila tja,« odgovoril je Kodràn suhó.

»Rože cvetó tamkaj in trga jih lahko, ako jih kdo zná,« dejal je částnik, poudarjaje zadnjo besedo.

»Da jih Vi znate trgati, videla sva danes,« rekel je Kodràn.

»In to, kakor je videti, Vas jezí, gospod profesor, ha, ha!« smejal se je pl. Hager hripavo.

»Mnogo stvari je na svetu, gospod nadporočnik, ki niso vredne, da bi se zaradi njih jezili,« omenil je Kodràn.

»Res je, gospod profesor, in veseli me, da takó mislite,« govoril je částnik. »Ker se torej ne jezite, dovolite, da Vam razodenem vso stvar. Ako Vas ne bode zanimala, ni me treba poslušati.«

Vsi trije so se vračali proti grádu in pl. Hager je nadaljeval:

»Najprej vam moram rêči, da Olge ne ljubim. Toliko za uvod, zdaj k stvári. Ako se ne motim, omenil sem Vam svoje dni, da imam načrt, ki Vam ga pa takrat nisem hotel razkriti. Danes ga Vam lahko povem. Načrt moj je bil, ravnati takó, da se zaljubi Olga vame. In posrečil se mi je. Za to pa se je treba znati vêsti. Kakor v bóju, takó se mora tudi v ljubezni uporabljati taktika, morda v zadnji še bolj. — Moja taktika je tale: Najprej se moraš storiti dekletu, ki si ga hočeš pridobiti, zanimivega, kar dosežeš nekoliko s svojim vedênjem, nekoliko z govorjenjem. Opomniti pa moram, da ni treba biti sósebno duhovit, dà, manj če si duhovit, bolje záte. Tudi laž v takih prilikah ne škoduje. Deklè se bode jelo zanimati zate, poslušati te in grajati tvoje nazore. Kadar pa te ženska graja, takrat te že na pol ljubi. Njenim muham in trmam se moraš brezpogojno podvreči, s tem se neti ogenj ljubezni v njenem srcu in nekega dné vzplane takó, da ga ni moči nikdar več pogasiti. Ko pride tisti dan, razkriješ ji s sladkim, drhtečim glasom in koprnečimi pogledi svojo ljubezen, in uspeh ti je zagotovljen. Deklè se te prime kakor klòp. Odslej ti je paziti, da dekletova ljubezen ne oslabí, zató moraš ljubico svojo vsaj začetkoma mučiti, uklanjati se mora zdaj ona tvojim trmam. Ako pretoči zaradi tega nekaj solz, nič ne dé. Ženske solze samó neté, nikdar ne gasé ljubezni ... Če si takó ravnal, stavim glavo, da si pridobil déklico v najiskrenejši ljubezni. — «

»Omenili ste poprej gospod nadporočnik,« rekel je Pavel, »da Olge ne ljubite, čemu ste jo torej navezali náse?«

»Čemu? — Iz dolgega časa. Opravka nimam v Kotu nikakega, okoli jezditi ne ugaja vedno, zató začnimo malo ljubiti, mislil sem si in storil takó. — Sicer bode pa ta moja ljubezen menda najkrajša, kar sem jih gojil. Do kazinskega plesa še ostanem tu, potem se moram zopet vrniti k polku.«

»Ali napravi kazina ples?« vprašal je Kodràn.

»Dà, veselico s plesom, prihodnjo soboto,« odgovoril je pl. Hager. »Toda, ali še niste dobili vabila? Sluga ga je prinesel, ker pa Vas ni bilo domá, izročil ga je mêni. Položil sem ga v sobo Vaši na mizo.«

»Od opóldne še nisem bil v svoji sobi. — Sicer pa itak ne mislim posetiti veslice,« dejal je Kodràn.

»Sevéda, narodnják!« opomnil je částnik posmehljivo.

»Takó je,« odgovoril je Kodràn odločno in strogo pogledal plemenitaša.

»Ha, ha, ha!« smejal se je pl. Hager. »Tega ne umejem, zakaj bi si človek zaradi národnosti pritrgaval zabavo. Plešejo li v kazini drugače, negoli v Vaši čitalnici? — Stavim, da ne! — In kaj pa je ‚národnost‘? ... Nekaj vzgojenega, prirojenega nič. Kaj Vas briga, ako se je materi Vaši zljubilo, da Vas vzgoji Slovenca? Takrat ste bili otròk in slepó ste se ravnali po máterinih naukih. Zdaj se vzgojujete sami, in ste, kar hočete, najbolje pa, da niste, nego človek, ki je na svetu, da živi ...«

Kodránu je od částnikovih besed vrelo v prsih, hotel ga je že osorno zavrniti, vendar o pravem času se je spomnil, da bi bilo to brezuspešno početje, zato se je premagal in molčal.

»Dovolite, da imam jaz o tem svoje misli,« odgovoril je Pavel nadporočniku, »ali zagotavljam Vam, da se bode moj prijatelj udeležil kazinske veselice, ko mu razjasnim, kakó in kaj je z njo.«

Lovro je molčal tudi zdaj.

Prišli so do gradú in se razšli na svoja stanovanja.

XI.

...vrši se ples,
Dekleta so brhka in zala
Z mladeniči okrog se sukala
Plamtečih očes in vitkih teles.
Ivan Jenko.

Obično je lesniška kazina prirejala svojim družábnikom in končno vsem Lesničanom po tri veselice na leto. Prva se je vršila vselej jeséni.

Ako smo rekli, da so bile te veselice prirejene vsem Lesničanom, verjeli nam bodo blagohotni čitatelji, ki gotovo poznajo, kakšne so kazine — hvala Bogú, da jih le še malo životári — po naših manjših mestih in trgih.

Veselice v lesniški kazini so se razločevale od ondotnih čitalniških najprej v tem, da so bile brez petja, ker nemškutarski družabniki njeni niso mogli nikjer dobiti pevcev, in da se je k njim vozilo v — kočijah.

Marsikatera stara kočija, ki je leto in dan počivala v skednju in v kateri so si kokoši morda iz živálskega instinkta, da jih ondu ne bode nihče motil, napravile gnezda, morala je o priliki kazinske veselice na dan. Oprati ji je bilo treba prah, omêsti pajčevine in zakrpati morda raztrgano streho. Na večer potem pa se je veličastno (na srečo so bile Lesnice slabo razsvetljene) zibala proti jedva dvesto korakov oddaljeni gostilni, kjer so se obično vršile veselice kazinske.

Prišla je sobota.

Ves teden poprej je že šla po trgu govorica o kazinskem plesu. Med nežnim spôlom lesniškim se je védelo že do pičice, katera bode imela novo »toaleto«, kje jo je naročila in koliko je veljala, védelo se je tudi, katera je dala svojo lansko ali morda celó predlansko obleko oprat in prekrojit, odkrite so bile sploh vse óne malenkosti, za katere se, kakor je znano, ženstvo rado najbolj briga.

Moški spol, kar ga je bilo plesalcev, hitel je, da se »angažira« za pojedine plesove. Osobito je bil priden v tem oziru naš dobri znanec lekárnik Štipko Zgaga. Isti dan, ko se je zvédelo, da se napravi veselica s plesom, angažiran je bil za vse štiri kadrilje in več plesnih točk. Bil pa je to óni isti Štipko Zgaga, ki je takó sovražil nemškutarstvo in vsaj po svoji izpóvedi z vsemi močmí delal za slovenstvo. Toda prestrogo ne smemo soditi Štipka, ker drugi Lesničanje niso bili prav nič boljši od njega. Uradniki so bili iz znane, sósebno temu stánu svojske kurtoazije, vsi družábniki kazinski. Nekaterniki so sicer trosili po trgu novico, da je bil kriv tega okrajni glavár — strasten nemškutar — ali kdo bi verjel hudobnim jezikom?! — Tudi večina tržanov, ki so bili udje čitalniški, bilo je le zaradi ljubega mirú in prijateljstva vpisanih v kazino. Zató pa so ti stopivšemu v dvorano, kjer se je vršila veselíca, zazvenéli le redkokdaj na uho spakudrani glasovi lesniške nemščine.

Prišla je sobota.

Jedva se je jel nagibati dan, oživile so Lesnice nenavadno. Tu si videl uradniškega slugo, ki je nesel davčnemu pristavu izposojene črne hlače, ondu je zopet drevil čevljar z novimi čevlji, drugjé si opazil ponosno korakajočega odbornika kazinskega v fraku in belih rokavicah hiteti proti gostilni, kjer se je imela vršiti veselica.

Okna veselične dvorane so se razsvetlila in kmalu potem so jele po trgu drdrati kočije.

Vhod in stopnice v prvo nadstropje, kjer je bila dvorana, bile so razsvetljene s slabo brlečimi petrolejevimi svetilnicami. Vrhu stopnic je vzprejemal odbor došle gôste ter vodil dame v dvorano na pripravljene sedeže. Dočim so se óne dolgočasile, čakajoč na začetek, krepčali so se njihovi zvesti soprogi, odnosno častilci v pritlični pivski sobi. —

Na lesniškem zvoniku je udarila osma ura.

Večina pivcev je ostavila pritličje in šla v prvo nadstropje, zakaj veselíca se je imela pričeti. Kmalu se je napolnila precèj obširna dvorana.

V tem je obstal pred gostilnico voz, iz katerega so izstopili Anica in nje brat, pl. Hager in — Kodràn. Mnogo prigovarjanja in prepričevanja je trebalo Pavlu, da je zvabil svojega prijatelja v kazino.

Odbor vrhu stopnic je sprejel gôste iz Kota s posebno prijaznostjo, katere največja mera se je vsipala na plemenitega částnika.

Zvonec je zapel, zavesa se je odstrla in veselíca se je pričela.

Nikakor nam ni namen, da bi obširneje opisovali to veselíco, samó dve glavni točki njeni naj omenimo. Prva teh je bilo igranje na gosli, katero je izvrševal nádobudni glavárjev sinek. Če pa povemo, da je bil mladi godec začetnik in da mu je po dokončani igri zvenela z vseh strani burna pohvala, povedali smo menda dovolj. — Druga glavna točka je bila deklamacija. Deklamirala je mlada in ljubezniva hčerka Lesničana-bogataša, ki ni štedil novca, da kàr najbolje omika edinko svojo ter jo je — kar je v nas Slovencih itak običaj — poslal v nemški závod ob kostniškem jezeru. Dejali smo, da je bila déklica mlada in ljubezniva, zdaj pristavljamo, da je govorila prilično in da so si, ko je končala svojo deklamacijo — Schillerjevo: »Pesem o zvonu« — oddahnili govornica in poslušalci.

Po veselíci so odnseli stole iz dvorane in pričel se je ples.

Nadporočnik pl. Hager je začetkoma zvečine plesal z Olgo. Ljubeznivo se je vselej ovila njegovega slokega telesa in dražestno nagibala glavíco na njegovo ramo. Dasi pa se je veselo smehljala, vrtèč se s částnikom po dvorani, vendar je pazen motrilec lahko opažal, da nad veselim njenim smehom plava lahna meglíca tuge. — Tudi pl. Hager je videl to in gódilo je njegovemu samoljubju tembolj, ker je védel, da je on te tožnosti kriv. Tolažil ni žalostne déklice, temveč brezobzirno je nadaljeval v svojem govoru:

»... Dejal sem Vam tudi, ako me ne vara spomin, da človek žensko ostavi, ako se je naveliča. Trditi sicer ne morem, da sem se Vas naveličal — preljubeznivi ste bili — toda kaj hočeva? ... Jaz odidem jutri in Lesnice me morda ne vidijo več. Preostajalo nama potem ne bi drugega, nego pisariti si sentimentalna pisma, in to vsaj moja krepost ni ...«

»Vi me nikdar niste ljubili!« šepnila je Olga in strastno stisnila njegovo levico.

»Oporekati Vam ne morem,« odgovoril je nadporočnik mirno. »Ali ako mi dovolite primero, primerjal bi nájino ‚ljubezen‘ z današnjo veselico. Iz te primere povzamete lahko koristen nauk. Zabavamo se zdaj, ko pa pojdemo jutri domóv, bodemo trudni. Toda prespali se bodemo in potem se z veseljem spominjali današnje veselíce. Storiva isto z najino ‚ljubeznijo‘ — prespiva jo!«

Olga je molčala, ali v duši sta se ji porodila sovraštvo in gnus do plemenitaša.

Godba je utihnila in plesalci so počeli šetati.

Olga je prosila nadporočnika, da jo vêde na njen sedež, češ da je trudna. Ugodil je njeni želji in priklonivši se odšel iz dvorane.

Samotna sedèč je Olga motrila mimo nje korakajoče šetalce. Ko je stopal z njeno sestro Kodràn mimo nje, objelo ji je srce nekaj kakor kesanje ... Jezno je razprostrla pahljáčo in si delala veter, kakor bi z njim hotela odpoditi neprijetne misli. Ali zamán! — Takoj se je je polastil drug neprijeten občutek. Vsakdo je imel svojo plesalko, vsaka svojega plesalca, samó ona je sedela s starimi gardedamami tu — stenska dekoracija —. Hotela je že ostaviti sobo, kàr jo reši srečen slučaj neznosne zadrege. Štipko Zgaga je baš odvèl Sirčevo Anico na njeno mesto ter hotel oditi krepčat se v pritličje.

»Gospod Zgaga!« poklicala ga je Olga tiho, ko je stopal mimo nje.

»Želite, gospodična?« vzkliknil je lekárnik veselo in takó glasno, da Olgi ni bilo ljubo, in se globoko priklonil.

»Ali mi ne bi hoteli priskrbeti čašo limonade?« prosila je Olga s koketnim pogledom.

Zgagi se je od veselja topilo srce.

»Na službo sem Vam, gospodična Olga — prosim!«

Ponudil ji je desnico ter jo odvêdel iz dvorane v vežo, kjer je gostilničar napravil nekak »buffet«.

»Danes ste pač ponosni, gospod Zgaga,« začela je Olga, ko sta se vrnila v dvorano in se pridružila šetalcem. »Niti zmenili bi se ne bili za staro svojo prijateljico, ako Vas ne bi bila sáma opozorila náse.«

Zgaga se je opravičeval, da je baš hotel priti pónjo, ko ga je poklicala.

»Dobro,« segla mu je poredno smehljaje se Olga v besedo. »V dokazilo, da je to res, poplešete z máno prihodnjo turo!«

»Radi tega baš sem hotel priti po Vas,« lagal je Štipko.

Prihodnji ples je bil kadrilja in lekárnik je bil zánjo že davno pri Jelici angažiran. Toda zdaj ni preostajalo drugega, nego zatajiti in pozabiti Jelico. —

Plesalci so bili že nezadovoljni zaradi dolgega premora in so izzivali aranžerji — dolgoveznega davkarskega pristava.

Brez sape je prisopihal ubožec, začuvši, da ga kličejo v dvorano in jedva je mogel še zakričati: »Kadrilja!«

Kadrilja se je plesala in doplesala. Če pa kdo ni bil zadovoljen z njo, bila je Olga. Pl. Hager se ni brigal med vsem plesom zánjo, in to jo je jezilo, a da je bil proti Jelici neobično prijazen in ljubezniv, to jo je še bolj jezilo, in da Zgaga ni bil takšen nasproti nji, to jo je jezilo najbolj. Déklica seveda ni vedela, v kaki zadregi je bil Zgaga zaradi Jelice. —

V tem ko so drugi jeli »promenirati«, potožila je Olga Štipku, da jo glava boli. — Nekatere ženske jame v najnedolžnejših slučajih glava boleti. —

»Plesati ne morem več, domóv pojdem in Vi, gospod Zgaga, bodete toli prijazni, da me spremite, je li da?«

Kdo bi bil radostneje pripravljen od lekárnika?!

Mati župánja se je sicer začudila, ko ji je Olga povedala, da odhaja, ali odgovarjala ji ni: poznala je svojo hčer in vedela, da tega ne dela brez vzroka. Da je pa ne bolí glava, o tem je bila osvedotočena. —

Ne da bi se od koga poslovila, odšla je v garderobo in kmalu potem odhitela po stopnicah v pritličje, kjer jo je ves srečen pričakoval Zgaga.

Oklenila se je njegove roke in, ničesar govorèč, sta korakala po trgu. Olgi pa se je stoprav zdaj omehčalo srce, in ves večer zatajevana jeza ji je prekipela in se izlila v grenke solze. Skrivoma, da bi njen spremljevalec tega ne opazil, brisala si je očí. — Toda tega se ji ne bi bilo treba bati, zakaj Štipko od nenádejane sreče prevzet ni videl ničesar.

Stoprav, ko sta obstala pred domom, ni se mogla Olga več premagovati in glasno je zaihtela.

»Vi jokate, gospodična, kaj Vam je?« vzkliknil je Zgaga v stráhu.

»Nič, gospod Zgaga, nič!« je ihtelo deklè.

»Vi mi nekaj prikrivate?«

»Nič ni, nič! — Jutri — jutri Vam povem vse — vse!« — Nov potok solz se ji je udrl po licu.

»Jaz Vas — jaz te ljubim, Štipko!« — vzkliknila je naenkrat.

Oklenila se je njegovega vratú in strastno poljubila lekárnika.

Zgaga je odrevenel. — Preden pa se je zavedel, opazil je, da stoji sam pred županovo hišo.

Poljub Olgin mu je gorel še na ustnih ...

Nekaj časa je poskušal premišljevati, kakó je vse to prišlo, ali zamán. Razburjeno mu je plala kri po žilah in misli so se mu mêdle. Edina zavest, ki jo je čutil, bila je, da je neznansko srečen, in s to zavestjo je krenil nazaj proti gostilni. — —

V tem pa je Olga sedela oblečena na razkriti postelji in si podpirala lépo glavo. Solze so ji usahnile in obraz ji je bil strog. V golo steno je zrla in mislila, dolgo mislila. Sad njenega premišljevanja pa je bil vzklik:

»Eden mora biti, četudi samó — Zgaga! —«

Kmalu potem je lêgla in mirno zaspala ...

Ko se je Štipko vrnil, pomignila mu je mati župánja, naj pride k njej. Ubogal jo je in njenim vprašanjem gledé Olge odgovarjal s takšno živostjo in zdušnostjo, da ga je župánja nekajkrat začudeno pogledala.

»Nekaj se je moralo danes pripetiti, toda kaj — kaj?« mislila si je.

Tačas pa so se vrteli pari po dvorani.

Kodràn je plesal s Pavlovo sestro.

Znano je vsakomu, kakó okolnosti vplivajo na misli človeške in čestokrat — morda mnogokrat na škodo — tudi na delovanje.

Veseli obrazi naokrog, šumna glasba, prijazni nemir po dvorani, vonjava svežega cvetja, ljubezniva plesalka, sukajoč se na drobnih nožicah — vse to je tembolj prevzelo Lovra, ker je poprej malone ves dan prebil med štirimi stenami arhiva sredi starih prašnih foliantov.

»Od kazinske veselice nisem pričakoval toliko zabave in prav hvaležen sem Pavlu, da me je izvabil sem,« govoril je svoji plesalki.

»Sijajna sicer ni,« odgovorila je Anica, »in morda ravno zaradi tega tem zabavnejša.«

»In takó dražestnih plesalk se tudi nisem nádejal,« opomnil je Kodràn.

»Čudno! Neznana Vam že poprej ni nobena bila, kakó, da se Vam stoprav danes zdé dražestne?« vprašala je déklica šegávo.

»Ne vem, kakó je to, morda —« Kodràn ni védel, kaj bi rekel, — »morda zaradi tega ... ker ste tudi Vi tu ...«

»In zakaj ravno zaradi mene?« vprašala je Anica in poreden smehljaj se ji je zazibal okrog ust.

Kodràn je bil v zadregi. Molčal je nekaj časa.

»Ker ste Vi — najdražestnejša!« zašepetal je končno in zardel na lahno.

»Ha, ha, ha!« zasmejalo se je deklè. »Hvala Vam, gospod profesor, toda oprostite, ako Vas vprašam, če ste morda čitali ta poklon danes v našem arhivu?«

Lovro se je ugriznil v ustne. Čutil je, kako je neokreten in sramoval se je. Nehoté se je spomnil nekdanjega prizora v parku, kjer je bil ravno takšen.

‚Ali zakaj baš proti Anici?!‘ jezil se je in se zresnil.

»Gospodična, poznate me — takó si vsaj domišljujem — in veste, da nisem vajen poklonov, temveč da govorim resnico, o kateri sem prepričan, ki jo čutim v svojem srcu.«

Anica je molčala. Tudi Kodràn ni govoril več. Sladko čustvo ga je prešinjalo vsega, ko je krasno, vzdušno stvárco v skoro prozorni plesni obleki po dvorani vrtèč razmišljal, kakó prijetno bi bilo za vedno združeno živeti s tem angelom ...

Ozrl se je enkrat kakor slučajno v njene očí in zdelo se mu je, da skozi njih temino svita vsa neizmerna sreča bodočega mu življenja, dà, da mu je ta sreča že davno svitala, takoj óni dan, ko se je prvič sešel z ljubeznivo déklico, a da je bil on tedaj slep in ni opazil tega. In kaj vse je moralo priti med tem? Mameča sanja ob Olgi, domišljena ljubezen in nepotrebna muka ...

Ni se mu dalo več plesati. Odvèl je Anico na njen prostor, sam pa je hitel iz dvorane v mrzli nôčni zrak hladit si čelo vroče.

Dolgo ga ni bilo nazaj. Ko pa se je vrnil, iskalo je njegovo okó Anico. Ali med plesalci je ni bilo. Tudi Pavel ni védel, kje je. In kakó tudi? — Kadar se mu je ponudila prilika, bil je v bližini Jeličini. Mati župánja je to opazila in srce se ji je smejalo od zadovoljnosti ...

Lovru je jelo tesno biti pri srcu. Hotel je že oditi iz dvorane, da poišče déklico, kar jo ugleda ob vratih v garderobo v sómraku sedečo.

Približa se ji. — Anica je vstala.

»Gospod profesor, ne zamerite mi, ako sem Vas žalila s prejšnjim svojim nepremišljenim govoričenjem!« nagovorila ga je in glas se ji je tresel.

Lovro ji je pogledal v oči in zdelo se mu je, da se rosé.

»S čim, da bi me razžalili, gospodična? — Vsaka besedica, vsako povelje Vaše me veseli, me mora veseliti, ker Vas — ljubim, neizrečno ljubim! ...«

Prijel jo je za roko. — Deklè ni odgovorilo, ali drhtelo je po vsem telesu.

»In Vi, gospodična? — Smem li upati od vas iskro ljubezni?« —

Anica se je ozrla plaho v dvorano. A niti gardedame, niti plesalci niso mogli opaziti tega prizora. Vendar mu je iztrgala svojo roko iz njegove desnice.

»Tu ni prilike, da Vam odgovorim,« hitela je plaho. »Zvedeli bodete vse o pravem času, toda danes, prosim Vas, danes se me ogibajte!«

Kodràn ni mogel kljubovati njeni želji in odšel je. — — —

Rano v jutro so se vozili naši znanci iz Kota s kazinske veselice. Nebó je bilo oblačno in topel vlažen veter je vèl.

Vtisi minule noči so bili povod, da so vsi molčali.

Kodràn je z upom in strahom premišljal, kdaj in kakó bode pač Anica razrešila njegovo vprašanje in odločila njegovo bodočnost.

Anica, ki je že davno ljubila Lovra z óno čisto, tiho ali tèm žarnejšo ljubeznijo nepokvarjenega srca, vtapljala se je v svojo srečo, v srečo, da jo njen oboževanec ljubi. Enake občutke je imel tudi njen brat, saj je danes zopet čul iz ljubljenih ust Jeličinih že tolikokrat ponavljano prisego, da mu ostane vedno zvesta. — Pl. Hager je začetkoma mislil na Olgo, toda ne dolgo. Slonečemu ob oknu kočijinem in zročemu v oblačno nebó, preokrenile so se mu misli skoro. Jezil se je na tihem, da bode moral potovati najbrž v slabem vreménu.

Okoli enajste ure istega dné je oddrdrala kočija izpred Kota. — Pl. Hager se je peljal na kolodvor.

Vsem prebivalcem grajskim — celó stari dekli — prihajalo je laže pri srcu, gledajoč, kakó se odmika voz s plemenitim gôstom ...

Sneg je naletaval v drobnih kosmičih z néba in mraz je bilo.

Pl. Hager se je tesno zavil v svoj plašč ter se naslonil v kot kočije. — Ko se je peljal mimo župánove hiše, tedaj se niti ozrl ni skozi okno.

Čemu tudi? — Poslovil se je pismeno in s tem vsaj nekoliko zadostil običaju.

Sneg pa se je vsipal z néba ...

In kakor je zamèl tir za kočijo, takó je zamèl v Lesnicah spomine za plemenitim částnikom ...

XII.

Oh težka, oh tožna pot,
Ko od srcá srcé se loči.
S. Gregorčič.

Vse kot nekdaj — in vendar vse drugače!
List iz dnevnika.

Tekli so dnevi in Kodránu minevali s takšno brzino, kakor še ne doslej.

Debel sneg je pokrival goró in raván, siva megla se je vlačila po zemlji in mraz je divjal. Sléherni človek bi trdil, da ne more biti neprijetnejših in dolgočasnejših dni, ne takó Kodràn. —

Takoj drugi dan po ónem kazinskem plesu je hotel Lovro čuti odgovor Aničin in izmislil si je za to zvijačo. — Kadar je bil čas obeda in se sam tega ni spomnil, prišla ga je doslej vedno Anica klicat. Sklenil je, da bode ta dan pozabil na kosilo.

Ko je bil čas, da bi imel iti obedovati, sedèl je trdovratno v arhivu in zrl v star kodeks, toda čital ni. Z bijočim srcem je pričakoval, kdaj bodo zaškripala vrata in se bode v njih pokazalo drago mu bitje.

Dolgo se mu ni hotela izpolniti želja, napósled je vendar začul lahne stopinje na hodniku. Zadrhtel je od koprnenja.

V tem so se že odprle duri in Anica je stala pred njim.

Lovro je vstal in se ji približal. Prevzet od ljubezni ni mogel takoj izustiti niti besedice. Stal je pred njo in ji proseče zrl v bolj in bolj zardevajoči obraz.

»Anica, bodete li odgovorili danes vprašanju mojemu?« zašepetal je napósled.

Deklè je zardelo še bolj in molčé uprlo vánj tèmne svoje oči. V njih pa je Kodràn bral takó odločen odgovor, toli gorečo ljubezen, da ni čakal odgovora, temveč omamljen od opojnega čustva objel drobno stvárco in jo pritisnil na razburjene prsi ...

In odslej so Lovru v srečni ljubezni potekali dnevi — potekli ...

Prišel je čas ločitve.

Sonce je sijalo in njegovi rumeni žarki so se lomili v kristalih zamrzlega snegá, ko je jemal Kodràn slovó od svojih znancev v Lesnicah. Opravil je že vse poséte, ko je, vračajoč se v Kot, krenil še k župánovim. Srce se mu je stisnilo, prestopivšemu znani prag, toda zatajil je neprijeten občutek in smehljaje stopil v »gospôdsko« sobo.

Župánovim je bilo znano — česa se v majhnih krajih ne zvé? — da Kodràn odhaja, in pričakovali so ga, da pride v slovó.

Kakor prvi dan, ko je prišel Lovro v Lesnice, sedeli sta tudi danes Olga in Jelica v kotu za okroglo mizo s šivánjem v rokah. Poleg njiju pa se je zopet gugal na stolu Štipko Zgaga.

»Gospod doktor?« vzkliknila je Olga na videz začudeno in vstala.

»Klanjam se!« pozdravil je Lovro.

»Stavim, da ste se prišli poslovit!« vtaknil se je Štipko vstajaje v besedo.

»Uganili ste, gospod Zgaga!« odgovoril je Lovro.

»Čuli smo že, da odidete danes, gospod doktor,« opomnila je Jelica, stoječ za svojo sestro.

»In čudimo se,« nadaljevala je Olga pikro, »da nas posetite ob svojem odhodu.«

Kodràn je razumel, da ga hoče deklè zbadati.

»Dolgo me sicer ni bilo pri vas, toda pri odhodu sem se čutil dolžnega, da se poslovim, zakaj Bog zná, privede li nas usoda še kdàj skupaj!«

»Res, Bog zná,« odgovorila je Olga z nasmehom na ustnih in z malomarnim glasom, iz katerega je zvenelo: ‚Kaj mi je do tega?‘ —

V tem je pohitela Jelica klicat mater in očeta in ju privêla v sobo.

Po pogovorih in poklonih, ob slovesu navadnih, odšel je Lovro in lahko mu je bilo pri srcu, ko je korakal ob snéžnem grmičju proti Kotu.

Dospevši v grad, se je spomnil, da ima zbrati še svoje izpiske v arhivu. Odpravil se je tja. Ko pa je urejal razne liste in listke, zaškripnile so duri na lahno. Ozrl se je.

»Lovro!« in ihteč se je ovijala okrog njegovega vratú in skrivala bledi svoj obraz na njegovih prsih.

Dasi je bil sam tolažbe jako potreben, tolažil je žalostno déklico, češ da ji ostane zvest, da ji bode pogostoma pisal, da se kmalu zopet vrne in jo potem povêde s seboj.

Dolgo se je moral truditi Kodràn, da se je vsaj nekoliko Anici razjasnilo solzno okó.

Potem pa sta govorila o bodoči svoji sreči in si zidala »svetle gradove v oblake«, dokler se ni približal čas odhoda.

Še eden strasten objem, še eden žaren poljub, še eden tožen, zvest pogled brez radoznalih svedokov in odšla sta iz arhiva.

Kakó težek jima je bil pot do stanovanja oskrbnikovih! — Oba sta molčala in tajila drug drugemu globoko svojo žalost, obema sta se topili srci v nemi bolesti ...

Tačas, ko je Šimen znašal Kodránovo prtljago na voz, poslovil se je le-ta pri gostoljubnih roditeljih svojega prijatelja in svoje ljubice. Nató sta sédla s Pavlom v kočijo in Lovro se je s težkim srcem odpeljal iz Kota. A tolažila ga je zavest, da ga v duhu spremlja jokajoče srce zvestega dekleta.

Minila je vrsta let.

Usoda, ki nas meče kakor igrače iz kraja v kraj, hotela je, da grem na sončni jug za svojim poklicem.

Pušèč sem slonel sam v kupéju in gledal žarke jesenskega sonca, igrajoče se po oguljenem usnju, in — zéhal.

Vožnja mi je že presedala, tu mi pošljejo milostni bogovi srečno misel. Spomnil sem se, da se moram peljati mimo Lesnic.

‚Kaj, ako bi za danes tam izstopil? — Jutri se odpelješ dalje, saj dosti utegneš!‘

In storil sem takó.

Ko sem korakal po trgu, videl sem, da se ni mnogo izpremenil. Tu in tam so na novo pobelili kakšno hišo, ondu zgradili nov plot — sicer vse pri starem.

Krenil sem k župánovim. — Spotoma sem se čudil, da me nihče ne pozna več, ali prišedši v znano gostilno, sem se prepričal, da se stáramo. Sam nisem več spoznal matere župánje.

Stopil sem v »gospôdsko« sobo. Vse kot nekdaj, le v kotu pri okrogli mizici sem pogrešal hčere.

Župánja me je spremila v sobo in prisedla k meni. Kmalu se je razplel med nama pogovor o prešlih dnéh. Doznàl sem iz tega pogovora toliko, da mi ni bilo žàl, ker sem se ustavil v Lesnicah.

Štipku Zgagi je umrla têta in mu pustila vse imetje, ki ga zdaj deli z njim njegova soproga Olga. Štipko že tudi praktično študira pedagogiko, nekoliko, ker vzgaja dvójico živih páglavcev, nekoliko, ker njega samega vzgaja odločna soproga pod težkim brezpétnikom.

Tudi Jelica se je omožila. Lansko leto je prišel neki trd Nemec — Bog védi kakó — v Lesnice, lenáril nekaj časa ondu in napósled odpeljal dekle za svojo ženo tja gôri v zeleno Štajersko, kjer mu je bila služba zdravnika pri nekem rúdniku.

Davčnega nadzornika Koprivca so povišali v službi in ga prestavili v Ljubljano, kamor je šla sevéda tudi lepa njegova soproga. Ako je to storila drage volje, ne vemo, zakaj koncipient Orel je ostal še v Lesnicah in prevzel po umrlem svojem »šefu« Žrjavu advokatursko pisarno. In dobro je storil, ker pôsla je imel toliko, da je na večer ves utrujen prihajal k župánovim. Zadnji čas je začel tudi njegov koncipient Pavle Sirec prihajati zopet z njim. Izostal je dolgo časa, ker se mu je ljubica izneverila, toda končno je vendar uvidel, da se zaradi nesrečne dijaške ljubezni ni vredno niti žalostiti niti jeziti. In res je takó!

Ko sva o teh in takih stvaréh govorila z materjo župánjo, odprle so se nanagloma duri in v sobo je uprav prisopihal — vladni komisár. Naročil je »mérico«, stojé jo je izpil na dušek in odšel, češ da ima neizmerno opraviti. Mene ni spoznal.

Ko je zaprl vrata za sabo, začela mi je župánja praviti, da je usmiljenja vreden človek. Vedno je žejen, in ravno zató ga menda nečejo povišati.

Dan se je že nagibal, midva z župánjo pa sva še sedela pri mizi. Čudno se mi je zdelo, da govori o vsem in vsakem, a da ne omeni oskrbnikove Anice. Vprašal sem jo po njej.

»Srečna gospá je,« odgovorila mi je družábnica, »samó malo jo vidimo v Lesnicah. Vsako leto se pripelje profesor Kodràn za mesec dni semkaj na počitnice in takrat pride tudi ona z njim. In kakšna je! Lepša nego je bila deklè. Toda saj jo boste videli, zdaj bivata baš tu. Danes je sobota in ob sobotah prihajata zvečer navadno k nam.« —

Župánja je govorila istino. Iz lepega dekleta se je razvila krasna gospá. Ure, ki sem jih prežil v Anice in njenega soproga družbi, potekle so nam v prijaznem prijateljskem pogovoru.

Lovro mi je pripovedoval o svojem življenju, o svojih študijah itd.

»In po grajskih arhivih ne iztikaš več?« vprašal sem ga, ko mi je ravno pripovedoval o slovenskih starinah.

»Malo,« odgovoril je smehljaje se, »odkar sem v Kotu odnesel« — pokazal je soprogo — »svojo srečo — iz arhiva« ...

* * *

Kdor hoče še peti,
Mora od kraja začeti.

Národna pesem.

Pozdravjeni mi starega gradú otemneli zidovi!

Čez lépo vrsto dolgih let vas je gledalo zopet okó in srce mi je utripalo ob tem pogledu. — Viharji časa so hrumeli nad vami, viharji časa so besneli tudi nad mojo glavo. — A gledal sem vas znova in v duši so se mi vzbudili spomini.

In zdaj?

Pozdravljeni mi temni zidovi, pozdravljeni spomini!