Iz Stahovice na Konja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz Stahovice na Konja
M. Kos
Spisal M. Kos.
Izdano: Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 2, str. 17-24.
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Za mana ostani zidovje!
Levstik



Kako bi so človek ne vračal rad v naročje premile prirode, ko se pri njej najbolje učimo, kakšno bodi naše življenje! Človeški duh bi mogel sam iz sebe kaj malo zdravega življenja pripraviti človeštvu; najbrž bi je uklenil v tesne okove, da bi se ne moglo razvijati. Večna naša učiteljica priroda vodi naš duh, da ne krene predaleč ž njenega pravega pota. Narodi, dokler so poslušali nje glasove ter življenje svoje ravnali po nje nauku, so srečno in slavno živeli ter ne bi bili preminili, da so ostali stanovitni njenim zakonom.

V živalstvu se priroda z nami pogovarja, skrivnostno šepeče v rastlinstvu, tihotno nas vabi k sebi z rudninstvom. — Kadar ti tuga tare duha, zaupno priteci v njeno krilo, potoži ji svoje gorje — potolažen se bodeš povrnil. A če ti je nebo milo, srce koprneče od radosti, poroči prirodi o svoji sreči: radovala se bode mati tvoja s teboj ter ti pokrepčala dušo za krepostno delo.

Kamor koli krenemo po njenem kraljestvu, povsod nam razgrinja svoja čarobna stvarstva. A danes blagovoli me, dragi čitatelj, spremljati na kraje, koder razodeva mati priroda posebna čudesa — pojdi z menoj na planine!

Izredna sreča mi je, da bivam blizu najvišjega in najlepšega dela Kamniških ali Savinskih planin. Ko se leskečejo zlasti ob jutranjem ali večernem solncu, najrajši bi tedaj stal na onih žarnih višinah.

Bilo je lani predzadnji dan majnika meseca, ko sem zopet zrl po planinskih višavah z užitkom, ki ga najbolj umejo hribolazci. Drugi dan se je bilo nadejati lepega vremena. „Nikdar ne zamúdi hribolazec ugodnega časa, če utegne iti na planine!" poučeval sem samega sebe. Kar je hribolazcu treba, kadar gre na planine, vzel sem s seboj ter se odpeljal z večernim vlakom v Kamnik. O polu desetih zvečer se oglasim pri Ivanu Luznarju, vrlem gozdarju Kamniškega mesta.

„Kaj ne, po Konju[1] je sneg uže skopnel?" ogovorim gozdarja Luznarja, stopivši v sobo njegovo.

„Seveda je uže, saj se gori nima nikamor obesiti, da bi obtičal." Pojasnil mi je.

„Jutri pojdem na tistega Konja, o katerem govore celo tukajšnji ljudje, kako je hud. Ali me utegnete spremljati?" govoril sem dalje. „Blizu tam imam službene opravke, a rad bi še stopil nanj, saj letos še nisem bil gori," odgovori vrli mož.

„Ker gori ni daleč, odrineva zjutraj ob štirih po Bistriški dolini skozi Belo dolino, nazaj pa skozi Dol na Studenčne Mlake, popoldne ob treh bodeva uže lahko zopet, tukaj", bil je najin zmenek.

Odrinila sva drugo jutro ob četrti na pet. Nebo ni bilo čisto jasno. Spremljevalec moj je dejal, da jo to najboljše znamenje, da se dopoldne nebo zjasni.

Ko sva stopila v sveži jutranji vzduh, prešinil je naju, da sva takoj lahko sapo dobila in urne noge. Bistriška dolina, po kateri sva zdaj hodila, pričenja se na koncu predmestja Grabna v Kamniku ter končuje v „Koncu" pod Podi, še dve uri naprej od izvira Bistriškega. Dolga je do šest ur. V Stahovici se ta dolina cepi v Črno dolino proti Gornjemu Gradu na Štajerskem. Ime Bistriška dolina je dobila po vodi Bistrici, ki si je s silo prodrla pot iz nekdanjih lednikov bližnjih planin. Še dandanes jako naglo drvi svoje bistre in mrzle valove proti mogočni Savi.

Takoj v Stahovici se dolina močno zožuje. Gora Grohot (918 m) na desnem in Pasja Peč (1386 m) na levem bregu Bistrice sta si blizu vkup. Pot drži vštric Bistrice, pozneje se je ogne ter zopet ji približa.

V pol ure sva bila na Hudem Polji. To je senožet, ki so jo pogozdili s smrečicami. Na drugem koncu Hudega Polja se izteka v Bistrico potok Konjščica iz Konjskega Dola, ki sega do Poljanskega Roba (1570 m) pri Mali Planini (1507 m). Od tod se zavije pot na levo proti klancu Kobilici. Dolina je odslej še ožja. Precej globoko doli od pota šumi Bistrica.

Hodiva po gozdu do Belo doline, katero je nama danes prelaziti, da prideva na Konja. Na ovinku zagledava vršace Kalške Gore (2060 m), Grintovca (2559 m) in Skute (2530 m).

Prekrasen prizor! Zlaté jih solnčni žarki tako čarobno, da bi mislil, da zrem v pravljično zlato goro. (Lep razgled je n. pr. tudi na odprti zavijački, kjer sva predlanskim vpričo dveh članov našega planinskega društva ujela gada, ki jo dolg 70 cm.)

Hodiva dalje. Na Počivalniku, prirodnem pragu na koncu malega, a hudega klanca, sedeva ter se odpočijeva. Potem greva mimo Kraljevega Hriba (582 m) in Kopišč (563 m) ter prideva ob četrti na sedem v Predbelo, kjer se ustaviva. Predbela je soteska, spajajoča Belo dolino z Bistriško. I mi postojmo malo pred to sotesko! Pomlad, ki se je uže poslavljala po naših nižavah in ravninah, razsipala je šele po teh krajih svoje nežno brstje in cvetje, ki je tem krasnejše, ker je napaja in oživlja pristni planinski vzduh. Iz grl krilatih pevcev se razlegajo presladki glasovi, iz bližnjih strug Belščice in Bistrice pa se čuje šumenje bistrih valov.

Pri soteski Predbeli se pričenja Bela dolina, razprostirajoča so severno-vzhodno na levo do Korošice (1807 m), na desno do Predsedleja (1612 m). Do Korošice, nekdanjega gorskega jezera, je dolga pot, do Presedleja debele tri ure.

Na levo čez most drži pot proti izviru Bistrice. Prišel bi tja v četrti ure. Globoko doli pod tem mostom bobni ter so peni potok Belščica, ki se izliva niže doli v Bistrico. Malo manj vode vali Bistrici, nego je ima sama Bistrica. Belščica si je prejedla v soteski strugo mej golimi skalami. Struga ta in grmenje Belščice je podobno Predaseljskemu slapu, ki je od tod pet minut proč.

Ako pogledaš naravnost po Beli dolini, ustavi so ti oko na Žvandrovcu, gori visoki okolo 1800 m. Na levi plati se vzdiguje jako strm gorski hrbet, po katerem so ti le vrhovi in zareze: Mošnik (1099 m), Turniči, Velika Dolina, Špeglarica (1328 m), Divji Plaz, Kameni Dol, Orglice z zanimivim slapom (skakalcem), Žvandrovec, Presedlej (1612 m).

Vštric s tem hrbtom na levi strani se vzdiguje še bolj strmo hrbet na desni strani. Njega vrhunci so ti le: Belška Kopa (1169 m), Cerkev, Grdi Graben, Mravljinčev Rob, Grdi Hrib, Rsenik, Pod Konjem, Pesek, Presedlej.

Po podolju Bele doline je za hribolazce steza še predobra. Korakala sva zdaj na levem, zdaj na desnem bregu Belščice. Ko še nisva dolgo hodila, zmanjkalo je Belščice v strugi, da je ni bilo nobene kaplje. Spremljevalec moj mi razlaga: „Voda je poniknila. Le kadar je povodenj ali naliv, teče Belščica tudi po tej beli strugi." Belščica torej ponicuje kakor dolenjske in notranjske vode.

V debeli pol uri sva prišla na razpotje: na levo plat drži pot do slapa v Orglicah ter dalje do Korošice, na desno na Presedlej. Nama jo bilo iti na desno plat.

Do tega razpotja je podolje še malo napeto, a odslej-še začenja strmo pobočje. Ob obeh straneh pota raste mlad smrekov gozd, po tratah se pase goveja živina. Ustavita sva se na kraju, ki se imenuje Ladja. Ozrla sva se nazaj po Beli dolini. Skoraj vse vrhunce, ki so bili prej našteti, zagledaš na prvi pogled. Belščična struga vidi so kot najsnažneje umita cesta, vijoča se po podolju kakor kača.

Lahki oblački se smučejo okoli vrhuncev ter izginevajo, da more človek opazovati, kako krasni so prizori v planinskih krajih, kadar zlati solnčna svetloba ta slikoviti svet.

Od razpotja sva hodila debelo uro ter prišla do Kopanega pota. Od Predbele do tukaj naj hribolazec le računi dve uri hoda. Gorko je bilo nama, da sva se rada malo oddehnila. Sedeva na kamenen prag ter gledava v pesek pod Rseníkom in Konjem. Spremljevalec razlaga na moja vprašanja: „Tam doli ona le skala je Cerkev." Res, kmalu zagledam na neki skali blizu Belške Kolpe tvorbo, kije precej podobna pročelju cerkvice, zidane v gotskem slogu.

„Tiho, tiho!" veli mi spremljevalec. „Ali vidite divjega kozla? Tam doli pod Rsenikom v pesku je; pase se po zelenici pod onim le robom," pripoveduje dalje. Skoraj je bil spremljevalec moj nevoljen, ko mu nisem mogel takoj ubrati kozla na zelenici. Mene je po sebi meril, misleč, da moram i jaz biti takšen lovec, ki pozna divjino, če tudi se pase tam, kjer je še megla,

„Zdaj pa stojte! zažvižgal mu bodem," pravi dalje. Začul se mu je iz ust glas, ki ni bil ne žvižg ne sik. Kozel se je obrnil proti nama, ko je začul žvižg.

„Ali vidite?" dé spremljevalec veselo, da se mu kar oči iskré. Dvakrat zaporedoma je še zažvižgal.

„Kaj pa to?" vprašam spremljevalca Luznarja, ker je odmeval enak žvižg k nama, „Takó je zdaj kozel zažvižgal. Ali vidite, kako teče proti nama?" pové veselo, „Misli, da je kje tukaj drug kozel, ki ga pozivlje na boj, pa mu hiti naproti," razlaga lovec Luznar. Ko je potem le še in še zažvižgal, raztogotil je bil kozla tako hudo, da je prisopihal blizu naju v globok jarek, kjer si je menda ohladil jezo, midva pa sva odšla po Kopanem poti, ki je samo dve minuti dolg. Pol ure hodiva po Številniku, potem še tri četrti ure po Brežiču ter dospeva o polu desetih dopoldne na Presedlej. Po Številniku in Brežiču je strm, a lepo nadelan pot. V Brežiču pase pastir govejo živino. On ima svojo kočo, kjer dobiš mleka in žgancev. Od Vršiča (1972 m) doli drsi po skali prav dober studenec, ki ne usahne nikdar. Pri tem studencu sva počivala. Podolje in strmec od Predbele do Kopanega pota se imenuje Za Gričo. Od razpotja proti Kopanemu potu so rasli krasni Marijini čeveljčki (Cypripediuni Calcéolus). Utrgal sem jih nekoliko ter podaril pozneje bodočim hribolazkam. Doli na strmcu zagledava pomikajočo se postavo s košem na rami.

„Kdo je ta ženska?" vprašam Luznarja. „Podpečnikova Reza je, doma iz Županjih Njiv pri Stahovici. Mahu gre nabirat," pové mi on.

„Kam pa vidva?" vpraša naju, ko pride bliže.

„Čez Konja na Dol in Kraljev Hrib, pa zopet dumov," odgovori ji moj spremljevalec.

„Če gresta čez Konja, se pa le varujta, da se ne pobijeta," svetuje nama Podpečnikova Reza.

„Kolikokrat sto uže vi lezli čez Konja?" vpraša jo Luznar.

„Tolikokrat vem da več ne bom : pa tudi Kotnikova Mica je hodila z menoj," pové nama. „Pa s košem polnim mahú sta lazili po Konju!" opomni ji gozdar Luznar.

Debelo sem pogledal Luznarja in Rezo.

„Človek, ki če biti hribolazec, naj bi si skoraj ne upal čez kraje, koder nosijo ženske koše polne mahu? To bi ne bilo vender nič vredno!" zagodrnjal sem jaz. „Reza lazi po strminah kakor divji kozel, nič se ne boji, pogumna ženska je," pohvali jo Luznar.

Ta pohvala je bila zaslužena in ji je dobro dela, to se je videlo.

„Vajin pot je proti Konju, moj proti Korošici in Petkovi Njivi, jaz moram na levo, vidva na desno. Srečno hodita!" poslovila se je od naju Podpečnikova Reza.

Presedlej je sedlo, dolgo le malo metrov, a tudi jako ozko. Proti Štajerskemu se spušča jako strmo v dolino, ki se imenuje tudi Bela dolina, ker teče po njej Belščica. Izvira pa ta voda ob stezi, ki pelje proti Korošici in Kocbekovi koči na Molički planini blizu Ojstrice. Kreneva proti Luški Kopi (1753 m)[2] ter hodiva po njenem rebriji majprvo po skalnatih tleh, ki so prav neprilična, potem po travnatih, naposled zopet po skalnatih pol ure dolgo.

Preden sva stopila na skalnati svet, iznenadil je meno, a mnogo huje še mojega spremljevalca velik divji kozel, ki je priprhal izpod Kope ter hitel v bližnjo deber. Ni bil več nego sto dvajset korakov od naju. Postal je še malo tam, ozrl se na naju ter zabrlizgal proti žlebini pod Konjem. Prav iz srca so mi je smilil tovariš moj : sam izvrsten strelec, imajoč s seboj nabito Werndlovo karabinko, v torbi pa še streliva za dvanajst kozlovskih smrti, pa ne smeti pihniti v divjino, ki je tako imenitna!

„Ves dan mi je izgubljen, ker som imel takšno izkušnjavo!" rekel je nekako, kakor cesar Tit.

Dospeva na neki rob. Bilo je na koncu Luške Kope. Odprl se je očem pogled po južni Štajerski, Dolenjski, nekoliko po Julijskih in bližnjih Savinskili ali Kamniških planinah.

Dobro je prorokoval zjutraj spremljevalec moj, kajti vreme je bilo jako lepo, le malo kje je lazila kakšna meglica.

Prišla sva do Konja, vender še ne do nevarnih robov. Rdeče črte po skalah so kazale, da je nama zlesti pod skalo na kranjski plati. V treh minutah sva na robu, od koder se vidi na okoli še lepše nego na koncu Luške Kope. Pod nama se razprostira štajerska Bela dolina, ograjena z navpičnimi skalami, ki so visoke po več sto metrov. Še kakih deset minut sva hodila mej zobčastimi robovi ter prišla do najnevarnejše skale vsega Konja.

Čital sem na ploščnati skali: Pazi! Zapisal je bil predlanskim to svarilo z rdečo barvo spremljevalec moj. Nad tem napisom v plitvi dolbini je letos rasla prekrasna planinska trobentica (Primula Auricula).

„Kozel izpod Kope naj Vam ne hodi več po glavi! Prosim Vas, bodite mi kažipot," rekel sem svojemu spremljevalcu.

Naglo si uravna puško čez široka pleča ter začne lesti v žlebino pod skalo, jaz pa za njim prav počasi. Sitno je bilo lesti pod skalo, ko ni bilo skoraj nikamor stopiti ter se poprijeti za kakšen kamen. Prav v dvé gubé sem se moral zravnati, da sem prišel do tovariša.

„Kod pa zdaj?" vprašam spremljevalca.

„Tod gori!" odgovori mi.

„Na to peč menda vender ne?" začudim se mu.

„Drugod ni mogoče," pove mi odločno.

„Torej Vi naprej, jaz pa počakam tu doli, dokler ne bodete prilezli na teme peči; če zastaviva nogi takoj drug za drugim, lahko sprednji izpodbije zadnjega, da bi potem imela obadva dosti doli v peskih kje," razsodim naposled.

Spremljevalcu mojemu se je pač poznalo, da je uže mnogokrat jahal tega Konja. V treh minutah je bil na vrhu. Torej zdaj sem sam na vrsti. Na okolo se nisem nič oziral, dobro vedoč, da bi dosti daleč padel, ko bi mi kje izpoddrsnilo, ter ne bi nič manj dobro opravil, nego če bi skočil v štajersko Belo dolino.

Krepko objamem kos štrlečega kamena, stopim potem na ozek parobek ter se vzdignem po „Peči" (tako sem krstil to skalo). Iščem tu, kam bi se z roko oprl. (Pri takšnih strminah se more človek le na roko zanašati, noga malo pomaga.) Stisnem kamen neke razpoke ter se zopet naprej pomaknem, da sem mogel stati na eni nogi, za drugo ni bilo prostora. Plezam dalje, jako trdno objemajoč razne razpoke ter zapenjajo se vánje z zobastimi žeblji v čevljih. Tipljem ter razmikam štrleče kamene, poskušaje, kateremu bode upati. Pogledam na vrli „Peči," kjer je stal Luznar. Vidim, da me je prav verno opazoval, kako si pomagam k njemu. Na vrh prišedši sem rekel: „Suha rebra in hrbet ima ta Konj." Blizu Peči, najnevarnejše točke na Konju, nahaja se še druga in tretja skala, ki sta dali nama tudi dosti opraviti, dasi se ni zdela nobena posebno nevarna, ko sva bila prelezla Peč,

Bila sva na koncu Konja. Od Presedleja sva hodila semkaj eno uro. Vrh Konja je podoben kopi. Obrasten jo z ruševjem, po katerem se nahaja mnogo islandskega lišaja (Citrarja Islandica), znanega z imenom „planinski mah." Po ta mah sta hodili Podpečnikova Reza in Kotnikova Mica, ko sta lazili čez Konja.

Mudila sva se z Luznarjeni na vrhu Konja (okolo 1740 m) pol ure ter spominjala se tudi našega planinskega društva. Razgled je tu gori jako obsežen. Vidi se ves svet proti Veliki in Mali Planini. Ljubljansko polje, vsa Dolenjska, obilo Štajersko i. t. d. Pot proti Rseniški koči (1048 m), kjer pasó govejo živino, drži navzdol. Bila sva tam v desetih minutah, v treh četrtih ure pa v Dolu (1313 m). Hodila sva mimo Kanceljna, zavaljene skale na samem. V Dolu so naju vzprejeli veseli pastirji ter dali nama mleka in žgancev. Dol jo dolina, dolga tri četrti ure. Nekaj je je namenjene za pašnik, nekaj pa so je pogozdili.

Spremljevalec moj le ni mogel pozabiti divjega kozla pod Luško Kopo. Povedal je pastirjem vse, kako je bilo. Videl sem, da je bila za nje takšna zgodba najslajša novost. Bili so namreč vsi sami lovci. Vsak je povedal, kaj se sme in kaj se ne sme, če je človek lovec.

Kakih štiri sto korakov od pastirske koče proti Konjščici je molel iz tal kamen. „Poglejte vsi tja na oni le kamen!" dejal je moj spremljevalec. Gledamo tja vsi prav verno, on pa stopi na vogel koče. Strel poči, pri kamenu se pokaže prah, podoben meglici.

„Izvrstno je zadel!" vzklikne najstarejši pastir. „Pogledimo, kam je krogla priletela!" Šli smo. Krogle nikjer, —razpršila se je bila vsa, tako hudo je bila ob kamen butila. „Ubogi kozel pod Luško Kopo, ko bi bil to kroglo dobil!" vzdihne najmlajši pastir.

Šli smo malo po gozdu ter tam našli perje petelina ruševca (tetrao tetrix) ter še malo mesa zraven. Izkušeni možje pastirji so dognali, da si ga je bila lisica privoščila, a smo jo mi prepodili. Vsak izmej nas je nabral nekaj perja ter ga zataknil za klobuk. Moje je iz perutnic in izpod vratú. Marsikjé sem s tem perjem malo polatinil, češ, tega ruševca, čigar perje imam za klobukom, sem sam ustrelil.

Ker mi je bilo do tega, da bi bila uže ob treh popoldne v Stahovici, ostavila sva Dol o polu ene popoldne ter prišla v debeli uri hoda na Studenčne Mlake v Bistriški dolini. V gostilnici pri Korelnu (Prelesniku) sva bila o pravem času.

Dobro je bilo obsedeti tukaj. Več nas se je pogovarjalo o današnjem potu čez Konja ter potrdilo, da vsak človek ne bi mogel priti čezenj.

Ako bi se pot nadelal, bila bi potem odprta planota Velike in Male Planine in Ojstriška. To bi bilo koristno za hribolazce in planince, ki pasó po teh krajih toliko živine, da imajo sami čez devetdeset koč ali pastirskih stánov.

To se je tudi zgodilo. Kamniška podružnica „Slov. plan. društva" je do dne 19. oktobra 1894. l. pot čez Konja nadelala , v 2. dan novembra meseca sva ga pa z vodnikom Miho Uršičem otvorila. Dolg je zdaj samo pol ure hoda. Imela sva najkrasnejši dan. Izmej vseh dni, kolikor sem jih prežil v desetih letih v naših gorah, bil je ta najkrasnejši. Ko bi bil v ta dan stal na Triglavu, gotovo bi bil videl zvonik sv. Marka v Benetkah in ladije po Jadranskem morju. Vzduh je bil tako čist, nebo tako jasno, da se mi je zdelo, ves planinski svet se je človeku približal.

Hodila sva tudi, kakor spomladi z Luznarjem, tudi sedaj skozi Belo dolino gori, nazaj pa skozi Dol, a ne naravnost na Studenčne Mlake pri Kraljevem Hribu, ampak severnozahoduo od Dola na Požar in Martinjo stezo, potem v Vrvarje, pod Belško Kopo ter od tod na Kopišča.

Kaj vse sva tu doživela, zlasti na Martinji stezi in pod Belško Kopo, popišem drugoč.

Kadar morem po napornem delu v svoje planine, ponavlja mi duša besede: „Nazaj v planinski raj! Za mano ostani zidovje! iz mesta radosten hitim." Vračam pa se od tam okrepčan na duhu in telesu, kakor bi se ne mogel od nikoder drugod.

Za mnogo ljudi je to, da hodijo po planinskem svetu ter lazijo po visokih goličavah, naj plemenitejša in najlepša zabava.

Kdor je boječ, da si ne upa na nobeno višavo, a bi se rad pozdravil, ostani v planinskih dolinah. V naše Savinske ali Kamniške planine, zlasti od južne strani se lahko pride na najvišje vrhunce, ne da bi bilo kje izkušati nevarnih potov. Najpripravnejši kraj v teh planinah, kamor naj bi se hodili zabavat ter krepčat vsi neizkušeni in goram ne upajoči ljudje, je pri izviru Kamniške Bistrice. Iz Kamnika je tja tri in pol ure ter se hodi ves čas po voznem potu.

Bog daj, da oživi leto 1895. v Slovencih mnogo navdušenih hribolazcev!

  1. Konj se nazivlje pol ure dolgi gorski hrbet, ki spaja planoto Velike Planine z Ojstriško.
  2. Ločiti jo to Kopo od Belške Kope (1169 m), ki stoji blizu soteske Predbele pri Bistriški dolini.