Iz Ruš na Klopni vrh
| Iz Ruš na Klopni vrh Spisal A. Lesjak |
Spisal A. Lesjak
| |||||||||||||
Zapustil sem dolgočasne ulice mariborskega mesta in sedel v koroški vlak z namenom, peljati se do Ruš in iti potem črez Smolnik na Klopni vrh in v Št. Lovrenc. Bilo je lepo, nekoliko hladno jutro meseca septembra. Vlak se začne pomikati. Na lepem, velikem železniškem mostu prek deroče Drave še enkrat nekako zaničljivo pogledam zaprašene mestne zidove ter vzradoščen obrnem oči tja proti jugozapadu, kjer me ponosno zeleno Pohorje vabi na svoje vrhove, da pozabim vsaj za en dan skrbi in težave ter se okrepčam v svežem, prijetno duhtečem planinskem zraku. Kmalu po 6. uri sem izstopil na ruški postaji. Sicer bi bil lahko šel od postaje takoj proti zahodu po okrajni cesti, a zbok malega opravka sem šel v romantično, od postaje na jugovzhodu ležečo, čedno in veliko starodavno vas Ruše, do katere se pride v 10 minutah. Takoj zagledaš novo, veliko in v ličnem slogu zidano štirirazredno ljudsko šolo z lepim slovenskim napisom „Ljudska šola“, ki popotniku naznanja, da bivajo tod zavedni Slovenci. Visoko izmed hiš in sadnega drevja moli začrneli cerkveni, stolp, ki od daleč naznanja, da so ga postavili v davno minolih časih.
Ruše se ne imenujejo zaman starodavne. O marsikaterem večjem današnjem mestu še ni bilo sledu, ko je bila tukaj že naselbina. O tem pričajo znamenite izkopine iz obližja ruške vasi in zelo zanimiva „Cronika Rastensis“, ki se hrani v župniškem arhivu. Leta 1840. so našli steklarniški delavci, iščoč kremena za izdelovanje stekla, tik Drave še dobro ohranjeno svetišče, kjer so rimski vojaki častili nekega perzijskega boga. V tem svetišču je bilo več rimskih kamenov z napisi in reliefnimi podobami, mnogo bronastega orožja, strtih posod in denarja cesarja Maksima Traka (III. stol. po Krist.).
Večjega pomena so izkopine iz leta 1875. in 1876. Deset minut pod vasjo so zasledili celo pokopališče. V 162 grobih, ki so jih odkrili, so našli 125 velikih žar z ostanki sežganih trupel, 115 vrčev, 33 vaz, 138 skledic, skupaj 411 ilnatih posod. Bronastih predmetov je bilo 120, železnih samo 4.*) Kateri jezik je govoril narod, ki je v tisti dobi tu prebival, učenjaki še do danes niso dognali. Marsikaj govori za to, da je tedaj tukaj bivalo neko slovansko pleme. Enake izkopine so pa našli dozdaj samo na Moravskem in v južni Italiji, segajo pa v prazgodovinsko dobo. Te izkopine so shranjene v „Joaneumu“ v Gradcu. Najbolj se je zanimal zanje grof Gundaker Wurmbrand, ki je tudi spisal zanimivo knjigo „Das Urnenfeld von Maria-Rast“.
Ruška kronika nam pripoveduje o starodavni ruški cerkvi, katere ladja je bila dozidana 1004. leta. Bila je že od nekdaj slovita romarska cerkev. Celo cesar Friderik III. je prišel l. 1444. v Ruše na božjo pot in podelil vaščanom za nekaj časa tržne pravice. Kronika nam tudi pripoveduje o dobi, ko so Turki razsajali po Slovenskem, in o znameniti ruški latinski šoli. Ustanovili so to gimnazijo l. 1645., opustili pa jo l. 1758., ko so v Mariboru ustanovili latinske šole. V Rušah so se odgojevali sinovi notranjeavstrijskih plemenitašev.
V Rušah se nisem dolgo mudil, ampak takoj šel po poti, ki pelje mimo šole proti zahodu. Sredi polja, kjer se okrajna cesta cepi, stoji v trikotu lepo pokopališče z veliko gotiško kapelo. Pred pokopališčem stojita orjaški lipi. Črez 10 minut hoda moraš prek železnice in prideš do gozdarskega urada falske grajščine, ki ima po Pohorju velikanska posestva in katere sedanji posestnik grof Alfonz Zabeo je vnet turist in naklonjen Slov. planinskemu društvu. Tu vidiš tudi „rižo", to je velik žleb, v katerega napuščajo vodo, da potem plavijo les. Po tej „riži“ lahko hodiš skoraj tri ure, da prideš do konca. Na desni strani stoji velika tovarna za vžigalno blago, na levi pa drži krasen, visok in v velikih obokih zidan železniški most prek šumeče Lobnice.
Kmalu prideš do velike enonadstropne hiše, po domače „pri Pavelnu". Tu ti kaže tabla in znamenje, da je treba iti na levo, in da se začenja pot navkreber. Če stopiš še 10 minut od te hiše po ravnem, prideš do „Turškega zida". Tamkaj je med Dravo in med navpično stoječim skalnatim bregom samo okoli 50 m širine. Tu so morali sezidati na povelje avstrijskih vladarjev falski in marenberški grajščaki visok in močen zid, za katerega so ob prihodu Turkov bežali žene, otroci in starši in kamor so tudi gnali živino in shranili blago, ako je bilo čas. Tukaj je bilo pravo „Gradišče". Še zdaj se pravi pri neki hiši „Pri Gradčanu".
Od „Pavelna“ prideš v eni uri na „Globokarjev vrh". Malo prej pelje pot po zelo skalnatem in strmem bregu, ki se imenuje „Kluža“ in leži na nasprotni strani „Turškega zida". Raz Globokarjev vrh je prav mičen razgled. Na levo pod teboj šumi Lobnica, na desni pa se vije deroča Drava, ki dela tukaj ostrokoten ovinek. Tik nje se vije železnica, v ovinku, nekoliko više, pa stoji falski grad. Velikanski smrekovi in jelovi gozdi in velike zidane hiše, ki jih gledaš tu okrog, ti pričajo o bogatih pohorskih kmetih, o katerih poje pristna pohorska pesem:
„Ma žage no mline,
velike planine,
po osem volov,
zrav'n tolarjev sto."
Zaradi tega pa so pohorski kmeti, posebno tisti, ki stanujejo na severnem pobočju, ponosni, samozavestni in narodnozavedni. Tudi so precej izobraženi. Ne najdeš kmečke hiše brez časnika, navadno pa so naročeni na dva. Večinoma se pečajo z gozdarstvom. Ni ga kmalu kraja na Slovenskem, kjer bi se na leto premetalo toliko denarja kakor tukaj. Seveda je sprava lesa sila težavna, delavcev pa primanjkuje in so zelo dragi. Žalibog, da je tudi med tem prebivalstvom bogastvo rodilo prevzetnost. Vobče pa so Pohorci dobrosrčni in mirni ljudje. Ime „Pohorec“ je prebivalcem severnega pobočja razžaljivo, kajti po njih mnenju je Pohorec tisti, ki je na vrheh doma in brez omike.
Raz Globokarjev vrh se vidi cela občina Smolnik in tudi lepa smolniška cerkev, katero je postavil s pomočjo drugih občanov znani rodoljub in probuditelj Pohorcev, Luka Hleb, oče sedanjega posestnika g. L. Hleba. V eni uri prideš do te cerkve. Odtod sta zaznamenovana dva pota na Klopni vrh. Odločil sem se za pot, ki drži črez „Staro glažuto“. Pot te pelje eno uro po senčnatem gozdu, po katerem šumlja vse polno potočkov. Ob potu tudi vidiš veliko „Jelenovo peč“, na kateri raste seč ali dragomastnik (rhododendron). Ko stopiš iz gozda, imaš pred seboj večjo planjavo „Staro glažuto“. Ime že naznanja, da je bila tukaj steklarnica. Ker sem imel dovolj časa, sem šel pol ure proti vzhodu navzdol k slapu „Šumiku“. Šumeča Lobnica, v kateri ležé velikanske pečine in v kateri se igrajo in švigajo bistre postrvi, se vali tukaj črez 15 m visoko in le malo ležečo skalo. Ker provzroča voda velik šum, so ljudje imenovali slap „Šumik". Nemci pa ne morejo tega imena prav prebavljati in ga imenujejo kratko „Wasserfall“ ali „Lobnitzer Wasserfaal“ in celo „Faaler Wasserfall“, kar je popolnoma krivo. Na desni strani visi v slap visoka skala, ki je obrasla s sečem, kar se posebno lepo vidi junija meseca, ko je v najlepšem cvetu.
Od slapa sem šel nazaj na „Staro glažuto“. Odtod sem prišel v pol ure do grajske lovske hiše in do žage. Redkokje najdeš 1100 m nad morjem tako močno vodo, da bi gnala žage, kakor vidiš tukaj. Žaga leži na vzhodnem vznožju Klopnega vrha. Po lepi, novo zgrajeni cesti se pride v slabi uri na Klopni vrh. Tu vidiš velik kos pohorske planote, tu se menjavajo stari in mladi gozdi, jelovi, smrekovi, macesnovi in bukovi mlaji, z visoko travo porasli travniki s planinsko floro, pašniki in bistri potoki, tako imenovane „frate“ (zemljišče, kjer se je popolnoma posekal gozd) in dr. Tudi najdeš blizu tukaj močvirnat svet, kjer so že rezali šoto. Daljnega razgleda ravno tukaj ni, ampak nekoliko niže. Tudi je bilo tistega dne v daljavi megleno ali, kakor Pohorci pravijo, „harično“. Nekoliko niže stojita logarjeva hiša in krasna vila, katero je dal sezidati sedanji falski grof. Na verandi te vile je diven razgled, četrt ure odtod stoji „turn", to je kakih 15 m visok razgledni stolp, katerega je dal postaviti prejšnji posestnik falski. Omenil sem že, da obnebje tisti dan ni bilo ugodno za razgled. Bil sem pa pred tremi leti v tem stolpu, ko je bil zrak tako čist in prozoren, kakršen je le parkrat v letu. Na severni strani vidiš v bližini trg Št. Lovrenc, ves Kozjak, za njim nekoliko proti zahodu „Svinske planine“ z orjaško Golico in Golovec (Korske planine) na meji koroško-štajerski. Golica je Pohorcem zanesljiv vremenski prorok. Za njo se vidi veliko, sivo gorovje, najbrž Zirbitzkogel pri Judenburgu. Na severni strani vidiš ob ugodnem vremenu Schoekl in pod njim mesto Gradec. Na vzhodu se vidijo na slemenu Pohorja Sv. Bolfank in Veliki vrh (1342 m), ob vznožju Pohorja Maribor in mične Slovenske gorice, na katerih se blešči proti večeru nebroj cerkev in kapelic. Tudi vidiš Mursko in Lipniško polje, po katerem se vije srebrnobela Mura. V daljavi pa se izgublja na vzhodu gričasti svet in se začenja Ogrska planjava. Na zahodu vidiš blizu Veliko Kapo (1542 m), Malo Kapo in Črni vrh (1543 m), Uršulo, Peco in za njo v vrsti in nekoliko v boku stoječe vršace Karavank, kakor Obir, Grintavec in dr. Na jugozapadni strani štrlijo v nebo Solčavske planine, in nekateri trdijo, da se vidi tudi oče slovenskih planin, orjaški Triglav. To je verjetno, ker se vidi tudi z nižjega Kozjaka. Na jugu vidiš Celjsko gorovje. Bohor in gorovje ob štajersko-kranjski meji.
Dasi nisem imel sreče z razgledom v daljne kraje, vendar sem imel občutke, katerih ne morem z besedo tolmačiti, ampak katere občuti tisti, ki je kdaj potoval po planinah in višjih hribih. Prav zadovoljen in vesel sem se napotil od razglednega stolpa proti Št. Lovrencu. Pot pelje skraja po mlaju, kmalu pa stopiš v bogate, stare gozdove premožnih kumenskih kmetov. V eni uri si že na mostu črez veliki potok Radovino, ob katerem stoji žaga pri žagi, mlin pri mlinu. Kmalu sem bil v romantično ležečem trgu Št. Lovrencu. Trg je precej velik, hiše so zidane in stoje večinoma ob okrajni cesti. Na južnem koncu trga stoji velika farna cerkev, sredi pa lepa, nova, dvojezična štirirazredna šola. Ko sem bil potolažil svoj želodec, sem se napotil na postajo Št. Lovrenc, ki je oddaljena od trga še eno uro. Ob 8. uri sem se odpeljal domov, srečen in zadovoljen, da sem prebil en dan v prekrasni božji naravi.
*) Posnel iz knjige „Das Urnenfeld von Maria-Rast“, spisal G. Wurmbrand.