Iz Pavelčkovih modrovanj
| Iz Pavelčkovih modrovanj Ana Gale |
| |||||||||||||
Pavelček je že pet let star. To je tisti Pavelček, ki najbolj visoko vrišči, kadar se z otroki podi po ulici. Saj on bi se ne smel poditi. Ima imenitnega očeta in dobro mamico in prav dobro plačano varuhinjo. Pa vseeno včasih uide in takrat je glasan za devet drugih.
Oči ima kot kak modrijan. Saj ste jih gotovo že videli: sive kot na akvarelni sliki in kot bi s svinčnikom potegnil debel rob okrog njih.
Svojih igrač je sit kot le kaj. Kaj naj sam dela z njimi? Želel bi, da bi mu kdo oporekal, nasprotoval, da bi lahko zagovarjal svoje trditve, da bi gospodoval. Čuti, da je močan zato. Želel bi, da bi imel polno sobo in polno dvorišče takih dečkov kot je on, ali vsaj deklic. To bi bilo nekaj! Pa se tako boje za tla in linolej in za mir. Ko se je zadnjič igral pri njem Vrtačnikov Matjažek, je morala varuhinja brisati za njim. Seveda, če se tako nečastno odreže! Potem pa trpi le on — Pavelček. Sam mora biti z varuhinjo Doro. Ta Dora je prav pusta reč. Ko mamica odide, potegne nekje izpod stola debelo knjigo in gleda vanjo ves božji dan. Nikoli ne sede k njemu na tla. Kdor pa hoče biti njegov prijatelj, mora sesti k njemu. Če pa Pavelček kaj vpraša, ga neprijazno pogleda in pravi: Ne vem, mamico vprašaj. Menda so ji naročili tako, da ga kaj krivega ne nauči. In ona presneto vestno vrši ta ukaz. Kadar gresta na izprehod, bi ga najraje na verižico pripela kot belčka. Ničesar ne sme od blizu pogledati, nikamor naglo stopiti, samo spodobno se mora sprehajati, ker je sodnikov sin. In če to Doro kaj prav važnega vpraša, se mu neumno smeji.
Enkrat na dan je pa le prijetno in lepo. To je takole proti večeru, ko pride mamica domov. Umije si roke in pride k njemu. Skobaca ji na kolena in potem se pogovarjata. Ali danes je ni. Pavelčku je strašno dolgčas.
»Dora! Povej mi no, zakaj gledaš vedno v knjigo?«
»Čitam.«
»Pa daj glasno kot očka.«
»Ne.«
Pavelček sedi na tleh in iztegne svoj kratki, debeli prstek do knjige:
»Kaj je tule zapisano?«
»Joj, kako si siten! Igraj se! Kje so te neki dobili.«
Mali umakne prstek. Dora čita.
Čez dolgo se deček spet oglasi:
»Kje?«
»Prosim?«
»No, kje?«
»Kaj kje?«
»Kje so me dobili?«
Varuhinja dvigne knjigo do obraza, da bi prikrila smeh. Ali Pavelček ga vidi.
»Zakaj se smeješ? Povej mi!«
»Ne vem, mamico vprašaj.«
»Veš.«
»Ne vem.«
Pavelček sedi na tleh in premišlja, kje so ga dobili.
Zvoni.
Dora vtakne knjigo pod stol in vstane. Pavelček teče pozdravljat mamico:
»Mama, mama!«
»No, sinek?«
»Dora se mi smeje. Zakaj se mi pa smeje?«
»Ne vem, vprašaj jo.«
Deček obstoji. Mama odgovarja kot Dora. Omlahnejo mu sveže misli. Tiho odide v sobo in zleze na svojega lesenega konja. Čelo mu nasloni na belo grivo. Dora se boji.
Mama pride za njim, sede kraj njega na stol in čaka. Mali se ne gane.
»Si bolan?« Potiplje mu čelo, dvigne glavo in gleda vanj. Otrok je žalosten. Gospa pogleda v dekleta, ki še vedno stoji:
»Kaj je?«
»Gospa, otrok me nima rad.«
»Pavelček?«
»Mama, samo smeje se mi, povedati pa mi noče.«
»Kaj?«
»Kje si me dobila.«
Gospa lahno zardi, pestunja vleče usta, otrok gleda široko in čaka.
»Pojdite, Dora.«
»Nasloni glavico k meni, fantek. Ali kaj slišiš?«
»Slišim, trka.«
»To je srce, mamino srce. In moj fantek je v maminem srcu zrasel.«
Pavelček leži v materinem naročju, posluša utripe njenega srca in gleda, gleda mami v obraz:
»V srčku?«
»Kraj njega.«
»Zrastel?«
»Zrastel kakor rožica zraste na tvoji gredici.«
»Mama!«
»No, kaj?«
»Ali sem bil priden takrat?«
»Bil.«
»Kako velik srček pa imaš?«
»Kot je moja pest.«
»Kako majhen sem pa bil jaz?«
»Pikica.«
Pavelček se smeje od vsega srca.
»Mama, ti imaš zlat srček, ne?«
»Kdo ti je to rekel?«
»Vse mamice ga imajo, je rekel očka.«
»Res?«
»Ampak, zakaj se je Dora smejala? Ali ona to ve?«
»Ve.«
»Pa zakaj mi ni povedala?«
»Kaj pa je delala?«
»Čitala je.«
»Čitala? — Potem je kaj smešnega čitala.«
Pavelček je zdrav. Zadovoljno se ziblje pri mami, smeje se, a naenkrat spet zastrmi:
»Mama, kot rožica, praviš. A kako si me utrgala?«
»Bog mamice posebno čuva. Pošlje jim težak spanec in ko se zbude, joka dete poleg njih. Ko sem se jaz zbudila, si mi s palčki kazal figice. Z obema rokama, takole.«
Pavelčku je vse všeč, vse razume. Zavoljo figic ga je sram:
»In kaj je očka rekel? Ni bil hud?«
»Očka je hitel delati, da je več zaslužil in nama kupil vse, kar imava. Če bi očka ne imeli, bi mi Bogec tudi tebe ne dal. Sama bi ne mogla zibati tebe in služiti kruh.«
»Mama, kadar bom velik, bom očka.«
»Boš.«
»Kaj boš ti takrat?«
»Srebrne lase bom imela.«
»Srebrne?«
»Srebrne.«
»Srebrne lase in zlato srce. Ali boš lepa!«
Pavelček ima v mraku še večje oči. Gleda mamo in ne ve, kaj bi ji od sreče povedal.