Iz Noviga Jorka v spomin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Frinz Pirz, Misionar v polnozhni Ameriki, Podbreshanom, svojim nekdajnim farmanom na Krajnskim is' Noviga Jorka v spomin
Franc Pirc
Spisano: Fotokopijo rokopisa iz knjižnice Matice slovenske v Martinu (sign. MJ 615) postavil na splet M. Hladnik
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/pirc/index.html
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kjer bo boshji duh me nosil,
Bom imel v spominu vas;
In Gospod Boga bom prosil,
Sa vas, snanze, vsaki zhas!

De, ker smo bli nekdaj snani,
Skupej pridemo enkrat,
Na desnizo boshje strani,
Tam, v dolini Josafat.

Frinz Pirz
Misionar v polnozhni Ameriki
Podbreshanom,
svojim nekdajnim farmanom
na Krajnskim
is' Noviga Jorka
v spomin.

Kdo bi bil mi to povedal
Sam b' ne bil nikol' verjel,
De Ameriko bom gledal,
Tukej Krajnsko pesem pel.

Pa Gospod, kter serza visha,
In shivljenja tek meji,
Me ni pustil bit' bres krisha,
Mi na teshko pot veli.

Nizh me ni doma shalilo,
Res sim sadovoljin bil;
Dost ljudi me je ljubilo,
Dosti dobriga sim vshil.

Bral duhovne sim novize
Is' deshel Amerike;
Boshje osnanivat resnize
So oshgale v serzu me.

Tolk' duhovniga veselja
Misionar deleshin bit'
Je bla moja serzhna shejlja
In nebesa saslushit'.

To je vnelo dusho mojo,
In namenim se serzhno
sapustiti faro svojo,
In od Krajnzo vset' slovo.

Oh, teshko je blo lozhenje
Od preljubih farmanov!
Serzu britko poslovlenje
od svestih prijatelov.

Sa Boga in sa nebesa
sapustiti zeli svet,
Teshik ofer je telesa;
Velik tam bo lon prejet.

Res, aposteljnov pokliza
Vredin jest ne bom postal;
Klizhe vender me Resniza,
Tisti, ki je njeh poslal.

V ptuje daljine deshele
Evangeli osnanvat,
Vlezhejo me serzhen shelje
Ajdam pot v nebo skasvat.

Pot nevarna dolg' ne mine,
zhes deshele, zhes morje,
zhes gore in zhes doline,
Tam, kjer sonze doli gre.

Predin sim se s doma lozhil,
Angelu, ki varh je moj,
In Bogu sem se isrozhil,
De b' se prav isshlo s menoj.

Pazh sim bil perhodil kmalo
Pet krajljestev, zhes sto mest,
Ker postajat' se ni dalo,
Shêne le naprej me vest.

Lepe videl sem dershave,
drage hishe in zerkve.
Vidil hribe in planjave,
Lepe verte in polje.

Vender vsa leta lepota
In zhestitljivost sveta
In nezhimerna slepota
Ne nasiti mi serza.

Ker, popotnik d'shele ptuje,
Tukej kratek zhas shivim,
Dusha v vezhni dom sdihuje,
Kamor skorej si shelim.

Sdaj morje shirsko ogledam,
Kak valove tje podi,
Trepetam, v obraz obledam,
In serze mi pokani.

Vidim barko perpravljati,
Morskiga beguna dom,
Me od zemlje odpeljati,
Katere vidil vezh ne bom!

Na franzosouski pokrajni,
Haure kraj je imenovan,
sapustim svoj svet dosdajni
K' svet'mu Jakobu ta dan.

Barka s' blagam naloshena
Sto 'n devedeset ljudi,
Komaj dobro je spushena
Hitro kakot tizh leti.

Vezh oko ne vidi semlje,
Le sastonj osira se,
Vid nam sdej shirjava jemlje,
sonze je domazhe she.

Tukej sim, o zhlovek! pridi,
Ak' shelish sposnat' Boga;
Njega se mogozhnost vidi
V sred' nesmerniga morja.

Lozhi d'shele raskropljene,
Ne prestopi svojih mej,
Barke s blagm naloshene
Nese nozh in dan naprej.

Bres shtevila sh'val povodnih
V globozhini preshivi,
Rib daruje mnogorodnih,
In zhloveka bogati.

S svojim hlapam napolnuje
Vse oblake in megle,
De semljo desh pokrepzhuje,
De ne vsahnejo vode.

Tukej Bog! nam osnanujesh
Kako moder si Gospod,
Kak stvari vse preskerbujesh
S svojo milostjo povsod.

Kje se pa lepota najde,
Kakor sonza sred morja?
Keder med valove sajde
u taushent sharkih vse miglja!

Sadnji sharki sdaj sigrajo,
Kmal nastopi temna nozh;
Gori svesde blisketajo
Doli v morji migljajozh.

Kakor dobro in potrebno
Je morje na svetu nam,
Tak nevarno je, posebno
zhasa vezh, prebivat' tam.

Kdor gre na morja shirjavo,
More tud terpet hudo,
Najde marsktero teshavo,
Bodi mu, al ne, ljubo.

Jed nesnana nima zene,
Voda skor sa piti ni,
Postlja zhudna vis' od stene,
Barka polna tolk' ljudi.

Vender to je she prestojno,
De le hujiga ni vezh;
De je le morje pokojno,
Barka plana urno prezh.

Zhe pa mozhen veter pride,
In perrjove hud vihar,
Strah in grosa nas obide,
Sapopasti ni nikdar.

Sam sim skusil, kar popishem
Od viharja morskiga;
Vse premislim in preishem,
Ne dobim strashnejshiga.

Kadar pridemo na barki
she zhes taushent ur hoda,
Mirno svetjo sonzhni sharki
Trinajst dni do sred morja.

Kar so se nam perkasale
Ribe kakor truma svinj,
So is' vode poskakvale;
Strah nam hodi na spominj.

Kmalo so se pervosili
Morski sômi proti nam,
Tje po morji se valili;
Grôsa nam popotnikam.

Sdaj sazhnejo morske ptize
Okrog barke nam ferfrat;
Milo gledajo nam v lize,
Hozhjo kaj na snanje dat'.

Barkar nam perpoveduje,
Kaj pomeni vse leto,
Hud vihar nam prerokuje.
Desi jasno je nebo.

Komaj sonze gre sa morje,
In so vezher omrazhi,
Pride velik pish od borje,
Strashin veter perbuzhi.

Kmalo pergermi valovi,
Vse shumizhe je morje,
Silijo ga sdaj vetrovi
Delat' hribe in goré.

Barka se sazhne gugati,
se premetvat' semtertje,
Na vse kraje se sukati,
In vojskvat' s valovi se.

Petkrat taushent zentov teshe
Ima barka, kakor grad;
Sdaj pa lohna vetru streshe,
kakor listje, al sushnad.

Le jo veter pervsdiguje
Sdaj od konza, sdaj s stranjò,
Semtertje jo permetuje,
Od doline na goro.

Barkar hlapzam glasno vpije,
Jim hiti sapoveduat',
De morje nas ne sakrije,
S dementi se vojskvat'.

Drugi v barki smo saperti,
Trepetamo od strahú,
V bresen morja she posherti,
se srozhujemo Bogu.

Upajnje nas sapushalo.
Preshiveti strashno nozh,
De b' nam drug dan sonze sjalo,
Misliti skor ni blo mozh.

In od straha eden moli,
Krishe delati hiti,
Drug plashin stermi okoli,
In ne ve, de she shivi.

Bog pa ostanovi viharje,
Divje umiri morje;
Strashne smerti nas obvaruje;
spet nam sonze gori gré.

Mi v spominu bo ostala
vedno tista strashna nozh.
Bod' Gospodu zhast in hvala,
De je skasal mi pomozh.

Ni nevarnish'ga na sveti,
Kakor sred morja vihar;
Kdor parpravljen ni umreti,
Naj ne hodi nanj nikdar.

Marsikdo v morjá grob pade;
Vender srezhen dushe stan,
Zhe ni vmerl bres boshje gnade,
Bodi grob she tak' strashan.

En fantizh bolan, v slabosti,
Nam je bil na barki vmerel;
Pa nadolshne she mladosti,
Je gorak v nebesa shal.

Shegnal po navad' zerkveni
Sim merlizha mlad'ga sdej,
Ga pokopal v grob vodeni,
Dusho srozhil v sveti raj.

Starshi so britko jokali
V serzu jim je blo teshko,
Tje sa njim so pogledvali,
Pa ga vidit' vezh ni blo.

Nisim trashtvat' jih samudil,
De bo sin jim s morja dan,
Ker bo angelj ga obudil.
Na posledni sodni dan.

Drugi v barki smo shiveli,
Vender zhakali teshko;
Vsi na suho smo sheleli,
De b' morja she konz bilo.

Le smo barkarja prashali,
Koliko je pota she;
Smiraj v'ieno pogledvali,
Al she vid kak hribiz se.

She nam okrog barke plava
splav, al kaka vejiza.
Roshize, selena trava,
Nam veséle snaminja.

Silno smo se veselili,
Ker smo vsi preprizhani,
De si bomo kmal pozhili,
Vun is' barke resheni.

Ko smo v barki preshiveli
Dva in stirdeseti dan,
Prit' na suho sasheleli,
Nam je hribiz spokasan.

V eni sapi smo pertekli
Ga pogledat, zhe je res.
Vsi veseli, vsi smo rekli:
suha semlja! res je, res!

Sdaj ozhedli in oprali
Hitro svoje smo rezhi,
Slehern svoje vkup pobrali,
In is' barke vsak hiti.

Meni sazhne serze stezhi
Ker she vidim novi svet,
Kjer v srezhi in nesrezhi
Hozhem sh'veti in umret'.

Rasveselil sim se kmalo,
Ko je barka v kraj pershla,
se ljudi je perkasalo,
zela truma jih je bla.

Pernesejo jesti, piti,
Nam prijasno govoré,
V mesto nas shelé spremiti,
Se prihoda veselé.

Mesto, Nov Jork imenvano,
Imenitno in lepo,
Od vsih ljùdstev objiskano,
Lepshiga kdo najdel bo?

Ko prijatle so sprejeli,
Tukej pogostvali nas;
Kar na barki smo terpeli,
Je posabljen hudi zhas!

She od nekdaj imenitna
je Amerika bila,
Res bogata, rodovitna,
Tukej sh'veti je lohká.

Vender posvetne dobrote
Boljshajo le shivota stan;
Dushe pa samorzov- srote!
Bog per njeh ni bil sposnan.

Revsh'ne njih se Bog usmili,
Jih s resnizo rasvetli,
Uka sheljni ker so bili,
Luzh jim vere dodeli.

Le katolishkih uzhenikov
Ishejo ino shelé
Stavijo na zhast svetnikov
Pravimu Bogu zerkve.

Shetev tukej je velika,
Manka vender delouzov,
Sapustili bi malika,
Ko b' imeli pridgarjov.

Jest jim hozhem pomagati,
Jih uzhiti prav svesto;
Zhe pomozh Bog hozhe dati,
Tud' moj trud sastonj ne bo.

Drugi dan svojga prihoda,
She takó sim srezhin bil,
Dva zhloveka t'ga naroda
s svetim kerstam sim oblil.

Upam pa z boshjo besedo
Dosti ajdov rassvetlit' ;
In pomnishit' boshjo zhredo,
Dush Gospodu perdobit.

Prosim vas, ne posabite,
Kranzi, snanzi, vi na mé,
Vezhniga Boga prosite,
De mi da mozhno serze!

De me hozhe poterditi,
In poshegnati trud moj,
De bom mogel jest spolniti
Vselej in svesto sklep svoj.