Iz Novega mesta v Sarajevo na kolesu
| Iz Novega mesta v Sarajevo na kolesu. Julij Bučar |
Juraj Lubič
| |||||||||||||
Št. 7
[uredi]Pripravljeno je bilo vse za pot. Z veselimi nadami v prsih sem skočil, vtaknivši za vse slučaje samokres v žep, dne 19. julija 1904. l. na kolo in sem polagoma jadral iz Novega mesta po Zagrebški cesti v krasno jutro. Današnji cilj je bil Zagreb.
Rateška klanca sem imel kmalu za hrbtom, potem me je objel hladni gozd, ki me je spremljal s svojim tajinstvenim šuštenjem nekaj kilometrov. Zakasnela lisica, ki je po cesti ne vem kaj iskala, je preplašena skočila v stran, ko sem se ji približal na par korakov. Na Mokrem polju se je svet zopet odprl. Pozdravljali sta me prijazni grajščini Gracarjev turen in Volavče, pozdravljal me je tam v ozadju stari prijatelj Gorjanec od desne, od daleč vinorodna Trška gora, koketna vas na zelenem holmu, Bela cerkev, in nad njo visoko gori Vinji vrh, v sredi pa rodovitno Šentjernejsko polje z ljubko vasjo Šentjernejem. Mesto Kostanjevica me ni zadrževalo; še en strm klanec pri Cerkljah in od daleč so se mi smejali štajerski hribi in nedoločene konture mesta Brežic, ki se mi je čimdalje jasneje prezentovalo. V Krški vasi me je zapustila sanjava domača Krka, da me izroči za nekaj časa v spremstvo bistri, nervozni Savi. Hladni dan in idealna cesta me nista pustila raz kolo. Tiho popevajoč in zamišljen v krasno prirodo, se vzdramim, ko zagledam pred sabo visoko v gorovju razvaline starodavnega grada Samoborskega, ki ga je bil kralj Otokar zgradil. Kako je tam gori lepo! Da bi mogel človek hkratu povsod biti! Ali svoj cilj pred očmi sem vozil skozi obljubljeno letovišče, v objemu najčistejšega gorskega zraka naprej proti Podsusedu, kamor sem dospel ob desetih dopoldne. Naprej si nisem več upal. Dosegel sem do tedaj v tekmovanju sam s seboj najvišji rekord v neprestani vožnji, 67'8 km, in prazni želodec je bil tisti, ki me je posadil s kolesa na senčnat gostilniški vrt, kjer sem se do kraja okrepčal. Neki gospod iz Zagreba si je tam glavo belil, kako bi popravil svoj nagajivi motor, jaz pa sem se čutil srečnega, da imam navadno kolo.
Človek bi mislil, da je vas Podsused nekaj čisto navadnega, brezpomembnega, pa ni. Ta neznatna vas je zaslovela pri učenjakih, ki so v nje bližini našli neštevilno okamenelih rastlin, baje 232 vrst, katerih nekaj spada celo v tropične kraje, v Afriko. Tudi se nahajajo tam petrolejski vrelci. Ker je lega vasi zelo idilna, postrežba v gostilnah pa točna in dobra, ni treba poudarjati, da se shajajo tu letoviščniki iz Zagreba in od drugod. Mrgoli ti elegantnih ekvipaž, avtomobilov, kolesarjev, turistov itd.
Ker je cesta med Podsusedom in Zagrebom za kolesarja tako idealna, da sem po njej hrepenel celo leto, sem svojo pot z veseljem nadaljeval. Še 11 '7 km do Zagreba.
Ko je ura kazala poldne, sem zavozil v najlepšo ulico zagrebško, v Ilico. Vkljub hudi vročini je bil promet največji. Globoko sem vzdihnil ob pogledu te pestre množice od najelegantnejše dame do zadnje kmetice v slikoviti narodni noši, teh krasnih monumentalnih poslopij z najelegantnejšimi gostilnami, kavarnami ter z dragocenimi izložbami, ki se jih nevajeno oko deželjanovo kar nasititi ne more. Vrvenje po tej ulici je tako živahno, tovorni in vozni promet tako velik, da moraš svoji osebi, osobito na kolesu žrtvovati vso pozornost, ako se hočeš ubraniti nezgodi. Za tak promet je Ilica pač preozka.
Že me od daleč pozdravlja ponosni Jelačičev spomenik, v istini eden najboljših v monarhiji, s katerim je slavni Fernkorn tudi samega sebe ovekovečil. Tam zadaj pa se veličastno dvigata stolpa zagrebške stolne cerkve, vendar že prosta vsega lesovja, ki ju je leta in leta vsled popravil pačilo. Zavijem na desno v Gajevo ulico in sem že v hotelu pri »Janju«, kjer me prijazno pozdravi iz prejšnjih let znana mi ljubka gospodinja. Da je prva skrb v kraju, se hitro odpravim nazaj v Ilico in si nabavim raznih reči, kakršnih v malih mestih ni dobiti. Po preteku ene ure sem šele sedel na hladno verando svojega hotela, kjer mi je pristno hrvaško vino prav dobro dišalo.
Ni mi bilo do tega, da si dobro mi znano mesto, ki šteje že nad 60.000 prebivalcev, zopet ogledam, pač pa sem potreboval zabave, katere sem obilo dobil pri izbornem plzenskem pivu ob zvokih vojaške godbe na Zrinjevcu, tem biseru prekrasne hrvaške stolice, in na vrtu zagrebške pivovarne, kjer je svirala dunajska damska kapela. Nerad sem se drugo jutro ločil od »zadnjega velikega evropskega mesta na pragu Orijenta« ter krenil v Savsko ulico, svoj današnji cilj, Bosenski Novi, pred očmi.
Ravna cesta me je vodila skozi Turopolje, katerega prebivalci so si s svojim junaštvom pridobili plemstvo in ki ga diči prijazna Velika gorica kot njega glavno mesto. Posebno so me vzradostili veliki senčnati gozdi, kakršnih ne vidiš na Kranjskem. Daleč v ozadju čuvajo modre gorice nad prostrano planjavo, na kateri se rajajo cela krdela prašičev, puranov, gosi. Tupatam se jim pridruži tudi kaka štorklja, da poviša mičnost idile ter vzbudi zanimanje v tej sicer enolični pokrajini. Vas je bežala za vasjo in vesel sem bil, ko sem po 62 km pota malo po osmih dospel v mesto Sisek.
Vozil sem po silo dolgih, širokih ulicah in kmalu našel jako elegantni hotel »Veliki Kapitol« ob reki Kulpi, kjer sem bil s postrežbo povsem zadovoljen.
Mesto je precej prostrano in šteje okoli 7000 prebivalcev. Reka Kulpa ga deli v dva dela, Stari in Novi Sisek, ki sta zvezana z lesenim mostom. Niže doli je videti železnični most prek navedene reke. Sisek je zelo star, obstoji baje že od šestega stoletja pr. Kr. Nekdaj je bil glavni kraj Panonije. Ulice ima zelo široke in nepregledno dolge, tuintam se križajoče, ter velike trge, napravlja pa vtisk trgovinskega mesta, ne da bi se mogel ponašati z elegantnimi stavbami, kakršne je videti v drugih večjih hrvaških mestih. Promet je zelo velik in živahen. Črno oblečeni meščani, Hrvati z dežele s svojimi širokimi bregešami, belo oblečene ženske z rdečimi okraski, Bošnjaki, Mohamedanci, cigani, vse to se peha in nekam drevi, kakor da bi se vsakdo bal, da kaj zamudi. Sisek je igral v prejšnjih letih v trgovinskem oziru velikansko vlogo. Koliko se je zvozilo žita in lesa po Savi! Današnji promet je komaj senca prejšnjega. Leta 1860. je dobilo mesto prvo hrvaško železnico, to je proga Zidani most-Zagreb-Sisek. Od Siska vozita dve železniški progi, in sicer ena prek Broda v Osjek in Zemun, druga pa prek Sunje in Kostajnice v Banjo luko.
Ob ustju reke Kulpe stoji trikoten grad s tremi okroglimi stolpi, ki imajo line za topove. Ta slavni grad je nastal v 16. stoletju in bi vedel marsikaj zanimivega povedati iz svoje živahne preteklosti. Kdo se ob imenu Sisku ne spomni najslavnejše zmage kristjanov nad Turki? Ti so vdrli leta 1593. pod vodstvom bosen-skega paše Hasana Predojeviča prek meje ter se utaborili pred gradom. Napravili pa so račun brez krčmarja, kajti slavni možje Rupreht Egenberški, Andrej Turjaški ter ban Tomaž Erdody so zbrali vojsko ter so 18.000 Turkov tako porazili, da jim je zmanjkalo sape ter so se samo še enkrat brezuspešno lotili mesta.
Ko sem se bil mesta nagledal in sem bil že precej utrujen, je bilo misliti na nadaljevanje pota. Čeprav so mi v Zagrebu zatrjevali, da je cesta od Siska do bosenske meje za kolo boljša — od Zagreba do Siska je jako izvožena, prašna ali pa blatna —, je vendar moj pesimizem zmagal, in to tem bolj, ker sem hotel na vsak način še ta dan prenočevati v Bosni. Zato se mi je prav prileglo, ko začujem okoli ene popoldne, sedeč na hotelskem vrtu blizu kolodvora, žvižg »prijatelja«. Hitro sem zvedel, da se vozi v moji nameravani smeri, še hitreje pa sem vse ukrenil, da me je »prijatelj« pravočasno sprejel ,v svoje naročje.
Oddahnil sem se. Opazoval sem pokrajine, ki mi niso nudile prav nič novega; ko pa črez eno uro dospem do Sunje, se je svet hkratu izpremenil. Gorovje se je menjavalo s planjavami in zdelo se mi je, da sem prišel v čisto drug svet. Na kolodvoru je bilo vse polno Hrvatov, Bošnjakov, Mohamedancev, deloma potnikov, deloma prodajalcev raznovrstnega ovočja in peciva. Mislil sem baš, da sem že v Bosni. A čakati je bilo treba celo uro, potem pa smo zopet odrinili.
Srce mi je navdušeno utripalo, ko sem pri Kostajnici zagledal reko Uno z njenimi modrozelenimi valčki. Vozili smo se visoko nad reko, spodaj pa so nas pozdravljali svetli minareti prijazne bosenske Kostajnice. Nad njo se razprostira hrvaška Kostajnica, ki je videti kakor navadne hrvaške vasi. Vozeč skozi dva predora, krenemo pri Volinji prek železnega mosta. Ob štirih prekoračimo pri Doberlinu, prvi postaji vojaške železnice ob Banji luki, deželno mejo in lepa Bosna nas prijateljski objame. Na reki Uni sem videl sivo čapljo, ki je filozofsko mirno prežala na svoj plen, ne meneč se za ropot bližnjega vlaka.
Po preteku ene ure smo dospeli na postajo Novi. Na kolodvoru sem moral počakati, da dobim svoje kolo. Toda kako sem se prestrašil, ko je vlak že odrinil, kolesa pa nikjer! Na njem sem namreč imel pritrjeno usnjeno torbo z vso prtljago. Kaj, ko bi jo bil kdo odvezal in šel ž njo rakom žvižgat? Ta skrb mi je vzela dobro voljo in nočno spanje. Le od kolesa ločiti se nikdar! Brzojavil sem v Sisek, odgovora pa nisem dobil. V tolažbo mi je bilo zatrjevanje tamošnjega uradnika, da pride kolo gotovo s prihodnjim vlakom ob polosmih v jutro.
Z resignacijo sem zapustil kolodvor ter korakal proti prvi moji bosenski postaji. Leseni most prek reke Sane, ki se ravno tukaj izteka v reko Uno, so popravljali in je bilo komaj toliko prostora med ljudmi, vozovi in raznim materijalom, da sem se skoz prerinil. Prišel sem v dolge, ozke ulice z majhnimi, siromašnimi hišami, med katerimi se bahato dviga le nekaj boljših. Mojo pozornost sta vzbujala dva hotela, ki delata čast malemu trgu-Prvi je hotel »Hoffmann« na desno, drugi, malo bolj oddaljen hotel »Novi« na levo. Izbral *sem si zadnjega za svoje počivališče pa mi ni bilo žal. Gledal sem vrvenje po ulicah., ki mi je bilo povsem novo. Bošnjaki v svoji slikoviti narodni noši, Mohame-danci, »Evropci«, ženske in otroci, tega je bilo vse polno. Bošnjak ima v zimskem času jako veliko obleke na sebi, po leti pa je prav lahko opravljen. Glavo mu pokriva rdeč fes, ki ga nosijo tudi »Evropci«, na životu pa ima barvasto srajco, ki kaže lepši kroj od naših, potem pa hlače (čakšire ali pelengače), katere obdaja okoli pasa široka volnena ruta, rdeča ali pisana. Imajo tudi široke usnjene pase (bensile). Od kolena doli se pelengače opri-jemljejo nog in so ob vnanjih straneh skupaj spete. Barve so različne, navadno temne. Bošnjaki pa nosijo tudi takozvane »šal-vare«, to so hlače, ki segajo le do kolen. Zadnji del je jako obilen in visi prav neukusno baš do kolen. Od kolen doli pokrivajo noge tesne golenice iz takega sukna, kakršnega so hlače, ki so pa ob členkih širše. Bose noge tiče v opankah ali sandalah. Kdor noče biti bos, nosi volnene nogavice (čarape), vrhu njih pa še takozvane nazuvce ali natikače. Kdor ni posebno vroče krvi, obleče vrhu srajce telovnik (džemadan), ki ima pri nekaterih jako lepe orijentalske okraske. Najbolj so mi ugajali mali pritlikavci z rdečim fesom na glavi, ki so skakali po ulici, ovirajoč živahni promet. Videl sem tudi cela krdela goveje živine, ki so jo gonili pastirji domov. Toliko da se jih nisem ustrašil teh malih, črnih, kosmatih pošasti z nenavadno glavo in naprej molečimi rogovi! Take pasme še nisem videl. To so bivoli. Zatrjevalo se mi je, da je ta živina za delo veliko boljša, vztrajnejša nego druga, meso pa da je slabše. Novo mi je bilo tudi, da imajo vozni konji zvončke pritrjene kakor pri nas ob snegu.
(Dalje prih.)
Št. 8
[uredi](DALJE.)
Šetal sem se po novskih ulicah in ogledoval pri raznih prodajalnicah bosenske obrtne izdelke. Čudoma sem obstal pred arhitektonično zanimivim magistratnim poslopjem v arabskem slogu. Še par džamij z visokimi, belimi minareti, okrajni urad, srbska narodna osnovna šola, pravoslavna cerkev — pa nisem imel ničesar več gledati.
Na prvi pogled neznatni trg, ki spada pod Banjeluško okrožje, ima vendar 4000 izvečine mohamedanskih prebivalcev in je bil svoj čas važna turška obmejna trdnjava. V trgu sta dve bralni društvi in srbsko pevsko društvo »Krajišnik«.
Stopil sem nazaj v hotel, kjer sem že našel živahno družbo, večinoma sodne in politične uradnike. Dasi se jim nisem pridružil, so me vendar s svojim humorjem dobro zabavali, tako da sem celo na svoje kolo začasno pozabil.
Drugi dan sem rano vstal in še nekaj kolovratil po ulicah, ne da bi bil kaj novega iztaknil. Ko je pa šlo proti osmi uri, sem hitel na kolodvor s prosečimi vzdihi proti nebu, da bi vendar zopet prišel do svojega kolesa, in glej, ko prisopiha vlak, že vidim od daleč v vagonu za prtljago svoje kolo s torbo vred. O, Hrvati so poštene duše!
Že na kolodvoru sem zajahal svojega zvestega konja ter sem s pritajenim vriskom pred mostom krenil na levo proti Prjedoru. Onkraj Sane pelje cesta na desno proti Krupi in Bihaču. Spremljala me je pohlevna Sana celo pot. Ta Kulpi podobna, srednje široka reka se izliva pri Jasenovcu na Hrvaškem v Savo, kjer pa je že 190 m široka. Cesta je sicer ozka, ali precej gladka, da mi je bila vožnja po njej pravi užitek. Do 24 km nisem našel posebnih klancev, šele blizu vasi Dragutinje sta dva kratka, a huda klanca. Prvega sem z naporom prevozil, pri drugem pa to ni šlo. Razen teh dveh klancev je cesta povsod ravna. Med potjo mi prideta nasproti dva financarja s puško na rami, za Kranjca zopet nekaj novega. Orožnik, ki je prihajal iz službe, me je tujca le pogledal, legitimovati se mi ni bilo treba. Srečaval sem mnogo kmetov, katerim so konji v velikih pletenicah (košarah), pritrjenih na lesenih sedlih (samarih), nosili večinoma sadje v Novi, kjer je promet z bosenskim ovočjem zelo razvit. Ti konji so pač usmiljenja vredni. Pravega hleva nimajo, prenočujejo pri »kuči« pod kako leseno streho ali pa tudi pod milim nebom in Bošnjak se ne zmeni veliko za to, ali ima kljuse samar na sebi ali ne.
Ondotni Bošnjaki so čvrst, korenjaški rod; vendar se vsakemu na obrazu čita gorje preteklih dni. Pozdravljali so vsi ter se mi prav radi izogibali, vsled česar sem takoj čutil simpatijo do njih.
V gozdni samoti naletim na Turčina s silo resnim, od solnca temno opaljenim obrazom. Jahal je. Radoveden sem bil, kaj bo sedaj. Lahko bi me bil spekel in snedel. Instinktivno sem prijel za samokres, pripravljen na ljut boj, toda Turčin me je spoštljivo pozdravil v slovanskem jeziku, jaz pa sem se na tihem sramoval, da sem tega časti vrednega starčka impozantne postave tako grdo cenil. Čudno so se mi zdela široka stremena, v katerih je Turčinu tičala vsa noga. Taka stremena sem v Bosni navadno videl.
Na polju so delali Bošnjaki-kmetovalci z jako primitivnim orodjem, ki si ga sami narede. Prav ljubke so se mi zdele Bošnjakinje v beli obleki z rdečim feskom, ki je kakor igrača tičal vrhu glave s črnimi, bujnimi lasmi. Zanimali so me tudi značilni gospodarski vozovi, ki so narejeni popolnoma iz lesa brez vsega železa. Tudi domače delo tako skromnega Bošnjaka.
Imel sem že 31,6 km pota za sabo, in ko zapustim leseni most čez Sano, me kmalu po devetih tudi že objame trg Prjedor v Banjeluškem okrožju. Kraj se mi je ob prvem pogledu prikupil zaradi lepe lege na prostrani planjavi in prijaznih, čednih hiš. Komaj se ustavim na desni pri hotelu »Prjedoru«, zaslišim nad sabo znane zvoke prjedorskega mešanega zbora, po strehah pa vidim nebroj tistih krilastih, sivoglavih črnuhov, ki jim je odkazal ljubljanski magistrat bržkone zaradi prikupljivega petja v svoji očetovski skrbi za razne obrtnike, kakor moške in ženske krojače, čistilce oblek, klobučarje i.t.d., brezplačno in nemoteno bivališče med šetajočo se mestno elito in sinjim nebom — v drevesnih vrhovih slavnoznane »Zvezde«.
V hotelu so govorili hrvaški in nemški in so me prav prijazno sprejeli in pogostili, kakor v kaki dunajski restavraciji.
Zaželel sem si črne kave.
»A lafranca ili a la turka?« vpraša gostilničar, ki mi je osebno stregel.
Ko mi je pojasnil, da je prva kuhana na navadni evropski, druga pa na turški način, sem si seveda že zaradi posebnosti izvolil turške kave.
Radoveden sem bil, kaj dobim. Spomnil sem se črne kave, ki sem je pred leti pil v veliki kavarni v Mihajlovi ulici v Belgradu. Marker mi prinese čašo črne kave brez žlice. Ko zahtevam še žlico, mi odgovori, da tukaj ne pijo kave z žlico, ampak vsakdo premeša goščo, ki zavzema baš polovico čase, s prstom ter izpije vse skupaj. Izprva sem si mislil, da me ima ta božji človek za bedaka, ko pa pogledam po elegantnih cilindračih, se uverim, da je res tako. Dober tek! Radoveden sem bil torej, kaj bo s turško kavo.
Kmalu mi je prinese v bakreni džezvi (v ročki z dolgim, železnim repom kot držalom), v kateri se kava tudi kuha, poleg nje na tasi findžan (majhno čašico), ki drži komaj dober požirek, potem pa žlico in dva kosca sladkorja. Kava je bila gosta, pa tako izvrstna, da sem je še zahteval. Kolesarju dobro de črna kava. Turki jo pijo brez sladkorja, tujcem pa se postreže tudi s sladko kavo — sladkor se kuha s kavo vred. Napraviš jo tako: Z vodo napolnjeno džezvo pristaviš k ognju; ko voda zavre, deneš vanjo par žlicic fine (turške) kave, najfineje zmlete v posebnem cilindrastem mlinu, počakaš še malo, potem pa ji priliješ dve kaplji mrzle vode in kava je gotova. Poedinec dobi džezvo, ki drži kake tri findžane, za več oseb pa imajo razno velike džezve. Čudil sem se nizki ceni te kave, pa saj ni čudo: brez kave Bošnjak ne živi. Speča se je zelo veliko. Kamor pogledaš, tam vidiš kako »kafano«, seveda ne v našem zmislu. Majhna luknja s pečjo, v kateri se gnete vse polno gostov. Vidiš jih pa tudi pred kavarno na tleh. Vsak ima svojo džezvo med nogami, findžan pa v roki in vidi se, da mu je prav po volji. Brez cigarete, ki si jo sam med prsti z eno roko svaljka, pa Bošnjak tudi ne more biti. Kava pa cigareta, to je Bošnjaku življenje. Samo njegove rjave prste poglej, pa boš vedel, da puši prav »po turško«.
Prjedor še ne obstoji dolgo. Vkljub temu pa šteje že 6000 prebivalcev, katerih je polovica mozlimov, 2000 Srbov in 1000 Hrvatov. Promet z žitom in živino je povzdignil ta kraj, ki se gotovo še izdatno poveča.
Prjedor je sedež okrajnemu uradu (okrajno glavarstvo in okrajno sodišče, ki sta v Bosni spojeni), ima poleg drugih neizogibno potrebnih zavodov deželni zavod za gojitev perutnine, zavod za sušenje kož in poljedelsko društvo, kateremu smoter je povzdiga živinoreje, prašičje reje in sadjarstva. Kar se posebno prašičev tiče, sem jih v Bosni pogrešal. Mohamedanec ne sme uživati svinjine, zato najdeš prašiče le tam, kjer so častilci velikega proroka redko posejani.
V trgu sem videl lepe stavbe, pa tudi koče, ki niso večje od navadne lope. Takih je vse polno v čaršiji (semnjišču) ob cesti, ki pelje v Kozarac. Tu je skrbljeno za vse človeške potrebe. Največ sem videl sadja pa opank. Turčin sedi mirno s prekrižanimi nogami sredi nizkega dučana (prodajalnice), od vseh strani obdan od robe, ter puši svoj čibuk ali pa pije kavo. Kupcu postreže hladno, ne da bi ž njim veliko govoril. Turki so resni ljudje.
Ko stojim opoldne sredi čaršije, zaslišim čuden glas nekako v zraku. Pogledam v tisto smer in vidim visoko na minaretu Turčina v dolgi halji s pisanim turbanom na glavi. Prestopal se je tako, da je prišel na vse štiri kraje ozkega hodnika, in globoko upognjen kričal doli proti zemljanom na vse pretege. Glas njegov je bilo čudno petje, podobno jugoslovanskim melanholičnim melodijam, ki je pa prestajalo z dolgo zategnjenim glasom crescendo decrescendo. To je Hodža, turški duhovnik. Petkrat na dan vabi Hodža svoje vernike k molitvi. V jutro med 4. in 6. uro (saba), opoldne (podne), ob štirih popoldne (jičindija), ob zdravi Mariji (jasija) in nekako ob devetih zvečer (akšam). Ko Turčin zasliši ta glas, hiti k bližnjemu vodnjaku, si umije glavo, roke in noge ter gre molit v džamijo (turška molilnica; večja: mošeja). Komur je predaleč do vodnjaka, ima vedno poleg sebe z vodo napolnjeno posodo, testijo, ki je navadno odspodaj vzbočena in se končava v tenek vrat. To posodo rabi Turčin ob vsaki priliki, ker mu nalaga vera skrajno čistost.
(Dalje prih.)
Št. 10
[uredi](DALJE.)
Na levem bregu visoko nad reko se razteza stara trdnjava. Tukaj je bilo l. 1878. krvavo klanje. Čekič beg je jako spretno vodil vstaše in ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi v najusodnejšem trenotku ne bil prav slučajno prišel topničarski poročnik od Gradiške sem. Vstaši so že hoteli vdreti v bolnico, kjer so imeli bolniki in zdravniki že pripravljen strup, da se v skrajni sili odtegnejo gotovemu trpinčenju. Top poči in prva krogla zadene ter požene vstaše v beg.
Pod trdnjavo je vrt. Tam imajo vojaki svoje prav udobno urejeno kopališče. Po posebni prijaznosti oskrbnikovi sem se smel ob nenavadnem času kopati. Mrzla voda (14 stopinj) me je popolnoma pokrepčala.
Vrbas izvira pri Gornjem Vakufu in se po 253 km dolgem toku izliva pri Svinjarju v Savo. Tam je 70 m širok. Sedem kilometrov severovzhodno od mesta se steka ž njim reka Vrbanja.
Banja luka, prej sedež bosenskega paše, je glede bogastva in trgovine znamenito mesto. Sedaj šteje že nad 14.000 prebivalcev. Največ je izlamitov, potem katolikov in razkolnikov, najmanj Židov. Njega lega na krasni, rodovitni planjavi ob znožju zadnjih panog Biljevine in Manjače, 156 m nad morjem, je za razvoj zelo ugodna. Banja luka je sedež okrožnega oblastva, okrožnega sodišča, finančnega nadzorstva, vojaškega štacijskega poveljništva, katoliškega in srbskega škofa in ima osemrazredno višjo realko, višjo dekliško šolo, tri ljudske šole, samostan usmiljenk in tri medrese (turške šole za duhovnike), tobačno tovarno s 300 delavci in mnogo društev.
V dolini reke Vrbasa blizu Banje luke, ob cesti, ki pelje v Staro Gradiško ali Berbir, imajo trapisti svoj samostan in svoje tovarne. Izdelujejo pa pivo, sir, likerje, sukno. Njih roba je v istini jako dobra, ker zdrži konkurenco s svetovnim trgom. Samostan obstoji že nad 30 let. Tam se nahajajo sirotišče, deška vzgojevalnica ter zavetišče za mladeniče, ki se učijo v samostanu raznih rokodelstev. Znamenit je tudi umetni mlin, ki melje vse vrste moko. V tovarnah je električen obrat, po vseh poslopjih pa seveda tudi električna razsvetljava.
Idoč po carskem drumu proti Gornjemu Šeherju, vidiš že bolj doli na desno velik in dolg zagrajen prostor, ki se razteza do predmestja. Med visoko travo in drevjem je mnogo mohamedanskih nagrobnih spomenikov Tam doli na koncu pa ti kažejo kamenito pločo, kjer je baje Sulejman Krasni, vodeč svojo vojsko proti Dunaju, molil. Znamenita je tudi vojašnica ob Vrbasu, do katere vodi senčnat drevored pičle pol ure iz mesta. Na vežbališču stoji spomenik iz lehnjaka, ki so ga postavili leta 1878. padlim junakom.
Ob poldveh popoldne sem v najhujši vročini odšel iz Banje luke. Še predno sem zapustil Gornji Šeher, sem že zapazil, kako se je hribovje ob vsaki strani zbliževalo. Prišel sem najprvo v veliko kotlino, ki se je bolj in bolj ožila, dokler se nista obestranski velikanski strmini malone objeli. Prostora je bilo samo za reko in za cesto. Kar sedaj vidiš, je težko opisati. Občudujoč zreš sedaj na strme, s košatim drevjem obrasle nebotične stene, sedaj na levo podse, kjer se preriva zelena reka Vrbas, vsak hip izpreminjajoč barvo. Tu ti teče mirno, ponosno v globoki strugi, tam gori se prikaže liki srebrn trak, dalje zopet žubori tajinstveno. Hkratu pa se razljuti. Velikanska skala ji skuša zapreti pot. Vrbas pa ima svoj cilj. Tam daleč ob severovzhodu ga poželjivo pričakuje nevesta Sava. Mudi se mu, zaprek ne pozna. Z vso jezo se zažene ob skalo in bobneč pohiti zmagonosno v daljino. Stene se zopet stisnejo in znajdeš se v prav ozki soteski. To je takozvano «Tjesno«. V istiniti postaja tesno pri srcu. Človek bi mislil, da bo vse to na mah skupaj zletelo in ga pokopalo. Vidiš, tam spredaj že sili velikanska pečina iz orjaškega objema Osmače planine! Prav nad glavo ti visi. Na tej pečini je razvalina Zvečaj, kjer je baje v 15. stoletju bosenski vojvoda Hrvoje včasi rezidiral. Trdnjava Zvečaj je po smrti zadnjega bosenskega kralja dobila od prodirajočega sultana Muhameda IJ. posadko Janičarjev, to je podjarmljenih Bošnjakov, katerim je poveljeval poturčeni Srbin Mihajl Konstantinovič iz Ostrvice.
Še malo naprej, potem pa se kakor na čaroben udarec razmaknejo stene in prikaže se ti solnčna ravan v najlepšem sijaju. Obenem te vabi po 255 km vožnje (ob 1/4 4 popoldne) k kratkemu počitku vas Krupa.
Vročina me je bila izdelala, tem bolj, ker sem bil že utrujen odšel iz Banje luke. Komaj sem čakal krepila. Gostilničar mi prinese naročeni vrček rdečega vina. Vrček je imel odtiske kakih sto umazanih ust in prstov, vrhu vina pa je plaval za prst na debelo kan. Odkod je bilo vino, to ve sam Bog! Gnusilo se mi je. Ne dotaknem se ga, ko bi tudi moral takoj poginiti. Pri sebi nisem imel proti svoji navadi prav nobene kaplje! Pri koči zagledam domačo hčerko, ki je nesla vodo. Bila je sicer jako slaba, topla, toda dovolj me je za silo pokrepčala. Ko počivam v lopi, je žejen Bošnjak kmalu pogruntal, da se branim vina. Prisedel je k meni in je po kratkem uvodu, kateremu predmet je bilo lepo vreme in vročina, naravnost vprašal, zakaj ne pijem vina. Dejal sem mu, naj ga le on izpije, ako ga hoče. Komaj mi je šla zadnja beseda iz ust, je že moje vino s kanom vred izginilo v neizbirčnem želodcu hvaležnega Bošnjaka.
Ob štirih sem se dvignil.
Ravan je kmalu izginila in divil sem se zopet novim pokrajinskim slikam. Na desno Manjača (1172 m), na levo Tisovac planina (1218 m) s svojim temnozelenim drevjem. Visoko tam gori te pozdravljajo temne hoje in smreke, v sredini prastari košati hrasti, spodaj debele bukve, vmes pa slikoviti jarki, razdrapane gigantske pečine in robidovje. Krasen pogled ! Najvišji vrh Manjače diči okrogel srednjeveški stolp. Košate bukve se ti približajo do ceste, nudeč ti hladne sence, kmalu pa se znajdeš v solnčnati livadi v Aginem selu, nad katerim čuva daleč v ozadju turobna Čemernica planina (1323 m).
Bilo je ob petih popoldne, ko sem lačen in truden dospel v vas Bočac, 14'6 km od Krupe, na meji treh okrajev. Tu sem dobil v moderno urejenem hotelu, česar sem zaželel. Ker ni bilo gospodinje baš doma, sem hitro imenoval hotelirja za svojega osebnega kuharja, ki mi je vse skuhal, spekel in scvrl v mojo največjo zadovoljnost.
Bočac je mohamedanska vas, kjer se nahaja posebno veliko orehov. Na levo poleg ceste so v skupini starih orehovih dreves ostanki stare krščanske bazilike. Od hotela je videti na nasprotnem hribu na desno razvalino stare trdnjave in mošejo. Daleč odzadaj se skriva Varcar Vakuf, pred njim pa Rogelj, kjer je počil leta 1878. prvi strel in kjer je padel nadporočnik Doxat iz Postojne. V Varcar Vakufu spi junak prerano spanje. Pri Rogelju imajo padli vojaki spomenik v podobi tri metre visokega obeliska.
Do Jajca sem imel še 33'1 km. Ako vozim še tako slabo, sem računal, moram vendar v dveh urah, torej še pred nočjo tja priti. Zato sem počival do šeste ure, potem pa sem šel zopet občudovat krasno sotesko, ki postaja ravno od Bočaca naprej divjeromantična. Ne samo, da so planine na obeh straneh posebno gigantske, ampak tudi Vrbas se nekam peni in godrnja nad skalovjem, ki se je privalilo od groznih pečin v strugo. Nobenega potnika nikjer, sam sem, zapuščen v tej božji naravi. Zamislim se. Ne vem, ali bi občudoval bolj naravno krasoto ali moderno tehniko, ki je kljubujoč vsem zaprekam izpeljala to cesto tako mojstrski, da ji ni para.
Velik kamen mi pade od desne tik pred kolo. Prestrašen skočim s kolesa, misleč, da me napada kak zloben Turčin. Za tem kamenom jih prileti še nekaj. Visoko gori na razjedenih pečinah zapazim domače koze, katerim je pod nogami uhajalo kamenje, nad njimi pa uzrem pastirje, sedeče na zeleni trati okoli dečka, ki je prav ljubko sviral na dvogrlico (dvojno piščal). Prehitro sem torej obsodil Turčina. Le naprej! Stene so postajale tako visoke, da s kolesa nisem mogel pogledati do vrha. 200 do 300 metrov segajo v višino. To so takozvane Bijele stijene in naprej Vlasinje stijene s prekrasnimi naravnimi, baš v nebo segajočimi obeliski.
Ni še bilo pozno, ko se je v tesni soteski že jelo mračiti. Na ozki nebesni črti daleč pred sabo sem zapazil črne oblake. Gonil sem, kar se je dalo. Le dežja ne! Toda temnilo se je hitro in videl sem, da sem s potjo slabo računal. Vlasinje stijene segajo že tik do reke in se je morala cesta preriti skozi skalo. Ta predor je kratek, ali kmalu pride drugi, izpeljan v krivini, v katerem je črna noč. Naštel sem 130 korakov. Tipajoč okrog sebe, sem lezel skozi temo kakor tat, misleč na tolovaje in hajduke celega sveta. Pečine so se tam vzpele prek reke, ki so jo prisilile, da si je poiskala pot v ostrem ovinku proti desni. Ta pečina se imenuje Greben. Zunaj predora je soteske konec in odpre se ti nov svet. Tega sem pa videl le prav malo. Iz predora prideš na lep železen most prek globoko spodaj šumečega Vrbasa. Še enkrat se ozrem, da si vtisnem v spomin to krasno tehniško delo, in vzamem od soteske slovo. Potem pa hitro naprej! Mudi se že, kajti komaj se še vidi. Svetiljke načeloma ne rabim nikdar v tujini, ker obrača človek ž njo pozornost nase. Tam za visokimi planinami je votlo grmelo in prikazovale so se v daljini tudi že ognjene kače. Le hitro, hitro naprej, da uidemo nevihti! Joj, nevihta v gorovju pa strelovod v podobi kolesa pod seboj! Na uro nisem videl več in tudi ne vedel, kako daleč imam še do Jajca. Vprašujem pri tej, pri oni koči. Eno uro še, mi odgovarjajo. Četrt ure pozneje zvem, da imam še tri ure. He, danes ne bom videl Jajca! Le naprej, le naprej, hitro, hitro! Sape mi že zmanjkuje, pa tudi ceste ne vidim več. Grmenje postaja ljutejše in se bliža, bliski me baš dosegajo. Pa kako se bliska! Cela pokrajina zažari za par trenotkov v električni luči, da razločim najmanjše stvari na gori. Bliski se silo hitro ponavljajo. Na strah pred elementarno silo pozabim, saj je luč, kakršnakoli bodi, moja edina rešitev, sicer bi telebnil v kak prepad ali bi treščil z glavo ob kako drevo. Že srečavam pogostoma ljudi. Drug na drugega vpijemo, da bi skupaj ne trčili. Le urno naprej, le naprej! Grmenje postaja vprav grozno, zemlja se trese, drevesa ječe, v zraku tuli, kakor da bi se Stuhe vojskovale. Pritrdim si čepico, da mi je veter ne odnese. Še četrt ure, mi pravijo. Le hitro, le hitro, noč me goni z ognjenim bičem. Strašno mi zadoni v uho v najbližji bližini. Zabliska se, kakor da bi zapalil cel škopnik. Jezdec Turčin in jaz si gledava komaj za ped narazen v prestrašene oči. Srečno se umaknem. Obema se mudi, ker že padajo debele kaplje po glavi. Še malo pritisnimo! Luči v Jajcu se že prikazujejo. Pa kako se Jajce odmiče! Kar ni moči do njega dospeti. Kaplje so gostejše in brez pardona se mi ulije strašanska ploha za vrat. Hipoma sem do kože moker, potem pa mi ni treba več dirjati. Kar je, to je. Še nekoliko minut —. Privozil sem v Jajce.
Pridem do prve male koče, nič večje od kolibe, kjer je gorela luč. Kar naravnost noter! Sam dečko kakih štirinajstih let je bil v koči in mi je prav rad dovolil, da pri njem malo po-vedrim. Rad bi bil dobil rakije, da bi preprečil prehlajenje, namesto žganja pa mi ponudi fantič kave. Ko se dobro ogledam v tem malem, praznem prostoru, šele zapazim, da sem v »kafani«. Ravno prav. Tri cele džezve prav dobre kave izpijem ter plačam zanje celih 30 v. Med tem pa je nevihta malone ponehala. Okoli devetih se odpravim iz male kolibe, da poiščem kak hotel. Dva mala fantiča sta se mi takoj ponudila v spremstvo. Šel sem po temni ulici, katero je nekaj svetiljk ravno toliko razsvetljevalo, da sem dobro videl noč okoli njih. Na drugem koncu mesta imajo električno razsvetljavo. Kmalu postoji eden mojih spremljevalcev, kažoč na veliko hišo ob desni. »To je hotel«, pravi. Čitam: »Trappisten-hotel«. »A onaj doli je bolji«, de drugi fantič. Prvi zopet: »Ne, ovaj je bolji«. Kmalu bi se bila stepla. Šel sem za drugim fantičem, ki je moje kolo kar hitro naprej rinil, in po ozkih ulicah in ovinkih prideva na velik, električno razsvetljen prostor z lepimi cvetličnimi nasadi pred »Grand hotelom" ali, kakor ga imenujejo, »Turistovskim hotelom«. Ta je v istini najboljši, ker je last deželnega erarja in ima v osebi J. Tötha, rojenega Madjara, vzglednega najemnika.
Bosenski deželni erar si je v vseh večjih krajih, osobito na glavnih progah zidal hotele z moderno opremo ter jih dal v najem. Najemnik je dolžan storiti vse, kar služi udobnosti, da bi s tem privabili veliko tujcev. Ti najemniki so večinoma Nemci ali Madjari. Kar v takih hotelih nudijo glede jedi in pijače ter zabave, to se ne da prehvaliti. V tem oziru gre bosenski vladi vsa čast.
(Dalje prihodnjič.)
Št. 11
[uredi](DALJE.)
Hotelir me je veleprijazno sprejel, in ko sem takoj pri vstopu izpolnil oglasilni list, ga je bila sama prijaznost in postrežljivost. Bil sem jako zadovoljen.
Začujem močno šumenje odzunaj. Ko vprašam, kaj to pomeni, odpre gostilničar vrata za menoj in me popelje na hodnik. Kaj tako čarobno lepega nisem še videl! Nebo se je bilo ujasnilo in polna luna je razlivala svoje blesteče srebro po okolici. Gledal sem kakor s stolpa globoko, globoko doli v jarek, skozi katerega teče reka Vrbas; nasproti se mi je prikazal lep smrekov park, od desne pa je šumelo, bobnelo in grozilo, da sem bil ves iz sebe. Čuden hlad me je objemal. Od hodnika peljejo do vode stopnice, ki niso narejene za vrtoglave ljudi.
V gostilni so imeli sodni gospodje svojega justičnega šefa Sonnleithnerja iz Sarajeva. Prilika mi je bila tudi spoznati, kako veljavo ima mesto Jajce pri turistih. Dva profesorja iz Bukovine sta nalašč prišla Jajce gledat, gostilničar pa mi je povedal, da so celo Japonci posetili to velezanimivo mesto. Čitanje knjige za tujce mi je bila izvrstna zabava in sem iz nje razvidel, da sta tudi Brit in Američan posetila to mesto.
Z velikim veseljem sem drugo jutro nastopil pot po mestu.
Jajce (391 m), staro kraljevsko mesto, ki ga je zgradil veliki vojvoda Hrvoje Vukčić okoli leta 1311., utrdil pa zadnji bosenski kralj Stepan Tomašević, nima zaman tega imena. Leži v trikotniku, ki ga tvori ustje Plive z Vrbasom, na griču, podobnem jajcu. Obdajajo ga mogočne planine, kakor Gola planina (883 m), Hum planina (11,62 m), Ramča planina (1120 m), Bukovica planina (975 m). Vsled te lege je tudi zrak jako čist in svež. Povprečna toplota znaša 9°C. Jajce šteje 4000 prebivalcev, od katerih je približno polovica Mohamedancev, drugi so katoliki, prav malo je razkolnikov.
Prekoračil sem lesen most čez reko Plivo ne daleč od hotela in sem občudoval nebroj majhnih kataraktov, ki jih tvori plitva Pliva, hiteč kakor po stopnicah proti Vrbasu, da se ž njim združi. Idilski vtisk so napravili name mlini, katerih je vse polno ob reki, kakor da bi hoteli vsak valček izkoristiti. Ti mlini so majhni in so videti kakor zaboji na štirih visokih nogah.
Na levo pri mostu zagledam desko z nemškim napisom: K slapu. Po lepo uglajeni poti pridem do paviljona, kjer se mi pokaže nepopisen naraven prizor. Ta paviljon stoji tik slapa, tako da ga lahko popolnoma pregledaš. Vtisk je na prvi pogled tako mogočen, da ti silijo solze v oči, ako nimaš kamena v prsih. Temu naravnemu veličastvu nasproti se človek pač čuti majhnega, ničvrednega. Velika skala na koncu je prisilila Plivo, da se je razdelila, in tako pada v širokih srebrnih trakovih dvajset metrov navpično v reko Vrbas, kjer leži Bog ve koliko vekov skalnati kolos. Pod to skalo se voda z groznim bučanjem razprševa, da je videti več metrov na visoko vodni prah kakor posrebreno meglo. Tudi tebi prši hladna voda v obraz. Konec desnega brega Plive vidiš zadnji mlin, ki se komaj še drži nad prepadom. Spodaj je skalovje izdolbeno, da človek, ki se ne boji mokrote, tudi od tam lahko občuduje slap.
Poln navdušenja za ta naravni čar, od katerega sem se komaj ločil, krenem na levi breg Vrbasa, da si ogledam park, ki leži na 279 m visoki kopi Smrčku. Skrbno je urejen. Z drobnim peskom posuta pota peljejo v serpentinah na vse strani. Sedaj prideš do paviljona. Šumenje slapa te šiloma vleče vanj. Od tukaj je pogled na slap najkrasnejši. Jutranje solnce ga poljublja in svečano se boči nad skalnim velikanom živobojna mavrica. Na desnem bregu Vrbasa, med slapom in »Turistovskim hotelom«, vidiš visoke pečine in kjer je le kak prostorček, tam tiči golob. Ti golobi, divjim popolnoma podobni, so podivjani in žive od hrane, ki jo najdejo po mestnih ulicah. V teh pečinah je jama z lepimi kapniki, na katerih je vse polno imen tistih obiskovalcev, ki so se bali, da bi sa na drug način ne bili mogli ovekovečiti.
Po strmem potu navzdol pridem v »predgradje Kozluk« z majhnimi lesenimi hišami, potem pa čez lesen most na desno po ozki ulici do frančiškanske cerkve. Na tej cerkvi ni nič posebnega. Vstopil sem zaradi ogrodja zadnjega kralja bosenskega Stepana Tomaševića, ki ga tukaj hranijo. Nasproti vhodu ugledam na oltarju stekleno krsto, v njej pa dobro ohranjeno človeško ogrodje. Stepan Tomašević je kraljeval od leta 1461. do l. 1463. Leta 1463. je pridrl sultan Muhamed II. v Bosno, je vzel Jajce, kralj pa je pobegnil v trdnjavo Ključ v Sanski dolini, kjer so ga Turki z zvijačo dobili v svojo oblast. Proti pismeni obljubi, da ga ne usmrte, ga je dal sultan obglaviti. Pokopali so ga za kopo Smrčkom nasproti »Turistovskem hotelu«. Sedaj pa leži v frančiškanski cerkvi, kamor ga je položila bosenska vlada l. 1888., da bi bil večja privlačna sila za tujce. Od leta 1463. je vendar že nekaj let minilo, ogrodje pa se mi je zdelo malo presveže. Jaz sem neveren Tomaž. Izrazil sem svoje pomisleke nasproti visokemu činovniku. Nasmejal se je, rekoč, da vedo nekateri celo pravo ime dozdevnega kralja. No, Jajcu take privlačne sile pač ni treba, to opravi redki naravni kras sam.
Zavil sem potem na levo proti trdnjavi. Med potjo je zbudila »narodna osnovna škola« zaradi lepe arhitektonike mojo pozornost. Ozka ulica me pelje proti vrhu. Spodaj na levo vidim stolp v romanskem slogu in ostanke cerkve sv. Luke, ki je baje bival v Jajcu in je tam tudi pokopan. V tej cerkvi je bil zadnji bosenski kralj kronan, pozneje so jo Turki izpremenili v mošejo. Pot me vodi mimo majhnih mohamedanskih hiš s tistim značilnim omrežjem na oknih. Srečam dve razkriti Mohamedanki, ki sta si hitro zakrili obraz. No, videl sem ju in — prav je bilo, da je šlo solnce za goro.
Od trdnjave, kjer bivajo sami Mohamedanci, je lep razgled po mestu in okolici. Tam gori je vodovodni reservar, zgrajen leta 1902. Tudi smodnišnica se nahaja tam. Omenim naj še katakomb pod trdnjavo, ki jih je vredno pogledati. Srednjeveška trdnjavska vrata te vodijo na cesto, ki pelje proti zahodu v Jezero. Tam najdeš nežne stavbe z lepimi vrtovi, na desno, malo zvišeno, pa se dviga veliko uradno poslopje, konak, ki ga baš oblegajo vsakovrstne stranke. Okno v pritličju je odprto. Skozi to podaja sluga prašnim, zamazanim Turkom listine in ravna ž njimi, kakor da bi bile kužne.
Še malo naprej, pa stojim pred kolodvorom. Ondotnje stavbe so zaradi tega zanimive, ker so kakor »Grand hotel« zgrajene iz karakterističnega sivega, kameniti gobi podobnega surovega lehnjaka, kakršnega sem videl samo v Jajcu. V bližini je železen most prek Plive.
Nazaj grede pridem do velike tovarne za kalcijev karbid z električnim obratom, kjer dela 500 delavcev. Vodna sila je močna 30.000 konjskih sil. Podjetje je v rokah bosenske delniške družbe z glavnico šestih milijonov kron. Tovarna deluje od leta 1899.
V čaršiji sredi mesta me je vleklo k brivcu. S fesom na glavi me je izprva prav kosmato obril, potem pa me je vprašal, ako želìm biti bolj fino obrit — navada, ki sem jo opazil v Bosni povsod na deželi. Vedel sem, da gre to na račun višjega tarifa, a sem privoščil zgovornemu mojstru to veselje.
Ko se vrnem pred svoj hotel, mi predstavi hotelir gospoda Milana Franiča, sodnega tajnika in voditelja okrajnega sodišča. Takoj je predlagal za popoldne izlet na kolesu v Jezero. Bil sem zadovoljen, ker bi itak ne bil mogel Jajca zapustiti, ne da bi bil videl Jezero.
Popoldne se odpravimo tajnik, njega dvanajstletni sinko, vztrajen kolesar, ter jaz proti Jezeru. Cesta je zelo lepa, ravna in pelje vseskozi ob Plivi, ki se kmalu razširi v krasno jezero, sedem kilometrov dolgo in na najširšem kraju do 600 korakov široko. V Bosni velja takozvani »dunum« kot katastrsko merilo. Dunum je 100 m², jezero pa ima 1671 dunov površine. Jezero je razdeljeno v tri kotline ali v tri posamezna jezera. Prvo je neznatno, drugo precej veliko, največje pa je zadnje, ki sega do blizu trga Jezera. Na obeh straneh stražijo jezero visoki hribi; tisti na levo si namakajo vznožje prav v jezeru in se na nekaterih krajih skoro navpično dvigajo v zrak. Na severni strani je hribovje strmo in skalnato ter s trnjem obraščeno, na južni strani pa je pogled nanje že prijaznejši. Lepo zelenje se zrcali v temnomodrem, mirnem jezeru. Nad drugo kotlino leži visoko na brdu vas Zaško polje, odkoder so leta 1878. vstaši s topovi streljali na našo vojsko. Tu spodaj je jezero plitvo in se da celo prebresti. Gosto bičevje sega iz vode, in ako imaš oči dobrega lovca, boš kmalu zapazil, da je tam notri polno življenja, raznih divjih rac, zelenonogih tukalic, črnih lisk, bobnaric, čapelj itd. Nad jezerom pa plavajo beli galebi, morske lastovice, katerih otožni klic odmeva od gorskih sten.
Jezero (426 m), 11 kilometrov od Jajca, ima 700 skoro izključno mohamedanskih prebivalcev. Tam se nahaja več otokov reke Plive. Na enem se še danes vidi razvalina turške trdnjave »Gjöl Hissar« (jezerska trdnjava), ki je svoj čas služila v obrambo soteske proti Varcar Vakufu. V bližini jezera izvira reka Pliva izpod strme pečine in teče mimo nekdanje rimske naselbine. Znamenita je tudi razvalina Sokolac.
Hiše v trgu so nizke, lesene in se kopičijo brez pravega reda. Ob vhodu vidiš na levo od senčnatega parka obdano pritlično hišo s hodnikom in prostornim paviljonom ob Plivi. To je erarska turistovska hiša. Kdor je bil v Jajcu, gotovo ni odšel brez izleta v Jezero. Tudi že omenjena dva profesorja iz Bukovine sta prišla za nami. Ljubitelji rib dobe v Jezeru svetovno znanih postrvi, pa tudi raki so zelo okusni; dišali so mi kakor svoj čas krški raki. Poleg tega pa jih dobiš napol zastonj. Za šest velikih rakov plačaš 60 v. Koliko so si nekateri podjetneži že prizadevali, doseči pravico do eksporta teh rakov, toda vse zaman; tisti, ki so to poskusili tihotapsko, so doživeli neprijetna presenečenja. Ako bi bil eksport dovoljen, potem zbogom raki, ponos in veselje domačinov in izletnikov! Pliva je pri Jezeru tako plitva, da brazda turška deca po vodi, tekmujoč z domačimi racami in gosmi v razposajenih igrah. Tudi lovske razmere so v tem kraju ugodne. Gospod Franič, sam lovec, mi je veliko pravil o svoji lovski sreči. Največ je srn, pa tudi kak divji merjasec se včasi priklati v nižavo.
Ob povratku me je gospod Franič opozoril na belo hišico visoko gori na griču nad novo cesto. Tam stanuje potomec v Bosni nekdaj imenitnega rodu, Mahgjul beg Kulinović. Sedaj obubožan životari tam gori v svoji koči osamljen ter čaka, ne brigajoč se za svet, svoje rešitve. Par sto korakov na levem griču zagledam mramornat spomenik. Ko mi tajnik pove, da se je tam gori vršila za našo vojsko toli slavna bitka pri Jajcu, se nisem mogel zdržati, da bi si tega mesta ne ogledal. Pustili smo kolesa ob cesti, dasi je bil promet velik. Take sigurnosti kakor v Bosni ne najdeš več. Videl sem vse polno potnikov, ki se na kolesa niti ozrli niso. Tam gori na vrhu je stara cesta, ki je vodila iz Jajca v Jezero. Vstaši so imeli take pozicije, da sem se le čudil, kako so jim mogli naši do živega. Zasedli so bili brdi Mile in Borec na planini Lizini (1467 m). Tukaj je bila morda v celi Bosni, poleg Banje luke, najljutejša bitka in ni manjkalo veliko, pa bi bili vstaši naše vojake potisnili v jezero. Človeku se lasje ježijo in skoro bi veroval v čudeže, ko vidi, po kakih nedostopnih pečinah so naši vojaki plezali, svoje onemogle tovariše, da, celo topove nosili, da so prišli sovragu za hrbet ter ga pregnali. To se tiče posebno Zaškega polja. No, da bi Kunovcev ne bilo ! Ti so pokazali, kaj je kranjska kri; ko bi njih ne bilo, bi bila našim slaba predla, tako pa vendar vstaši niso prav nikjer zmagali. — Na ograjenem spomeniku sem čital imena poročnika Milana Svobode in peterih lovcev 10. l. b., padlih 7. avgusta 1878. l. Tragična usoda je zadela poročnika, ženina, čigar nevesta mu v redki svoji pijeteti od tistega dne vsako leto pošlje venec na grob.
Nekoliko sto korakov više gori proti Jajcu stoji obelisk, ki se vidi daleč naokoli. Tam počivajo Hrvati 53. pešpolka. Kunovci so pokopani na katoliškem pokopališču v Jajcu, med njimi poročnik Črne. Še malo naprej od obeliska leži zgodovinsko znano Carevo polje, kjer so svoj čas taborili Turki.
Med potjo proti mestu sem slišal meni nenavadne turške pozdrave, kakor: »Akšan hájralá« (dober večer želim) in Már-habá« (nekako: Bog te živi). Pri tem položi Turek, spoštljivo se priklonivši, roko najprvo na brado, potem pa na čelo.
Prepričal sem se, da so se Turki dobro privadili novim razmeram, dasi morebiti ne radi. V celi Bosni vlada vzoren red. Prav nikjer nisem naletel na neprilike, dasi sem prav sam potoval.
Na večer sem, stoječ pred hotelom, slišal z minareta majhne džamije spodaj na levo tenek glas. Komaj štirinajstleten deček je opravljal posel hodže. Ko sem se temu čudil, so mi dejali, da je deček kandidat za to vzvišeno dostojanstvo.
Kmalu po petih v jutro sem se drugi dan odpeljal v smeri proti Travniku. Lepa cesta vodi ob desnem bregu Vrbasa, skoro ob železnici, ki je izpeljana ob levem bregu, do Donjega Vakufa skozi hladno sotesko med Čirpanskim brdom, oziroma planino Radovanom na desnem in planino Grbovico na levem bregu. Šlo je tako fino, da sem imel vlak zmerom vštric in sem venomer slišal iz njega pozdravljalne klice potnikov. Pred vasjo Vincem, prvo želežniško postajo, prižene neokreten Turčin štiri koze naravnost v moje kolo, da sem moral odskočiti. Nad vasjo visoko gori na levo zapazim veliko razvalino Vinac. Tam gori počiva pobožni bojevnik Forlak Alija, o katerem pripovedujejo, da je bil med molitvijo zavratno umorjen in je nekaj časa brez glave naprej tekel. Vse mogoče! V Babinem selu sem vlak že prehitel in sem bil, prevozivši od Jajca 36 km, ob polosmih v mestu Donjem Vakufu.
Donji Vakuf je večinoma mohamedansko mesto, ima 2500 prebivalcev in leži ob obeh bregovih Vrbasa tam, kjer se vanjo izteka potok Plivnica. Mesto z okolico vred je bogato vsled zelo razvite trgovine. Tam sade sladkorno peso. Hiše so neznatne. Izmed stavb bi omenil turško učilnico, vladno poslopje, precej veliko grško pravoslavno cerkev in občinsko šolo, ki je najlepša. Zanimiv je tudi stolp z uro.
Sredi mesta krenem na desno čez kamenit most in zavijem potem na levo. Par sto korakov od mostu leži kolodvor, ki je precej velik in ima dunajsko restavracijo. Družba peterih potujočih muzikov me je zabavala z lepimi glasbenimi komadi. Od kolodvora sem hkratu videl sedem džamij, nekatere brez minareta.
Od Donjega Vakufa je izpeljana ena železniška proga proti jugu v Bugojno, druga pa se zavije proti vzhodu in pelje ob potoku Oborči na Komar planino in Travnik.
Jaz sem moral zopet čez most nazaj in sem vozil, poslovivši se od Vrbasa, ki me je od Banje luke sem zvesto spremljal, skozi zelo obljudeno čaršijo v glavni ulici po valoviti, manj gladki cesti kakih 10 km do Oborcev, odkoder sopiha vlak precej strmo čez planino Komar na zobčastih kolesih. Komar veže velikansko planino Vlašič s Fojniškim planinskim kompleksom. Železnica se je morala na Komaru preriti skozi hrib. Tukajšnji predor je najdaljši izmed vseh predorov bosensko-hercegovske železnice in meri 1362 metrov. Cesta je prav lepo izpeljana v serpentinah. Košato drevje ob strani dela hladno senco. Na več krajih ti curlja bistra voda po ozkih razsekah v dolino. Po eni uri hoda sem dospel na vrh (927 m), 16,6 km od Donjega Vakufa, kjer stoji kilometrski kamen 110.
Pri majhni, čedni hiši mi je vljudna ženska, katolikinja, pripravila izborne turške kave in sem se tudi mrzle vede dobro napil. Dopadlo se mi je, ko mi je ženska povedala: »Moj čovjek je ajnrajmar«. V istini sem videl na deski nemški napis: Strassen-einräumer. Spominjam se pa, da sem blizu Banje luke čital nekje slovanski napis: Drumar. Pri hiši je bila vzorna snaga in so otroci dobro vzgojeni. Ker ženska ni hotela za kavo nič računati, sem zalim otrokom natresel nekaj drobiža v roke.
Po četrturnem počitku sem odpotoval dalje. Tu je pa šlo do Travnika skoz navzdol. Paziti je izprva zaradi velike strmine in hudih ovinkov. Cesta je prav dobra. Imel sem na jugu planino Vranico, ob jugovzhodu Grahovino, na severu pa zadnje panoge Vlašič planine. Že sta bili železniški postaji Goleš in Gornji Turbet za mano, ko mi orjaška Vlašič planina prav blizu na levi s svojimi razgaljenimi, razritimi pečinami in temnim smrečevjem zavzame vso pozornost. Ta planina (1920 m) ima čez 20.000 ha površine in je polna koz in ovac. Tu izdelujejo znani bosenski ovčji in kozji sir. Ta sir je mehek in pikanten, ob vročini izvrsten pri pivu. Pridelajo ga na leto do 1500 q. Na desni me pozdravlja plitva, bolj potoku podobna reka Lašva, bližajo se hiša za hišo, vila za vilo, vse v evropskem slogu, in tu imaš ob obeh bregovih Lašve deloma v dolini, deloma na obronkih Grahovine in Vlašič planine skupine hiš, ki tvorijo prijazno mesto Travnik, kamor sem prispel ravno opoldne po 36,4 km vožnje od Donjega Vakufa.
Najbližji hotel mi je bil »Hotel Travnik«, ki ustreza tvojim željam popolnoma. Predno sem si ogledal mesto, me je kaj prijetno iznenadila najboljša voda, kar sem jo dosedaj v svojem življenju pil, bašbunar, ki je napeljana po mestu. V gostilno so z glasnim hrupom vstopili štirje frančiškani ali, kakor jih tam zovejo, franjevci iz samostana na Gučji gori v bližini Dolca pri Travniku ter posveten duhovnik. Bili so prav dobre volje in so venomer metali desetice v velik glasbeni avtomat, ki so ga s petjem krepko podpirali. Njih dobri dovtipi so mi izvabljali prisrčen smeh. Tako je prav; zakaj bi se tudi redovniki ne veselili tako kratkega življenja!
Travnik (532 m), prej sedež turških vezirjev, je prijazno mesto ter šteje 7000 večinoma mohamedanskih prebivalcev. Ostali so katoliki, razkolniki in židje. Gostilne in kavarne so večinoma nemške in te mestne stavbe in razreditev ulic bolj spominjajo na evropska nego na turška mesta. Travnik ima višjo gimnazijo, trgovinsko šolo, žensko osemrazrednico, turško medreso (semenišče), samostan za usmiljenke, več osnovnih šol, vladno poslopje, rimskokatoliško in pravoslavno cerkev, več mošej i. t. d. Gimnazijo vodijo jezuiti. Znamenit je jezuitski kolegij, ki ima knjižnico, obstoječo iz 20.000 knjig, in naravoslovni muzej s herbarijem, ki obsega 6000 evropskih in eksotičnih ter 2500 vrst bosenskih rastlin. Herbarij je napravil znani prof. Brandis.
Leta 1894. so zgradili železnico, ki vozi v Sarajevo in Bugojno.
Travnik se omenja že leta 1479. Na njegovem mestu je stala prej rimska naselbina »Leusaba«. Pri Dolcu, katoliškem predkraju, pa je bilo baje mesto Lašva, rezidenca »djedov« Bogumilov ali Patarenov, glavarjev srednjeveške narodne cerkve bosenske, nekakih socijalnih demokratov srednjega veka, ki so imeli tak vpliv v deželi, da so se jim celo kralji klanjali. Grobov Bogumilov, ki se odlikujejo po posebno velikih, cesto lepo okrašenih nagrobnih kamenih, je v deželi jako veliko.
(Konec prih.)
Št. 12
[uredi](KONEC.)
Med Travnikom in Dolcem je precej kratka soteska ob reki Lašvi, ki zaradi svoje umazane, plitve vode in neznatne širine ne napravlja najboljšega vtiska. Prijaznejši je drevored ob tej reki, lep je tudi hladni park v sredini mesta.
Ob koncu Virtemberške ceste na levo stoji lep turški mavzolej, ki krije velik, krasen turški nagrobni spomenik z raznobojnim arabskim napisom. Takih spomenikov sem videl v več krajih; najlepši so bosenskih vezirjev, osobito l. 1749. zamrlega slavnega Abdulah paše. Nasproti veliki mošeji se dviga visok grič s strmim pobočjem, na katerem je turško groblje. Brez vsega reda vidiš tukaj nebroj večjih in manjših kamenitih spomenikov, ki so si močno vsi slični. Pri glavi je kamen, ki nosi turban, pri nogah pa kamen brez turbana. Ženski spomeniki nimajo turbanov. Pota ni nobenega. Lezel sem proti vrhu. Še više gori stoji velik srednjeveški grad, ki ga je baje sezidal bosenski kralj Tvrdko II. Splazil sem se prav oprezno do njegovega vznožja, ker zaradi jarka nisem mogel naravnost tja, tam pa sem našel izvir mrzlega studenca Šumeče, ki teče v mesto v lepih kataraktih. Ko se plezajoč proti gradu skoro grizem v kolena, me dohiti turški jezdec, in tu sem videl, kaj je turški konj. Kakor kozel je plezal po najhujših strminah z jahačem vred, ne da bi mu enkrat izpodletelo.
Razgled z grada je krasen. Celo mesto ti leži ob vznožju. Da bi prišel še više, stopim predrzno na veliko dvorišče. Toda joj, kako sem naletel ! Kako tekanje je to bilo ! Nekaj mohamedanskih žen z otroki je čepelo sredi dvorišča in se česalo. Ko me zagledajo, zbeže, kakor da bi jih z bičem nagnal, na vse kraje. Ne brigajoč se za ta prizor, korakam do vrha in ogledujem mesto skozi kukalo. Tedaj prisopiha star, nadušljiv Turčin z dolgo sivo brado in grozno obupnim pogledom in me opozori s tresočim glasom, da so tukaj same mohamedanske žene. Oprostim se in takoj odidem z grada.
V Travniku sem prvikrat videl boljše mohamedanske ženske, ki so mimo hodile kakor zakriti duhovi. Tako skrbno kakor v Bosni se Mohamedanke nikjer v orijentu ne zakrivajo. Boljša Turkinja ima velik črn plašč (feredža) z veliko, četverokotno urezano pelerino. Roke skriva v feredži ali pa nosi rokavice. Obuta je v škornje iz rumenega safijanovega usnja, glavo pa ji odevata dve beli ruti, dušema in jašmak, tako da se vidijo samo oči — pa ugani, kaj imaš pred sabo! Pri drugih vidiš široke hlače (dimije) pri členkih zvezane, da so podobne klovnom; noge, ki jih krijejo navadno pisane nogavice, tičijo v sandalah (nanule) z visokimi opetnicami, v katere je pogostoma jako fino vdelano srebro. Gorenji život je pregrnjen s široko, lahko ruto, katere barva ni stalna in ki jo ob obrazu tako tišči, da komaj vidi izza nje. Hoja teh žensk je kaj čudna. Noge postavljajo naravnost naprej vštric, po trdem tlaku pa nanule glasno pekečejo. Dekletom do 16. leta ni treba zakrivati obraza. Videl sem tudi mnogo Srbkinj v bogati noši in drugih raznovrstnih narodov vse vprek. Vsak pogled mi je nudil kaj novega.
Prišel sem do drugega deželnega »Grand hotela Vlašić«. Tamburaško društvo »Vlašić« je napovedalo tukaj z velikimi lepaki vrtni koncert. Vrt je bil natlačeno poln mestne elite, večinoma oficirjev in njih dam. Tu pač nisem mislil, da sem v Bosni. Ravno tako družbo bi bil dobil na Dunaju, samo da tam nimajo tako lepih gostilniških vrtov. Slišal sem samo nemško govorico. Tamburaški zbor je sviral težke komade mojstrski, dodal tudi nekaj hrvaških pesmi in je žel za to obilo zaslužene pohvale.
S tem je bil moj dan končan.
Predno zapustim Travnik, ne smem pozabiti zanimive relikvije, shranjene v največji mošeji ; to so trije lasje iz prorokove brade. No, nisem jih šel gledat. Ker proroka nisem poznal, bi ne mogel kontrolirati pristnost teh dlak. Končno naj še omenim, da se pri Travniku nahaja zlata ruda, ki je pa ne kopljejo zaradi prevelikih stroškov.
Drugi dan je bilo voziti 91 km. Zato sem bil ob petih v jutro že na kolesu. Izključno katoliški Dolac mi je zelo ugajal. Ima lepo cerkev in semenišče. Tukaj se rodevajo najbistrejše glave cele dežele in veliko je doktorjev in drugih visokih dostojanstvenikov, na katere gleda preprosta rodna vas s ponosom. Do blizu Viteza je bila cesta ob Lašvi še precej dobra, čim bolj pa sem se oddaljeval od Travnika, tem slabša je postajala, osobito ker je bila na več mestih po celi širini posuta z debelim gramozom. Pri hanu Kompani pelje na levi stara cesta prek visoke Vjetrenice v serpentinah v Zenico. Nova cesta je izpeljana mimo Kavničke čuprije v ovinku tja. Ko dospem do Kavničke čuprije (most), me je tam slučajno dobra cesta zapeljala, da sem par sto metrov zdrčal naravnost naprej. Zato pa sem imel zabavo. Na cesti mi priteče nasproti zajec, ki se takoj obrne in teče naravnost po cesti tik pred kolesom. Bošnjak, ki pride od nasprotne strani, kriči na zajca ter maha s palico proti njemu. Tu bi bil moral videti, v kaki zadregi je bila uboga žival, ki si ni znala pomagati. Šele v skrajnjem trenutku jo je rešil skok v gozd, jaz pa sem moral obrniti, da sem krenil prek mostu, za katerim leži nad 900 prebivalcev broječe selo Busovača.
Od tukaj naprej sem bil siromak. Debelo kamenje, celi jarki, kolesnice, luknje itd. so me grozno ovirale ter me neštetokrat prisilile, da sem odskočil ter vlekel kolo za ušesa. In te nesrečne ceste ni bilo ne konca ne kraja! Poleg tega vodi cesta skozi gozd, ki mi je vzel ves razgled. Sence ni bilo nobene, pač pa je solnce neusmiljeno pritiskalo čez strmi Glogoc in še strmejši Gromeljak (485 m). Vesel sem bil, ko sem se znašel v Hanu Bjelalovcu, kjer se je cesta izboljšala in sem imel z višine tudi lep razgled daleč doli proti Kiseljaku. Tik pred tem selom se cesta odceplja na desno proti Fojnici, naravnost pa pelje v K i s e l j a k, 61,5 km od Travnika, kamor sem dospel ob poldesetih dopoldne lačen in žejen. V hotelu »Stefanie«, ki ima 40 sob za tujce, sem se dobro ojačil.
Kiseljak, ležeč ob Lepenici (472 m), je v Bosni jako priljubljeno kopališče. Vse polno tujcev vrvi po ulicah, največ pa jih je v kopališču samem. Tam je navadno tak naval, da mnogi ne pridejo na vrsto. Bolan gospod mi je o tem tožil, češ, kdor se hoče desetkrat kopati, mora ostati dvajset dni tukaj. Toplice so prav dobre zoper nevrastenijo. Vrelec je 17 m globok in kiselica je jako hladna in okusna, ob vročini izvrstna pijača. Podajejo ti jo brezplačno, napitnine pa se nihče ne brani.
V velikem senčnatem parku je postavilo meseca oktobra 1904. l. I. veteransko društvo v Sarajevu pod pokroviteljstvom fcm.barona Alborija črn obelisk kot spomenik šestinsedemdesetim v zdraviliškem parku l.1878. padlim in tam skupno pokopanim vojakom.
V okolici Kiseljaka in Busovače se nahaja trdna glina, ki jo rabijo pri kovinskih izdelkih.
Ob polštirih popoldne sem bil zopet na potu. Cesta od tukaj naprej je dobra. 3,7 km od Kiseljaka se prične vzpenjati in gre precej strmo 1,6 km do višine 648 m. To je Kobilja glava. Ob robeh pa so pasli pastirji živino, goved in koze. Kar priteče bister dečko, prime nemo moje kolo ter ga tira navkreber, kakor da bi bilo ob sebi umevno, da mora ravno on pri meni kaj zaslužiti. Rad sem mu privoščil to veselje, ker me je celo pot zabaval. Ko pa je dobil nekaj v dar, me je neverno pogledal, proseč me, naj kmalu zopet pridem. Z vrha je krasen razgled po visokih, lepo razvrščenih bosenskih planinah ter po prijaznem Sarajevskem polju. Še seli Rakovica in Blažuj, pa sem bil 18,9 km od Kiseljaka ob šestih popoldne v paradižu Nove Avstrije, v sedaj pač že svetovno slavnem kopališču I l i d ž u.
Prvi pogled na desno me je omamil. Krasno zgrajeni »Igman hotel« s svojo značilno pisano ornamentiko se dviga pred mojimi očmi sredi prijaznega vrta. Sedem za kratek čas na vrtu in kmalu se seznanim z dvema ljubljanskima damama. Čuden slučaj !
Ilidže leži 500 m nad morjem ob vznožju ošabne, velikemu grobišču podobne Igman planine (1248 m) ob reki Željeznici, ki izvira v divje romantični soteski na jugu Sarajevskega polja pri selu Krupac-Vojkovići ter se izteka sredi navedenega polja med kopališčem Ilidžem in selom Baljevcem v reko Bosno. Ta pa izvira 3 km severno od kopališča v romantični pokrajini in je že takoj v začetku tako silna, da goni žage. Kopališče je bilo znano že Rimljanom, čudno pa je, da so glavni vrelec našli šele l. 1893. Tam so napravili kamenit rov, iz katerega vre iz globočine 11 m svetlozelen, vroč vrelec, katerega žvepleni puh se že od daleč vidi. To »vrelo« daje v 24 urah 13.800 hektolitrov vode, ki ima 58 ° C toplote. Zaradi posebnosti sem ga pokusil. Hvala lepa za tako pijačo ! To toplico pijo bolniki ter se v njej kopljejo, trdeč, da je jako zdravilna za razne bolezni, posebno za živce. Okoli vrelca so moderno urejena zdraviliška poslopja sredi angleškega, 15 ½ ha velikega parka, ki ga prepregajo bela, gladka pota. V parku je polno zabavišč. Koplješ se lahko v starem kopališču ali pa v novem, v topli ali hladni vodi. Zadnja je napeljana iz bistre Željeznice, ki ima v poletju 16—19 ° R. Zadaj se dvigajo monumentalne stavbe v švicarskem slogu, ena lepša od druge, deželnoerarski hoteli prve vrste: Avstrija, Hungarija, Bosna. Pred njimi se ti smeje en rondó poleg drugega, v prijazni skupini noseč raznovrstne eksotične in domače cvetke.
V paviljonu svira vojaška godba iz Sarajeva, ti pa sediš na prostorni verandi pri čaši hladilnega piva ter motriš šetajoče se goste. Zdi se ti, da gledaš v kalejdoskop. Vsak hip vidiš drugo skupino, vsak hip druge noše, evropske, orijentalske, navadne, slikovite, fantastne. Ne pretiravam, ako trdim, da se shaja tu poleg manj imovitih slojev elita celega sveta. Videl sem Turke, Grke, Madjare, Ruse, Angleže, Američane — vse, vse hiti v ta čarobni kotiček evropskega orijenta, hoteč uživati življenje od boljše strani. Sarajevčanom je to kaj lahko, kajti vsake četrt ure vozi lokalni vlak semkaj po jako nizki ceni ; zato pa je tudi vselej napolnjen, osobito ob nedeljah in praznikih. Ta vlak vleče pozornost nase že zaradi tega, ker je vsak vagon druge barve, iz njih pa se prikazujejo rdeči fesi, pisani turbani, bele čepice.
llidže ni samo zaradi kopališča svetovno znano. Tudi v drugem oziru ima veliko privlačno silo. Pri mohamedanski vasi Butmir blizu kopališča, kjer je poljedelska postaja z imenitnim mlekarstvom, perutninarstvom in zelenjadarstvom, se nahaja konjsko dirkališče v obsegu 2400 m, baje eno najlepših in najzanimivejših na svetu, ki privabi vsako leto na tisoče take zabave željnih gostov. Tam tudi streljajo na tarčo, na glinene golobe in steklene krogle od začetka majnika do sredi avgusta.
Od Ilidža sem imel še 10,6 km voziti po lepi, široki cesti. Ob polosmih zvečer dne 28. julija 1904. l. sem bil na že davno zaželjenem cilju svojega potovanja. Objelo me je glavno mesto Bosne, S a r a j e v o.
Po široki moderni Čemaluša ulici vozim do deželne banke, ki se je kakor zagozda vrinila vanjo. Povprašujem po Malem Alifakovcu, stanovanju moje sestre, ležečem nasproti magistratnemu poslopju, a nihče mi ne da povoljnega odgovora, še hamal (postrešček), ki je v svoji deželni noši prihitel k meni, ni vedel ničesar povedati. Še bolj čudno. Gospod, ki me je pričakoval, me je zgrešil. Ker utrujen nisem hotel bloditi po mestu, stopim kar naravnost na desno v hotel, kjer pa so me s tem potolažili, da so vsi hoteli prenapolnjeni in da bom težko dobil kje prostora. Dobil sem ga pa vendarle tik hotela pri »Rdečem volu«. Hotel ima velik senčnat vrt s pokritim odrom za koncerte. In ravno prav sem prišel. Ciganska godba z obligatnimi cimbali je svirala. Ni bilo napačno. Cigani elegantni, celo bele polti, njih glavar pa mojster à la Rigo, ki je na goslih kaj lepo posnemal ptičje žgolenje.
Ko stopim drugo jutro srečen in vesel v vežo sestrinega stanovanja, mi pride ubožica v žalni obleki, bledega, prepadlega obraza, s solzami v očeh nasproti.
»Ne veš li, kaj se je zgodilo? Bogumila smo pred tremi dnevi pokopali. Nagloma je umrl.« Bridka usoda, katere žrtev je v najlepši dobi postal moj svak, me je globoko dirnila ter vrgla name svojo senco za čas bivanja v prekrasnem mestu.
Zvedel sem tudi, da je moj bratranec, finančni svetnik M., z vso obiteljo na dopustu v Dalmaciji, in kmalu bi se čutil osamljenega, ko bi mi sestra ne bila povedala, da je bratranec skrbel za namestnika. In glej, kmalu se oglasi carinski in finančni komisar gospod Fran Glössel, ki se mi preprijazno ponudi na razpolago.
Gospod Glössel zasluži, da omenim njegovih zaslug za okupirani deželi. Po njegovi inicijativi se je ustanovilo v Sarajevu l.1899. gospodarsko čebelarsko osrednje društvo, ki je kmalu doseglo prvo stopnjo izmed vseh gospodarskih društev v deželi. Članov ima daleč nad tisoč in v vsakem večjem kraju Bosne in Hercegovine svoje sekcije. Gospod Glössel je poslovodja tega društva in mi je z navdušenjem pravil o njega lepih uspehih. Kar se čebelarstva tiče, je Glössel priznana korifeja.
Sarajevo ali, kakor so ga Turki prej zvali, Bosna Seraj (530 m) šteje danes že 50.000 prebivalcev. Dve tretjini je Mohamedancev, drugi pa so kristjani, Španjoli, Židje in cigani. Nad 500 let staro mesto je leta 1879. deloma razdejal velik požar. Na pogorišču je vzraslo novo, moderno mesto s ponosnimi stavbami, ostalo mesto pa je, dasi ne moderno, po svojem orijentalskem značaju zanimivo.
Prva pot po mestu je veljala danes najbližji, a najzanimivejši stavbi, magistratnemu poslopju na trgu «Mustava pašin mejdan» ob Miljački. Zgrajeno je v arabskem slogu in je njega ornamentika v zvezi s polihromijo, ki jo umejo le Arabci, čarobno krasna. Ako gledaš notranje prostore od prvega do zadnjega, se ti zdi, da si prišel v vilino palačo, toliko krasa je tukaj nakopičenega. Izvršena je ta stavba po najlepši mošeji v Kahiri. V sejni dvorani visi ob steni na levo slika prvega župana sarajevskega v novi dobi, Mustafa bega Fadil Pašića, v naravni velikosti. Glede krasote nadkriljuje vse prostore slavnostna dvorana.
Zapustivši to poslopje, sva šla na trdnjavo. Ozka, strma in kamenita ulica vodi tja gori mimo mohamedanskih domačij ter mimo Vakufa, blaznice ob Moščanici, ki izvira nad trdnjavo ter teče skozi to in čaršijo v Miljačko. Že Škender beg je uvidel, da je potrebna dobra pitna voda, in je reguliral Moščanico, ki je še sedaj napeljana po mestu. Pritegnili so ji vrelca Crnil in Kovačić. Dolžina vodovoda znaša z mestnim cevjem vred 45,3 km. Reservarjev ima štiri, hidrantov pa 148.
Na vrhu sva (120 m). Trdnjava se prezentira jako mogočno. Dve bastiji sta, ki vlečeta pozornost nase. Gori na vrhu je stara bela, po imenu Ičkala, malo niže pa je nova rumena bastija, z imenom Tekovička Tabija, odkoder naznanjajo Sarajevčanom opoldanski čas in požare s strelom iz topa. Tam, kjer stoji sedaj prva, je bila prej trdnjava Vrhbosna. Odtod je najlepši razgled. Obrnjen proti soteski ob reki Miljački vidiš od Višegradskih vrat na levo goro »Za vratnikom«, v daljavi pa se ti kažejo ostanki trdnjave, imenovane Hodidjed, sedaj Stari grad. Ko je leta 1463. Mehmed Fatih zmagovito prodrl do bele bastije, je njegov vojskovodja Tatar Khan Kiraj s topovi razstrelil navedeno trdnjavo. Daleč v ozadju te pozdravlja 1382 m visoka temna Romanja planina, nekdaj prebivališče grozovitega roparja Novaka. V soteski spodaj drži rimski most čez Miljačko, Kozja čuprija, ki je podoben mostu v Mostaru. Ta most pa je pregloboko spodaj in se ne vidi. Bolj zadaj sta seli Pale in Mokro, odkoder prihajata Palinska in Mokrinska Miljačka, tvoreč potem reko, kakor se ti prezentuje pod gradom. Pri teh selih so bile za časa turških vojská najhujše bitke in se še danes tam nahajajo grobovi padlih.
Nasproti trdnjave imaš hrib Draguljac, ob katerega pobočju vodi Applova pot, ki je iz dalje videti kakor bel trak. Na koncu so Vratca, ki nosijo fort. Draguljac pripada planini Trebeviću, katere najvišji goli vrh (1630 m) se ti kaže v ozadju kakor siv starček, podprt od Mojmile planine. Tam gori je domovje planinskega orla. Prijatelj lovec mi je zatrjeval, da jih je nekoč sedem videl hkratu v strelni daljavi. Trebević je za izletnike kakor ustvarjen. Pot ni težavna in dolga.
Kamor pogledaš ob pobočju, povsod so raztresene hiše. Na desno pa zazreš mesto Sarajevo z vsemi njegovimi čudesi. Nebroj monumentalnih stavb, minaretov, vrtov, drevoredov se razgrinja pred tvojimi očmi. Skozi mesto pa teče, ob desnem bregu spremljana od električnega tramvaja, plitva Miljačka, ki nežno preskakuje v strugi ležeče kamenje, puščajoč za seboj svetlosrebrne sledove. Nad njo se bočijo številni mostovi v nedogledni ravni črti. Nad vso to panoramo pa kraljuje zlato solnce, ki ji daje neki poseben prazničen sijaj. Najbolj zanimajo mošeje z visokimi belimi minareti, katerih je malone sto. Zato imenujejo Sarajevo v orijentu mesto stoterih mošej. Nimajo pa vse mošeje minaretov. Nekatere džamije, osobito tiste ob mestni periferiji imajo nizke lesene stolpe, druge zopet prav nič in jih je komaj spoznati za molilnice. Te se imenujejo meščide.
Bil je petek, turški praznik. Ob takih dneh je dovoljeno turškim dekletom, da smejo kramljati s svojimi izvoljenci. Gredoč nizdolu proti mestu, sem zapazil na dvoru turške hiše čvrstega mladeniča, ki je par korakov od hišnih vrat, z roko se opirajoč ob pripognjeno koleno in naprej sklonjen, turški devojki, ki je razkrita stala med priprtimi vrati, govoril na srce. To je pri Turkih »ašiklik«, po naše vasovanje. »Ašikovati« se pravi vasovati. Boljše hiše imajo na dvorišču poleg vrat nekako leseno zofo, odkoder kramljajo dekleta s fanti skozi gosto zamreženo okno, ki se imenuje »krivi demir«.
Sedaj pa je treba pogledati najzanimivejši mestni del, Baš čaršijo, kjer je središče sarajevskega življenja. Baš čaršija obstoji iz več ozkih ulic, obdanih od gosto natlačenih nizkih poslopij, poleg par »kafani« in brivnic iz samih dučanov, kjer izdelujejo in prodajajo vse predmete orijentalske, posebno bosenske industrije. Tu vidiš kotlarje (kazandžije), ki razbijajo po bakreni pločevini, da bi človek oglušel ; tam izdelujejo opankarji (opančari) opanke, dalje zopet se ukvarjajo urarji (sahači), zlatarji (kujimdžije), preprogarji, bakrorezci, izdelovalci odej (čebedžije) itd. s svojim delom. Najbolj zanimajo inkrustatérji (drvovezi), ki so v svoji stroki baš v Bosni nedosežni mojstri. Tu imaš raznovrstne lesene predmete, v katerih je srebro v prelepih ornamentih umetno vdelano, kakor gumbe za manšete, šetalne palice, tobačnice, pipe, itd. Človeka mika, da bi si kar po vrsti vse kupil za spomin. Kako važna je ta lepa industrija, je razvideti iz tega, da je vlada poskrbela, da se ta obrt specifično bosensko - orijentalskega sloga ohrani in razvije. Tako je ustanovila v Sarajevu osrednji vladni ateljé, ki obstoji iz inkrustacijskega, tavširskega in metalurgičnega oddelka z raznimi pododdelki. Taka ateljeja sta tudi v Foči in Livnu. Ti izdelki so bili čestokrat na svetovnih razstavah odlikovani z najvišjimi odlikami in so jako sloveči. V Sarajevu obstoji tudi ateljé za tkanje prelepih bosenskih preprog.
Po ulicah valoví sto in sto rdečih fesov, belih, pisanih turbanov. Izprva sem mislil, da je turbanova barva brez vsega pomena. Pa ni tako. Turban kaže socijalno stopnjo nositelja. Tako nosijo softe, dijaki šerijatske šole, ki postanejo potem kadiji, (sodniki), popolnoma bele turbane, derviši, (duhovniki), imajo zelene, hadžiji, to so tisti, ki so bili že v Meki, bele turbane, tamburirane z zamoklo rumeno svilo, takozvane ahmedije; vsi drugi nosijo barvane po svojem okusu. Značilno je, da smejo samo odrasli nositi turban, mladina pa le fes.
Tuleči glasovi kuharjev in pecivarjev ti udarjajo na uho. »Kafedžija« hiti nekam s svojo kavo, peket konjskih kopit te opominja, da se izogneš vozovom. To je pravo orijentalsko življenje. Kdo bi mogel vse to opisati ! Ako hočeš imeti pravi pojem o vsem tem, se moraš pač sam potruditi v Sarajevo.
Sredi glavne ulice v čaršiji je vodnjak v podobi kamenite prizme, ki se imenuje sibilj. Tukaj so v prejšnjih časih Turki obešali krivoverce.
Najlepša in najzanimivejša stvar v čaršiji pa je največja mošeja v Sarajevu, Begova mošeja, s katero se v arhitektoničnem oziru in glede na izvršitev najmanjših detajlov notri do Carigrada ne more nobena meriti. Zgradili so jo leta 1529. Nje minaret je posebno visok in lep, ima pa še neko posebnost, kakršne ni nikjer drugje na svetu. Ob slavnostnih prilikah zažari od vrha do tal v 260 električnih lučih. Do te koncesije so Mohamedance kaj težko pripravili, ker koran nič ne omenja o električni razsvetljavi minaretov. Na dvoru pred mošejo sta dva osemkotna, s kupolami krita mavzoleja. V enem počiva zgraditelj mošeje, Ghazzi Huzref beg, v drugem pa njegov zvesti služabnik Murat beg. Ravno tam spi večno spanje tudi prvi župan sarajevski, Mustafa beg Fadil Pašić. Dalje je na dvorišču velik bunar (vodnjak), kjer se Turki pred molitvijo umivajo. Pozabiti ne smem prastare lipe, ki čuva nad čudesno mošejo in v katere hladni senci je počival že marsikateri turški rod. V mošejo žalibog nisem mogel priti, ker nisem mogel nikogar priklicati, da bi mi jo odprl.
Ogledal sem si tudi bazár sredi mesta, v katerem dobiš, česar ti srce poželi. Samo pazi, da ne boš preuren pri plačilu. V čaršiji je Turek povsem miren, tih, kupiš li kaj od njega ali ne, tukaj pa ti Žid nad vse hvali svojo robo, devlje sosedovo v nič ter ti to ali ono kar stiska v roko. Obljubi mu polovico cene, pa se glumač navidezno užaljen proč obrne ; ko pa greš naprej, priteče za tabo. Tako sem dobil »najlepši fes na svetu«, ki mi ga je Žid cenil na 5 K, samo za 2 K, dva otroška »s pristno srebrnimi« okraski spredaj in z »zlatim« cofkom sta bila po K 2,40.
Pred mano se dviga katoliška katedrala. Zidana je v srednjeveškem slogu iz kamena in ima dva stolpa. Cerkev stoji na lepem prostoru, je krasno izdelana ter ima prostora za 1200 ljudi. Zgradil jo je hrvaški arhitekt Vančas, čigar ime slave v Sarajevu tudi še druge zgradbe, tako nadškofova palača, dekliška šola, vladno poslopje ter duhovniško semenišče v renasanskem slogu. V bližini stolne cerkve je deželni muzej, sicer ne elegantna stavba, pač pa velika, prostorna. Muzej obstoji iz dveh glavnih oddelkov, iz arheologično-zgodovinskega in prirodoslovnega. Zbirke se nahajajo v 47 prostorih. Sam prazgodovinski oddelek obsega 19.000 številk. V muzeju so tudi dragocene zbirke orožja, kovanega denarja vseh kulturnih vekov, rimskih starin, etnografska zbirka, ki kaže vse tipične noše v plastični obliki. Ko stopiš v etnografski oddelek, si očaran. Na prvi hip te prešinja misel, da so vse te fantastne figure, stoječe, sedeče, v naravnih skupinah, žive. Ne veš, kateri bi dal prednost : ali prekaša Turek Španjola, ali v orožju tičoči Miridit ali Hoti ali Malisorec Srba iz Prizrenske okolice. Tu vleče bogato okičena nevesta Bošnjakinja tvojo pozornost nase, tam zopet vidiš Srbkinjo pri domačem delu. Eno je lepše, naravnejše od drugega. Živalstvo v tem muzeju polni okoli 60 omar. Celih deset let so se za ta muzej neumorno trudili strokovnjaki, med katerimi gre dvornemu svetniku Konštantinu Hörmanu posebno priznanje. Takega muzeja ni izlepa. Imponirale so mi domače roparske živali, kakor velikanski medvedje in volkovi v lepih skupinah ter dragoceni eksemplarji ptic roparic. Med temi je mogočen ser z razprostrtimi krili, ki je doživel visoko starost in je zanj londonski muzej zaman ponujal celih 40.000 kron. Tudi žuželkar ima tukaj dovolj prilike, prepričati se, da je na svetu še nekaj ekemplarjev, katerih ne pozna. Ne bil bi se mogel ločiti od vseh teh predmetov, ko bi ne bil sluga povedal, da je čas že potekel in da mora zapreti.
Natanko sem si ogledal tudi društveno poslopje na Applovem obrežju. Uradniki so si ž njim postavili dom, v katerem je poskrbljeno za vse duševne in telesne potrebe, to pa na najfinejši način. Že poslopje samo na sebi je znamenito. V njem so bralna soba, knjižnica, igralna, konverzacijska, celo spalna soba z dragocenimi slikami, kavarna, restavracija in še posebno gledališče. V kavarni in restavraciji prodajajo vse po kupni ceni in napitnine ne smejo sprejemati. Pred glavnim vhodom stoji sluga, ki mora vsakemu, predno vstopi, osnažiti čevlje in obleko, ako treba. Društvo ima ogromno število članov. Uverjen sem, da takega doma nimajo uradniki nikjer drugod.
Med drugimi znamenitimi stavbami naj omenim kornega komanda poslopje, višje sodišče, delniško pivovarno, Franca Jožefa vojašnico, tiskarno, kadetsko šolo, poštno poslopje, novi konak, tržnico, židovski tempelj, šerijatsko šolo za sodnike, Sinan Tekijo, to je mohamedanski samostan, in Ali paševo mošejo. Ta se tudi imenuje krvava mošeja, ker so za časa okupacije iz nje najljuteje streljali na naše vojake.
Omeniti mi je tudi tobačne tovarne, ki obstoji od leta 1880. in izdeluje na leto po 36 milijonov cigaret in 70 milijonov zavitkov tobaka za pušenje. Ravnateljstvo bosensko-hercegovske tobačne režije je v novem magistratnem poslopju.
Rad bi bil videl tudi takozvane »tuleče derviše«, tiste blazne turške duhovnike, ki se tuleč tako bičajo, da onemogli počepajo po tleh ; toda videti jih je samo ob četrtkih, jaz pa sem to zamudil.
Zadnja pot me je peljala na razna pokopališča, od katerih sta židovsko in mohamedansko najzanimivejši. Na katoliškem pokopališču sem obiskal svežo gomilo nesrečnega Bogumila, ki mi ga je kruta usoda baš iztrgala izpred oči. Lahka ti tuja zemlja !
Ostali čas sem posvetil »notranjemu življenju«, gostilnam in kavarnam, v katerih le nemški govore, a so vse dobre.
V svarilo neprevidnežem naj omenim končno še dogodka, ki sem ga doživel zadnji večer v društveni gostilni. Cigani so koncertirali. Mlad činovnik, vnet muzik, sede blizu kapele in posluša prav pazno. Ko se ga je bil že malo nasrkal, je postal zgovoren, cigani pa zelo postrežljivi. Kmalu je imel gosli v rokah in je igral madjarske melodije ob spremljevanju kapele. Ni trajalo dolgo, in že so ga preprijazni cigani obkolili in se mu dobrikali, hvaleč njegovo virtuoznost v igri. Par steklenic šampanjca se prikaže na mizi. Tega so pili, pili, neizkušeni mladenič pa zaspi. Cigani pijo dalje, naročajo in zopet pijo. No, mislim, da je račun zaspancu še dolgo, dolgo brenčal po glavi. —
Skrb je potrkala na vrata. S težkim srcem sem se poslovil od priljubljenega mi glavnega mesta ponosne Bosne, da se odpeljem na kolodvor. Opoldne sem sedel v železniškem kupeju in se peljal proti Brodu skozi zgodovinsko važne kraje, kakor Žepče, Maglaj žalostnega spomina in Doboj, ki sem jih, spominjajoč se hrabrih činov naše armade, z ogledoval velikim zanimanjem. Drugo jutro ob osmih pa sem bil v Zagrebu, odkoder sem na kolesu sfrčal k svojcem.