Iz Krasa po svetu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz Krasa po svetu
Marcela Bole
Izdano: Bole, Marcela. Iz Krasa po svetu. Samozaložba, Melbourne, 1989.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

»MARCELA BOLE« POKLANJA KNJIGO PRIJATELJU SLOVENSKE BESEDE[uredi]

Glavo mi pokrivajo beli lasje,
a ljubezni polno je moje srce.
Ljubezni polno do domovine,
tam, kjer so moje korenine.

Spomin mi hiti v domači kraj,
med brinje, trte, hrastov gaj.
Sto let nazaj — kako so živeli;
razporok takrat — niso imeli.

Pred mrakom dekle je bilo doma,
drugače — je bila »fasenga«.
Pred starši punca je šla spat,
fant po lestvi na okno pa šušljat.

A vseeno seje nesreča zgodila,
nezakonska mati je včasih rodila.
Materi in otroku je bilo gorje;
od vseh zaničevano »nezakonsko je«.

V zadnjih letih spremembe so na svet,
starejši resnici — ne more verjet.
Nezakonska mati ima otroke, dva, tudi tri,
raznih očetov, za vse podporo dobi.

Pesem v knjigi resnico pove,
kako tu in tam živijo ljudje.
Zgodbe iz Avstralije sem opisala,
saj Avstralija dobra nam druga je mama.

Iz ljubezni do slovenske besede
sem knjigo napisala —
z željo, da slovenska beseda,
bo na veke ostala.


ŽENITEV PRED STO LETI[uredi]

Fanta v vas sta prihodila,
kjer živela lepa je Marija.
Janez pozdravi,»Dober dan,
po kupčiji sem k Vam poslan«.

Kravo rada bi kupila, —
Janez gleda, kje lepa je Marija?
Marija kar zažari, —
ko Janez ji vročo roko ponudi.

Mati, oče — ne krave ne, —
raje prosim za roko Vaše dekle
le pridite k nam na oglede, —
o pustu se že lahko zakon zveže.

Na oglede je res šla družba vesela,
hiša vse prostore je v redu imela.
Janez pravi: Marija, ti boš v hiši sama,
v večnost šla je moja mama.

V hlevu lepa živina pri jaslih stoji,
prašiči so tudi nekje krulili.
Na ganku koruza je v kitah visela,
oče pravi: Marija, tu polno bo jela.

O pustu bila ohcet, so se s konji vozili,
drugi dan Marijo na dolenjem Krasu pustili.
Zjutraj Marija z golido gre v hlev, —
a ne more verjeti svojim očem.

A kje je živina, tudi koruze več ni,
mož moj preljubi, to uganka se zdi.
»Marija, odpusti prevari, te prosim lepo,
saj že davno ljubim le tebe samo.«

Pri sosedu bom delal,
bo za sol in krompir.
Če boš zibala
bom delal kot zver.

Marija je moža prisrčno objela,
vsaki dve leti sta otroka imela.
V družini so srečno živeli,
pozimi s pečenim krompirjem si roke greli.

Na domači zemlji dela ni bilo,
zato mnogo mladine v tujino je šlo.
Marije sinovi bili so vmes:
»Oh, kaka žalost, kaka bolest!«

Potem:
Največje veselje, pismo sina iz daljave,
mati, oče, pošiljam tople Vama pozdrave.
Je pisal: Tu mi je dobro, lepo živim,
a v duhu vsak dan domov pohitim.

Zgodba resnična nam pove,
srečen, kdor v zakonu ljubi se.
Vse težave in gorje
le prava ljubezen premore vse.


TOMAJ NA KRASU[uredi]

Tomaj na Krasu je cvetel,
ko samostan na griču je imel.

Provincijalka je bila sestra Urbana,
za kmetistvo pa sestra Hartolana.
Sestra Mamerta je kuhat učila,
v dobre kuharice mnoge izučila.

Sestre, razne poklice so znale,
rade učile otroke, velike in male.
Preobleka za sestro vsako leto je bila,
marsikatera lepa, mlada za sestro je šla.

Neštete domačinke je zvabil samostan,
nasmejane, dobre so stopale pred oltar.
Tomaj na Krasu je cvetel,
ko samostan na griču je imel.

Župnik v Tomaju:
Albin Kjuder, lepo pridgal, fante zbral,
tisti čas tri duhovnike je Tomaj dal.
1980 Roskena hiša iz Tomaja,
duhovnika, Škrl Žarkota je dala.

Grmek Albin, v šolo sem hodila,
ko ga je stara mati za roko vodila.
Šonc Rado, klobuček mu je postrani stal,
nisem verjela, da bo mašo bral.

Miklavec Albert; očeta mu je smrt pobrala,
zanj skrbel župnik in dobra mama.
Danes »Župnik« pesnik; pesem mu iz srca lije,
s pesmijo obuja razne nam spomine.

Tomaj na Krasu je cvetel,
ko samostan na griču je imel.


UPOKOJENCI[uredi]

Upokojenec video življenja razvija,
iz otroških let se vse spominja:
kaj se prejšnji dan zgodi,
najraje čez noč že pozabi.

Iz otrokih let slika za sliko se vrti,
pokaže kako pri mamici leži.
Po vrtu že skače in se igra,
pozimi pa dela sneženega moža.

V šolo sam hodi, tam mirno sedi,
če ni poslušen, po roki dobi.
Ko dekleta šolo so končala,
pred fanti — kar bežala.

Pred grehom in otrokom strah je bil,
sramota, če seje otrok nezakonski rodil.
Tudi na Krasu so fantje navado imeli,
dekletom so na okna trkali in zapeli.

Rožni venec so po hišah vsak dan molili,
proti toči sekiro proti nebu obrnili.
V hlevu je sv. Antona slika visela,
da pred nesrečo bodo obvarovana goveda.

Ko prišel je cvetoči mesec maj,
k šmarnicam hodili smo v Tomaj.
Tudi zornic mladina ni zamudila,
čeprav je kraška burja brila.

Ob Novem letu in sv. treh kraljih
je bila navada ta,
da so bila dekleta obdarjena.

Fantje so vrzote na okna nosili,
izpod snega kar v vrtu urili.
Kadar punca na slabem glasu bila,
na streho dobila iz slame moža.

Tak dogodek ni šel v pozabo,
celi družini belil je glavo.
Včasih se fant nad dekletom maščeval,
zato ji visoko na dimnik moža privezal.

Vojne ne bom nič opisala,
kaj se bom vedno samo jokala.
Video se malo zavrti,
pa se že v Avstraliji živi.

Kavo v zrnju sem želela,
trgovina tuje ni imela.
Olja tudi se ni dobilo,
stekleničko v lekarni,
da bi ga lahko oko popilo.

Danes se tu prav vse dobi,
samo ure za krajšat leta še ni.
Prezgodaj smo se rodili,
pozneje bodo tudi to dobili.

Čeprav smo stari, nič se ne bomo jokali,
v družbi raje posmejali.
Kdor samo doma sedi,
ta toži, kako ga vse boli.

Vsi upokojenci prosimo Boga,
da zadnjo uro brez trpljenja nam da.


ZLATOMAŠNIKU FRANCETU MALALAN![uredi]

Sveta noč Božična noč,
z Vami bomo nocoj peli.
Zlatomašniku čestitamo,
v duhu k Vam smo prihiteli.

Iz daljave v domačo vas,
kjer se zlati jubilej slavi.
Čestitamo Vam dobri mož,
tudi iz Avstralije Openci.

Bog živi vesele Opence,
z Vami nocoj se veselimo.
Bog živi »Zlatomašnika«,
vso srečo Vam želimo.


CERKVICA SV ANTONA NA ŠEPULSKI GMAJNI 15. 9. 1985.[uredi]

Na gmajni cerkvica zapuščena,
okoli ograja vsa zrušena.
Streha ni vode več držala,
zato je malta iz stropa padla.

Cerkev okna ni imela,
ne klopi, kam bi se usedla.
Še sv. Antona so pobrali,
Bog ve, kam v muzej prodali.

Župnik Ivan Furlan ogleduje,
modre Šepulce povprašuje: —
»Če dovolj faranov se zglasi,
se cerkvico sv. Antona obnovi.«

Šepulci so urno prijeli za delo,
s čiščenjem in streho seje začelo.
So okna uredili, se na klopeh sedi,
streha ne več pušča, še strop se uredi.

Slika Srca Jezusovega na oltarju visi,
na drugem Mati božja ljudem milost deli.
Sliko sv. Antona kraška roka je naslikala,
in še po starem, živalce okoli kala.

»Oh« kako veselje, cela fara se raduje,
ko shod sv. Antona se zopet praznuje.
Med brinjem in kamenjem cerkvica stoji,
od blizu in daleč k sebi vabi ljudi.

Kot nekdaj pozimi cerkvico krasijo,
v posodah rožice na oltarjih cvetijo.
Sv. Anton, prosi za nas,
za vso živino in cel Kras!


OPIS NAŠIH OČETOV[uredi]

Mladi oče se s trofeji baha.
Drugi pravi, moja sina bosta pilota oba.
Tretji oče se ponaša z dekleti,
rekoč: Lepših ni na celem sveti.

Četrti oče se hehljaje hvali,
moja žena je dobra, poštena,
boljša od nje pa res ni nobena.
Ponoči kot angelček sladko spi,
samo če jo taknem zelo zakriči.

Peti oče se tudi pobaha;
moja žena najbolje kuhati zna,
zato sva oba lepa debela,
jeva in pijeva, zmeraj vesela.

Stari oče pri peči sedi in kima,
toži, kedaj bo končala zima?
Pravi: Pepa se spomniš, kako je bilo lepo,
kadar smo bili še mladi,— —
na piščalke in orglice smo igrali.
Vsak dan za večerjo pečen krompir s soljo
pa še pečena repa, kako lepo je dišala.
Zelo dobro je naša mama kuhati znala.

Tiste čase v časopisih je pisalo,
kdor ni za kraljico, ni tudi za samico.
Ne kot danes, ko se lahko poroči
prav vsaka navadna šema.

Živeli očetje, pojte veseli,
da bi v slogi še naprej živeli.


HČERKA IŠČE MATER[uredi]

Zora mlada je rodila —
Nado v plenice je povila.
Oče — premlad je bil;— —
lepe Zore ni poročil.

Zora je otroka materi pustila,
sama v Ameriko se preselila.
Nikdar nobenemu pisala,
da sled za njo ni zdala.

Kmalu stara mati je zbolela
in očetova mati
je Nado v oskrbo vzela.

Res:
Med trnjem je zrastla Nada lepotica,
plavih oči, rdečega lica. —
Dobro se je omožila,
vzglednega moža dobila.

Dve lepi hčerki je imela,
a nikoli ni bila vesela.
Po materi je hrepenela, —
videti nje obraz želela.

V srcu močna sila
k materi je vedno upila.
Pravi: »V Ameriko bom šla,
mamo živo ali mrtvo še srečala.«

Mož sočutno Nado je ljubil,
nje vroči želji pripustil.
Z avijonom Nada vesela
je v Ameriko poletela.

Na glavnem uradu je začela,
podatke mame s seboj imela.
Res je bilo zelo težko,
končno je našla sled za njo.

Od vrat do vrat se je vozila,
Stara gospa pravi:
»Ja, od nas se je omožila,
v ulici Biutti stoji,— —
z možem in sinom živi.«

V mraku pred materino hišo že stoji, —
vsa se trese, srce ji kipi.
Na vratih pozvoni — vrata se odpro:
»Mama, mama!« Mama pade, omedli.

»Mama, jaz sem Nada tvoja hči.«
— — — — — — — — — — —
Mož okamenel stoji,— — —
sin v nepoznano, pol sestro strmi.

»Mama, nič se ne boj,— —
ti z mano boš šla še nocoj.«
Ko te besede izgovori,
vsem se pomiri kri.

Ko po nevihti zlato sonce sije,
še tisti večer sreča, veselje, —
vsem iz srca lije. — — —
»Mama, mama, moja zlata mama.«

V Evropo je Nada mater vzela,
živeti z materjo močno želela.
Mož in sin sta dovolila,— — —
samo, da se bo čez leto spet vrnila.

»Oh« kako veselje je bilo doma,
ko je Nada s staro materjo prišla.
Vnukinji sta prvič staro mater objeli,
poljubovali, ljubezen dali in sprejeli.

Klic je švigal do neba!
Sedaj je sreča tu doma.
»Živela mati in mamica.«


NAJDENČEK[uredi]

»Mati, oh mati!«
Kliče tvoj sin! —
Vsi imajo matere —
a kje moja živi? —

Da bi videl samo enkrat,
tvoje oči? —
»Oh, kako nepopisno srce
po tebi hrepeni.«

V košu pred cerkvijo,
si me reva pustila,
Koliko pelina si —
radi mene popila?

Gotovo, velika ljubezen
je mene rodila.
»Mati, oh mati«, kje si?
Živeti pri tebi sin si želi.


CESTA[uredi]

Cesta je važna za zemljana,
vse premalo imenovana. —
Cesta pelje do soseda,
raznih športov do ogleda.

Cesta pelje v božji hram,
kjer mir išče ubog kristjan.
Cesta pelje v mesta in vasi,
povsod v gozdu sejo dobi.

Cesta pelje v hribe in doline,
v krasne parke in razvaline.
Cesta pelje tudi v jame,
povsod na cesti so reklame.

Po cesti se vozi bogatin,
po cesti hodi vsak capin.
Cesta pelje okrog sveta,
po morju ladja pot ima.

Cesta sliši — poškodovane,
sliši barabe, povrh pijane.
Cesta sliši vzdihujoče; —
mlade pare — obupajoče.

Cesta res je prava mati,
prav od vseh se da teptati.
»Oh« ko bi cesta govorila,
knjiga, kot Biblija bi debela bila.


RESNIČNA ZGODBA[uredi]

Na Krasu živel je srečen par,
sina in dve hčerki Bog jima je dal.
Trgovina jestvin je kar cvetela,
a kratko življenje je sreča imela.

Tiste čase je jetika kosila,
najraje mlade smrt je morila.
Po hudem trplenju možje zaspal,
strašen udarec mladi vdovi je dal.

Jožica moža iz detinstva ljubila,
26 let stara se ni več omožila.
Kot rože na vrtu so otroci cveteli,
a kmalu drugo nesrečo imeli.

Danilka najmlajša, zlati otrok;
petletni je dal obhajilo gospod.
Kmalu potem seje na dvorišču igrala,
granato v zidu je sirota pobrala.

Bomba eksplodira, strašno zabobni,
uboga Danilka na kosih leži.
Mama to videla, otroka slišala,
duhovnika je nazadnje Danilka klicala.

Jožice trnjeva pot ni bila končana,
O.F. je med drugo svetovno vojno nastala.
Sin Franc zaveden Slovenc je bil,
za svobodo tudi sam se boril.

Kmalu mater in teto so v Dahav odpeljali,
hčerko skrito povsod Nemci iskali.
Sina Franceta je kmalu krogla zadela,
nepopisno žalost cela vas je imela.

K pogrebu po skriti stezi med poljem
procesija je vila; brez zvonenja
potiho za krsto je množica molila.
Da Nemec ne opazi, kaj se godi, —
nagrada razpisana, kdor Franca dobi.

Po vojni končani vsi zopet nazaj,
veseli hiteli v domači so kraj.
Še prej kot domov Joža na britof zavije,
da možu v grobu srčne boli odkrije.

Na grobu pa nov križ zraven stoji,
gor piše: Tu Franc pri očetu leži.
Jožica je žalosti toliko pretrpela,
da solze v očesu več ni imela.

Sestro v Ameriki kap je zadela,
drugi v Trstu v ognju roka zgorela.
Emo najmlajšo bolezen zagrabi,
tudi ona ležala mlada je v jami.

Hčerka po vojni se je omožila,
a otroka ni nobenega rodila.
Za mamo preljubo hčerka skrbi,
a bolezen za petami obema stoji.

Mama in hčerka zaupata v Boga,
da večni mir po smrti jima da.
Jožica svojo mamo je prisrčno ljubila,
to hčerka posnema, seje od nje naučila.

V visoki starosti Joža še vid je zgubila,
a vera v Boga obema se ni ohladila.


ŽABA[uredi]

Žabo Bog je ustvaril,
glas ji je podaril,
ker samo eno pesem zna,
kar naprej samo regija.

»Na nebu luna seva,
rega, rega, rega
še malo je do dneva,
rega, rega, rega.«

»Zjutraj pa utihnim,
rega, rega, rega,
se v blato potopim,
rega, rega, rega.«

»Čez dan bom spala,
rega, rega, rega,
zvečer pa spet regljala,
rega, rega, rega.«

Žaba pohvalo od Boga dobi,
ker pravila se drži,
mrzla zima kmal konča,
svobodna žaba spet regija.


KRAS PRI TRSTU[uredi]

Kras, to lepo ime je Kras dobil,
ko hrastov gozd ga je krasil.
Mogočne hraste so dol pometali,
za fondo mesta Benetk odpeljali.

Po ustnem izročilu in v šoli sem slišala,
a v nobeni enciklopediji nisem tega brala.
Hrastov les se je slane vode napil,
tako se Benetkam v močni temelj spremenil.

Kdor pravi, da to ni res,
pod Benetkami naj pregleda les.

Burja nad golim Krasom seje radovala,
zemljo v Jadransko morje odpihala.
Kras opustošen pod kamenjem je ječal,
z žulji na rokah kmetje oral.

Nad Krasom gospodarji so se vrstili.
Francozi po teh krajih priimke pustili.
Avstriji ves ta svet je pripadal,
ko je cesar Kraševcem obilo dela v Trstu dajal.

Pod Avstrijo so bili Primorci veseli,
svobodo in slovenske šole so povsod imeli.
Avstrija je prvo svetovno vojno zgubila,
Italija vse te kraje je pod sabo dobila.

Potem je Slovencem brez svobode druga maša pela,
slovenske šole je fašistična vlada vzela.
Primorci so se med drugo svetovno vojno borili,
da bodo svobodno slovenski jezik govorili.

Po drugi sv. vojni se v Trstu slovensko govori,
a okoli je mnogo novih italijanskih vasi.

Zelenega Krasa lepota ni več skrita,
danes hišica vsaka z opeko je krita,
Nekdaj so bile nove hiše, kot bele vrane,
sedaj povsod polno novih, tudi okoli Sežane.

Želim, celi svet naj se v ljubezni objame,
vsak naj svobodno govori jezik preljube mame.
Primorcem pa bi lahko zlato krono dali,
ki so v taki borbi trdni Slovenci ostali.


NOVOSTI[uredi]

Kaj pisala bi dolg roman,
saj za pisanje časa ni.
V verzih si prikrajšam čas
povem pa vse, kar se zgodi.
Nova doba, novi časi. —
Danes computer vse izvrši.
Roman v verzih pišem, —
da za T.V. se čas dobi.
Ko televizija bo končala,
iz verzov naj roman leži:
saj zvečer bo mnogo časa,
za kogar na svetu še živi.


OLGA LEPOTICA[uredi]

Olga lepotica, bila je vitka,
črnih oči, res lepega lica.
Lepo pričesko vedno imela,
lepše od nje ni imela nobena.

V kleti kot ptiček je živela,
samo v cerkev je sama smela.
Kadar se je zmračilo, —
dvorišča vrata seje zaklenilo.

Stara mati je ukazovala,
zeta je od hiše odgnala.
Mama je bila dobra hči,
kar ukaže mati, vse stori.

Na letovišče pride mlad gospod,
z njim gre lahko Olga
vse povsod.

Velika ljubezen seje vnela,
obilo sreče je v ljubezni žela.
Poročno krilo je že kupila,
nepričakovano fanta zgubila.

Oh, kako gorje,
vse nade so daleč proč od nje.
Lepa mlada; videla je že grad,
sedaj, sedaj pala je v prepad.

Sredi poletja vroče noči,
sliši se krike, gori, gori!
Hiša v ognju, vse plamni,
zunaj že vsi, le Olge še ni.

Mlad škvadrist je bil na straži,
on prvi videl, da gori.
Korajžno v plamene skoči,
po Olgo v omedlevici.

Aldo rešil ji je življenje,
zaljubil blazno seje v njo.
Olga skaže se hvaležna,
včasih stisne mu roko.

Nedeljo popoldne se Aldo oglasi,
»Olga ti moraš moja bit«.
Iz žepa samokres potegne.
»Če hočeš še pri življenju bit.«

Olga v podstršje je zbežala,
celo noč je reva jokala.
Grda novica pride na dan,
proč je Aldo bil poslan.

Olga k maši in molitvam je hodila,
med potjo seje v orožnika zaljubila.
Prehitro pride dan, —
orožnik Renato proč je poslan.

Mater in mamo zelo skrbi,
vidijo Olgo, da se debeli.
Od Renata Olga pismo je prejela.
Piše: Moja mama te bo na dom vzela.

Kmalu pri tašči sina je rodila,
potem se z možem in sinom domov vrnila.
Olgi je huda predla, —
Renato ni dobil dela.

Ko drugega otroka je čakala,
Arsia je Renatu delo dala.
Za Novo leto Renato dopust dobi,
da doma Olgin rojstni dan slavi.

Na silvestrovo je silna burja brila.
Olga domov se moža veselila.
Nekdo na vratih pozvoni, —
stražnik v rokah brzojav drži.

Ven so brata poklicali, —
njemu v roke brzojav dali.
V rudniku življene so zgubili,
Renato tudi je med njimi.

Vreme je še naprej divjalo,
sneg v žamete metalo.
Olga seje z mamo v Istro napotila,
da bi moža v grob sprejmila.

Burja, led in snega zamet,
ustavil na cesti je promet.
V Arsijo sta prišli objokani,
mrtvi so bili že pokopani.

Olga močna mora živet,
po dveh mesecih pride sin na svet.
Dva lepa sina je redila,
poklic na domu moža dobila.

Brat moža je na domu živel,
rad bi Olgo za ženo vzel.
Olga sita vseh stvari —
v zakon radi otrok privoli.

Še dva sina je potem imela,
s štirimi mnogo dela.
Vsi so lepi, čvrsti, zdravi,
v veselje očetu in mami.

»Bralec, tega ne boš verjel,
tudi zadnjega moža Bog je vzel.«
Veliko premoženje je imela,
mnogo olk in mnogo dela.

Čas res hitro beži, —
v Ventimigli, vrtu Italije živi.
Vsi sini so že poročeni,
z otroki in lepimi ženami.

Bogato Američanko prvi poroči,
drugi v Milanu srečen živi.
Tretji u Ventimigli restavracijo ima,
četrti picerijo pri morju, vsak tam pozna.

Pridna, lepa krasotica,
prestala mnogo je gorja.
Vesela, srečna, stara se smehlja.


LISTJE[uredi]

Stari so pripovedovali,
kako so listje grabli.
Nazadnje še pomeli,
iz grmov listje vzeli.

Listje v kupe dali,
mlade notri metali.
Spomladi čistili ravnice,
kjer so cvele bedenice. (jurjovke)

Otroci iz rož vence pletli,
v družini vsi veseli.
V stršnice grabljice hitele,
kjer so šmarnice duhtele.

Ob mraku domov pripele,
v rokah šmarnice imele.
Minulo je nekaj let,
vse drugače je na svet.

Listje trava je prerastla,
trava malo se kosi.
Kruha se več doma ne peče,
v trgovini se vse dobi.

Goveda še ovco zamenjala,
osemdeset let na Krasu kraljevala,
Sedaj še krava je šla v stran,
motor in auto stopil na dan.

Na Krasu 1897


EDINČEK[uredi]

V bogati hiši seje edinček rodil,
kar je želel, vse je dobil.
»Hočem hruško« dobil jo boš;
»Hočem jabolko« tu je poln koš.

Hoče igrače, takoj vse dobi,
vsako željo stara mama izpolni.
»Hočem suknjič« tukaj je že,
»Hočem čevlje« takoj kupit se gre.

Dobre je glave, študiran je že,
mladenke najlepše njegove so vse.
Z lepim dekletom seje poročil,
a prav kmalu že druge lovil.

Žena mu je sina rodila, —
druga — z njim zanosila.
Pustil je ženo s sinom doma,
živel z dekletom, dokler ločitev ima.

Ko zadnja je dve hčerki imela,
se želja po drugi je vnela.
Prijatelju je ženo z sinom ugrabil,
v drugo mesto seje preselil.

Druga žena je materi tožila,
kam se bom sedaj obrnila.
»Neumnica, prav ti stri, —
ti si znala, da z ženo živi.«

Ti prvi si ženi jamo kopala,
sedaj si sama vanjo padla.
Enega vnuka od sina imam
tvojih otrok jaz ne poznam.

Ko se otroku preveč dovoli,
v življenju se prava cesta rada zgubi.
Ni še konec: mlad mož še živi,
mogoče po drugi srce hrepeni.


MAMICA[uredi]

Kako sem srečen
zelo sem bogat,
najlepšo mamo
na svetu imam.

Dobro ima srce,
mi kuha in pere:
če hlače rastrgam
tudi to odpusti.

V šolo me vede,
domov me pripelje,
če se pridno učim,
še sladkorčke dobim.

Kadar dorastem, —
boš srečna tudi ti.
Pilot hočem postati,
kako lepo bo, moja mati.

Z avijonom okrog sveta,
s sinom pilotom povsod boš šla.
Očka naj ostane doma,
ko tako rad na bale igra.


ČEŠNJE[uredi]

Belo nedeljo češnjev cvet krasi,
Nada vsak dan na vrt hiti.
Češnje so že lepo debele,
kmalu bodo zrele.

»Češnja na soncu rdeča žari,«
pove Nada svoji mamici,
»Košek bom vzela,
češnje vanj dela.«

Nada gor na češnjo gre;
kako lepe, rdeče so že vse.
Ko poln koš je imela,
se pod drevo je v senco vsela.

Sladke, zrele češnje jela,
rdeče uhane si še nadela.
In za klobuk dve al tri,
druge ponesem mamici.

Mama, to te bo razveselilo,
zrele češnje zate je darilo.
»Nada, Nada! Oj gorje,
poglej krilo, kakšno je!«

»Kot da bi ga z vinom polila.«
Mama je nad Nado vpila.
»Mama, krilo boš oprala,
češnja veselje nam je dala.«


JABOLKO[uredi]

Jabolko jablano krasi,
skrbna roka ga obere.
Potem v zložbi lepo žari,
mama ga v košaro dene.

Jabolko vsak dan pojej,
lepa boš in zdrava.
Zdravnik rekel bo »Ojej«
saj si ga iz hiše zgnala.

Jabolčni štrudelj lepo diši,
s smetano bi ga rada jedla.
Sladka smetana pa debeli,
brez smetane bom košček vzela.

Jabolko, priljubljen sad,
dolgo zdrav ostane,
ko pomladi nov že sad,
v shrambi še jabolko ostane.

RADIO 3EA[uredi]

Prisrčno pozdravljen prijatelj moj,
še dolgo let nam tu obstoj.
Moji poeziji prižgal si luč,
mojemu izlivu dal si ključ.

Hvala za redni obisk tvoj,
vsak teden pojem jaz s teboj,
poslušam novice celega sveta,
je v Avstraliji »Slovenija«.

Velike vrednote za stare ljudi,
vsak se povrne, kjer mu rojstna hiša stoji.
Živel naš radio; živeli napovedovalci vsi,
zdravja in sreče, Vam iz srca želim.


MILKA IZ BRKIN[uredi]

Milka seje v Brkinah rodila,
verna družina jo odgojila.
Lepo v številni družini živet,
vsakdo ima nekaj novega povet.

Milka še danes spomni se,
kako na domu gorelo je.
V ognju ovce, vsa živina,
po konjih tudi plamen šviga.

Živina tuli, ovca beketa,
skozi okno v hlev se oče poda.
Še kot otrok je večkrat zlezel v hlev,
tedaj pa revež bilje predebel.

V luknji siromak ostane,
tram goreči mu na glavo pade.
Težko zlekli so ga v stran,
po celem telesu bil je ožgan.

Dolgo oče bolan leži,
ljudje so v nesreči pomagali.
Milka pravi. »Kaj bom delala doma«.
K gospodi v Trst je služit šla.

Ko doma so shodovali,
Milko ples domov privabi.
Imela je rdeča lica, črne oči,
za tako se radi potegajo vsi.

Na Franca so pale njene oči,
v siromašno hišo se z njim poroči.
Mož po poklicu bil je krojač,
Milka mlada mu bila pomagač.

Hiša revna, streha slaba,
ko je deževalo — Milka
nad strojem dežnik je držala,
smeje se možu — korajže dala.

Pravi: »Z mlekarijo bom začela.«
S kom? Saj krave ni imela.
»Osla si kupim, se voziček dobi.«
A kje? — Na Krasu oslov ni.

S kolesom v Ricmanje gre,
pred gostilno vstavi se.
Oslička iščem, kdo mi pove,
kje taka živalca najde se?

V lepo Milko vsi so zijali,
v hipu bi radi osli postali.
Dva litra na mizo, kdo mi pove
brez oslička domov se ne gre.

Možakar za mizo se oglasi,
v Bazovici se osel gotovo dobi.
Še za voziček je spetlala,
domov po cesti z oslom zdrdrala.

I - a - i - a - sedaj smo že doma,
Tašča se jezi; »Osla treba ni.«
Vse na cesto je drvelo,
saj tam oslov se ni imelo.

S kupčijo je čvrsto začela,
a živalca je muhe imela.
Osliček se vleže, noče naprej,
Milka z bičem po njemu »Ojej«.

Osliček vstane, strašno drvi,
po cesti se mleko iz vrčev cedi.
Z razbitim vozičem osel se ustavi,
vrči so bili znova v nabavi.

Kupčija dobra, Milki cvenka da,
z oslom vesela po mleko štorkla.
Tri otroke je med tem časom imela,
zunaj pa strašna vojna rohnela.

Najprej fašisti vse so požgali,
možu na cesti dva brata zaklali.
Tedaj se je zbudil nesrečni tlačan,
iz grma stopil partizan je na dan.

Milke mož seje tudi boril,
čez mesec že življenje zgubil.
Še prej je otroka pokopala; —
tedaj za obema britko jokala.

Pogorela je hiša, osel šel v stran,
Milka poštrca je prišla na dan.
Je hišo uredila, za vse skrbela,
kar sta rabila otroka — vse sta imela.

Živeti mora — še dva otroka ima,
v Sežani čerina lepega spozna.
Za roko jo prosi, tako govori: —
»Če me poročiš še srečna boš ti.«

Na Greti stanovanje lepo imam
boš gledala morje, vse ti rad dam.
Prstan na roko, spet poročena bila,
srečna na Greto z otrokoma šla.

Komaj minulo leto je dni,
lepa punčka se v zibelki smeji.
Prva hčerka učiteljica je, —
sin izučen v Avstralijo gre.

Mlajša hčerka že poročena,
prva pa srečna je žena.
Sinu v Avstraliji se dobro godi,
žena, sin, hčerka veseli so vsi.

Še drugega moža smrt je pobrala,
nesrečna Milka zopet jokala.
Kmalu usodo od Boga je sprejela,
saj denarja — dovolj je imela.

Se rada vozi po svetu okrog,
trikrat v Avstraliji, tudi drugod.
Zgodbo o oslu rada pove, —
se prav od srca nasmeje vse.


SANJE V AVSTRALIJI[uredi]

(Privid 1973)

Na severu se dviga »Ocean«
na jugu — povsod gori.
Kam se obrneš, o kristjan? —
Kje rešitev se dobi?


KROMPIR[uredi]

Krompir vsakdanja hrana,
tako je rekla naša mama.
Krompir kuhan, roke greje,
krompir pečen se otrokom smeje.

Krompirjeva juha lepo diši,
krompirjeve njoke vsak si želi.
Krompirjevi kifelci mizo krase,
krompir v solati vsak ga rad je.

Krompir vsem znan piré,
ta dober je za bolnike vse.
Krompirjevo pogačo bom omenila,
lakoto med vojno ta je podila.

Krompir v vrt njivo spremeni,
kadar v cvetju proti soncu strmi.
Za krompir Bogu hvala; —
Ameriki, ki gaje v Evropo poslala.

Stari nasveti:
Krompirja lupine na čelo položene,
to: — bolečine iz glave izžene.
Krompir cvrt, bolniku pripravi,
star, ta tudi — večkrat drisko ustavi.

Iz kuhanega krompirja škrob se dobi,
z vodo ocejeno nekdaj so štirkali vsi.
Stare matere nasvete sem ohranila,
v pesem krompirja vse sem izlila.


DEKLIŠKI PROBLEM[uredi]

Pivka lepa ima dekleta,
Mara je tudi med nje šteta.
V Aleksa seje zaljubila,
a kako se bosta poročila?

Mara pravi »Čez mejo bom zbežala.
Tujina nam bo kruha dala«.
On prvi jo čez mejo udari,
v Francijo so ga poslali.

Mara je po Aleksu vzdihovala,
»Oh kako bom za njim zbežala«.
Mladeniča je podplačala,
da je z drugmi vred zbežala.

Sredi temne noči,
dež močno rosi.
Straha mnogo je bilo,
da dete ne bi zaplakalo.

Orlek je že za nami,
še par korakov in —?
Ni treba se več bati; —
ste že na italijanski strani.

V kupih listje je ležalo,
Ah, kako srečno se je v
mokrem listju spalo.
Zjutraj želodec se oglàsi,
tri dni nič jesti niso špasi.

Na policiji so se javili,
ti v Coroneo so jih peljali.
Mara strašno je jokala, —
med kriminali je ležala.

Mara pravi:
Iz Trsta v Napoli so nas poslali,
v Campu vsak po svoje vzdihovali.
Od Aleksa pismo sem prejela,
kot nora k njemu sem hitela.

Brez denarja do Ventimiglia,
sem se vozila.
A kam sedaj?
V cerkev sem jo zavila.

Pred oltarjem goreče sem molila,
da rešenje bi dobila.
Srce od bolesti krvavi, —
Glej, duhovnik pred menoj stoji.

Duhovnu vse sem razložila, —
samo Aleksa sem zatajila.
Prijateljico iz Francije sem čakala,
sedaj — brez denarja sem ostala.

Duhovnik v kuhinjo me pelje,
kuharici pravi; dajte prenočišče in večerje.
Drugo jutro mi še denarja da,
da v Napoli sem se vrnila.

Ko sem se v Napoli oglasila,
potni list za v Avstralijo sem dobila,
Od Aleksa pismo dobim,
naj se v Avstraliji pri bratu oglasim.

Z avijonom v Sydney
sem se pripeljala, —
v Kumi brata Aleksa iskala.
Na stanovanju gospa odgovori,
tega fanta tu več ni.

Zopet smolo sem imela, —
brez denarja na klopi sem sedela.
Oh, Aleks, kaj vse radi tebe sem storila,
a kam se bom sedaj obrnila? —

Nič angleško nisem znala,
oh, kako bridko sem jokala.
Pošten Poljak se pri meni ustavi,
nič ne jokaj, mi usmiljen pravi.

Poljsko sem malo govorila,
vse težave mu odkrila.
Fant pravi: nič ne jokaj,
svak tvoj je prijatelj moj.

V restavrant me pelje,
gospodarju pravi
dajte prenočišče in večerje.
Iz Cincubel je svak prišel,
v restavraciji mi delo poskrbel.

Še leto sem čakala,
predno je Francija
Aleksa v Avstralijo poslala.
Srečno sva se poročila.
Bog daj, da bi se naprej ljubila.


STOLETNICI[uredi]

Katarina Iljaš je prva Slovenka,
sem v časopisu brala,
ki je v Avstraliji 100 let praznovala.

V Munah se je rodila,
v Račicah, Istri podila.
Med Reko in Trstom gostilno imela,
trgovina tam njena tudi cvetela.

Enajst otrok je Katarina rodila,
mnogo delala, tudi veselila.
Avstrija je vojno začela,
Katerine moža v vojno vzela.

Moža ranjenega so domov poslali,
čez nekaj let tudi pokopali.
1925 španska bolezen je začela,
Katerini tri otroke v treh dneh vzela.

Smrt ni mirovala,
še tri za njimi je pobrala.
Druga svetovna vojna je začela,
družina vsaka je trpela.

Med vojno je vse zgubila,
eno hčerko poročila.
Dve hčerki in zet,
žalostni so šli v svet.

Nekaj časa so živeli v Bali,
v taborišču vsi jokali.
Gremo tudi na konec sveta,
v Avstralijo, ta nam zavetja da.

1950 je ladja begunce odpeljala,
v Flemantle, Avstraliji izkrcala.
Pol leta z družino v taborišču živela,
potem Katarina karavano na svoj svet dela.

Brez plina, elektrike so kuhali,
za svetlobo zvečer svečo prižgali.
Po vodo pol milje daleč hodili,
a vseeno se niso nikomur tožili.

Prvo hišo sami zgradili,
za drugo hčer, svet zraven kupili.
Danes tam lepe hiše stoje,
cvetoči vrtovi St. James krase.

Katarina po trnjevi poti je hodila,
v Avstraliji njivo polno rož je dobila.
Dve hčerki za njo skrbe,
vnuki, pravnuki k njej radi hite.

Vesela Katarina sredi vnukov sedi,
stotih svečk na torti plamenček gori.
Kmalu po tem je mirno zaspala,
odšla v večnost draga je mama.


KOSTANJ[uredi]

Kostanj v dobravi raste, se debeli,
na košatih vejah zarod redi,
Na drevesu se ježica razvija,
do pozne jeseni kostanje skriva.

Vsi se jezice kot ježa boje,
kostanj iz kletke sam si odpre.
Bodeča, zrela kroglica se reži,
dober kostanj ven se smeji.

Kot zamorčki, kukajo kostanji,
kapajo iz dreva, so kmalu pobrani.
Kostanj v Avstraliji se dobro proda,
na trgu visoko ceno imá.

Mimo kostanja najraje hitim,
če ga pogledam, ga gotovo kupim.
Dober je kuhan, še boljši je pečen,
zdrav za vse, povrhu tečen.

Kostanjeva torta tudi lepo diši,
pri jedi oblizovali smo prste si vsi.
S pečenmi kostanji greli roke,
v Trstu na ulici pekli so se.

Tu, o kostanju pišem in govorim,
v Evropi in Avstraliji naenkrat živim.
Ču tu, kdo nasad kostanja si ogledat želi,
v kraju Stanley ga blizu Wodonge dobi.

Gospodarji Slovenci, naši ljudje,
tam se sprosti slovensko srce.
Boš kostanje pobiral prav kot doma,
»Živela naša lepa Avstralija!«


ROMANI[uredi]

V Goriških Brdih
Romana Zorzut se je rodila.
Tam, kjer je v avstrijski vojni
najbolj srdito smrt kosila.

Tam, kjer zlato sonce sije,
tam se sladko briško vince pije.
Tam v gozdu šmarnice duhtijo,
tam ciklame povsod cvetijo.

Iz griča krasen razgled,
na Furlanijo lep pogled.
Za griči se čista Soča vije,
vsa srebrna, kadar sonce sije.

Romani usoda ni bila mila,
bila dete, ko mamo je zgubila.
Mama mrtva je ležala, — —
Romana pri njej mlekca iskala.

Že mala risat je začela,
uspehe dobre je imela.
V lepo dekle seje razvila,
v Avstralijo preselila.

V Avstraliji prvi tedni
bili so žalostni in temni.
A zahvalila je Boga,
da v bolnici je lahko delala.

V bolnici fina dama je ležala,
Romano, dobro dekle spoznala.
Gospa je zaželela,
da bi njenega sina vzela.

In komaj se srečajo oči,
v srcih že ljubezen gori.
Srečna sta se vzela,
potem je Romana risat začela.

Mož razumno se raduje,
ker žena dobro napreduje.
Slika za sliko se vrsti,
vsaka lepša se mu zdi.

Slike dala je v razstavo,
veliko imela je pohvalo.
Razstavo tu, razstavo tam.
»Sedaj v Evropo se podam.«

V Goriških Brdih je bila v gosteh,
ko vse prestrašil je potres.
Straha mnogo je prestala,
grozote vse na platno dala.

Kdor slike videl vsak prizna,
velika je umetnica.
Slike pravi so dokaz,
da tam je strašen bil poraz.

Ko drugič v Evropi razstavo imela,
je hčerki tudi s seboj vzela.
Moža že slovensko naučila,
s tem vse zelo razveselila.

V Franciji, Nemčiji,
Italiji in Jugoslaviji.
Po raznih krajih je hodila,
pohvalo je povsod dobila.

Najlepše se mi zdi,
ko doma razstavo naredi.
Slike po drevju vise,
misliš, da s teboj govore.

Kot v Brdih hiša stoji,
v vrtu trta zeleni.
Daje vse kakor doma,
še vodnjak pred hišo ima.


MATERINA IN OČETOVA TOŽBA[uredi]

Preljuba moja, draga hči,
zaman te iščejo oči.
Od jutra do večera tavam naokrog,
iščem in iščem, kje je moj otrok?

Pridi domov, hčerka moja draga,
v objem te kličeta oče in mama.
V tvoje oči zreti še enkrat si želiva,
potem pa lahko za vedno v Bogu zaspiva.

Ne prinesi na grob cvetlic,
če prej ne vidim tvojih lic.
Pridi k očetu, materi, da te objame,
prosim, olajšaj skeleče, srčne rane.


JANEZ IZ KORIT[uredi]

Janez iz Korit na Krasu doma,
»Iz grofije«, se rad pobaha.
Ko avstrijska vojna je začela,
mati že deset otrok imela.

Janez star komaj šest let,
z begunci je moral v svet.
Na Štajerskem je krave pasel,
na Kras se vrnil, ko je dorasel.

Za čevljarja seje izučil,
šel v Francijo, Kras pustil.
Čevljar zaslužka tam malo ima,
Pusti Francijo, na Grško se poda.

Šel v lepo mesto je Atene —
gledat kake nožke imajo tam žene.
Sila in kopita vrgel v stran, —
v Ameriko, Brazilijo seje podal.

V Rio de Janeiro bombaž pobiral,
od domotožja skoraj umiral.
Na italijansko ladjo vkrca se,
kmalu doma se vidimo še.

Princesa Mafalda 1500 možje nosila,
sredi morja na dva kosa prelomila.
Tu Janez tam Tone se za desko zagrabi,
strašni valovi so po morju metali.

Usmili se Bog! Sta srčno prosila,
gotova, da v morju se bosta utopila.
Ju norveška ladja je rešila, —
osemdeset mož na suho potegnila.

Na Portugalsko jih ladja peljala,
a Janezu je lepa Francija dišala.
V Franciji egiptovskega konzula ženo spozna,
kmalu za Afriko dovoljenje ima.

Med tem časom druga vojna začela,
internacija ga v puščavi ujela.
Ko je druga svetovna vojna končala,
žena Slovenka roko mu dala.

Ženo pustil, se v Avstralijo podal,
čez mesece dni poklic ji poslal.
V General Motor prvo delo imel,
potem z živinorejo, zelenjavo začel.

Vozil je sadje z trakom okrog,
poznali ljudje so ga povsod.
Na farmi bilo težko, zato jo prodal,
znova čevljarček je srečen postal.

Žena mu umrla, si mlado dobi,
mu sina rodila, zelo ga veseli.
Sreča je kratka, nesrečo imel,
v glavo se udaril, v pokoj je šel.

Janeza zgodba šola za vse,
v nesreči, nezgodi obupati ne.
Korajžno hodi, vedno navzgor, —
tudi če padeš pozneje navzdol.


BRUNO[uredi]

Nad Čedadom se je Bruno rodil,
v lepi Benečiji prvo mleko pil.
Oče kmetje tudi trgoval,
da je številnim otrokom kruha dal.

Petnajstleten na Koroškem,
se za kleparja učil.
V poklicu izučen, —
italijanski vojak je bil.

V Afriki se je bojeval,
ujetnik francoski tam postal.
Tam so Angleži obetali zlata,
z njimi se v Beograd poda.

Pri avijaciji je ponosen bil,
po vojni se domov vrnil.
Domači kraj je pod Italijo ostal,
klaveren emigracije pot sije izbral.

V Belgiji v rudniku delo dobil,
a kmalu je Belgijo pustil.
Doma prijateljico spozna,
on sam se v Avstralijo poda.

Po šestih letih se je vrnil,
ljubco že poročeno dobil.
Obupan hodi okrog, — —
Olga pride mu naprot.

Zrelih let sta se vzela,
poročno torto takoj jela.
Velika ljubezen seje vnela,
srečna v Avstralijo poletela.

V Melbournu sta se naselila,
delo tam takoj dobila.
Olga na delu tako zvesta bila,
da bi Vero kmalu tam rodila.

V Research kokošjo farmo sta kupila,
čez leto sina Milana povila,
Ko se leto v trtje zavrti,
še Bojan v zibelki leži.

Bruno vedno vesel prepeva,
dobro mu gre kokošja reja.
Ženo je tako poročil,
da boljše ne bi nikjer dobil.

Hčerka je že diplomata,
brata oba prav zlata,
Olga tako dobra žena je,
da Bruno večkrat balinat gre.

Bruno ima že šestdeset let.
Zvezda sreče mu je pot kazala.
Bog daj, da bo v bodoče nadaljevala.


SVOBODA[uredi]

Kaj je svoboda? — —
Svoboda je čista vest, ljubezen,
spoštovanje in odpuščanje.
Če sovražnika ljubiš, sladko zaspiš,
srečna, vesela se zjutraj zbudiš.
Svoboda zlata, pridi iz neba, — —
osvobodi vse tlačane sveta!


IZ BRD, KJER SLADKO VINCE TEČE[uredi]

V Brdih, kjer sladko vince teče,
tam lepe punčke so doma.
K Soči in na plese fante vleče,
»Bo morda še katera prosta bila?«

Brat bratu predstavi Emo,
a prav kmalu se kesa.
Ta je bil pravi par za Emo,
Ema prisrčno roko mu poda.

Prvi dan seje ljubezen vnela,
kar fant rekel, storila je.
Pravi, »Pridi z mano onstran brega,
tam zaslužka je za vse«.

Ema šla je na plesišče,
a nazaj se ni vrnila.
Zaman sestra čaka, išče,
Eme ni, je staršem sporočila.

Ema s fantom bila v brajdi,
čakala, da luna malo potemni.
Tam bosta šla dol po gmajni,
samo, da strel iz puške ne zleti.

Luna seje za oblake skrila,
mlad par urno pa naprej.
Zajec kot blisk priderja,
v bližini seje slišal strel.

Ema padla v nezavesti,
fant v naročje jo pobral.
Slišali so se še novi streli,
med koruzo z dekletom je fant dirjal.

Srečno on stran meje,
prispel je mladi par.
V Cremoni se zakon zveže,
fant Emi rinko za liro dal.

Na žeblju rinka je vesela,
ostala svetla kot zlato.
Ema celi dan je pomivala,
mož tolažil, kmal boljše bo.

Potem v Latino so ju poslali,
tam iz topole črve čistli so.
Iz lesa se papir pripravi,
če je črv pa z luknjico.

Prišla ura je odhoda,
z ladjo Aurelijo.
V Avstralijo je priplula,
v Bonegili naj delo čakajo.

Prišel Pater je Bazilij,
par v Melbourne odpeljal.
Poskrbel je stanovanje,
kmalu je otrok v zibki spal.

Beti pridno rastla,
potem Deni prijokal.
Pa še Sindi je zapela,
v hiši res je bil živžav.

V športu, v raznih poljih
sestri in Deni trofejo ima.
Football in athletic —
vse je bilo za Danija.

Deni začel boben pri Triglavu,
v Ansambel »Savi« tudi igral.
Rock n Roll mu bil pri srcu,
»Real Life« mu je mesto dal.

Ta Ansambel igra po svetu,
plošče zlate že ima.
Izpolnila se mu je želja,
veseli Deni Rock n Roll igra.

Srebrna poroka starišev,
zbrisala dan poroke je gorje;
Na roki zlata rinka zablestela,
danes družina srečna je.

Kot oče, mati, otroci pridni,
izučeni delajo že vsi.
V Brda, kjer sladko vince teče,
oče, mati si želi.


PTIČKA BREZ PERUT[uredi]

Ptička rada bi letela,
a peruti ni imela.
Kadar hotela zletet,
pala reva je potleh.
Med kokoši se je uvrstila,
s kljunom kmal dobila,
V skedenj reva beži, —
tam muca na miš preži.
Miška muci je zbežala,
muca po ptički čofotala.
Ptički tečejo solze, —
gorje kdor brez peruti je.


ANKA IZ KOBARIDA[uredi]

V Kobaridu se je Anka rodila,
v prvi svetovni vojni očeta zgubila.
Z materjo sta v ljubezni živeli,
čeprav razkošja nikdar imeli.

Anka najlepša — ime si dobi,
gostilničar si jo za ženo zvoli.
Hišo in grunt, vse sta prodali,
misleč, ne bova več po gruntu garali.

V gostilni kmalu pridejo dolgovi na dan,
tudi brat terja: ti si mi doto dolžan.
Tretji otrok se že Anki rodi — — —
mož pa čez mejo v Avstrijo zbeži.

Med tem druga svetovna vojna izbruhne,
pred hišo sinček edinček pod granato izdihne.
Ah, kako žalovala je cela družina,
saj je zgubila triletnega sina.

Ob koncu vojne vse je čez mejo bežalo,
še Anka v koš skrije svojo mamo.
Koš na rame, dve hčerki za roke drži,
ko z materjo v košu čez mejo zbeži.

Taborišča: Bologna, Napoli, Banioli,
ob spominu na te kraje te glava boli.
 Anke mati je od žalja zbolela, — —
v tujini kmalu pogreb imela.

Iz Avstrije k ženi mož si želi,
živeti z očetom, ženo in hčerkami.
V Banioli seje družina združila,
za Avstralijo dovolenje kmalu dobila.

Bonegilla s taboriščem jih je sprejela,
dokler mož ni dobil dela.
V tovarni Dunlop oče delo dobi,
z veselo novico vse razveseli.

Anka tudi delo dobila,
hčerka prva in druga v šoli učila.
Kmalu v tujini so veselo živeli,
ko v novi hiši so sedeli.

Dekleti dorastli moža sta dobili,
v druga stanovanja se preselili,
Anke sreča je kmalu prešla, —
strašna bolezen zagrabi moža.

Leto in pol je taval okrog,
potem pa poklical ga k sebi Gospod.
Hčerka svojo mater rada imela,
zato na stanovanje jo k sebi vzela.

Mati Anka je hišo prodala,
denar pa hčerkam darovala.
Saj v družbi se lepše živi,
čeprav se včasih malo potrpi.

Krasno hišo si zet zgradi,
vrt okoli hiše lepo uredi.
V hiši spet je bilo veselo,
saj povsod okoli je cvetelo.

Kratka je bila sreča ta,
novica strašna: hčerka raka ima.
Minulo je nekaj čez leto dni, —
ko dobra hčerka mrtva leži.

Kako naj opišem to gorje,
kar uboga Anka prestala je?
V življenju je večkrat bolna ležala,
sedaj bi najraje za vedno zaspala.

Ko ta življenjepis pišem,
resnici za verjeti ni.
Anke vnuk, mlad fant izučen,
na grob mu venec v slovo položen.

Zgodba žalostna, zanimiva za vse,
edino v veri najde tolažbo srce.
Vsi smo popotniki tega sveta,
upajmo, na lepše onstran neba.


VILE IN GRABLJE[uredi]

Vile in grablje moraš v rokah imet,
če hočeš veselo, srečno živet.
Kar boš raztrosil, boš pograbil nazaj,
zdelo se ti bo, na zemlji je raj.

Kdor samo grablje v rokah drži,
kupe blaga si v življenju navali.
Na starost — osamljen mora živet,
nesrečen, kar blazen pa mora umret.

Če samo vile boš v roki držal,
hvale boš poln, dokler boš dal.
Kdor samo vile v rokah drži,
lačen in žejen na starost sedi.

Kdor vile in grablje v rokah drži,
veselo prepreva, kot ptiček živi.
Samo zdravja naj prosi Boga,
da srečna bo zadnja urca bila.


ZVONKA[uredi]

Zvonka 1929 je prijokala na svet,
v hudi zimi, še voda v Soči je bila led.
Pod slabo zvezdo seje rodila,
40 let po samem trnju je hodila.

Mati Zvonko brezbrižno pustila,
sama je po mestu pohajat hodila.
Stara mati ni bila nič boljša od nje,
Zvonka je jokala lačna od prvega dne.

Jabolka v podstrešju je Mati preštela,
s šibo tepena, če je eno pojela.
Bosa, lačna, prazen trebuh,
pri sosedu Zvonka kradla je kruh.

Ciklame dišeče je Zvonka nabirala,
meščanom za 20 cent šopek prodala.
Prodajala železo na Sabotinu nabrano,
delo Zvonke, denar pa za Mamo.

Zvonka seje v sobi z žigalco igrala,
po nesreči je lubje koruze zažgala.
»Ogenj« od straha kaj naj naredi,
v škatlo avsrijsko se zakleni.

Gori, gori vse je upilo,
a kaj se je z otrokom zgodilo?
Skrita v škatli je trepetala,
nazadnje čez gank na dvorišče je pala.

Pri padcu škatla se razbije,
po Zvonki še šiba neusmiljeno bije.
Kaj vse je kot otrok prestala,
jokaje mi je Zvonka pripovedovala.

Zvonka dorastla z očetom na delo,
okoli trt in povsod, kjer se je plelo.
Zunaj druga svetovna vojna nastane,
streljanje, pobijanje in maščevanje.

Granate so padale kot toča iz neba,
švigali streli od vseh strani sveta.
Strašli fašisti, so partizani nastali,
v strašno vojno so še bolane pobrali.

Ko strašna vojna po dolgem času konča,
Zvonka je bila že v Karla zaljubljena.
Ko sta mati in oče za to ljubezen zvedla,
oba sta skoro ponorela.

Zvonka od doma k prijateljem zbeži,
oče po mesecu že mrtev leži.
Zvonka noseča spet bila doma,
kmalu poročena imela Karla moža.

Karel išče in išče, gre na vse strani,
dela na žalost v Italiji ne dobi.
Mu prijatelj svetuje, v Jugoslavijo naj gre,
tam polno je dela, stanovanj tudi za vse.

Karel za dovolenje je prosil, takoj ga dobil,
s celo družino seje v Jugoslavijo preselil.
A kmalu spozna, da tudi ta cesta,
k pravi sreči ne pelja.

V Jugoslaviji po vojni pomanjkanje je bilo,
Zvonka brez dovolenja je hodila v Italijo.
Malo časa tako je živela,
prav kmalu je v zaporu sedela.

V zaporu Zvonka žalostna vzdihovala,
doma po dva otroka po mami jokala.
Ko spet prosta, domov se prismeji,
drugi dan cela družina čez mejo zbeži.

Ubežniki lačni, žejni z otrokoma na hrbtu,
so po trebuhu čez mejo kot kača lazili,
v strahu, da jih stražnik ne opazi.
Ko so prilazili onstran meje,
velik vrč vode ni pogasil žeje.

V Italiji v taborišču kratka postaja je bila,
z begunci proti Avstraliji je ladja odplavala.
Karla bratje že v Sydneyu živel,
Karel srečen je z družino v Sydney šel.

Ladja je v Sydney srečno prispela,
a brata od nikoder, družina je na cesti sedela.
Niti centa v žepu, so lačni ob cesti jokali,
a kam sedaj, saj jezika niso znali.

Časnikar pride, a razložiti kako,
bil brihtne je glave, povprašal z roko.
Je papirje pregledal, takoj razumel,
ta ubogi narod je iz Jugoslavije prišel.

Časnikar Slovenski Klub poišče,
predsednik kmalu pred njimi stoji.
Pod streho v Slovenski dom jih pelje,
z goležom in krompirjem pogosti.

Drugi dan pride brat, se opravičuje,
da prej časa ni imel.
V tovarni mnogo dela,
pa še otrok mu je zbolel.

Brat pravi:
Za vas ena soba je preskrbljena,
za kuhati bo treba malo potrplenja.
V stanovanje jih pelje,
Zvonka skoro omedli,
v kuhinji je bilo vse polno ljudi.

Prvi denar, ko so nastran dali,
bangalo so v drugem kraju poiskali.
Na upanje so kupili za hišo svet,
tedaj je moral Karel vse sile napet.

Zvonka je otrokom iz starih cunj šivala,
ponosna v oblekah sta se otroka držala.
Bratu in sestri se še ena punčka rodi,
tako polni dolgov, da so še stradali.

Zvonka je moža prosila,
pusti meni, da bom vodila.
S kupčijo se zasluži denar
tako dela vsak vladar.

Prodali so svet in hišo kupili,
veseli se v hišo preselili.
Tudi tokrat sreče ni bilo,
bolezen zagrabi Karla močno.

Zdravnik mu pravi, ta klima ni zate,
če hočeš še delat, preseli se.
Lepo hišo so morali prodat,
drugo podnebje poiskat.

Med tem časom sta otroka dorastla,
samo Semi je bila še mala.
Zelo težko bilo iskati drugi spet kraj,
otroke pustiti, se ne vrniti nazaj.

Daleč od doma bila dobra je klima,
vedno toplo, pozabljena zima.
Na lepem bregu so spet zidat začeli,
kmalu še lepšo hišo imeli.

Možje ozdravil, Zvonka poje vesela,
a ni pozabila, kako je mlada trpela.
Semi pa je nesrečna dolgo jokala,
zakaj, od brata in sestre bila odpeljana?

Čas celi rane, ozdravil tudi Semi srce;
lepa, izučena — zaljubljena je.
Roberta ljubi iz globine srca,
sedaj srečna družina, oče in mamica.


NARODNOST (ETNIK)[uredi]

Z narodnostjo se hvalijo vsi, tudi
Francoz, Italijan in Nemc.
Kaj pa če je Slovenc???

Slovenec, — drobtinca je kruha,
ki pri detetu v zibelki leži,
če dete pomaže — — —
kaj se z droptinco zgodi? —

Droptinca mala, še ta se drobi,
ne bo pogače cele — — —
dokler Slovenc se drobi.


PATRU BAZILIJU 1981[uredi]

Pater Bazilij »Srebrni Jubilej« slavi,
petindvajset let v Avstraliji živi.
V Kensingtonu v dvorani,
bil pater prvič je med nami.
Širok klobuk je na glavi imel,
mlad, priljubljen in vesel.

Za delo urno je prejel,
orat ledino je začel.

V Burnley je maševat začel,
v »sv Francis« tudi mašo pel;
v hrvaški cerkvi Clifton Hill,
dokler se ni na svoje preselil.
V daljnih mestih je maševal,
slabega vremena se ni bal.

Povsod kjer seme je metal,
je rodoviten cvet pognal.

Od škofa je Baragov dom dobil,
po emigrante v Bonegilo je hodil.
Ljudi stare, mlade vseh strani,
pri patru vsak pomoč dobi.
Baragov dom je poln fantov bil,
a kje bi pridno kuharico dobil?

Nova misel mu pride na dan,
kaj če bi ustanovil samostan?

Slomškovo hišo je kupil,
iz Slovenije je sestre vselil.
Dve kuharici takoj ima,
v Baragov dom sestro Emo da.
Bolane želodce so fantje imeli,
kmalu so bili zdravi, veseli.

Še svojo cerkev je močno želel,
tudi s tem delom je kmalu začel.

Dobil pridne je ljudi,
da pri delu so pomagali.
Vedno gladko nikjer ne gre,
a pater trdno vstrajal je.
Sv. Cirila in metoda cerkev stoji,
spodaj v dvorani se Slovenc veseli.

Ko patra Bernarda je Bog vzel,
še urejati »Misli« je pater začel.

A kje bi še denar dobil? —
Društvo sv. Eme je ustanovil.
Še »Walkthon« z mladino je začel,
da je kak tisočak v banko prišel.
Z velikim delom bi rad začel,
za upokojence dom bi rad imel.

Zraven cerkve že lep svet ima.
Bog daj, da izpolni se še želja ta.

Pri škofu velik ugled ima,
hišo pri morju mu na posodo da.
Mnogo veselja za vse ljudi,
za stare in mlade pater skrbi.
Slišim, da kar na stolici spi,
verjamem saj za sleči časa ni.

Za šolo slovensko je prvi skrbel,
z Anico Srnec v st. Albansu začel.

Cerkveno središče v Kew cveti,
vsako se leto »Koncert« oglasi.
Materinski dan se praznuje,
očetov dan spoštuje;
je žegnanje vmes.
Še semenj imamo, da res vse znamo.
»Miklavž« prileti, daje kot v Sloveniji.

Živijo pater! Kličemo Slovenci vsi,
mnoga še leta naj med nami pater živi.


MILICA[uredi]

Milica je v mladih letih nesrečo imela,
očeta strašna je bolezen vzela.
Večkrat šolo zamudila,
ker se je pri bolanem očetu mudila.

Oče pred smrtjo je trpel,
samo Milico je pri sebi želel.
Ko je oče za vedno zaspal,
stric brez noge, še v oskrbi ostal.

Minulo je tudi to gorje,
potem Milica v Avstralijo gre.
Lepe fante soji priporočevali,
a zanjo ni bil še nobeden pravi.

Na drugi strani mesta David živi,
pri dobrem očetu in materi.
Šolo dobro je končal, —
poklic tudi dober zbral.

V hišo strela prileti,
Oče mrtev na cesti leži.
Mati po izgubi moža je trpela,
po nekaj mesecih jo je kap zadela.

Davidu je bilo strašno hudo,
da pozabi, gre v Avstralijo.
Nekaj časa v Tazmaniji živi,
srce ne miruje, nazaj si želi.

Doma nekaj časa tava okrog,
ni očeta, ne matere, tuj je povsod.
Kje bo našlo mir srce? —
Glas mu pravi: v Avstralijo vrni se.

David se spomni dobre žene,
kateri potožil težkoče je vse.
Gospa prijazno je dejala,
naj le pride, da stanovanje mu bo dala.

David v Avstralijo spet poleti,
pri dobri ženi se oglasi.
Lepo so ga sprejeli, —
kot za svojega imeli.

Na nedeljo v Kew k maši gre,
tam so deklice lepe vse.
Med njimi tudi Milica molila,
pogled s pogledom toplo vrnila.

Cel teden ni David spal,
kaj bi Milici daroval?
Krasne rože je kupil,
na durih Milice pozvonil.

Milica na vrata priletela,
vsa srečna rožice sprejela.
Najraje bi ga vroče poljubila,
saj božja roka ju je združila.

Takoj sta si roke podala,
kmalu srečna skupaj spala.
Mladmu paru kličemo vsi, —
dolgo, srečno naj živi.


MATERINA TOŽBA[uredi]

Rozina povest

Božič v Avstraliji največ imenovan,
šola konča, začne »Holiday«.
Božič v družini se obhaja,
to avstralska je navada.

Drugi dan pa vsak po svoje,
mladi najraje taborit na morje.
Na cesti se mnogo nesreč zgodi,
nekaj jih tudi v valovih utoni.

V naravi išče tolažbe srce,
najraje neznancu izlije gorje.
Rada sem zgodbo poslušala,
ko mi je Rozi pripovedovala.

Pravi:
Mlado me je oče duševno ubil,
iz hiše pijan — večkrat podil.
Ko stopila sem v zakonski stan,
še večje gorje je prišlo na dan.

Bogatemu fantu roko sem dala,
to vsak dan tašča naprej mi metala.
Še raje kot oče — mož ga je pil,
ko otrok bil rojen, pijan me pobil.

Domov z otrokam sem zbežala,
v upanju, da mi bo žlahta pomagala.
Iz Avstralije res poklic dobim.
»Le pridi, tu te čakamo z veseljem vsi.«

Vsa srečna sem šla v svet, —
misleč, v Canberri se bo cedil med.
Tu sorodniki so me lepo sprejeli,
saj odslej so deklo imeli.

Ukaz:
Rozi, ti kuhaj za nas in fante tri,
saj tudi tvoj otrok se zraven redi.
Dela v tovarni zate ni,— — —
povsod se samo angleško govori.

Rozi:
Jaz delam, delam prav vse dni,
plače pa od nikoder ni.
Dolarje so šteli vsi ostali,
meni pa prav nič dali.

Z otrokom v cerkvi sem jokala,
mlada žena pa me povpraševala.
Hrvaško je govorila,— — —
jaz pa težave vse odkrila.

Gospa me tolažila in govorila:
»Ne jokaj, pomoč boš dobila.
Zgodba tvoja mora naprej,
ti pa vse po pravici povej.«

Gospa me je zjutraj čakala,
na pravi urad v mesto peljala.
Še tisti dan so me preselili,
delo v bolnici tudi dobili.

Najtežje delo je bilo za me,
proč od otroka največje gorje.
V naročju zvečer sem Jožo poljubovala,
marsikatera solza na otroka je padla.

Otroka božala, poljubovala,
vso ljubezen sem Jožici dala.
Za šolanje pozneje skrbela,
saj hvaležnost od nje bom imela.

Jožica dorastla, študirana že,
prijaznega pogleda nima za me.
Prazno ljubezni je njeno srce,
nima in nima sočutja za me.

Beseda je Rozi večkrat zastala,
ko mi zgodbo pripovedovala.
Solza za solzo je po licu drsela,
rekoč, »Ljubezni nikogar ne bom imela«.

»Draga gospa« ji govorim, —
»Srečna leta vam v bodoče želim.
Hčerka je na svetu premalo let,
za vse probleme razumet.«

»Ko prvega otroka bo rodila,
čustvena žilica se bo razvila.
Ljubezen do otroka razcvetela,
vas mater pa prisrčno objela«.


EVROZIA 1983[uredi]

V Evropi na »Koncertu«,
so mladi tekmovali.
Po T. V. v Avstraliji
so nam tudi kazali.

Laxsenburg po zaslugi
prvo mesto je dobil.
Pevko ni nobeden prekosil.

Jugoslovani so se skazali,
ko bi sosedje prav volili,
tretje mesto bi dobili.

Kadar ocene se deli,
naj se ne dela brez vesti.


OKTET PIRNAT[uredi]

Pokaži kaj znaš!

Beseda je lepo zvenela,
za petje so se fantom srca vnela.
Najprej peli so doma,
a pesem šla je krog sveta.

Ta izjema na svetu je,
da »Srebrni Jubilej« osam bratom gre
Ta Oktet Prinat se glasi,
ponosen brat, ki v Avstrliji živi.

Deset bratov mati je povila,
samo enega je izgubila.
V družini so bili veseli,
da vsaj eno hčerko so imeli.

Oče veselo prepeval in koval,
mati pela, da otrok je zaspal.
Strašna vojna je začela,
dva sina internacija vzela.

V Dachavu so zelo trpeli,
v mračnih dneh še peli.
Pesem dala je moči, —
da srečno so nazaj prišli.

Razno delo vsi imajo,
a lepo peti res vsi znajo.
Ljubo v Avstraliji živi,
tudi njega petje veseli.

Vesel ta fant slovenske krvi,
večkrat na odru nas razveseli.
Doma bodo slavili »Srebrni Jubilej«.
Tudi deveti mora z Vami pet, Juhej.

Ko te vrstice za tisk sem zbrala,
»Rožica« Elka je za vedno zaspala.


MLADA VDOVA[uredi]

Mladi par je srečno živel,
sina in hčerko že imel.
Smrt usmiljenja ni imela,
mladega očeta je iz hiše vzela.

Mlada vdova, lepa kot dekle,
obupovala, kako ji je gorje.
Pošten fant se je za njo oziral,
srce mu ni dalo več mira.

Je Materi pisal:
Če bi postala ta moja draga,
kaj praviš ti — draga Mama?
»Kaj, vdovo z otroki naj sin poroči,
šolan — fant v glavi se ti vrti.«

Sin Matere nasveta ni poslušal,
lepi vdovi je poročni prstan dal.
Z ženo in otroki obisk v domovino,
»Mama tu poglej mojo družino.«

Mama je vse prisrčno objela,
mlado vdovo kot hčerko sprejela.
Vsem se še ena želja izpolni,
po letu, krasna punčka se rodi.

Mati sina ni več svarila,
prav lepo ga je hvalila.
»Ti dobro delo vsak dan storiš,
dobrega moža in očeta nadomestiš.«

Družina vesela srečno živi,
v nesreči, nadlogi obupati ni.
Ta pesmica naj vsem pove, —
po nevihti sonce sijalo bo še.


SANJE O SVETLI ZVEZDI[uredi]

Na svetlo zvezdo sem zletela,
dogodke čudne tam imela.
Vse lepo, zeleno in cvetoče,
nikdar suše, nikdar moče.

Tam ni kač in ne zveri,
niti muhe na zvezdi ni.
Z veselo muziko sonce vzhaja,
z nežno uspavanko sonce zahaja.

Na svetli zvezdi živijo dobri ljudje,
brez očeta in brez matere. —
Od Boga — pristno seme zbrano,
v zlato oblo prozorno dano.

Tam se meša in vrti,— — —
dozorel otrok sam ven zleti.
Takoj hodi, leta in plava,
tam različna vsa narava.

Na svetli zvezdi večni mir,
je ena čreda in en pastir.
Samo Bog za vse skrbi —
ljubezen vsem enako deli.

Svetla zvezda nikdar poškodovana,
čeprav je bila prva nasnovana.
Katastrofa gre mimo nje,
ker tam živijo samo dobri ljudje.

Z žalostjo gleda Bog na svet,
Pravi: »Ljudje nočejo pošteno živet.«
Najgrše živijo na zemlji ljudje; —
velika babilonija cel svet je.

Pristno seme imajo prebrano
za živali, krompir in vso hrano.
Za otroka pregleda pa nikjer — — —
vse je dobro, tudi če je človek »Zver«.

Mati hčere in sine kriminalce skriva,
oče ljubi svoje — druge pa pobiva.
Marsikatera žena zvesta možu več ni,
mož pa za drugo obrača oči.

Čemu družina še ime? —
Preveč družin narazen gre.
Samo kdor bo pošteno delal in živel,
na svetlo zvezdo bo zletel.

Vesolni potop je zemlja imela,
Sodoma in Gomora tudi gorela.
Sedaj v pogubo vse drvi, — — —
ni čuda — če svet spet zagori.

Ko Bog te besede je prebral,
nazaj na zemljo me poslal. —
Na grešni zemlji sem se zbudila,
plačilo po zaslužku bom dobila.


LETO MIRU 1986[uredi]

Svetovni mir bo na papirju ostal,
dokler bo človek samo sebe spoštoval.
Grabil, zidal — vse samo svojim dal,
druge lačne, žejne, revne pa teptal.
A lahko se čez noč zgodi, — —
da tu pa tam svet mir dobi.
V Črnoblu sila je svet opozorila, —
še se bo atomska nesreča zgodila.
Na opustošeni zemlji končno bo mir,
tam, kjer ne bo živela niti več zver.


SMRT IN VEČNOST[uredi]

Smrt nevidna je med nami,
sledi nam vedno za petami.
Kdor jo kliče, si jo želi,
mimo njega kar leti.

Kdor se skriva, se je boji,
najraje takega si osvoji.
Po smrti telo strohni, —
duša izgine — ven zleti.

Video, življenje se razvije,
slabo več se ne skrije.
Grešno dušo je sram pred Boga,
na temno zvezdo se poda.

Tja, kjer sončni žarek ne posije,
zelena bilka nikjer ne klije.
Pod nogami škriplje skorja žeplena,
tu pa tam teče lava ognjena.

Tam se zbirajo kriminali,
in tisti, ki so se maščevali.
Tatov skupina vkup čepi,
goljufov polno po tleh leži.

Bog je nevoščljivost hudo kaznoval,
tistega, kije krivično pismo poslal.
Drugi z jezikom nekoga ubil, tretji —
krivično denarje delil.

Leni milosti ne dobijo, —
tam na kupu strašno smrdijo.
Kar je zaslužil, vsak ima, —
to beseda pravičnega Boga.

Mala skupina dobrih ljudi,
ti so v vsemirju svobodni.
Pri Bogu so kadar želijo,
po vseh zvezdah lahko letijo.

Večja od satelita je njih brzina,
vsemirje in svet njih domovina.
Srečen, kdor je pošteno živel,
celo večnost bo lepo imel.

Na zvezde sem v duhu hitela,
a pred Boga nisem smela.
Če bom v raj skozi špranjo pokukala,
bom drugič tudi to čudo opisala.


VSEH MRTVIH DAN[uredi]

Otrok veselo skače, se igra,
smrt se že nad njim smehlja.

Krasno dekle, mladosti cvet,
moralo je zapustiti svet.

Lep mladenič k vojakom gre,
krogla prebije mu srce.

Tam vsako se oko solzi,
ko mati mlada v grobu leži.

Tu družina srečno živi,
ko mož in oče mrtev obleži.

Ti mogočni velikan, —
tudi ti boš končan.

Revni in bogati vsi,
milosti ne nobeden dobi.

Nič ni tvoje — popotnik si,
ko pride smrt, ti nič ne pusti.


SIROTA MARIJA[uredi]

Pri zdravniku sem čakala,
tam lepo gospo spoznala.
Gospa mi je odkrila,
zelo nesrečna se je rodila.

Bila je mala,
ko sirota je ostala.
Stara mati je zanjo skrbela,
kmalu še njo smrt uzela.

V sirotišnico v Rim sojo poslali,
sedemnajst let tam držali.
Mnogo dobrega seje naučila,
potem se v svet vrnila.

Otroški vrtec je imela,
z otroki polno dela.
Mlad vdovec v vrtec pride,
grenka solza mu po licu lije.

Ženo mi je Bog vzel,
kdo za otroka bo skrbel?
Marija, za ženo prosim te,
otroka mojega usmili se.

Marija je vdovca poročila,
mu hčerko lepo vzredila.
Možje v Avstralijo želel,
otrok drugih ni hotel.

Živeli so v Melbournu nekaj let,
možje odšel na drugi svet.
Deklica je dekle postala,
slabo cesto si izbrala.

Marija:
Prijateljico dobro je imela,
zahrbtna bolezen jo je vzela.
Vdovec tarnal, vzdihoval,
komu bom otroka v varstvo dal?

Marija, midva se bova poročila,
trplenje, srečo vkup delila.
Res, sta se na zimo vzela,
še eno hčerkico imela.

Moževa hčerka hudobna je,
staršem dela sive lase.
S faloti hodi, z drogo začne,
očetu od bridkosti poči srce.

Ponovno vdova je ostala,
grenke solze prelivala.
Pastorka od hiše zbeži,
potem se Mariji boljše godi.

Njena hčerka z njo živi,
v College hodi, se rada uči,
Zelo lepa, izobražena gospa,
celo življenje je nesrečna bila.

Rada sem zgodbo poslušala,
zato sem jo na papir dala.
Kadar hudo se godi— — —
vedno upaj na lepše dni.


LJUDJE SREDNJIH LET[uredi]

Doba srednjih let— — —
večkrat želi spremembo imet.
Mož in žena sta srečna živela,
tri otroke lepe imela.

Dobro službo vsak dobi,
hišo dvonadstropno si žena želi.
Mož pridno dela, vse stori,
da ljubo ženko zadovoli.

Še hišico, moj ljubi dragi,
bi rada imela na obali.
Mož dela, dela prav vse dni,
da ljubo ženko zadovoli.

Z lepo hišo se žena ponaša,
vesela domov od morja povrača.
Sreča v hiši — veseli vsi;
srečni v zakonu otroci bili.

Mož vesel iz dela domov hiti,
zaman na vratih zvoni, zvoni.
A kje moja draga je — — —
da danes vrat mi ne odpre?

S tresočo se roko ključ vrti, —
v hiši vse prazno, žene ni.
Omare vse prazne, ni več zlata,
»A kje si draga žena moja«?

Kot da bi strela zadela, —
bilo zrušeno vse. —
Vse pusto in prazno — —
je bilo brez nje.

Kje si moja draga,
mož joče vse noči.
Ni sluha ne duha,
žene več ni.

Od žalja revež zboli,
komaj okoli hiše počasi hodi.
Zaman ugiba, kdo je tat,
kdo ugrabil njegov je zaklad?

Nevihta strašna, bliska, grmi,
zvečer na vratih nekdo zvoni.
Ko odpre vrata, ne more verjet,
saj njegov angel se vrnil je spet.

»Oh, mož moj preljubi —
prosim te.
Sprejmi me v hišo,
saj ljubim te še«.

Prelepo pri tebi sem se imela,
mladega učitelja sem si želela.
Zvečer na obali zabaval nas vse,
nazadnje še moje je ugrabil srce.

Leto in pol dovolj je bilo,
odpusti moj dragi, te prosim lepo.
Mladega moža si več ne želim,
raje v miru pri tebi zaspim.

Prijatelju ne zaupaj, mož spozna
prevara velika pri njem je bila.
Kdor mlad se zaljubi, čuda res ni,
a pozneje v življenu se tudi zgodi.


IZ DEŽJA POD KAP[uredi]

Iz dežja pod kap leti,
kdor iz blata proč beži.
To zgodbo sem napisala,
da jo bo mladina brala.

Fant se je v tujini poročil,
Avstralko, ženo si je izvolil.
Ko prva hčerka je zajokala,
žena s hčerko je proč zbežala.

Lep mož si drugo spet dobi,
po letu sin se mu rodi.
Kmalu tudi ta žena je zbežala,
ubogega sina razdejala.

Od matere do očeta tava,
tako mu ukazuje oče in mama.
Mati se z drugmi veseli,
obupana pije in kadi.

Oče tristo vrst pijače ima,
večje izbire niti hotel nima.
Slike pa take po zidu vise,
da še starim zmeša glave.

Kaj vse po zidu visi, —
roka peresu pisat ne pusti.
Povrhu se lep mož baha,
koliko mladih ljubic ima.

Hitro, hitro mine čas, —
kmalu uvel bo njegov obraz.
Pod milim nebom bo ta spal,
prosil, da mu bodo v skledo dal.


STARA MATI[uredi]

Stara mati vzdihovala,
ko na starost je vedno sama.

Pravi: Sina dobro sem vzgojila,
Angležinja gaje omožila.

Samo za to babo sedaj skrbi,
za staro mater še mar mu ni.

Hčerke možje Avstralijan,
ta ne reče niti dober dan.

Vnuki vsi so razposajeni,
bolje, da ne pridejo k meni.

Prebrskajo mi vse stvari,
vsak išče, kje bi kaj dobil.

Potem pa muziko, revije,
zame prav nobene brige.

Zapodila sem vse v stran,
raje imam soseda, tudi če je pijan.

Še druge moje glihe tu žive,
— alkohol tolažba je.

Ena rada vodko pije,
tej slovensko srce bije.

Druga pravi: »Pij, je maršala,«
to ti bo Italijanka dala.

Potem še malo kave za srce,
med upokojenci najlepše je.

»MORJE« OPISUJE HČERKA NEVA[uredi]

Ti morje modro, sinje, plavo,
oh, ko bi čisto ostalo!
Bilo prozorno si nekdaj,
ko bi bilo tako nazaj.

Sedaj, ne vlačiš več me not,
saj umazano si kar povsod.
Tud’ nebo ni več lepo plavo,
ne mika več me na obalo.

Še reka ni več čista kot je bila,
saj če jo piješ, te bo zastrupila.
Kaj bo čez petdeset ali sto let,
kaj bo s teboj, ubogi svet!


TAKO JE OPISOVAL »SUŠO« MOJ OČE[uredi]

Po vinskih posodah pajki mreže pletejo,
po praznih kaščah pa lačne miši plešejo.

Davek so dali tudi na voz,
plačaj kmet, tudi če hodiš nag in bos.

Karta bolata je najboljša kmečka prata.
Izvleček od tu in tam.


DANES ŠE JUTRI NI[uredi]

Prijatelj, zakaj ti srce ječi,
saj danes še jutri ni?
Še nam lepo sonce sije,
še nam luna žarke lije.

Cvetlice tudi še cvetijo,
in ptički še nam žvrgolijo.
Ribice v vodi mrgolijo,
studenci še nam žuborijo.

Kadar mravlja hrošča ogloda,
se na drugega skobaca.
Kadar se mravlji gnezdo razdre,
si pridno drugo gnezdo začne.

Že davno vedel je zemljan,
da svet bo z ognjem pokončan.
Sedaj več straha ni,
saj v vsemirju se tudi živi.

V vsemirje bomo poleteli,
se na najlepšo zvezdo usedli.
Sonce zatone, noč potemni,
še lepše jutro nam zablesti.

Danes še jutri ni. Prijatelj,
bodi vesel, mnogo sreče boš lahko še žel!
Danes še jutri ni,
srce naj poje in se veseli.


NEBESA[uredi]

Nebesa neskončana so vrhu neba,
na zlatem tronu Bog se smehlja.
Bog se spreminja kot sv. Trojica,
Stari Bog, Bog dete in Bog golobica.

Trume angelov po zraku letijo,
peruti vseh barv čudovito blestijo.
Vrtovi polni raznih cvetlic, —
iz mavric nebroj povsod je stezic.

Mavrica od vrta do vrta se vzpenja,
čudovite barve med vrtovi menja.
Ptički nešteti po zraku žgolijo,
biseri v očeh jim od daleč blestijo.

Veliki trumi dobrih ljudi
sama Marija prostore deli.
Z veliko brzino po zvezdah letijo,
različno naravo tam zasledijo.

Je zvezda polna raznih cvetlic,
cvetlice med sabo govorijo. —
Potoki in reke so polne ribic,
zlate, srebrne čudovito mrgolijo.

V velikem jezeru riba dekle,
prijeten vonj oddaja.
Pravi, tam spodaj polno jih je,
še lepši sijah jih obdaja.

Nepopisna lepota vse je povsod,
leto kot minuta mine.
Želiš si na zemljo sprehod,
tam najdeš same razvaline.

Po drugih zvezdah se ozreš,
kjer so se grešniki pokorili.
Niti enega tam ni več, — —
vsi so se že spokorili.


SLOVENSKI DOM ELTHAM[uredi]

Sezidali smo slovenski dom,
na griču je Eltham.
Tja vabimo prijatle vse,
na griču lušno je.

Tam balinamo, strelimo ter prosimo Boga,
da z dekletom tam se srečamo dobrega srca.

Bog živi ves slovenski cvet,
ta najlepši je na svet.
Najlepši je poljub, pogled
 res sreča z izvoljenko živet.

Tam plešemo in pojemo ter prosimo Boga,
da z dekletom tam se srečamo dobrega srca.

Kadar se v ljubezni srce vname,
pazi, da ti jo ne drug prevzame.
To rado se zgodi,— — —
posebno med prijatelji.

Tam plešemo in pojemo ter prosimo Boga,
da z dekletom tam se srečamo dobrega srca.


JADRANU 1986[uredi]

Jadran, beseda lepa v svet zveni,
Primorci to ime so zbrali; — —
spomin na lepe sončne dni; —
čeprav gorja so tam prestali.

Tu stoji že nešteti dom; —
društvo se z društvom povezuje.
Vse vabi, kliče pod skupni krov,
v vseh strokah rad tekmuje.

Težave bodo kmalu pozabljene,
ko ste gradit začeli.
Saj žrtve delo obrodilo je,
sedaj so vsi veseli.

Kip Otona Župančiča dom krasi,
njegova pesem se poje in prebira.
V duhu — med nami še živi vesel,
ko naš mladi rod ne umira.

Veselja mnogo, športa vmes, — —
pesem daleč se razlega. — —
Na Jadranu igra se nogomet,
žoga visoko v zraku leta.

Jadran še tako naprej — —
prijatelju spoštljivo roko moli.
Druži mladino kot do slej,
da slovenski pari bodo šli k poroki.

Sedem let proslave kipa Otona Župančiča September 1982


DAN OČETA 1987 V MELBOURNU[uredi]

Kako naj opišem dan očeta,
v Melbournu lepo bil praznovan.
Po klubih prireditve za očeta,
z darilom je bil oče obdarovan.

V Kew po maši dvorana polna,
na odru otroci kot rožice.
Ko Anita Pahorje zapela,
v dvorani vse utihnulo je.

Po predstavi pa postrežba,
po mizah dobrot za vse.
Prijatelj s prijateljem se pogovarja,
nestrpno čaka žrebanje.

Gp. Mejača torta je vsem dišala,
na žalost eden jo je dobil.
Flaša vina na mizi stala,
tudi z vinom očka srečen bil.

Gostovanje kmalu končano,
potem družine na vse strani.
Mi hiteli smo na Eltham,
saj tam se očete tudi slavi.

Na Eltham ponosno se držijo,
učiteljice dobre imajo tri.
Otroci se v igrah plesaje vrtijo,
za oder vsi ko rojeni.

Na Jadranu za očete:
Milena pletilka v torto je toliko,
dobrot dala, da je bila v dvorano
na voziču pripeljana.
Tam so bili veseli, vsi so torto jeli.

Na Planici bila lepa je proslava,
vsako leto dan očeta je vesel.
Pohvale vredni so tudi iz Gelonga,
po radiu otroški glas je vseh zvenel.

V Melbournu vse imamo,
premalo znamo ceniti.
Ko iz Melbourna se preselimo,
domotožje se zbudi.


LOVSKA IN RIBIŠKA DRUŽINA 1985 S.D.M.[uredi]

Lovska družina, čestitam Vam iz srca,
emigranta najlepša lovska koča je ta.
Na strmem bregu ste bore nasadili,
sedaj še kočo res krasno zgradili.

Janez Zemlič z uspehom razigran,
Jelovčan Frenk, od sreče nasmejan.
Veselje Fekonja, veseli lovci vsi,
pozabljene žrtve, čeprav žulj še boli.

»Oh« kako rada bi se v ptico spremenila,
tu ob koči bi se med bore naselila.
Gnezdila med bori v krasni naravi;
pela: »Prizanesi lovec ptički najagi.«

Tu ženka kot mož se v lovski obleki drži,
na zelenem klobuku fedrpuš ji stoji.
Cela Avstralija topli zdi se mi dom,
lovci, kmalu vsi skupaj šli bodo na lov.

Na zajčke, lisičke, tudi jelen se dobi,
trofejo zasluži, kdor največ ustreli.
Čestitam jagri, tako še naprej, —
tekmujte med lovci, kakor doslej.


MATI[uredi]

Mati, najlepše je ime,
ljubezni polno ima srce.
Še predno se otrok rodi,
Mati že zanj skrbi.

Ko zagleda dan, —
v naročju matere je negovan.
Kadar bolan leži, —
celo noč nad njim budi.

Mati prva otroka govorit uči,
vesela, ko prvi korak naredi.
Otrok ljubi mater iz globine srca,
najlepša za njega kot iz zlata.

Kadar doraste še zanj skrbi,
v šolo ga pošlje, ga dobro uči.
Trdo zanj dela, obraz ji že uvel,
je vesela, da bolje od nje bo živel.

Tudi kadar si par dobi,
še vedno mati zanj skrbi.
Če jo užali, mati odpusti,
 večje od materine ljubezni ni.

Mati ljubi, odpušča, se veseli;
bližino otroka si do smrti želi.
Živijo »Materinski dan« —
na celem svetu spoštovan.


SLOVENSKI KONCERT V CANBERRI (1986)[uredi]

Pater iz Melbourna Koncert je priredil
v Avstraliji mladino v šopek ovil.
Slovenska mladina pokaže kaj zna,
vsako leto v drugem kraju Koncert ima.

Leto miru — Canberra je izbrana,
Slovencem v Canberri prilika dana;
ogled »Izvirka« slovenske krvi,
kako v tujini brsteče plamti.

V Canberri: Mala Opera House »Slovenski dom« stoji,
s postrežbo dobro kdor si želi.
Še poker machine se reži in hehlja;
saj denar rad pobere, malo ven da.

V Canberri živijo dobri ljudje,
srečat se z njimi — sprosti se srce.
Ljubeznivo v domu Slovenc je sprejet,
pri odhodu pa ga spremlja prijazen pogled.

Canberra je zgled za resničen mir,
podajmo si roke, končan bo prepir.
Slovenska beseda naj v svetu zveni;
Bog jo ohrani, da ne izpodbita strohni.


INVALIDI NA VOZIČU 1986[uredi]

Invalidi na voziču,
košarko so igrali.
Iz dvanajstih držav
za trofejo
so v Avstraliji tekmovali.

Ko gledaš tole igro,
srce ti prav vzkipi
saj tudi po nesreči
veselo se še živi.

Ena roka žogo lovi,
spretno druga kolo vrti.
Nič ne de, če iz voziča pade,
srečen je, če gol naredi.

A gorje, kdor je uspešen,
komur žoga v košarko gre;
temu branijo do ustopa,
kot uklenjen vedno je.

Vsi so lepi mladi fantje,
veselo žarele so vsem oči.
Pri igri se dekletom srce vname,
ko vidijo s kakim trudom se gol naredi.

Združenim državam že v tretje
zlata trofeja je blestela.
Veseli so bili naši fantje,
skupina sedmo mesto je zavzela.

Tole igro so prav uvedli,
nesrečnim poguma da;
z optimistično korajžo,
veselo urco še ima.


PEVSKI ZBOR ELTHAM[uredi]

Pevski zbor Eltham,
Branko Sosič pet uči,
Pevovodja čvrst in gibčen,
lepo na odru se drži.

S primorsko, pevsko žilco
v Avstralijo je prišel;
saj njegov rod v Trstu
že od nekdaj rad je pel.

Pevec Ljubo Pirnat,
stare pevske je krvi.
Na domu Gomizela Virgel,
kot slavček so peli vsi.

Vsi ostali pevci
so sinovi pevskih korenin,
Se ženski glas pridruži,
še lepše pesem zadoni.

Za vaje mnogo truda,
kilometre daleč vozijo;
pozabljene so žrtve, —
ko v zboru pojejo.

V cerkvenem tudi zboru
nekateri pevci so.
V raznih tu odborih,
»Ansambli« pojejo.

V Melbournu tu imamo
pevskih več skupin.
Pevcem starim, mladim,
vso srečo jim želim.


KULTURNI VEČER V MELBOURNU 1986[uredi]

Kulturni večer v tujini,
lep je kakor v domovini.
Avstralija, nova domovina zlata,
svobode ima odprta vrata.

Tu — lahko vsak piše, poje,
da na platno vse, kar zmore.
Tu smo pisatelji postali;
a premalo tistih, da bi brali.

Slika na zidu — predolgo visi,
zato tudi slikarju se slabo godi.
Najboljši poklic godec ima,
najraje za ples dolarje vsak da.

Imamo muzikantov lepo skupino,
gredo lahko po svetu, tud’ domovino.
Kadar Ansanbel eden konča, —
drugi mlajši že — dobro igra.

Godec in pevec se Slovenec rodi,
povsod po svetu lepo živi.
Tudi druge vrednote Slovenec ima,
med velike narode v vrsto se da.

Zna piti in peti, se v plesu vrti,
lovec je dober, rad ptičko ustreli.
Je lepe postave, ima dobro srce,
dober, zvest mož do svoje žene.

Na kulturnem večeru pokaže kaj zna,
vesel je Slovenec v Avstraliji doma.
Živela Avstralija, preljubi nov dom,
do smrti kot mater ljubila te bom.


ČESTITKE V ADELAIDE 1987[uredi]

Hvalevredna je proslava,
ki Adelaide jo slavi.
Večja stavba in dvorana
prav tako si Slovenc želi.

Prav v mestu Adelaide
Slovenc zgradil je 1. Slovenski dom.
Ogrel po drugih mestih je Slovence,
združit vse pod domači krov.

Tu Slovencev peščica mala,
v Avstraliji cveti.
Slovenska beseda bo ostala,
dokler vkup Slovenc drži.

Tu razdalje so velike,
a za Slovence to nič ni.
Poišče razne si voznike,
proslave Slovenc se udeleži.

Čestitke vsem Slovencem,
mi iz srca vre. —
Slovenska beseda naj ostane,
to — moje so želje.


SLOVENSKI DOM SNEŽNIK 10. OBLETNICA 1987[uredi]

Pozdravljeni Slovenci in Slovenke
v svobodni deželi.
Domači kotiček tudi Vi ste želeli.
Pred desetimi leti »Klub« je nastal,
na kupljeni zemlji poguma vsem dal.

V Albury Wodonga:
Tu mala slovenska skupina,
velikega dela seje neustrašno lotila.

Pomoči niste nobenega vprašali,
skrbno in zvesto ste samo garali.
Sloga in red sta vsem pokazala,
na zemljišču je stavba kot trta pognala.

Pred leti slovenski dom je že stal,
z imenom »Snežnik« zavetje vsem dal.
Čestitam Vam, močna slovenska skupina,
nobena več sila ne bo Slovencev zdrobila.

Presajena lipa tu dobro uspeva,
po celi Avstraliji korenine razteza.
Pozdravljena lipa, »Slovenca simbol«.
Živel Slovenec, na veke obstoj!


GOR NA PLANINI V QUEENSLAND-U AVSTRALIJA[uredi]

Gor na Planini lepo se živi,
gor na planini veseli so vsi.
Gor na planini ptiček prepeva,
glasek premili daleč odmeva.

Hribi, doline, vse je zeleno,
grmiči in drevje, vse razcveteno.
Na lepoto nebeško svetlo sonce sije,
ponoči pa luna zlate žarke lije.

Gori na planini lepo se zaspi,
še pred jutrom petelinček budi.
Na planini dobro mleko krava da,
na trati se vol s teličkom igra.

V daljavo zreš jasno, vidiš morje,
zvečer nad Brizbanom so luči svetle.
Gor na planini krasna hiša stoji,
v lepi hiši družina Cuderman živi.

Ko prideš na vrata, lepo si sprejet,
od Anice in Mirka prisrčno objet.
V moderni peči ogenj plapola,
je skleda na mizi po starem doma.

Vonj po ognju vsem se prileže.
Anica pa s štruklji gostom postreže.
Z veseljem na planino na štruklje se gre,
iz domačega sira jih vsakdo rad je.

Živeli Slovenci, Bog srečo Vam daj,
da drugo leto k Vam pridem nazaj.


150. LETNICA VIC. 1984-1985[uredi]

150. letnica zadnji dan leta je Vic. praznovala,
nešteta mladina se v mestu radovala.
Tisti dan zastonj je vozil vlak in tramvaj;
za stare in mlade bil v mestu je raj.

Kdor do dveh po polnoči ni stopil na vlak,
pod milim nebom moral je spat.
Mladi so veselo po ulicah plesali,
dokler zjutraj so spet vozili tramvaji.

Februarja so praznovanje ponovili,
na Swanston st. zeleno travo položili.
V posodah drevje in cvetje povsod je cvetelo,
kot v cvetočem vrtu vsem seje zdelo.

Na tisoče ljudi teptalo tam travo,
na raznih mestih občudovalo zabavo.
150. letnica Vic. bo v spominu ostala,
v Melbournu bila lepo praznovana.

Sredi mesta slavolok je nastal,
še večjo pozornost mestu je dal.
Na soboto in nedeljo do belega dne,
mladina med cvetjem rajala je.

Nazadnje travo v kosih pobrali,
na varno zopet, vrtnarju dali.
Bo za drugo priložnost trava ostala,
novost izumila bistra je glava.

Po vrtovih piše, rožic cvet;
Vic. praznuje 150 let.
V Victoriji zastava visoko plapola,
mladina v bodoče veselja naj da.


AVSTRALIJA PRAZNUJE 200 LET 1987-1988[uredi]

Avstralija praznuje 200 let,
odkar so stopili Evropejci na ta svet.
Iz Anglije so ujetnike pripeljali,
za malenkost hudo kaznovali.

Kapitan Artur Phillip je 11 ladij nadzoroval,
ob obali Botany Bay z ujetniki pristal.
Tedaj prvo naselje z Evropejci je nastalo,
po James Cooku New South Wales imenovalo.

Pred 200 leti so Evropejci Avstralijo odkrili,
emigrantje so Avstraliji lice spremenili.
Pred 200 leti v Avstraliji z otoki vred.
300.000 Aboriginov je živelo na tem svet.

Pred Kristusom:
Nad 40.000 let Aborigini v Avstraliji živijo,
iz Južnovshodne Azije
po otokih so prišli, tako knjige govorijo.
Aboriginov v teku 200 let,
števila niti polovica ni več na tem svet.

Aborigini Evropejcev so se bali,
daleč proč v druge kraje so zbežali.
V Darwinu, puščavi še živijo,
hranijo se z rastlinami, kačami in kar vlovijo.

So verni, nekateri tudi katoličani,
risarji, pevci, plesalci, včasih tudi pijani.
Aborigine delo ne veseli,
v naravi svoboden, srečen živi.

V Avstraliji sredi leta tisočosemsto,
so začela razna dela, kopali so tudi zlato.
Naseljenci od vseh strani so prihiteli,
kopati zlato tudi Kitajci začeli.

Kitajci neskladni, trmoglavi ostali,
samo kitajsko povsod so brbrali.
Vsepovsod zločini, sovraštvo nastane,
mnoge Kitajce so položili v hladne jame.

Ned Kelly po krivici bandit je postal,
banke, živino, vse, kar dobil, pokral.
Velika bila borba, predno je v past prišel,
v Melbournu 1880 pa je na vislicah visel.

Po drugi svetovni vojni emigrantom
v Bonegilli taborišče je zavetje dalo,
na razna najnižja dela razposlalo.
Pater Bazilij mnoge v Melbourne odpeljal,
v Baragovem domu streho in delo poiskal.

1960 je Avstralija 9 milijonov ljudi štela,
sedaj nad 16 milijonov bo kmalu imela.
Pred leti so bile hiše skoro vse lesene,
sedaj so razkošne, iz opeke zgrajene.

Kopalnice so vse hiše že pred leti imele,
stranišča pa zunaj, da niso hiše smrdele.
Danes stranišče v hiši stoji,
pečenje mesa pa se po vrtu kadi.

Velika mesta tu so nastala,
je krasna narava in cela obala.
Surfers Paradise, Gold Coast obala nosi ime,
ko tam se sprehajaš, kot v nebesih si že.

Dalje prideš do čudovitih koral,
te kraje obošči, ti ne bo žal.
Kdor pa si planine želi,
tudi te v Avstraliji dobi.

Komur po snegu se toži, na Mont Buller naj gre,
bel prt pokriva tudi avstralske gore.
Tu razdalje so velike, brez avta ni nič,
doma si zaklenjen, kot v kletki je ptič.

Nebotičnikov so polne zlate obale,
gozd pa ima kenguruje in lepe koale.
So sfaltirane ceste na vse strani,
200 let Avstralije, vse to se slavi.

Vrtovi nešteti so polni cvetlic,
po drevju pa poje nešteto vrst ptic.
Razno sadje se na trgu v Avstraliji smeji,
raznovrstna zelenjava povsod se dobi.

V Avstraliji domotožja za mnoge več ni,
saj svoboden vsak po svoje govori.
Razne športe tu igrajo,
za vse igre mnogo denarja dajo.

Po radiu slišimo etniške glasove,
Klubi nam predstavljajo naše domove.
Samo učenje in znanje gre prehitro naprej,
za ubogo mladino je večkrat »Ojej«.

Ko hodim po Melbournu čudno se mi zdi,
da hodim po babilonji, tako se mi zdi.
Oko išče Avstraljane, malo jih je,
mešanega ljudstva polne ulice so vse.

Trgovine vse polne blaga in jestvin,
od trgovine do trgovine vse z avti drvi.
Da ne pride do kake katastrofe, prosimo Boga,
kaj bo s tem ljudstvom, ki šparat ne zna?


SYDNEY PRAZNUJE 200 LET 1988[uredi]

Avstralija proslavlja dvesto let,
ljudi celega sveta je privabila na ta svet.
Čez Ocean na ladjah jadra spet razpeta,
priplula je v Avstralijo mornarica vneta.

Čeprav so valovi ladje po morju metali,
srečno so mornarji v Avstraliji pristali.
Australia Day je sonce z žarki poljubovalo,
na tisoče ladjic seje z valčki na morju igralo.

Sidnejsko pristanišče je privabilo 2 milijona ljudi,
občudovat ladje, umetnost raznih narodnosti.
V Opera House je strmelo pozorno vsako oko,
zvečer pa občudovalo prekrasno nebo.

Raznobarvne rakete v zrak so streljali,
v svitu in blesku kot cvetje nazaj ognji padali.
»Da zrem v nebesa sem občutek imela,
čeprav sem doma pred televizijo sedela.«

Aborigini domorodci so tudi zastavo nosili,
v povorki žalostni, mnogi se solzili.
Aboriginov zemlja, Aboriginov svet,
sami izgnanci morajo v puščavi živet.

Aborigini so v Sydneyu po svoje plesali,
razni temnokožci, kar znajo kazali.
Princ Charle in Pr. Di. sta na proslavo prišla,
nasmejana po Avstraliji sta tudi tokrat bila.

2 milijona ljudi seje proslave udeležilo,
v Sydneyu radovalo, plesalo, jelo in pilo.
Tone smeti so drugi dan odpeljali,
tako je bilo v Sydneyu na dvestoletni proslavi.


PRVI SLOVENSKI TABOR NA PLANICI V MELBOURNU 1988[uredi]

V prejšnjem stoletju Tabor je zval,
Slovencem za pravico poguma vsem dal.
Takrat slovensko besedo so priznali,
povsod slovensko peli in z veseljem brali.

Slovenska zastava je na drogu plapolala,
svobodo zaslutila je Slovenija mala.
Narodne noše so tudi na Krasu nosili,
lepi ostanki so se po škrinjah dobili.

Ponosno so fantje po brjarjih plesali,
šlingane kikle plesalk od valčkih dvigali.
Štirkane kikle so po zraku frlele
tistim dekletom, ki so dobre plesalce imele.

Vse to mi je oče večkrat pravil,
da je bil dober plesalec se je pohvalil.

Beseda slovenska:
Pod tujim jarmom je med skalovjem cvela,
Slovenci ne dovolimo, da bo uvenela.
Kdor na slovenski zemlji živi,
v šoli in uradu naj slovensko govori.

Po Sloveniji naj ostane slovenski napis,
kakor gaje pisal oče, mati, teta i stric.
Kadar Slovenec v druge gre kraje,
tam naj sprejme tuje navade.

Zavedni Slovenci živimo v tujini,
to naj vedo v naši lepi domovini.
S prvim Taborom smo v Melbournu začeli,
v upanju, da bomo uspehe imeli.

Tabor bo nudil Slovencem povezave,
da še dolgo v Avstraliji Slovenec ostane.
Živeli Slovenci tu in doma,
na zdravje Vam kličem iz celega srca.


SLOVENSKO DRUŠTVO SYDNEY 1989[uredi]

Iz Sydneya ptička priletela,
na vrtu mi je zapela.
»V Sydneyu so nov dom zgradili,
na otvoritev tudi tebe povabili.

Z veseljem povabilo sem sprejela,
na otvoritev, vsa srečna prihitela.
Čestitke prinašam, želim iz srca,
Slovenec naj ostane tu in doma.

Do slej, na griču dom je kraljeval,
sedaj v dolini tihi, bo zavetje dal.
Triintrideset let Vaše društvo živi,
ljubezen do slovenske besede v srcih gori.

Predsedniki so se vrstili,
Štefanu Šerek zadnje breme naložili.
Pri deluje vstrajal, poguma vsem dal,
da nov dom v dolini, lep je nastal.

Iz doline bo slovenska pesem zvenela,
doto pradedov, kot rožice plela.
Želim, da bi se Slovenci objeli,
združeni kot ena družina živeli.

V skupni povezavi bo Slovenec ostal,
prvi »TABOR« v Avstraliji temelj je dal.
Po celem svetu Slovenci korajžno naprej,
neustrašno zapojmo veselo »JUHEJ«.


SLIKAR[uredi]

Slikar lep poklic ima,
otrok komaj rojen, že mu delo da.
Potem pa botri, birem in obhajilo,
veliko veselje je slika darilo.

Slikar ni advokat, ki laže,
slikar samo resnico kaže.
Obleka naredi človeka, to je res,
slika pokaže inteligenco vmes.

A večkrat se zgodi,
da slika spati ne pusti.
Prevara po sliki je tudi že bila,
poroka po daljavi, narazen je šla.

Slikar kot umetnik si beli glavo,
katero sliko bo dal v rastavo?
Od katere strani slikati ljudi,
da se stare in mlade zadovoli.

Kakšno ozadje naj slika ima,
da debelost se manj pozna?
Kako uvela lica pomladiti,
kako malo let nekomu skriti?

Slikar z delom se raduje,
žena večkrat pa samuje.
Včasih se zgodi,— — —
da si žena drugega dobi.

Slikar si kmalu ozdravi srce,
saj vsak dan nekaj novega zve.
Zjutraj slika žalostni pogreb,
zvečer pa veselo svadbo spet.


LIPA![uredi]

Lipa— — —»Slovenski simbol«.
Ko prideš do lipe malo postoj.
Ko zvezde zasvetijo in pada že mrak,
pod lipo se ustavi rad parček se vsak.

Iz listov je Micka krilce naredila,
pod lipove liste ljubega skrila.
»Vestnik« v rokah je Janez držal,
iz Melbourna prijatelj mu gaje poslal.

Lunca je videla kaj se pod lipo godi,
sojo zvezde prosile naj še molči.
Mati z lentirnoje Micko iskala,
slišala, kako seje sladko smejala.

Micka mater zagleda, se nič ne boji,
z novico vsa srečna k njej hiti.
»Mati oj mati, tudi ti se lahko veseliš,
iz lipove korenine kmalu zeta dobiš.«

Sliko poročno bova v Vestnik poslala,
saj tudi v Avstraliji je Slovenija mala.


PIVO[uredi]

Pivo dobro piti to me veseli,
dol po grlu teče žejo pogasi.
Pivo dobro piti s prijatelji želim,
zraven še zapojem, rad se zavrtim.

Titralala, titralala, titralalilalela,
titralala, titralala, titralalilalelom.

V gostilni pivo piti, strašno se smrdi,
saj ko prideš k ljubici ta te zapodi.
Pivo dobro piti, kmal ozdravi ti srce,
naj po grlu teče dokler še kaj denarja je.

Titralala, titralala, titralalilalela,
titralala, titralala, titralalilalelom.

Pivo dobro piti, prav kmalu se zboli,
zdravnik pa rad svetuje da pivo se pusti.
Pivo jaz rad pijem, pive ne pustim,
tudi če ob cesti v drevo se zaletim.

Titralala, titralala, titralalilalela,
titralala, titralala, titralalilalelom.


MATI![uredi]

Mati, najdražji je zaklad,
otrok pri materi vsak je bogat.
S poljubčki mamici ljubezen vrača,
pri dobri materi je gotova pogača.

Kdor hoče — lepše življenje imet,
k materi gre hčerka in sin po nasvet.
Komur gre dobro in se vse sveti,
temu pozabljeni so materini nasveti.

Mati zapuščena na stolu sedi,
vesela, da sin in hčerka srečno živi.
Kadar Bog jo pokliče iz tega sveta,
takrat je cela družina objokana.

Živele vse matere, stare in mlade,
z ljubeznijo neskončno vse ste obdane.
Živel materinski dan,— — —
po celem svetu spoštovan.


NOVO LETO![uredi]

Ravno opolnoči, Novo leto se rodi.
Novo leto ne joče, kot od matere otroče,
Novo leto z muziko in petjem veselo privihra,
obilo zdravja, sreče želi vsem iz srca.

Ko napoči zarja, Novo leto oči odpre,
že ob sončnem svitu, pravo sliko zre.
Na svetu vidi borbo, mnogo lačnih tudi ljudi,
vidi veselja mnogo, a za lačne veselja ni.

Ko leto vse pregleda,
že je zopet konec leta.
Proč mora kar bežati,
saj Novo leto je že pred vrati.

In zopet vse prepeva,
Srečno Novo leto povsod odmeva.
Tako je bilo in bo spet,
dokler ne neha se leto vrtet.


NOVOLETNO VOŠČILO![uredi]

Odpusti, pozabi podaj vsem roko,
daj sovraštvu za vedno slovo.
Srečen boš, v srcu bo mir,
nič straha kedaj pride večer.