Iz Italije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz Italije
Konrad Vodušek
Izdano: Slovenski narod 37/253
Viri: [dLib]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Danes je Vseh Svetih dan. Na Ftugepolni ta jesenski praznik hiti pri nas doma vsakdo obiskat svoje ljubljence, ki počivajo v Gospodu. In tudi jaz sem se vsak Čas uvrstil v dolge trume, ki so bile na potu k sv. Krištofu, in obiskavši grobove svojih sestric, do srca ganjen poslušal nagrobnice, s katerimi se običajno ta dan počasti spomin naših slovenskih vel-mož.

V mislih na te srčne prizore samotarim letos daleč v tujini. Ne da se mi prav živeti. Zjutraj sem se nekako s samozatajevanjem napotil v bujno in hrupno neapeljsko vpitje in življevje. A kmalu sem pobegnil zopet iz teh šumnih množic, iz tega utrudljivega velikomestnega nemira — na idilični otok Capri, kjer kraljuje mir in jesenski pokoj.

Lep Vam je ta kraj, nekaj povsem apartnega. Ne samo v resnici modrikasta jama, ki se ponaša s svetovno slavo; ves otok je božanstven „ kotiček", Podoba raja. Ta pogled na širno tirensko morje, ki danes vznemirjeno pljuska ob skalnate bregove in peneč se s svojim visokim valovjem bobni brez nehanja. In tam na desni se dviga nad morje in Herculanum grozepolni Vezuv, iz njegovega žrela pa tudi še danes vrve rjavi, peska in sipe polni oblaki prav kakor včeraj, ko smo z največjo težavo in z veliko nevarnostjo za oči prilezli do žrela. Bog ve, kaj Še pride vse iz njega!

Pred menoj pa ves Neapelj, vse slikovito obrežje s Posilipom, vsa čarobna okolica, nad katero kraljuje stari grad Castel S. Elmo! Na levi se razloči še otok Ischia itd. Krasno! In zamaknjen v ta prirodni Čar in kras sedim procul actis ed iudicio — pa tudi procul mnogoštevilnih novoporočenih zakonskih popotnikov, ki so me do sedaj s svojimi brezkrvnimi obrazi še vso pot obletavali kakor včasi na poletni večer „prstjeni" komarji — na visokem skalovju in premišljam o vsem, kar sem lepega našel in divnega doživel na svojem potovanju po Italiji. Vseh svojih misli in dogodkov seveda ne morem spraviti na belo, ker „manca la forza". No in ker ... Saj ima vsakdo svojega Baedeckerja. Zategadelj hočem pisati samo „po vtiskih", ki so obviseli v mojem slabotnem spominu in ki naj vzbudijo vsaj malo zanimanja za te lepe kraje. Sicer pa je sedaj moderno, pisati feuilletone (glej slike iz Lurda); pa se držimo te mode! Pa tudi v tem okviru bi prav pre- lahko zašel in longum et latum, kakor se mi to še včasih prigodi v kakem revizijskem spisu ali zagovoru. Vendar bi se sam sebi prav nič ne čudil. Kajti materije bi ne zmanjkalo izlepa.

Že takoj izpočetka svojega potovanja sem doživel lepo iznenadenje. To je novi naš „Narodni dom" v Trstu, kamor sem nalašč krenil iz svojega pota. Lepa, zelo praktična stavba, ki bode v pravem in prvem smislu besede središče vsega slovenskega življa ob Adriji. Vse drugače kakor naš ex-narodni dom v Ljubljani, kateri je vsled nepotrebnega vpitja učinkoval malodane samo centrifugalno na naše na rodno življenje. Upamo, da mu tržaški brat pokaže pravi smisel in pomen!

To bodi mimogrede povedano. Kajti Trst,hvala Bogu' še ne leži v Italiji! Pač pa Benetke, kamor sem takoj drugi dan odšel. Tu je bil pravi mednarodni sejem. Kajti ravnokar je tja priplulo angleško brodovje in poleg običajnih vsak čas v Benetkah zbranih „ amiable Englishmen” se je usula ta dan cela armada mornarjev po mestu. Zanimivo je bilo gledati te pomorščake, kako so si krajšali čas in sladili svoje življenje. In ko je zvečer na „Piazza S. Marco" pri izvanredni razsvetljavi „banda della citta" igrala pred tisočero množico Haydnov angleški „Inno", razlegnil se je med starimi in novimi prokuraturami naravnost nepopisni „evviva", „hura” itd.

Žalibog mi drugi dan ni bilo mogoče pogledati angleških bojnih ladij, ki so bile nastanjene v „Pello rosso". Zategadelj sem se poslovil od Benetk, ki mi že presedajo in krenil dalje do Padove in Bolonje. To so stara mesta, kjer te zanima samo zgodovina in preteklost. Drugih posebnosti nimajo. Galilejev stolp v Padovi, Piazza delle due torre, Academia delle Belle arti in starodavno vseučilišče, to se mi je najbolj vtisnilo v spomin.

Vse lepša se mi je videla vožnja od Bolonje v Florenco čez toskanske Apenine. Imel sem sicer — po stari na vadi — tudi tukaj smolo, ker sem dobil za potno družbo v voz tri gracije — Angležinje, katere je že bolj na stara leta menda prijela angleška bolezen takozvana „Italitis”. In ko smo tedaj „en quatre” dvigali se na apeninsko vrhovje, ves čas ni bilo blaženega miru. Kadar je spričo nepreštetih predorov posijal kak solnčni žarek tja na toskansko ravan, vedno so se kar v koru oglašale te proti jugu leteče gosi s svojim „Have you seen, sir, have you seen" itd. Jaz sem se jim s svojo polomljeno francoščino k sili odzivljal en čas, potem pa otresel raz se prah dotičnega coupeja in srečno brez motenja svojega miru užival končno razgled na Pistojo in okolico.

Še tisti dan smo bili v Florenci. Po dolgih zamudah se je namreč brzovlak brez hujše nesreče vendarle približal zaželjenemu cilju. Z „zvišenimi" čuvstvi sem storil prve korake po tem mestu, ki nosi od nekdaj znane priimke „11 giardino d' Italia Firenze, la Bella." itd. Baedecker pravi, da je eno prvih mest na vesoljnem svetu. Pa ima najbrž prav. Kajti na prirodni krasoti, na zgodovinski pomembnosti, na umetniških bogastvih bi je bilo težko prekositi. Hodil sem po hiši, kjer je bival Buonarotti Michelangelo, chi sopra gli altri com' aquila vola e scuote i dormenti, videl bivališče Danteja, „del nostro divin poeta”, zrl na spomenike izza gibelinskih in gvelfijskih prepirov. Pregledal sem natanko „Il palazzo Vecchio", kjer so kraljevali Medičejci itd. Galleria degli Uffizi, il Duomo, zlasti Galleria Pitti itd. Vse to so kraji in mesta, ki hranijo nepopisna umetniška bogastva.

In ko sem se po tako krasno preužitem dnevu na večer popeljal na Fie sole ali pa na „Piazzale Michelangelo" in zroč preko toskanske planjave pozdravljal zahajajoče solnce, vzradostilo se mi je srce in vsa utrujenost me je minila.