Iz Dunaja
| Iz Dunaja Mihael Ambrož |
Podpisano z Ambrož.
| |||||||||||||
Ljubi domorodci! Jez sim Vam mnogo veselih novic iz Dunaja že pisal; zdaj Vam moram pa tudi eno žalostno oznaniti, pa le za to, de bote pravico zvedili in se ne po tistih vedežih ravnali, kteri vsako reč povikšajo.
Prekucije létašnjiga léta so sicer z raznimi naslédki obdane; nar neprijetniši so pa ti, de rokodelstvo in fabrike zavoljo pomanjkanja kupčevanja veliko škodo terpé in torej rokodelcam navadniga déla ne morejo dajati. Zató je tukaj na Dunaji in v širokim okrožji veliko ljudí brez dela in brez zaslužka pohajkvalo in k temu kardelo se jih je tudi iz ptujih krajev veliko postopačev pridružilo, posebno mesca veliciga travna, ki so se jih Dunajčanje za svoje politiško premagovanje poslužili. Od tega časa so začeli glave po koncu nositi, mislijoči, de so oni podpora deržave. Vladarstvo prepričano, de iz lenôbe vse hudo izvira, preskerbi po očetovsko, de to ljudstvo delo in potrebni zaslužek zadobí, ter jih na mnogih krajih okoli Dunaja na razne dela razpartiti velí in jim ob tednu primerjeni zaslužek plačuje.
Pa poglejte kaj se zgodí! Veliko tisuč (tavžent) ljudí se je imenovanim delam podverglo, in ni bilo mogoče takó na tanjko na nje paziti, de bi se ne bila kaka napaka godila. Veliko se jih je dalo k delu zaznamvati, zjutraj so se prikazali, potlej so se pa po različnih potih odtegnili in so na véčer zopet pri podpisu pričijoči bili ‒ brez de bi bili kaj čez dan storili. Drugi so pa sicer pri delu ostali, pa vender niso nič delali ‒ razun nesramnih gerdobij, po kterih se Bog žali. Takó so ob tednu po deset do petnajst tavžent goldinarjev potegnili, storjeno delo pa je bilo komej eno četertinko tega denarja vredno.
Vsak dobro spozná, de take ravnave niso za občno korist; napčno je toliko denarja potrositi, de se lenôba godí in gerdobija rodí, zató se je moglo ti nespodobnosti v okom priti. Tačasno ministerstvo, namreč gosp. minister občinskih del, je ukazal, de naj se dnínsko plačilo tako pomanjša, de bodo ženske in otroci pod petnajstimi léti na dan le po petnajst krajcerjev dobivali, popred so pa po dvajset iméli. To plačilo se je pričelo 22. tega mesca, ali kaj storé gerduni? Precej pervi dan 22. t. m. jih je privrela velika množica delavcov v mesto na velki terg in so se začeli groziti, de to ni pravica, de se jim plačilo krajša. Soseskni stražniki (žandarji) so jih gerdune vračvali, pa nič ni pomagalo, zató se je narodna straža pešcov in konjikov na noge postavila, de so razsajavce iz mesta v predmestja izgnali in tako pokoj storili. Drugo jutro so jéli gerdobe zopet razgrajati, so eniga žandarja, kteri je čez nje pomerkaval, močno nakresali, de je imel veliko ran po glavi in so se vzdignili, de bi bili v celih trumah v mesto pergromeli. Narodna straža se jim na proti podá, in kader pride do zgornjiga kolodvora, so jeli delavci na njo streljati in tako so se vdarili, de je bilo joj. Narodna straža je na razbojvavce vdarila, de se je poznalo, 6 mož je koj mertvih obležalo, 54 mož in 10 ženskih je bilo pa ranjenih, de so jih v bolenišnice peljali. Več del so mladi ljudjé od 20 do 30 lét. Od žandarjev je pa 13 mož ranjenih in dva med njimi imata hude žlake.
Ministerstvo je prevzelo na se dolžnost, za mir in pokoj s pomočjo narodne straže skerbeti, in tako je kmalo vse potihnilo. Pričelo se je tudi ojstro spraševanje, kdo de je vsiga tega kriv, kér se misliti more, de so brezdušni šuntarji neumno delavno ljudstvo podpihvali, de bi se zopet kak punt začel in tako pot zaperla, ktera se je po dohodu svitliga Cesarja za vgotovljenje važnih postav odperla. Ali zdaj jim je zajic pot pretékel, močno so obupali, glave med pleča stiskajo in plašno spod klobuka škerlejo, kér vidijo, de so se verli Dunajski mestnjani silnimu razujzdanju sami na proti postavili. Tudi prostost mora imeti svoje meje, de ne šine na pot razujzdanosti, ktera nobenih postav ne pozná.‒
Marsikteri bravic Novíc je že prašal, kakó je le to, de se nam od kmetijskih rečí, tlake desetíne in gosposkiniga davka nič ne pové ‒ ali za to nima nihče nič skerbí? ‒ Kaj pa de! ‒ Perva skerb tukajšnjiga zbora je bila te prašanja pretresovati, in štiri tedne se že le od tih rečí v zboru pomenjkujejo, sklep pa dosihmal še ni storjen.1 Vse pisati, kar ta ali uni poslanec misli in govorí, bi bilo preveč in je tudi nepotrebno zató, kér bi se Vam le glave zmešale in bi se more biti kaka napčnost obudila ‒ kader bo pa enkrat sklep storjen, Vam ga bomo v Novícah na tanjko povedali z vsimi zadevki in nasledki.2 To le vam pa že zdaj za gotovo oznanim, de po celim Cesarstvu bo vsa zavesa med grajšinami in med kmeti nehala, le to je nar težavniši razločiti, kakó bi se škoda grajšinam povernila, ki jo bodo po zgubi vsih dozdanjih prihodiš in pravic terpéli. Ako bi mogel ubogi kmet pa naprej vse v denarjih odrajtovati, bi mu ne bilo nič pomagano; teža bi se le iz ene rame na drugo prenesla, nositi bi mogel pa vender kmet. Kaj je tedaj storiti, de se kmetam teža odvzame, grajšinam pa krivice ne stori? To prašanje potrebuje godniga premišljeja ‒ in ta premišljej da zboru nar več opraviti.
Jez mislim, de vam bom ob kratkim od tega kaj več povedal, tako de boste veseli in de se boste prepričali, de tudi gospod za kmeta skerbí.
Dunaj 29. véliciga serpana 1848.
Ambrož.
1) Zdej pa je že, poglej razglas današnjiga lista.
2) Nam bo pràv pe volji. Vredništvo.