Iz Celja na vrhove jugovzhodnih albanskih Alp

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz Celja na vrhove jugovzhodnih albanskih Alp (Potopisna črtica)
dr. Milko Hrašovec
Izdano: Nova doba št. 58–72, 1921
Viri: dLib 58 59 60, 61, 63, 64, 65, 66, 68, 70, 71, 72
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1.[uredi]

Nič kaj prijazno nisem gledal vojaka, ki mi je koncem junija preteklega leta prinesel vabilo, da se naj udeležim dvomesečne orožne vaje in v to svrho javim pri svojem pješadijskem polku v Bitolju v Macedoniji. V Celju smo ravno imeli slavnostne dni, ko smo pozdravljali v morju naših barv prestolonaslednika ujedinjene domovine.

Vročina je bila že prav poštena in savinjske kopelji so začele ugodno delovati na utrujene živce.

Vendar pa je vse neprijetne misli prevladala silna želja, da vidim skoro celo svojo domovino in daljne, dosedaj neznane kraje.

Ko so se drugi dan oglašali prijatelji, ki so bili ravno v iste kraje poklicani, smo bili kmalu boljše volje in napravili »enoglasno« vse potrebne ukrepe.

Debata se je nenadno zavlekla, ker je nastal med nami prepir, ali se naj pri pravimo le površno, kot za letno in priletno bivanje v kakem letovišču, ali pa smatramo čase in kraje, kamor pridemo za resne in nevarne in vzamemo s seboj vse, kar je treba za bivanje in varnost v divji pokrajini, obljudeni od nevarnih in zavratnih prebivalcev.

Večina je odločila slednje in čez par dni so nam prilike, v katero smo prišli, potrdile, da smo pravilno izbrali.

V dveh dneh je bilo vse urejeno: nahrbtniki nabasani in sabljice opasane. Še kratko slovo od skrbnih starišev in veselih znancev, ki so dali kos dobrih nasvetov, in vlak nas je potegnil iz domačega mesta.

Bila je nedelja popoldne, v Savinji je mrgolelo ljudstva, ki se je hladilo v prijetnih valovih — mi smo se pa pekli v razbeljenih vozovih. Kopališce Diana daje oficijelni zadnji pozdrav: staro in mlado stoji v nepreglednih vrstah, maha z rjuhami, obrisači, rokami in kliče in viče srečno pot. Žal prekratko traja prisrčna ločitev in prehitro smo prepuščeni samim sebi.

V Zidanem mostu presedemo na beograjski brzovlak, ki je poln, da joj.

Srečno smo dobili prostore in pomilujemo one, ki stoje po hodnikih in milo gledajo nas — srečnejše potnike. V vozu najdemo še druge, ki jim je ista usoda namenila daljno pot.

Najkrepkejše se oglaša prijatelj iz Ljutomera. mož od pet do glave, pravi »prlek«. Še bolj kot njega smo veseli precej obširne steklenice izbornega ljutomerčana, ki je po sedanjih komunističnih načelih postala last nas vseh in jadrala pridno iz roke v roko. Kmalu so se pokazale iz nahrbtnikov tudi razne živali v najraznovrstnejših oblikah, ki so jih matere, žene in druge prijazne in usmiljene duše dale v popotnico seboj. Veselo smo si pripovedovali svoje zgodbo. Zunaj se je napravila med tem krasna, mesečna noč.

Brzovlak drvi ob mogočni Savi In ravnina so prične odpirati na vse strani.

Morje luči, kratek odmor, nov naval občinstva — v Zagrebu smo. Brzovlak nima obstanka, čez mogočni savski most nas potegne proti Sisku.

V kupeju je zavladala tišina; misli in spomini so v vsakem izmed nas tako glasni in močni, da ima vsak s seboj dosti opraviti. Tako razpoloženje nam je zatisnilo za par ur oči.

Ko je medla mesečina prehajala v prvo jutranjo zoro, smo bili že zopet po koncu in vsi dobre volje. Iz daljave se prikazujejo konture hribov in gora naše Besne. ki je ločena od nas po Savi, nad katero leži gosta megla.

Mejna postaja Slavonski Brod nas loči od onih, ki jim je pot v Bosno, Hercegovino, Dalmacijo in Črnogoro.

Naša smer se spremeni ter gre proti severovzhodu. Čisto nova pokrajina nas obdaja: včeraj še med zalenimi hribčki in dolinami ob bistrih rekah naše ožje domovine, plavamo sedaj v zlatem morju. Kamor sega oko, klas pri klasu bogatega žitnega polja, ki zori v jutranjem solncu. Vmes blatne gmajne in pašniki ter mlake, ob katerih se valja na stotine in stotine debelih prašičev, tolstih ovc, gosi in rac ter stoji ogromno število govedo.

Bogastvo in blagoslov, ki se ga težko nagledaš, ker se ti zdi neverjetno, saj poznaš od doma trud, s katerim se pri nas vsaka ped zemlje obdeluje, ter skopost, s katero zemlja pri nas rodi

Na nekaterih njivah že žanjejo in mlatijo. Velike mlatilnice s strojnim pogonom drdrajo ter dajejo na tisoče vreč zlate pšenice.

Tuintam se vozimo po velikih hrastovih šumah, saj smo v Slavoniji, kjer izrast izborno uspeva.

Iz morja polj in livad vidimo lahno modro črto Fruške gore, svetovnoznane po svoji rodovitnosti ter izbornem vinu.

V Vinkovcih nas prijatelj prlek zapusti, ker gre v Subotico. Zaostali pa vdihujemo v sopari in vročini, ki žge od vseh krajev.

2.[uredi]

V vagonu smo se že dodobra spoznali, saj smo vezani za daljši čas drug na drugega.

Eden je bančni uradnik, ki pravi, da se ne obrije preje, dokler se ne vrne z orožne vaje v Celje, češ brada bo priča, kaj smo prestali. V salvi smeha pravi drugi, ki na sodišču nož pravice brusi, da bo vse dobro, samo, da se zdrav vrne v svoje rodbinsko gnezdo. Tretji sobojevnik, doma iz Gaberja in stavbenik po poklicu, je najbolj tih. Misli in želje so mu še vedno v Celju in nič kaj so ne more privaditi novi situaciji.

Največje zanimanje pri vseh vzbuja prijatelj Lojze Kumar, ki gre z dopusta v Bitolj, kjer je v vojni službi in so mu torej tamkajšnje razmere dobro znane.

Kljub svoji mladosti je dober dečko. Skusil je mnogo in se ponosno nazivlja Solunca. S hrabro srbsko vojsko je kot pešadijski podporočnik z zmagovito našo trobojnico bil v bojih na solunskem frontu, ter na pohodu vodrešeno domovino ostal v Bitolju, kjer še danes službuje. Celo pot nam je bil veren drug ter nam v marsikateri situaciji z nasvetom pomagal. V živih pogovorih o krajih, kamor pridemo in ki jih dodobra pozna, mine hitro čas.

Mitrovica in Ruma nas spomnijo, da smo blizu naši prestolici in da kmalu ugledamo sledove opustošenja in vojske.

Pokrajina je ostala ista: ravnina s pšenico in visoko koruzo in neskončen blagoslov v blagu, kot imenujejo Srbi domačo živino vsake vrste. Malo čez pol dne je že, ko zavozimo v Zemunski kolodvor in se našim očem odpre veličastna slika prestolnice Beograda: sive utrdbe nad Donavo in Savo, vmes pa morje hiš, stolpov in stolpičev.

Savski most popravljajo in počasi vozimo preko njega. V umazani vodi leže še ostanki železnih konštrukcij od Nemcev razbitega mosta. Po Savi in Donavi je vse živo: parniki, šlepi, povsod življenje in delo. Ob progi na stotine razbitih vagonov in strojev, ki čakajo po pravila, nebroj tirov — v Beogradu smo.

Dosedaj neznana okolica in pestro življenje nas objame Kolodvor beograjski pač ne zadostuje ogromnemu prometu, ki se tu razvija. Vse je premalo, pretesno in preveč preprosto, vkljub temu pa je opažati, da se z vsemi silami dela na to, da se železniški promet v redu vrši in normalno razvija.

Na kolodvoru nas čaka star znanec, brat našega bankirja, s katerim se prijazno pozdravimo.

Naš vlak že ob 4. uri popoldne odhaja naprej, ni torej časa, da si Beograd ogledamo. Vročina je nepopisna; žeja huda, pivo pa toplo in drago.

Trojica nas se odloči, da stopimo čez ulico v prvi hotel, da se umijemo in okrepčamo. Pred kolodvorom vpijejo kolporterji časopisov ter ropotajo s krtačami snažilci čevljev, večinoma cigani, ki jih srečavamo v vsakem kraju na celem našem potovanju. Za vrč vode in malo mila plačamo v hotelu vsak po 20 kron — gotovo lep zaslužek za podjetnika. Po kratkem slovesu se utaborimo v vlaku, ki gre z nami proti jugu. Povsod je videti posledice bojev: razbite hiše in mostovi, jame od granat in drugo.

Vlak zavije proti jugu, preseka krasne nasade sprehajališča Topčiderja, ter se vije med zelenimi brdi.

Srb-častnik, ki je z nami, nam razlaga imena krajev in hribov: vsakega poznamo vsaj iz časopisov iz svetovne vojne.

S posebnimi čuti gledamo kraje in se klanjamo v spoštovanju pred rajnimi, ki so tu padli v borbi za svobodo. Vsaka ped zemlje je zalita od krvi junakov, ki so dali svoje življenje pri gradnji skupne domovine.

Od Beograda do Bitolja ni mostu, predora, ceste, tovarne ali večjega poslopja, ki ga ne bil uničil krvoločni sovražnik. Vse je porušeno in čaka pridnih rok, ki naj dvignejo to lepo in rodovitno zemljo, da zopet v miru uživa sad svojega truda. Veseli smo, ko vidimo delo povsod: popravljajo, zidajo, gradijo. Vsa postajna poslopja so bila porušena in povsod se dvigajo že nova. Močno roko in železno voljo je videti ter veselje do življenja.

V mrak se pogrezne širna srbska pokrajina in tudi mi smo utrujeni ter zadremljemo na trdih klopeh.

Jutro nas prebudi v dolini Morave, ki lena in blatna teče proti severu.

Pokrajina je vedno ista: široka brda le redko in z nizkim gozdom poraščena, žito in koruza, bela srbska sela v senci slivnatih gajev.

Srbski seljaki v narodnih nošah. že ne v slikovitih barvah na poljih, večinoma pa moški v vojaških oblekah, saj jim je bilo vse drugo izropano. Živine je videti že dosti — blagostanje se vrača.

Okoli 10. ure dopoldne dospemo v Niš, veliko železniško križišče in važno strategično mesto. Od tu se cepi proga proti Bolgarski in Turški v Solijo in Carigrad. Mesto ima popolnoma orijentalski značaj. Ker smo imeli do odhoda vlaka več časa, stopimo na trg pred kolodvorom. Množica prodajalcev nas obsuje, ter nam kriče ponuja vse, kar rodovitna okolica rodi. Posebno lepe in cene so marelice, ki jih imenujejo »kajsije«. Zelo priljubljena je jed »burek«, testo s sirom pečeno in zelo mastno, ki ga je cele ovale na prodaj. Vsi prijatelji smo težko obloženi, ko vstopimo zopet na vlak, ki nas odvede proti jugu.

Niš je bil v srbsko-turški, srbsko-bolgarski in svetovni vojni nekako operativno središče srbske vojske.

Tu so se zbirali tudi vojni ujetniki; posebno po katastrofalnem porazu avstrijske armade leta 1914 je bilo tu na tisoče in tisoče avstrijskih ujetnikov. Prostrana skladišča, barake, vojašnice in celi kupi vojaškega materijala kažejo še danes, da je to mesto igralo v bojih silno važno vlogo. Kolodvor je naravnost zabasan s polomljenimi in razbitimi vagoni in stroji. Na stotine voz in strojev čaka tu popravila, da nastopijo zopet službo v svobodni domovini.

V mestu vidimo turške minerate in nekaj razbitih tovaren.

Komaj nas vlak potegne po visokem nasipu iz postaje, vidimo posledice bitk, ki so se bile okrog Niša. Sopotniki v vlaku radevolje kažejo brda in razlagajo okolico ter nam pripovedujejo potek vročih bojev okrog Niša o priliki svetovne vojne. V Nišu oziroma njega okolici se je pobita nemško-bolgarsko-avstrijska armada po prelomu solunske fronte postavila Srbom v bran, da zadrži in prepreči nadaljne prodiranje.

Boj je bil hud — pa le kratek.

Kmalu je zmagovita trobojnica zaplapolala v mestu in tisoče src je v nepopisni radosti objelo svoje sinove, ki so po 3 letih pregnanstva zopet osvobodili domovino.

3.[uredi]

V dolini Morave, ki je motna in rumena kot naša Voglajna o priliki povodnji, vidimo iste slike kot na dosedanji poti: vse je razbito, mostovi, tuneli, tovarne in hiše. Le tuintam na rebrih prijaznega grička pozdravlja bela srbska vas v senci sliv. Kraji, po katerih se vozimo, imajo dosti vinoreje. Tudi drugače morajo biti zelo rodovitni, ker je videti na vseh postajah obilo domačinov, ki ponujajo živila v nakup.

Glavni kraj te pokrajine je Leskovac, mestece, znano tudi po tem, ker se je nahajala tu najznamenitejša srbska tovarna za sukno.

Tovariš Kumer, naš macedonski »cicerone«, nas je smehljaje že preje opozarjal, da vidimo kmalu nov prizor:

Komaj zavozimo v postajo Leskovac, obsuje naš vlak mlado in staro, kot čebele iz čebelnjaka. Pred vagoni in v vagonih nastane nepopisen dirindaj, vpitje in kupčija. Vsak hvali svoje blago in ga skuša prehvaliti. Ne vemo, kaj nam je storiti, tako velika je izbira vsega, kar si lačno in žejno telo more poželeti. Vse vrste mesa in klobas, siri, police, sadje, vino, pivo carigrajsko, bure mastno, rakija, slaščice, kava, limonada, malinovec, sladoled, mleko, kruh, sladkarije, tobak, cigare, toliko je tega, da strmiš nekaj časa popolnoma zamaknjen v dosedaj neznan svet in novo življenje. Eden ima kar cel oval pečenih svinjskih glav, ki nas prav prijazno ogledujejo. Drugi vlači zopet velikansko ribo, še sirovo, gotovo pravkar ujeto, ter jo ponuja za »pare«. Pa to še ni vse: 2—3 ciganske godbe igrajo ob istem času na postaji razne vesele koračnice in tužne srbske narodne pesmi.

Vlak menda nalaš celo uro čaka. — Vsi potniki so izstopili in kljub silni vročini smo popolnoma prevzeti te originalne slike srbskega narodnega življenja.

Zanimivi so godci, ki si jih natančneje ogledamo. Prva družba so odrasli cigani, druga mlajši, tretjo pa tvorijo skoraj še paglavci. Posebno najmanjši med njimi, črn kot oglje in odet le v par cunj, piha v trobento, da ga je kar veselje gledati. Cel obraz se mu zaokroži v mal balonček. Ko jim vržeš mal prispevek, se cela tolpa razkadi in požene za denarjem.

Okoli godb se zbirajo domačini in zaplešejo svoje kolo.

Pevci-solisti se oglašajo največkrat s tužno pesmijo »Tamo, tamo, tamo daleko kraj morja. Tamo je selo moje, tamo je ljubav moja!«

Navdušen mladenič s svojo materjo najame celo godbo, da mu svira v slovo.

K vojakom mora in ginjen je. Videti mu je, da je preveč pil, kar se v Srbiji le redkokedaj opazi.

Razen tega slučaja nisem videl na celem potovanju nobenega pijanca-domačina.

Godba gre z nami v vlak ter nam po vagonih svira svoje komade. Pred našim kupejem peva guslar narodne pjesme.

Ista slika se ponavlia na vsaki postaji do Vranje: povsod godba, ples, smeh, velikanski promet in vrišč, prava slika lahkoživega in veselega ljudstva.

Od Vranje dalje se bližamo stari srbski meji. Postaja Kumanovo spominja slavne zmage srbskega orožja v turško-srbski vojni. Tu so naši bratjie zadali polumesecu, ki jih je stoletja tlačil. V dvodnevni bitki smrtni udarec. Silna turška armada je bila razbita ter se je morala v neredu umakniti proti Skoplju. Krajina ima široke in ne visoke, redko pogozdene holme.

Svet je videti zelo rodoviten, čeprav le malo obdelan. Zemlja vabi k sebi delavce, da jo obdelajo in da rodi in bogato plača trud vsakega dela. Saj s krvjo, z dragoceno človeško krvjo je pognojen vsak korak, vsaka ped. Iz te krvi vidimo rasti nov rod, ki nosi zmagoslavno trobojnico med neodrešene brate.

Zvečerilo se je.

Po ogromni planoti, razvodju med Moravo in Vardarjem, piha vlak srcu nove Srbije – Skoplju – nasproti. Pred postajo obstanemo in stojimo gotovo 2 uri – bog ve, kak zadržek je, da nas ne puste notri.

Poležemo na travo okrog vlaka.

Misli gredo v domače kraje, kjer gledajo naši dragi isto zvezdnato nebo kot mi, in vendar so tako daleč od nas.

Dobra volja nas pa kmalu združi in v mirno noč doni mila slovenska pesem, ki nosi vse naše misli in želje. Ni nepoznana naša pesem, tudi tu jo ceni in Ijubi vse in vsak hoče kar poslušati. češ, le naj še tako zapojemo!

Tovariš Brečko je privlekel iz nahrbtnika zadnji pozdrav iz domačije v obliki svinjskih reberc, tovariš Šmid se pase na ogromni kuri, tovariš Gologranc pa nam zvesto čuva in bratovsko z nami deli veliko steklenico domače slivovke. ki nas je s svojim ognjem do Bitolja tolažila in krepila. Kumar se sprehaja v beli bluzi amerikanskega rudečega križa, seveda z ostrogami na nogah, in nas vedno opozarja na kaj novega v macedonskem in albanskem življenju.

4.[uredi]

Okrog polnoči se razsvetijo maloštevilne luči skopeljskega kolodvora. – Mal, razbit in za silo popravljen kolodvor mnogo premajhen za velikanski promet prestolnice Macedonije.

Pred kolodvorom nasad, nato pa v srce mesta moderna, široka ulica, bogato razsvetljena, polna hotelov, kavarn in zabavišč. Večino lokalov zapirajo, v neki kavarni pa vendar še najdemo pribežališče. Tamburaši svirajo in pevajo razne narodne pesmi. Naročimo si piva – slabo je, toplo in drago. Ne traja dolgo, ko moramo iz kavarne, ki jo zapirajo.

Ker naš vlak odhaja ob 5. uri zjutraj, se domenimo, da ne gremo v prenočišče. Samo Kumar ga je šel z nekim znancem Hrvatom iskat, pa ga menda ni našel, ker nas je zjutraj popolnoma neprespan pozdravil. Mi drugi smo na mali travi blizu mesta se zavili v svoje plašče ter malo polegli, da iztegnemo utrujene ude. Mirna, krasna noč je bila, ki jo je le tuintam pretrgal turški pes s svojim rezkim lajanjem.

Jutranji hlad nam je pretrgal nemirno spanje ter nas spravil po koncu. Napotili smo se na kolodvor, kjer se je kar trlo občinstva.

Skoplje – stara zgodovinska prestolica carja Lazarja in srbskih vladarjev – je ob Vardarju silno važna postojanka, srce takozvane Nove Srbije in Macedonije. Od tu vodi železnica na staroslavno Kosovo polje, kraj nekdanje nesreče in propada naših bratov, in v Mitrovico, v bližino bosanske meje. Druga ozkotirna proga, ki je bila še le pred kratkim izročena prometu, vodi v srce divjih obmejnih gora ob albanski meji v Kičevo. Tetovo, Hostivar in končno v Ohrid ob Ohridskem jezeru. Ta proga je vojaška proga prvega reda, ker spaja vsa naša glavna oporišča v bojih proti napadom zavratnih arnavtskih roparjev.

V naš vlak, ki gre proti Solunu, vse topi le malo potnikov. Še ti so skoro sami vojaki. Oboroženo je vse: vlakospremno osebje in potniki, vsak ima pri sebi orožje, ki tudi nas opozarja, da se bližamo nemirnim in nevarnim krajem. Na eni strani Albanija, na drugi bližnja bolgarska meja – vzroka dovolj, da smo previdni.

Kmalu smo v divji soteski ob bobnečem Vardarju, ki vali svoje motno valovanje proti Solunu.

Na obeh straneh nebotične skale, zraven železnice deroča reka, postaje redke, do 25 km oddaljene druga od druge. Pokrajina pusta in redko naseljena. Tuintam kakšna koča ter par ovac, oslov in mu! Naš stroj ogromnega ameriškega sistema s sireno, koje glas gre do kosti, se zvija počasi v tej soteski in premnogokrat obstoji, ker je na tiru kaka zapreka in je treba velike previdnosti.

Kot vidim iz voznega reda, vozijo vlaki tu sploh samo po dnevi.

Ob 11. uri smo v Velesu, velikem turškem mestu na bregovih Vardarja. – Hiš je dosti, pokrajina pa pusta tako, da je ni mogoče popisati. Nikjer zelenja, same gole skale, v katere se neusmiljeno upira vroče solnce.

Vročina je taka, da pije mozeg In jemlje vso energijo. Ob progi je videti vedno več sledov ogromnih vojaških skladišč, kjer je bilo oporišče silni vojski.

Vlak ustavi v Gradskem. kier izstopimo vsi, ki nam je pot v Bitolj in Albanijo.

Par postaj nas loči od Dževdželije, mejnc postaje proti Grški.

Voda in železnica vodi v morje in cela Macedonia gravitira v Solun. Prebivalstvo je do morja slovansko in vendar je modrost državnikov tudi tu presegala pot ter vzela naši državi pristanišče in izhodišče v svet, katero nam gre po božjem in človeškem pravu. Pa tudi tu so nam zarisali mejo le začasno. Ni daleč čas, ko bodo v solunskem pristanišču plapolale naše zastave.

Ko izstopimo v Gradskem, smo sredi pustinje v pravem pomenu besede. Žalostnejšega kraja in neusmiljenejše vročine nisem videl in čutil na svetu. Saharska puščava ne more izgledati drugače. In prav ta strategično važen kraj izbrala je nemško-bolgarska vojska za oporišče na solunski fronti. Ogromna, deloma že porušena skladišča, vojni materijal, vreden stotine milijonov kron, je razmetan vsepovsodi ter se le počasi zbira. Mnogo ga v prosti naravi tudi gre v nič. Cela naselbina Gradskega šteje razun kolodvora le par pobeljenih lesenih barak. – Ker je polnoč, ni videti žive duše. Tudi nam ni obstanka in ko smo odložili prtljago, odrinemo proti Vardarju, da se tu malo ohladimo.

Voda pa je topla kot mlaka in ne da je potrebnega osvežila. Na solncu ni mogoče ostati, sence pa ni nikoder!

Le počasi mine dan in zajde solnce; še le sedaj je mogoče dihati prosteje.

V bolgarski vrtnariji, kjer z umetnim zalivanjem bujno uspeva zelenjava, nas pogoste s surovimi komarami in soljo. Še bolj veseli smo kozarca hladne vode, ki jo hlastno popijemo.

Omeniti moram, da cela južna Macedonija in Albanija umetno napaja polja in travnike. Vsak potok, ki gre iz gor, je razdeljen, ko stopi v dolino, na stotine kanalov in rovov, po katerih se napelje voda na polja. Posestniki imajo uporabo vode v strogi evidenci. Par ur je največ, kar sme lastnik zemljišča vodo pustiti na svoje polje, da mu zemljo namoči. Ob Vardarju, rekah in jezerih so postavljena ogromna zajemalna kolesa, na katerih so pritrjene posode, ki zajemajo vodo in jih po kanalih dovajajo na polja. Brez tega umetnega zalivanja bi po letu strahovita vročina v par dneh celo naravo neusmiljeno požgala. Voda dela čudeže in skoraj neverjetno je gledati bujno vegitacijo polja in vrtov, ki imajo včasih tropičen karakter.

Po večerji v vojaški kantini, ki jo vodi neka Mariborčanka, ki nam izborno in ceno postreže, zapojemo srbskim oficirjem v čast in zabavo par slovenskih pesmi. ki vsem ugajajo. Nek znanec častnik, ki ima na kolodvoru cel vagon novih uniform, nam dovoli, da uživamo njegovo gostoljubnost. Na mehkih plaščih prespimo pod milim nebom prav prijetno vso noč ter uživamo po peklenski dnevni vročini tem bolj ugoden nočni hlad.

5.[uredi]

Glede nadaljne zveze smo se že informirali. Vsi nam pravijo, da je bil pred dvema dnevoma tu železniški minister, Slovenec dr. Korošec, ki je ozkotirno železnico Gradsko–Prilep–Bitolj izročil splošnemu prometu.

Železnica je bila kot vojaška železnica pod nemško-bolgarskim vodstvom sezidana med vojno. Dolga je gotovo do 200 km in izpeljana po zelo težavnem terenu. Ne vem, če je v Sloveniji in sploh v celi naši državi proga, ki je izpeljana v tako divji pokrajini in mora premagati toliko težkoč v terenu, kot proga Gradsko–Prilep–Bitolj.

Pokrajina, v kateri se trenotno nahajamo, je središče macedonskega gibanja, stremi za tem. da postane Macedonia samostojna pokrajina pod lastno upravo. Seve samo začasno: kajti končni cilj je združitev z Bolgarsko. Niti tega veleizdajniškega gibanja vodijo iz srca Bolgarske, Sofije, ter so razpletene po celi Macedoniji. Posebno mesta Veles, Strumica, Prilep, Ohrid imajo v svojem ozidju premnogo pristašev makedonskega komiteja. Bugaraši spretno izrabljajo splošno nezadovoljstvo, ki je v teh krajih, ki so v neprestanih bojih že izza leta 1908, gotovo zelo razvito. Nastopajo kot agentje povsod, izpodkupujejo ugled države, šuntajo mirno prebivalstvo k raznim uporom, širijo nezadovoljstvo med vojaštvom ter se posebno na mejah ne strašijo tudi nasilnih sredstev. Združeni v močne bande napadajo orožniške in graničarske straže, razbijajo železniške zveze in ogrožajo mir in red.

Proti takim elementom naša vlada ne pozna usmiljenja ter se bori proti njim z istimi sredstvi, kot oni.

Značilna je zveza med bolgarskimi in arnavtskimi ustaši, ki je očividna. Vse ustale in napade naših meja vodi ista roka!

Solnce že pošteno pripeka, ko nas mal vlak potegne iz postaje.

En osebni ter trije tovorni vagoni, vse odprto in primitivno. Potniki sami vojaki, le v našem vozu sedi par žensk in otrok, ki potujejo v Ohrid. Vse je dobro založeno za dolgo potovanje. Iz vardarske doline se ločimo ter krenemo proti visokim goram na zahod.

Vožnja je strašna, pretresa nam vse kosti. Varnost vožnje ni velika: ozek tir, serpentine, veliki klanci – nesreče so na dnevnem redu in kosti premnogih potnikov leže po raznih nepristopnih razpokah in prepadih balkanskih gora, po katerih se vozimo. Kraj je le malo obljuden. Od postaje do postaje ni druzega kot silne posledice bojev in velikanske množine bojnega materiala. Na celi črti od Vardarja do Ohrida so se vršili dolgotrajni krvavi boji, posebno okrog Bitolja, kjer je dve leti besnel boj, ki je končno z zmagoslavnim prebitjem solun, nemške fronte odločil svetovno vojno.

Potovanje je zelo zanimivo: vedno višje in višje se spenja proga. Pod nami je izpeljana krasna široka cesta, ki so jo napravili Nemci in Bolgari. Pred zadnjim klancem moramo izstopiti iz vlaka in šli peš dalje, ker stroj sicer višine ne zmore. V dobri pol uri smo na sedlu, gotovo 1500 m visoko nad morjem.

Od tu se nudi prekrasen razgled: »nazaj na gorsko pokrajino, bele vasice in razbita vojaška taborišča, naprej pa v cvetočo pokrajino prilepskega polja.

Postaja Pletovarje je na vrhu sedla, kjer nam suhoparno javijo, da vlak danes ne gre naprej ter, da tu pronočimo.

Na postaji najdemo Slovenca poročnika. poveljnika bolgarskih ujetnikov, ki popravljajo ceste in železnico. Vasica je prav makedonska: male kamenite hišice v njih ljudje in deloma živina, po oknih zelena paprika, ki se suši na solncu; po skalah okrog »blago«: ovce, koze, svinje, govedo, konji, osli, mule in umazani pa čvrsti otroci, ki to blago čuvajo.

V kameniti strugi imeniten studenec z ledeno-mrzlo vodo.

Sploh je celo gorovje, ki smo ga prevozili, polno izbornih studencev, ki hlade v letni vročini žejna grla.

Po skromni večerji, pri kateri nas je, kot že tolikokrat prej, poživila gabrska slivovka, smo šli iskat prenočišča. Našli smo ga v velikem hotelu, ki je tako velik, da mu ni meje. Svetle zvezdice so gledale štiri Slovence, ki so zaviti v svoje plašče spali spanje pravičnega sredi žitnega polja.

Jutranji hlad ni spravil samo nas po koncu, temveč tudi naš vlak, ki le že pridno puhal. V velikanskih serpentinah se spuščamo v rodovitno dolino. Po nasadih tobaka in vina drči vlak proti Prilepu.

Nad mestom je razvito in razpokano gorovje, na katerem je videti ostanke gradu oziroma bolje rečeno razvalin: tu je slavni bajeslovni grad jugoslovanskega iunaka kraljeviča Marka. Utis, ki ga imamo, stopivši v Prilep, je popolnoma orijentalski. Ozke ulice polne trgovin z najraznovrstnejšim blagom; osli, mule natovorjeni prihajajo in odhajajo; celo mesto trguje, kot je to običaj na Balkanu. Od malega do velikega vsak kriče hvali svojo robo in jo ponuja v nakup.

Prilep je važno trgovsko mesto s 25.000 prebivalci, ki ima vsled ugodne lege v bogati pokrajini lepo bodočnost.

Iz Prilepa drdra vlak po nepregledni – bogati ravnini. Kako si velika, lepa in bogata, mati domovina! Že štiri dni se vozimo in vedno nove pokrajine, nova bogastva nam odkrivaš. Velikanska polja, na katerih se zibljejo težki žitni klasi, ogromno veliki nasadi koruze, tobak, vino, cele črede živine, vse šviga v pestri raznobarvnosti mimo naših oči.

Potem zopet vozimo celo uro po neobdelani zemlji, ki čaka roke, da jo obdela in da začne bogato roditi. Plodne zemlje je tu dovolj za tisoče in tisoče naših državljanov, ki imajo doma kruha premalo. Celo ravnico umetno napajajo po neštevilnih vodnih jarkih, ker bi sicer grozna vročina požgala vse.

Na nekaterih njivah žanjejo Macedonke v narodnih nošah. Pisana krila, opasana s pasom dolgim gotovo nad deset metrov, v belih ohlapnih srajcah, z belimi rutami na glavah, noge v opankah In krasno vezanih čampah (nogavicah), delajo pridno v solncu, ki nam v vagonih jemlje sapo.

Vlak prevozi Črno Rijeko, kraj najbesnejših bojev svetovne vojne. Sledovi vojne postajajo zopet pogosti, vedno bolj se bližamo srcu južne Macedonije, BitoIju. Z daljave se vidijo bele. nekdaj turške kasarne; vlak vozi po samih vrtovih v katerih gojijo bolgarski vrtnarji zelenjavo v takih množinah in taki prvovrstni kvaliteti, da je v naših krajih nisem nikoli enake videl.

V velikem ovinku zavozi vlak v kolodvor v Bitolju. Dosti sem videl mest po svetu ter občudoval krasno lego tega in onega kraja. Bitolj pa me je očaral: na vznožju snežnih gora v rodovitni ravnini leži belo mesto potopljeno v vrtove, ciprese ter južno drevje. Nešteto turških minaretov gleda izza zelenja ter kaže, da je prebivalstvo po večini turško. Kultura mesta pa je brez dvoma grška, vsaj vpliv grščine je videti in opažati povsod. Trgovina je skoro izključno v grških rokah, ravnotako vsa večja podjetja, hoteli itd. Mesto je štelo pred vojno do 80.000 prebivalcev. Sedaj je najmanj; polovico mesta razbita v razvaline. Saj je prav v mestu tekla bojna črta. Naš prijatelj Kumer nam je drage volje šel na roko in kar skakal – saj je bil doma v svoji garniziji, kjer se je čisto udomačil. Dobili smo vsega, kar smo želeli, posebno udobne sobe v hotelu, kjer smo se po dolgem zopet naspali v posteljah.

Drugi dan smo si mesto ogledali. Trgovina in obrt imata tu svoje naravno središče. Od tu vozi normalnotirna železnica v Solun in Grško, široke ceste pa vedejo preko Ohrida in Albanije v pristanišča jadranskega morja. Promet je velikanski, prebivalstvo prav živahno. Glavne ulice so čisto evropejske in povsodi se pridno dela, da se popravijo grozote vojne. Bitolj ima veliko garnizijo – polno vojaštva in častnikov srečavamo povsod. Kako zavidamo one srečnejše, ki odslužijo svoje vaje tu. Nam pri diviziji pravijo, da moramo naprej, da je naš polk v Ohridu.

Slovo je težko. Pri starem grškem resttavraterju, ki sliši na ime »papa Naum«, ga pošteno polomimo. Pod vodstvom veščega prijatelja Kumra konstituiramo in improviziramo pevski zbor, ki je kmalu toliko izvežban, da nastopi lahko zmagoslavno pot po mestu. Polna luka osvetljuje Bitolj in topla, balkanska noč nas obdaja. Kumer nam kaže pot pod okna raznih bitoljskih krasotic pravoslavne in turške vere. Milo, najprej proseče in hrepeneče, potem zopet vriskajoče doni slovenska pesem v lepo noč. – Okna se odpirajo in od vseh strani slišimo pohvalo naši pesmi. Po dolgem nočnem potovanju utrujene nas jutranja zora slabo izpočite prebudi.

Danes torej začenja resnejši del potovanja v smeri proti divji Albaniji.

Naš prijatelj Gologranc, ki ga sploh zadnje dni nismo mogli več razvedriti, nam v hotelu zboli. Vročina ga napada in hočeš nočeš ga moramo zapustiti, da ga odneso v bolnico.

Prijatelju sopotovalcu Kumru, ki nam je bil zvest oproda na celi poti, stisnemo v slovo roko.

Z Bogom Bitolj, prestolica krasna, da te pozdravim zopet čez nekaj let, ozdravljeno od strašnih vojnih ran, ki so ti razsekale telo, v novem bajnem sijaju tvoje prelepe okolice. V spominu mi ostaneš neizbrisno kot mesto tihih turških sanj in minaretov, ki so razvrščeni v nepreglednih zelenih vrtovih!

Žalostni nadaljujemo ostali trije svojo pot. Vojaški tovorni avtomobil puha po veliki cesti proti Ohridu. Cesta seve ne po naših pojmih. Kajti razbito in razrito je vse, široki vodni jarki izpirajo še ostanke. Bog ve, koliko stotin topov in avtomobilov, koliko tisočev konj in vozov ter vojske je hodilo tod v letih 1908 –1920 svojo pot, mogoče svojo zadnjo pot.

Zelena okolica se je kmalu porazgubila. Po tužni skalnati pokrajini se vzpenjamo ob pobočjih Peristerija v precej široko pogorje, za katerim je razprostrta zopet obširna ravnica. Avtomobil Ie počasi vozi ter išče svojo pot med luknjami in jarki v cesti. Zadnjo kost nam ta vožnja zrahlja, razven tega pa pripeka neznosna vročina.

Po 5-urni vožnji smo vrh sedla, od koder se odpre pogled v široko ravnino. V levem koncu med hribovjem se zasveti velikanska vodna površina: prespiško jezero. Pogled je isti, kot na velik morski zaliv. Blizu grške meje smo: Ie manjši del jezera pripada naši državi, večji del spada pod oblast Grčije.

Na nasprotni strani hribovja Ieži večje mestece Resanj. kjer naši šoferji suhoparno izjavijo; da avtomobil ne gre naprej, ker je voz polomljen v sanjah smo že videli Ohrid, cilj naše doIge poti, kier se odpočijemo – pa evo nove zapreke.

V hotelu najdemo sobo s 3 posteljami. Par šip na oknih sicer manjka in veter prijetno prepiha celo sobo. Postelje in sploh cela okolica ni posebno vabljiva: pod nami je hlev, zraven nas ciganska rodbina. Pa vojak se ničesar ne ustraši. Pod vodstvom prijatelja Brečka se z golimi meči spravimo na mnogobrojno golazen ter do večera delo tako imenitno opravimo, da smo po noči prav sladko spali.

V macedonski restavraciji dobro in ceno večerjamo; za 12–14 kron se pošteno nasitiš. Zanimive so tu kuhinje. Peč je ločena po opekah v več jarkov, v katerih se kuri. Na teh stoje veliki lonci z narodnimi jedili: djuveč, paprika, krumpir, pile, riža. Vsa jedila v omaki, meso in prikuha kuhano že skupaj.

Stvar je prav okusna – kuharji povsod sami moški. Sploh od Skoplja dalje nisem videl v nobeni kavarni, hotelu ali kuhinji ženske: vse posle opravljajo izključno moški. Vpliv mohamedanske vere!

Drugi dan, v pondeljek, je imenđan našega kralja Petra. Celo mesto je v zastavah. Ob 9. uri je slavnostna služba božja, ki se je udeležimo tudi mi.

V pravoslavni cerkvi je polno občinstva, ki gleda prav začudeno nas – romarje. Lep običaj prispevkov za cerkev ob takih prilikah je navada, da vsak vernik kupi večjo ali manjšo, zelo tanko svečo, ki jo zažge na posebnem žrtveniku. Polno je brlelo teh svečic ta dan, pa tudi cerkovnik in pop sta so zadovoljno smehljala, ker bira je bila bogata. Okrog cerkve je krit hodnik s klopmi, kjer sede verniki, ki nimajo v cerkvi prostora.

Okrog cerkve je pokopališče; na grobeh so silno velike kamenite plošče; ženske prihajajo ter poiščejo grobe svojih znancev, pokleknejo, se dotaknejo z roko kamenite plošče, ter se trikrat krstijo (pokrižajo po pravoslavnem načinu).

Popoldne je v vrtu sredi mesta ljudska slavnost z običajnim kolom, igranko in drugim. Vmes pa razbija macedonska godba. Ta obstaja iz 2–3 flavt in 2–3 velikih bobnov. Melodija večinoma vedno ista, ki se stopnjuje od piano do skrajnega fortissima. Ta pa že tak, da je enak silnemu razbijanju. Celo noč šumi in vrvi ta zabava pod našimi okni, da na spanje ni misliti. V zgodnjih jutranjih urah pa vendar malo zaspimo.

Drugi dan nas potegne avtomobil. ki je prišel na pomoč iz Bitolja, srečno dalje. Zopet se vzpenjamo v divjo gorsko samoto, po kateri se vije cesta v velikanskih serpentinah. Na tem potu vidimo prve žandarske utrdbe, ki so dalje proti albanski meji stalne prikazni. Pokrajina je polna nezanesljivih elementov; posebno nevarni so vojaški ubežniki, ki se po dnevu skrivajo po nepristopnih soteskah In gozdovih, po noči pa ropajo.

Te orožniške in graničarske trdnjavice imajo posadko 4–5 mož, ki so dobro oboroženi. Postaje so med seboj telefonsko zvezane, ter v slučaju napadov druga drugo podpirajo. Proti vrhu moramo iz vozov ter peš dalje, ker je strmina prehuda.

Ob 2. uri popoldne se začnemo spuščati v dolino. Ob bistrem potoku pričenja zopet zeleneti ravnina, ki se odpira bolj in bolj v bujno-rodovitno ohridsko polje. Črne bivolske krave vlečejo vozove, polne težkih pšeničnih klasov. Orijentalska vegetacija, živalstvo in prebivalstva nas zopet objame.

Kratka policijska kontrola in že drdramo po ulicah staroslavnega Ohrida.

V senci velikanskih hrastov žubori živ studenec, nad njem pa je z zlatimi črkami v mramor vklesan napis:

»V večen spomin osvobojenja Ohrida po hrabri srbski vojski leta 1918.« 

Veseli, da je mučnega potovanja konec, poskačemo iz vozov, si poiščemo prenočišča ter se napotimo proti jezeru.

Ohridsko jezero. kolikokrat sem čital o tvoji krasoti in tvojem bogastvu rib, kolikokrat sem si slikal v mislih tvoje bregove: evo me sedaj tu, ko gledam v resnici. 35 km dolgo in čez 17 km široko, je to jezero brezdvomno eno največjih v naši državi. Izvzemši malega koščka na jugovzhodu, leži celo jezero na naši zemlji. Obdano je krog in krog od višjih in nižjih gora, le pri Ohridu in Podgradu široka, rodovitna ravnina, ter pri Strugi, kjer vali svoje valovje iz jezera «črni Drin«, ki tvori mejo med našo državo in Albanijo ter se izteka v Skadrsko jezero.