Iz Celja na vrhove jugovzhodnih albanskih Alp

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz Celja na vrhove jugovzhodnih albanskih Alp (Potopisna črtica)
dr. Milko Hrašovec
Izdano: Nova doba št. 58–72, 1921
Viri: dLib 58 59
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. dno

1.[uredi]

Nič kaj prijazno nisem gledal vojaka, ki mi je koncem junija preteklega leta prinesel vabilo, da se naj udeležim dvomesečne orožne vaje in v to svrho javlm pri svojem pješadijskem polku v Bitolju v Macedoniji. V Celju smo ravno imeli slavnostne dni, ko smo pozdravljali v morju naših barv prestolonaslednika ujedinjene domovine.


Vročina je bila že prav poštena in savinjske kopelji so začele ugodno delovati na utrujene živce

Vendar pa je vse neprijetne misli prevladala silna želja, da vidim skoro celo svojo domovino in daljne, dosedaj ne znane kraje.

Ko so se drugi dan oglašali prijatelji, ki so bili ravno v iste kraje poklicani, smo bili k-malu boljše volje in napravili »enoglasno« vse potrebne ukrepe.

Debata se je nenadno zavlekla, ker je nastal med nami prepir, ali se naj pri pravimo le površno, kot za letno in priletno bivanje v kakem letovišču, ali pa smatramo čase in kraje, kamor pridemo za resne in nevarne in vzamemo s seboj vse, kar je treba za bivanje in varnost v divji pokrajini, obljudeni od nevarnih in zavratnih prebivalcev.

Večina je odločila slednje in čez par dni so nam prilike, v katero smo prišli, potrdile, da smo pravilno izbrali.

V dveh dneh je bilo vse urejeno: nahrbtniki nabasani in sabljice opasane. Še kratko slovo od skrbnih starišev in veselih znancev, ki so dali kos dobrih nasvetov, in vlak nas je potegnil iz domačega mesta.

Bila je nedelja popoldne, v Savinji je mrgolelo ljudstva, ki se je hladilo v prijetnih valovih — mi smo se pa pekli v razbeljenih vozovih. Kopališce Diana daje oficijelni zadnji pozdrav: staro in mlado stoji v nepreglednih vrstah, maha z rjuhami, obrisači, rokami in kliče in viče srečno pot Žal prekratko traja prisrčna ločitev in prehitro smo prepuščeni samim sebi.

V Zidanem mostu presedemo na beograjski brzovlak, ki je poln, da joj.

Srečno smo dobili prostore in pomilujemo one, ki stoje po hodnikih in milo gledajo nas — srečnejše potnike. V vozu najdemo še druge, ki jim je ista usoda namenila daljno pot.

Najkrepkejše se oglaša prijatelj iz Ljutomera. mož od pet do glave, pravi »prlek«. Še bolj kot njega smo veseli precej obširne steklenice izbornega ljutomerčana, ki je po sedanjih komunističnih načelih postala last nas vseh in jadrala pridno iz roke v roko. Kmalu so se pokazale iz nahrbtnikov tudi razne živali v najraznovrstnejših oblikah, ki so jih matere, žene in druge prijazne in usmiljene duše dale v popotnico seboj. Veselo smo si pripovedovali svoje zgodbo. Zunaj se je napravila med tem krasna, mesečna noč.

Brzovlak drvi ob mogočni Savi In ravnina so prične odpirati na vse strani.

Morje luči, kratek odmor. nov naval občinstva — v Zagrebu smo. Brzovlak nima obstanka, čez mogočni savski most nas potegne proti Sisku.

V kupeju je zavladala tišina; misli In spomini so v vsakem izmed nas tako glasni in močni, da ima vsak s seboj dosti opraviti. Tako razpoloženje nam je zatisnilo za par ur oči.

Ko je medla mesečina prehajala v prvo jutranjo zoro, smo bili že zopet po koncu in vsi dobre volje. Iz daljave se prikazujejo konture hribov in gora naše Besne. ki je ločena -od nas po Savi, nad katero leži gosta megla

Mejna postaja Slavonski Brod nas loči od onih. ki jim je not v Bosno, Hercegovino. Dalmacijo in Črnogoro.

Naša smer se spremeni ter gre proti severovzhodu. Čisto nova pokrajina nas obdaja: včeraj še med zalenimi hribčki in dolinami ob bistrih rekah naše ožje domovine, plavamo sedaj v zlatem morju. Kamor sega oko, klas pri klasu bogatega žitnega polja, ki zori v jutranjem solncu. Vmes blatne gmajne in pašniki ter mlake, ob katerih se valja na stotine in stotine debelih prašičev, tolstih ovc, gosi in rac ter stoji ogromno število govedo.

Bogastvo in blagoslov, ki se ga težko nagledaš, ker se ti zdi neverjetno, saj poznaš od doma trud, s katerim se pri nas vsaka ped zemlje obdeluje, ter skopost, s katero zemlja pri nas rodi

Na nekaterih njivah že žanjejo in mlatijo. Velike mlatilnice s strojnim pogonom drdrajo ter dajejo na tisoče vreč zlate pšenice.

Tuintam se vozimo po velikih hrastovih Sumah, saj smo v Slavoniji, kjer izrast izborno uspeva.

Iz morja polj in livad vidimo lahno modro črto Pruške gore, svetovnoznane po svoji rodovitnosti ter izbornem vinu.

V Vinkovcih nas prijatelj prlek zapusti, ker gre v Subotico. Zaostali pa vdihujemo v sopari in vročini, ki žge od vseh krajev.

2.[uredi]

V vagonu smo se že dodobra spoznali, saj smo vezani za daljši čas drug na drugega.

Eden je bančni uradnik, ki pravi, da se ne obrije preje, dokler se ne vrne z orožne vaje v Celje, češ brada bo priča, kaj smo prestali. V salvi smeha pravi drugi, ki na sodišču nož pravice brusi, da bo vse dobro, samo, da se zdrav vrne v svoje rodbinsko gnezdo. Tretji sobojevnik, doma iz Gaberja in stavbenik po poklicu, je najbolj tih. Misli in želje so mu še vedno v Celju in nč kaj so ne more privaditi novi situaciji.

Največje zanimanje pri vseh vzbuja prijatelj Lojze Kumar, ki gre z dopusta v Bitolj, kjer je v vojni službi in so mu torej tamkajšnje razmere dobro znane. —

Kljub svoji mladosti je dober dečko. Skusil je mnogo in se ponosno nazivlja Solunca. S hrabro srbsko vojsko je kot pešadijski podporočnik z zmagovito našo trobojnico bil v bojih na solunskem frontu, ter na pohodu vodrešeno domovino ostal v Bitolju, kjer še dancs službuje. —

Celo pot nam je bil veren drug ter nam v marsikateri situaciji z nasvetom pomagal. V živih pogovorih o krajih, kamor pridemo in ki jih dodobra pozna, mine hitro čas.

Mitrovica in Ruma nas spomnijo, da smo blizu naši prestolici in da kmalu ugledamo sledove opustošenja in vojske.

Pokrajina je ostala ista: ravnina s pšenico in visoko koruzo in neskončen blagoslov v blagu, kot imenujejo Srbi domačo živino vsake vrste. Malo čez pol dne je že, ko zavozimo v Zemunski kolodvor in se našim očem odpre veličastna slika prestolnice Beograda: sive utrdbe nad Donavo in Savo, vmes pa morje hiš, stolpov in stolpičev.

Savski most popravljajo in počasi vozimo preko njega. V umazani vodi leže še ostanki železnih konštrukcij od Nemcev razbitega mosta. Po Savi in Donavi je vse živo: parniki, šlepi, povsod življenje in delo. Ob progi na stotine razbitih vagonov in strojev, ki čakajo po pravila, nebroj tirov — v Beogradu smo.

Dosedaj neznana okolica in pestro življenje nas objame Kolodvor beograjski pač ne zadostuje ogromnemu prometu, ki se tu razvija. Vse je premalo, pretesno in preveč preprosto, vkljub temu pa je opažati, da se z vsemi silami dela na to, da se železniški promet v redu vrši in normalno razvija.

Na kolodvoru nas čaka star znanec, brat našega bankirja, s katerim se prijazno pozdravimo.

Naš vlak že ob 4. uri popoldne odhaja naprej, ni torej časa, da si Beograd ogledamo. Vročina je nepopisna; žeja huda, pivo pa toplo in drago.

Trojica nas se odloči, da stopimo čez ulico v prvi hotel, da se umijemo in okrepčamo. Pred kolodvorom vpijejo kolporterji časopisov ter ropotajo s krtačami snažilci čevljev, večinoma cigani, ki jih srečavamo v vsakem kraju na celem našem potovanju. Za vrč vode in malo mila plačamo v hotelu vsak po 20 kron — gotovo lep zaslužek za podjetnika. Po kratkem slovesu se utaborimo v vlaku, ki gre z nami proti jugu. Povsod je videti posledice bojev: razbite hiše in mostovi, jame od granat in drugo.

Vlak zavije proti jugu, preseka krasne nasade sprehajališča Topčiderja, ter se vije med zelenimi brdi.

Srb-častnik, ki je z nami, nam razlaga imena krajev in hribov: vsakega po znamo vsaj iz časopisov iz svetovne vojne.

S posebnimi čuti gledamo kraje in se klanjamo v spoštovanju pred rajnimi, ki so tu padli v borbi za svobodo. Vsaka ped zemlje je zalita od krvi junakov, ki so dali svoje življenje pri gradnji skupne domovine.

Od Beograda do Bitolja ni mostu, predora, ceste, tovarne ali večjega poslopja, ki ga ne bil uničil krvoločni sovražnik. Vse je porušeno in čaka pridnih rok, ki naj dvignejo to lepo in rodovitno zemljo, da zopet v miru uživa sad svojega truda. Veseli smo, ko vidimo delo povsod: popravljajo, zidajo, gradijo. Vsa postajna poslopja so bila porušena in povsod se dvigajo že nova. Močno roko in železno voljo je videti ter veselje do življenja.

V mrak se pogrezne širna srbska pokrajina in tudi mi smo utrujeni ter zadremljemo na trdih klopeh.

Jutro nas prebudi v dolini Morave, ki lena in blatna teče proti severu.

Pokrajina je vedno ista: široka brda le redko in z nizkim gozdom poraščena, žito in koruza, bela srbska sela v senci slivnatih gajev.

Srbski seljaki v narodnih nošah. že ne v slikovitih barvah na poljih, večinoma pa moški v vojaških oblekah, saj jim je bilo vse drugo izropano. Živine je videti že dosti — blagostanje se vrača

Okoli 10. ure dopoldne dospemo v Niš, veliko železniško križišče in važno strategično mesto. Od tu se cepi proga proti Bolgarski in Turški v Solijo in Carigrad. Mesto ima popolnoma orijentalski značaj. Ker smo imeli do odhoda vlaka več časa, stopimo na trg pred kolodvorom. Množica prodajalcev nas obsuje, ter nam kriče ponuja vse, kar rodovitna okolica rodi. Posebno lepe in cene so marelice, ki jih imenujejo »kajsije«. Zelo priljubljena je jed »burek«, testo s sirom pečeno in zelo mastno, ki ga je cele ovale na prodaj. Vsi prijatelji smo težko obloženi, ko vstopimo zopet na vlak, ki nas odvede proti jugu.

Niš je bil v srbsko - turski, srbsko bolgarski in svetovni vojni nekako operativno srcdišče srbske vojske. Tu so se zbirali tudi vojni ujetnikl; posebno po katastrofalnem porazu av Birijske armado leta 1914 je bilo tu na tisoče in tisoče avstrijskih ujetnikov. Prostrana skladišča, barake, vojašnice in celi kupi vojaškega materijala kažejo še danes, da je to mesto igralo v bojih silno važno vlogo. Kolodvor je naravnost zabasan s polomljenimi in razbitimi vagoni in stroji. Na stotine voz in strojev čaka tu popravila, da nastopijo zopet službo v svobodni domovini.

V mestu vidimo turške minerate in nekaj razbitih tovaren.

Komaj nas vlak potegne po visokem nasipu iz postaje, vidimo posledice bitk, ki so se bile okrog Niša. Sopotniki v vlaku radevolje kažejo brda in razlagajo okolico ter nam pripovedujejo potek vročih bojev okrog Niša o priliki svetovne vojne. V Nišu oziroma njega okolici se je pobita nemško-bolgarsko-avstrijska armada po prelomu solunske fronte postavila Srbom v bran, da zadrži in prepreči nadaljne prodiranje.

Boj je bil hud —.pa le kratek.

Kmalu je zmagovita trobojnica zaplapolala v mestu in tisoče src je v nepopisni radosti objelo svoje sinove, ki so po 3 letih pregnanstva zopet osvobodili domovino.

3.[uredi]

V dolini Morave, ki je motna in rumena kot naša Voglajna o priliki povodnji, vidimo iste slike kot na dosedanji poti: vse je razbito, mostovi, tuneli, tovarne in hiše. Le tuintam na rebrih prijaznega grička pozdravlja bela srbska vas v senci sliv. Kraji, po katerih se vozimo, imajo dosti vinoreje. Tudi drugače morajo biti zelo rodovitni, ker je videti na vseh postajah obilo domačinov. ki ponujajo živila v nakup. Glavni kraj te pokrajine je Leskovac, mestece, znano tudi po tem, ker se je nahajala tu najznamenitejša srbska tovarna za sukno.

Tovariš Kumer, naš macedonski »cicerone«, nas je smehljaje že preje opozarjal, da vidimo kmalu nov prizor:

Komaj zavozimo v postajo Leskovac, obsuje naš vlak mlado in staro, kot čebele iz čebelnjaka. Pred vagoni in v vagonih nastane nepopisen dirindaj, vpitje in kupčija. Vsak hvali svoje blago in ga skuša prehvaliti. Ne vemo, kaj nam je storiti, tako velika je izbira vsega, kar si lačno in žejno telo more poželeti. Vse vrste mesa in klobas, siri, police, sadje, vino, pivo carigrajsko, bure mastno, rakija, slaščice, kava, limonada, malinovec, sladoled, mleko, kruh, sladkarije, tobak, cigare, toliko je tega, da strmiš nekaj časa popolnoma zamaknjen v dosedaj neznan svet in novo življenje. Eden ima kar cel oval pečenih svinjskih glav, ki nas prav prijazno ogledujejo. Drugi vlači zopet velikansko ribo, še sirovo, gotovo pravkar ujeto, ter jo ponuja za »pare«. Pa to še ni vse: 2—3 ciganske godbe igrajo ob istem času na postaji razne vesele koračnice in tužne srbske narodne pesmi. Vlak menda nalaš celo uro čaka. —

Vsi potniki so izstopili in kljub silni vročini smo popolnoma prevzeti te original ne slike srbskega narodnega življenja.

Zanimivi so godci, ki si Jih natančneje ogledamo. Prva družba so odrasli cigani, druga mlajši, tretjo pa tvorijo skoraj še paglavci. Posebno najmanjši med njimi, črn kot oglje in odet le v par cunj, piha v trobento, da ga je kar veselje gledati. Cel obraz se mu zaokroži v mal balonček. Ko jim vržeš mal prispevek, se cela tolpa razkadi in požene za denarjem.

Okoli godb se zbirajo domačini in zaplešejo svoje kolo.

Pevci-solisti se oglašajo največkrat s tužno pesmijo »Tamo, tamo, tamo daleko kraj morja. Tamo je selo moje, tamo je ljubav moja!«

Navdušen mladenič s svojo materjo najame celo godbo, da mu svira v slovo.

K vojakom mora in ginjen je. Videti inu je, da je preveč pil, kar se v Srbiji le redkokedaj opazi.

Razen tega slučaja nisem videl na celem potovanju nobenega pijanca-domačina.

Godba gre z nami v vlak ter nam po vagonih svira svoje komade. Pred našim kupejem peva guslar narodne pjesme.