Iz Brazilije – nazaj v Trst
| Iz Brazilije – nazaj v Trst Andrej Kalec |
Po dnevniku Andreja Kalca.
| |||||||||||
O raznih priložnostih odsvetovali smo našim rojakom, naj se ne dado pregovoriti sebičnim agentom, kateri so v lastni denarni dobiček — obečali izseljencem zlate gore onkraj morja, — toda ogromna večina lahkovernežev prepričala se je, da je bila prodana. Pisal nam je nedavno v tem smislu barkovljanski izseljenec pismo iz Brazilije, katero smo polnoglasno objavili, toda niti to pismo, katero je tako živo slikalo bedo prevarjenega ljudstva, ni moglo ovreči trdnega sklepa drugih nesrečnežev, kateri so silili v svojo nesrečo v daljno Ameriko. Nesrečnež okoličan, katerega so tudi zaslepili brezvestni agentje, beležil je ves čas svoje vožnje na parniku »Helios« iz Trsta do Brazilije vse zanimivejše dogodke ter točno nastavljal svoj dnevnik na ptujem svetu. Iz prijaznosti odstopil nam jo svoj dnevnik, katerega objavljamo v nastopnih vrstah.
Našim čitateljem je uže znano, da je odpotovalo dne 25. oktobra 380 oseb — Furlanov in Slovencev — z parnikom »Helios«. Štiri tedno trajajoča vožnja bila je brez nezgode, ljudje so bili — vkljub nekoliko deževnih dnij — vedno veseli in dobre volje. Beda je začela še-le, ko so izseljenci stopili na novi svet, na svojevoljno izbrano novo »domovino«. Pustimo zatorej, da govori od te dobe naprej naš prijatelj.
V četrtek, 22. nov. 1888.
Zadnji dan našega popotovanja. Nebo oblačno, morje mirno. Težko smo uže pričakovali ure in dné, da se rešimo iz ječe — iz parnika na kopno.
V petek, 23. nov. 1888.
Ob 9. uri d. p. dospeli smo v pristanišče Rio de Janeiro. Ob 2. uri popoludne prišli so na brod naši rablji, katere smo zmatrali tedaj za našo angelje — rešitelje; bili so v našo nesrečo angelji, katere jo Bog zavrgel ter jih spremenil v zlodeje. Akoprav nam je bilo prej rečeno, da bodemo imeli dva dni počitka po dolgotrajnej vožnji, vkažejo nam uže okolo 3. ure pp., naj se ukrcamo v malo barke. Z veseljem smo sledili ukazu, kajti prepričani smo bili, da začne sedaj za nas boljše življenje. Odpeljejo nas na takozvano »Isola di fiori«. To ime je sicer lepo, a da bi vi znali, kakšen hrib je to, rekli bi: to je »Isola delle fiere«, kajti prodajalo se je nas, bil je semenj z krščansko krvjo. Tu nam zapovejo, naj odpremo svojo prtljažo, da jo pregleda financa; potem nam je bilo rečeno, naj se podamo skupno v »gostilno«. Naravno je, da smo so vsi nadejuli povžiti kaj boljšega, kakor smo imeli med vožnjo, za-to smo hiteli v določeno zgradbo. V tej takozvanoj »gostilni« pa je bil smrad, da človek, kateri dva dni ni ničesar povžil, tudi tretji dan vkljub gladu ne bi mogel niti najmanjše stvarice jesti. Na vsakih vratih stala je oseba, podobna »beriču«; sleherni izmed nas dobil jo pri vratih hlebček kruha, vreden poldrugi krajcar, potem smo so morali odkriti, da dobimo vsak svoj krožnik, vilice in žlico. »Beriči« so nosili jedila na priproste mize. To ti je bila jed, da nisi vedel, da li je juha, v katerej so se kuhale krvave klobasice, ali kdo ve kakšen stvor. Bil je pa črn fižol z rižem, toda pripravljen na tak način, da ne bi ga bil mogel povžiti živ krst. Zatem smo dobili še vsak malo črno kave in med tem jo navstala noč.
V nedeljo 24. novembra.
Vsi smo bili prepričani, da nam so pusti dva dni počitka, ali odmor bil je malo vabljiv, kajti postelje ni bilo videti. Imel je vsak svojo klop, pod glavo si deni leseno »blazino« in tako počivaj! — Ob 3. uri po polunoči nas pridejo beriči budit, veleč nam, naj so pripravimo na odpotovanje.
Urno smo bili na nogah, kajti nadejali smo so, da se nas odpelje v kraje pripravljene za naše naselbine. V gostilni dobili smo za zajutrek nekoliko črne kave, potem smo šli k morskej obali, kjer sta nas čakali dve ladiji.
Vprašali smo našo spremljevalce, kamo nas vozijo in koliko ur bodo trajala vožnja. Odgovore nam, da imamo iti v pokrajino »Minas Geras«, ladije nas dopeljejo do železnične postaje in potem se imamo voziti po suhem 4 ure. Prišlo pa je vse drugače. Na železnični postaji smo čakali do 6. ure; potem smo se spravili v železnične vozove. Vlak je drdral med strašanskim hribovjem, da je bilo groza ogledati se, hribovje bilo je obraščeno z pragozdi, v katere izvestno ni še stopila človeška noga. Vozili smo se neprestano do 11. ure predpoludne. Ustavimo se zatem na postaji — katere ime mi je izbeglo — da obedovamo. Dobili smo vsak košček kruha in mesa, katero pa se ni moglo povžiti. Voda je bila mlačna in smrdljiva, da je nismo mogli piti. Vprašali smo, koliko se imamo ševoziti do Minas Geras; reklo nam se je: »Še dve uri«.
Pretekli sta dve uri, napočila je tudi noč — a mi se vedno še vozimo. Ob 7. uri zvečer ustavimo se na postaji Macahe. Tam smo imeli prenočiti pod streho odprtega skladišča. Bili smo vsi grozno trudni in lačni. Otroci so jokali, da bi se usmilil tvrd kamen, — toda nikogar ni bilo, da bi nam izdatno pomagal. Naša postelj bil je mehak pesek; voda je bila smrdljiva in polna peska; za večerjo dobili smo nekoliko črne kave in košček kruha. Ukljub utrujenosti moglo jih je le malo izmed nas nekoliko spati.
V ponedeljek 25. novembra.
O 5. uri zjutraj pride naš izdajalec, veleč nam, naj se spravimo brzo v vozove, kajti vlak skoraj odrine. Ugovarjali smo, kajti reklo se nam je s početka, da se imamo voziti le 4 ure, ali med tem je prešel ves dan in noč, a vedno še nismo na mestu. Odgovori nam se, da je le še kake 3 ure vožnje. S tem odgovorom spravilo so nas je v vozove, kjer smo dobili zopet nekoliko črne kave in košček kruha. Vlak zatem naglo odrdra po groznej puščobi. V teh groznih krajih videli smo sem ter tja med grmovjem kakšno posamezno spleteno bajto, v katerej so prebivali črnci. Ob 2. uri popoludne še-le smo prispeli na nam namenjeni kraj, to je na postajo »Trionfo«. Čakalo nas je preko 150 ljudij, pripravljenih nositi naše otroke in prtljažo po hribovji in gozdih dva dni daleč do pustobnega kraja, katerega so krstili »pri sv. Mariji Magdaleni«, kjer bi morali ostati.
Naš »Iškarijot« nas zatem skliče ter nam oznani, da ostanejo vsi neoženjeni na postaji, ostali gredo na lice mesta. Zove nas k obedu. V dolcu pod postajo videti je bilo vse črno: bili so črni kotli in črni kuharji, »gostilna« pa je bila podobna enostavnemu podstrešju, kamor spravljajo naši kmetje vozove. Jed pa, katero smo dobili, zopet ni bilo mogoče vžiti; niti živina ne bi jedla kaj tacega. Sedaj smo začeli skupuj premišljevati, kaj nam je spočeti; žensko in otroci so jokali, da se Bog usmili, možici pa smo sklenoli: proč od tukaj. V tem nam se pridružijo štiri naseljenci italijanske narodnosti, kateri so pobegnoli iz naselbino pri »sv. Mariji Magdaleni«. Pripovedali so nam, da je bilo tam preko 50 družin; oni, kateri so imeli denar, da plačajo vožnjo na železnici, vrnili so so skoraj; ostali pa, kateri nimajo denarja, vezani so na lice mesta! Eden naseljencev nastavi: »Ogledajte si, bratje, naše noge! Vse so otekle, polne gomadi. Bodi vam to v dokaz, v kakšnih razmerah tukaj živimo. Radi bi vas rešili iz te ječe, zato vam povem, da bodete morali delati liki živina, za plačilo pa dobite 10 frankov, na delo idete ob 2. uri zjutraj, vrnete se ob 8. zvečer. Počitka nimate; ženske ne dobe plačila. Za hrano imate zjutraj nekoliko črne kave in košček kruha, opoludno riž, namočen v mrzlej vodi, ali pa polenta brez soli in zabele; zvečer zopet črna kava. Ako zbolite, dajo vam kakih 20 konj, katere morate pasti brezplačno. Vsakovrstnih mrčesov ima v tolikem številu, da se jim ni moč obraniti.«
Na te besede kričali smo vsi na en glas: »Proč od tukaj; nazaj, nazaj!« Ženske z otroci poskakale so v železnične vozove, nekatere skozi vrata, drugo skozi okna, — samo da si pribore prej ko mogoče prostora. Ta prizor jo neopisljiv. Ko so videli naši beriči, da z nami ne opravijo ničesar, prišel je prvi inženir železnice ter ukazal, naj se vpreže stroj, da nas odvede vlak nazaj na »Izolo di Fiori«. Naš Iškarijot začel je na to jokati, kakor otrok, kateremu je umrla mati. Ob 3 1/2 uri pp. oddrdral je vlak, ob 8. uri zvečer prispeli smo zopet v postajo Makahe.
Morali smo zopet izstopiti, kajti bilo nam je rečeno, da imamo tukaj prenočiti. Za večerjo dobili smo, kakor vedno, košček kruha in nekoliko črne kave. Predno smo polegli na tvrdo našo »postelje«, prišli so razni »sensali«, da nas premotijo z denarjem, naj idemo z njimi. Odgovorili smo skoraj vsi: »Človeka se obesi le enkrat!« Imeli smo uže skušnje dovolj. Zatorej so nas agentje zapustili in še-le o 11. uri mogli smo se spraviti k počitku.
V torek, 26. novembra.
Mislili smo, da nas uže za rano zjutraj odpeljejo vlak, ali še-le ob 8. uri zjutraj pridrdra vlak, v katerem je sedelo kakih 20 gospodov. Prišli so nas kupovat. Laskali so se nam liki mati svojim otrokom, ali pregovorili nas niso. Opoludne je prišlo tudi nekoliko gospodičin, katere bi bile nakupile otroke. A, katera mati bode prodala svojega otroka? Ves trud ostal je zaman. Sedaj pride naš »Judaš« ter nam javi, da dobimo kosilo. Prdeti dve črni ženski, ter nam prineseti v dveh kotlih riža z mesom. Kdor bi pa tak obed povžil? Riž je bil ves razkuhan, meso od zunaj črno, od znotraj pa popolnoma surovo in krvavo. Po »obedu« niso nam dali niti časa, da izpijemo kozarec vode, kajti prišli so zopet razni ljudje, da nas pregovore, naj ostanemo tukaj. Res ste so dali dve družini premotiti, kajti obljubljalo se jim je vse, kar se more na svetu obečati. Med takim razpravam nastopila je noč, in mi smo bili vedno še v Makahi.
V sredo. 27. novembra.
Komaj se je začelo daniti, bili smo uže vsi na nogah, da odrinemo v Rio de Janeiro — a nenadoma nam se pove, da ni dospelo od tam še brzojavnega odgovora. Lahko je umevno, kako nam je bilo pri srcu, začuvši to vest. Skoraj da smo izgubili ves pogum. — Prišlo je pozneje še več »kupcev«, nego prvi dan, kateri so nam bili vedno za petami, da nas pregovore, naj idemo ž njimi. S kakšnimi zvijačami so nas hoteli preslepiti, to je neopisljivo. Skušnje smo imeli uže dovelj, zatorej se ni dal nobeden premotiti. Še-le pozno zvečer smo imeli mir ter se spravili na trde naše »postelje« k počitku. Pa, kako bi mogli počivati? Lačni, trudni in z perečim vprašanjem na srcu: Kaj bode z nami?
V četvrtek, 28, novembra.
Tudi danes smo se dvignoli predno je napočil dan, da zvemo kaj o našej usodi. Začelo je deževati. Okolu 5 1/2 ure nam pove načelnik postaje, da je dobil iz Rio brzojavno povelje, naj nas odpošlje nazaj. Ob 6. uri bil jo pripravljen vlak. Naš »Judež« in stalni spremljevalec ukaže nam, naj vstopimo v vozove in sicer možki posebe, ženske z otroci zopet posebe. Tej naredbi smo se vsi energično ustavljali. Ko je agent sprevidel, da ne more z nami ničesar opraviti, pustil nas je, da se razdelimo v vozove po lastnej volji. Ob 6 1/2 uri odrine vlak proti Rio de Janeiro.
A uže po drugej postaji od Makahe skočijo nekateri vozovi iz tira. Strojovodja je vlak primerno brzo ustavil. Vsi smo bili, prestrašeni. Ženske so jokale, otroci kričali po svojih stariših, navstala je splošna zmešnjava. Med tem je dež lil v gostih curkih, tako, da smo bili vsi, ki smo pomagali spraviti vlak zopet v tir, vse do kože premočeni. Spravimo se zopet v vozove, vlak drdra dalje, a nismo se vozilji niti eden kilometer daleč, — kar skočijo vozovi v drugič iz tira! Tu je navstala še večja zmešnjava, kakor v prvič, kajti bili smo vsled položaja dotičnega kraja v velikej nevarnosti, da so prevalimo v brezdno. Hoteli smo zatorej zapustiti vlak ter nadaljevati peš našo pot. Agent nas je tolažil, da bode vlak vozil prav počasi, ter da bodo odstranili dva vozova, katera sta bila prav za prav vzrok dvakratnej nezgodi. To nas je nekoliko pomirilo; spravili smo vlak v tir ter so vozili počasi dalje do večera. Na nekej postaji, katerej ne vem imenu, ustavili smo se za pol ure. Dobili smo vsaka oseba po eden biškot, otroci malo mleka. Po tej »obilej večerji« nastavili smo pot nekoliko hitreje. Dež jo lil neprestano. Okolu 8 ure prispeli smo na postajo Rio. Čekalo nas je na kolodvoru preko 20 oboroženih vojakov, menda da zaprečijo slučajne izrode ali kaj? — Urno smo šli do morsko obali, da se odpeljemo na blaženo »Isolo di Fiori«.
Ladije za nas bile so uže pripravljene, ukrcali smo se takoj in o 9. uri prispeli smo užo na otok, od katerega smo odrinili nedavno polni najlepših nadej, zreči veseli v bodočnost — in danes? Vse naše nadeje, ves naš pogum spremenil se je v globoko žalost. Takoj po prihodu podali smo se v »gostilno«. Po tolikem gladu nadejali smo se, da so bodemo zopet na dobrih jedilih okrepčali. Toda večerja nam jo bila: nekoliko kave! Udati smo se morali v božjo voljo; naučili smo se uže stradati in počivati na trdih tleh; zakaj nebi mirno spali tudi nocoj, ko smo čekali težkim srcem povratka v milo našo domovino? Zadovoljni smo govorili med seboj o našej vrnitvi v Avstrijo in zadovoljni smo bili, da smo pod streho. Toda čekalo nas je novo iznenadenje.
Isti dan dospelo je namreč na blaženo »Isolo« preko 1800 ljudij, katerim so bili odločeni vsi bivši naši prostori. Morali smo si zatorej prirediti naša prenočišča pod milim nebom na mokrih tleh. Prešel nam je tako dan 28. novembra v istem zdvojnem stanju. Nisi čul drugih razgovorov, kakor o domovini in vedno so ponavljajoče vprašanje: »Kedaj se odpeljemo nazaj v našo Avstrijo?«
V petek, 29. novembra.
Zjutraj ob 9. uri prišlo je kakih 15 »kupovalcev«, kateri bo se vrteli ves dan okolu nas, da nas pregovore, naj gremo ž njimi. Vsa obečanja bila so zaman. Prišel je tudi predsednik »braziljanske družbe«, kateri nam je obečal, da nam vso našo gmotno škodo povrne, da nam priskrbi dela v kateremkoli mestu, kamor se hočemo podati. Odgovorili smo mu, da človek, »katerega je pičil gad, se boji tudi nedolžnega martinčiča«. Zatorej zahtevamo, naj so napravi z nami ugovor, katerega ima tudi podpisati avstrijski konzulat, drugače ne ostanemo tu. Na ta odgovor odnesel jo urno pete. Razvidno jo zatorej, kaj je nameraval in kaj je bilo resničnega na njegovem obečanju!
V soboto, 30. novembra.
Vso noč in vse jutro smo premišljevali: kaj bodo z nami? Toplota je bila skoraj neiznosna. Ob 6. uri delila se je zopet črna kava. Gnjoča je bila taka, da je bilo gorje otrokom in ženskim, kajti vsak je hotel biti prvi. Lačni smo bili, kakor nikdar prej. V tej gnječi in navalu na kavo pogazilo se je nekega dečka, kateri je po dveh urah umrl. Po tamošnjej navadi so ga po daljnih dveh urah odnesli brez vsacega cerkvenega obreda na ladijo ter ga odveli na mali otok, kjer so ga pokopali liki poginolemu blagu! Dan nam je prešel med vednimi skrbmi — in lakoto.
V nedeljo 1. decembra.
Zbrali smo se zgodaj v posvetovanje. Sklenili smo obrniti se do avstrijskega konzula. Ob 11. uri šlo nas je več možkih k ravnatelju »Isole« proseč ga dovoljenja, da smemo v mesto. Dovoljenje smo dobili, samo to nam je naročil, naj ne gremo k našemu konzulu, da ne bi potem nastale neprijetne razprave z brazilijansko vlado. Nismo mu odgovorili, toda njegov nasvet nas je še bolj vtrdil v našem sklepu. Podali smo se naravnost k našemu konzulu, proseč ga, naj nas odpošljo nazaj v domovino. Odgovoril nam je: »Preljubi bratje Avstrijanci! Kam ste zabredli Vašo kri prelivat! Povem Vam, da tu v Braziliji ni zemlje, kjer bi hotel biti pokopan. Ako ostanete tukaj, ne bodete nikdar gospodarji pol vinarju. Živenje Vaše bode le kratko. Kar imate oblačil, potrgali jih bodete a drugih napraviti si ne bodete mogli. Obljubim Vam, da storim vse mogoče, da Vas odpravim v domovino!« S tem nas je poslovil. Vsakdo si more misliti, s kakšnim presrčnem veseljem so nas navdale zadnje besede človekoljubnega gospoda. — Zadovoljni vrnoli smo se na »Isolo«.
V ponedeljek 2. decembra.
Prišli so zopet naši dobri prijatelji »kupovalci«, da poskušajo svojo srečo pri nas, toda ves »semenj« na nas ni niti najamnj uplival. Tako so nam protekli dnevi do sobote, 7. decembra. Isti dan so brezvestni trgovci z človeško krvjo še-le zvedeli za gotovo, da se skoraj vrnemo v domovino in od te dobe ni se pokazal nobeden več na »sejmu«. Zadnji, kateri so nas obiskali, povpraševali so posameznike: »Si-li Avstrijanec, ali Italijan?« Ako jim je bil odgovor: »Avstrijanec!« obrnil se je »kupovalec« urno ter se zgubil v gnječi. Zopet je prešlo nekoliko dni v pričakovanju rešitve in še-le 13. decembra nam jo zasijala zora lepe nadeje.
V četvrtek 13. decembra.
Zjutraj za rano prišlo nam je iz mesta povelje, da se pripravimo, kajti jutri se vkrcamo na parnik, kateri nas odpelje domu. Kdo bi mogel opisati naše veselje, ko smo začuli vest, da se naše vroče želje skoraj vresničijo? Toda čekalo nas je še zadnje britko iznenadenje. V petek, 14., bili smo ob 8. uri vsi pripravljeni, kar pride brzojavka, da parnik odrine še-le 16., na tretjo adventno nedeljo. Obsojeni smo bili ostati zatorej še dolga dva dni v naših ječah in težkim srcem udali smo se v našo usodo. Šteli smo ure in minute, dokler je napočil obljubljeni dan:
Nedelja, 16. decembra.
O 9. uri bili smo veselim srcem pripravljeni zapustiti grozovito ptujo zemljo. O 10. uri prišle so ladije do obali, katere nas odpeljejo do angležkega parnika »Frisia« (London). Kdo bi mogel opisati naše veselje? Pozabili smo na vse težkoče, kajti nadvladala je v nas presrčna želja, da vidimo v kratkem zopet milo našo domovino! — Popoludne o 4. uri poslovili smo se v zadnjič od mesta, od katerega smo se nadejali lepše bodočnosti, a nas jo toliko nečloveško prevarilo. — — —
Na parniku dobili smo o 5. uri kosilo in večerjo ob enem. Hrana ni bila baš izborna, toda prazni naši želodci so burno zahtevali, da so jih uže enkrat — po tolikem gladu — zopet napolni; zaradi tega je jedel, kdor je mogel povživati proizvode angleške kuhinje. — Po žalostnem obedu, odnosno večerji, spravili so nas k počitku v dolnje prostore parnikove. To vam je bil počitek! Vsakovrstnih »živalic« je kar mrgolelo! Kdo bi mogel v takih okolščinah zatisniti oko? Imeli smo dosti opravila, da si odpravljamo nemilo gomad raz občutljive naše kože.
V ponedeljek 17. decembra.
Zjutraj zbrali smo se na krovu parnika. Nezadovoljnost bila je splošna, kajti radi mrčesov nobeden ni mogel spati. Vse je godrnjalo in se tožilo o nemarnosti angležkej. Toda kaj pomaga tožiti se? Prepustilo so nam je, da so branimo ostudnih živalic, kakor moremo in znamo.
V torek 18. decembra.
Od 16. ne vidimo drugo, kakor nebo in širno morje. — Hrano smo dobivali tako, da so Bog usmiti. Evo: Zjutraj nekoliko mlačne vode, pomešane baje z črnilom; to Vam je bila kava. Opoludne komaj en četrt litra neke tekočine, o katerej se ni znalo, da-li je barva ali ka-li; bilo je vse drugo prej, nego vino; zraven košček kruha. Otroci do 10. leta niso dobili ne ene ne druge stvari; zatorej morali so stariši pritrgati od svojih ust, ako so hoteli otrokom kaj privoščiti. Za kosilo dobilo je 8 oseb toliko hrane, da ne bi se niti 3 nasitile. Mesa je bilo en četrt kilograma na 8 oseb. Tako tudi zvečer, samo s tem razločkom, da je bil opoludne riž, zvečer pa 6 fižolov, košček suhega peciva in 1 krompir brez soli. — To je bilo živenje! Hrana je bila baje zaradi tega tako slaba, ker so jo dobavljali italijanski oderuhi, kateri so si polnili svoje žepe.
V četvrtek 20. decembra.
Morje nekoliko nemirno.
Opoludno šlo nas je več od nas pritožit se zaradi slabih jedil. Zahtevali smo, da se vsaj nekoliko zabeli, kajti dva dni nismo mogli hrane povžiti.
Dobili smo odgovor, da ako jo bilo doslej slabo, bode v naprej še slabše! — Seveda mora na takem odgovoru v človeku jeza zakipeti. Očital sem zatorej načelniku kuhinje brezvestnost. — Ob 3. uri pp. pride kuhar ter me pozove pred zapovednika. Vpraša me, da-li sem se res tožil o slabih jedilih. Odgovorim mu, da je res in da so bodem tožil še nadalje. Na ta moj odgovor da me ukloniti. Srce mi vendar ni upadlo, kajti vedel sem, da imam pravico na svojej strani. Uklonjen sem bil kakšne pol ure, potem je prišlo 6 naših môž zame prositi, da me izpuste. Zapovednik jih je uslišal ter me osvobodil.
V petek 21. decembra.
Morje dobro. Potekali so nam dnevi kakor prvi. Kar jo bilo hrane premalo, bilo je mrčesev odveč. Bili smo vsi jako slabi, ker nam ni bilo počitka.
V ponedeljek 24. decembra.
Dan pred božičnim praznikom, dan svetega večera! Doživel sem 46 let, ali tako žalosten Božič še nikdar nisem imel. Hrana je bila kakor navadno, riž zabeljen z slanino. Zvečer močnata jed z fižolom, tudi zabeljena z slanino. Za Božič dobili smo vsakih 8 oseb 1/4 kilograma polenovke. Zgodaj smo se spravili na trda ležišča, žalostno premišljevaje o veselih božičnih večerih naših otročjih let.
V torek 25. decembra. Božič.
Kakor nam je žalostno minol božični večer, tako jo bil žalosten tudi Božič sredi oceana. — Tako so minoli ostali dnevi starega leta. Vožnja je bila dovolj lepa; le 27. in 28. bilo je morje razburjeno. Toplota pojema od dne do dne.
V torek 1. januvarja 1889.
Novo leto! Dan veselja za staro in mlado. A mi sirote? Plavali smo sredi neizmernega morja v največej bedi. Da bode naša otožnost še veča, prevlečo se nebo z črnimi oblaki in začne skoraj neprestano deževati.
V sredo 2. januvarja.
Dopoludne je še vedno deževalo. Zrak se je močno ohladil; mraz je bil prav občuten. Ob 9. uri ugledali smo zemljo, obrežje afrikansko. Naše veselje bilo jo neopisno. Toliko dni na morju, čekali smo vsi nestrpljivo trenotka, da stopimo na suho. —
V petek 4. januvarja.
Deževalo jo vso noč. — Okolo 4 1/2 ure zjutraj zadel bi bil skoraj naš parnik na suho. K sreči pride prvi zapovednik na krov in zapazi, da plava parnik naravnost proti afrikanskemu obrežju. Hudo je oštel službujočega častnika in krmarja. Mislim, ako bi se bil zakasnil zapovednik le 10 minut, bili bi vsi zgubljeni.
V soboto 5. januvarja.
Prejšnjo dni so ni bilo ničesar dogodilo, kar bi vredilo, da se zabeleži. Danes je deževalo; morje mirno. Ob 1O. uri ugledali smo hribovje gibraltarsko.
V nedeljo 6. januvarja.
Dež lijo neprestano v debelih curkih. Proti poludne vsuje se toča, potem pa se vlije ploha, da jo bila groza. Veter je silen; bati se je, da nam potrga vse vrvi. In o takem vremenu morali smo biti na krovu! Ti brezvistni ljudje z nami res slabeje postopajo, kakor z največjimi hudodelci.
V torek 8. januvarja.
Zjutraj, komaj sem prišel na krov, zagledam sneg na hribovji ob španskej obali. Bližujoč se našej domovini, prelivali smo solze veselja in radosti. Popoludne smo prišli v lijonski zaliv. Morje je bilo zelo slabo. Hvala Bogu, prebili smo srečno vse nevarnosti.
V sredo 9. januvarja.
Morje ves dan dobro. Imeli smo do 3. ure pp. francosko zemljo pred seboj, potem smo ugledali blaženo Italijo. Bili so zadnji dnevi brezkončne vožnje. Trpljenja smo imeli veliko, kajti italijanski oderuhi so nam dajali jedila, podobna smrdljivej, neslanej vodi. Dne 11. stopili smo na suho. Ne morem povedati, kako nam je bilo pri srcu. Težave in bridkosti bile so prestane! — — —
O našej vožnji po železnici do Trsta ni mi treba natančno poročati. Omenili ste uže v 1. letošnjej številki prigodom naše vrnitve, da nam se ni predobro godilo. — Sedaj smo tu — v milej našej domovini, katere izvestno ne zapustimo več. Zaupajmo v Boga, naša bodočnost je v njegovih rokah!
(Konec.)