Iz Baiimbachove koče na Triglav.
| Iz Baiimbachove koče na Triglav Anton Stres |
Spisal Anton Stres
| ||||||||||
Koliko govorjenja, občudovanja in slavja je bilo takrat! V vsaki krčmi, v vsaki hiši je bila dalje časa dan za dnem le zanimiva razprava o drzni neustrašenosti nekaterih domačih turistov pa o grozni, nepristopni strmini Triglava. „Le pomislite, ljudje božji! Skoraj dve uri dolg, komaj prst širok greben treba prekobaliti, da se pride jedva pod Triglav; na desno in levo pa tako globok prepad, da mu ni videti dna — to niso šale." „Jojmene! — dobro, da so imeli usnjate hlače." „Pa šele na vrh, na vrh! Vrvi so nesli s seboj, da so plezali po njih." „Strašno! — še v sanjah ne bi hotel biti tam... Kako pa so pripeli vrvi na vrhu Triglava, da so nanj plezali?" „Ti tega ne umeš. Enega so poslali naokoli, da je prišel s kranjske strani na vrh, odkoder je na našo plat spustil vrv." (Dalje prihodnjič)
Taki in enaki pogovori so se pletli tačas v nekem trgu ob Soči: ekspediciji v slavo in občudovanje, ljudstvu pa v strah do Triglava. Seveda se je to vršilo že pred 20 leti, ko je bila hoja na Triglav res nekoliko opasna, posebno s soške strani. Ljudstvo pa navdaje še vedno neki pobožen strah do tega velikana, ki ga večina ne pozna drugače nego po imenu. Vedo le, da je tam daleč za deveto goro (pri nas so gore gosto nasejane) visok in strm, le oblakom pristopen velikan Triglav. Pa ne, da bi kdo dejal, da mi z Goriškega nismo navdušeni sinovi planin, ker tako zanemarjamo Triglav; tega ne! Tudi mi bi ga včasih posetili, če bi — če bi šla — hm, želez... ne, ne! če bi vedeli natanko, kje je in kod se gre nanj.
„Kdor išče, najde" sva dejala s tovarišem Francetom ter odšla po svetu, iskat Zlatorogov raj. Sreča nama je bila mila. V Bolou sva že doznala, kje ima oče Baumbach svojo kočo. Pri njem sva hotela najprej potrkati. Da ne bi zalezla, so nama prijazni Bolčani pot do koče natanko razložili, nahrbtnika pa debelo naložili, in hajdi na pot! Koničasti Svinjak (1639m) nama je kazal smer, katere sva se morala držati; zato sva kmalu zapustila državno cesto, ki vodi ob deroči Koritnici proti Predelu, ter mahnila kar črez polje proti Soški dolini ob južni strani Svinjaka. Lahkih korakov, kakor bi naju veter nesel, sva prebirala poljske steze. V tej naglici se nama je posrečilo, da sva zalezla preveč na desno, na neki holmič, s katerega sva le po velikem ovinku in skozi grmovje dospela na most, ki drži na levi breg Koritnice, izlivajoče se nedaleč odtam v Sočo. Po lepi cesti, vodeči skozi čedni vasici Koritnico in Kal, sva prišla do bistre Soče. Tod se precej mirno vali po ozki dolinici, ki jo stiskajo Kozji breg in črni vrh z južne in Svinjak ter Planja s severne strani.
Lahen vetrič se je zibal po dolini. Kar završi nekoliko krepkeje. Tam od vzhoda so se podili proti nama črni oblaki, iz njih pa so se usipali sivi megli podobni razpuščeni lasje. Kakor na povelje sva se oba spustila v tek proti oni megli. Nastalo je pravo tekmovanje med nama in oblakom. Hvala naju nogam in pa onemu, ki je ustanovil Sočo bliže nama nego naju tekmovalcu: prišla sva v zavetje še pred nalivom. V Soči sva se nekoliko pokrepčala ter počakala, da se je izlilo.
Nisva dolgo čakala. Sicer je še padla včasih posamezna kaplja, vendar sva že hitela po mokri, a ne blatni cesti dalje. Tuintam se je med raztrganimi oblaki pokazal košček nežnomodrega neba. Ti koščki so se vedno bolj širili, se družili, in kmalu so zažareli skalnati vrhovi Grintavca, ob katerem se vije cesta. Kak očarujoč ogenj izžarja to mrtvo skalovje! Skoraj bi mislil, da je tu nagrmadeno samo čisto zlato. Vedno več gore je bilo v plamenu. Naposled sva prišla tudi midva na vrsto. Tudi nama je poslalo vprav zahajajoče solnce goreč poljub v slovo. Ozko dolino ali pravzaprav tesni, po katerih se mora celo Soča stiskati v ozke meje, tako da je ni niti videti, je napolnil mrak. Vedno više se je umikalo zlato, s katerim je solnce obsipalo skale; naposled so se bleščali le še vrhovi liki ogromni rubini. A tudi ti so ugasnili — in vse je potemnelo, vse potihnilo. Basi ni bilo niti poprej čuti nikakega glasu, vendar si čutil okrog sebe nekako življenje, sedaj pa je vse zadremalo — le Soča je v svojih ozkih in globokih „koritih" zamolklo žuborela svojo pesem uspavanko...
Na nebu je že migljalo par zvezdic, kq sva po dveurni hoji iz vasi Soče prešla na levi breg Soče, in kmalu sva bila v Logu pred precej veliko Baumbachovo kočo. Ker slučajno ni bilo nikogar doma, potrkala sva pri sosedu krčmarju. Prijazni mož nama je postregel s precej dobrim vinom, jajci in kavo; tudi mleka nama je nesel v kočo za drugo jutro. Precej dolgo smo se pomenkovali, dokler ni nekdo za mizo zadremal ter se na vse pretege trudil dokazati, da je bolj muzikalen nego ona živalca, ki ga. je na zapečku oponašala.
Prenočila sva v koči. Spala sva tako izvrstno, da sva vstala namesto ob štirih šele ob polšestih. Naglo sva se odpravila dalje. Takoj za vasjo treba črez mostic na desni breg Zadnjice, ob kateri vodi zaznamovana steza. Tuintam stoji borna hišica, ob nji njivica čompe (krompirja), okrog nje pa senožet z nizko travo: to je kmetija! Kako ubožni so ti prebivalci! In vendar plačujejo tudi oni davke in — ljubijo svojo domovino. Pred eno teh hiš sva vprašala deklico, če ve, kje je prelaz Doleč. „A—a—a?" „Kje je Doleč?." „0-—o—o! daleč, daleč!" „Pa kje?" „Ne vem". Potem, ko sva ji bila plačala to natančno pojasnilo z desetico, naju je pa brž potolažila, rekoč: „Ni daleč, o—o— ni daleč, ne".
Za dobro uro hoda sva prišla do razpotja. Proti Luknji se vleče namreč hud prepad. Ob obeh njegovih robeh vodi. strma steza k prelazu. Ena pelje na levo skozi bukov gozd po strmem pobočju Pihavca k planinski koči ter ob prepadu na desni proti Luknji. Ta steza je sicer boljša od spodnje, a mnogo nevarnejša je. Ovce in koze, ki se paso po teh strminah, sprožijo večkrat kak kamen, ki se potem v velikih skokih vali v prepad. Druga steza vodi celo do konca doline, kjer navpične Triglavove stene zapirajo nadaljno pot. Le ob prepadu na levi se vije strma steza proti Luknji, ki zija na severni strani Triglava.
Midva sva hotela iti na Triglav črez prelaz Doleč, ki je na južni strani. (Pred tremi leti, ob otvorjenju Triglavske koče, sva izvolila krajšico: iz Baumbachove koče skozi Luknjo v Vrata in v Mojstrano ter odtam šele na Kredarico — vse v enem dnevu.) Pa kako obiti to strmo steno od severne na južno'stran? Od Loga grede sva jo opazovala ter razsodila, da je to nemogoče. Nekako v višini Luknje je sicer pobočje nekoliko bolj položno ter poraslo s pritlikavim rušjem, a kako prilezeva do tega rušja! Skrbno sva pazila, kje se odcepi steza na desno. Menila sva že, da sva jo zgrešila, ali da sploh ni nikake steze okrog teh orjaških sten, ko zapaziva nad seboj v nekakem žlebu ogromno skalno polico, vodečo na desno proti jugu in zaznamenovano z rdečo liso. Dolgo časa sva plezala po strmem žlebu, predno sva prišla do nje.
Nevede, morda od veselja, da sva našla zaželjeno stezo, sva pospešila korake ter hitela po precej široki polici, ki se je pa le prekmalu zožila. Treba je bilo bolj oprezno stopati. Malo omotice ali nepreviden korak — pa evo: prost pad; niti časa ne bo premišljevati, je li enakomerno pospešen ali enakomerno zakasnjen. Drugače pa ni tod nikake nevarnosti. Steza je res ponekod preozka ter tuintam precej strma, večjidel pa vodi med' rušjem.
Širok je Triglavov hrbet; celo večnost sva lazila ob njem. Upala sva, da bodeva, ko ga obideva, že vrhu prelaza ali vsaj blizu njega. Ta nada naju ni varala. Ko sva po dolgem času prišla v široko strugo med Triglavom in Kanjevcem, pozdravilo naju je modro nebo skozi preseko ne visoko nad nama. Pohitela sva proti vrhu. „Kmalu bova na Kranjskem", je dejal France. ^ „Mogoče, da bo že kaj razgleda", sem pripomnil jaz „Jaz že vi... že vidim ... o jeeeej! — saj ni še vrh!" je dejal France poparjeno.
In res! Pred nama je ležal velik, podolgast kotel z dolgim snežnim poljem, daleč zgoraj pa so zapirale pot v nebo kipeče skale. Tam pa bo gotovo Doleč! Klavrno sva šla dalje. Po snegu je bilo še dobro, a iz onega skalovja se nisva mogla izviti na vrh. Slednjič sva tudi to zapreko zmagala in stala sva — pred vprav takim kotlom. Drugega ni kazalo, kakor da sva premerila še tega — pa kaj, ko bi bil sam: za njim se je prikazal še tretji, četrti — naposled jih nisva več niti štela. Enega sva prehodila, že se je odprl drugi. Zdelo se je, kakor bi naju gorski škrat prestavljal na pričetek iste kotline, ki sva jo ravnokar prelazila. Vendar naju ni spravil v obup! Naposled sva prišla do zaželjenega vrha.
Pod nama je ležalo Velo polje in dalje tam Gorenjska stran. Nisva utegnila dolgo ogledovati. Veter, ki naju je spremljal že vse jutro, se je tu prelevil v vihar. Brž sva si izbrala eno stezo izmed petih: prva vodi v Trento, koder sva prišla midva, druga naravnost na Triglav, ki je, pa opasna brez vodnika, tretja k Marije Terezije koči, četrta na Velo polje in peta k Sedmim jezerom. Krenila sva k Marije Terezije koči. Dobro zaznamenovana steza vodi sprva strmo navzdol do lepe peščene ravnine, odtam pa zopet med skalovjem navzgor. Malo pred kočo naju je pričakovala deputacija domačinov, ki so nama pokazali, kako so vešči v hribo-lastvu Zavidno sva zrla njih spretnost. Tolažila sva se po polževo: počasi, pa gotovo!
Mala, zidana Marije Terezije koča čepi v robu sneže»e dolinice, nad katero se dviga rjavi vrh Kredarice. Ker nisva vedela, je li mogoče priti od koče kar naravnost na vrh, sva šla raje na desno po zaznamovani stezi, ki vodi ob strmem melu in groznih skalah čli vzt»dnega. pobočja Kredarice, kjer se obrne po severnem pobočju proti zahodu.
Kakor so nekdaj križarji vriskali od veselja, ko so zagledali Jeruzalemsko mesto, tako sva tudi midva zavriskala, ko sva prišla pod rob, na katerem ponosno čepi Triglavska kapela in pred njo koča. Kako čudovito vpliva koča na hribolazca, če jo kar nenadoma uzre. Sama misel, da ima pred seboj še dolgo pot, ga tako upehava, da ves truden in polomljen komaj preklada težke noge. Ko pa kar iznenada stopi pred svoj smoter — kako ga to vsega prerodi: nevede se zravna, in iz grla se mu zvije vesel vrisk.
Triglavska koča je lepo in prostorno poslopje. Smela bi se imenovati Triglavska palača — saj nas je v nji prenočilo l. 1896. okrog 80 otvorilcev. Z vsem je dobro preskrbljena: tu dobiš raznih konserv, čaja, kave, mleka, vina in celo piva ter tudi zdravil, če si bolan.
Kako prijetno nama je bilo, ko sva sedela v topli obednici ter srkala hlapeči se čaj; zunaj pa je divjal in tulil vihar. Oskrbnik nama je pravil, da je prejšnji dan (21. avgusta 1899 1.) snežilo, in po noči da mu je voda v kuhinji debelo zmrznila. Ni čuda, saj je ravnokar (ob dveh popoldne) stalo živo srebro pod ničlo!
Ko sva se bila dobro založila, šla sva zopet na pot, da spraviva Triglavovo glavo pod noge. Nepotrebne reči, kakor nahrbtnika in palici, sva pustila v koči, v ušesa pa sva si natlačila vate.
Nedaleč od koče se prične plezanje po strmi steni Malega Triglava. Dobroto železnih klinov, ki so popičeni v steno, ve prav ceniti le oni, ki pleza v hudem viharju, četudi so ledenomrzli, vendar jih okorela roka krčevito objema. Največjo preglavico nama je delal vihar, ko sva šla po grebenu z Malega na Veliki Triglav. Včasih se je s tako silo uprl v naju, da sva se morala z vso močjo tiščati železne vrvi, ki je tod napeta; le kadar je nekoliko ponehal, sva si upala dalje. Srečno sva premagala vse težave ter prilezla zdrava na vrh. V duhu sva hvaležno zahvaljevala g. Aljaža, da je tu napravil stolp. Nemudoma sva zlezla vanj ter se zaprla ; okrog njega pa je bučalo, kakor da bi hotelo odtrgati celo Triglavovo glavo ter jo s stolpom vred strmoglaviti v temni prepad.
V stolpu je ob steni naokrog napeta nova, krasna panorama. Krasna? —. kako naj rečem pa tej, ki jo vidim okrog sebe, ko zrem skozi okno! Jo je li mogoče dostojno opisati? Ne — prelepa je in preogromna...
Okrog sebe zre poželjivo oko nebroj prekrasnih vrhov najrazličnejših oblik. V nebo kipeči sivi zobje, v solncu se bleščeče snežne poljane, temni gozdi, doline z mesti in vasmi, ki se ti rde kakor otročje igrače, — vse to se v ogromnem višnjevem okvirju zliva v prelepo skladno celoto, ki se izgublja daleč tam v meglenem obodu. In ko liki orel ogleduješ ta raj z omotične višine, čutiš, da si mogočen, da si gospodar vsega tega, a hkratuiti je zopet nekako tesno pri srcu, češ, kako ničev je človek proti tej ogromnosti. Vse, kar te obkrožuje, je tako neskončno krasno in zraven tako čudovito lepa — bajka, ki si jo slišal v mladih letih...
V nemo-občudovanje zatopljena, sva pozabila, da ura in vihar ne počivata. Še vpisala sva se, nato pa zapustila najvišje zavetišče na Slovenskem.
Na vzdol je šlo precej teže. Na robu Malega Triglava sva stala, ko je jemalo zahajajoče see sonce od Triglava goreče slovo. Se en goreč poljub na njegovo kamenito čelo — in vse je ogrnil mrak. Počasi prestopaje in prebiraje železne, kline, sva prilezla do Zelenega snega in v kočo.
Večer je bil prekrasen; na bledovišnjevem nebu so boječe trepetale posamezne zvezdice, obrisi gora so postajali vedno bolj nedoločni, njih liki bolj in bolj megleni, podobni ogromnim, temnim pošastim, naposled so se popolnoma zlili z mračnim nebom.
Zvečer je dospel v kočo še en turist z vrlim vodnikom Šmercem. Dogovorili smo se, da pojdemo drugo jutro vsi skupaj na vrh. Sicer pa turist obrača, vreme obrne. Oblaki, ki so proti večeru le v ogromni daljavi obkroževali razgled, so se sedaj precej približali središču. — Lahko noč!
Ob štirih zjutraj nas je oskrbnik zbudil. Zunaj je vihar zavijal in tulil najčudnejše akorde. „Kakšno je vreme?" sem poprašal oskrbnika. „Tako, tako!"
Ta odgovor me ni preveč navdušil, vendar sem se brž oblekel ter stopil pred kočo. Kakor sinoči! Nad menoj je bil razpet ogromen višnjev klobuk s širokimi, temnosivimi krajci. Neodločno sem pogledoval sedaj na nebo, sedaj na kočo, naposled sem vendar sklenil zopet iti — v posteljo, kar je tudi France odobraval. Oni turist in njegov vodnik pa sta se hrabro napravila v viharni boj, ki je tako divjal, da nisva mogla več zaspati. Vstala sva ter šla gledat, kako se naša junaka borita s sovražnim elementom. Visoko v skalah sta bila videti tako majhna, da sva ju komaj zapazila. Po Zelenem snegu pa je lezel kakih 60 let star turist. Spremljala sta ga en vodnik in pa oskrbnik Dežmanove koče. Ko so prišli pod steno, so se vsi trije navezali. Starčkove oči so nezaupno plavale po steni, nato je željno pogledal v oni dve črni točki, ki sta se že bližali vrhu, ter se naposled vendar energično — obrnil ter vlekel za seboj svoja navezana spremljevalca...
S Francetom sva si še ogledala lično kapelico, dokler naju ni oskrbnik pozval na čaj. Po čaju bi rada kaj čitala. Srečno sva v omarici iztaknila edino knjigo: „Berilo fa male fhole na kmetih po z. k. Eftrajfkih derihavah". V tako zanimivo čtivo zatopljena, sva čakala, da se povrneta naša junaška izletnika.
Okoli 9. ure smo se zopet obtovorili z nahrbtniki ter zdrčali po Zelenem snegu. Ker nam je bila pot skozi Kot že znana, krenili smo malo pred Dežmanovo kočo na levo v široko kotlino. Steza vodi ob navpični zahodni steni Cmira.
Nepopisno krasen razgled se nam je odprl ob robu te kotline: ob levi je zrl v nas resni Triglav, za nami na jugu se je izgubljala robata Rjavina, ob desni je kipela v nebo navpična, nedogledna Cmirova stena, pred nami so bili razvrščeni sivi grebeni Škrlatice, Rogice, Križa, Stenarja in Pihavca, — strmo in globoko pod nami pa je dremala romantična dolina Vrata z bistro Bistrico. Neki poseben čut se polasti človeka, ko stoji ob robu strme gore, kateri sten ne vidi do podnožja. Zdi se mu, da se izgubljajo v brezno, in če vrže kamen, meni, da pade celo v dolino. Nevede in nehotoma se ga polasti nekak strah, ko pomisli, da bode moral plezati po taki strmini.
Oprezno smo stopali navzdol. Ko so se noge nekoliko privadile strmi stezi, oči pa globoki dolini, je šlo precej bolje — naposled se nismo več niti zmenili za nevarnost. Po tej stezi smo se urili v vseh najrazličnejših vrstah plezanja: po grbavih stenah, črez nagrmadeno skalovje, največ pa po pesku in grušču, ki je bil tako prijazen, da nas je brez voznega listka peljal navzdol, na račun onega, ki bo plezal navzgor. Že bolj pri dnu je ona znamenita stena, ki je poprej zapirala pot na Triglav. Sedaj so po nji popičeni železni klini, za katere se oprijemlješ. Nedaleč od stene nam je vodnik pokazal mesto, kjer so pred par leti našli mrtvega turista (drja Holsta iz Berlina). Odtod vodi ena steza po okornih, od vode izlizanih žlebeh v dolino, druga pa nad temi rovi k Luknji.
Srečno smo prilezli iz Triglavove viharne zime v mirno dolinsko poletje. Krepko smo korakali po prelepih Vratilih ter se grede ozirali po strmih rebrih golih velikanov, ki jih obkrožujejo. Posebno lep pogled na nje je izpred Aljaževe koče, ki čepi sredi zelene ravnice. Dalje vodi pot skozi senčnato bukovje in temno smrečje, mimo mnogo oglenic do Peričnika, ki nas je že oddaleč opozarjal nase s silnim bobnenjem. Ker se s ceste le slabo vidi, povzpeli smo se na gorenj o razglednico.
Malo je takih slapov, kakršen je Perienik.' Navadno-izlivajo slapovi svoje vode ob skali navzdol, Peričnik pa bruha svoj obilni curek daleč črez pečino, da v mogočnem in prekrasnem loku hrumi v globok kotel, kjer se razprševa v meglen prah. Okrog curka bi se lahko šetal. Lahen vetrič je zavel proti nam, in hkratu smo bili vsi mokri od vodenega prahu. Težko smo se ločili od slapa.
Prijetni vonj juhe, ki je prihajal iz eno uro oddaljene Mojstrane, nas je izpodbujal, da smo krepko orali debeli eestni prah. Tovariš France je sicer trdil, da je to vonj cigaret, pa mi smo vedeli, da je siromak na Triglavu zbral ves drobir po žepih ter ga pokuril...
Pri Šmercu smo se pošteno pokrepčali, počečkali par razglednic ter nato odšli na kolodvor, kjer smo se ločili. Naš sopotnik se je odpeljal proti Ljubljani, midva pa v Kranjsko goro, kjer sva upala, da dobiva prijetno družbico. In nisva se varala. Čarokrasni gorenjski raj privablja tudi semkaj toliko letoviščnikov, da mimoidoči popotnik le težko dobi prenočišče. Midva sva bila tako srečna, da so ga nama drugi priskrbeli. Kot izurjena turista sva seveda dobila tudi primerni postelji, Čedni sicer, a tako visoki, da sva morala uporabiti vso svojo veščino v plezanju, predno sva brez nesreče splezala na ležišči.
Drugi dan se nas je večja družba odpeljala z vlakom v Rateče, odkoder smo krenili skozi hladen gozd k eno uro oddaljenima Klanškima (Belopeškima) jezeroma.
Prekrasna, dražestna je Gorenjska stran! Vsak kotiček, vsaka ped zemlje skriva nova, neožidana čudesa. Nihče ne bi v tem gorskem zakotju pričakoval tako krasnih, tako ljubkih jezerc. Majhni sta sicer, a vprav to jima podeljuje neki osobit čar, neko posebno dražest. Posebno mično je spodnje. Mirno je in čisto liki kristal; v njegovi gladini se zrcalijo zeleni travniki, trepečejo sence temnega drevja, v čisti, neskončni globini kraljujejo skaloviti gorski velikani, in kakor da bi se nebo balo, da se ta ljubka in nežna slika ne pokvari, razprostrlo je pod njo temnomodro pregrinjalo. Kakor zamaknjeni smo zrli v ta raj, in poželjive oči so hlastno srkale to razkošno krasoto.
Ni čuda, da prihaja semkaj vse polno — žal — le tujcev,. a prav malo domačih sinov. Kar imamo lepega, nam vzamejo tujci vsled naše nebrižnosti in narodne neponosnosti. Tu done na uho le tuji glasovi, tako da se čutiš v lastni hiši tujca!
Pregledujoč knjigo za goste, smo vendar našli v nji lepo slovensko kitico:
Let jaz več že sem zahajam,
občudovat krasoto teh gora;
otožnejši pa vedno bolj odhajam,
ker ta že skoro niso naša tla.
Ogledali smo si, še gorenje, nekoliko manjše jezerce. To ni tako čisto in nima tako divnega obrežja kakor spodnje, zato se dozdeva tako mrtvo, tako samotarsko.
Na postaji Rateče-Bela peč sva se poslovila od prijaznih Kranjsko-gorcev ter se odpeljala na Trbiž. Prvotno sva skenila, da obiščeva tudi Dobrač; ker je pa Mtance nekoliko obolel, urezala sva jo kar črez Predel domov — nazaj v planski raj.