Iz življenja v življenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz življenja v življenje: Povest
Slavko Savinšek
Iz življenja v življenje
Izdano: Vigred, 1927, letnik 5, številka 1—12
Viri: dLib (1) dLib (2) dLib (3) dLib (4) dLib (5) dLib (6) dLib (7) dLib (8) dLib (9) dLib 10) dLib (11) dLib (12)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

»Jaka!« — »Ja-a-ka!« —

I, saj je vendar slišala doli v globeli korake, okorne in težke, ki so ji vedno znak, da se je brat predolgo zadržal v Štefelinovi žganjarni. Pa se vendar ni zmotila?

»Ja-a-ka-a!« — – – – – – – – – – –

Posluša v temo, a odziva se ji samo odmev lastnega klica. Toda, vendar: vnovič zaropota v globeli pod kajžo kamenje. Težki počasni koraki se bližajo.

»Ja-a-ka-a-a!«

»Jo-o-o!« se ji odzove.

»Hvala Bogu!« se izvije iz dekletovih prsi. Brž steče Jerica po hribu, ki je vanj hiša pripeta ko golobje gnezdo v skalovje, hiti mimo svinjakov in že vidi Jako, ki se počasi vzpenja po strmini, vprav pod hišo mimo kajže ukrivljeni ostro, da voli komaj vzdrže prazen voz, kadar vlečejo vkreber, da jim ne zdrsne v globel nazaj. Stopi bratu naproti:

»Že zopet mudiš! Celo uro smo nate čakali z večerjo, tebe pa od nikoder. Ata se jeze: nikdar te ni o pravem času domov, kadar greš v dolino. — Pa že zopet si pil, kaj — ne? — Oh, da si tak!«

»Kakšen?« 

»Saj se vidiš sam! Komaj zmagaš strmino! Ta nemarna pijača, da ti je vendar toliko zanjo! Ali res ne moreš v dolino, ne da bi stopil k Štefelinu? Tam pa obsediš, pa domov ne znaš!«

»Ah, pusti me!«

»Tak pojdi no večerjat!« ga potegne Jerica za seboj, ko brat proti svislim tišči.

»Ne bom! Imam že tvoje pridige dovolj!« Gre mimo nje brez pozdrava, zajame s čevljem spotoma iz gnojnice pred hlevom in že omahne v duri, ki pod pritiskom ječe zacvilijo.

Jerica gleda za bratom. Težko ji je, ker ga je okarala: zdaj je šel spat brez večerje, kar v svisli, ki se vanje zateče navadno vedno, kadar pride prekasno domov. Toda, saj jo pa tudi lahko jezi in grebe, ko je tak in si prav nič ne da dopovedati. Oče se jeze venomer, mati jočejo včasih za kosilo in večerjo, hlapci in dekle pa se norčujejo iz njega, kadar zjutraj zaspan in krmežljav pride na njivo ali senožet, ko je solnce že visoko in glavno delo opravljeno. In nič ne zaležejo opomini, ne izda nič prošnja, jeza, še celo molitev ne pomaga nič, prav nič! In enkrat bi moral biti gospodar, morda že kmalu. Oče že komaj zmagujejo, mati so tudi vsak dan manj za delo; ona Jerica sama pa tudi ne zmore vsega. Da bi mu vendar Bog dal pravo pamet! — Da, da, ta vojaščina ga je tako spridila!

»Jerica!«

Oče kličejo na durih.

»Ali je Jaka prišel?«

»Je, oče.«

»Zakaj pa ne gre večerjat?«

»Spat je šel v svisli.«

»Se je pa že boljšega najedel!«

»Ne vem; slabe volje je. Nič si ne pusti blizu!«

»Seme negodno, Bog nam preloži! — Jerica, daj, potihem poglej, da mi hlapca ne bosta kadila na pogradu in luči žgala. Dekleta so šla že spat. Hlevna vrata pa priprezi z verigo, da tele ne uide ponoči. — Ali si v svinjak kaj pogledala?«

»Sem, oče. Svinja je boljša, vse je požrla nocoj.« 

»Bog daj srečo! Dovolj me je skrbelo. — Še v kuhinjo stopi, mati že spe. Zadnja vrata sem jaz zaprl. Potlej pa koj spat, pozno je že, jutri bo treba zgodaj v Zavrh. Saj menda bo vreme?«

»Preveč sparčno je, oče. Glejte, Golica kar tišči z oblaki v dno. Nevihta bo ponoči!«

Za Róžico je zabobnelo, zamolklo in grozeče.

»Bog nas varuj in sveti Florijan! Jerica, le požuri se, pa dobro zapri in zapahni za seboj! Lahko noč!«

»Kar brez skrbi bodite, oče, vse bom dobro opravila! Lahko noč!«

Jerica stopi proti hlevu, pogleda na pograd, kjer hlapca že trdno spita, priklene vrata z verigo in misli v hišo. Na obraz pa ji leže žalost in skrb, ko vnovič zagrmi; in strah jo je nocoj naenkrat, pa niti prav ne ve, čemu! Kolikokrat je že grmelo in treskalo na Žerjavini, ali tako čudno zamolklo ko nocoj pa še nikdar, kar pomni. In Golica je že vsa v težkih svinčenih oblakih. Mesec se je skril. Kakor grozeče roke se vlečejo megle od Golice na Rožico, po Petelinu injeklu v Črni vrh, da se niti k Svetemu Križu ne vidi več. Tudi od triglavskega sem se vleče in preteče se užigajo poredki bliski za Možakljo. Samo doli v jeseniško dolino se še vidi in luči ob železnici mežikajo gori kakor venec drobnih, vdanih otroških oči.

Skoro po prstih steče Jerica do svisli. Samo spodnja polovica vrat je zaprta, gornji del sloni odprt.

»Jaka!« —

– – –

»Jaka, ali že spiš?«

Zdravo, globoko dihanje iz kota ji odgovarja, da Jaka trdno spi. Tesnoba stisne Jerico v prsih in kakor mraz ji spreleti ves život. — Čudno, kako je je groza nocoj!

Počasi in zamišljeno se vrača proti hiši. Zdaj zdaj se zabliska in v blisku vsakokrat posveti steklena krogla na drogu vrh griča, ki naj podnevi skobca in sokola plaši ter kokoši in golobe varuje. Nocoj pa je blesk njen v bliskih režeč se smeh, skrivnostno grozeč. Jerica vsa vztrepeta in plane v duri. Na pragu se ustavi. Zamiži. Tako se je posvetilo in se užgalo tam zadaj v Zavrhu. »Bog in sveti križ božji!« se prekriža Jerica. »Hudo bo nocoj!«

Nemirna zbeži v hišo, pogleda v kamro k očetu in materi, ki mirno spita in tiho zapre vrata, da ju ne zbudi. Mati imajo leto sem tako rahlo spanje. Pogleda še v kuhinjo, kjer je žerjavica na ognjišču že umrla in ugasne v hiši luč. Preden pa odide po stopnicah v zgornji konec, v svojo sobico, stopi s ključem v roki še v vežne duri, da zaklene in zapahne. A v tem hipu se užge ravno prek gozda v Zavrhu blisk, ki ji skoro vid vzame. In prve težke kaplje padejo v žejno, razpaljeno, od prigrevice spokano zemljo. Jerica zamiži, zasuče v vratih ključ, porine zapah in zbeži v svojo sobico. Nima niti časa, da bi pogledala v sobo, ki v njej dekle spe. Kakor da ji pod nogami gori!

Hitro se Jerica spravi. Pomoči prst v škropivček in z naglo kretnjo poškropi sobico in posteljo ter smukne pod odejo. K trepetajočim pridušenim glasom opravlja večerno molitev in njene prošnje so nocoj prisrčnejše in vzdihi pobožnejši kot navadno. Ko odmoli, napeto prisluškuje v noč.

Tiho je naenkrat zunaj, niti dežuje ne več in grom in blisk sta se nekam umirila. Morda pa le ne bo hudega in se bo prevleklo? Samo ta strašna soparica! Jerica potegne roki izpod odeje in ju vtakne pod glavo. Ne more spati. Čudna skrb in težka slutnja ji leži v duši. Morda je kaj hudega; morda pa prihaja samo iz težke, vzdušene noči skozi okno do nje?

Misli ji begajo od predmeta na predmet, od dogodka do dogodka. In segajo, kakor zadnje čase sploh, nazaj v vso mladost. Mladost v samoti, mladost v delu in skrbi za dom, zadnje čase za brata in očeta in mater. — Dvajset pomladi je za njo. Vse so enake, vse samotne, trudne in skrbi polne. Zadnje dve leti je nekam drugače v njej. Vzbuja se ji nekaj, čemur imena ne ve, iz duše ji raste nepoznano, ki bi rado roke razprostrlo v neznano, daljno daljavo, a ne ve, kam, ne ve, kako, ne zna, čemu? Ali vendar je tako sladko to neznano, tako ji je duša vsega tega polna! Kako bi rekla vsemu temu? Želi si ven, v svet, želi v družbo, želi med vesele ljudi, kjer za hip zaspe skrbi in se ožuljene roke spočijejo. Ah, pride, stopi vanjo, da bi šla, šla tja doli v dolino, ko gre k maši kake nedelje k fari, pa bi kar doli ostala. In se ne bi vrnila dolgo, dolgo, da bi si ogledala vse tisto neznano, ki jo vabi, ki jo kliče, ki jo vleče!

Ali že se ji zoperstavi skrušena, bolna mati, v prividu jo prosi oče, naj ostane in varuje dom in zanj skrbi. In Jaka jo piči v srce. Zasmeje pa se ji dom in polje, in živina in travnik in gozd jo kličejo nazaj in gmajna, prelepa gmajna nad hišo in zanjo jo prosi: ostani! — Odkar pomnijo najstarejši ljudje, so Klinarji gospodarji na Žerjavini in dom se jim je povečal in obelil, polje razširilo, travniki in senožeti se razgrnili in gozd se jim je zarasel notri pod Golico in v Rožico, čez Zavrh v dovško planino in spodaj v Križko stran. V globeli pa skoro do Plavškega rovta samega, četudi je pol ure do prve hiše. Kakor kralji so Klinarji; ona kraljica; svobodni, prosti, sami na svojem! Ej, lep je ta dom in prostran in svetal!

Ali vendar vleče in miče dolina in vabi z obema rokama in s sladkimi pritajenimi klici vsak dan huje in slajše in zapeljivejŠe. Saj bo sledila klicu, kmalu: samo, da si mati opomorejo, da se Jaka spametuje in mlado pripelje — pravijo, da ima Štefonovo Metko, ki je zala in pridna — potem bo pa ona šla, da se novega nagleda in sladkega okusi; ki jo vabi iz daljine in vleče silno, ah, tako neznansko .. Ej, kako se sveti tam v daljavi, tam v dolini, kjer je svet in so ljudje ... ah, kako sladko ...

Nad Žerjavino se je razbesnelo nebo v nevihto kakor razdražen pekel. Golica je metala strele v Rožico in ta je vračala prek Petelina v Črni vrh in sipala ogenj v kačasto se zvijajočih bliskih prek in krog Žerjavine, v goščavo nad njo. Oblaki so vse zatvornice odprli ter povodenj razlili v milijonih curkov na Zavrh in senožeti po njem notri do Plavškega rovta in globoko doli na Plavž in jeseniško urez. Pa je za hip umolknilo nebo, prestalo je deževati. In je bilo, kakor da orjaška nevidna roka davi naravo za grlo in ji do sape ne da ter tišči sile neurja in oblakov in bliskov z železno pestjo, da niti treniti ne morejo. A naenkrat je zatrta sila pretrgala jekleni obroč ogromne pesti in tedaj se je nebo na dvoje razklalo in zalučalo ognjeno kačo čez Zavrh na Zerjavino, in v sladke sanje Jeričine je treščilo, da se je zamajal in v mozeg stresel hrib in bela, v blisku razsvetljena domačija v njegovem naročju. Žareč in plameneč jezdec ie na ognjenem konju zaplezal po hlevni strehi in iz hleva sta planila hlapca v besnečo nevihto s strašnim krikom iz mišičastih prsi: »Gori, gori!«

Jerico je vrglo s postelje, da je odskočila k oknu, kakor bi jo bil oplazil z bičem. V obraz se ji zarežal goreči hlev, da ji je krik na ustnicah zamrl. Planila je mimo dekel, ki so splašene jokale in kričale, v hišo in kamro, kjer je oče v spodnji obleki iskal hlač, čeprav jih je držal v rokah in je zaihtela mati ter se nesvestna zgrudila ob oknu, ko je zagledala strašno žarenje. Jerica je sunila očeta v vežo, zanesla mater v noč in jo prepustila deklam, da jo spravijo k zavesti.

In ko je z očmi preletela zbegano služinčad in je v hipu videla očeta, kako si je pulil lase in ni vedel, kaj in kako, ko sta hlapca tekala okrog ognja in samo kričala: gori, gori!, tedaj ji je vzblestelo v očeh, pognala se je kvišku, da je nekaj v njej počilo in se na dvoje razklalo:

»Škafe, in na streho, oba! Dekleta, vode v škafe! Da hišo ohranimo! Hitro!«

Planili so. Jerica v hlev, da odveže živino, ker je že gorelo okrog nje. V hipu je bila živina zunaj in Jerica je vrgla očetu povodce ter mu pokazala pod veliko tepko, kamor naj žene živino. Takrat je obliznil plamen od hleva v svisli in zaprasketalo je seno in slamnata streha, da je šlo Jerici in vsem drugim v mozeg. Osveščeni materi pa se je iz prs strašno utrgalo:

»Jaka, Jaka!«

Vsi obstoje kot okameneli! Jerica pa se zažene proti svislim, postoji za hip pred vrati, se pokriža in plane v žareče poslopje. Vsem obstoje srca in ne upajo udariti. Preteče par dolgih sekund, ko večnost dolga minuta. In glej: za roke privleče Jerica brata, ki buli zaspan in zmeden v ogenj in žar in dež na prosto ter se zažene ž njim naravnost k vodnjaku in trešči vanj celo golido mrzle vode. V tem hipu se v notranjosti svisli utrga cel plaz gorečega sena raz petra, plamen prebije slamnato streho, švigne do neba in strašno razsvetli okolico. V hipu so vse svisli v ognju. Takrat poči in zaprasketa in s truščem se zruši streha v hlev in požene iskre in plamene visoko v zrak, kjer se vsa plameneča in goreča zmes združi v ognjeno morje, ki se v vetru in viharju ziblje sem ter tja ter vedno bolj v hišo liže. Hlapca sta se že umaknila na zadnji del strehe, ker jima pali ogenj v obraz in dekle si ne upajo več s škafi blizu. Vročina je presilna. Vsi obstoje in strme v ognjeni zdivjani vihar in niti krikniti ne morejo več, ker je vsaka pomoč zaman in izključena in bi moglo samo še usmiljenje božje ustaviti strašno ognjeno vihro.

Mati in oče sta pokleknila, okrog njiju dekle, sklenili so roke ter glasno molili za pomoč v dež in ogenj in vihar. Jerici so drle solze po licih; a ko je videla, da ogenj liže že po hišni strehi in sega z dolgimi jeziki v ostrešje in pod krovne deske, je planila nad hlapce in dekle in Jako ter sunila ž njimi v hišo, da reši iž nje, kar se rešiti da. Oče je pohitel za njo, da odnese vsaj denar in stvari, ki je samo on vedel zanje. Tudi Jaka se je vzdramil iz silne omotice in dima, ki mu je še vedno lezel v oči in mu sapo v prsih zapiral. Pričeli so nositi opravo iz hiše, perilo in drugo. Najprej iz gornjih prostorov, nato iz hiše, kamre in kuhinje. Vse čez kolovoz v kajžo. Na kajžino streho je spravila Jerica po enega hlapca in deklo, da sta z mokrimi cunjami gasila iskre, ki so raz goreče poslopje padale nanjo; da vsaj eno edino streho obvaruje to strašno noč nocoj. — Velikega kozolca, ki je, hvala Bogu, stal onstran vodnjaka in je bilo pod njim vse vozovje in orodje, se ni ogenj oprijemal, vsled sape, ki je vela v nasprotno smer. A v hišo je žrl ogenj bolj in bolj. Že se je tudi v svislih zrušila streha in hišno ostrešje je objel plamen krog in krog. Hlev je že v tla gorel.

Niso mogli vsega rešiti iz goreče hiše. Suho tramovje je prehitro gorelo. Ko je plamen lizal že v gornje prostore hiše, so pritekli prvi moški iz Plavškega rovta in od Sv. Križa. S posodami in cepini. A skoro zaman. Pregoreli so že stropniki. In ko je ratno odnesla Jerica iz goreče hiše še sliko Žalostne Matere božje ter jo postavila ob mater v kajži, kamor so jo bile zanesle dekle, se je streha na hiši prelomila v sredi in se sesula v notranjost, da je ognjeno morje in morje isker šinilo v vis, kakor jata plamenečih ptic-roparic. Mati je zakričala ter se vnovič onesvestila.

Takrat pa se je usmilil Bog nesrečne Žerjavine in njenih prebivalcev. Iz oblakov se je ulilo v potokih in gazilo žareče in plamteče jezike. Pritekli kmetje so pričeli trgati tleče in žareče tramovje v hlevu in v svislih in vlivati nanje vode, da je sijaj plamena in žar usihal bolj in bolj. Le tupatam se je še pognal posamični jezik kvišku, se vnovič za hip razžarel, potem pa ugasnil sam vase. V prve jutranje ure je ploha zagasila tudi plameneče ognje v hiši, da so tudi tukaj mogli sosedje pričeti rušiti in trgati tramovje ter si upali blizu s škafi. V tem je po trdem triurnem naporu prispela jeseniška požarna bramba s cevmi in manjšo ročno brizgalno ter pričela dušiti plamen in žarenje in močiti tleče ogrodje.

Pri Sv. Križu je zazvonilo dan, ko je bil ogenj ugašen in je večina ljudstva ter del gasilcev odšla. Ostalo jih je še par, ki so pazili, da ubijejo še zadnjo iskro. Nebo se je umirilo in oblaki so odšli v daljavo, se umaknili za gore, kakor da ne morejo gledati strašnega pogorišča in strtih ljudi, ki so jim oni z ognjeno igro razrezali srca in duše zastrupili. Mati in oče sta po dolgem času zaspala v kajži. Izza Golice so tipali solnčni žarki in začeli iskati v triglavsko stran.

Takrat je Jerica obšla vse pogorišče in prišla do svinjaka za hišo. Čisto je bila pozabila nanj. In glej: ostal je nepoškodovan in ko je dvignila durca, so planili kruleči rilci v korito. Vztrepetalo ji je srce in brž je durca zaprla, kakor da jo boli gledati splašeno žival.

Počasi je odšla na hrib. Gori ravno ob drogu je obstala. Solnčni žarek je našel stekleno kroglo na njem in jo nagajivo pobožal, da se mu je na vsa usta zasmejala. In se je spomnila Jerica sinočnjega režanja steklene krogle in mraz ji je stisnil srce. Pa se je zazrla na pogorišče in se v njem razgledovala. Vsepovsodi se je še kadilo, dolgi curki vode so še tekali po njem in kamor so se zapodili, je završelo in začvrčalo in pognalo gost, težak dim kvišku, prav gori k njej. Tam pod veliko tepko je mukala živina lačna in Jaka je hodil okrog nje ter se motovilil, kakor da je od ognja in dima pijan. In tam pod edino celo streho, v kajži, spita oče in mati in sanjata strašne sanje, da se ob dnevu v še strašnejšo resnico zbudita. Stisnilo se ji je srce, ko je gledala vse to in v novi dan in dalje v prihajajoči čas pomislila ter se ovedla, kaj je vse pred njo in kaj bo vse iž nje moralo. Strašno ji je bilo. Kakor da hoče zdaj vsa prestana bolest iz prsi in srca, ji je sililo v grlo in oči so ji zameglile solze. In nakrat se je utrgalo v njej in v krčevit jok planilo, da se je slišalo na pogorišče in plalo nad njim kakor jata splašenih golobov. Dlani so pokrile obraz, telo se je naslonilo ob drog in skozi prste so lile solze in padale v mlado dekliško grud ter močile zemljo, ki se je napila solza oblakov in neba dovolj ter ni mogla dekliških vročih sprejemati vase, ker so jo pekle in žgale bolj ko ogenj poprej.

Povesile so se roke raz obraz, modre oči Jeričine so lesketale kot dvoje gorskih jezer. Takrat pa je solnce izšlo. Razlilo je luč v vrhove gora in raz njih v dolino. In tudi v Jerico in na hrib, kjer je stala. Pri Sv. Križu in v jeseniški dolini je zazvonilo k sveti maši. Tam od svetokriške strani se je zablestela cerkev, najprej zvonik, nato še cerkev sama. In kakor da je solnčna luč, ki se je razlila po cerkvi ter bleščala v dalj, prišla tudi do Jerice in se v njeno srce potopila: Jerica je nehote sklenila roki in zastrmela v hišo božjo tja doli v urez pod Golico. In je tako stala dolgo, dolgo. Nič ni vztrepetalo na njej, nič se ni zgenilo, ne v obrazu, ne v očeh, ne v roki, ne v telesu. Le v njeni duši se je nemo, neslišno prelivalo. Po licih so ji polzele solze in edine govorile, da kali v Jerici novo življenje, ki ni bilo življenje prostosti, sinoči sanjano tja doli v dolino in prostost, ne življenje zlate svobode in belih rok in brezskrbnega smeha, o, ne, globoko v njej je korenike pognalo in se vanjo vsesalo življenje križev in bojev in težav. In življenje žuljavih rok in odrtih nog in znoja in pehanja. Pognalo je kali in se razrastlo v zavest, da je ona edina, ki more in mora dati Žerjavini nov dom in nov sijaj in novo življenje.

Počesala si je nazaj osmojene lase, ruto znova pritrdila v ozglavje in se obrnila proti pogorišču. Nekaj trdega je zrastlo v njej v tej kratki molitvi na hribu: s trdnimi koraki je stopala navzdol; roki sta se ji skrčili v pesti, oči se razgledovale široko razprte in ogenj je bil v njih, mrzel in sijajen. Prišla je do svinjaka, zagledala tam koš in škaf, vzela koso, ki je že od sinoči visela ob podbojih. Pristavila je škaf k vodnjaku, šla dalje v reber, kjer je nova otava poganjala. Tu je odložila koš, zavihala rokave, prislonila koso v tla, izdrla oslo in potegnila po rezilu:

»Pa začnimo! V imenu Očeta in Sina in svetega Duha!«

»Amen!« je zarezala kosa v travo.

II.[uredi]

Na Žerjavini raste iz pogorišča nov dom. Najprej se je dvignil novi hlev, da so mogli živino spraviti pod streho. Prve dni po požaru jo je Jerica kar v Zajamo zagnala, velela pastirju, ki ga je iztaknila nekje v dovških rovtih, postaviti pregrado za noč in tam je živina čakala nove strehe. Ko so jo prvič pognali v novi hlev, so se voli in krave ustavili na pragu in le z največjo težavo so jih privezali k jaslim. Novo poslopje je bilo obširnejše od starega, lepše, modernejše, svetlo in zračno. Jerica je tako izsilila iz očeta. Hotela je, da vstane Žerjavini novi dom lepši in ponosnejši kakor je bil kdaj prej.

A oče so bili trdi. Trgala se je ž njimi za vsak stotak, vsako novo okno je morala izgristi iž njih.

»Saj je dobro, kakor je bilo! Če so pred nami tako gospodarili v takem, bomo tudi mi še!«

»Ali, oče, zdaj je prilika. Zidati moramo za desetletja. In vem: Žerjavina bo še bogata, tudi novi hlev bo pretesen!«

»Meniš? Kje bomo pa vzeli?«

»Delali bomo, oče! Noč in dan, kakor smo zdaj vse te dni!«

»Da, ti že, Jerica. Ali midva, mati in jaz? In Jaka?«

Jasno dekličje čelo se je zmračilo.

»Bogu bodi potoženo! Za nobeno rabo ni!«

»Tudi nesreča ga ne spametuje! In ga ne bo nič! Pa bi delali hlev kakor za dva gruntarja?«

»Pustimo to, oče! Hlev mora biti večji! Vse je naročeno in odmerjeno. Saj boste dali denar, oče?«

»Kako? Nimam. Meniš, da sedim na njem?«

»Za hlev bo že in za nove svisli tudi še, čeprav je bila zavarovalnina pičla.«

»Kaj pa za hišo?«

»Se bo dobilo!«

»Kje?«

»To bo moja skrb!«

Zasukala se je na peti in odhitela ven med delavce. Brž je bila pri mojstru, mu razkladala in razkazovala. In res: oče so dali denar. Prej jim ni dala miru. Zrastel je hlev in tudi svisli, oboje novo in lepše, prostorno, veliko, za trikrat toliko živine, kolikor je zdaj Žerjavina zmore. Jerica je bila neutrudna. Od jutra do pozne noči na nogah, vsak dan je pripeljala novih delavcev in z novim delom pričenjala. Tako je oče čutil nazadnje, da so mu vajeti zdrsnile iz okornih, skopih rok. Izvilo mu jih je dekle, do požara mirna in tiha Jerica, ki pa je zdaj v nekaj novega zrastla, se zagrizla v Žerjavino in njeno gospodarstvo, da se ji je stari Klinar čudil, odkod se je dekle vzelo.

Ono jutro po požaru ga je prvič nagovorila s čudnim naglasom in trdim zvokom v glasu. Da jo je začuden pogledal in skoro verjeti ni mogel, da govori tako ona ista Jerica, ki je govoril ž njo zvečer pred požarom. Mati je od takrat gledala vanjo ko v svetnico, ubožica, ki ji je strašna noč ostala v udih, da je le s težavo lezla iz kamre v kuhinjo in samo še kuhati zmogla. Vse drugo je Jerica naložila na svoja ramena. Prav ničesar ji ni dala delati, a tudi očetu je trgala delo iz rok.

»Oče, nikar, stari ste in nabolehni! Glejte, tamle tistele hlode otešite; pa pazite, da se ne usekate!« Tako mu je vzela lopato iz rok, ko je presipaval pesek in kamenje valil. Poiskala je brata, ki je zaspano izbiral žeblje in jih ravnal:

»Jaka, da te le sram ni! Oče se trudijo z lopato in kamenjem, stari in nadložni, ti pa, hrust, se igraš tukaj kot otrok! Daj, tamle prevali! Na, tu je kramp! Trdno poprimi, saj imaš zdravi roki!«

In je odložil kladivo, pa pograbil kramp in roval in valil skale uro dolgo. A brž ga je minilo: sedel je in počival. Pa je že Jerica planila od nekod nadenj in skoro ga je bilo sram, ko je umaknil pogled njenim ostrim očem in znova poprijel za delo. Pa vendar, čutil je v Jeričinih očeh železni: moraš!

Jerica je bila že dalje, brž je deklam nekaj naročila, hlapca poslala po novega peska, drugega zopet v mlin pogledat, če je žito že zmleto, mlado deklo Urško pa po prelast za prešiče. Vse je videla, vse kakor na nitih držala in nič ni ušlo njenim očem, ki so sijale v čudni, zatemnjeni luči.

Včasih se je sama sebi čudila, kako zmore vse to, kje dobi moči in poguma, da ji je vse lahko in po sreči. Spomni se: ko je prvič potrkala v Plavškem rovtu pri Šimnovcu, da bi pšenice dobila. Takoj prve dni po požaru.

»Oče Šimnovec, ali bi mi dali vrečo pšenice? Vrnem vam jo ob prvi priliki!« Takrat je gledala bolna mati vanjo z upadlimi očmi. Mati rabijo belega kruha, sicer bodo ob moč. In kako ji je odleglo, kako je zbežal strah in čuden sram iz srca:

»Kaj bi vračala; ne misli na to! Radi vreče pšenice ne bomo šli prosit. Kadar bomo pa mi rabili, boste pa vi dali!« Napolnili so ji oče Šimnovec vrečo in njihov Juri jo je zanesel na Žerjavino. Mati Šimnovčeva pa so ji dali hleb belega kruha in vrečico bele moke: »Da bodo mati laže pričakali preden bo zmleto!« Mati Šimnovčeva so uganili, da prosi za mater hči.

Da, mati! Ta tiha, dobra mati, ki je dala vse moči Žerjavini in Jerici in bratu, ki je noč za nočjo prejokala, ker je bil Jaka drug kot ga je sama hotela in učila in je ni poslušal, četudi je bil ljubezen njena in mu je dala od svoje krvi! Samo da bi bil dober sin! Dokler ni bila bolehna, je bila prav za prav gospodar na Žerjavini ona. Oče so bili premehki, pa preskopi. Še za mater se jim je škoda videlo. Zadnja leta je tiho mater strla bolezen in jo v tla pritisnila. Požar pa ji je še zadnje moči vzel.

Često je pohitela Jerica k materi v kuhinjo, da ji je vzela pretežko delo, ji primaknila to in ono in pogledala in popazila, če jemlje zdravila pravočasno in dovoljno, če je, kar ji je bilo treba, da se pri moči ohrani. In velikokrat so se ji ulile solze, ko je šla od nje. Bili so ti trenutki zanjo najtežji in ni našla pomoči takrat drugje kot v upanju na usmiljenje božje in božje varstvo, ki ga je uživala Žerjavina do požara in po požaru zopet.

Da, mati in Žerjavina! Ona, ki ji je življenje dala in kri, in ona, ki jo je hranila in ji je bila dom! In je slutila, da ravna prav, samo tako in ravno tako; da ji bo dal Bog in ljuba Mati Marija, da materi sina nadomesti in Žerjavini gospodarja in ji ohrani ponos in lepoto, zdravje in moč za mater, za očeta, za brata in zase! (Dalje prihodnjič.)

Pa so prišli grenki trenutki, pregrenki, trpki kakor lesnike. Ko je stal hlev in so zrastle svisli ter je bilo treba s hišo pričeti, so ji oče dejali: »Jerica, z denarjem sem pri kraju. Kako bomo?«

Jerici so se orosile oči in iskale in tipale za pravo besedo.

»Postavimo kar leseno, za silo bo že. Saj lahko dogradimo kasneje!«

Jerica pa je vedela, da ne bi nikdar, če zdaj ne bi.

»Oče, pa posekajmo! Zavrh je poln in zrel, Zajama že skoro gnije. Saj bomo dobro prodali.«

»Kaj, da bi sekali? Nikoli! Saj bo še za leseno bajto šlo dovèlj. Kaj pa nam ostane, če pridejo slabe letine?«

»Ali bomo grizli les?«

»Ne tisto; za priboljšek nam bo, kadar drugega zmanjka!«

»Pa zdaj je nujno, oče!«

»Ja, kako pa boš? Preden posekaš in kupca ujameš, denar dobiš, mine leto in dan. V kajži pa ne moremo prezebati. Saj je tudi pretesno za vse!«

Jerica je res umolknila, ker ni vedela kaj in kako bi. In dva, tri dni je hodila strta okoli in molila ponoči, da ji Bog dá pametno misel. Četrti dan pa je zavezala mašno ruto in šla v globel in dalje, v jeseniško dolino. Tam je pri župniku potrkala in mu izjokala križ, potožila skrb. Ugibali so tudi gospod župnik. Pa se jim je posvetilo v lice in pozvali so gospoda kaplana. Razložili so mu in dejali:

»Kaj praviš, France, kako bi bilo s hranilnico? Ali bi dali?«

»Koliko?«

»No, Jerica, reci!«

»Vsaj petdeset tisoč dinarjev.«

»Zmore?«

»Bo, Jerica! Vsaj upam, da mi odborniki ne odreko. Saj ni dolga?«

»Niti páre ne. Gozdi pa polni in zreli. — Samo oče, oče!«

»Ja brez očeta pa ne gre ta stvar, Jerica!«

»Čaj, Jerica, kar s teboj stopim do njih. Pa spotoma kreneva in pokličeva še svetokriškega gospoda s seboj. V nedeljo na seji uredimo in v nedeljo teden bo denar!«

Šla sta spotoma po svetokriškega gospoda, ki mu je med potjo jeseniški raztolmačil celo zadevo. In so opravili pri očetu. S trdim in včasih grobim, s trpkim smehom in gorenjskim nasvetom, a so vendar omehčali grčo. Jerica je že drugi dan pripeljala s seboj stavbenika Medveda in hiša, nova, lepša, v eno nadstropje, je bila sklenjena stvar.

Ni minil teden, že je mrgolelo delavcev in zidarjev na Žerjavini, v pesku v Zajami in v kamenju pod Jeklom. In še en teden, pa je zapela sekira v Zavrhu in v Zajami je žaga zahreščala in so padale stoletne smreke, visoki borovci in mecesni in pričeli drčati po ridih v globel. A le najlepši in najmočnejši, ki so že kričali po sekiri in žagi. Za vsakim hlodom pa je šel očetov vzdih v globel.

Hiša je rastla iz tal in lepo je blestelo sirovo poslopje v jasnih luninih nočeh. Kako bo šele lepo in prijetno, kadar bo ometano in pobeljeno! Toda zid je kar žrl denar. Izposojenih petdeset tisoč je šlo, preden so stol postavili na zidovje. Hvala Bogu pa je vrgel les v Zavrhu skoro toliko! Toda vrniti ni mogla Jerica in oče so vzdihovali, ko je bilo treba šteti denar za obresti. Z lesovjem v Zajami bo pokrit dolg, je trdno računala Jerica in dopovedovala očetu. Oče pa je obupaval. In vse to je jedlo mater, ki je oblegla in ni vstala več. Srečno so dozidali in pokrili, ometali, prebelili in poslikali. Pa so nesli mater v novo hišo umret, da s svojo smrtjo posveti novi dom na Žerjavini. Na svetega Mihaela dan je zatisnila oči za vedno.

O, to je udarilo Jerico in očeta! Jaka se dva dni ni niti prikazal iz svisli. Še njemu je šlo do srca, morda bolj po pravici kot očetu in Jerici. Ker je bil velik del krivde materine smrti na njem. Čutil je to. Ali vendar ni priznal. Črva v srcu in pekočo vest pa je z žganjem moril in ogenj gasil. Pil je po materini smrti več ko prej. Četudi nisi mogel ravno reči: pijan je, vendar je cele popoldneve ostajal od doma, presedel v Štefelinovem žganjetoču, ali pa kolovratil zamišljen in brezdelen po gmajni, nastavljal zajcem in lisice lovil, da je dobil denarja za žganje in tobak. Ker ne Jerica, ne oče, mu nista dala niti krajcerja denarja več. Dela, ki se je zdaj v jeseni z opravilom kupičilo bolj in bolj, mu ni bilo mari. Končno sta ga pustila oba, oče in Jerica, ko sta videla, da je vsak opomin zaman in da ga niti materina smrt ni zmogla.

Očeta pa je vse to vrtalo in ugreblo, da je osivel popolnoma in v dve gubi zlezel. Kadar se je vlekel težkosopeč po strmini mimo kajže, se je videlo, kakor da v koleni grize. Tako ga je ženina smrt in skrb za dom ter žalost po gozdovih in denarju utisnila in skrivila. Kadar ga je pogledala Jerica, ali čula njegov kašelj in zdihovanje v mrzlih jesenskih nočeh, ji je mrzel strah stisnil srce: ali zgubi še njega?

O, za materjo je žalovala kakor mlada roža pod snegom za solnčnimi žarki. Ne z besedo, ne z zdihovanjem, tožbami. Vso bol je vase zaprla. A skriti je ni mogla. Iz oči ji je gledala in strmela v svet: oči so bile dvoje praznih, široko odprtih oken brez leska in rož. In suhe, brez solza. Ker solze so pekle in žgale v notranjosti.

Da laže preboli materino smrt, se je še bolj zagrizla v Žerjavino. Dom je bil postavljen nov, lepši, prešernejši, pridelki pospravljeni; ali vendar je bilo še vedno česa treba. Zdaj v gozd k sekačem, zdaj v planino k živini, pa zopet v dolino po nakupu. Največkrat pa v župnišče, svetokriško ali jeseniško. Dolg v posojilnici ji ni dal in ni dal miru. In ko je še slišala:

»Ali jim je treba tega bahanja? V eno nadstropje; in z opeko krito? Pa hlev ravnotako in cementirano gnojišče? Vse pa kar na kredo in upanje!«

Ej, to jo je užgalo in udarilo! — Pa zopet:

»Saj lahko! Saj imajo! Stari je skopuh, vso vojno je skoparil in vlačil na kup; zavarovalnine je dobil nič koliko! Lesa je tudi za graščino! Pa še hodijo okrog in celo prosila je, da smo jim vozatarili zastonj in dajali njim, ki imajo več ko mi!«

In jo je zopet ranilo v srce do krvi.

Mimo Šimnovca je šla nekoč na Jesenice.

»No, Jerica, kam pa tako urno? Nič ne postojiš!« so jo klicali Šimnovčev oče raz kozolec, ki so iž njega fižolovino metali.

»Mudi se mi, oče, na Jesenicah imam opraviti, pa moram do noči nazaj!«

»Čaj no, punica, čaj, da ti nekaj dem!« Zlezli so po lestvinah na tla in ji dejali:

»Jerica, onegavijo in jezikajo po tebi, da nič takega, jeziki! In nič ne maraj, Jerica! Pametno voziš! Saj moški ne bi mogel bolje. Stari naj prste oblizne, da ima tebe, to mu povej, kadar za lesovino sitnari. Saj je ne bo nesel v grob kot jaz ne, jesti ima, pa še drugega dovelj! Le povej mu!«

»Bom, oče Šimnovec.«

»Le; pa mu še dej: če bi oče Šimnovec imel tako hčer, bi ji že zdavnaj stisnil hišni ključ v roke, pa sedel sam v zapeček, posebno zdaj, ko zima v deželo kima! Le povej mu to, pa reci, da sem dejal to jaz, Šimnovčev oče, ki jih ima že sedem križev na grbi, a še ne krmila iz rok; ker so mu mladi preneumni in prelahki. Njemu pa se mara, ki ima dati komu brez skrbi!«

»E, oče Šimnovec, še je čas za to! Pa saj je Jaka prvi in njemu gre po pravici. Ne meni!«

»Ali meniš, da je stari tvoj slep? In neumen ni bil nikdar, ne zameri, da kar tako povem.«

»Morda se Jaka še spreobrne?«

»Bi se, če bo znala Štefanova Metka ž njim. Rad jo vidi, ona pa se nekam obotavlja. Ej, stari Šimnovec dobro vidi, dobro!«

Jerica ga osupla pogleda.

»Jerica!« ji dè še oče Šimnovec, »ako ti gre trda za denar, glej, kar k meni pridi! Zate imam še vedno! — No, zdaj le teci, pa gospoda v farovžu pozdravi. Povej jim, da bo medu letos nič koliko! Tudi zanje pri meni vedno!«

»Bom, oče Šimnovec!«

Spotoma misli. Res, ni še pomislila v srcu, kaj bo, če oče zamro. Živela je v prepričanju, da bo Jaka gospodar, četudi ni kaj prida; ali fant je in njegov zarod bo Klinarjev rod. Toda danes se ji je odprlo in ji ni hotelo iz glave več. Vso pot v dolino je strašilo po njej. In je v farovžu gospoda vprašala, kaj naj naredi, če bi oče hoteli njej zapisati.

»Kaj? Vzemi! In Boga zahvali, da je očetu pravo pamet dal in jih razsvetlil. Saj Jaka ni za gospodarja! Ti pa si Žerjavini dala novo domačijo!«

»Kaj pa bo Jaka?«

»Jaka bo vesel, da nima z gruntom nič opraviti, ker mu delo ne diši. — Čaj, čaj, pa moram res z očetom govoriti tudi jaz o tem!«

»Gospod župnik, oče so slabi, bojim se, da ne bodo dolgo!«

»Pogledam kar jutri k njim. Saj imam itak k Martinčevim pot. Pa še do Šimnovčevega očeta stopim radi strdi.«

»So rekli oče Šimnovec, da je medu nič koliko in za vas vedno, gospod župnik!«

»Ej, Šimnovec, to je mož, za tri, čeprav že v osemdeseto leze!«

Drugi dan so bili gospod župnik pri Klinarju na Žerjavini. Ko so nekaj časa govorili z očetom, so dali po Jerici poklicati Jako. Prišel je. Sedeli so vsi trije skupaj skoro pol ure. A Jaka niti poslušal ni dosti na vse besede, govorjene vanj z namenom, da ga pripravijo na gospodarja — Jerico. Le prebrž se mu je videlo vse skupaj preneumno:

»Ali sem se kdaj gnal za gruntom? Jerica je zanj, jaz ne. Dajte mi kajžo in boršt v Zajami, pa nekaj denarja in mir besedi!«

In je odšel, komaj da je pozdravil in z Bogom dejal gospodu župniku.

Res sta šla čez teden dni oče in Jerica v Kranjsko goro k notarju in sta pismo napravila. Jerica je dobila vse, Jaka pa kajžo, boršt v Zajami, planino v Jeklu, njive v Brezdnu, in pa dvajset tisoč v denarju, kadar se oženi.

Ko so prišli Vsi sveti in je spomin na materino smrt očeta spravil na jeseniško pokopališče ter ga tam potrl še bolj in zlomil v smrt, ni prišel oče Klinar, stari Žerjav, nikdar več sam v dolino. Še pred svetim Andrejem je legel in koncem adventa so ga odnesli počivat na stran rajne žene, ki ga je smrt ž njo tako hitro zopet združila. Umrl je mirno in spokojno; saj je vedel, da je Žerjavina varna v Jeričinih rokah in da tudi Jaka njenih vajeti ne bo pogrešal.

Tako je Jerica ostala sama z bratom na Žerjavini. Pogrešala je pač mater, očeta tudi včasih, ali vendar jo je vso napolnjevala skrb za obnovljeno Žerjavino, ki je zrastla in se lepšala v njenih neutrudnih rokah. Mnogokrat si je želela koga, ki bi ji ne bil tuj in bi mu mogla potožiti to in ono, poiskati pri njem sveta in pomoči. Ali to so bili trenutki. Vedno jo je znova delo pehalo naprej in računi in skrbi so jo gnale, da ni imela mnogo časa misliti na svojo osamljenost. Brata je često videla ali samo mimogredé. Kakor da se nekam izogiblje Žerjavine in sestre po smrti starišev. Sicer zadnje čase ni več toliko pil, toda za Žerjavino se je malo menil. In sestri se je ognil, če je le mogel. Kakor bi ga pehal v srce njen vprašujoči in očitajoči pogled, hodil je svoja pota in Jerica ni vpraševala za njimi.

Za božič je Jerica pregledala natančneje očetove račune in svoje tudi, pa je našla, da je bolje kot je pričakovala. Bog ji je dal srečo. Ko je po očetovi smrti pregledovala gozdove, je našla še množico zrelega drevja, sposobnega za posék. Rastlo je v njej upanje, da bo mogla Žerjavino kmalu očistiti dolga. Zato je za božič bogato obdarila služinčad, obnovila ž njimi pogodbe in sklenila pomladi si nabaviti še novih moči, da bo delo šlo še bolje od rok in bo obnovljena Žerjavina še hitreje rastla.

Na sveti večer je Jerica, gospodarica, hodila okrog hiše in hleva in svisli, ona, prvi ženski gospodar na Žerjavini; najmlajši gospodar v treh farah. Vsak kot je posebej pokadila, vsak prostorček posebič poškropila z blagoslovljeno vodo, da bi Bog dal sreče in nesreče varoval. In še na polje in senožeti in gozdove je vrgla dima in svete vode, da bi Bog blagoslovil in roditi dal. Ko se je vsa družina vračala od kajenja v hišo, je prva stopila na hišni prag, obstala in se za hip razgledala po družini in ponosni Žerjavini, ki je spala v sanjah svete noči. Goràk je bil njen pogled in v licu je igral ponosen nasmešek.

In ko je prišla v cerkev k polnočnici ter šla v klop na očetovo mesto med gospodarje, so se ji, sivolasi in od križev in košev in skrbi v dve gubi upognjeni, njej, mladi, lepi in ponosni spoštljivo odmaknili. Vsa cerkev se je ozrla nanjo ter si šepetala:

»Mlada Žerjavica, kako se nese!«

Tedaj se je v njej nekaj ponosnega vzpelo in vzpeto obstalo. V sijajni luči sveč in svetiljk, v slovesnem petju in bučanju orgel si je za hip domislila, da je to samo zanjo. Ali takoj jo je obšla zavest: Bog je, ki je dal! in sklonila je ponižno glavo in roke sklenila v goreči molitvi in prošnji za blagoslov: da bi novorojeni Jezušček njo blagoslovil in njeno delo in ž njo prelepo njeno Žerjavino!

III.[uredi]

Jaka se je vselil v kajžo. Že pozimi je imel večkrat kaj opraviti v njej, nosil je skupaj različno orodje, tesal včasih, pribijal, snažil, sploh kake dni čudne, za njegovo dosedanjo delomržnost prečudne reči uganjal. Jerica je večkrat pogledala skozi okno, ko je šla mimo in vedno je videla kaj novega notri. Vprašati pa ni hotela brata, kaj počne, na kaj se pripravlja. Ker ni mnogo občevala z ljudmi, v svoje načrte in pomladno delo zamišljena, ni slišala novosti, ki so si jo šepetali hlapci in dekle v hlevu in na dvorišču pred hišo, ni čutila namigavanj o bratu. Opazila pa je, da ne prihaja več tako pogosto pijan domov kot dozdaj, četudi često izostaja.

Še preden je skopnel sneg, ga je videla hoditi v gmajno več ko prej, v njegovo lastno v Zajamo. Hlapca in drvarji so ji povedali, da Jaka seka smreke in mecesne in vlači in hlode spušča na oni drugi strani v dolino. Ni ga ničesar vprašala, posebno ker je bil njej in Žerjavini še vedno tuj. Naenkrat pa je slišala govorico, da se misli Jaka oženiti.

Ni bilo dolgo, stopi Jaka k njej zvečer, ko so povečerjali.

»Ti, Jerica, denarja bi rabil.«

»Koliko?«

»Kar so mi oče izgovorili.«

»Počemu vse naenkrat?«

»Ženil se bom!«

Začudena ga je pogledala Jerica.

»Ti ženil? Imaš že nevesto?«

»Imam.«

»Katera pa je?«

»Hm. — Štefanova Metka!«

»Metka? — Te pa mara?« Niso se motili Šimnovčev oče, si je mislila.

»Rada me ima! — No, ali mi daš denar?«

»Ali res vse naenkrat rabiš?«

»No, ne rečem. Če težko daš, za del počakam!«

»Koliko pa bi hotel zdaj?«

»Polovico. Dvajset jih imam izgovorjenih, ali ne?«

»Da! — No, čakaj, naj malce premislim.«

Dobro, da je zadnje čase že računala s tem. Za posèk ima namenjen še del v globeli, kjer bo les dražji, ker je kolovoz blizu. Tudi kupca že ima. Rekar ji ponuja precej lep denar za debla, ki so res visoko zrastla.

»Čakaj, Jaka; do danes tedna dobiš deset tisoč. Ostalo polovico pa čez leto. Si zadovoljen?«

»Sem.« —

»Jaka, pa si premislil dobro?«

»Premislil!«

»In se ne boš prav nič spremenil?«

»Čemu?«

»Zaradi Metke?«

»Saj me ima rada!«

»Toda, če boš še vedno tak?«

»Kakšen?«

»I no, sam dobro veš! Nič ti ne bom pravila. Saj res, Metka te pozna dovèlj, Čemu bi jaz tiščala vate? Star si pa tudi dovèlj. Jaka, vso srečo ti želim!«

»Mhm.«

»Kdaj pa bo?«

»Koncem aprila, če je tebi prav.«

»Prav, Jaka, kadar hočeš!«

In res se je Jaka oženil tisto pomlad. Mlada žena njegova, Štefanova Metka, je bila lepa, resna in pametna ženska, trdnega gruntarja hči in je lepo balo pripeljala s seboj od doma. Kajža je bila vsa prenovljena in mlada dva sta imela prav ličen domek. Gozda in zemlje je bilo za silo, nekaj pa je dokupil Jaka z ženino doto, tako, da je bilo končno skoraj za pol grunta sveta. Upal je še nekaj gmajne dokupiti, ko mu Jerica izplača še ostalo polovico izgovorjenega.

Ljudje so svarili Metko, naj nikar ne jemlje Klinarjevega. Ali Metka si ni dala dosti prereči. Imela ga je rada vzlic napakam in slabostim in upala je, da ga bo poboljšala, ko mu bo žena in ob njegovi strani. Obljubil ji je slovesno, preden mu je besedo dala. In res se je koj potem pokazalo, da se v Jaki obrača na bolje, da manj pije, da ni več tako nepristopen, osoren in redkobeseden, pa tudi z delom se je sprijaznil počasi. In zato je upala z vso mlado dušo, v ljubezni to ali ono prezrla in ga ni karala nikdar; samo mimogrede mu je v smehu omenila, kar jo je bolelo. Spolnil se je velik del njenih upov, zato je z veselim in upapolnim srcem stopila v zakon, ki je ni varal.

Jerica pa se je vsa zarila v zemljo in gozd. Ni je zanimalo ničesar drugega, ko polje, senožet, les, živina. Izkušeni gospodarji so se ji čudili, kako previdno zna obračati prilike in neprilike, in neredko kdaj je spotoma v cerkev stopil k nji star gospodar, skušajoč zvedeti od nje ta ali oni nasvet za svoje kmetovanje. Vsak je videl, da je v pravo naletel: s tako vnemo je govorila o zemlji in o gozdu, o živini in mleku, s toliko ljubeznijo se ogrevala za kmetiško gospodarstvo, da je marsikateri stari pomežiknil sinu, češ: tole si izberi, ta bi bila zate! Če so se ji mladi približali, je brž speljala pogovor na delo, na setev in košnjo, žetev in sečnjo, kar seveda mladim v nedeljo ni kaj rado k srcu šlo, posebno, ker so gledali v njej bolj zalo dekle in pripravno nevesto ko gospodarico Žerjavine. Tako si nihče ni prav upal zvijati besede tja, kamor mu je narekovalo srce. Kmalu je šel med domačimi fanti glas o njej, da je visoka in štimana, da čaka boljšega kot rovtarja.

Dekleta tudi niso kaj prida tiščale v Jeričino druščino. Čeprav so jim matere kazale vedno Jerico za zgled, vendar ni mnogo zaleglo. Saj se vendar ni dalo dosti govoriti ž njo o plesu, ne o fantih, še manj o nori modi, ki je tudi v rovtarje že našla pot. Jerica je brž vpeljala pogovor na ceno mleka in jajec in sadja, da je bilo včasih dekleta kar sram, ko niti prav vedelo ni, kako bi ji odgovorilo. Zato je tudi v soboto marsikatero dekle vprašalo, počem so to pot prodali, kar so nesli na Jesenice in tovarniški gospodi na Savo. Pa še vseeno ni kaj prida šla govorica od ust do ust, kadar se je deklicam pridružila Jerica, da se razgovori ž njimi. So rekle, da bolj vleče h gospodarjem.

Vendar je Terico včasih zbodlo, ko je začutila, da se je dekleta izogibljejo, stran od nje silijo, da se ji fantje umikajo in k drugim tišče. Tedaj se je skušala otresti misli na dom, na Žerjavino, hotela pozabiti skrbi za zemljo in živino, brige za dolg, ki ga je mislila z delom skupička za les v globeli odplačati še letos in misliti, kakor njene vrstnice mislijo, se uživeti v pogovor fantov in mladega sveta. Ali nič prav se ji ni dalo. Le kadar je prišel pogovor na mater ali očeta, je bila boli otroška ko vse druge. Tedaj ji je oko v solzah vzkalilo in dekletom se je zasmilila. Kako jim je zavidala, da imajo še matere, še očete in Žerjavino ter pol svojega življenja bi bila dala, da bi bila zopet smela in mogla imeti mater, svojo drago rajnko mater živo pri sebi. O, tedaj bi šele delala in skrbela, da bi materi prav ničesar ne manjkalo.

Kadar ji je bilo pretežko, je šla najrajši h gospodu župniku, ki je že poznal njeno bol. In dobri, stari gospod je v brieri za žalost njeno napeljaval pogovor vedno le na gospodarske stvari; ker je videl in vedel, da s tem najprej ugasi v njej bolečino za materjo, ker je poznal ljubezen njeno in skrb za Žerjavino. Kadar je le mogel, je sam ali pa v družbi mladega svetokriškega gospoda prišel na Žeriavino, da je pohvalil to ali ono, dal ta ali drugi svet, misleč, da s tem najbolje ublaži Jeričino osamljenost in bol.

Tako sta zopet enkrat šla s svetokriškim na Žerjavino, ko so ravno krompir kopali.

»To se užene človek po tej strmini, da dva dni prav ne pride do sape!« je lovil jeseniški besede za sapo.

»Seveda, ko pa samo sediš in doli v dolino tiščiš z nogami in rokami. Mene poglej, ki mi svetokriški zrak ne dá poreje in mi členke krepi, da poka, kadar stopam s sveto popotnico k Jamam gori ali še dlje pod Golico!« se mu baha svetokriški.

»Lahko tebi, ki ti vsaka tretja jed ne tekne. Meni gre pa vse v slast. Samega me jezi dovolj!«

»Premalo si ihtáv!«

»Si pa ti tembolj, čeprav se ti preteto malo poda!«

»Drugače pa z našimi ljudmi nič ne opraviš. Ti seveda, ki imaš z gospodo opravila, si pa bolj zlizan!«

Tako sta se ujedala prav do kajže, kjer je mlada Metka ravno krompir izbirala.

»Hoj, Metka, le tako pridna, le! Kaj pa Jaka? Kje pa tišči?«

»Strnišče podorava v Zajami, v Jeričnem.«

»Kaj je tako priden?«

»Treba je. Jerica nama je v hlevu dala prostora za živino, Jaka ji pa zato včasih v delo priskoči.

»Imata dosti repov?«

»Dva lastna. Dva pa prerejka čez zimo, da bo mleka dovolj za maslo in sir, ko je sena in otave obilo!«

»Glej, glej, kako dobro sta se ugnezdila!«

Jerica prihiti na prag svoje hiše.

»O, gospod župnik, le bliže, le bliže! Vroča sta gospoda, brž v hišo, da ne bo prehlada. Róžica piha mrzlega ... «

»Ki pa mene zdaj še ne prepiha, Jerica! No, notri pa le stopiva. — Imaš kaj žganega, Jerica? — Saj jaz ga ne bi, ali tale iz Svetega Križa se pa rad malo pomeni ž njim, kadar mu je vroče!«

»Ti pa znaš vodo speljavati na svoj mlin!«

»O, gospoda, obema se bo prileglo!«

Brž jima postreže, pa še malo za ugrizniti priloži. Ker dolga in strma pot ulaka, to vé samo po sebi.

»Ti, Jerica, kako pa Jaka?«

»Kar čudim se, gospod župnik! Prej ni zaleglo nič, tiščal je svoje, hodil svoja pota, zdaj pa je kar ves drugi!«

»Res, slišal sem že in tudi Metka se pohvali ž njim.«

»Glejte, nič ga ni spreobrnilo: vse materine prošnje, ne jeza očetova, ne moje prigovarjanje; smrt materina in očetova sta šla mimo njega, nesreča z ognjem ga ni ujedla. Zdaj pa kar naenkrat ves drug in drugačen!«

»Prav je in zadnji čas!«

»I, seveda! Ali vendar mislim in mislim, pa ne morem domisliti prav: nič mu ni seglo do srca poprej, zdaj pa tako?«

»Žena moža naredi, Jerica!«

»Hm, Bog ve; če ni velikokrat narobe?«

»Tudi. Ali vendar, eno vse premore: ljubezen!« dé svetokriški.

»In skrb za družino in lastni rod, ki bo tudi Jaki kmalu pognal, ako me stare oči ne varajo!« pristavi jeseniški.

»Ne vara vas,« odgovarja malce v sramežljivi zadregi Jerica. »In bolj ko se bliža čas, bolj Jaka hiti in pripravlja in dela, da nikdar takega!«

»Klinarjeva kri gori v njem. Dozdaj je spala; pa jo je ljubezen in žena in skrb za zarod zbudila!« opomni jeseniški.

Vsem trem je za hip zmanjkalo govorice. Jerica je čutila, da bi ji gospod župnik radi nekaj povedali, da pa ne morejo prav z besedo na dan.

Pa se vendar naposled utrga iž njih, kar naravnost:

»Hm — ti, Jerica, ali ti kaj misliš na možitev?«

Jerica presenečena pogleda oba gospoda in ne ve, je li za šalo izrečeno vprašanje ali resno.

»Jaz, gospod? Nisem še mislila na to!«

»Včasih pa vendarle?«

»Ni časa. Še zdaj si ne utegnem oddahniti od skrbi. Posebno v jeseni kar ni časa za kaj takega! Najprej se moram znebiti dolga in brata izplačati.«

»To bo pač kmalu! Ne smeš misliti samo na druge, tudi same sebe ne pozabi!«

»Saj vendar zase delam, če hočem izčistiti mapo v sodniji. Žerjavina mora biti kmalu nepopisan list v tisti veliki knjigi bremen. Jutri prinesem zadnji ostanek dolga v hranilnico, drugi teden mi Rekar plača še ostanek za les, pa nekaj sem za živino skupila in odpravim še Jako. Potlej sem pa na čistem!«

»Samo na to misliš, Jerica! Kdo bi bil bolje in prej uredil vse to, kot si ti, čeprav si ženska in mlada povrhu!«

»Treba je bilo in hvala Bogu, da je prestano in za nami! Da se pač nikdar več ne povrne!«

»Bog vari! Vidiš, Jerica, zato bi bilo pa prav, da bi si poiskala moža, ki bi ti v novih neprilikah ob strani stal in del bremen nase vzel!«

»Ali pa s svojo nerodnostjo še enega več naprtil na rame meni! O, saj jih poznam: grunt bi radi! Grunt, ker je lep in Žerjavino, ki ji v jeseniški in svetokriški fari ni para. Toda jaz bi rada zame gospodarila na Žerjavini!«

»Ej, Jerica, še boš drugače govorila, še! Ker bo sčasoma prišlo, kajne, Jožek?« vzarami jeseniški svetokriškega, ki se je nekam v triglavsko stran zagledal skozi okno.

»Vse te še čaka; mlada si še, Jerica!«

»Dva in dvajset jih imam.«

»Pa vse gospodarje rovtarske uženeš in notri na Dovje ter na drugo plat do Žirovnice gre glas o tebi, Jerica!«

»E, ni take sile, gospod župnik, preveč hvalite, preveč!«

»Kar je res, je res, in dobro se mora včasih pohvaliti!« pritrdi svetokriški. —

Tisto noč Jerica dolgo ni mogla zaspati. Zmolila je že tretji del rožnega venca, a je še vedno, četudi je ura šla že preko enajste, z molkom v roki strmela v temo pred seboj. Čimbolj se jih je otresala, tembolj so se je držale besede jeseniškega gospoda: kdaj se omožiš? In niso ji dale miru in ji niso, četudi je skušala z računi in gospodarskimi brigami udušiti vprašanje, ki ji je prišlo tako nenadoma. Da, tuintam je res že sama mislila na možitev. Snubec se je tudi že oglasil, bogat prekupčevalec iz dolnjih krajev, ali stvari ni vzela resno, nikdar se ni mudila ž njo preko par trenutkov. Snubcu se je celo tako zaničljivo posmehnila, da je brž pobral šila in kopita in ni nikdar več svoje sreče poskusil.

In ko je tako premišljevala, čemu vprašanje po možitvi, so ji stopili pred oči zimski večeri, dolgi in samotni, ki se bližajo z vsakim dnem. Dozdaj je bilo vedno dela in opravila dovolj in misli, zdaj pa, ko je najhuje pri kraju, često zazija vanjo praznina iz kotov, ki se je dozdaj niti prav ovedla ni. Danes pa ji je gospodovo vprašanje vzbudilo oni občutek osamljenja iz otopelosti v živo zavest: da pač človek težko nosi samoto sam samcat. To je tudi gospoda gotovo napotilo k njej, ki jo poznajo in menda se zanjo boje, če bo zopet samevala pozimi. Stvar bi tedaj bilo premisliti, nekaj mora že biti na njej. Ali kaj?

Pa se ji je zateknilo v premišljevanje: da bi vsaj Breza zdravo povrgla! Za božič ji bo prav prišel denar za tele, da bo laže dekle oblekla. Za Brezo se je zvrstila Liska, za njo mala dekla Ivanka, ki nekam pokašljuje, pa sečnja drv za zimo in tako je zasanjala v težah, nemiren spanec, ki udom spočiti ne dá, kakor v časih največjih skrbi in brig.

Po božiču je štorklja prinesla Metki krepkega fantka, ki so ga po starem očetu njegovem za Gregorja krstili. Čudno, Jaka mu je izbral to ime. Jerica bi ga bila za to odločitev najrajši objela, tako ji je dobro delo, da je ravno on, Jaka, mislil na očeta, ko se mu je sin rodil. Kako je skrbela Jerica za mlado mater in drobno dete, ki jo je kmalu spoznalo, dobrotnico svojo in se ji je smejalo nasproti z velikimi modrimi očmi, ki so jasno govorile, da je Gregec mladi Klinar. Kadar je prišla, vedno mu je česa prinesla, da je otroče lizalo, ali se igralo, drobno in nebogljeno. Največjo radost pa je imela z detetom, kadar ga je smela pestovati. Niti lastna mati ne bi bila mogla lepše ravnati ž njim.

Jaka pa je po sinovem rojstvu delal za žive in mrtve. Z denarjem, ki mu ga je še izplačala Jerica, je nakupil v dovški gmajni večjo množino lesa in sekal in tesal in vozaril od jutra do večera ter dobro prodajal. Pil ni nič več. Čisto se je odrekel žganju, odkar je sina imel. Metka ni vedela, kako bi mu kazala prav svojo ljubezen in vdanost in radost nad spreobrnjenjem. Često jo je skrbelo, odkar sta se bila poročila, da se ne bi povrnil nazaj v stare navade. Ali zdaj, ko je bil novorojeni tu in je videla, kako je očetu na srce prirastel in mu iz zakrknjene duše in potemnelih oči napravil veder pogled in mehke misli, jo je minil ves strah za moža in iz dneva v dan je gledala sadove svoje trdne in neomahljive volje ter zanesljivega upanja v dobro nrav moževo. O, pa so ji bili tako branili! Zdaj pa se čudijo in mnoge jo zavidajo. Ne slutijo pač, da si je pridobila moža in ga spreobrnila v mnogih molitvah, ki so ji vrele za ljubljenca v nočeh, ko od skrbi ni hotel spanec na oči in so se misli mudile pri bodečem možu ter ugibale, dokler niso z božjo pomočjo pravega uganile in primolile. Kako je bil mrzek do vseh, včasih tudi do nje. Zdaj pa je samo solnčni žarek v njem!

Jerica pa je reševala uganko svojega brata. Ni uganila hipoma, naenkrat, a polagoma je prihajalo vanjo spoznanje z vedno večjo močjo. In takrat je začutila tudi v sebi poganjati nekaj novega, dolgo pričakovanega.

V dolgih zimskih večerih ji je bilo doma dolgčas. Služinčad je trudna kmalu odhajala spat ali po svojih opravilih, pa je ostala Jerica sama s svojimi skrbmi in križi in težavami. Mnogo je brala v tem času, predvsem gospodarske knjige, ki so ji pol življenja postale v teh dveh zimah. Ali vendar so skrbi že popustile; pričela je misliti že na pomnožitev posestva z raznimi nakupi, kakor hitro bo prihodnjo zimo še nekaj posekala in če bo živino dobro odredila. Zato pa ji je rastla dolgost zimskih večerov iz dneva v dan in kar nehote so se ji, ko se je ozrla skozi okno, zasmejala toplo razsvetljena okna v kajži in so jo tako prijetno vabila. Ni se mogla upirati: večer za večerom je hitela doli, vzela ročno delo s seboj, pa malo sladkega za Gregca in se je, če fantiček še ni spal, igrala ž njim cele ure.

Jaka je prihajal domov vedno kasno v noči, in zato je bilo Metki prav in ljubo, da je imela družbo in mali tovarišico, dokler ni prišel mož. Kako so se posvetile Jaki oči, kadar je stopil iz veže v hišo in se mu je otroče zasmejalo nasproti iz materinega ali Jeričinega naročja! Spustil je vse, kar je imel v rokah, dvignil sinčka v naročje in se poigral ž njim. Nikdar ni praznih rok prišel domov, kadarkoli se je vračal iz doline. Vedno je bilo za otroka kaj, a vedno tudi kaj lepega za mlado mater.

Ob takih prilikah je čutila Jerica, da je odveč, da moti s svoio navzočnostjo mlado srečo. Tiho in neopaženo se je umaknila domov.

Zgodilo pa se je v pomlad enkrat, da se je Gregec prehladil in ležal v hudi vročici, ki kar ni hotela ponehati. Jaka ni že drugi dan bilo doma, ker je bil odšel po kupčijskih opravkih in sta bili Jerica in Metka sami z otrokom ter nista vedeli prav, kaj in kako bi. Jerica je nasvetovala mrzle obkladke, ko ni drugo nič pomagalo. Skušali sta, a otroku je odleglo samo za hip. Takoj se mu je vrnila vročica in v večer drugega dne je pričelo revše blesti. Mlada mati je koprnela od bojazni za otrokovo življenje in Jerica sama, dasi je bila pretrpela že dovolj, je s krvavečim srcem molila za mlado življenje.

Že v noči pride Jaka domov. Čudna slutnja mu je dala peroti, tako nenavadno hitro je prispel nocoj z Jesenic. Ko stopi v hišo in vidi prepadena obraza žene in sestre in rdečo glavico malčkovo, mu je na mah vse jasno. Kakor zid prebledi in vprašanja ne more vreči iz grla.

»Jaka, Gregec bo umrl!« zajoče žena.

Jaka ne more odgovoriti. Nemo strmi v bolno dete in oči mu solze zalijejo.

»Je nevarno?« izdavi v Jerico.

Jerica molče prikima.

»Bodita pri njem. Brž grem na Jesenice po zdravnika. V dobrih dveh urah sva tukaj!«

Kakor je prišel, je odšel; ne odšel: zdirjal je v globel, da se je kamenje v plazovih valilo za njim ...

Opolnoči se je vrnil z zdravnikom, ki je slutil prav, da ima otrok davico in je prinesel potrebna zdravila s seboj. Ko je stopil k otroku, se mu je čelo nagubančilo. Potipal je otroku žilo, zmeril vročino in vedno bolj odkimaval z glavo. Jerica in Metka sta mu sledili s strahom, Jaki ste roki trepetali in kljub temu, da je bil od hitre hoje potán, je bil bled ko stena.

»Ali je nevarno, gospod doktor?« je plašno Jerica vprašala.

»Zadnji hip sem prišel! Za življenje gre!«

Metka je pri teh besedah omahnila v kot. Jaka pa se je ves tresel, se z obema rokama žene oklenil in — zajokal je, oni trdi, okorni, sirovi Jaka, ki so ga bili za pijanca zmerjali, ki so mu rekali, da je brez srca, oni Jaka, ki je ob smrti materini stal pri rakvi z mrkim očesom, ob zadnji uri očetovi godrnjal nerazumljive besede predse, zajokal kakor otrok in se zgrudil ob ženi na klop. In utolažil ga je šele zdravnik, ki je po vbrizganju zdravila zatrdil, da bo otrok ozdravel, če bodo pazili in se ravnali natančno po njegovih navodilih. Ali moči, da bi zdravnika spremil na Jesenice nazaj, ni imel več. Niti, da bi bil šel Jeričinega hlapca poklicat za spremljevanje. Šla je Jerica, ki ji je bilo v odrešenje, da se je na ta način mogla odtegniti bratovi bolečini.

Ko je Jerica prišla v svojo sobo in stopila v temi po njej, jo je mraz stresel v kosti in mozeg. Odprla je okno, da je topli pomladni vetrič zavel v sobo, stopila k njemu in se zagledala v razsvetljena okna bratove kajže. Tedaj se ji je na široko odprlo v duši in gledala je kakor za odgrnjeno zaveso in videla odgovor na vprašanje: čemu mi je samotno in dolgčas zapisan tako razločno in naslikan v vročih, rdečih barvah tako jasno, da ni možno podvomiti niti trenutek. Razgrnilo se je pred njo njeno življenje izza mladih dni sem in preko požara in smrti staršev, skozi skrbi in brige do nocojšnjega večera. Videla se je samo, samo, zapuščeno, sebe, ponosno gospodarico Žerjavine in zazeblo jo je v srce, da je zaprla in zastrla okno, ker ni mogla več gledati rdečih luči pred seboj.

A v sobi je bilo mrzlo. Iz kotov je v Jerico praznota zijala, tako strašno je režala vanjo z mrzlim, mrtvaškim nasmeškom, da se je opotekla in segla po svetiljki. Prižgala je luč, ki naj prepodi mraz in samoto in kričeče kote zalije s toplo svetlobo.

Luč pa ni mogla pregnati mraza in praznote in strahu, ni mogla režečih se kotov napolniti. Še bolj jo je zeblo v srce in v dno duše je seglo mrzlo in bridko osamljenje: utrgalo se je v Jerici, prelomilo in počilo, da je omahnila čez stolico na mizo in glasno zajokala. A odgovarjal ji je od sten samo odmev lastnega ihtenja.

IV.[uredi]

Čemu se le žene tako na moč? so vpraševali hlapci in dekle na Žerjavini drug drugega in ni jim hotelo v glavo. »Ali meni čez noč obogateti, ali zlato izkopati iz zemlje, ka-li, ko venomer tišči: zdaj v njive, zdaj v gozd, pa v senožet in planino? Saj si miru ne da ne zjutraj, ne zvečer. In nas priganja, da nikjer takega!«

»Kaj jo je neki obsedlo, šmenta?« je godrnjal stari Janez, kadar sta se srečala pozno v noči, ko je šel ogledavat, če so vse lese dobro priprte in vrata v svislih in hlevu dobro opeta, pa je navadno srečaval Jerico, ki je po istem opravku hodila, ali pa je videl pri teh obhodih še luč goreti v hiši in Jerico samo sklonjeno nad pisarijami. Ni mu dalo, da ne bi bil včasih malce pod oknom postal in na mizo poškilil, da vidi stvar, ki se gospodarica toli ukvarja ž njo. Pa ni videl drugega ko papirje in knjige.

»Saj se ji bo zmešalo, šment ti tak, če bo šlo dalje tako!« je navadno zaključil svoja opazovanja in modrovanja, preden je stopil v hlev, da leže na pograd pri vratih.

Ko pa se je Jerica pehala le dalje in za hlapci ter deklami pritiskala in venomer priganjala k delu, se pulila s kosci in ženjicami ter ji ni bila nikdar živina opravljena dovoljno, korita v svinjaku nikdar dovolj čista, da se je jezila svinjska dekla, ki je zrastla na Žerjavini, ko se ji je hlev vedno poln gnoja in nesnage videl, je nekega večera, ko so povečerjali ter je služinčad že odšla spat, ostal stari hlapec in nekam nemiren kadil svojo pipico tobaka. Večkrat je kradoma pogledal gospodarico, ki je bila vzela šivanje v roke in se natihoma sama čudila, kaj še dela hlapec v hiši, a Janez kar ni upal prav z besedo ven. Kajkrat je že usta odprl, pljunil, da ga je Jerica očitajoče pogledala, pa se mu vendar ni hotelo prav posrečiti.

»Šment, saj se ne starega, ne stare nisem bal!« se je jezilo v njem, »pred mlado mi pa kar z jezika noče!« Naposled:

»Jerica!« — vedno jo je klical tako in ji »ti« rekel, kakor je bil od mladih nog vajen — se je odkašljal in malo pomolčal.

»No, kaj bi, Janez?«

»Nekaj bi, če ... «

»No, le zini, saj nisi otrok!«

»Kaj pa se ti je obesilo in te ujedlo, da si taka zadnje tedne?«

»Kakšna lè?«

»I — ženeš se, ženeš, pa kar nič miru ne daš ne sebi, ne nam. Miha je že dejal, da bo vrgel vse skupaj preč in bo šel. Mali tudi godrnja. Dekline pa še bolj!«

»Kaj pa jim ni prav?«

»Saj meni tudi ni!«

»Reci no in ne lovi okrog!«

»Ne moremo bolj, kakor bi tudi radi! Tebi pa nikdar ni prav in nikoli dovèlj. Pretegnemo se in tudi ti se upehaš, boš videla!«

»Polenili ste se, Janez!«

»Ti, ti kuriš za nami, da ne moremo več dohajati. Če ne odnehaš, bodo o Božiču vsi šli!«

»Nič drugega nočem, kakor red in da ne lenarite!«

»Nikdar se ni lenarilo na Žerjavini, jaz in Meta jih ženeva dovèlj in vpregava. Zdaj pa je že čez moč! Ugnala si nas in upehala!«

»Menda vendar ne bo tako hudo?«

»Je, je, verjemi, sicer se ne bi ujedal s teboj! Le poslušaj me, dovèlj dolgo sem na Žerjavini in poznam delo in ljudi!«

»Meniš?«

»Vem! In ti še rečem: Jerica, tudi nase pazi! Nisi iz železa! Saj bi moškega podrlo, pa ženske, mlade kot si ti, ne bi!«

»Zame naj te ne bo skrb! Kar pa drugih tiče: ti, Janez, ali bi radi višje plače?«

»Kaj bi! Nikdo ti je ni prerekal sedanje. Ali ne sili nikar, če ne zmoremo!«

Že je vstal, ker mu je bilo nerodno gristi se ž njo, ki si ne da k sebi.

»Le potolaži sebe in druge, Janez, nikdo se vsled mene ne bo pretegnil!«

»Kakor veš, Jerica. Povedal sem ti. Naprej pa sama glej!«

Počasi in vase sklonjen je stopil v vežo in čez prag. Jerica je gledala za njim in v srcu jo je stisnilo. O, že kar čakala je, kdaj jim bo preveč! Čutila je v pogledih njihovih, brala v obrazih in slišala včasih za hrbtom marsikatero bridko. Pa je pogoltnila, ker ni vedela, ne znala, kako bi drugače. In zanjo jih je tudi skrb? — Dobri ljudje, kako bistro vidijo. Čuti, o, čuti, da ji pešajo moči, da se je ujedla v nekaj neznanega, neznanskega, samo da bi ono tuje, pekoče, ki je vanjo prišlo počasi, počasi, odkar se je Jaka oženil, vtisnila in v molk prisilila. Pa se ni dalo, kar nič ni odnehalo. Vsak dan je huje vpilo v njej in jokalo!

Zato ni več tako pogosto hodila k Metki; zato ni rada videla, če je Gregec prikobacal po vseh štirih do praga. Bila ga je polna hiša in takrat se ji je omehčalo v srcu in je ono kričanje utihnilo. Ali ko ga je Metka odnesla, je tem huje zavpilo. Klalo se je v njej posebno zvečer in ponoči, ko je družina odšla spat in je sama ostala. Kadar je zadnji odšel, ji je stisnilo srce in dolgo je ostala v luči, ker je je bilo strah lastne sobe, še bolj ko prazne hiše. Te je strah same, Jerica? je vstajalo pred njo vsak dan više in se širilo, da je strašno stalo pred njo.

Naslonila je glavo v dlani in se zamislila. Pred njo je vstal velik, močan, resen in tih. Sedel je za mizo k njej in jo je gledal.

»Žena, ali ni lepo pri nas na Žerjavini? Kakor kralj in kraljica sva! Oba misliva eno in isto, drug drugemu potoživa, če naju je skrb.« In se je zazrl vanjo s temnimi očmi, da ji je srce vztrepetalo.

»Ali bi kupila, mož? Priročno je in ne predrago. Polajnar rabi denar, nama pa se ne bi poznalo. Lepo bi zakrožila mejo v Zavrhu proti dovškemu!«

»Seveda bova, žena! Da bo Žerjavina velika in vedno večja. Da bo večje najino kraljestvo in prostornejše! Kaj ne, žena?«

In zopet:

»Nikar, žena, pretežko je zate! Bom že jaz. Rajši v kuhinjo poglej. Pa malo si odpočij, dovèlj si vlekla, ko si sama gospodarila. Zdaj pa sva dva! Glej, in moji roki ste močni, pleča hrib obrnejo, če treba! Zate, žena!« Zopet vsadi oči vanjo in v srcu ji je tako lahno in gorko in toplo. Stopi k njemu, pogleda mu v oči in mu roko položi na ramo:

»Mož moj, kako nam je lepo! Ker sva dva! Prej sem bila sama in stene mi niso dale odgovora razen odjeka. Večeri niso več samotni, hlapci in dekle ne tožijo, da ženem za njimi, da se pretrgajo. Ker sva dva! In si ti dober z menoj, da ne grize več vame in v meni ne trga!«

On pa jo po licu poboža, za hip se mu posveti oko, pa že se mu zresni obraz.

»Žena, jutri ženem v semenj. Da bi dobro prodal! Bo prav in dovèlj štiri tisoč za mala dva?«

»Ej, to sam najbolje veš, mož! Samo hitro se vrni, ne mudi se v trgu, da ne bom sama. Samota tako boli in grize, grize, mož!«

»Ne bodi te skrb za to! Kako bi te mogel pustiti samo v noč, ko straši okrog tebe, če ni mene poleg, žena!«

Pa je že zginilo in Jerica je dvignila glavo. Vstala je, iz svoje sobe je prinesla blazino in oblečena legla na klop oh peči. In luči si ni upala upihniti. Strah jo je bilo samote, samote, ki grize, grize v dušo in srce ...

... Za steljo je šla pogledat Jerica v Zavrh, če jo bo kaj prida, ko so precej posekali; in če se mlado kaj lepo košati in poganja. Pa je še v dovško stran stopila, da vnovič pogleda senožet, ki jo ji Polajnar že od pomladi ponuja v nakup in pritiska, češ, naj kupi, ko ji je tako pri roki. Ko se vrača Jerica po kolovozu, zasliši korake za seboj in se ozre. Pa ji klecneta koleni, da obstane in srce ji udari čudno, močno. In misli ji vztrepetajo: ali ni tak, kakor ga sanja, kadar jo samota grize?

Že jo dohiti prišlec, dvigne klobuk v pozdrav:

»Dober dan!«

»Bog daj!« V licih čuti gorkoto, da povesi oči.

»Saj ne boste hudi, če stopim po Vašem, gospodična?«

»Nikomur ne branim; nič ne odnese s seboj!« se brž zbere.

»Zdaj vem, da se nisem zmotil! Saj ste?«

»Kdo?«

»Mlada Žerjavica?«

»Sem!«

»Veseli me, da Vas zdaj poznam!«

»Ni sile za to!«

»Pa vendar! Hotel sem ravno stopiti doli k Vam na Žerjavino. Spodobi se, ker bova soseda.«

Začudena ga Jerica pogleda:

»Ne vem, kako?«

»Polajnar mi senožet ponuja; je sicer malo od rok od našega, gmajna dovškega župana je vmes, ali vendar bi kupil, ker ni predaleč.«

»Ali ste z Dovjega?«

»Da. Hlebajnov. Že tri leta sem gospodar.«

»Pa boste kupili?«

»Ne vem. Se nisem še prav odločil. Ravno nisem kaj prida pri denarju, ker sem sila mnogo vtaknil v les na Belci. Polajnar bi pa rad plačano takoj imel.«

»Vem.«

»Je morda Vam tudi ponudil?«

»Že spomladi.«

»O, gospodična, potem imate pa prednost. Nočem Vam kvariti kupčije, ako Vas veseli in Vam je priročno!«

»Kaj bi tisto! Ne upam prav. Težko bi tudi jaz zmogla zdaj. Trd je Polajnar in neče odnehati.«

Še je tekel pogovor in šla sta dalje v dolino. Spotoma ji je pravil o svoji lesni kupčiji; koliko da denarja požre in delavci kako so dragi. Kako ima vedno mnogo opravila in posla s kupčijo, ki mu dobro uspeva. Za razvedrilo bi rad vzel v zakup lov tudi od jeseniške plati, ker je v dovškem, kjer že tri leta lovi, zmanjkalo divjačine, mnogo pa je divji lovci polove. Ali ne bi bila ona nič huda, če izdraži lov tudi na njenem?

»Saj jaz ne lovim. Ženska sem in nimam časa.«

»Dolgčas Vam mora biti jeseni in pozimi v samoti? Ko sta tako sami! Ali ne, gospodična?«

»Ne vem, že kako gre!«

Ogleduje ga med pogovorom in posebno pri zadnjem vprašanju ji srce vztrepeta. Kakor da sluti, si misli.

»Mene kar nič ne strpi doma zadnje čase. Sem sam, sestra mi gospodinji. Pa je dolgčas, posebno zvečer. Človek si druščine zaželi.

Kakor ona! — Pa kako jo pogleduje? Da, prav kakor oni, ki si ga včasih misli.

Prišla sta do Žerjavine. Spremljevavec se je čudil redu in lepi legi, hlevu in svislim in hiši in je hvalil. Dobro ji je delo.

»Seveda, če je gospodinja pridna, se vidi že zunaj, če je gospodarica na svojem mestu, se že na gozdu in polju pozna!«

»Ni, da bi bilo hvale vredno!«

»Ej, gospodična, po vsej dolini ste znani kot gospodarica, ki je moškim gospodarjem kos in preko njih. Naša fara je polna Vaše hvale!«

In ko se je poslovil, je vprašal, če sme še kdaj priti pogledat, zdaj ko bosta soseda. Se je le odločil, da kupi od Polajnarja. Ona ga je povabila. Krepko ji je stisnil roko v slovo, da ji je gnalo kri k srcu. Ko je šel mimo kajže, se je ozrl nazaj in še enkrat pozdravil s smehom in klobukom.

Dolgo je gledala Jerica za njim in je še stala pred hišo, ko je bil oni že zdavnaj odšel v globel. Sanjala je za njim in jo je iz sanj vzdramil šele Janez, ki je z voli pripeljal voz stelje domov. Pri večerji je bila tiha in še bolj redkobesedna ko po navadi in razmišljena, da je po jedi molila očenaš dvakrat. Hlapci in dekle so začudeni zrli vanjo, zato je takoj vstala od mize in odšla v svojo sobo.

Doma pa je ni strpelo nocoj. Že dolgo ni bila pri bratu; Gregec jo gotovo pogreša, se je spomnila. Poiskala je v kuhinji za sladkarijami in je odšla v kajžo.

»O, Jerica, dolgo te že ni bilo pri nas!« jo je pozdravil Jaka, ki je ujčkal na kolenih Gregca. Fantek se je brž spustil k tetki in jo objemal, ko mu je sladkarij ponudila. In se ni mogla ločiti od njega: igrala se je ž njim in smejala, vsa razigrana kakor otrok. Prvič po dolgem, dolgem času.

»Jerica, kje pa si Hlebajnovega Ivana steknila?«

»Z dovške strani je bil prišel Polajnarjevo senožet pogledat. Bo menda kupil.«

»Hlebajnov? Ali ne boš ti?«

»Ne morem se odločiti prav; predrago mi je.«

»Ali Polajnar nič ne popusti? Škoda bi bilo, da bi ti odšlo! Lep svet je in kakor poravnan pod Zavrh. Jaz bi kupil.«

»Zdaj nečem, če bi Hlebajnov vzel.«

»Saj je Polajnar vendar tebi prvi ponudil.«

»Vseeno. Itak me ima trda za denar.«

»Pa vendar, Jerica, premisli. Take prilike ne dobiš zlepa!«

»No ja, bom že videla. Saj Hlebajnov tudi še ni trdno odločen kupiti. Menda ga ima ravnotako skrb za denar.«

»Njega? Saj pravijo, da je bogat. Vsaj sam se rad pobaha, da mu lesna kupčija dobro nese. V Belci ima menda posekanega nič koliko.«

»Pravil mi je, da je veliko vtaknil vanjo. Rada mu verjamem!«

»Ej, lesni črvi so zdaj na mehkem in na gorkem. Vendar vsi ne več. Jaz vsaj si ne upam več toliko. Par jih je že izteknilo, da si ne bodo opomogli nikdar več. Hlebajna naj pazi, da tudi njega ne nese. Posebno z Italijani ni dobro kupčevati. Radi pozabljajo, da je treba les plačati!«

»Koliko je pa star Hlebajnov?«

»Menda jih ima okrog trideset. — Pa lep fant je, zastaven in moški. Dekleta se mu precej obešajo.«

»Meniš?«

»Pravijo. No pa nič slabega ne vem. Se nisem brigal in Dovje je za nas že malo od rok, da bi mogli vse natančneje poznati in vedeti.«

Ni silila več vanj, četudi bi bila rada zvedela še to in ono. Tudi je po tem pogovoru ni več dolgo strpelo v kajži. Kmalu se je poslovila na jutri večer, pa je odšla domov.

Luči ni prižgala. Slonela je dolgo v noč na oknu in gledala v dolino, kjer so se užigale in ugašale luči, ki so ko žareč rožni venec gorele vzdolž doline ob železnici.

Mislila pa je Jerica nanj, ki je bil pred par urami odšel v dolino in je zdaj tam doli nekje blizu teh lučic. Kaj neki dela? Ali morda tudi on zdajle misli nanjo? Ali so tudi vanj šle njene oči tako globoko kakor vanjo njegove? Je tudi njemu roka še zdaj gorka od slovesa, kakor njena od stiska njegove desnice?

Pravi, da mu je dolgčas doma, ker je sam. Sestro ima kakor ona brata. Ali vendar ga ne zdrži doma. Rajši hodi na lov, da pozabi. Da bi ona hodila na lov? Ni ji še na um prišlo. Vendar, Jaka je včasih rad lovil. Bi zanj morda izdražila lov na svojem? Ne, ne, naj ga ima oni rajši, ki jo je danes dovoljenja prosil, četudi mu ni bilo treba.

Kako ji je bilo čudno pri srcu, ko ga je ugledala. Da le more biti tako podoben onemu, ki je bil zadnje čase v mislih ob njeni strani! Kar verjeti ne more! Zato ji je morda šel tako globoko v dušo, kakor dozdaj še noben moški ne?

Lep je, pravi Jaka In dekleta se mu rada obešajo. Če se vsem tako godi kot njej, rada verjame. Bogat je tudi, pravijo, in na denar so pa danes dekleta in fantje. Bog ve, ali je on tudi tak? Se bo tudi na denar ženil? O ne, dovolj ima sam! To delajo taki, ki nič nimajo. Seveda, bogati tudi rajši vidijo, da dva kupa skupaj prideta, da je skupni kup večji potem. Takega ne bi marala! On pa ni tak, ki ji je tako v srce pogledal. Oči ima preveč globoke, resne in tihe, njo, Jerico, bo imel rad, ne denarja in Žerjavine, ker bi mu sicer pljunila v obraz in ga zapodila od sebe.

Ivan pa je tako podoben onemu iz sanj in zamisli. Zato je tudi v srcu ravno tak, o, prav tak mora biti, morda še boljši! —

Tako je Jerica presanjala uro in več in ni se ji od okna mudilo v posteljo. In tudi v postelji se ji kar nič ni hotelo spati. Sanjala je z odprtimi očmi, budne sanje pa so prešle nenadoma v sanje rahlega spanca. In oni, ki ji je v sanjah govoril in ob njej bil, je bil Hlebajnov Ivan z Dovjega.

Jerica ni kupila Polajnarjeve senožeti. Svojemu tekmecu jo je prepustila, ki je Polajnarju ponudil več, kot bi bila ona voljna dati. In tudi lov na njenem je bil izdražil Hlebajna, precej drago je menda plačal. Tako se je zgodilo, da je bil češč in ljub gost na Žerjavini. Kadar je le mogel, je mimo prišel, ali pa Jerico presenetil na polju kje, ali v gozdu. Jerici je bilo kar dolgčas, ako dlje časa ni bilo zalega Dovžana, ki je vedno vedel povedati kaj novega, se zanimal za to in ono, kar je bilo Jerici pri srcu in dal marsikak pameten nasvet.

Vsi na Žerjavini so čutili, da je Jerica nekam drugačna, odkar hodi k njim mladi lovec. A niti od daleč ni padlo nikomur v glavo, da se kaj plete med njima. Preveč je bila Jerica še vedno v gospodarstvu in pridna in delavna, četudi ni več tako pritiskala za njimi, kakor prejšnje čase. Posebno odkar jim je stari Janez povedal, da se je bil ujedal ž njo radi priganjanja, so vsi mislili, da je uspelo njemu, dopovedati Jerici, da niso železni. Delo ni prav nič trpelo, ker so vsi viseli na Žerjavini in jo ko svojo ljubili, Jerica pa, ki je bila vedno dobra in skrbna, tudi ni skoparila ne s plačo, ne z jedjo.

Samo stari Janez je videl malo dalje ko drugi. Vedno je še kolovratil pozno v noč po Žerjavini in gledal, če je vse dobro zaprto in varno. Tako je mnogokdaj prišel mimo hiše in videl na oknu sloneti Jerico. Včasih jo je dolgo opazoval, slišal marsikateri vzdih in čul tiho pripevanje ter videl smeh na obrazu. Pa mu je bilo kmalu jasno, da je v Jerico prišlo nekaj novega, česar doslej v njej ni bilo. Posebno, ko je opazil, da je po Hlebajnovem odhodu Jerica vedno dlje slonela v noč na oknu kakor navadno, da je bila take dni bolj zamišljena, da se je njej pogled zagledal često v dolino za njim, je čutil, da pravo sluti. Nikomur pa ni povedal tega. Samo sam sebi je govoril včasih: Bog ji daj srečo! Da bi dobro izbrala!

Prvi sneg so vlekli oblaki od triglavskega pogorja sem proti Rožici in Golici tisto popoldne sredi novembra, ko je prišel pred hišne duri na Žerjavino Hlebajna s puško na rami in v roki je nosil lepega, velikega planinskega zajca. Jerica je bila ravnokar prišla iz kuhinje v vežo, ko je ugledala preljubega gosta.

»Dober dan, gospodična Jerica!« jo je prijazno pozdravil. »Kar vrglo me je pred vaše duri! Ves sem potan!«

»Le brž notri, da se ne prehladite. Toplo imamo v hiši, smo pekli danes. — O, kako lepega zajca ste ustrelili!«

»Da, saj sem pa tudi ves dan lazil po čereh, končno mi je le prišel pod strel. Za vas sem ga namenil in vam prinesel, Jerica, ako ga boste marali!«

»Zame? Ne verjamem.«

»Le verjemite, le. Kam naj ga položim?«

»Čajte! Hej, Reza, vzemi gospodu zajca, pa ga Francetu daj, da ga odere. — Gospod Ivan, vi pa brž v hišo, v veži vleče!«

Rad ji je sledil.

»Brž kozarček žganega, pa čaja, kaj ne, gospod Ivan!«

»Ne bom se branil danes, Jerica, res sem potreben!«

»In lačni tudi!«

»Tudi lačen sem. Pa radi mene ne smete imeti sitnosti!«

»Kakšne neki! Saj je brž narejeno!«

Hitela je v kuhinjo, pa mu je postregla z jedjo in pijačo ter se zadovoljno smehljala, ko je videla, kako mu tekne!

Ko se je okrepčal in se zložno na peč naslonil, jima je obema naenkrat govorice zmanjkalo. Polagoma pa je Ivan pričel govoriti o svojem domu, o sestri, o samem sebi in kako mu je vedno dolgčas po njej, po Jerici, kadar je ne vidi dalje časa. Še ji je potožil, da ga kar nič več ne strpi doma, odkar njo pozna.

Jerica je bila v zadregi in ni vedela prav, kako bi in kaj. Molče ga je gledala in v očeh ji je igralo nekaj, kar mu je odgovarjalo. A ko se je pomaknil čez malo časa bliže nji in je pričel mrak stezati prste skozi okna v izbo, se je tudi njej srce razvezalo. Pravila mu je o svoji samoti in strahovih v samotnih nočeh, o brigi svoji za Žerjavino in o skrbeh za prihodnost. Zvesto jo je poslušal in ni s pogledom krenil od nje. Med pripovedovanjem se mu je nehote približala in začutila je v svoj obraz veti dih njegov in sladkost njegove bližine. Tedaj je položil roko na njeno, ki je pod njim na klopi počivala. Zdrznila se je in obmolknila, pa mu roke ni odtegnila.

»Jerica!« ji je pridušeno zašepetal. Čutil je, da ji je vztrepetala roka in trdneje se je je oklenil s prsti.

Ni se mu odzvala.

»Jerica!« je zaprosil vnovič. Tiho ji je šlo do srca in glavo je proti njemu nagnila.

Ulovil je njeno drugo roko in se zasukal k nji.

»Jerica, ali bi hotela malo rada imeti mene?«

Odtegnila mu je roki in si ž njima zakrila obraz.

Vstal je in stal pred njo visok in moški. A vendar ste mu roki trepetali, ko je šel z dlanjo preko njenih dveh in začutil je, da ste bili mokri od solz, ki so spolzele skozi prste.

Tedaj se je oklenil njenih, ju narahlo potegnil raz obraz. In ni vedela Jerica, kdaj jo je k sebi dvignil in jo poljubil v ustnice. Za hip mu je položila roki okrog vratu. Samo za hip. Vztrepetalo ji je telo, oprostila se je njegovega objema in stopila proč od njega.

Tiho je prosil za njo:

»Jerica, ali bi hotela biti moja?«

Ni mu odgovorila. Hotela je korak proti njemu, a je omahnila nazaj.

Vnovič je vprašal in bliže stopil:

»Jerica, reci mi: ali smem upati?«

Takrat pa je stopila tesno k njemu, da je začutil v obraz sladkost njenega diha.

»Ivan, odkar te poznam, te ljubim! In nosim v srcu, da nisem več sama na Žerjavini! — A nocoj pojdi in pridi čez par dni!«

Stopila je mimo njega do vrat, odprla jih in zaklicala v kuhinjo:

»Reza, luč prinesi, temno je že!«

Ni stopila v sobo nazaj, ampak je v veži počakala, da ji je dekla prinesla prižgano svetiljko. Ž njo je prišla v hišo nazaj in jo postavila sredi mize. Vrata v vežo pa je pustila odprta.

Ivan je strmel vanjo in je ni doumel prav. A že mu je prinesla puško izza vrat in nehote je oprtal nahrbtnik ter ponujeno mu puško vrgel čez ramo.

Spremila ga je do vežnih duri.

Na pragu ji je roko dal.

»Lahko noč, Jerica!« se je tiho poslavljal, »kdaj smem priti zopet?«

»Rekla sem ti, čez par dni,« mu je tudi ona tiho odvrnila. Toplo je počivala njena roka v njegovi in kar spustiti je ni mogel.

Pa mu je rekla glasno:

»Lahko noč, Ivan!« se obrnila in odšla v hišo.

Obstal je Ivan za hip, nato se okrenil in odšel mimo kajže. Parkrat se je ozrl, če morda Jerica gleda za njim. Ko ni videl ne nje, ne sence njene, je skomizgnil z rameni in stopal v noč.

Jerica pa je stala v svoji sobi v temi s sklenjenima rokama in solze so ji tekle po licih. Solze radosti in ljubezni in solze slovesa, ki se ji je vrezal v srce. Iz vseh kotov jo je iz teme pozdravljal Ivanov obraz in v srcu njenem je pelo: »Ivan, Ivan, moj, moj!« Zunaj pa je padal prvi sneg.

Jerica, ali ga imaš solnca v hiši! In luči od snega blešče, da je polna sleherna špranja v podnicah in se po stenah beli, da vid jemlje. V vseh sobah: v hiši, v kamri, v kuhinji, shrambi, v gornjih izbah se preliva, v hlevu na pograde seže s svetlo roko in je povsod kakor smeh! Od snega, ki okrog in okrog na debelo leži, se odbija in skozi okna v hišo tišči, kar posili! Saj je tudi prejšnja leta ležal sneg in solnce je tudi vanj sijalo, pa vendar ni šel mrak iz izb! Ga ni bilo nikdar mogoče prepoditi iz kotov. Letos pa ni mračne sence, letos je sama luč, povsod sama luč!

Ej, Jerica, saj ne gre iz snega, saj iz tebe gori! Od tvoje pesmi sili v hiši okrog in od smehljajev tvojih ustnic, Jerica, ali ne vidiš? Ej, ej, Jerica, mladi Dovžan ti je rož nasadil v srce in ti svetlobe nasul vanj, da jo mečeš zdaj iz sebe in krog in krog sebe stresaš, da se kar blešči! In poješ celo, poješ, da strme dekline in hlapci! Staremu Janezu je pipa ušla iz ust na tla, ko te je začul peti par dni po Dovžanovem odhodu. In je z glavo odkimaval, ker se mu ni hotelo prav zjasniti. Še odkimava, stari Janez, še, ki je v njegovih rokah Žerjavina zrastla pod očetovimi in tvojimi vajeti, Jerica, odkimava, ker nima več mladega srca in ne ve, kako samota tišči in peče! Ti pa veš, Jerica, da je zdaj te samote kraj in da se prične druga samota, samota v dveh, ki bo v njej Jerica druga imela, kraljica na Žerjavini kralja, da ji na tronu dolgčas ne bo kakor dozdaj!

Kako gori Žerjavina in beli dom v snežnem bregu! Jerica stoji na hribu za hišo, ob drog s stekleno kroglo se naslanja — krogla je eno samo solnce, majhno, ali svetlo, da je žarenje njeno vidno notri v jeseniški greben! — in se po svojem kraljestvu razgleduje. Kje je, ki mu je kos? In gleda mejo in kraljestvo v njej: izpod Golice se je kakor voda ob povodnji razlilo in na desno seglo mimo Petelina pod Rožico čez Zavrh in Zajamo notri v dovške rovte in je Plavškemu rovtu globoko v dolini mejo delalo, pa zavilo vprek, ugriznilo v Martinčev boršt in se spustilo v globel na kolovoz. Le Burjevčev jezik še liže vanje tam doli; pa pravijo, da ga Jerica kmalu izpuli, že baranta z Burjevcem zanj. In teče dalje do izvira Jesenice, da se v teku v ledeni vodi ohladi, pa se mimo Šimenčeve gmajne v breg zapodi, da se šele ob Jeklu ustavi in pod Golico umiri v dnu čeri, ki na njih čepi spodnja goliška koča!

Lepo je tvoje kraljestvo, Jerica, prelepo in lepo kraljico ima Žerjavina! A zdaj še lepši obe: ker se pripravljata na sprejem kralja, ki je Jerico-kraljico samoti otel! In kralj prinese novih zakladov: samo z roko bo segel, pa bo šla meja Žerjavini v dalj in v šir in se bo ujedla šele daleč v svetokriškem, da bo segla široko v dve fari. In iz dovške strani se stopi vanjo Polajnarjeva senožet, pa Hlebajnov del in bo šla Žerjavina še v tretjo faro! Ej, Žerjavina, kje je, ki ji je kos?

Jerica gleda v dovško stran. Čez rob gmajne ji blešče v obraz velikani iz Triglavske strani in notri do Jalovca in Mangarta ji še reže oko; in se ne utegne muditi ne pri špičastem Špiku, ne v triglavem Triglavu, za napihnjeno Ponco se niti ne zmeni ne! Kar brž zdrkne po Špiku navzdol in se v mislih spusti ob Aljaževem domu po Vratih, da se skozi Mojstrano v Dovje zaleti in tam ustavi, kjer Ivan kubike meri in misli nanjo, kralj na svojo kraljico!

Urno steče Jerica po bregu v hišo. Videlo se ji je, kakor da v dolini nekdo gre. Ali ni mu razločila ne hoje ne postave. Zato ve, da ni Ivan. Stopi v hišo in se zasloni z rokama na mizo. Raz prst se ji zasmeje zlati obroček z rdečim rubinom: zlata vez, ki ji jo je bil dal Ivan v potrdilo ljubezni in zvestobe, ko je bil zadnji bart na Žerjavini. Bilo je, kakor da ji je z malim obročkom vklenil srce in ji v rdečem kamnu svoje dal! Tako je Jerica vsa polna ljubezni in sreče, tako je vrgla raz sebe samoto enega samega, da se uklene v blaženo samoto dveh! —

Na pragu nekdo stepa sneg raz nog. Kdo neki bi bil? Pa že sliši:

»Hej, Jerica, kje tičiš danes?«

Jeseniški gospod!

Jerica misli do vrat, pa se že skoz nje prismeie dobrovoljni obraz jeseniškega gospoda izpod visoke kučme in za njim se primota velika, obilna suknja in noge v visokih škornjicah.

»No, Jerica, dober dan!«

»Hvaljen Jezus, gospod župnik! Pa kar sami?«

»Ali me ni dovolj? Saj Jeseničani pravijo, da njihov gospod zadnja leta kar šiloma v široko rastejo. Ker v višino ne smejo, sicer bi šli vsi podboji!«

»Ej, ni tako hudo, gospod župnik!«

»Je, je, šmentano je hudo, ko se ženem z vso težo v ta breg, da bi skoro dušo izpustil! — Jerica, toplo pa imaš tu notri, toplo!«

»Peko imamo, peko! Brž odložite, da se ne stopite v vročini!«

»Čaj, vzemi tole kučmo, pa jo otepi v veži! Cel voz snega je na njej. S kajže sem ga ujel, pa niti utegnil otresti!«

Brž so bili iz suknje in sedli za mizo. Jerica pa jim je ponudila kozarček in svežega kruha zraven, da si dušo privežejo.

»Hej, Jerica, kaj pa ta-le? Nisem ga še do danes videl!« vprašajo in kažejo na prstan, ko jim Jerica znova naliva.

Jerica zardi in ne ve, kam bi pogledala.

»Ali je ženinov?«

»Da.«

»Se res možiš?«

»Mislila sem že k vam, da vam povem, pa nisem prav utegnila.«

»Zato sem pa moral danes jaz k tebi! — Ali je Hlebajnov z Dovjega?«

»Je! Ivan.«

»Sem-le sedi, Jerica, pa mi po pravici povej in odgovori!«

Plašno pogleda Jerica, a vendar uboga in sede na stolico.

»Ah sta že domenjena?«

»Sva. Morda bi po božiču prišla po oklice.«

»Ga dobro poznaš?«

»Poznam. Dober je. In rad me ima!«

»Meniš? Prav bi bilo! Ali vendar, če nima tvojega grunta rajši ko tebe? Žerjavina je prelepa!«

»Ni mogoče! Je drugačen ko drugi. Še nikdar ni povprašal.

»Ni?«

»Saj ima sam dovèlj, pravi. Lesna mu dobro gre.«

»Meniš?«

»Pravi sam in drugi govore!«

»Ti, Jerica, ali te je zadnji čas kaj vprašal radi denarja, ali pa kakšnega podpisa?«

»Ni!« začudena odgovarja Jerica. Ne ve, kam hočejo gospod.

»Poslušaj, Jerica! Včeraj pride k meni gospod kaplan, ki ima hranilnico in mi pokaže prošnjo Ivana Hlebajne z Dovjega za menično posojilo. Za stotisoč dinarjev. Tu v prošnji je stalo, da mu boš ti prvi porok.«

»Jaz!«

»Ti, da! In drugi Kobentar iz Hrušice.«

»Nič me ni vprašal, niti najmanj kaj omenil!«

»Čudno!«

»Saj vendar veste, gospod župnik, da ne bi tega za nič! Sem komaj izčistila Žerjavino v gruntnih bukvah in nikdar več, dokler bom jaz gospodar, se ne bo pisalo nanjo dolgov ali podobnega! Za nikogar ne!«

»Mislil sem si; zato pa sem danes prišel sam sem gori k tebi. — Jerica, kako da mi nisi poprej povedala o vajinem znanju?«

»Dvakrat sem bila doli, pa vas ni bilo doma. Potlej sem si pa mislila: saj itak kmalu stopiš doli za maše plačat, pa ob tej priliki poveš, kako in kaj.«

»Škoda, da nisi prišla takoj! Marsikaj bi ti bilo prihranjeno. — Ali ga imaš rada?«

»Bolj ko samo sebe, gospod župnik!«

»Zlo je to!«

»Čemu vendar?«

»Ali ti ni po vsem tem dovolj jasno, kar sem ti dozdaj povedal? Ali ne vidiš, da jemlje Žerjavino, ne tebe?«

»Ivan? Nikoli!«

»Poslušaj, Jerica! Če ne dobi posojila, ki ga je zaprosil pri nas, mu še letos vse prodajo in še polovico ne bo kritega!«

»?«

»Da, da, Jerica! Žalostno, pa resnično! Dovška posojilnica mu ne da nič več. Zato je v našo pritisnil. In tudi poroka ne dobi, nikogar. Zato je zadnji čas, da vzame Jerico in Žerjavino dobi ž njo! Razumeš?«

»Saj ne morem verjeti, gospod župnik! V glavi se mi vrti, če se zmislim! Ne, ne, saj ni res, gospod župnik, recite, da ni!«

»Je, Jerica! Pa ni še to vse! — Glej, Jerica, slutil sem že dlje časa, da se nekaj kuha na Žerjavini, slutil že tedaj, ko sem te vprašal, kdaj se omožiš. Ker sem vedel, da ti v samoti zmrzne srce, ako ostaneš sama, ker si mlada še in se ti življenja hoče in vsega, kar more in mora imeti Žerjavine gospodarica. Pa prehitela si me! Zdaj je pa zlo, zlo, Jerica!«

Jerica je bleda ko zid in ne more spregovoriti niti besedice. Srpo in topo strmi v gospoda, ki mu pot obliva čelo: ne od vročine, ampak od rane, ki jo je in jo bo usekal v Jeričino srce!

»Pa sem šel, ko sem bil zvedel bolj natanko in popazil na tvojega ženina ... — Ne glej me, Jerica, tako strašansko, sicer ne bom mogel povedati! — Mirno poslušaj, govorim ti resnico, kakor je Bog resnično nad nami, golo resnico ko ti pri spovedi; poslušaj, sodi in presodi mirno, ker hudo bo, kar ti bom povedal.«

Jerici goré oči in v obrazu ni krvi. Z rokama lovi rob mize in vanjo tišči.

»Hlebajna je nekaj časa dobro vozil. Ali prevzel se je. Lep in mlad in skoraj bogat je menil, da je ves svet zanj. Zato je denar rad našel pot od njega stran. Pijače in kočije, izleti v Ljubljano — doma se je znal potajiti — in na koroško ter italijansko stran, pa ženske in druščina, vse to mu je pričelo piti kri. Prišle so izgube v trgovini, izguba pri liri, padec cen in podobno, saj sama veš, kako je z lesom zadnje čase in pričelo ga je daviti. Skušal je tukaj, skušal tam, ali nikjer mu ni prav uspelo. Vendar je nekako ril naprej; na zunaj še lepo in raznešeno! Ali vedno ne gre tako dalje! Začel je gledati po rešitvi. Spravil se je nad bogate neveste. Pri Potočniku na Potokih, pri Šmercu v Mojstrani, v Gorjah pri Černetu, na Rečici, povsod je poskušal, ali nikjer mu ni uspelo, ker dolinke so zvite in ne verjamejo hitro. Še bolj pa bogati očetje tišče dobro palce na svojih listnicah. Pa je zvedel, da si ti sama, brez očeta in je poskusil. Žal, je skoro uspel! Kar ustrašil sem se, ko sem zvedel!«

Jerica je grabila z roko v srce.

»Bil je tako zvit, da je prebrskal vse gruntne bukve in do zadnje krave Žerjavino pretipal. Našel je, da je težka dovolj. Mi je pravil sodnik. In dodejal, da se je bil bahal: da gre rovtarsko kraljico lovit. Njemu v obraz, ko ga je prijel za plačilo tožnikom, je dejal, naj malo počakajo, dokler se ne ugreje na Žerjavini, potem bodo vsi prišli na svoj račun. Seme grdo!«

Debele solze so padale raz Jeričinih lic na mizo pred duhovnega gospoda, ki mu je samemu srce v grlo sililo, da si je nalil kozarček in izplahnil grenko, ki je vrelo na vrh, nazaj doli.

»Hudo je, Jerica, bridko! Ali še hujše pride! Ne zameri, da ničesar ne zamolčim. Bolje prej, ko prekasno!

Včeraj popoldne pride k meni mlado, bledo dekle. Preplašeno je potrkala in tiho rekla: Hvaljen Jezus. Ko povprašam, kaj bi, stopi predme, se skloni nad roko, da jo poljubi, pa se zgrudi predme na koleni in na glas zaihti.

»No, kaj je hudega, dekle?« vprašam. Težko mi je, če ženska joče. Ni mogla izdaviti iz sebe, ubožica splašena. Končno jo le umirim in pripravim, da sede na stol in izvlečem iz nje. In mi je pravila:

Prečastiti, iz Mojstrane sem, Bajtarjeva. Dve leti sva se imela s Hlebajnovim Ivanom rada in vse mi je bil in umirala sem za njim, ker mi je lepo govoril. Obljubil mi je zakon. Pa sem norela za njim, čeprav so oče kleli in mati jokali,, da ne bo nič prida iz tega. Znorel me je bil čisto in dobil od mene vse. Spomladi se mi je rodilo, nebogljeno, deklica, in od takrat ni hotel biti Ivan nič več moj. Niti blizu ni prišel več. Tožiti sem morala, a mi je sodnik dejal, da mu nima kaj vzeti, ker nima ničesar več. Ponižala sem se — beda je bila prevelika, oče bolni, mati nadložni, polja za ped, jaz sama pa upehana od sadu greha in bolečin spoznanja — in sem šla k njemu. Klečala sem pred njim in ga rotila, naj mi da čast nazaj, naj me namreč reši in poroči kot je bil obljubil. Pa se mi je v obraz zarežal: beračice nočem, sama glej! Čemu si tiščala za menoj! Dobim drugih, bogatih na izbiro! Še sem prosila, naj mi vsaj pomaga, da mi dete od gladu ne umrje. Tembolje, mi je zalučal v obraz, zate nadloga manj, zame dve! Ko sem še prosila in jokala s povzdignjenima rokama pred njim, me je pustil in odšel. In ko sem še klečala, ker doumeti nisem mogla, je prišel nazaj, pa me je vrgel skozi vrata, da sem s čelom udarila v tla in zalučal za menoj: Še enkrat mi pridi, z bičem te poženem, — in pristavil psovko, ki je zabolela bolj od biča. — Zvedela sem, da se ženi pri mladi Žerjavici. Poznam jo, dobra je in prišla sem k Vam, prečastiti, da Vam povem; njej ne morem, ker me je sram. Povejte ji in jo sramote obvarujte!

Tako mi je pravila. Vso noč sem prečul v mislih nate, Jerica, in danes sem prišel, da ti čistega vina natočim!« 

Komaj, komaj je dogovoril, ker so mu solze silile v oči, da je kašljal. Jerica pa je ihtela tako bridko in krčevito, da je gospodu tesno prihajalo v srce. A pustil je, naj izjoče bol, ker je bolje tako. Ve dobro po sebi, ki ne joče nikdar.

Ko je bilo najhujše mimo, je stopil duhovni gospod k Jerici, ki je še vedno ihtela v mizo in ji s težko roko šel po laseh.

»Jerica, božja volja je tako! Bog vedno ve, kaj dela in vedno prav dela, verjemi mi! Tudi zdaj je naredil, da ni prekasno. Zaupaj vanj in v Mater Njegovo, ki sta še vsako bol znala utolažiti. Moli, moli, moli, Jerica, jaz bom tudi pri sveti maši mislil nate!«

In ko še ni nehali iz srca in duše in oči, je znova tolažil:

»Misli, Jerica, na mater, ki si zanjo trpela, misli na očeta, ki oba gledata nate! In misli na Žerjavino, ki si jo lepo oblekla ko nevesto, pa je danes oteta gada, ki se je hotel vanjo ugnjezditi, da ji izpije kri! In tebi srce in dušo! Moli, Jerica, moli in zahvali Boga, da je preložil in da še preloži, ker še ti bo hudo, verjemi, Jerica, do smrti bridko! Poznam te in vem, da sama ne vzdržiš! A Bog bo s teboj in z njegovo pomočjo preneseš in premoreš! Kadar ti bo prehudo, pridi k meni, da se olajšaš. In da ti bom pot pokazal k Njemu, ki naj bo s teboj! — Bog naj te tolaži, Jerica!«

Šel je duhovni gospod, oblekel suknjo in kučmo pokril, šel brez nadaljnje besede. Na pragu si je visoko zasukal ovratnik, iz žepa privlekel molek in pričel tiho, stopaje v globel:

»Za Jerico, češčena Marija, za Jerico, Jezus, ki si za nas krvavi pot potil!« —

Še je ihtela Jerica za mizo, ko je bil duhovni gospod že zdavnaj odšel. Trudno je dvignila glavo in oči njene so bile ko dvoje utrnjenih zvezd. Vzravnala se je, a se opotekla vnovič ranjena na steno in se oslonila nanjo. Sklenila je roki predse in se zastrmela v vrata. Nepremično so zrle oči in so bile blazno mrtve. V njej se je lomilo in je butalo ob trpeče telo, da jo je v mozeg skelelo. Lasje so ji viseli v čelo in obkrožali, da se je videlo kot bi dvoje lačnih vranov nemo krakalo iz kletke.

Tedaj so se vrata odprla in vstopil je Ivan, Dovžan. Zasopljen in potan. V globeli je bil srečal jeseniškega župnika, ki mu niti odzdravil ni na njegov pozdrav. Pa mu je brž zrastlo v srcu črno:

Gotovo je bil gori in me je prehitel, prekleti! Hiteti moram, da mi ne spodleti še zadnje!

Požuril se je v breg, da mu je v kolenih pokalo in se gnal, kot bi mu za petami gorelo.

Skoro padel je v hišo. Obstal je pri durih, ko je zagledal Jeričine oči, ki so zarezale vanj.

»Dober večer, Jerica! Si sama?«

Niti z očmi ni trenila. Rezala je vanj z njimi bolj in bolj, da mu je mrzlo oblilo srce in telo.

»Jerica, kaj pa je?«

Jerica niti ne gane.

»Tak govori vendar, kaj je?«

Še manj.

»Si li mutasta, ali kaj te je obsedlo?«

Jeričine oči režejo vanj ko noži.

Ivan stopi korak bliže.

»Ne dlje, niti korak!« krikne iz Jerice. A oči še vedno nemično vanj strme in režejo, režejo globoko.

»Kaj pa ti je, za božjo voljo?« In hoče dalje do nje.

»Stoj, podli!«

»Kaj, Jerica?«

»Ne približaj se mi!«

»Saj nisem okužen! — Povej, kaj ti je?«

»Sam veš, bolje!« se ji hripavo iztrga.

»Ali ti je župnik kaj natvezel?«

»Resnico mi je povedal!«

»Kaj pa vendar?«

»Sram te bodi vprašanja, hinavec!«

»Kaj sem ti hudega storil, Jerica?« In hoče zopet do nje.

»Sem rekla: niti koraka bliže!« 

Res je na mestu obstal, ker so preveč greble vanj goreče oči Jeričine.

»Kaj si mi hudega storil, vprašaš!« se utrga iz nje mukoma in jekleno zveni njen glas, ustnice ji drhte in roki iztrepetavati. »Kaj si mi hudega storil? — Srce si mi raztrgal, čuješ, srce!« zakriči vanj, da ga je streslo. »Srce, ki sem ti ga dala, dušo, ki sem ti jo hotela zaupati, si mi razgrizel, ti, ti!« je sikala proti njemu. »Ti — ti ... !«

»Jerica, bodi pametna; pusti me, naj ti povem, naj pojasnim!«

»Nič! Ne maram! Vem resnico, kakor jo ti sam veš!«

»Ali menda radi menice, Jerica?«

»Tudi! Da bi ti Žerjavino trgal in ji pil kri, kakor jo meni piješ?«

»Pa to vendar ni nič takega. Saj je bila samo prošnja!«

»Ali je bilo pripovedovanje na sodniji tudi prošnja? In tipanje po Žerjavininih pismih? In reči pred sodnikom tudi prošnja? Ha, ha, rovtarici si hotel izpiti kri, volk, pa Žerjavini srce raztrgati!«

»Kaj mi ne poveš!«

»Da bi se potem norčeval iz mene, ti-i-i!«

»Saj ni res!«

»Kaj lažeš! Meniš, da ti verjamem? O, kot ti je ona verjela, uboga, ki si jo skozi vrata vrgel in ji z bičem grozil! Ti, ti-i!«

Ivan je prebledel ko zid.

»To so čenče!«

»Dekliško srce niso čenče, njena čast ni čenča!«

»Prekleti jeseniški!« mu je siknilo skozi zobe, ko ni vedel, kam bi.

Takrat se je v Jerici utrgalo znova. Prav v globini nekje. Stopila je tesno k njemu, da mu je vroča sapa brizgnila v obraz ko curek krvi in kriknila vanj:

»In ti se mi upaš še pred oči, ti, ti še tu stojiš in se ne pogrezneš od sramote? Ti!« Stopila je korak nazaj. Potegnila se je v višino, da je zrastla za pol glave preko njega, sunkoma iztegnila roko proti vratom in zakričala vanj, jekleno, ostro, da je zarezalo v tišino:

»Tam so vrata!«

In ko je še stal in se ni ganil, ji je zablisknilo v očeh in zakričala je mlada Žerjavica, da je odjeknilo od sten:

»Ven!«

Takrat se je upanje v njem prelomilo in padlo globoko nekam. Pa ni mogel, da ne bi urezal, da ne bi vrnil.

Zasmejal se ji je v obraz:

»Ha, ha, gospodična so se razjezili, da nikoli takega! Ha-ha! Gospodična rovtarica! Ha-ha!«

Zvilo se je Jeričino srce in telo pod udarcem. A oni ni odnehal.

»Pa si lazila za menoj! In si mislila, da mi zate gre, zate? Ej ne, gospodična, so lepše v dolini in bolj mehke! Da bi bil za hlapca? Nikdar! Toda Žerjavina je lepa in škoda, da mi je ušla!«

Tedaj je priletelo Ivanu v obraz nekaj ostrega z vso silo in se z žvenkom skotalilo po tleh. In Jerica je planila nadenj in iz nje se je utrgalo:

»Ali naj pse naščuvam vate?«

Umaknil se je za korak in prijel za kljuko.

»Ni treba, grem sam rad! Dovolj imam komedij! Ali plačaš mi to, Žerjavica, plačaš gotovo, da si me vrgla iz hiše! Prisežem!«

Zaloputnil je vrata za seboj, planil mimo služinčadi, ki se je nabrala v veži in pred hišo ter utrnil v mrak v globeli. —

Jerici se je vrtelo v glavi, da ni upala koraka za njim, ne nazaj. Kakor ukopana je stala na mestu in vsa gorela. A ne dolgo. Vzdramilo jo je šepetanje služinčadi v veži in pred hišo. Odtrgala se je z mesta, pa se opotekla proti vratom. Vnovič se ji je zavrtelo, da je z obema rokama zgrabila v kljuko in se na podboje naslonila. Hipoma pa se je zravnala, obraz ji je zbledel ko zid, sunkoma je odprla duri in planila med služinčad:

»Kaj zijate! — Luč in večerjo!« je trdo ukazala in zaloputnila vrata za seboj. V sobi pa se je naenkrat z obema rokama zagrabila za srce, kakor ranjena žival kriknila, z rokami zakrilila, zmanjkalo ji je tal pod nogami in se zgrudila, z glavo je udarila ob rob peči ter nezavestno obležala.

Na krik so planile dekle in hlapec je skočil po Jako, Metka je prihitela z njim in ko so prinesli luč ter je Jaka hotel sestri dvigniti glavo, se mu je toplo in gosto razlilo po roki. Bila je kri, ki je curkoma tekla iz zevajoče rane na temenu.

»Brž po zdravnika in gospoda!« Mali hlapec je že tekel v globel. Jerico so položili na posteljo v njeni sobi in rano za silo obvezali.

Hlapčič je gospoda župnika dotekel še pri Martinčevih, kjer so se bili ustavili in preden je minula ura, so bili že pri Jerici.

Dve uri za njimi je prišel zdravnik in prevezal rano. Oba gospoda sta stala pri njej do jutra. Bledla je vso noč in iz vročice govorila in edino ime je bilo Ivan, ki je jokalo iz nje do jutra in z njim zvezano drugo, njeno kraljestvo: Žerjavina.

Vedno huje je grebla bolečina vanjo in vročica je žgala, da je zdravnik pričel obupavati nad življenjem Jeričinem. Ni vedel druge pomoči ko bolnišnico. In res so jo zjutraj prenesli varno in skrbno v dolino in odpeljali v Ljubljano, v bolnico. Župnik se je peljal z njo, Jaki pa je naročil, naj varuje Žerjavino.

VI.[uredi]

Pomlad je s toplo roko povečini obrisala sneg raz Žerjavino. Le v globelih pod Golico in Rožico in pod čermi v Jeklu je še ležal, kar je bila roka mlade pomladi še prekratka, da bi bila v zadnjo udrtino segla in po vsej zemlji že razgrnila pisano odejo zelenine in cvetja. Kolovozi so bili še mokri in blatni, plug še ni zarezal v plodno zemljo Žerjavine. A že so hlapci čistili pluge in brane, motike in lopate nasajali; dekle obrezovale semenski krompir, izbirale žito za seme. Na Žerjavini se je vse pripravljalo za pomladno delo. Jaka je vse priprave vodil in pravili so si hlapci in dekle, da je skrben in priden. Toda Jerici ni kos, so trdili vsi! Sčasoma bi se morda naredil. Dosegel pa je ne bo nikdar, so dejali. In žal jim je bilo, ker ni bilo še Jerice domov, vsa Žerjavina je bila nekako otožna in ni prav srkala vase zračne luči in toplote. Kakor debele solze so tekli umazani curki vode po kolovozih in udrtinah: žalovala je še Žerjavina, ker njene kraljice ni bilo pri njej!

Pa je prišla. Ker je vedela, da zemlja ne bo pričela roditi, da seme ne bo vzkaliti moglo, če ona ne da blagoslova. Shujšana in bleda v obraz je prišla, oči pa so sijale v tihi luči. Okrog usten ji je ležal smehljaj kakor smehljaj otroka, ki po dolgi, dolgi poti pride nazaj k materi truden, bolan.

Z Jerico so prišli jeseniški gospod. Spotoma so v kajži poklicali, da je Jaka ž njima šel. Šel je in dal jima račun od svojega hiševanja na Žerjavini. Jerici se je zjasnil obraz, ko so rekli gospod župnik koncem Jakinega pripovedovanja:

»Vidiš, Jerica, saj sem ti dejal, da je Žerjavina varna v rokah Jakovih. Pa si dvomila. Zdaj vidiš, da si lahko mirna!«

Jaki je dobro delo, da so ga pohvalili in še bolje, da je na Jeričinem obrazu videl zadovoljen smehljaj in slišal toplo besedo zahvale, ki mu je bila plačilo za trud njegov. Dal je obema postreči in Jerico je peljal v njeno sobico, ki je čakala kakor nevesta ženina. Ko so vsi trije sedeli skupaj pri malici, so pričeli jeseniški gospod:

»Prav, Jaka, da si se uživel v Žerjavino in je tvoja roka znala voditi vajeti prav. Ker mora Žerjavina ostati Klinarjeva, ker jo mora Klinarjev rod gojiti, da bo rodila in blagoslov nosila. Pomni to, Jaka!«

Začuden gleda Jaka gospoda:

»Saj je vendar tudi Jerica ... «

»Klinarjeva, hočeš reči! Da, Jaka, je in ni! Klinarjeva kri pač teče po njenih žilah in pogum in ljubezen do zemlje, vse to je Klinarjevo. In še bolj: iz Žerjavine je vanjo zrastlo, je na njej preskušeno ter v ognju in viharju tehtano. Ali srce Jeričino ni več Klinarjevo, ni več srce mlade kraljice ponosne Žerjavine: srce njeno je Bog posedel, Jaka!«

Jaka se čudi z odprtimi usti, pa ne doume. Gleda Jerico, gleda gospoda, a ne ve, kam beseda meri.

»Ne čudi se, Jaka! Tako je kot pravim! Skrb za Žerjavino bo tvoja, ne več Jeričina!«

In še bolj se čudi Jaka.

Tedaj spregovori Jerica:

»Glej, Jaka, prav za prav si ti prvi, ki mu Žerjavina gre. Ti si Klinar in Klinar ostaneš in vsi tvoji bodo Klinarji. Jaz pa sem Klinarjeva samo, dokler ostanem sama. Ženska sama pa Žerjavini ni kos, ker je žensko srce za ljubezen in mater ustvarjeno. Tako bi moralo na Žerjavini zazveneti drugo ime, ne Klinarjevo. In bilo bi, da ni božja roka o pravem času obvarovala prelepo našo zemljo madeža, in meni novo pot pokazala drugam!«

Gregec prikobaca v hišo za atejem, steče k Jerici ter se je oklene okrog vratu, ko ga dekle stisne v naročje.

Gospod župnik pozdravi Gregca; prikloni se mu:

»Pozdravljen, Žerjavine mladi gospodar!«

Jaka zija, ker niti besedice dozdaj govorjenega ne razume. A že mu razjasni Jerica:

»Jaka, saj ne boš hud? Jaz pojdem v samostan, k usmiljenim sestram grem. Žerjavino prepišem na Gregca, ti boš pa do njegovih polnih let gospodaril zanj na njej in njene sadove užival! Ti je prav?«

Jaka je prebledel.

»Jerica, nikar!« je zaprosil in vstal. Trepetal je ves in ni vedel, li bdi, li sanja. Gledal je zdaj župnika, zdaj Jerico.

Vnovič je zaprosil, prav iz dna srca:

»Nikar ne hodi, Jerica! Kaj bo Žerjavina brez tebe?«

»Nimam strahu zanjo, Jaka, ker vem, da bo varna v tvojih rokah enako ko v mojih, ki jim je odmerjeno drugo delo. Ne sili vame s prošnjo, ker je zaman. Vem, da bom srečna le, če dalje grem svojo pot! Kaj ne, gospod župnik?«

»Jerica ima prav, Jaka! Dovolj je premislila in vse pretehtala. Ne more drugače, ker jo kliče Bog. In božjemu klicu se ni mogoče ustavljati!«

»Ali jaz tega ne razumem, gospod!«

»Ker nisi tega doživel, kar je moralo Jeričino srce. Bridko je vanjo udarilo, saj veš; in veš tudi, da je prevara hujša ko smrt, kaj ne, Jerica?«

»O, da! Ne ve, kdor ni poskusil; jaz pa sem okusila do dna. Videla sem, da ljubezen vara, ljubezen, ki je od tega sveta. In na Žerjavini mi je bilo prelepo, prevzela sem se in povzdigovala in priti je morala kazen. Bog pa je bil milostljiv in mi je od svoje dobrote dal!«

Postavila je Gregca na tla in se naklonila k bratu:

»Glej, Jaka, srečna sem bila in zadovoljna, ko sem videla, da se Žerjavina preoblači in prenavlja in krepi pod mojo roko. Da raste! Bila sem vsa v njej, noč in dan sem samo nanjo in njeno moč in rast mislila. Dokler je bilo dela in skrbi dovolj, me je vsa napolnjevala, mi dajala utehe, zanosa in življenja. Ko pa je bilo najhujše mimo, ko je bila Žerjavina zopet krepka in močna in ni bilo treba več sleherno minuto misliti nanjo in se ž njo ukvarjati, se je pričelo v meni obračati. In ko sem še tebe videla, ki ti prej ni mogla do živega ne smrt, ne prošnja, ne molitev, pa te je ljubezen razsvetlila in te skrb za ljubljeno ženo in otroka spremenila in čudež storila s teboj, sem začutila, da ni življenje samo skrb za premoženje in moč in čast, ampak, da je predvsem ljubezni odmerjeno. Tedaj se je v meni obrnilo. Gospod župnik vedo, kdaj!«

»Takrat sem te vprašal, kdaj se omožiš. Slutil sem, da se bo nekaj okrenilo v tebi in me je zaskrbelo, kako se bo okrenilo.«

»Vaše vprašanje me je potrdilo v mojih mislih. Nisem pa prav doumela, dokler ni zbolel tvoj Gregec, se spomniš, Jaka, ko je davico imel. Tedaj sem videla, da si zajokal ti, trdi in osorni Jaka, in se zgrudil v bolečini za sina, iz ljubezni rojenega. Videla sem, da si se žene oklenil in sta v skupni moči prenašala in zmogla. In tako sem doumela. V meni je vse po ljubezni zajokalo. Sama sem bila, sama in vsa bolečina samote je pričela peči in me grizla noč in dan. V tebi in tvoji ženi pa sem gledala drugo samoto, blaženo samoto dveh, ki se ljubita, samoto žene z ljubečim jo možem! Doznala sem, da ne zmorem več samote brez moža! Od onega časa dalje je vse moje hrepenenje gorelo neznanemu ljubemu nasproti. Čisto določno sem ga videla, kakšen je, in v mislih sem živela ob njem.«

Ustavila se je za hip in solze so ji stopile v oči, da se ji je zameglilo. A brž se je vzdramila.

»Prišel je oni in je namah stopil v moje srce. Ker je bil sanjanemu na las podoben in je v glasu imel njegov glas in sladkost in je govoril mehko, ljubeče. In nikdar ni žugnil besedice o posestvu in Žerjavini; kakor da resnično samo ljubezen do mene iz njega gori. O, pa me je prevaril in me v srce ugriznil, da se je noč storila pred menoj in me v objemu držala dolgo, dolgo! Bog mu odpusti in mu ne povračuj!«

Ni mogla dalje. Četudi je s silo dušila bolest v sebi, vendar ji je prekipevala. Jaka je strmel vanjo in šlo mu je do srca! Uboga sestra! In on ni videl nič, da bi bil pomagal!

»Toda Bog mi je bil milostljiv! Tam doli v bolnici so se mi oči odprle. In sem videla: lepa je ljubezen, če je iz srca v srce, in raj imata dva, ki se ljubita prav in iz dna duše. Tako sem gledala, ko sem ležala ure in ure sama, napol onesveščena. In sem še premislila: da imata pekel, če samo eden ljubi iz srca, drugi pa ne. Toda, je ljubezen taka: četudi si je nevrednega izbralo srce za kralja, vendar ni drugemu mesta v njem, nikdar več! Samo tisti, ali pa nihče drugi!« —

Zopet je prenehala za hip, pogled pa ji je šel h križu v kotu nad mizo.

»O, pač, nekdo drugi je, ki napolni srce s sladkostjo, kadar je prazno, prevarano; ki se vseli vanj z ljubeznijo, ki je nad vse ljubezni! Oni se je vselil v moje srce, ko sem ure in ure strmela vanj in ga pomoči in usmiljenja prosila. Krog in krog mene je je razsul te ljubezni, noč in dan mi jo je kazal, iz dneva v dan mi je je okušati dajal: do ubogih in trpečih, bednih in preganjanih ljubezen radi Njega, ki nam je vso ljubezen dal. Gledala sem jih, bele sestre, ki so noč in dan z mehko roko, voljno in z vso nežnostjo delile ljubezni vsem in najraje najbednejšim. Spočetka nisem razumela in sem se čudila ... Bog pa me je razsvetlil, da sem spoznala. Takrat je iz mojega srca pričela izginjati bolečina in sladkost je prihajala vanj. Tako se je toplo in sladko razlila po meni in me vso prepojila, da se ji nisem mogla ustavljati več: spoznala sem, da bo moja sreča samo v njej, ki je ljubezen vseh ljubezni!«

»Bog je bil s teboj, Jerica, in te bogato nagradil za vse trpljenje, ker si vanj zaupala!« je tiho dostavil jeseniški gospod, kakor da si je ne upa motiti.

»Da, Bog! Dolgo sem se borila sama s seboj. Na Žerjavino sem bila kakor z verigami priklenjena in mraz me je obšel spočetka, kadar sem pomislila, kako bi živela brez nje. Ali spomnila sem se, kako me je mrazilo, ko sem bila sama samcata na njej, ko sem se bala biti brez luči v sobi, ker je samotna tema iz vseh kotov režala vame. Stresla sem se ob misli, da bi morala vnovič živeti tisto strašno življenje samote tu gori na Žerjavini. A da bi si druga vzela? Ne, nikdar! Ker ne bi mogla po vsem tem nikomur več zaupati. Nikomur! Ker je ljubezen tako varljiva!«

»Jerica, saj smo vendar lahko vsi skupaj: ti, Metka, Gregec in jaz! K tebi se bomo preselili in s teboj delali. Jerica, ne pusti Žerjavine!«

»Rekla sem, da me nihče ne odvrne od mojega sklepa! Poznaš me, Klinarjeva sem kakor ti, in Žerjavina me je sklesala in skovala. Kar enkrat za pravo spoznam, pri tem ostanem. Sam veš! Saj si tudi Klinarjev in na Žerjavini rojen in zrastel!«

»Ali vendar, Jerica: ti — pa usmiljena sestra!«

»Jaka, ne brani! Bog je izbral, Bog poklical! Sveta je volja Njegova!«

»Morda si hud, Jaka, ker mislim na Gregca prepisati, ne nate?«

»Jerica, nikar ... «

»Naj ti tudi to povem odkrito! Vidiš, Jaka, z lesom se ukvarjaš, če ne več mnogo, pa pomalem. In dober si, vem! Pa bi te znala nesreča ujeti v trgovanju, znal dober človek za poroka preprositi, pa bi sedel gad na Žerjavino! Tako pa, če bo Gregec gospodar, ni nevarnosti, ker mu bo sodnija varuh. Nihče ne bo mogel do Žerjavine, da bi jo izpodjedel. Ti boš skrbel zanjo, ker boš sad njen užival. Varno bo tako. Preden pa Gregec polna leta doraste, se bodo razmere zboljšale; v tebi bo imel zgled in na meni. Ko bo star dovolj, bo pa Žerjavini skrben gospodar in jo bo čuval ko punčico v očesu svojem. To pa hočem; ker prelepa je Žerjavina, da bi jo trgali drugi!«

Dvignila je v naročje Gregca, ki se ji je po kolenih spenjal, ga stisnila k sebi, poljubila vroče na čelo in mu dejala:

»Ti boš dobro varoval Žerjavino, Gregec, kaj ne, da jo boš?«

In dete, kakor bi slutilo, kaj govori, se je z obema ročicama oklenilo Jeričinega vratu in moško in krepko pritrdilo:

»Teta, bom!«

Vsi trije so imeli solzne oči. — Še isti dan so se domenili, da gredo prihodnji ponedeljek v Kranjsko goro k notarju delat darilno pismo.

Čudna novica je segla tudi do hlapcev in dekel. Ni jim šla v glavo. Stari Janez je bil ves solzan, ko mu je Jerica na vprašanje, kaj je resnice na tem, odgovorila, da je res. Prosil jo je Janez, stari Janez, ki jo je otroka pestoval in je z njo trpel in delal; prosili so hlapci, jokale dekle, ki so jo kot mater ljubile, mlado gospodarico Žerjavine, naj ostane. A nič ni pomagalo. In ko se je stari Janez rotil, da pobije vražjega Dovžana, ki je vsemu temu kriv, mu je resno odvrnila Jerica:

»Ne sodi, Janez! Bog je pravičen sodnik in bo najbolje sodil. Zame je ukrenil prav! Prosimo, da tudi zanj naredi, da najde usmiljenje v Njegovih očeh!«

Stari Janez se je okrenil, skrivaj obrisal solzo, ki se mu je ukradla na zgubano in ostarelo lice, pa je odšel nem in tih in ni nikdar več skušal odgovarjati Jerici.

Dogovorjenega dne so šli v Kranjsko goro: Jerica, župnik in Jaka. Pred notarjem so zapisali, da podari Jerica Jakovemu Gregcu posestvo kakor leži in stoji z vsem, kar je na njem premičnega in nepremičnega s hišo in poslopji vred; da sta mu do polnoletnosti varuha Jaka in vsakokratni jeseniški župnik; dokler Gregec ni polnoleten, uživa Jaka vse dohodke posestva in ga oskrbuje. Še so pristavili, da v slučaju Gregčeve smrti pred polnoletnostjo pripade posestvo njegovemu bratu, če bo rojen. Če tega ne bi bilo, pa Jaki, ki mora skrbeti, da ostane nedotaknjeno v rokah Klinarjevega rodu.

Tako je mlada Žerjavica dodobra poskrbela za svoje kraljestvo, preden je šla na pot, ki jo je po hudih bojih in trpljenju pripeljala v pristan miru in božje ljubezni, ki nikdar ne vara. —

Četudi se je bilo Jeričino srce umirilo od viharjev in je bil trden njen sklep, vendar ji je bilo težko slovo od Žerjavine. Vso zemljo, ki se je Žerjavina imenovala, je obšla, od dreves v gozdu se je poslavljala, stopila na Golico, da se raz nje razgleda po Žerjavini, da jo vidi še enkrat in si jo za vedno utisne v srce in spomin, zadnjikrat za vse življenje. Od živali do živali v hlevu je šla, zadnjič v svisli pogledala; v hiši, kjer je že stanoval Jaka z ženo in Gregcem, je obšla vse sobe in vzela s seboj v duši spomine vseh dni, veselih in žalostnih ur, ki so se urezale v stene. Vsakemu poslu je za slovo dala hranilno knjižico s primerno vlogo in se kot mati od otrok poslovila od njih. In od Metke in najbolj od Gregca. Vsi so jokali ob slovesu. Le ona sama je bila hrabra med njimi ter jih tolažila, da gre v boljše življenje. Vsem pa je naročala, naj varujejo Žerjavino kakor biser!

Malo potno košaro so naložili na voziček, ki naj jo zapelje mali hlapec na postajo. Jaka je stal za pot pripravljen na pragu, ko je Jerica prišla za njim. Poprosila ga je, naj jo še trenutek počaka. Obrnila se je in stekla po bregu za hišo na vrh. In kakor ono usodno jutro, ko je pogorelo in kakor v trpečih sanjah hrepenenja iz samote, kot v sladkem hrepenenju ljubezni se je naslonila ob drog, ki je na njem blestela steklena krogla kot ogromna solza v solncu in se zadnjič razgledala po Žerjavini in jeseniški dolini in po sneženih vrhovih, ki so čez Možakljo gledali iz daljave. Gledala je vso to krasoto, zemljo, ki je Bogu padla iz roke, biser iz krone Njegove, in obležala mirna in tiha, sprelepa, da s svojo krasoto poje hvalo in slavo Njemu, ki jo je ustvaril. Misli so ji romale nazaj in preletele v brzem letu ves čas njene mladosti in rasti in trpljenja in hrepenenja in ljubezni, preživele v trenutku v solnčni luči solnčne in mračne dni veselja in bolečine. In v tej samoti, v tem zadnjem trenutku slovesa so jo oblile solze, tihe in mirne, ki jih je pred drugimi skrila in jih sme gledati samo Žerjavina, njena lepa Žerjavina in pa Bog, ki edini jih prav razume. Skozi solze so se mavrično bleščali vrhovi gora in gozdi in dolina, globeli in čeri, polja in travniki in senožeti. Sklenila je Jerica roki in skozi solze prosila blagoslova na to zemljo: blagoslova na njive, da bi stoteren sad rodile, na travnike in senožeti, da bi trave poganjale neštevilne, blagoslov na les v gozdu in za rodovitnost prsti; blagoslova na gore in vode, na globel in dol. In blagoslova na vso Žerjavino, na prelepo njeno kraljestvo, ki jo zdaj zapušča ona, kraljica, da vse svoje življenje posveti Njemu, ki je najvišji kralj vse zemlje in z Njim po Njegovi volji vsem onim najbednejšim, ki najbolj ljubezni potrebujejo. S solznimi očmi se je poslovila in z obema rokama blagoslavljala na vse štiri strani Žerjavine. Še za hip je postala na mestu, v vetriču je vztrepetalo njeno krilo kakor bi ji premočno utripalo srce, pa se je obrnila, stekla po hribu in kriknila:

»Pojdimo! Z Bogom!«

Zgubili so se v globeli. Za njimi pa je šel Gregčev srebrni glasek:

»Teta, z Bogom!«

Na Jesenicah se je obema pridružil gospod župnik in skupaj so se peljali v Ljubljano. Tam pa sta Jaka in gospod župnik izročila Jerico, dosedanjo gospodarico Žerjavine, v samostan usmiljenih sester. Malo časa zatem je dobila redovno obleko in z njo ime: sestra Teodora.

VII.[uredi]

V oddelku za jetične v deželni bolnišnici umira mlado dekle. Ne more umreti. Krčevito se z zadnjimi silami okleplje življenja, čeprav ve jasno in določno, da ji smrt stoji ob vzglavju in ji trga mlado dušo iz telesa. Z obema rokama se oprijemlje usmiljenkine roke. Mlada sestra bleda drhti ob pogledu na strašno bojevanje mladega življenja in neusmiljene smrti. Solze ji bleste v očeh, ustnice pa šepetajo tiho, a tem bolj vročo molitev:

»Jezus usmiljeni, uboge se usmili; reši jo, Jezus usmiljeni, mirno ji zatisni oči!«

Nov naval kašlja plane iz razjedenih pljuč: bolni obraz zamodri v pomanjkanju sape, da se bolnica požene kvišku in grabi za dihom z obema rokama; široko odprte oči kriče z nemo grozo po pomoči.

Usmiljenka z obema rokama podpre bolnico in jo drži kvišku. V strašni bolečini se je umirajoča oklene okrog pasu; v njej se trga nekaj, grozno se para, a se iztrgati ne more, samo hujše tišči in do sape ne da. Dekle se vnovič požene kvišku, oči se ji zavrte od režoče bolečine, vse mlado telo vztrepeta; iz prsi pa se utrga, kakor da se vali neznanska skala iz višine v dolino. Nesrečnica se drži z obema rokama usmiljenke in ruje iz sebe življenje, mlado, vroče življenje ...

Bog se je usmili in kašelj poneha. Bleda, strašno bleda omahne bolnica usmiljenki v naročje in bela sestra jo rahlo položi nazaj v blazine. Na licih bolnice vzcveto rdeče rože, ustnice se premikajo in neizrečeno proseč pogled zaprosi usmiljenko:

»Vode!«

Bela sestra že drži kozarec v roki in narahlo omoči sežgane ustnice bolničine.

»Hvala!«

Sestra čuti, da želi bolnica še nečesa. Skloni se tesno k nji.

»Sestra Teodora!« Komaj slišno dahne bolnica.

»Kaj bi rada, ubožica?«

»Sestra, umrla bom.«

»Jezusu se priporoči! Usmiljen je!«

»Ah, živela bi!«

»Bog je dober; drugače je morda ukrenil!«

»Mlada sem še!« se komaj slišno trga iz bolnice.

Mehka, bela sestrina roka jo poboža po čelu in ji pogladi nazaj od potu zlepljene lase.

»Ubožica, morda je bolje tako zate!«

Težko dihanje, krčevito dviganje bolnih prs odgovarja.

»Glej, Anica, v nebesa pojdeš k materi, ki te čaka. Kliče te, ali slišiš? Mati, ki jo imaš tako rada!«

»Mati!« zašepeče deklica in oči se ji zasmejo.

»Mati je tam in Jezusa prosi, naj se te usmili in ti pomaga!«

»Mati!« vnovič zašepetajo razpaljene ustnice.

Sestra ji ponudi vode. V kratkih požirkih pije deklica.

In jo vnovič prime za roko. Svetle, rjave oči se upro v sestro.

»Sestra!«

»Kaj bi, Anica?«

»Molite!«

Sama sklene roki, bledi, dolgi, upadli roki in zapre oči. Sestra poklekne poleg postelje in v iskreni molitvi prosi za trpečo. A že začuti bolničino drgetanje. Nov napad! Zadnji?

»Sestra!« plane iz trpeče z vso silo z zadnjimi močmi in mlado izmučeno telo se vzpne v zagonu bolečine.

Bolniki po sobi kriknejo, nekateri si odejo potegnejo čez glavo: nočejo gledati konca, ki čaka tudi njih, morda že čez par dni.

Usmiljenka z vso močjo z obema rokama opira deklico. Bolno telo se zvija v njenih rokah, obraz je zaripel in posinel, oči se vrte in iščejo točke, kamor bi se vsesale, da obstanejo. Sestra čuti: duša se trga iz telesa, duša, zato bolečine ne popuste. Vnovič se zažene deklica. Nerazumljiv krik se ji iztrga iz prsi, za njim pa utrga rdeče, rdeče, toplo in plane iz ust po beli srajci, po rjuhi, po sestrinih rokah, rdeče: zadnji val krvi.

Umirajoča omahne nazaj v sestrine roke, ki jo narahlo spuste v blazine. Vidi, bleda vroča roka išče njene. Stisne jo mehko v svojo dlan, z drugo roko ji seže na potno čelo. Mrzel znoj čuti na njem, mrtvaški pot.

»Jezus, stoj ji na strani v smrtni uri; moj ljubi Jezus, usmili se njene duše!« šepeta sestra. Roka čuti stisk umirajočih prstov. Pogleda bolnici v oči. Glej, smehljaj je vzrastel v njih in na umirajočem obrazu. Oči gore.

»Mati! « šepeta umirajoča, »mati!« ji zasvetijo zadnjič oči. In mirno izdihne dušo.

Usmiljenki se udero solze v lice. Skloni se k mrtvi in ji zatisne oči. Vsi, ki morejo, pridejo do postelje.

»Molimo!« pozove sestra.

Pokleknejo in molijo za mrtvo. Ne dolgo. Ker mrtva ima zdaj svoja pota, od živih in umirajočih stran.

Zdravnik vstopi, pregleda mrtvo in že so strežajke za njim z nosilnico. Sestra razgrne čez mrtvo bel prt, strežajke dvignejo nosilnico in odneso mrtvo.

Sestra stopi za zdravnikom, da si zunaj umije roke. Zdravnik, stari dobri primarij, postoji in počaka, da je sestra gotova z umivanjem. Potem stopi k nji in se ji prikloni:

»Sestra Teodora, občudujem vas!«

Usmiljenka ponižno skloni glavo.

»Ni hujše od vašega, gospod doktor!«

»Je, sestra, stokrat težje! A vi ste vedno najrajši pri najtežjih slučajih, sestra! Odkod vam ta moč?«

»Jezus mi jo je dal, gospod doktor!«

»Pa v večji meri, sestra, ko drugim!«

»Več sem je bila potrebna. Zdaj mu vračam.«

»Bog vas bo obilo poplačal za to vaše mučeništvo, sestra!«

»Ni mučeništvo, gospod doktor! Sladkost je, sreča!«

Začuden jo gleda stari primarij, ne more doumeti.

»Čudim se vam, sestra!« ji potrdi znova. »Tako mladi! Druge v vaših letih zdaj nore po predpustnih veselicah zunaj v svetu.«

»Ubožice! Pravega ne poznajo! Živeti za trpeče in za Boga!«

»Mislite?«

»Vem; Bog mi je povedal, ko me je poklical iz navideznega življenja v pravo življenje!«

»Ne doumem vaše modrosti, sestra! Ali velika je, da moram glavo skloniti pred njo!«

»Tudi vam bo dal Bog, kakor je meni dal, gospod doktor! Ob svojem času.«

»Morda, sestra!« zamišljen skloni glavo v pozdrav stari doktor.

»Z Bogom, sestra! Na ono v desnem kotu pazite. Nocoj bo menda konec!«

»Bom, gospod doktor!« Nalahno nagne glavo v pozdrav in stopi proti sobnim vratom. Preden vstopi, dvigne križ na rožnem vencu in pritisne Križanega na ustnice. Počasi, pobožno.

»Jezus, za Te, ki si mi pravo pot pokazal! Daj mi moči! In za Žerjavino, da bo srečna in blagoslovljena!«

Tiho utone skozi vrata v sobo.

»Sestra Teodora!« ji zašepeče na uho mala ob prvi postelji. »Tam v kotu se že pričenja. Mene je strah!«

»Moli, Cilka, moli, da ji Bog pomaga, boš?« Prijazno in tolažilno ji prikima z glavo sestra.

»Bom, sestra!« odvrne mala in poklekne ob postelji.

Sestra Teodora stopi po sobi. Z roko se oklepa rožnega venca, pogled njen visi na Križanem, ki se s križa nagiba raz steno k trpečim in bolnim, in ustnice in srce z njimi prosijo:

»Jezus, daj mi moči! Da zmorem in premorem! Jezus usmiljeni!«

In že stoji ob postelji umirajoče žene, da ji pomaga v zadnjem, strašnem boju, da jo varno prepelje iz življenja bridkosti v novo življenje.