Iz življenja sv. očeta Pija IX.
| Iz življenja sv. očeta Pija IX. Resnična dogodba |
| |||||||||||||
L. 1824. sreča v Rimu duhovnik Feretti mladega zločinca Kajetana katerega so ravno peljali na morišče. Zločinec je bil ves skesan in v božjo voljo vdan. Pogled tega nesrečneža Ferettija tako gane. da se nemudoma napoti v Vatikan in sprosi zločincu mesto smrti dosmrtno ječo. Takoj odvedejo zločinca v ječo.
Čez dva in dvajset je bil izvoljen milosrčni duhovnik Feretti za papeža, z imenom Pij IX. Kajetana ni pozabil in sedaj se je hotel sam prepričati, ali je pomiloščeni zločinec vreden njegove dobrote, in če se je v resnici spreobrnil. Ob enem je pa tudi hotel vedeti, kako ravnajo v njegovem stolnem mestu Rimu z jetniki. Preobleče se v čisto navadno duhovniško obleko in se napoti zvečer v mraku proti Angeljskem gradu, kjer je bila jetnišnica. Ko dospe tja, prosi jetničarja, naj mu dovoli vstopiti.
Jetničar, surov človek, mu noče odpreti vrat: šele ko mu dozdevni pri prosti duhovnik pokaže dovoljenje papeža samega, da sme obiskati nekega jetnika, mu jetničar z godrnjanjem odpre vrata. Pij IX. stopi v ječo Kajetana. Kajetan ga ni spoznal, zato ga s strahom praša, kaj hoče od njega. Prinašam Vam vesti o Vaši materi, mu odgovori Pij IX. Pri tem sladkem imenu zakliče jetnik: Moja mati! oh, ali še žive? Bog bodi zahvaljen. »Vaša mati še žive in me pošiljajo semkaj, da naj Vas tolažim z upanjem na boljšo prihodnost.« Kajetan, prevzet od velikega veselja, objame duhovnika in pravi ves ginjen: Torej me Bog vender še ni pozabil, ker mi tukaj pošilja angelja, kateri vliva tolažbo v moje srce. Ko se Kajetan umiri, pripoveduje duhovniku zgodbo svojega življenja. Ko konča mu pravi duhovnik: Prijatelj, vi bi se morali obrniti na papeža in ga prositi pomiloščenja. Ker delate že dva in dvajset let pokoro za Vaš mladostni zločin, bi Vas gotovo pomilostil.
Kajetan: Saj sem že večkrat pisal – toda brez uspeha.
Pij: Poskusite še enkrat.
K.: O gospod je vse zastonj, moje pismo bi gotovo ne prišlo v roke Gregorja XVI.
P.: Gregor XVI. ne živi več, obrnite se tedaj na novega papeža Pija IX.
K.: Jaz bi že pisal, pa kdo mi ponese pismo sv. Očetu.
P.: Jaz sam – pišite – tu imate papir in svinčnik.
In jetnik res napiše prav ganljivo prošnjo do sv. Očeta. Duhovnik vzame pismo in se poslovi od Kajetana z besedami: Dobro, še ta večer bo imel sv. Oče pismo v rokah, ostanite zdravi prijatelj. Zaupajte v Boga, molit za Pija IX. in upajte. Nato se povrne duhovnik k jetničarju, kateri ves srdit hodi zunaj po hodniku. Vrag Vas vzemi gospod, se zadere jetničar nad njim, Vi ste se hudo pregrešili; eno, uro časa sem Vam dovolil za razgovor in sedaj ste že dve minuti čez uro, glejte, da se mi hitro izgubite iz pred oči!
Pij: Vi kolnete, kaj ko bi papež to zvedel?
Jetnč.: Papež se zmeni ravno tako malo zame ko jaz zanj.
P.: Vi ga ne poznate, sicer bi morali vedeti da nikogar ne prezira. Prosim kako se pa pišete?
J.: To vam ni nič mari, poberite se, če ne vam bom jaz pomagal.
Pij IX se poda takoj k guvernerju Angeljskega gradu. Ta ni bil nič manj nejevoljen novega gosta, »Še en sitnež!« zareži, »kaj hočete, jaz nimam časa.«
P. Jaz zahtevam, da vjetnika Kajetana takoj spustite.
G.: Kaj vam pade v glavo, ali ne veste da ge more edino le sv. Oče pomilostiti nihče drug ne.
P. Jaz prihajam k Vam v imenu papeža, v dokaz tole. Rekši prime pero in zapiše: Zapovedujem guvernerju Angeljskega gradu, da naj Kajetana takoj spusti, jetničarja pa spodi. Pij IX papež. Guverner pade na kolena in ponižno prosi odpuščanja zaradi svojega osornega vedenja. Surovi jetničar je dobil še le čez dva meseca neko drugo malo službo; seveda je moral prej slovesno obljubiti, da ne bo več klel in se bolj prijazno obnašal. Bil je mož – beseda.