Iz življenja nadvojvode Ladislava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz življenja nadvojvode Ladislava
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 20 (17. oktobra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


lzgojevatelj umrlega nadvojvode Ladislava pl. Himel, visok častnik, je povedal jednemu svojih najboljših prijateljev nekaj Črtic iz življenja nadvojvode. Podamo jih tu dragim bralcem in aicer Uko, kakor je časlnik sam pripovedoval. Toraj:

»Mati nadvojvode, presvetla gospa nadvojvodinja Klotilda, me je pozvala, naj prevzamem odgojo njenega aina Ladislava. Jaz sem, vesel tolikega zaupanja, dejal, da rad prevzamem to čaatno službo, če bom le mlademu nadvojvodi po godi. Zato aem se napotil k Škofu Stajnerju. kjer je nadvojvoda bival. Pri uhodu v palačo pozdravil me je mladenič, zalega obličja in lepih ofiij, prav prijazno. Podam mu pismo njegove matere in sem ga prosil, naj se potem z menoj nekoliko sprehaja, da ma razložim, kako mislim pričeli odgojo. Vse natanko sem mu povedal in mladenič ni obrnil očesa od mene, ampak zvesto me je posluSal in z glavo prikimovnl. Potem ga vpraSam, ali aiisli, da bi midva lahko shajala, je dejal nekoliko zmeSan: »Vidim, da mi dobro hočete; jaz Vas bom v vsem ubogal.« Ta odgovor Ladislavov sem brzojavil njegovim stariftem in kmalu na to sem bil od presvetlega cesarja imenovan za odgojitelja. Naredil aem načrt za učenje in se ga trdno držal: najprej seaa učil mladi** nadvojvodo dolžnost« do Bo«r». do cessrjs in do domovina Za verouk. cerkveno agodovino in droge snanoatij dobil aora prav izvrstnih in učenih učiteljev. Nadvojvoda ie je jako rad učil vsega, kar je b.lo mati treba njemu. ki je b i iz oesarake hita m ker je bil lato odločen, da bi zaal jedenknat zapovedovati vojaškim četam. Učil »e je tako pndno. da ga je preavelli cesar aam čeato pohvaliL Za apovedmks aem mu odločil nekega jezuita. Prihajal je k nadvojvodi vaak mesec jedenkrat. Nikdar ae mi ni nadvojvoda uprl in tudi ne najmanjie nevolje ni pokazal, akoravno a« je včasih veliko od njega zahtevalo.

Nadvojvoda je dobre napredoval, koncem prvega polletja moral je delati težke «ku«nje is vsega, kar se je v pretečenem polletju učil. U*peb teh akutanj ae je potem naznanil cesarju samemu, kateri ga je pohvalil. Pred svojim očetom, ki slovi kot izvrsten poveljnik, je ponosno peljal ali jedno atoinifo ali baterijo ali jeden eskadmn, in s nekim posebnim ponosom je vaigdsr to storil.

Radar je bil pro«t čas, vodili smo ga po dobrodelnih napravah. bolnišnicah. sirotišnicah in tovarnah. Tu je spoznaval delavski stan in mu je bil velik prijatelj. Kaj rad se je o božiču znatal pod božičnem drevescem med otroci v rirotilnici. Po zimi je todi sel čento v glediftče, ali je pa ob skal kardinala in drago visoko gospodo.

Prav praznik bil je zanj, če ae je eeSel a ce«arjem Kako veselje mu je cesar napravil, ko ga je imenoval za poročnika in je pri vojaških vajah s»m zapovedoval pred cesarjem cel polk. Postal je med tem prnv zal in krepek mladenič, pa bil j« ta otročje nedolžen. Njegovo arce je ostalo prej kakor slej d< bro. Jako lepo obnatal se je v cerkvi m n»kdo ne more pozabiti mladeniča, klečočega pred grobom soproge Rudolfa Habsburškega • Pavlu, ko je vnelo molil za avojega rodu staro mater

Dnč 2 septembra pa se je blagi nadvojvoda ol>- strelil pri lovu. Zdravniki ao bili te mutli, da rana ni nevarna. S;cer mu je kroglja zdrobila kost v nogi in ko so mu jemali koičice iz rane, ni dal glasu od sebe, a vendar so zdravniki upali, da ozdravi. Toda Bog je sklenil drugače. Najprej se je pojavila mrzlica in kmalu je pritisnil prisad. Kdo bi popisal žalost matere nadvojvodinje! Toda bila je udana v voljo Božjo in ko sem priSel k bolniku, mi je rekla; »Po spovednika sem že poslala«. Vatopim k nadvojvodi, ki me precej vpraSa: »Ali visi Marijina podoba uko prav?« Navadno sem namreč nadvojvodi priporočil bil, naj vedno ludi na potovanju kako podobo Matere božja seboj nosi, pa naj jo obesi nad posteljo tako, da jo bo lahko leže videl, la zato me je prutal pobožni princ, jeli podoba prav visi. Ko je začol njegov spovednik moliu molitve za umirajoče v ogerskem jeaiku, ozre s« nadvojvoda proU meni, O « ogerski n« govorim) m pravi spovedniku: »Le molite nemški, da bode tudi u (oare ae name) s menoj molil«.

Po spovedi aprejel je s veliko pobožnostjo |T pr potnico. Njegova prevaviSena man je sedela ob umirajočega sina, brisala mu mrivalki pot a čela »uj nila mu roke. a aolza m prišla v njene oči, a u i N D| izvil is praij boleatiu vaklik.

Kmalu na to reče nadvojvoda; »Ne čutim nikakih bolečin, a le aapa mi pusUja težka«. To je bilo J n ,. laenje blitnje amrti. de pribiliU oče m brat k njem, veselega obraza jih sprejme in jima poda treeočo w roko. Rožni venec poljubi, ga apuati materi na roko sat a vedno bolj sasUja in kmalu je odbilo plunaaito srce nad voj vodo vo.

Tako J« živel nadvojvoda Ladislav, uko umrl. H<v teli amo ga odrediti ia isgojiti, da bi ai pr.dobil čast in slave, a angeljako čisti mladenič je zdaj pri Bogu.