Iz življenja naših pionirjev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Iz življenja naših pionirjev
Anton Grdina
Urejuje A. G.
Izdano: Ameriška domovina 35/218, 225 (1933); 36/23, 234–240, 260–261, 265, 285–286, 288, 290–292, 301–302, 304, 306 (1934); 39/48–50, 54–56, 58–60, 62, 66, 69–71, 73, 76, 77 (1936).
Viri: dLib 218, 225, 23, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 260, 261, 265, 285, 286, 288, 290, 291, 292, 301, 302, 304, 306, 48, 49, 50, 54, 55, 56, 58, 59, 60, 62, 66, 69, 70, 71, 73, 76, 77.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kdor živi v okolici cerkve sv. Vida, se bo lahko spomnil na moža, ki je visoke in koščene postave, tip nekdanjega korenjaka, kateremu so bila težka dela igrača in kateri se je lahko postavil s svojo osebnostjo ali postavo kot fant od fare. Bil je v resnici pionir slovenskega naroda v mladosti in je še v starosti; danes je star 79 let in je že 42 let v Ameriki.

Prav tisti dan, ko sem odšel od Piškovih, sem šel k Ulčarjevim, kar mi je tudi Mr. Pišek priporočil. Večer je bil, ko sem prišel na lep vrt, kakor ga ima skoro vsaka slovenska hiša v naši naselbini. Velika hiša je Hočevarjeva, nahaja se na Carl Ave., tik Oražmove, številka je na 6322.

Ko sem dospel, je izgledalo vse nekam tiho, kakor da ne bo nikogar doma. Vedel pa sem, da ni tako, kajti pri Hočevarjevih niso imeli navade zapuščati hiše in dom in se preveč voziti okrog, osobito še zaradi očeta, ki je mož že precej utrujen in v visokih letih, ki ni navajen zapuščati doma.

Podal sem se na vrt in takoj sem zagledal onega, katerega sem iskal.

"Dober večer, oče, kaj razgledujete vrt?" Mož je sedel zadej za hišo, obrnjen po vrtu. V tihem večeru je bil zatopljen v večerno tihoto, ki je ž njim delila svoje večerne sanje.

"O, halo, kaj pa vi tukaj?" me pozdravi.

"Prišel sem vas obiskat za kratek razgovor, če vas bo volja."

"Prisedite tukaj in povejte, kaj želite."

"Veste, oče, ravno prihajam od vašega prijatelja Mr. John Piška, in mi je svetoval, naj še vas obiščem in dobim od vas podatke iz vašega življenja tukaj in onstran morja."

"Ja, ja, sem že prestar in ne vem več dosti iz spomina."

"Vem, vem, oče, pa prav zato, ker ste stari, več veste ko drugi. Vi veste za stvari, katere bodo mene in druge zanimale. Škoda bi bilo, da bi šle take stvari z vami in drugimi pionirji v grob. Naj ostane nekaj od tega, kar veste iz svoje zgodovine in doživljajev za naše otroke. To naj bo zgodovina prvega rodu Slovencev tukaj v Ameriki."

"No ja, res je tako. Pa zapiši nekatere stvari, o katerih se še spominjam nazaj."

"Oče, najprej morava začeti tam, kjer vam je tekla zibelka, kje ste zagledali luč sveta, od kod ste prišli v Ameriko, ali ste z Dolenjske?"

"Kajpada sem z Dolenjske, namreč iz Kompoljske vasi, fara Dobrepolje. Eno uro hoda je iz naše vasi do farne cerkve. Naša vas šteje okrog 100 številk."

"Kakšni so kraji tam okrog Dobregapolja? Nekoliko že vem, saj sem bil tam pred dvemi leti in posnel tudi nekaj slik. Kot se še spominjam, sem bil nad Dobrimpoljem pri sv. Antonu."

"Da, da, to je Zdenska vas. Od tam je lep razgled, kaj ne?"

"Jako lep, res!"

"Naša vas se vidi s hriba, drugače se ne vidi ven, ker je bolj v dolini."

"Povejte mi malo o vaših krajih, od studencev in potokov, od pašnikov in vrtov. S kom ste največ občevali, kaj je bilo vaše delo v mladosti?"

"Saj veš, dolgo je že tega in se človek težko spominja nazaj. Ko bi človek vedel, da bo tako dolgo na svetu, bi si kaj zapisaval, tako pa ne boš mogel dosti zvedeti iz mojega življenja sedaj, ko sem star."

"Nič zato, kar pripovedujte. Nekaj bom že vjel in potem skupaj sestavil. Kako daleč se spominjate detinskih let?"

"Ko sem bil 12 let star, sem bil pri birmi v Dobrempolju. Moj boter je bil gospod Žužek."

"Kaj vam je boter kupil takrat?"

"Šli smo iz cerkve na velik vrt, kjer so bili štanti in krama. Tam mi je kupil veliko lecta in medenih reči; polna ruta jih je bilo in povrhu mi je daroval pa še dva goldinarja."

"Ste imeli pri hiši mnogo živine?"

"Okrog deset glav."

"Ste pasli živino, kaj ne?"

"Seveda, sicer smo imeli v vasi črednika, a v košnji smo pasli sami, ker je dobila živina boljšo pašo. Drugače pa je pasel črednik po skupni gmajni. Spominjam se dveh črednikov. Prvi je trobil v rog, drugi je bil pa bivši vojak in je znal trobiti na trobento, kakor vojak."

"Veste, oče, tudi v naši vasi je bilo tako. Za črednika je bil neki človek, ki je bil pohabljen na rokah. Tisti črednik je znal tako lepo trobiti, da je še živino priučil na muziko. Kadar je zatrobil cesarski marš, pa se je začela živi zbirati za odhod. Črednik je zjutraj trobil že ob štirih, da so šle dekleta krave molzt. Ali je pri vas tudi hodil črednik vsak dan drugam na hrano ?"

"Kajpak. Imel je pa še po dva pomočnika."

"Prav tako je bilo pri nas, samo da pomočnikov ni potreboval, ker je naša vas manjša od vaše."

"Ta naš zadnji črednik je bil nekaj posebnega. Tudi na ženitovanjih je trobil in plozal, da je bilo veselje. To ga je tudi spravilo v grob. Na neki svatbi je trobil in trobil, da se je v njem utrgala žila in je takoj umrl. Živino je črednik pasel dopoldne po gorah in popoldne, ko se je malo ohladilo, pa po ravnini. Veš, okrog nas so hribi. Najvišja gora se imenuje Špičnik, druga pa Vrhovšček."

"O, če bi vedel, kako so tam pod temi gorami krasni kraji. Bogati ljudje hodijo tje na počitnice in izlete. Poznaš tistega Kozlarja, ki je imoval pivovarne? On ima tam svoje vile, kamor hodi gospoda na sveži zrak. S teh gora se vidi daleč in celo prav v Ljubljano."

"So tam tudi gozdi?"

"Kajpak, toda v naših časih smo pustili gozde rasti, čuvali smo jih. Mlajši ljudje so jih pa sekali in so vse uničili."

"Ali je bila pri vas kdaj povodenj?"

"Ne, tega ne, samo enkrat v sto letih je to bilo, in sicer lansko leto so mi pravili, da je voda nastopila, Rašca in poplavila polje. Celo železniška postaja je bila pod vodo. To je bilo nekaj nezaslišanega, ker pri nas nam ni voda nikdar nagajala. Tudi odteči se ne more nikamor, ampak se izgubi kar v votline. V obližju pet milj iz vasi je studenec, v katerem je pozimi topla voda. Tje smo gonili živino napajat v zimskih dnevih. O, kako so skakali junci, ko smo se vračali nazaj. Veš, živina ima tudi svoje vesele čase."

"Je res, oče, in živino je prijetno odpravljati. Dobro se še spominjam, kako sem jo zgodaj zjutraj krtačil in s slamo brisal stegna volom, da so se osušila in da sem vse v red spravil, predno je prišel gospodar v hlev pogledat, če je bilo vse v redu. Tam, kjer sem služil, so imeli vole, konje, krave in teleta, vso mešanico. Bil je velik grunt in dela čez glavo. Kajne, kmečki stan je najzanimivejši?"

"Res je tako; človek, ki je mlad, kar hrepeni po svetu in misli, da bo srečnejši drugje."

"In kako ste preživeli mlada leta? Ste bili vojak?"

"Ne, ni mi bilo treba iti k vojakom."

"Ste kaj potovali po svetu?"

"To pa, to." Hodil sem v šume devet let. Vsako leto na zimo."

"Kam pa?"

"Na več krajev, v hrvatske gozdove. Enkrat sem šel notri v Rusijo. Šlo nas je več. V Odesi smo se vkrcali na parnik in se vozili šest dni in šest noči, da smo prišli v velike gozdove, kjer je rastlo samo hrastevje. Par sto so nas agentje zbrali skupaj. Povem ti, da smo tam doživeli veliko strahu. S parnikom smo dospeli v tiste kraje ponoči. Nobenega pristanišča ni bilo. Parnik je za vozil kar na peščeno obrežje in obstal. Po nas so prišli čolni in še s čolni nas niso pripeljali prav do suhega. Poskakati smo morali v vodo in bresti do brega. Bilo je okrog 11 ponoči in nismo vedeli, kam smo prišli.

"Leta 1866 bi moral biti vojak, ker so bili pa oče že stari, so me lahko oprostili, da sem bil vojaščine prost. Še istega leta sem se oženil, ker sta bila starša že stara in sta potrebovala pomoči. Kot sem že omenil, sem štiri leta prej spoznal pri Markovih dobro in pametno dekle. Poroka se je vršila v cerkvi sv. Marjete na pondeljek. Nevesta je nosila venec, druge žene pa peče in avbe. V cerkev nas je spremil muzikant s harmoniko, kakor tudi nazaj. Taka je bila navada takrat in morda je še sedaj na kmetih v stari domovini.

"Od tedaj sem imel stalno delo in zelo odgovorno službo na postaji. Imel sem nalogo vse blago sprejemati in vknjiževati, kar ga je bilo pripeljanega na postajo. Službo sem opravljal polnih 23 let na Borovniški postaji. Žena pa je oskrbovala dom, zemljo in živino in sploh vse gospodarstvo.

"V družini se je rodilo enajst otrok."

"Ker ste imeli dobro službo, zakaj ste pa potem odšli v Ameriko?" ga vprašam.

"Veš, stvar je bila pa taka. Nekoč se je bil utrgal vlak gori nad Verdom in 14 železniških voz je drvelo nazaj proti Borovniški postaji. Bilo je to okrog desete ure zvečer. Načelnik postaje je spal, jaz sem pa slišal signale in sem takoj vedel, kaj se je zgodilo. Hitro zbudim postajenačelnika, sam pa stečem do premikača in premaknem tračnice, da zavrne vagone na stranski tir, da ne bil vagoni zadrveli naravnost v nasproti prihajajoči vlak, ki je vozil iz Ljubljane. Dobro se mi je posrečilo, vozovi so zdrdrali po stranski progi in so se na drugi strani mostu ustavili. Tako sem preprečil veliko nesrečo in obvaroval postajenačelnika in sebe, da nisva izgubila službe."

"In kaj se je potem zgodilo?"

"Veš, postajenačelnik je dobil za moje delo veliko odlikovanje, zame se pa nihče ni zmenil. To me je tako vjezilo, da sem sklenil, da pustim službo in odpotujem v Ameriko. Prav takrat me je nagovarjal za to tudi moj sorodnik Svete iz Borovnice."

"Na železnici se je večkrat pripetila kaka nesreča, zato smo imeli vedno pripravljeno krsto in nosilnico. Če je katerega ubilo, smo ga deli v krsto in poslali v Ljubljano. Mnogo smo trpeli na železnici. Mnogokrat smo morali voziti v Ljubljano nadzornike na tistem vozičku, ki smo ga poganjali z palicami, in to ni bilo lahko delo, kot si lahko misliš."

"Leta 1891 sem za vedno zapustil dom in se odpeljal v Ameriko; 21 se nas jih je odpeljalo iz našega kraja. Namenjeni smo bili v Chicago in samo dva, Tine Makovec in Bizjak sta se ustavila v Clevelandu. V Chicago smo se pripeljali na Veliko soboto popoldne. Vožnjo smo imeli dobro in slabo; 19 dni smo bili na morju.

"Ko smo dospeli v Chicago, smo se oglasili pri znancih, za katere smo imeli naslove. Bila sta Fickinarjev Janez (Setnikar) in pa Uštinov Francelj (Mrlak), ki sta imela zelo mala stanovanja. Nas je bila cela grupa, kam naj nas spravi? Spravili so nas pod streho, vseeno smo bili srečni in veseli, samo da smo skupaj prišli. Drugi dan, na Veliko nedeljo, so nastavili par sodov piva, obenem je pa gospodar povabil tudi bossa iz tovarne in v pondeljek smo že dobili delo v 'pajpovni.' Z nami je prišlo takrat iz domovine več deklet, ki so takoj dobile službo pri gostilničarjih in najemnikih; za vse je bilo dela in jela."

"Moje težko delo je trajalo samo tri dni na istem mestu. Ko sem videl, da delajo nekateri druga, bolj umetna dela, sem jim pokazal, da znam jaz tudi taka dela. Takoj mi je boss odkazal boljše delo in tudi nekaj več plače je bilo. Takratna plača je bila $1.25 za 10 ali 12 ur."

"Sedem tednov sem delal v tej tovarni. Seznanil sem se z nekim Nemcem, ker sem znal nekoliko nemško in ta mi je rekel: 'Vi ste ljudje, ki znate rokodelstvo. Vam ni treba delati tukaj za tako plačo. Vi si lahko pomagate naprej. Pojdite v Milwaukee, tam delajo nove parnike in potrebujejo stavbenike.'"

"Pustili smo delo v tisti tovarni z namenom, da gremo v Milwaukee in da bi bili res šli, pa se je zgodilo drugače. Eden naših ljudi je slišal, da se nabira delavce za Montano, kjer se gradi nova železnica. Tam je denarja ko toče. Pa smo nasedli agentom in spremenili naš načrt, da gremo v Montano in ne v Milwaukee. Za to smo pa pozneje tudi delali pokoro."

"Na Binkoštno nedeljo smo se naložili na vlak. Bilo nas je šest. Štirje smo bili Slovenci: Marko Svete, Jakob Merkun, neki drugi, za katerega ime sem pozabil, in jaz. Dan in pol smo se vozili, dokler ni zmanjkalo železnice, potem smo pa hodili peš.

"Bili smo brez hrane in brez vodstva. Pred nami so se spenjale visoke gore, temni gozdi, polni zverjadi. Pota so bila taka, da smo se s koleni zadevali v zobe. Lahko se izgubimo, lahko nas zverjad podavi. Toda kaj hočemo, naprej, saj Slovenec ne kloni glave pri vsaki zapreki. Ko smo že hodili pol dneva, smo zagledali nekega jezdeca, ki se nam je urno bližal. Ta nam je povedal, kod naj hodimo, da pridemo do neke koče. Šli smo naprej in res prišli do raztrgane koče, ki je bila bolj podobna kozji staji. Mraz je bilo, slana je padla na zemljo. Prenočili smo tukaj in smo komaj čakali, da se je zdanilo."

"Drugi dan smo nadaljevali pot in smo proti večeru prišli zopet do enakega prenočišča. Tretji dan smo šele prišli do našega cilja in gospodar, ki se je zval Robins, nam je dal hrano in delo. Dospeli smo tje na Kvaterno soboto in gospodar je hotel, da bi šli takoj v nedeljo na delo. Toda smo se uprli, ker smo bili preveč utrujeni in ker v nedeljo nismo hoteli delati."

"Potem smo se pa oprijeli dela. Dali so nam v roke sekire in žage in spravili smo se nad orjaška drevesa in jih začeli podirati. Tam ni prej še nikdar pela sekira ali žaga. Bila so lepa drevesa, da smo dobili iz enega debla po šest hlodov, ne da bi porabili za to vrhove. Sekali pa nismo drevja radi lesa, ampak zato, da so potem tam gradili železnico iz Dakote v Montano. Železnico so gradili na več krajih obenem in tako je bila vsa proga nakmalu zgrajena.

"Za stanovanje smo si sami postavili leseno kolibo. Na hrani smo bili nekaj časa v kompanijski kuhinji, potem pa, ko se je nas zbralo več Slovencev in Hrvatov, smo imeli svojo kuhinjo."

"Za plačilo smo vsak mesec prejeli čeke; po dva dolarja smo služili na dan. Hrano smo morali pa sami plačevati. Ker smo bili daleč od vsakega mesta in nismo mogli menjati čekov, nismo vedeli, kaj bi ž njimi. Skrbelo nas je zelo in smo čeke skrivali pod kake skale ali pa v kake dupline. To je bilo do božiča. Potem smo zvedeli, da se nahaja 60 milj od tega kraja pošta, kjer bi se čeki lahko zmenjali. Kaj hočemo, kdo naj gre v tako daljavo, ko so kraji nevarni radi Indijancev in radi divjih zveri. Kdo naj gre? Silili so mene in Jakoba Merkuna, pa sva se res odločila, da greva na pot. Sila kola lomi in kdo naj dela, če ne vemo, ako je naša plača kaj vredna ali nič."

"Par dni pred božičem je bilo, ko se odpraviva v zgodnjem jutru na dolgo potovanje preko visokih gora in skozi temne gozde. Dolga je bila ta pot in dolgočasna; hitela sva na vso moč v smeri, kakor so nama povedali. Dan se je že nagibal in začelo je naju skrbeti, kje bova prenočila. Prehodila sva pa komaj kake pol poti. Moj tovariš je bil že ves onemogel. V neki dolini sva zapazila Indijance, ki so pasli živino. Imeli so celo taborišče. Naglo sva se vsa prestrašena skrila, da naju ne opazijo. Hodiva še nekaj časa v drugo smer in zagledava v daljavi svit ognja. To naju je zopet opogumilo in z novo energijo sva stopala naprej. Dospela sva do koče, ki je bila pripravljena za železniške delavce. Kočo je oskrboval junaški človek, Nemec po rodu. Bila sva vesela, da sva vendar prišla do živega bitja. Dal nama je večerjo, toda za prenočišče ni bilo drugega kot gola tla. Vendar je bilo bolje kot v gozdu."

"Drugi dan sva imela še 28 milj ravno take poti do pošte ali menjalnice. Ko so naju spraševali, kam da greva, nisva hotela povedati, da imava čeke za izmenjavo. Bala sva se, da bi naju ne izropali, seboj pa itak nisva imela nikakršnega orožja. Ob petih popoldne sva srečno dospela do zaželjenega kraja. Tam sva izmenjala čeke, toda so nama računali za 'trud' 6 %. To je bila tudi prva prilika, da sva poslala denar v stari kraj družinam."

"S tem je bila polovica nevarne poti končana. Vrnila sva se po ravno istih stezah in sva prenočila prav tam kot prvikrat. Srečno sva končno dospela nazaj do najinih tovarišev, katere je zelo skrbelo za naju. Ko sva jim dala denar, so bili zelo veseli in zopet smo šli z veseljem na delo."

"Ko je minila zima, je prišlo še več naših rojakov sem in domenili smo se, da si ustanovimo lastno kuhinjo, da bomo tako nekaj prihranili na hrani; 19 nas se je odločilo za svojo kuhinjo: deset Kranjcev in devet Primorcev. Sedaj pa je prišlo najtežje vprašanje: kdo nam bo pa kuhal? Nihče ni hotel prevzeti tega dela. Obljubovali smo kuharju tako plačo, kot jo je služil najboljši delavec, pa se vseeno ni hotel noben priglasit. I no, končno so se pa obrnili do mene in prevzel sem to delo, dasi sila nerad, saj nisem bil vajen kuhavnice in druge take kuhinjske ropotije."

"Je bilo to pa tudi jako sitno delo, biti za kuharja v takem kraju in s tako pečjo, ki smo si jo sami napravili iz kamenja in blata, prav po indijansko. Na vsake dva ali tri dni sem moral peči kruh, po šest do osem hlebcev naenkrat. Res je bila peč primerno velika, toda ker je bilo mraz, sem se od ene strani pekel, od druge pa zmrzoval. Vodo sem moral nosit pa par milj daleč. Bilo je res težko delo, ki me je v par mesecih tako oslabelo, da sem bil prisiljen to delo pustiti, da si ohranim življenje. Pustil sem torej to delo in začel delati z drugimi kakor prej. Kmalu sem bil zopet pri trdnem zdravju. Moje delo v kuhinji je potem prevzel neki Prekmurec. Nekaj časa je šlo, toda tudi on ni mogel zmagovati. To nam je vzelo vse veselje do dela v tem kraju in smo sklenili, da gremo kam drugam."

"Takrat ni bilo razširjenih naših časopisov, da bi si potom njih pomagali iz kraja v kraj. Tako smo morali pisati svojcem v domovino, da so nam ti pisali, kje so kaj naseljeni naši ljudje po Zedinjenih državah. Dobili smo pismo od John Merkuna iz Biwabik, Minnesota, ki nam je pisal, da lahko pridemo tje. Namenili smo se iti tje štirje: Jack Merkun, John in Josip Svete ter jaz."

"Naj poprej še omenim nekoliko o tamkajšnem delu, predno zapustimo ta kraj, da se ne pozabi pozneje. Pri delu smo imeli priganjače in kdor bi se bil polenil, jo je dobil z gorjačo po plečih. Ko sem delal še v kuhinji, je prišel večkrat k meni neki človek, kateremu pa nisem prav nič zaupal. Posebno še ne, ko me je venomer spraševal, kam devamo svoj denar. Pes ga plentaj, kaj te pa to briga, sem si mislil in postal jako pozoren nanj. Tudi sem si pripravil za vsak slučaj nekaj opore, to je, da sem postavil za vrata sekiro. Menda je videl, da sem se vselej, kadar me je ta cenjeni gost obiskal, postavil vedno v bližino moje sekire, zato ni nosil svojega nosu več v mojo kuhinjo in je potem osrečaval s svojo navzočnostjo druge ljudi."

"In kaj se mi je še pripetilo! Enkrat sem imel celo sitnost z opicami. Pa da ne bo kdo mislil, da sem imel 'afno,' kot pravimo tistemu, ki se ga naleze. Ne, opravka sem imel s pristnimi opicami. Nekdo je imel pri sebi dve opici. Bile so precej domače in ena si je hotela izgovoriti 'kot' v moji kuhinji. Zagnala se je gori pod strop in čakala, da bom odšel ven, da bi bila potem sama za gospodinjo in gospodarja v kuhinji. O, ne draga moja, sem rekel, tako se pa nisva zmenila in sem jo ročno pognal iz kuhinje. S tem sem se ji pa strašno zameril in konec je bilo najinega prijateljstva. Čofnila me je po glavi, da sem imel takoj dosti. Če bi me bila zadela v oko, bi bil oslepel. Pa zdelo se ji je, da njeno maščevanje še ni bilo dovolj veliko. Ko sem jo s krepko brco odslovil iz kuhinje, se je ozirala po dvorišču, kje bi napravila kaj škode. Zagledala je perilo, katerega sem imel namočenega v velikem čebru (ker sem bil kuhar in perica v eni osebi), in mi je vse perilo razmetala po dvorišču, da sem moral vsega še enkrat oprati. Ker sem ji hotel poplačati dobroto z dobroto, sem jo vabil nadvse prijazno k sebi, pa je bila poštajna toliko brihtna, da ni več prišla blizu.

Dostikrat sem bila od dela tako utrujena, da ko sem molzla krave, me je edino krava z repom toliko opominjevala, da nisem zaspala pri molzni. V poletnem času smo morale vstajati že ob štirih zjutraj in ob desetih ali še kasneje zvečer smo morale sekati še zelenje za prašiče za drugi dan.

Ko sem služila pri Matijetu v Laščah, se še spominjam, da se je vršila nekoč velika slavnost ravno tam pred cerkvijo. Takrat so postavljali spomenik pisatelju Levstku. Takrat smo zaklali sto kokoši in ne vem še koliko rac, puranov, več telet in kaj še vse. Štiri kuharice so bile na delu in koliko še drugih, ki so pomagale.

Oh, kako smo imeli včasih dobre čase, čeprav smo včasih težko in dolge ure delale, pa je bilo včasih le kaj zabave. Ravno tisti gospodar mi je večkrat rekel: "Micka, tebi ni treba v Ameriko!" Res mi ni bilo treba in še danes mislim, da bi bila na boljem, da bi bila ostala doma. In kako se je meni potem godilo v Ameriki. Še dobro se spominjam, da sem morala spati pod stopnicami.

Tole vas bo tudi gotovo zanimalo. Ko sva služili s kuharico v Laščah pri imenovani hiši, je prišlo pismo iz Amerike za to kuharico od nekega Prijatlja. Ta ji je pisal: "Nikar več ne služite tam na kmetih, kjer se morate mučiti in težko delati. Pridite sem v Ameriko, tukaj vam ne bo treba delati, marveč boste hodile okrog s parazolčki in v klobukih." To pismo nam je kar sapo vzelo. Takoj smo bile vse pripravljene za odhod: medve s kuharico in še dve drugi dekleti. Imela sem prihranjenega kakih 300 goldinarjev, torej več kot sem potrebovala. Moja mati so me pa še silili, naj grem v Ameriko, ker so vedeli, da če grem, mi ne bo treba šteti dote in ne dati bale.

Naj povem še to, da sem se enkrat skoro poročila. Bili so že oklici, ko mi svetujejo mati, naj ga ne vzamem. Nasvet matere sem upoštevala in poroko odpovedala. Plačala sem kar je bilo stroškov, pa ja bila stvar pozabljena.

Nasedle smo torej tistemu pismu, da bomo v Ameriki samo gospodične igrale in se odpravile v Ameriko v polni nadi, da nas tam čaka velika sreča. Oh, kako so nas doma blagrovali in za srečne šteli, da gremo v Ameriko. Ampak kakšno je bilo razočaranje, ko smo prišle sem, to je pa druga stvar.

Potem je pripovedovala naša pionirka, da, so potovale mesec dni. Vozile so se na nekem starem parniku, kjer je bilo toliko uši, da so potnike skoro do kosti oglodale. Koliko so potniki takrat prestali od teh nadležnih živalic! Vso obleko so kar v morje pometali, ko so prišli do ameriške celine. Tako so prišle sem ne kot gosposke gospodične, ampak kot prave zapuščene reve. Kaj je bilo tistemu človeku, ki jim je pisal in slikal lepo življenje tukaj?

Najprej so si morale poiskati tukaj službe in ko so jo dobile, še niso bile take službe kot v Laščah. Prvo službo je dobila naša pionirka pri Šinkovcu, kjer je služila po 75 centov na teden. Pravi, da je bila vesela, da je dobila vsaj to službo, saj se ni vedela kam drugam obrniti.

Druga služba je bila pri Močovemu Urbanu, kjer je bilo po 20 fantov na stanovanju. Tukaj je bila plača po $8.00 na mesec. Takrat so gospodarji jako štedili in tako celo služkinje niso dobile dovoljne hrane. Enkrat ji je rekel gospodar: "Meni daj meso, ti imej pa kosti!" Toda Micka je enkrat obrnila drugače in sama pojedla meso, kosti je položila pa pred gospodarja, rekoč: "Pa ti enkrat pokusi, kako kosti teknejo!"

Naša pionirka je tiste cente skrbno hranila in kmalu je videla, da se ji ne bo treba bati stradanja. Služila je polna štiri leta, čeprav je imela mnogo snubačev. Toda Micka je izbirala, dokler je ni vprašal pravi. To je bilo pred 41. leti, ko jo je vprašal za roko Janez Novak, doma iz Podgore pri Dobrepoljah. poročila sta se v češki cerkvi pa Broadwayu.

"Pa še tega ne bi bila vzela," pravi Mrs. Novak, "da se nisem zanašala nanj, da me bo peljal nazaj v staro domovino, kjer je imel svoje posestvo. Rada bi se bila vrnila domov, da bi videla še mater in tudi delo na kmetiji mi je bolj ugajalo kot pa v mestu.

Tisti "parazolčki" so prišli v rabo šele potem, ko sva se poročila in je nastopila tista kriza, ko ni bilo stanovanja in ne dela, ne hrane in ne denarja. Ko se je rodil otrok, ni bilo denarja, da bi plačali babico. Res je bilo žalostno in obupno, naravnost obupno. Dosti smo prestali v siromaštvu, pa se danes vendar še dobro počutim in nisem še trdna, čeprav sem okusila toliko gorja.

Prvo stanovanje smo imeli na Lakeside Ave. in 33. cesta, kjer je bila prva slovenska naselbina. Potem smo se naselili na St. Clair in 33. cesta, kjer smo ostali dvajset let. Imeli smo deset sob in najemnina je bila samo deset dolarjev na mesec.

Najprej se nama je rodil sin Karol, ki je umrl že čez dve leti in pol. Druga je bila hčerka Mary, ki je še danes pri meni, potem sin Louis, ki je tudi še pri meni; sin Anton je utonil v jezeru, ko je bil star 12 let in zadnja je bila hčerka Roži, ki je tudi še pri nas. Vsi so še samski in prav zadovoljno živimo skupaj."

Opazil sem, da se govori v hiši samo slovensko in otroci kažejo, da se zavedajo, da je mati samo ena in kadar te več ne bo, je ne more nadomestiti ves svet. Radi tega jo pa tudi ljubijo in spoštujejo in mati jim rada pripoveduje svoje doživljaje in kako je bilo v stari domovini.

Novakova hiša se nahaja na 10560 Remington Ave., blizu vzhodne 105. ceste in železniške postaje. Hiša je v zelo tihem kraju, obdana z drevjem.

Povsod biva naš narod in povsem mestu je razkropljen. Tiho življenje žive tisti, ki so nam delali podlago sedanje velike slovenske metropole. Veliko so trpeli in ko jih človek posluša, bi skoro ne mogel verjeti, da so mogli prestati toliko hudega in niso obupali.

Naši pionirki Mrs. Mariji Novak pa želimo še mnogo zadovoljnih let v krogu njenih pridnih otrok.

Pionirji in čitatelji lista naj oproste, ker ni bilo nekaj časa o njih poročil. Sedaj pa, ko je nastopila jesenska in bo kmalu zimska sezona, bomo zopet bolj redno nadaljevali s popisovanjem naših pionirjev. Za danes imamo moža-pionirja, ki se po vsej pravici lahko šteje med prvake v clevelandski naselbini, kar bo dokazal njegov življenjepis. On nam bo povedal stvari, o kakršnih drugi in mnogo nas nismo vedeli in niti imeli pojma. Ta mož, ki je toliko prestal v življenju, je ostal tih in skromen, miren in zadovoljen. Nahaja se že nad 30 let v trgovini z obuvali v srcu slovenske naselbine. To je Mr. Frank Butala, ki nam bo povedal mnogo zanimivih stvari iz prve zgodovine naših društev, končno pa še o zlati Kaliforniji, kamor se je bil podal Mr. Butala z drugimi vred v tisto Rajsko dolino.

Prav gotovo bodo čitatelji hvaležni Mr. Butali za to pripovedovanje. Mr. Butala bi moral večkrat kaj napisati v list, ker on je bil zainteresiran v vse narodne in kulturne zadeve, ki so se pojavljale med narodom v naselbini. Povsod je bil na mestu za dobro stvar, vedno vnet za narod. Vse, kar je napisal, je do pičice resnično. Ni rad tega pisal, toda toliko časa sem sitnaril okoli njega, da se je končno vdal. Prav hvaležen sem mu za to.

Torej poslušajmo, kaj nam pripoveduje Mr. Frank Butala, ki stanuje na 6410 St. Clair Ave., Cleveland, O.

"Ker so me že večkrat nadlegovali poročevalci raznih časopisov, naj bi enkrat obelodanil svoje pionirsko življenje v Ameriki, kakor tudi spomine iz svojih mladih let v starem kraju, sem se končno vdal. Opisati hočem svoje življenje od četrtega leta naprej, kolikor se spominjam. Nisem pisatelj in ne govornik, skušal pa bom po svojih najboljših močeh napisati cenjenim čitateljem v razvedrilo.

Sedaj sem šestdeset let star in v Ameriki sem že 44 let.

Moja rojstna vas se imenuje Gradac na Dolenjskem ali kakor smo v prejšnjih časih imenovali Spodnja Kranjska ali Bela Krajina. Kraj leži južno od velikih gora, imenovanih Gorjanci. To je zelo rodovitna dolina s krasnimi polji. Večinoma je ravnina, le nekoliko je valovite zemlje. Pri nas rase najboljše grozdje, kar se ga je v takratni Avstriji moglo dobiti. Drevje rodi žlahtno sadje, ljudje se pečajo z živinorejo in poljedelstvom. Premog in železno rudo se je kopalo nekako eno uro hoda od vasi pri mestu Črnomelj. Gradac ima eno najlepših železniških postaj, kar jih je na Dolenjskem.

Naša rodovitna polja so obdana od treh rek. Glavna je Kolpa, ki teče pol ure hoda od vasi in meji med Slovenijo in Hrvatsko. Druga je Lahinja, ki teče sem od Črnomlja in se ovija kakor kača okrog vasi, okrog velike graščine in velike tovarne. To je bila last dunajskih grofov, ki so lastovali okoli 100,000 akrov zemlje, gozdov. Mnogo te zemlje je bilo zasajene z murvo, na katerih so se pasle sviloprejke. Tukaj je bila tudi mala tovarna za izdelovanje svile.

Tretja reka je pa Izver, ki izvira pol ure hoda od Gradaca izpod ogromne skale. Kotlina, iz katere izvira voda, je nad 50 čevljev široka in se nahaja blizu vasi Krupa. Ta voda je peleti zelo mrzla, pozimi pa topla. Kakih pet milj ob deroči Izveri je cerkvica Marije Device, kjer je tudi pokopališče. Tudi dunajski grofje in baroni so imeli tukaj svoje družinske grobove, ki so bili ograjeni z železno ograjo.

Doli pod cerkvico se združita Lahinja in Izver v mogočno reko. Tam blizu je vas Klošter, kjer so bile v davnih časih stavbe samostanov. Prišli so pa Turki in so vse porušili.

Pri vasi Primostek se združijo reke Lahinja, Izver in Kolpa in od tukaj naprej se imenuje voda Kolpa, ki drvi mimo Metlike in naprej na Hrvatsko, kjer se izlije v Savo.

Starši so me poslali v šolo v drugo faro, kjer sem se učil poleg slovenščine tudi nemško. Ko sem bil štiri leta star, mi je oče prinesel iz trgovine hlače, podobne ameriškim overalls in mi rekel, da odslej bom nosil hlače. Tudi žepe so imele in v njih sem našel polno malih železnih kroglic.

"Zakaj pa je toliko teh kroglic v žepu?" sem vprašal očeta.

"Zato, da se boš igral. Ko boš pa dorasel in boš zadosti močan, boš pa šel na vojno in boš streljal s temi kroglicami Italijane, ki bi radi kradli našo zemljo."

Dečko sedmih let sem vpračeval nekoč očeta: "Dostikrat sem vas slišal govoriti, da ste bili v vojni in da ste se bili z Italijani. Ali ste kakega Italijana ubili?"

"Da, sem jih. Bil sem pri kanonirjih in smo na Italijane metali petarde, da je bilo veselje. Kadar so peli naši kanoni, kateri so bili vliti v tovarni v naši vasi, so pokosili več sovražnika kot vidiš listja in trave. Ko sta bila zajeta Milan in Benetke, je ukazal cesar, da se ne preliva več krvi in da se moramo umakniti, samo da ostane Trst, Istra in Primorje Avstriji."

Doma smo imeli hišo in hleve za živino ter svinjake in kokoši. Na vrtu je bilo dosti sadja, imeli smo nekoliko gozda in njiv; bolj manjše posestvo.

Oče in mati sta bila dobra katoličana in sta rada hodila v cerkev sv. Martina v Podzemelj, kamor smo spadali. V družini smo bili štirje otroci, vsi fantje. Dva sta umrla, eden pa živi v starem kraju, ki ima domačijo in jaz tukaj v Ameriki.

Bilo je za neki praznik, če se ne motim za veliko noč, ko vidim očeta, ki si je čistil staro dolgo suknjo, na kateri sta bili pripeti dve kolajni, ena zlata, druga srebrna.

"Kaj pa je to, ata? " sem vprašal. "Zakaj pa te suknje večkrat ne oblečete?"

"Zato, ker take suknje z medaljami niso v navadi pri nas. To oblečem samo ob velikih praznikih."

"Kje ste pa dobili tiste medalje?"

"Sam cesar mi jih je pripel na prsa," mi odgovori.

"Zakaj pa?" sem radovedno silil vanj.

"Zato, ker sem s svojo stotnijo pobil največ sovražnikov in to s topovi, katere sem jaz pomagal izdelovati v tovarni v naši vasi."

Tovarna je še piskala, ko so hiteli delavci opoldne in zvečer domov k ženicam in otrokom. Bili so največ priprosti domačini. Izučeni mehaniki so se pa naselili pri nas iz Nemčije, iz Francije in Češkega, pa tudi nekaj Angležev je bilo. Med njimi je bilo tudi nekaj Italijanov. Tujci so imeli graščinska stanovanja, domačini pa, seve, svoje lastne domove.

V šolo sem hodil eno uro daleč. Prvo sv. obhajilo sem prejel v Črnomlju. Ker smo bili pridni in ubogljivi, so nam takrat napravili veliko pojedino. V tistem letu je bila tudi birma. Ne vem, kako me je škof, ki je prišel iz Ljubljane, udaril po licu, spominjam se pa še, da mi je moj birmanski boter, ki je lastoval več živine in ovac, kupil nekoliko lecta ter nekaj igrač. Drugi dan se pa kar začudim, ko pride moj boter ter prižene seboj na vrvi privezanega velikega bravca ali koštruna, ki mi ga je podaril.

Ko sem bil trinajst let star, sem že dovršil vse šole pri fari. Naš učitelj in organist je bil g. Barle, ki je peti učil, čitalnico vodil in poučne knjige izposojeval učencem na dom. Nekega dne mi da pošto, da bi rad z menoj govoril. Ko pridem, mi reče, da moram nazaj v šolo, vsaj enkrat na teden. Res sem šel parkrat, toda potem mi pa reče, da znam več kot mi more dati naša mala šola in mi svetuje, naj grem v višje šole.

Nekega dne pa je tovarna prenehala z obratovanjem. Tovarniške piščalke ni bilo več slišati. Angleški, francoski, češki, italijanski in nemški mehaniki so se začeli izseljevati, domačini so morali pa ostati doma, ali, kakor pregovor pravi: iti s trebuhom za kruhom.

Zakaj je tovarna bankrotirala? Zato, ker topove, krogle, šrapnele in puške, ki so jih izdelovali tukaj za Avstrijo, so prodajali tudi v Italijo, tako da so se Avstrijci in Italijani morili z istim orožjem. V poznejših časih se je zvedelo, da je eden grofov prodajal streljivo v Italijo, drugi pa Avstriji. Mlajšega grofa, ki je Italiji prodajal orožje, so prijeli na Dunaju in ga obesili. Drugi, starejši, je bil pa zelo dober za ljudi. Če se ne motim, je umrl leta 1882 v svojem gradu. Pogreb je bil velikanski. Udeležilo se ga je več vasi. Tudi šolski otroci smo korakali za godbo, pod vodstvom g. Kresalla, katerega vdova še danes živi v Clevelandu.

Ker sem že toliko omenil od grajščakov, bom še malo, potem pa gremo v svet. Kakor rečeno, grajščaki so propadli in lepo grajsko opremo so s parizarji vozila iz grada. Kam so šle vse tiste lepe grofice in grofje, se ne ve. Grad je ostal prazen, samo nadzornik je ostal in po gozdovih je lenaril lovski čuvaj s puško na rami. Mi dečki smo pa polhe lovili po grajskih gozdovih.

Ta tovarna je obratovala, kakor so pripovedovali ljudje, okrog 200 let. No, in zopet so prišli Italijani k nam, kakih dvajset pošteviiu, ki so začeli podirati. Ljudje so dobivali takrat opeko skoro zastonj.

Ko je bil grad prazen, nas je paglavce gnala radovednost, da smo vse prešnofali in preiskali. Podili smo se po gradu iz sobe v sobo in odkrili smo tudi malo kapelico, ki je bila sredi gradu. Od tam so pa vodile stopnice globoko doli pod zemljo. Šli smo po stopnicah, da vidimo, kam vodijo. Prišli smo v zaduhel prostor in tam smo videli vsepolno človeških kosti in lobanj. Groza nas je obšla in pocedili smo jo gori po stopnicah. Ko smo brez sape pridrveli zopet na svetlo, nas je sprejel stražnik in nas nahrulil:

"Smrkavci, kaj pa šnofate tukaj okrog?"

"Saj nismo nobene škode napravili," smo mu odgovorili.

"Povejte nam, zakaj je pa doli v tisti podzemski luknji toliko človeških kosti."

Stražnik je bil dober mož in prijazen, pa nam je začel pripovedovati.

"Nekoč, pred dolgimi leti, so bili Turki pridrli k nam in obkolili našo vas. Ampak naši so se jim krepko postavili v bran, jih premagali in mnogo zajeli. Te jetnike so zaprli potem doli v klet in jih prepustili podganam. In kosti tistih nesrečnikov ste videli sedaj v kleti."

Nekaj let pozneje je neka družba prekupila debele hraste v naših gozdovih, da jih odpošlje na Laško. Sredi gozda so postavili kolibe za delavce. Prišlo je kakih dvajset Vrhničanov hraste podirat. Vsi so bili lepo rdeči, mladi fantje, jako dobri delavci. Delo je trajalo nekako dve leti. Dobro se še spominjam, ko so prišli na nek praznik ti delavci iz gozda in zavili v gostilno. Pili so in peli in bili veseli. Ampak kadar se preveč pije in preveč poje, pridejo rade slabe posledice. Stepli so se. Seve, kot mlad radovednež, sem moral biti za pričo. Da je bilo več prostora, so se prišli tepst ven na cesto. Joj, kako je pokalo po glavah. Eden, po imenu Velikavrh je bil ubit. Njegov brat se je pozneje priženil k našemu sosedu, ki je bil češkega rodu, z imenom Wagner.

Prišli so slabši časi, dela ni bilo dobiti nikjer. Končno sem dobil delo pri županovih, da sem opravljal živino in pomagal pri poljskem delu. Večkrat sem videl župana, ko je izdeloval potne liste ljudem, ki so šli za delom v druge kraje. Ne bodi len, si pa še jaz sebi enega napravim, rekoč: Pojdimo na Štajersko, gledat, kaj delajo! Odpravim se v Leoben, kjer kopljejo premog. Delo sem takoj dobil. Tam sem delal za malo plačo nekako eno leto. Potem se podam na Dunaj, Line in dalje v Nemčijo, na Westfalsko. Toda nikjer ni bilo sreče, zato pridem nazaj v Leoben, kjer sem zopet dobil delo. Kmalu zatem mi piše mati, da če hočem iti v Ameriko, naj pridem domov. Denarja za potovanje je dovolj. Šel sem domov in od tam se odpravim v Ameriko. Poslovil sem se od ljubih staršev, katerih nisem potem več videl.

Bilo je to leta 1890. Srečen je bil tistikrat, katerega so v New Yorku pustili naprej. Na stotine so jih vrnili nazaj. Moj brat je bil v Ameriki že eno leto prej in mi je dal naslov na rojaka Vidmarja v Clevelandu, ki je imel gostilno v današnjem Žužemberku, St. Clair in Clifton St.

Naj povem, kako sem potoval v Ameriko. — Ko sem se poslovil od domačih, sem šel peš do Novega mesta, od tam pa s poštno kočijo do Ljubljane. V Ljubljani sem si kupil lepo obleko, da sem izgledal kot dijak. Kupil sem si tudi svilen dežnik, ki sem ga lepo zvil skupaj in ga imel mesto palčice. Par krajcarjev sem dobil pa za mojo staro obleko. Kovčega ali prtljage nisem imel nobene. Na kolodvoru si kupim vozni listek do Salzburga, ki je na meji med Avstrijo in Nemčijo. Ko se pripeljem v Salzburg, grem kupit vozni listek za v Nemčijo. Uradnik me vpraša, kam se hočem peljati. Povem mu, da v Frankfurt.

"Ali imate dovoljenje, da smete čez mejo?" me vpraša uradnik. Moško se odrežem, da imam vse, ampak pokazati mu pa nisem hotel potnega lista, ker sem dobro vedel, da ni pravilen. Dobil sem vozni listek in čakal na vlak. Kar ti pride k meni avstrijski policaj in zahteva, naj mu pokažem potni list. Sežem z roko v žep, toda v tistem trenotku je lokomotiva zapiskala k odhodu in jaz skočim na vlak. Nikdar ne bom pozabil, kako je vpil policaj za menoj, da naj počakam. Ampak vlak je oddrdral in jaz sem se policaju v obraz smejal in mu z roko mahal v slovo. Pripeljem se v Frankfurt. To je zelo lepo mesto in tukaj izdelujejo po vsem svetu znane klobase frankfurtarce. V rastavraciji si naročim dobro kosilo, potem pa hajd zopet na postajo, da si kupim vozni listek do Bremena.

V Bremenu se podam do parobrodne družbe Missler & Co. Doma so mi povedali, da govore agentje tudi slovensko. Toda noben ni znal. Torej se udarimo po nemško. Povem jim, da bi rad karto za Ameriko. Vprašajo me za potni list. Povem jim, da ga nimam.

"Dobro," reče agent, "peljali se boste z ladjo Bremen do Philadelphije, ki odpluje v par dneh." Vozili smo se z vlakom nekaj milj do morja. Na vlaku je bilo vsepolno policistov, ki so hoteli videti naše potne liste. Jaz sem sedel poleg neke stare ženice in ker sem bil še mlad, je policaj mislil, da sem njen sin, pa me ni spraševal po potnem listu.

V pristanišču nas je čakala mala ladja, da nas popeplje do ladje Bremen. Stopim na malo ladjo, pa sem takoj prišel v roke policaju, ki zahteva od mene potni list. Povem mu, da sem ga izgubil.

"Torej se ne boste odpeljali," mi reče policaj po poljsko. "Spravite se z ladje!" Kaj sem hotel drugega. Ko sem šel z ladje, vidim veliko skladišče pomaranč in drugega sadja. Kupim največjo košaro pomaranč in jo nesem na ladjo. Grem po drugi strani, da me ne zaloti isti policaj. Ustavi me pa drugi in me vpraša, kam grem.

"Pomaranče prodajam," sem se odrezal. "Neke ženske so mi naročile, naj jim prinesem po maranč, da jih bodo imeli na vožnji v Ameriko."

"Le hitro opravi," mi reče, "ker ladja bo kmalu odplula."

Šel sem naprej s pomarančami, a vrnil se nisem. Ko je ladja odplula, sem se vsedel v kot in z veliko zadovoljnostjo jedel pomaranče.

Ko smo se pripeljali do velike ladje Bremen, so nas nagnali na ladjo kot živino. Tukaj ni bilo nobenega spraševanja več. V Bremenu sem si kupil angleško-nemški slovar in se na vožnji proti Ameriki učil angleščine. Celih trideset dni je trajala vožnja do Philadelphije.

Ko smo dospeli v Philadelphio, so nas nagnali v tiste stale barake, kjer smo šli po vrsti k preiskavi. Naj prvo so nam pregledali oči, potem pa postavo in barvo. Jaz nisem imel nobenih sitnosti. Napotil sem se na kolodvor, da si kupim vozni listek do Clevelanda. V tistih časih, ko so jih toliko vrnili nazaj iz New Yorka, je bilo najboljše, da smo si kupovali vožnjo v presledkih.

Na vsej dolgi vožnji sem potoval sam, to je, nobenega ni bilo z menoj od naših krajev. V Cleveland sem prišel brez vsake prtljage, samo obleko sem imel na sebi in v roki dežnik. Naslov sem imel na Vidmarjeve v Žužemberku, pa jih ni bilo več tam, ko sem prišel. Poizvedoval sem, kje bi se dobilo kako stanovanje. Dobil sem stanovanje na Foote cesti, južno od Woodland Ave. pri Mrs. Zaman ali kakor smo ji rekli: stara Bostečka. Dobra ženica je bila in dobro je stregla bordarjem.

Dela po tovarneh je bilo malo. Od leta 1890 da 1894 je bila največja panika, kar jih pozna Amerika. Predsednik Zed. držav je bil takrat Grover Cleveland. Tam pa tam smo vjeli kak dan dela v tovarni.

Naj še pripomnim, da sem dolgo potem, ko sem bil pri godbi, igral z orkestrom na zlati poroki Mr. in Mrs. Zaman. Vršila se je v Knausovi dvorani na 62. vesti in St. Clair Ave.

Leta 1890 se je ustanovilo v Clevelandu društvo, ki se je imenovalo "Oesterreichischer Unterstuetzung Verein," pri katerem je bilo nekoliko Slovencev in več Kočevarjev. Slovenci in Kočevarji se niso dobro razumeli pri društvu, pa so si društvo razdelili: Slovenci so dobili "Malo društvo," Kočevarji so pa obdržali nemško ime. Čehi so začeli Slovence nagovarjat, da bi pristopili v češko društvo Marijin Spolek. Ker niso Slovenci vedeli, kako bi se reklo po naše "spolek" (društvo), so si ustanovili svoj "spolek." Tudi jaz sem bil član tega prvega slovenskega društva. Seje so se vršile vsak mesec na Superior Ave. pri nekem Kočevarju, ki je imel gostilno in v gornjih prostorih nekako dvorano.

V tistih časih je pel novo mašo naš rojak Rev. Vitus Hribar v češki cerkvi, blizu Broadwaya in Wilson St. Mnogo nas Slovencev in Čehov se je udeležilo te slavnosti. Father Hribar je bil dober in zelo marljiv. Upal je, da bo v kratkem ustanovil slovensko faro v Clevelandu. Res je šel na delo in je toliko pridobil, da smo kupili zemljišče nekje daleč "na kontri," to je na Norwood in Glass Ave. Zamlja je bila kupljena in sedaj je bilo potreba, da se začne zidati cerkev in pozneje še šolo. Neke nedelje je bilo povabljeno naše društvo in vsi Slovenci sploh, da prisostvujemo slavnosti polaganja ogelnega kamna za novo cerkev. Naše društvo se je udeležilo z veliko godbo na čelu, katero smo najeli iz mesta. Korakali smo po St. Clairju in pridružilo se nam je še veliko drugih rojakov. Do Wilson ceste (sedaj 55. cesta) je bila cesta tlakana, od tam naprej je bilo blato in ker godci niso hoteli korakati po blatu, so jo zavili na pločnik. V tistem trenotku se pa pojavi kakih deset mladih porednežev in nas nažene s kamenjem in blatom, da je padalo ko dež. Vmes so pa vpili in nas zmerjali s "Polaki." Mi smo ostali mirni, dasi težko, ker smo vedeli, kam gremo.

Prišli smo do mesta, kjer se je polagal vogelni kamen. Blagoslovil ga je škof za sv. Vida cerkev. Potem smo se pa razgubili kakor hitro mogoče vsak na svoj dom.

Naše društvo je imelo še nekaj sej pri tistem Kočevarju, potem smo pa sklenili, da se preselimo k Mr. Strnišatu na Lake Street, kjer je imel gostilno in zadej dvorano. Tam smo potem naše društvo prekrstili v "Slovenija."

V tistem času nas je duhovnik nagovarjal, da bi se kapelica v nemški cerkvi sv. Petra opustila, da bi več delovali za svojo lastno cerkev in da bi društvo postalo cerkveno društvo. Nekateri člani so bili zato, da bi se društvo imelo "sv. Vida," drugi pa so bili zopet zato, da bi ostalo samostojno. Na sejah se je o tem govorilo in debatiralo. John Grdina in jaz sva nagovarjala člane, naj se društvo spremeni v sv. Vida, tajnik Anton Kline in podpredsednik, katerega imena se več ne spominjam, pa sta delovala na tem, da društvo ostane kot je. Vršile so se volitve in posledila je bila, da je zmagala stranka za sv. Vida. Druga stranka je tožila in tudi tožbo dobila. Izplačalo se jim je toliko, da so lahko obdržali društvo Slovenija in so odstopili od nas.

Sedaj smo imeli v Clevelandu dva društva. Slovenija je ostala na starem prostoru, sv. Vida je odšlo pa v Union dvorano na St. Clair Ave., kjer je Mr. Turk lastoval prostore. Mr. Turk je sedaj v stari domovini v vasi Zverče, fara Hinje, jako premožen mož.

Pri društvu sv. Vida sem bil izvoljen za tajnika, dasi še jako mlad. Takrat smo se na sejah večkrat sporekli, se zopet pobotali in bili spet prijatelji. Taka navada je menda še danes povsod.

Bilo je nekako v letu 1892, ko prinese list Amerikanski Slovener velik oglas in vabi ljudi v zlato Kalifornijo, kjer ni nikdar zime, sama večna pomlad. Oglašal je Rev. Peter Jeram. Reklama se je glasila: Moji dragi rojaki, kupite delnice, ki stanejo samo petdeset dolarjev in kolikor več delnic bo prodanih, toliko večji uspeh bo.

Ljudje po Ohio, Illinois, Dakota, Colorado, Pennsylvania in Utah so kupovali delnice in šli smo, da v Kaliforniji ustanovimo slovensko kolonijo ali slovensko vas. Ljudjem se je zaželelo zlata in lepega življenja v Kaliforniji. Tistikrat se je v Clevelandu malo delalo. Vsak bi bil šel rad v Kalifornijo in si tam nabasal žepe polne zlata in potem zopet prišel nazaj.

Odpravil sem se tudi jaz z g. Grbcem, ki še sedaj stanuje v Clevelandu na Waterloo Rd. Z nama so šli še drugi, kot John Grdina z družino ter več drugih. Vsi, ki smo prišli iz vzhoda, smo se se šli v nekem velikem hotelu v Chicagu. Tam nas je dobil Rev. Jeram, ki je naročil za nas poseben vlak, da nas odpelje do San Francisca. Spotoma je vlak pobiral še druge naše rojake, ki so bili namenjeni z nami.

Iz Chicago smo odpotovali na 2. februarja, ko je toplomer kazal pet stopinj pod ničlo. Vlak je drvel preko Iowa, Nebraska, Wyoming, Utah in naprej čez gorovje Rocky Mountains. Iz zasneženih gora smo se pripeljali v krasno mesto Sacramento. Bili smo skoro vsi gluhi, ker je sprememba ozračja tako vplivala na naša ušesa. Ogledali smo si mesto in občudovali lepa poslopja. Po cestah smo pa videli skoro same Kitajce. Drevje je bilo vse v cvetju. Tako smo prišli v par dneh vožnje iz mrzle zime v cvetočo pomlad.

Šli smo zopet na vlak in se odpeljali do mesta Oakland, kjer smo zapustili vlak in se vkrcali na malo ladjo, ki nas je pripeljala v San Francisco. Odpeljali so nas v neki hotel, da smo se odpočili dolge vožnje. Potem so nas pa zopet naložili na ladjo, ki nas je peljala nekako 100 milj proti severu, do mesteca Ukiah. Jako lepo mestece, po ulicah si pa videl večinoma cowboyje. Črnca nisem v tem mestu videl nobenega.

Naš voditelj je dal povelje, da se odpravimo na pot. Treba se je bilo podati na kakih 100 milj dolgo pot, daleč proč od vsake civilizacije. Dobili smo vozove, v katere so bili upreženi konji. Precej voz je bilo treba za 200 oseb. Drugi dan smo se spravili na vozove. Skoro vsak je imel pri sebi steklenico žganega za olajšavo na dolgi in teževni poti. Pot je bila blatna in konji so težko vlekli ljudi in prtljago. Šlo je v hribe, navzgor, pa zopet nizdol. Včasih so zijali ob poti globoki prepadi, da se nam je kar v glavi vrtelo. Pot je peljala večinoma bolj navzgor in v nekaj dneh smo prišli na vrh. Sedaj se je karavana ustavila.

Sedaj se je karavana ustavila. Nagovoril nas je naš vodja, Rev. Jeram sledeče:

"Dragi moji, od tukaj lahko vidite vaše bodoče posestvo daleč tam v dolini, ki se imenuje Rajska dolina (Eden Valley). Tam si bomo postavili svojo lastno slovensko kolonijo."

Nekateri iz Minnesote so zavpili: "Mesto se bo imenovalo Jeram!"

Po kratkem oddihu smo odrinili nizdol po blatni poti. Nekoliko nižje doli so se začeli že pašniki, kjer se je paslo nekoliko goveje živine in konj. Blizu poti se je pasel osliček, ki je zbudil našo radovednost. Na našem vozu, ki je bil nekako bolj v sredi karavane, sva sedela skupaj z nekim starejšim možem, ki je znal igrati tudi na harmoniko. V starem kraju je bil pri godbi. Nekaj časa gleda in opazuje tistega osla, potem se pa obrne do mene in me vpraša, če imam kakega brata.

"Ne tuka j v Ameriki, pač pa ga imam v starem kraju," mu odgovorim. "Ampak če me že vi sprašujete po moji žlahti, mi pa še vi povejte, če imate kakega brata."

"Da, imam ga," mi odgovori. "Moje ime je Korče in moj brat je, le poglej, ravno sedaj riga, tistile osliček, ki sem tamle pase."

"Pa, gospod Korče, saj to je vendar osel in ne človek."

"Vem, da je osel in jaz sem tudi osel, ki sem se dal zapeljati, da sem sedaj prišel sem."

Zadaj na vozu so sedele ženske, ki so slišale najin razgovor ter so zagnale velikanski smeh. Vsa karavana se je bila ustavila za nekaj časa radi tistega osla.

Vozili smo se vedno nižje in nižje. Tukaj so bili že boljši pašniki in videli smo velikanske črede goveje živine in konj.

Vse to je spadalo že v našo kolonijo. Končno pridemo v ravnino, kjer je bilo kakih 500 akrov rodovitne zemlje. Po sredi je tekel bister potok s zelo zdravo pitno vodo. Na zapadni strani tega potoka je stala hiša, podobna starodavnemu hotelu z dvema nadstropjema. Bilo je več sob spodaj in zgoraj. Eno večjo sobo spodaj smo namenili za našo kapelico. Moški so postavili notri lep oltarček in ženske so ga okrasile. Maša se je brala enkrat na teden, če je bil duhovnik doma. Včasih je bila na dva tedna, včasih pa po cel mesec ne.

Na drugi strani je bila hiša, v kateri smo napravili svojo prodajalno, mesnico in grocerijo. Mr. Murnik je bil nastavljen za pisarja in prodajalca začasno.

Na drugi strani našega "hotela" so bili skednji in hlevi za domačo živino in prešiče ter prostor za perutnino, katere je bilo zelo mnogo. Za hlevi so bili sadni vrtovi. Imeli smo tudi ograjen prostor za udomačene konje (divjih je bilo zelo mnogo na prostem) in za krave s teleti.

Goveje živine in divjih konj, ki so se pasli višje v hribih, je bilo toliko, da jih ni bilo za prešteti. Tudi divjačine je bilo dosti: zajcev, srn, jelenov, še celo medvedje in volkovi. Po gozdih so prepevali razni lepo pisani ptiči, da je bilo veselje.

V koloniji je bilo nas nekoliko mladih, drznih dečkov, ki smo hoteli biti cowboyi. Vsak je dobil po enega konja in puško z municijo. Mr. Martin "von Konda" je bil pa "big boss," ki je živino preganjal s hribov v dolino. To je bil tisti Martin "von" Konda, ki je pozneje v Chicagu ustanovil list Glas svobode in je bil poznan po širni Ameriki.

Neke nedelje zjutraj nam je bilo naznanjeno, da je prišel iz San Francisca Rev. Jeram in da bo maša, katere se moramo vsi udeležiti. Ko smo se preoblekli, se vsi podamo v našo kapelico. Po maši smo se nekoliko porazgovorili in Father Jeram nam je rekel, da bomo imeli popoldne sejo na vrtu pod košatim drevesom. Res, seja se je vršila in Rev. Jeram nas je nagovoril:

"Dragi moji rojaki, prijatelji in farani! Rad bi videl, da bi se vršila stvar v redu naprej. Predvsem potrebujemo tukaj osebo, ki bi nekaj več vedela o trgovini in o knjigovodstvu. Tudi pošto bomo dobili tukaj, torej bomo morali imeti tudi poštarja. Ali je kak moški med vami, ki bi bil kaj takega zmožen?" Nihče se ne oglasi. Nato pa vstane Bartol Novak iz Clevelanda, s katerim sva bila skupaj pri društvu sv. Vida, pa vstane in pove, da ve za mladega fanta, ki bi bil sposoben za ta posel, zna dobro slovensko in nemško, pa tudi nekoliko angleščine. Ta fant je Frank Butala.

Rev. Jeram je dal poklicati tistega dečka, da se ga vidi. Takrat sem stal za debelim hrastom in sem vse dobro slišal. Stopim naprej in Rev. Jeram me vpraša: "Ali bi bil ti zmožen sprejeti in opravljati delo, o katerem smo zdajle govorili?"

"Ne, Father," je bil moj jasen odgovor. "Prvič sem še premlad in tudi denarja nimam, da bi šel nekoliko v šolo in se bolj izobrazil v angleškem jeziku."

"Kaj mislite možje," je vprašal Rev. Jeram navzoče, "slišali ste odgovor."

"V šolo ga dajmo za nekaj časa," se je slišal odgovor od vseh strani.

"Ali šole stanejo denarja." je pomišljal naš vodja.

"Bomo pa plačali vsi skupaj!" se je slišalo od vseh strani.

Takrat sem bil star devetnajst let. Drugo jutro me pokliče Rev. Jeram k sebi in mi reče: "Ljudje so te izvolili, da te pošljemo v šolo v San Francisco, da se boš izučil za tisto delo, kakor smo se včeraj dogovorili."

"Dobro, šel bom v šolo in pridno se bom učil," obljubim.

"Dobro, jutri zjutraj pridi k spovedi in sv. obhajilu, potem bova pa odrinila."

Ob devetih zjutraj drugi dan sta bila osedlana dva konja za naju. Rev. Jeram mi ukaže, naj ne nosim seboj nobene prtljage, da se bo že vse v mestu dobilo. Zajahava konje in odrineva na dolgo poti. Jezdila sva do mesta Ukioh, tam sva sedla na vlak in potem z ladjo do San Francisca. V San Franciscu naju je sprejel Mr. Lang, Američan, prijatelj in takorekoč partner ali kompanist z Rev. Jeramom. Mr. Lang je vprašal, kam je Rev. Jeram namenjen s tem dečkom. Pove mu, da v Jezuitski kolegij, da se izuči angleščine, knjigovodstva in drugega.

Potem sta me najprej peljala na Market Street, kjer sem dobil vso novo obleko, spodnjo in vrhnjo, čevlje, klobuk in sploh vse. Ko sem se preoblekel, sem pa res izgledal kot mestni gospodič. Nato sta me peljala v kolegij, kjer so me vpisali v šolo. Dobil sem svojo sobo in posebnega učitelja.

V kolegiju sem bil menda štiri mesece. Hrano sem imel dobro, stanovanje lepo, samo ven me pa niso pustili drugam kot v cerkev. Na uho mi je prišlo, da je v naši koloniji nekaj nesporazuma in da so nekateri že odšli iz naše vasi in prišli v San Francisco iskat dela. Vzroka tega nesporazuma nisem vedel, zvedel sem ga pa pozneje, ko sem prišel nazaj.

Ko pridem nekega dne po hodniku, zagledam Rev. Jerama in Mr. Langa, ki sta me prišla obiskat. Po kratkem razgovoru smo šli k nadzorniku, katerega je Rev. Jeram vprašal, kako sem se kaj učil. Ta mu je povedal, da sem se dobro učil in da bom že kos nalogi, ki mi je odmerjena v naši koloniji.

Rev. Jeram me je tedaj vzel iz šole in podali smo se nazaj. Zopet smo se odpeljali z ladjo in potem z vlakom do Ukiah in potem pa s konji domov. Malo pred nočjo prideva do samotne hiše, ki je bila za nekaka prenočišče potnikom, največ zlatoiskalcem, ki so vedno hodili po teh potih. Drugo jutro pa zopet na konje in na težavno pot čez gorovje proti naši Rajski dolini. Vsa izmučena prideva končno domov. Tukaj so mi odločili malo sobico za stanovanje. Potem so mi prinesli knjige, da pregledam račune. Računi in knjige so bile zelo zmešane, da se človek skoro ni mogel spoznati iz njih. Skušal sem, da bi spravil račune v red, da bi naselbina vedela, pri čim da je.

Tako sem deval knjige v red, kolikor je bilo pa mogoče, kadar sem imel pa čas, sem šel okrog ljudi, ki so delali v gozdu in jim tudi pomagal. Dosti naših mož in fantov, zlasti onih, ki so že kdaj delali v rudnikih, je hodilo iskat in kopat rudo. Ko so nas vabili tu sem, so nam pripovedovali, da se tukaj dobi zlato, srebro, baker, premog in to so sedaj iskali. Ampak uspeha ni bilo nobenega. Neke nedelje zjutraj gremo visoko v hribe in tam zagledam mal studenček, kjer je bila žveplena voda. Takoj drugi dan smo izkopali veliko jamo, kamor se je voda stekala in tu sem smo se hodili kopat za zdravje.

Na hribu, kjer so rasla tisočletna drevesa, smo postavili parno žago, kjer smo žagali deske, da jih rabimo za hiše. Nekega dne se oglasim pri delavcih in jih vprašam, če jim naj malo pomagam. Eden mi je odgovoril:

"Ni treba, saj itak ne bomo dolgo tukaj."

"Zakaj pa ne?" sem ga vprašal. Povedal mi je, da si lačni.

"Kako to, da ste lačni, ko je toliko živine po gozdovih?"

"Mesa smo že siti, moke naj nam dajo, da si bomo spekli kruh."

"Res, za moko je bila huda. Težko jo je bilo dopeljati iz mesta skozi tisto gorovje in po slabi poti."

"Počakajte vsaj toliko časa, da pride Rev. Jeram iz San Francisca in potem bomo imeli sejo in se pogovorili o tej stvari." Rev. Jeram je res prišel in po maši smo imeli sejo. On nas vpraša, kaj da smo delali za časa njegove odsotnosti. Povedo mu o delu in se pritožujejo, da ni moke, mesa pa da je preveč.

"Malo potrpite," je rekel, "jutri grem v mesto in vam pošljem moke in drugo." Res smo dobili en voz moke iz bližnjega mesta Ukiah, pa kaj bo en voz moke za toliko ljudi. Dobili smo tudi en sod vina. Vsaka oseba je dobila malo stekleničico vina in ko ga je že primanjkovalo, bi se bili skoro stepli za zadnje kapljice.

Čez 14 dni pride zopet Rev. Jeram in nas vpraša, če smo zadovoljni, ko smo dobili moko in vino. Nekateri so godrnjali, da je bilo premalo in zakaj da ni poslal več. Rekel je, da ni mogel, ker ni imel denarja. To pa ni šlo nekaterim v glavo in so menili, da bi denar moral biti, saj se je prodalo pred kratkim skoro tisoč glav goveje živine. Rev. Jeram je povedal, da bi morala ta vsota biti vknjižena v knjigah. Grem po knjigo in jo prinesem pokazat rojakom, toda denarja ni bilo nikjer vknjiženega. Vknjižiti bi se morala vsota še takrat ko sem bil jaz še v šolah. Takrat se je začela naša kolonija krhati. Jaz sem pustil knjige ter šel k delavcem. Tudi stanoval nisem več v "hotelu," ampak sem šel spat v hlev na mrvo. Takrat je bil zbolel Mr. Plautz, ki je bil nastavljen za učitelja otrokom in postavili so mene za učitelja.

Nekega dne je Martin "von" Konda prignal s pomagači veliko čredo divjih bikov z gora. Nagnali so jih v leseno ograjo, da bi jih udomačili. Toda čreda se je zagnala v ograjo, jo podrla in se razkropila na vse strani. Tako ni bilo z našo "domačo" živino nič.

V naši Rajski dolini ni bilo nobenega pravega gospodarja. Ljudje so začeli uvidevati, da bo vse skupaj propadlo, zato so začeli pisariti na vse kraje svojim prijateljem in znancem, da bi jim poslali denar za vožnjo nazaj. Jaz sem se večkrat oglasil pri družini John Grdina, kjer smo se pogovarjali, da bo treba menda vse skupaj pustiti in iti nazaj, odkoder smo prišli. Mrs. Grdina, ki še danes živi zadovoljno v Clevelandu, mi je večkrat dala kako čašo kave, za kar sem ji bil prav hvaležen.

Zakaj je naša kolonija propadla? Zato, ker smo videli, da zemlja ni rodovitna. Rude, zlate in srebrne, pa tudi ni bilo, kakor so nam obetali. Hodil sem okrog rojakov in nagovarjal ljudi, naj se ne ustrašimo in delamo naprej, da bo sčasoma že bolje. Ampak ljudi ni bilo več za ustavljat in začeli so odhajat kar trumoma. No, ko sem videl, da bodo šli sčasoma vsi, sem se nekega dne tudi jaz vsedel na voz ter se odpeljal. Porazgubili smo se po vsej širni Ameriki. Kot sem pozneje iz vedel, je bil prišel Rev. Jeram s svojim kompanistom Mr. Langom pogledat našo kolonijo. Dobila sta tam samo še par oseb. Bilo je to v jesenskem času in tisti potok je bil zelo narasel. Omenjena dva sta hotela potok prebresti na konjih. Mr. Lang je srečno prišel na drugi breg, Rev. Jeramu pa se je sredi deročega potoka konj splašil in jezdeca vrgel v vodo. Rev. Jeram je tam žalostno končal svoje življenje. Deroča voda je odnesla njegovo truplo v Pacifični ocean.

Ko sem prišel v San Francisco, je bila moja prva misel, da dobim kako delo. Toda dela ni bilo nobenega. Pa pojdimo pogledat bolj doli v južne kraje, sem si mislil. Pridem v mesto St. Jose. Dobim delo v nekem hotelu za par dni. Zopet se napotim dalje ob obrežju in pridem v mesto San Obispo. Tam so mi povedali, da v bližini mesta grade železnico in da bi mogoče tam dobil delo. Šel sem tje in res sem dobil delo z lopato in krampom. Kompanija je dajala dobro hrano in dolar in pol na dan. Spali smo v kolibah, kjer je bilo toliko tistih sitnih živalic, da je bil pravi čudež, da nam niso odnesle kolib. Nak, tukaj pa že ne bom! Potegnil sem zasluženi denar in odšel v Los Angeles. Tukaj sem par dni iskal delo in ker ga nisem mogel dobiti, sem se napotil v San Diego. Tukaj zopet ni bilo za dobiti dela. Sedaj sem se pa namenil, da se obrnem proti vzhodu. Sledeča mesta sem obiskal: Pasadeno, Santa Paula, San Bernardino, Santa Barbara. Zelo lepi kraji so tukaj, razno južno sadje in cvetličje. Podnebje je tukaj zelo milo, posebno hude vročine ni, zime pa tudi nikoli. Skoro bi rekel, da so tukaj nebesa na zemlji.

Nikjer tukaj ni bilo dobiti dela, zato grem naprej čez Colorado reko v Arizono. Blizu mesta Winslow so podirali drevje. Na parni žagi sem dobil začasno delo. A kmalu je dela zmanjkalo in zopet sem bil na cesti. Zaslužil sem bil nekako štirideset dolarjev in s tem "bogastvom" se napotim naprej. Ker nisem hotel denarja metati proč, se oprimem tovornega vlaka in se odpeljem naprej skozi čez puščavo. Povsod sam pesek, nobene trave, nobenega drevesa.

Nekega dne me zapazi na vlaku zavirač, ki mi reče: "Zdaj gremo navzgor in vlak bo vozil počasi. Skoči dol, ali te bom pa vrgel!" Kaj sem hotel? Ubogal sem in se zaprašil v pesek. Kam sedaj? Pred menoj je morje samega peska, nobene hiše nikjer. Mračilo se je že in od daleč sem zaslišal tuljenje volkov in kojotov. Izkopal sem si v pesku jamo in se zakopal v pesek, da bi me te zveri ne zavohale. Ko se drugi dan zbudim, ni bilo več slišati volkov. Solnce je vroče pripekalo, ko se napotim dalje po puščavi. Bil sem mlad in zdrav in glad sem lahko prenašal, samo da bi dobil kaj vode. Vsled napora so me pa končno pričele obhajati slabosti in končno se zgrudim na tla in obležim brez zavesti.

Drugi dan se zbudim v svoje veliko začudenje pri Indijancih, ki so me oblivali z vodo, da sem se zopet zavedel. Ponudili so mi tudi nekaj jestvin. Govorili so slabo angleščino, da smo se komaj razumeli. Ti ljudje so mi rešili življenje v Arizonski puščavi. Prosil sem jih, naj mi povedo, v katero smer naj grem, da pridem do bledoličnikov, kakor nas imenujejo Indijanci. Tisti Indijanec, ki je imel na glavi največji okrasek iz ptičjega perja, mi pove, naj hodim ob reki in bom prišel do mesta Albuquerque, v New Mexico. Odpravim se naprej in v par dneh res pridem do imenovanega mesta. V mestu je bilo veselo vrvenje, vse polno salunov, katere so pridno obiskovali zlatoiskalci in cowboyi. Tukaj sem ostal dva dni, nakar se napotim naprej proti vzhodu, do mojega cilja — Clevelanda. Zopet se poprimem vlaka, ki me pripelje v Colorado v mesto La Junta. Od tukaj se napotim v Kansas City in v St. Louis, Mo. Tukaj sem nekaj časa delal v tovarni za čevlje. Pa tudi tukaj je kmalu dela zmanjkalo in odpravim se naprej. Končno se pripeljem v Columbus, Ohio. Tukaj sem se sestal z več drugimi dečki, ki so bili namenjeni v Cleveland, pa niso imeli denarja. Torej smo skočili na tovorni vlak. Jaz sem skočil na lokomotivo, kjer sem se sprijaznil s strojevodjo in kurjačem in jima obljubil, da bom premetaval premog, če mi bosta dovolila, da se peljem zastonj.

Ko se pripeljemo v bližino mesta Galion, Ohio, se je vlak odtrgal od lokomotive in vsi vozovi so se zvrnili v prepad. — Vlak je vozil živino in tedaj je nastalo tako mukanje, cviljenje, da je bila groza. Ni bilo druge pomoči, kot da smo se z lokomotivo odpeljali do postaje Galion po pomoč. Jaz se nisem več peljal nazaj, ampak sem si kupil vozni listek in se odpeljem proti Clevelandu, kamor sem dospel prihodnji dan.

V Clevelandu sem se ustavil na Case aveniji in Lakeside St., sedaj 40. cesta. Tu sem bil na stanovanju že prej, preden sem odšel iz Clevelanda. Stanovanje sem dobil pri Mr. Antonu Hočevarju, ki živi sedaj v svoji hiši na Bonna Ave. Takratni predsednik Zed. držav, Grover Cleveland nam je dal še slabše čase kot poznani Hoover. Zopet so prišle volitve in izvojen je bil republikanec McKinley. Delo se je polagoma odpiralo in tudi Slovenci v Clevelandu smo počasi napredovali.

Ni mogoče vsega popisati, kakšna dela sem imel v Clevelandu in v koliko tovarnah tem delal, ker bi vzelo preveč prostora. Ko sem prišel s potovanja, je bila dobra lopata in samokolnica. Delal sem kot livar, mehanik, v tovarni za peči in ženske klobuke znam tudi izdelovati. Pa pustimo to in pojdimo nazaj k društvom.

Društvo sv. Vida, katerega sem moral pustiti pred enim letom radi odhoda, je lepo napredovalo. Lepo je napredovala tudi fara sv. Vida. Sprejet sem bil nazaj v društvo in pozneje sem bil izvoljen za predsednika. Tiste čase je imelo društvo jako mnogo članov in pri eni seji se je debatiralo, če ne bi društo imelo svojo godbo. Društvo je ob večjih praznikih najraje korakalo z godbo na čelu v cerkev. Na drugi seji je bila. godba zopet na vrsti. Eden se oglasi: "Saj bo lahko šlo, saj imamo organista, Mr. John Zormana, ki je tudi izučen godbenik." Na tretji seji je pa društvo že sklenilo, da kupi 25 instrumentov za fante, ki spadajo k društvu in ki se hočejo učit godbe. Učili smo se v Union dvorani pod vodstvom Mr. John Zormana.

Fantj e so dobro napredovali. Toda Mr. Zorman je odšel v staro domovino in dobili smo potem češke učitelje. Ker je bilo pa preveč stroškov, so fantje vse pustili in hoteli biti samostojni. Godba je obstala nekako trideset let in je bila znana kot Butalova godba.

Društvo sv. Vida je hotelo takrat pristopiti h KSKJ, drugi so bili pa zopet proti temu. V tisti rabuki sem bil jaz za društvenega predsednika. Seja za sejo, prepir za prepirom. Nikakor se nismo mogli zediniti. Pozneje so bile celo tožbe in zopet tožbe. Kot predsednik sem moral večkrat na sodnijo in ko sem videl, da tej stvari ne bo konca,, sem se odpovedal predsedništvu. Pri tisti seji, ko sem se odpovedal, so se rodila štiri društva iz enega: društvo sv. Vida staro in samostojno, društvo sv. Vida št. 25 KSKJ, društvo sv. Jožefa in samostojno društvo Srca Jezusovega.

Sedaj vidite, dragi čitatelji, kake težave so bile društva ustanavljat in zopet razkopavat. Jaz sem bil eden začetnikov dr. sv. Jožefa.

Bilo je nekako leta 1898. Takrat je živel v Clevelandu rojak, izobražen in priljubljen mož. Kar sem ga poznal, je bil skoro vedno za tajnika pri društvih, tako pri društvu Marijin spolek in potem, ko se je društvo razcepilo, je ostal pri društvu Slovenija za tajnika več let. V tistem času ni bilo še nobenega ženskega podpornega društva. On je hotel ustanoviti eno žensko društvo. Nagovarjal je žene in dekleta in končno se jih je toliko priglasilo, da je sklical shod. Res je prišlo nekaj žena in deklet in po daljši debati je bilo odobreno, da se bo ustanovilo društvo z imenom društvo Srca Marije. To društvo se imenuje sedaj Srca Marije (staro). Društvo je hitro napredovalo s članicami in blagajno, tako da je danes eno največjih slovenskih ženskih društev v Clevelandu in tudi v Zed. državah.

Ta rojak, ki sem ga gori opisal, se je imenoval Anton Kline, ki je društvu tudi ves čas pomagal pri tajništvu. Pozneje se je vrnil v Slovenijo, kjer še danes živi v Straži pri Novem mestu in je tudi državni poslanec.

Nekega dne se srečava z Mr. Klincem. Po običajnem pozdravu me vpraša, kako kaj naša slovenska godba napreduje. Pohvalil sem se, da dobro. Tudi jaz ga vprašam, kako kaj napreduje žensko društvo, ki ga je pred kratkim ustanovil. Zelo se je pohvalil ž njim. Nato pa Mr. Kline pravi, da bi bilo dobro, če bi v Clevelandu ustanovili slovenski časopis, da bi naša društva bolj prišla v javnost.

"Dolgo že premišljujem o tem," je rekel, "ampak smo na preveč slabi finančni podlagi. Z ženskim društvom smo se že domenili, da napravimo veselico v prid lista. Ali bi mogla vaša godba kaj storiti v tem pogledu?"

"Za godbo bom že jaz preskrbel," mu rečem, "in izbral najboljše muzikante, samo da bo lepši uspeh. Pa vse bo brezplačno."

No, veselica je povoljno uspela in ustanovil se je list z imenom "Narodna beseda," katerega je Mr. Kline izdajal nekaj let. Ker je pa odpotoval v staro domovino, je list prodal. Za "Narodno besedo" so sledila še imena kot: Nova Domovina, Amerika, Clevelandska Amerika in sedaj je Ameriška Domovina, eden največjih slovenskih listov v Ameriki.

Ideja za Slovenski narodni dom se je začela nekako leta 1900. Idejo smo imeli, ampak razmere so prinesle, da je vse skupaj odnehalo. Prigovarjali smo in nagovarjali rojake, da bi se ustanovil narodni dom. Shod se je vršil v takratni Union dvorani med 58. in 60. cesto pri rojaku Jakob Turku. Udeležba je bila povoljna in tudi precej se jih je podpisalo prvi večer. Tisti večer se je izvolil začasen odbor, kateri naj bi deloval, da bi se kupilo Stockes dvorano (Grdinovo). Delnice so bile podpisane, ampak rojaki niso plačevali nanje. Stvar se je potem zavlekla do spomladi. Pomlad je prišla in odbor je napravil, da bi se vršila kaka veselica ali piknik v prid narodnega doma. Sklenjeno je bilo, da se vrši veselica na Mr. Geo Travnikarjevih prostorih, blizu Gordon parka. Udeležba je bila dobra. Jaka Hočevar je imel navdušen govor in priporočal, da narodni dom se mora uresničiti. Uspeh je bil dober, ampak prišli so slabi časi in zopet smo morali prenehati s to stvarjo. Začetek za slovenski narodni dom pa je le bil in ideja se je končno uresničila, da smo si postavili krasen narodni hram na St. Clair cesti, ki je ponos naselbini in narodu.

MRS. ANNA F. BUTALA

Da, da, možje pionirji se lahko ponašajo, kako so šli po trnjevih potih življenja v Ameriki, toda ne smejo pozabiti, kdo jih je spremljal v vseh dneh, odkar so si vzeli žene za spremljevalke in tovarišice, ki so stale ž njimi kakor Spartanke ter nosile vsa bremena, še celo več nego moški.

Mr. Frank Butala si je v svoji mladosti in previdnosti izbral prav tako, ki je bila za njega že od nekdaj določena. Lahko rečemo in vemo, da se Mr. Butala čuti srečnega in zadovoljnega s svojo boljšo polovico, ki si jo je izbral za spremljevalko na potu svojega življenja do smrti.

Mrs. Anna Butala, rojena Kostelic, je doma iz vasi Zverče, fara Hinje. Ko beremo o Hinjah, nam poleti misel na visoke gore, kamor se dospe v dveh urah iz Žužemberka. Ta hoja je posebno imenitna zlasti za nas, ki pridemoi tja iz Amerike. Leta 1925 smo jo merili peš, pa ne samo peš, imeli smo konja in voz, toda smo hodili ob vozu in pomilovali ubogega konja, ki je le s težavo vlekel voz. Ves vrat je imel ožuljen, oje ga tolklo po stegnih, ko je kolesje ropotalo po kamenju navzgor. Le počasi se je premikala naša izletna družba navzgor; vedno smo povpraševali voznika, kako daleč je še do vrha. Toda bilo je vedno dalje. Voznik nam je namreč najprej povedal, da je bliže, in tega smo se potem držali. Toda bilo je dvakrat tako daleč, tako da smo dospeli v Hinje vsi utrujeni. Ko smo dospeli tja, so nam na čast pričeli potrkavati v zvoniku. To nas je naredilo ponosne, češ: pa smo le dospeli, čeprav bi bila taka pot v Ameriki bolj za ovce.

Pri hiši v Zverčah, odkoder je dospela Mrs. Ana Butala, so rekli pri Čerčkovih. To je, velika vas, ki šteje do sto hiš.

Mrs. Butala je bila stara šele 15 let, ko je zapustila domovino. Radi tega ne moremo preveč od nje pričakovati, da bi nam pripovedovala o domovini. Izgovorila se je, naj mesto nje tozadevno pove njen brat Dominik, ki se nahaja na 3616 E. 81st St., že dolgo vrsto let in je istočasno prišel v Ameriko z Mrs. Butala za očetom, ki je bil že sedem let prej v Ameriki. Tako imamo sedaj pred seboj nove pionirske družine, ki so dospele sem pred 39 in 40 leti.

Mrs. Butala je imela tri brate: Jaeka, Josepha in Dominika. Naš pionir Dominik še ni bil rojen, ko so njegov oče in oče naše pionirke odšli v Ameriko. Mr. Dominik je star sedaj čez 49 let, torej so šli oče v Ameriko že pred petdesetimi leti ter se torej lahko štejejo med najstarejše naseljence. Oče Kostelic so se priženili k Črčkovim; mati so se prej pisali Mary Škufca. Oba sta iz iste vasi. Naš mladi par, bratec in sestrica sta se podala sama na pol leta 1895; o sv. Jakobu sta bila na sredi morja, tako je povedal Dominik.

Kar ve povedati o očetu, je to, da so bili oče čevljar že v domovini in tudi pri vojakih, kar jim je prav prišlo, da so tu v Ameriki sami popravljali čevlje, delali so pa v znanem Union Roll Mill ves čas težka dela. Oče so umrli pred 18, mati pa pred petimi leti. Ko je prispel naš mladi pionir kot štirinajstleten fant v Ameriko, je kmalu spoznal, da je sposoben za donašat vodo, potem je pa pritiskal kovačem njihove mehove, in sicer v neki tovarni, kjer so izdelovali verige. Priden in pripraven pri delu, si je pridobil naklonjenost bossa v tovarni in ko je še dorasel na moči in po letih, so ga kar obdržali, da je sam verige koval, nakar je ostal več let v imenovani tovarni. Nato je nadaljeval tudi v drugih tovarnah, a povsod s težkimi deli.

Družina Dominik Kostelica je že 27 let v hiši, ki je last družine pokojnega Antona Suhadolnika. Teta štorklja je redno zahajala h Kostelčevim in jim nanesla štiri sinove in šestero hčera, brez onih dveh otrok, ki sta že umrla. Z očetom in materjo šteje Kostelčeva družina dvanajst oseb. Če bi pričela tovarna obratovati, bi se pri njih obrnilo za 100 procentov na bolje. Zdravi sinovi in hčere, pripravljeni za vsako delo in zmožni, zato pričakujejo, kakor tudi drugi, boljših časov.

Soproga Mr. Dominika Kostelca je doma iz Velikega Lipja fara Hinje, iz Črčkove hiše. Taka družina se lahko imenuje pionirska in po pravici zasluži to ime. Dasi je bil popis namenjen le Mr. in Mrs. Butali, toda ker je Mrs. Butala sestra Kostelica, je radi tega omenjena tudi Kostelčeva družina.

Zdaj se pa ponudimo še malo pri Mrs. Butala, da izvemo, kako se ji je godilo, ko je dospela v Ameriko.

Z bratom sta dospela v Newburg k očetu na dokaj revno stanovanje, kar zdaj imenujejo "šendo." Ker je tiste čase zelo manjkalo dekel za salune in podobne boarding hiše, se je nudila Mrs. Butali ali tedanji mladi deklici zelo ugodna prilika, da si izbere službo po svoji želji in volji.

Ker je takrat najbolj slovela Klinova gostilna z dvorano na St. Clair Ave., med 58. in 60. cesto, se je tam udinjala v službo. Bila pa je ne samo mlada, marveč tudi male postave, tako da so jo med več služkinjami imenovali "ta mala." In ko so jo Mr. Butali priporočili, so rekli: "Ti, vezmi ta malo!" Vsi stari naseljenci vemo, kako smo se takrat ženili. Če nisi bil navajen hoditi v gostilne, kamor so iz starega kraja prihajale vedno nove dekle, potem ni bilo zate sreče in upanja, da boš dobil ženo. Le v salunih si bil dobrodošel, posebno če si imel lepe tedenske ali dvotedenske plače; tam si lahko gledal preko bare dekletom v obraz. Toda ni bilo dovolj, da si samo gledal, treba je bilo tudi pokazati, da imaš groš, da si za kaj, da zaslužiš, potem si lahko vsaj upal da te bo ena izmed dekel izvolila za svojega bodočega moža.

Pri Mr. Klinu (Turku) so tedaj služile kar tri krasotice. — Ena je bila gospodična, ki je sedaj vdova Mrs. Modic, prej poročena Muhič, druga Mrs. Fabjan, kot pestunja pa je bila najmlajša in tudi najmanjša Mrs. Butala. Ker ni bil tudi Mr. Butala eden največjih, so oni, s katerimi so skupaj hodili izbirati dekleta, priporočali, naj on vzame "ta malo" in tako se je zgodilo. Mr. Butala je hodil h Klinovim kot muzikant, radi česar so ga vse dekle rade imele. Tam pri Klinovih je imela vaje godba na pihala, katero je takrat poučeval Mr. John Zorman. Našemu pionirju torej ni bilo težko, pridobiti si naklonjenost ene izmed krasotic. Fant je bil fest, bil je muzikant in delal je rad. Pisec sam ve, da je bilo vse to res, ker je stanoval v dvorišču za dvorano in je hodil poslušat, kako so prakticirali godbeniki v dvorani. Istočasno kot Mr. Butala si je izbiralo svoje tovarišice še mnogo drugih fantov, med katerimi je bil tudi (sedaj že pokojni) Nick Vidmar, p. d. Miklavž. Takrat so fantje v resnici nekako fantovali kakor doma po vaseh. Sedaj je moda vse drugačna; vse se seznani le na plesiščih.

Dne 6. novembra 1898 sta postala Mr. Frank Butala in Kastelčeva gospodična mož in žena. Kakor je razvidno iz njiju poznejšega življenja, se nista še niti enkrat za to pokesala.

Mr. Butala je potem kmalu prišel do časti kapelnika godbe ter godbo vodil uspešno naprej, dočim je nova gospodinja delala za dom in hišo.

Mr. Butala je vedel, da samo z godbo ne bo dovolj kruha za družino, radi tega se je lotil trgovine, in sicer trgovine z obutvijo, kakršno je naselbina najbolj potrebovala.

Odkar je pričel svoje trgovsko podjetje, ni nobenkrat nazadoval, marveč zmerom napredoval, vedno zadovoljno posle izvrševal. Mir in zadovoljnost je bila pri njih v trgovini in družini do današnjega dne.

V družini se je rodilo šest otrok; trije teh so umrli še nedorasli, trije so pa z družino še danes. Starejša hči Mary se je poročila in stanuje v domači hiši, eden sinov je odvetnik in sicer Ralf, drugi, Frank, je dijak in pomaga tudi doma v trgovini. Čast tako složnim ljudem!

Vsi, ki poznamo Butalovo družino, smo nanjo ponosni. Naselbini dela čast z lepo urejeno trgovino. V družbi pa Mr. Butala vedno pomnoži kratkočasje, ker je rad z veselimi vesel in družaben. Njegova cenjena soproga v tem nič ne zaostaja; veseli smo vselej, kadar se nahajata med nami v veseli družbi.

Bodita srečna še na mnoga leta, tako v družini kakor v trgovini. Hvala lepa za tako zanimivo poročilo. Mr. Butala bi moral še večkrat prijeti za pero, naj le vrlemu sinu prepusti v oskrbo obuvala. Kot dolgoletni pionir naj se na starejša leta raje malo odpočije.

Za danes imamo na vrsti pionirja, ki je med nami starosta in ki zasluži, da vsi vemo za njegovo ime, kajti njegova častitljiva starost sega že na 87 let. Ta mož ali starček se imenuje

Matija Slapko.

Doma je iz cerkljanske fare na Dolenjskem in stanuje sedaj pri družini svojega sina Anton Slapkota, 775 E. 185. cesta, v Nottinghamu.

Slučaj je nanesel, da sem se odzval povabilu otrok imenovane družine na slavnost, ki sta jo obhajala Mr. in Mrs. Slapko, katero so jima priredili njihovi zavedni in dobri otroci, sinovi in hčerke.

Slavnost se je vršila v Slovenkem društvenem domu na Recher Ave., kjer sem našel med drugo veselo družbo tudi starega očeta - pionirja, kateremu ne bi vsled njegove živahnosti in veselosti nikdar ne pripisoval tako visoke in častitljive starosti, kakor jo je doživel. Menda Dolenjcem res pomaga ali jim je pomagala dolenjska kopljica, s katero so se kropili v mladih letih, da sedaj kljubujejo visokim letom in se ne dajo ukloniti vsaki sapici ali neugodnim vremenom nezdrave ameriške klime, burje in vročine, ki pada nanje.

Je že res, da je naš pionir oslabel in se je nekoliko stisnil skupaj kakor zrel sad na drevesu. Saj pravijo, da človek v starosti rase nazaj. Res ni več tak korenjak, kakor je bil takrat, ko je služil cesarja, toda njegov duh je še vedno čil in njegovo srce še vedno veselo, vedno mu uhaja na smeh, ker ga je sama dobra volja, kar je najbrže tudi veliko pripomoglo, da je mož dosegel tako častitljivo starost.

Ta naš pionir je dospel v Ameriko leta 1891, pred 48. leti iz vasi Črešnjice, fara Cerklje, ne daleč od Kostanjevice ali svetokriške fare in znane božjepotne cerkve na Slinovcah.

Pri Slapkotovih ni bila velika domačija. Hodili so delat drugam, da so preživeli. Oče našega pionirja je bil tesar in kot tak je hodil za delom, kamor je naneslo, pozimi v šume, drugače pa, če je pogorela kaka vas, da so s plenkačo in žaklatko stesali novo tramovje in "cimpre." Kar je delal oče, to je delal tudi sin. Pionir pripoveduje, da so nekoč ravno zopet postavili pogorelo hišo, ko je udarila strela in užgala, da je vse do tal pogorelo in zopet je bilo treba stesati drugo. Res, da ni sreče brez nesreče, če pogori vas, dobe siromaki delo.

Oče in sin sta mi pripovedovala, da so podirali staro svetokriško cerkev in nato sezidali krasno novo cerkev, ki še danes ponosno stoji. To potrjuje tudi moja filmska slika, katero sem vzel leta 1931 ravno tisti dan, ko se je tam vršil velik pogreb nekega slovenskega pilota, ki se je ponesrečil z zrakoplovom. Lep je ta kraj svetokriške fare, ki je ves obdan z bogatim poljem in vinogradi. Zares je težko pozabiti na take kraje ljudem, ki so skoro polovico svojega življenja preživeli na teh krasnih livadah, v tako lepi prirodi, kjer od vseh strani kratkočasijo mili zvonovi, kjer zvon trikrat na dan opominja ljudi k molitvi. Ob nedeljah je pa naravnost nebeško, ko se vse praznično obleče in se zbere okrog svoje cerkve po starih običajih, ki so vredni, da se nanje ne pozabi do smrti.

Toda naj človek živi še tako srečno in zadovoljno doma, človek ne zna ceniti prave sreče, ampak želi še večje sreče in boljže bodočnosti. Hrepeni po bogastvu, in to ga izpelje iz rojstnega kraja v daljni tuji svet.

Takrat so mnogo govorili o Ameriki. V Ameriki se zasluži denar v nekaj letih. Kako srečen bom, če grem v Ameriko! Doma je sicer vse dobro, toda če bom nekaj prislužil v Ameriki in se vrnem domov z denarjem v nekaj letih, si bom domačijo lahko izboljšal, nekaj zemlje prikupil in srečno bomo živeli do smrti.

Tako, kakor je računal naš pionir, smo računali vsi, prav vsi, pa recite, dragi čitatelji, ki ste pred leti dospeli v Ameriko, če niste vi imeli ravno take namene in račune. Kdor je imel doma ženo in družino, je moral s tem računati, da se vrne nekako v dveh, vsaj v treh letih. Drugi pa, ki smo bili še samci, smo računali, da se vrnemo v takem času, da se bomo doma lepo oženili, si kupili zemljo in živeli lepo v miru in zadovoljnosti.

Iz domovine smo gledali na Ameriko skozi lepa očala in videli samo zlate dolarje, kako jih bomo služili in si jih prihranili. Kar srce nam je gorelo po lepem zaslužku. Računali smo na krajcarje in jih primerjali s centi. Nikelj je že precej štel na starokrajski denar. Sam sem rad hodil uro daleč, da sem si na vožnji prihranil nikelj in tako so delali mnogi naši pionirji in ravno to jim je pripomoglo, da so postali dobri in varčni gospodarji, da so to, kar so, da imajo svoje domove in pa kredit, ki presega vse druge kredite na svetu. Kar reče ali obljubi eden teh, to tudi drži.

Sedaj naj nam pa naš pionir pove, kako je hodil v šolo. No, kaj takega še nismo slišali. Zapisali so ga v šolo. Drugi dan, ko je šel v šolo, ga je njegov sovrstnik razjezil in naš pionir, korajžen dečko, je nagajivca oklofutal. Ta ga pa zatoži učitelju in učitelj pa take "razbojnike" kaznuje na zelo neprijeten način. Našemu dečkotu je stisnil učitelj glavo med noge in ga po zadnji plati dobro nakresal s pušpanovim mazilom, kar precej peče.

Ta zdravila so se pa našemu junaku zdela tako zoprna, da je sklenil, da šole ne bo več videl od znotraj in je tudi ni. Rekel je, da v šolo ne bo hodil več. Doma niso radi tega dosti porajtali, bo še toliko bolje, češ, bo pa doma več delal in bo bolj koristen. Naš Matiček je ostal torej doma. Nauk je opravil pozneje brez šole.

Iz prvih let življenja ne ve dosti povedati. Ve še to, da je bil pri sv. birmi v Leskovcu in da mu je bil boter Jernej Boškovc. Rojen je bil naš pionir leta 1847. Ko je bil star sedem let, mu je umrl oče. Poslali so ga služit drugam. Prva njegova služba je bila pri Juriju Oštirju, štiri leta, druga služba pa pri Kusovih tri leta. Tu je bil že konjski hlapec. Fural je in vozil vino na kolodvor v Brežice in Videm. Tretja služba je bila najboljša pri Mihatu Zelniku. To je bila poznana veljavna družina in sloveča hiša. Imeli so vsega na razpolago in našemu hlapcu je bilo vse prosto in odprto. Imel je nekakšno gospodarsko oblast. Sam gospodar mu je rekel: "Tu je vse odprto in prosto. Smeš piti, kadar in kar hočeš, toda pijan ne smeš biti. Lahko si odrežeš od suhega mesa ali špeha, mesene klobase pa pusti pri miru." Matija si je to dobro zapomnil in se tega držal. Pravi, da je bilo okrog 70 steklenic brinjevčka in slivovčka, ampak ker ni smel biti pijan, se je teh medicin posluževal le za silo, kadar je bilo zelo mraz in če je bil zelo utrujen. Pri Zelnikovih je bil toliko časa, da so ga klicali na nabor.

K naboru je šel v Krško. Pripoveduje, da se ga je bil tisti dan vseeno precej nabral, ker tukaj gospodar ni imel nobene besede. Bil je potrjen v prvi razred, in sicer k lovskemu bataljonu št. 90. Šele sedaj je prišel do spoznanja velike napake, ki jo je storil v mladih letih, ko se je odpovedal šoli. Pri vojakih se mu je sicer dobro godilo in pravi, da je bil to najsrečnejši čas na svetu. Dobil je službo pri majorju, ki je bil Dunajčan in zelo dober človek. Dva konja je imel v oskrbi, majorjevega in svojega. Le enkrat je prišlo med majorjem in med njim nekaj navzkriž, ko je prišel za nekaj ur prekasno v vojašnico. Takrat mu je dal major štiri dni zapora, oziroma, da ni smel štiri dni iz hleva. Toda še to mu je bilo pred nastopom kazni odpuščeno.

Po treh letih in treh mesecih se je vrnil domov k materi in očmu Francetu Novaku, ki ga je bila mati poročila po očetovi smrti.

Ko se je vrnil naš pionir od vojakov, ni mogel več ostati doma. Začel si je iskati svojega dela, postal je bolj sam svoj gospodar. Začel je hoditi tudi na Hrvaško in Štajersko v šume, ker je bil tesar in stavbenik, kakor imenujemo one, ki znajo vihteti tisto cimrako ali plenkačo, s katero tesejo tramove iz debelih hlodov.

Dalje pripoveduje naš stari pionir: "Čudno je to, da za nazaj lahko vem vse, kar se pa sedaj, danes zgodi, že jutri več ne vem o tem." Pravi, da je imel enega brata Mihata, ki je bival v Zagrebu, je bil oženjen in je imel šest otrok. Bil je tri leta mlajši od njega in je umrl še pred vojno.

Najprej, ko je prišel od vojakov, je delal na neki žagi, kjer sta dva vlekla žago navzgor in nizdol, kakor so žage na vodo ali paro. Pet let je delal na žagi, ostali čas pa je vporabil v to, da je šel delat ali v šume, ali pa kam drugam, kjer so potrebovali stavbenike. Delala sta skupaj s sinom Antonom, s katerim živi sedaj skupaj. Oče pravi, da je bil sin cel junak, posebno zmožen za kmečka in stavbinska dela.

Nato sva prišla v pogovor glede ženitve.

"Oče, kje ste si izbrali ženico?" ga vprašam.

"Oženil sem se v Zasopah; vzel sem Anico Kavčič iz cerkljanske fare. Najina poroka se je vršila tisti dan po svečnici leta 1872. Takrat sem bil star 27 let, nevesta po osemnajst. Še 19 let sem životaril potem doma in v tem času so mi dorasli sin in hčere. Začel sem misliti na Ameriko, da preskrbim sebi in družini kaj boljšega za življenje. Naša domačijca je bila tako revna, da je sploh nismo mogli imenovati domačije. Ženil sem se — po domače rečeno — na roko. Moje žene brat je podedoval po starših revno hišico in njivo in je to hišico podaril nama. Na ta način sva pričela z ženo zakonski križev pot. Moja žena je največ delala doma pri starših, jaz pa sem hodil okrog po zaslužku, kot sem že omenil. V takih okoliščinah ni bilo misliti na kaj drugega nego na Ameriko, odkoder je prihajal glas, da se tam zasluži denar, kar se je tudi izkazalo kot resnica, ker so rojaki pošiljali domov denar.

Kakor so odhajali drugi v namenu za par let, sem se namenil prav tako jaz, da si nekaj zaslužim, da mi bo lažje ostati doma. Tisto leto je odšlo več rojakov v Ameriko iz našega kraja. Prvi moj prihod je bil v La Salle, 111. Tudi delo sem tam dobil in ostal tri leta. Delal sem v veliki tovarni, kjer so izdelovali vsakojake vozove. To je bilo pa tudi najlažje in najboljše delo izmed vseh del v Ameriki.

Med tem časom sem skušal pregovoriti ženo in tri hčere, naj gredo z menoj v Ameriko, kjer bomo živeli lepo skupaj. Toda moja žena ni mogla doumeti, da bi bilo v Ameriki kaj bolje nego v domovini kljub vsemu pomanjkanju. Zato sem sam odšel za sinom šest mesecev pozneje. Dospel sem v Pittsburgh, kjer se je nahajal sin Anton. Z doma sem odšel 8. oktobra in na Silvestrov dan so pokopali mojo ženo doma. Silna žalost je zadela vse nas, tukaj v Ameriki in hčere doma. Tedaj so bile hčere pripravljene priti za menoj v Ameriko in so prihodnjo pomlad res prišle: - Cilka, Marija in Katrica. Tako se je zbrala zopet naša družina skupaj, le naše matere ni bilo. Silno sem žaloval in najrajši bi se bil znašel tam ob grobu. Tudi nisem miroval, da sem šel v resnici obiskat njen grob in videl kraj, kjer počiva moja draga soproga. Posestvo sem dal v oskrbo drugemu in danes ga oskrbuje Miha Kožar.

Hčere so se druga za drugo pomožile. Cilka z Mike Lorbarjem, Mary z John Rozenbergom in Kattie z Matvozom. Cilka in Kattie sta že obe med pokojnimi, Mary se pa nahaja v Ambridge, Pa., kjer sem bil tudi jaz par let.

Nekako 11 let smo ostali v Pittsburghu. Povsod težka dela za take učenjake, ki ne znajo ne pisati ne brati, kot sem bil jaz. Potem smo dospeli v Cleveland in sedaj živim pri sinu Antonu in njegovi družini. Zelo sem zadovoljen in prav lepo se razumemo. Vedno kaj štokovilim okrog, ker ne morem biti pri miru. Rad napravim kako lahko delo. Včasih kaj skuham za kratek čas, včasih sekam drva, pometem hišo. Zob nimam, zato tudi ne morem vsega od kraja jesti. Najrajši imam juho, kokošjega mesa pa ne morem. O sv. Matiji bom star že 88 let."

Tako je pripovedoval naš pionir. Večkrat sem ga moral obiskat, da sva se vse domenila. Prvič, ko sem ga našel v veseli družbi, drugič sva bila v trgovini in tretjič sem ga našel v kuhinji pri peči, ko je kuhal peso in takrat je bil dobro razpoložen za pogovor. Prav vesel sem bil, da sem se mogel ž njim pogovarjati, saj je on za Zalarjevim očetom najstarejši naš pionir tukaj. Vidi se mi prav, da čestitam Mr. in Mrs. Anton Slapko, ker tako lepo ravnajo z očetom in ga spoštujejo. Vse to je za družino pravi božji blagoslov in sreča.

Ker smo že slišali o očetu in sinu, naj slišimo pa še o "ta mladi," Mrs. Slapko. Ona je doma iz Stare vasi pri Vidmu. V družini je bilo osem otrok: šest hčera in dva sina. Ena od sestra je Mrs. Videnšek, brat Frank Ostrelič se pa nahaja v Bethlehem, Penna. Sestra Rose Jamnik se nahaja v Detroitu, Mich. Ena sestra, Albina Jackson se pa nahaja v Mentor, O., Mrs. Frances Tieber pa v Clevelandu. Prva od sestra je dospela v Ameriko Mrs. Slapko. Eden bratov je bil ubit v svetovni vojni na Soški fronti, ena sestra je pa še doma, v Gradacu.

Sledeči otroci so še živi iz Slapkotove družine: Mrs. Anna Perko, Mrs. Mary Ackman, Rudolph, Margaret, Frida in Ralph.

Družina stanuje v Nottinghamu že 17 let. Štirinajst let so že na sedanjem prostoru, kjer imajo trgovino. Prvo trgovino so kupili od Mr. Fabca, z mesnico in grocerijo, pozneje pa so pričeli modno trgovino. To so pozneje prodali in sedaj imajo trgovino s slaščicami in drugimi potrebščinami. Danes imajo prav dobro idočo trgovino.

Slapkotova družina je daleč poznana in priljubljena. Želimo jim še naprej sreče in zadovoljstva.

Ostanimo še v Krški ravnini, v tej prekrasni okolici. Med nami imamo še enega pionirja, ki bo za očetom Slapkotom pra na mestu za opis. Oba sta iz enega kraja doma, oba zanimiva. Torej danes bomo brali življenjepis pionirja

Jakob Zagorca,

ki je tudi eden močnih korenin našega naroda. 65 let jih ima na hrbtu, doma je iz Črneče vasi, fara sv. Križ, ki je sosednja fara očeta Slapkota, torej nista daleč drug od drugega doma. Po enih pašnikih sta letala v mladosti, ukala in prepevala, ene in iste zvonove sta poslušala, oba sta uživala rajske vesele ure mladosti ob Savi, blizu Vidma in drugih znanin krajev, kot Kostanjevica in tistega velikega samostana, ki je sedaj izpremenjen v vojašnico. Ej no, pa tista tiha zelena dolenjska Krka ni daleč proč. Vije se okrog Kostanjevice pod Slivovčevo goro, kjer je božjepotna cerkev z dvema stolpoma. S teh stolpov sem snemal filme pred tremi leti. Krasna okolica, naravnost diven je ta kraj, lepše pokrajine si človek kar ne more misliti. Ni se čuditi, da so tu v sredi pred davnimi leti zidali tukaj tako velik in mogočen samostan, o katerem smo že slišali, da so bivali tam menihi, ki so bili prišli s Francoskega. Zato je tudi lahko razumljivo, zakaj ima svetokrižka fara kar 24 podružnic. Gotovo radi tega, ker je tam okolica tako rodovitna, da lahko tam preživlja toliko ljudstva in vasi.

Takole pripoveduje oče Zagorc: "Moj oče France so se priženili k tej hiši, kjer sem bil rojen. Poprej je ta hiša imela drugačno ime, namreč Smukotič. Moja mati so bili pa iz vasi, dekliško ime Marija Korpes. Mati so bili vdova, ko so se poročili z mojim očetom.

Nas je bilo za en pod: sestra in jaz, Janez in France sta bila najina polbrata. Imeli smo četrt grunta, par krav in par prešičev. Ker ni bilo dovolj domače zemlje, smo jo najeli od drugih, da smo si pridelovali živež.

Iz otročjih let vem le to, da sem hodil tri leta h krščanskemu nauku, da sem izvršil prve verske dolžnosti. V šolo pa nisem hodil, ker je bila predaleč. Do farne cerkve in šole sem imel eno uro hoda, do Kostanjevice pa le 15 minut. Kljub temu pa nismo spadali v Kostanjevico, temveč v svetokrižko faro. Kostanjevica je imela samo tri podružnice, sv. Križ pa 24, kot že omenjeno.

Sv. birmo sem opravil pri sv. Križu, star 12 let. Boter mi je bil očetov brat.

Doma se ostal do 15. leta, potem pa sem šel s tesači delat do 20. leta. Zatem sem bil pokjen k vojakom, in sicer k 17. pešpolku. Vojaški stan se mi ni nič kaj dopadel in to največ zaradi tega, ker je bil moj polbrat že v Ameriki in me je vabil, naj pridem za njim. Ko sem bil pri vojakih nekako dva meseca, da sem se naučil obračati in stati v pozor, pa sem jo pogruntal tako, da bo bolje zame, če se na kak način izmuznem iz te vojaške suknje. Načrt, ki sem ga skoval v ta namen, se mi je obnesel in odpotoval sem za Janezom preko morja v Cleveland. Gotovo so me čakali pri 17. regimentu, da se vrnem, kakor sem jim obljubil. Toda čakali so me zastonj, ker mlad fant hoče biti prost in sam svoj gospodar ter imeti v žepu kak cvenk. Le bodi ti, vojaška puška in sablja tam, saj je dosti takih, ki te bodo služili, ker v Ameriki te ne morejo.

Oče mi je branil iti v Ameriko. Ponujal mi je domačijo, da naj se oženim doma, toda potem bi moral biti še naprej vojak. Tega pa nisem hotel in odpravil sem se proti obljubljeni deželi na skrivaj. Za pot so mi dali denar oče.

Rojen sem bil o sv. Jakobu, 25. julija 1869. Z 20. letom sem bil potrjen k vojakom, katere sem služil dva meseca in 12 dni. Na morju sem obhajal svoj godovni dan, leta 1891 in dospel v Ameriko k Frank Lincu na Lake St. On je bil Šentvidčan in je imel salun. Pri njem sem ostal celih šest let in tudi tam počakal svojo nevesto, ki je prišla tje v službo. To je bila moja pokojna Frances, doma iz vasi Neglenjak, fara Trebnje, po domače Presenikova Francka. Naj v miru počiva! Bila je blaga žena in dobra mati, skrbna gospodinja, ki ne bo nikoli pozabljena. Najina poroka se je vršila v cerkvi sv. Vida, kjer naju je poročil Rev. Vitus Hribar 12. septembra leta 1898.

Prvo moje delo v Ameriki je bilo v znani angleški žičarni. Potem sem delal nekaj časa drugod in potem 11 let v H. P. Delal sem tudi v livarni na Woodlandu in še v tovarni za peči. Končno sem si zaželel malo počitka od težkega dela in sem poskusil s salunom. Kupil sem salun na St. Clair Ave., blizu 32. ceste, katerega je potem za menoj vodil več let znani pionir Lukec. Tu smo ostali tri leta, potem smo se preselili na 41. cesto. Od tam smo se pa preselili v Euclid, najprej za par mesecev na North Vine St., potem pa na sedanji prostor. To se je zgodilo pred 28 leti. Takrat je bil Euclid in Nottingham in vse od Five Points, od jezera pa do Euclida, sama farma ali praznota, blato in slaba mehka pota. Danes si niti misliti ne moremo, kako se je vse izpremenilo v teh 28 letih.

Le nekaj naseljencev je bilo že prej tukaj. Za sledeča imena še vem: Bajt, Kracker, Russ, Andolšek, Krušič, Frank Pajk, Jernikovi, Šark, Mrs. Maver, Koprivec. Kmalu za nami so se pričeli bolj naseljevati v naš Euclid. Prvi so prišli: Joseph Pajk, Mrs. Kuss, Gerl Kranjc, Zdešar, Kajžer, Boldan, Sirk, Komin, Moglič, Majer, Sajovic, Sintič.

Pred dvajsetimi leti se je pričelo tukaj s cerkvijo, zatem pa smo dobili narodni ali društveni dom, vse tlakane ceste, plin in vodo ter avtobuse. Sedaj imamo vse, le dela ni in zaslužka, da bi plačevali velike davke, ki so v zvezi s to komoditeto. Dokler je bilo pri nas več blata, smo imeli več grošev, danes je pa ta modernost, ki bo vse obubožala.

Med tem časom sem prestal hudo in dolgo bolezen. Bil sem skoro leto in pol bolan, in sicer leta 1923, ko se je lahko še nekaj zaslužilo. Potem so nas pa veliki davki in slab zaslužek pripravili ob vse prejšnje prihranke.

Naše posestvo, tukaj na eni strani ceste, je aker in pol, na drugi strani pa pet lotov. Hišo sem napravil vso sam. Danes se ne izplača, da bi plačeval davke, zato smo sklenili, da gremo v sinovo hišo, ki je novo postavil.

V teh 28 letih nove naselbine, sem mnogo prestal in z menoj tudi vsa družina. Hodil sem delat v opekarno v Collinwood devet let. Hodil sem peš in v vsakem vremenu. Ni bilo ne luči, ne zanesljive poti, vedno sem hodil v temi ob železniški progi. Na vsako stran me je vzelo po eno uro in to včasih v dežju, v snegu. Potem sem delal tudi uri raznih stavbenikih, končno pa so pričeli delati otroci in mi pomagati.

Kakor sem bil neupogljiv in zdrav in močan, sem po prestani bolezni vsako zimo bolj slaboten in poln revmatizma.

Spominjam se še, ko je bil otvorjen Euclid Beack park. To je bilo leta 1893. Collinwoodski most preko železnice so pa zgradili leta 1896. Potem je začela voziti električna železnica do 28 stapa in pozneje tudi do Willougby in dalje."

Naj omenim, da se prav blizu Zagorčevega doma nahaja tisto nesrečno križišče, kjer je bilo v tem času, kar so Zagorčani tam, ubitih od vlakov že trinajst ljudi in dva para konj.

Zagorčev dom se nahaja na 886 E. 212th St. Sinov dom pa stoji na 21041 Recher Ave.

V Zagorčevi družini je bilo rojenih več otrok. Trije so umrli v nekaj mesecih po rojstvu, ena hčerka je umrla v starosti 21 let, ena stara dve leti. Za njimi je bila poklicana v večno življenje po kratki bolezni tudi mati. Z očetom žive še sledeči otroci: sin John, hči Ana, poročena Gaffney, Frank, Jack in Helen. Sin John je v policijski službi v Euclidu že 6 let, sedaj je bil povišan v detektivsko službo. Jack je izučen slikar, Frank pa v varjenju železa. Helen je izdelala višjo šolo z odličnim uspehom.

Moram reči, da so otroci zelo prijazni z očetom. Kako velika tolažba in pomoč je to sedaj zanj na stara leta.

Tako imamo zopet enega med našimi pionirji. Mi vidimo in razumemo, koliko sta oče in mati prestala v dolgih letih. Sploh je danes našim mlajšim to težko dopovedati, kako se je moralo poprej težko delati, skromno in priprosto živeti in mnogokrat celo v pomanjkanju, da se je prihranil kak cent za najpotrebnejše.

Naj bo to družinsko ime pionirske družine zapisano z zlatimi črkami med druge vrstnike in naj uživajo ugled tudi njihovi otroci, dokler bodo sledili staršem v posnemanju in spoštovanju.

Spet je zazvonil telefon in spet se je oglasil Mr. John Bradač iz Miller Ave. in spet mi je povedal za novega pionirskega kandidata. Tudi ta se nahaja na 156. cesti, hišna številka 439. Mnogim je poznan v tej okolici, kajti nahaja se tam že mnogo let. Z njim seveda tudi njegova soproga Marija, kateri istotako velja ta pionirski popis.

Ta pionirski par se imenuje

Frank in Marija Henigman.

Oba sta prišla iz viničarske Dolenjske, oba iz fare Toplice, le iz vasi sta vsak iz druge. Dočim je Mr. Henigman doma iz vasi Podturen, je pa soproga doma iz vasi Vrdun, iz Bučarjeve hiše in se je prej pisala Koren.

Starši našega pionirja so imeli pol grunta zemlje. Družina je štela 4 sinove in 2 hčeri. Starejši Joseph je lansko leto umrl v starosti 77 let. Druga brata sta še Janez in Martin ter sestri Mica in Ivana. Janez je daleč v Kanadi, Martin pa v Baltimore, Maryland, sestri pa obe v New Yorku.

Na vprašanje, kakšna je okolica Toplic, je naš pionir dolgo odgovarjal in dopovedoval, da je ni lepše okolice, kot je topliška. Tako so se izražali številni ljudje, ki so prihajali od vseh krajev dežele v Toplice iskat zdravja v kopelih. Tam je lepa ravnina in tudi hribčki, ki pa niso previsoki. Pokrajina je posejana z zelenimi gozdovi.

Ob pripovedovanju Mr. Henigmana se mu je bralo na obrazu, kako srčno rad bi še videl svojo domovino. Prav nič ni še pozabil nanjo, in pravi, da bolj ko je v letih, bolj hrepeni po domovini, po zelenih livadah, kjer je preživel svoja mlada leta.

45 let je že, kar je zapustil staro domovino. Pa se po tolikih letih še vedno vzbuja v njem želja in čim dalje večja, po mili domovini. Taka želja je prirojena vsakemu, ki se zaveda, kaj je domovina, rodna mati, zanj vredna. Pogovor o domovini skoro vsakega pionirja gane do solz. Vsak gleda v duhu nazaj na one srečne dni življenja, kjer je živel, ko ni še vedel, kaj se pravi hoditi po svetu s trebuhom za kruhom. Dasi je bogata Amerika dala ugodnosti v materialnem oziru mnogim, pa ne nudi njim ob starih pionirskih letih tistih mirnih in zadovoljnih dni, kakor jih njih vrstniki uživajo po tihih vaseh, četudi v večjem pomanjkanju. Končno ostane veljaven tisti izrek, ki pravi, da človek ne živi samo od jedi ali imetja, marveč, da je duša zadovojna tudi v skromnosti, v revni kajžici ljubke vasice, kjer tudi ptičice po drevju letajo in pojo vse veseleje in delajo kratke čase starčkom ob njih poznih živijenskih večerih.

Dvainsedemdeset let že potuje ta naš pionir po tej revni zemlji. Njegova postava je naravnost kakor hrast zraščena. V mladih letih je bil pravcati junak, kakor mu je bilo malo enakih. Saj je bil zidarjev sin in tudi sam se je v mladih letih pečal s težkim zidarskim delom.

Odstanimo tam Podturnom in si oglejmo to veliko, do 100 številk broječo vas. Do Podturna pripeljeta dve cesti, ena iz Ljubljane in ena iz Novega mesta. Od Podturna se ti dve cesti združita in lepa cesta se vije preko lepih vinorodnih poljan proti Črnomlju in naprej proti Hrvatski. Od Podturna do Toplic je 20 minut hoda. Znamenit je tam izvirek vode, ki ji pravijo Gradišnik, ki se potem steka v podturnsko jezero in od tam naprej v Krko. Tudi Toplice dobivajo po napeljavi vodo od Podturna. Toplice imajo sicer dovolj tiste znamenite zdravilske vode, toda pitno dobivajo pa iz Podturna. Sliši se, da so nekateri bogati ljudje iz Zagreba kupili kopališče v Toplicah. Poleg civilistov, so se prihajali semkaj zdravit tudi vojaki. Ostali so tukaj po šest tednov.

Oče našega pionirja, Janez Henigman, so bili, kot že omenjeno, zidar in mal kontraktor. Jemali so v delo hiše in hišice ter druga stavbinska dela za postavitev istih. Radi tega so našega mladega fantalina porabii pri delu že tedaj, kakorhitro je mogel držati v roki zidarsko 'žlico."

V šolo je hodil v Toplice. Učiitelj mu je bil neki Buc, star mož. Geslo je bilo takrat, da se hodi v šolo toliko časa, da se opravi za krščanski nauk. K birmi je šel v Novo mesto. Za botra mu ju bil Janez Vrtač, ki mu je ob tisti priliki podaril en goldinar in nekaj igrač.

Pri Henigmanovih so bili vsi moški zidarji. Bili so poznani daleč naokrog in brez dela niso bili nikoli. Oče so znali vedno poiskati delo, da so sinovi delali in zaslužili. Pozimi pa, če ni bilo zidanja, so šli z drugimi v šume. Pri teh ljudeh ni "ta lačna" nikdar pojčevine razpredala.

Kakor hitro so minila srečna mlada leta, pravi naš pionir, ko je bil star 19 let, najlpša leta življenja, že ga pokličejo na nabor v Novo mesto. Niti dvakrat ga niso obrnili okrog, pa so mu rekli, da je dober za pešake. Takrat iz Podturna ni bil potrjen noben drugi.

Kako je bilo potem doma, ko so se naborniki vrnili, že vemo iz pripovedovanja drugih. Kar hitro je prišla jesen in začetkom oktobra so se že morali odpeljati v Ljubljano. Tudi to vemo, kako so odhajali rekruti z doma, saj so nam taki prizori ostali v živem spominu.

Nič hudega ni bilo za našega infanterista. Ljubljana je bila odločena za službovanje, toda tista vstaja na Hrvatskem jih je potegnila iz Ljubljane, da so šli mirit upornike, ki so razbijali po Maruševacu, Bočeh, Košenini in Varaždinu. Toda predno so prišli vojaki tje, je bilo že vse opravljeno. Uporniki so ponoči židom razbili pohištvo in odnesli, kar se je odnesti dalo. To so storili baje radi tega, ker so židje zahtevali prevelike obresti in ker so kmetom za posojen denar pobrali vse pridelke. Radi tega so se kmetje uprli in vlada je poslala vojake, da so jih mirili. Vojaki so mislili, da bo kaj hujšega, pa je vse kmalu minilo. Naš pionir se ve še dobro spominjati, kako se nekega večera, mesto da bi upornike lovili, obirali češplje za nekim pokopališčem. Najedli so se jih do sitega, potem si jih pa še nabasali za srajce. Domačini so jih zatožili pri komandirju, ki je takoj ukazal trobiti alarm in kaznovani so bili tisti, ki so lovili upornike po češpljah. No, resnici na ljubo je treba povedati, da naš pionir ni bil med tistimi.

Drug doživljaj pri vojakih je bil za našega pionirja ta, da je radi usluge nekemu drugemu, sebi zaspal zvezdo pod vratom. Menjal je namreč nočno stražo s svojim prijateljem. Z nekim Dolničarjem sta bila komandirana na stražo. Vsak bi moral stati po toliko ur. Ko je Henigman stal svoje ure, je stal še za Dolničarja, ker je ta hotel iti nekam drugam. Toda ker je bil Henigman le preveč zaspan, je zadremal in patrulja ga je našla spečega. Tako se je obrisal za zvezdo in mislil si je, da je dobrota pač sirota. Toda, vseeno, lepšega življenja ga ni, kot je vojaški stan, pravi naš pionir. Skoro prekratka so bila tri leta. Moral je zopet domov k zidarjem, kjer so ga oče že težko čakali. Takrat so ravno v Metliki zidali neko hišo in močnega korenjaka, našega Franceljna, so zelo potrebovali. Oče so ga z veseljem sprejeli in zopet so zidali in zidali, dokler ni začel Francelj misliti na to, da se stara in da bo treba začeti misliti na svoje lastno ognjišče.

Ob nedeljah je Henigmanov Francelj malo ogledoval po brhkih dekletih tam pred cerkvijo. Pa ker imajo ljudje tako tanka ušesa in vidijo človeku prav v srce, kaj namerava in kar sami določijo: ta-le in ta-le bi bila zate, ki si fest fant in si je tudi vreden. Lep par bosta Francelj in Korenova Micka, so rekli ljudje. Oče ji bo dal malo kajžico in tako bosta imela takoj svojo streho.

Šest je bilo pri Korenovih otrok; med njimi je bila Micka, ki je dobila od očeta malo hišico. Micka se je našemu pionirju tako dopadla, da ni nič pomišljal in so šli na sodnijo, kjer so napravili pisma. Šla sta k župniku, da je oznanil še drugim faranom zadnjo nedeljo meseca novembra, pred 48. leti, da bosta postala Korenova Micka in Henigmanov Francelj srečen zakonski par. Župnik Babnik v Toplicah ju je poročil. Tako sta danes že 48 let srečen zakonski par in če Bog da, bosta čez par let obhajala zlato poroko. Oba sta še trdna in bosta še več kot par let živela v miru pri svojih dobrih otrocih.

Potem, ko sta naša pionirja postala zakonski par, se je svet prav tako vrtel naprej. Nov gospodar je pridno delal najprej, varčeval in bil ponosen gospodar svojega doma. Še tri leta je potem zidaril, žena je pa doma opravljala hišna in poljska dela in še drugim pomagala, kadar je bil čas. Potem se je pa naš pionir spomnil na Ameriko, kjer je že imel brata, o katerem sem omenil, da je lansko leto umrl.

Tam nekje v Pennsylvapiji, kjer ljudje pod zemljo rijejo v črne skale, je živel brat. Bila je Velika nedelja leta 1889, ko je naš pionir tam po samotnih majnarskih naselbinah iskal svojega brata. Sreča pri tem je bila ta, da je znal nemški jezik in to mu je, kakor trdi sam, mnogo pripomoglo do tega, da je imel lažje potovanje. Za sopotnika je imel že iz domovine Venceslava Povšeta.

Tam po Imperialu sta iskala brata ter izpraševala od hiše do hiše. Kar zaslišita, da v neki hiši, na koncu naselbine, zelo veselo praznujejo velikonočne praznike. Peli so velikonočne pesmi in zdravice. Naša potnika sta vstopila v hišo in neznansko sta bila vesela, ko sta dobila to, kar sta iskala. Srečna in zadovoljna je bila ta velika nedelja za našega pionirja.

Srečen je bil, da je takoj dobil delo v neki trgovini za pohištvo. Ker pa to ni bilo stalno delo, mu je gospodar sam svetoval, naj gre. delat k zidarjem, kjer se več zasluži. Naš pionir ga je ubogal in od takrat se je pričela njegova pot po Ameriki. Najprej je šel v Pittsburgh za eno leto. Potem je šel v Petersburg, Iowa. Imel je naslov do nekega rojaka tam. Tu se je sešel tudi z Mr. Jos. Brodnikom, ki se danes nahaja v Clevelandu, tam blizu jezera, koncem 55. ceste. Kako je navada naših pionirjev, da drug drugega pogoste, je tudi Mr. Brodnik, ki je služil pri nekem farmerju, povabil našega pionirja na gostovanje. Sešli so se pod košatim hrastom. Kajpak, sodček piva, domače klobase in harmonika je bila. Brez teh stvari ni gostije.

Tukaj so bile male vasice, ki so imele svoje predpise: "wet" in "dry." Ko so se ga veseli rojaki malo nabrali, so jo udarili s harmoniko in tistim sodčkom mimo cerkvice po vasi in peli. Ustavila jih je neka Američanka in jih pozdravila s sledečimi besedami: "Boys, I am boss here! This is a dry country!" Mr. Brodnik bo vedel povedati, kako so utihnili in se hitro izmazali s svojo ropotijo drugam, kjer je sodček lahko stal na "mokrem." Na drugem mestu so se zgovorili z nekim farmerjem za koštruna za $l.50. Spekel jim ga je, ampak pod pogojem, da bo tudi on na gostiji. Lahko si mislimo, da so se prav dobro imeli.

Potem se je pa Mr. Henigman podal v Cleveland. Bilo je to leta 1902, ko so v Collinwoodu ravno začeli zidati veliko tovarno NYC. To je bilo kot nalašč za našega rojaka, ki je takoj dobil delo tam. V tej tovarni je delal potem Mr. Heliigman polnih trideset let, od 1902 do 1932.

Tako je tukaj drugi naš pijonir, o katerem beremo, da je bil uslužben v eni tovarni celih 30 let. Pred njim smo slišali o Mr. Lenaršiču isto. To so pionirji, ki se lahko kosajo z vsakim. To so ljudje, ki znajo delati in gospodariti!

Sedaj pa pojdimo nekoliko nazaj. Slišali smo, da se je naš pionir oženil in pustil doma ženo. Šel je v Ameriko, da si nekaj prisluži in ko si nekaj prihrani, bo dobil svojo ljubljeno ženo za seboj. Tri leta je samotaril po Ameriki, nakar mu je sledila sem še njegova soproga, da bosta skupaj živela in uživala vesele in srečne dni.

Na 14. decembra, leta 1902, je dospela v Ameriko tudi njegova soproga. Kajpak, oba sta bila srečna in vesela, da sta po nekaj letih zopet skupaj prišla. Prvo stanovanje sta imela v "kosarni," kakor smo imenovali veliko stanovanjsko hišo na sedanji 38. cesti. Potem sta stanovala na 39. cesti, kjer je bilo takrat središče naše slovenske naselbine.

Toda zidar je zidar. Drugim zida hiše na up in dolg, sam naj bo pa brez nje? Naka, tega pa že ne. Oba sta bila preveč gospodarska in ponosna, da bi se potikala okrog z otroci. V Collinwoodu se je takrat prodajala zemlja poceni za take naseljence, ki so potrebovali svojih domov. Tam je bila ravno postavljena velika tovarna, kakor smo slišali. Samo tri hiše so bile tam, zapuščena zemlja in praznota, polna mlak in močvirja. Tam so si Henigmanovi postavili svoj prvi dom 1. 1903, torej pred 31. leti.

Stalno delo in pa varčnost obeh jima je zagotovilo napredek. V družini je bila sreča in zadovoljstvo. Lepo so napredovali. Ko so izplačali eno hišo, so si postavili drugo, potem še tretjo. Saj vemo, kako so napredovali ti naši pionirji. Četudi so si pri hrani in povsod drugod odrekli, samo da niso bili nikomur dolžni in da so bili sami svoji gospodarji na svojem domu. O, kako so bili naši pionirji ponosni na svoje hišice! Kako so pridno obdelovali vrtičke za hišo in gredice ob hišah in kazali, da so marljivi in gospodarski. Njih dom je bil svet in ponosen.

Danes pa moramo s žalostjo reči, da ti naši domovi propadajo. To, kar je bilo nekdaj našim pionirjem v ponos, jim je danes v žalost, kajti kdor ima danes svoj dom, na tega nakladajo težka bremena, da se jih komaj prenaša. Naši domovi nas danes samo tlačijo. Kar je nekdaj dajalo upanje, to je danes sama skrb. Na kar so bili nekdaj ponosni, bi danes najrajši ne imeli. Žalostno računajo na tisočake, ki so jih dali v domove, pa to vse skupaj danes ni skoro nič vredno. Samo denar in zopet denar se zahteva - od lastnika. Lastnik hiše večkrat niti za najemnino ne sme vprašati najemnika. Norčujejo se iz njega, ali ga celo napadejo. Ampak od lastnika se pa le zahteva davke, sicer hiša zapade. Ampak lastnik ne dobi najemnine, nima dela in ne zaslužka, da bi plačal davke. Rad bi tudi stradal in delal noč in dan, da bi rešil svoj dom, za katerega je tako skrbel v prejšnjih letih in si ga takorekoč pristradal. Kako težko gledajo ti naši pionirji na stara leta. Pustiti svoj dom v propast, je težko, vzdrževati ga je pa nemogoče brez stalnega dela. Dela pa ni. Človeku se ti pionirji naravnost smilijo, ki so znali tako varčno gospodariti in si s skromnostjo pridobiti to, kar je danes njih streha.

To sem omenil le mimogrede, ker si ne morem pomagati, da ne bi omenil tega žalostnega položaja naših pionirjev. To boli, zelo boli.

Ampak to ne velja ravno našemu pionirju. On je šel mimo depresije ložje. Njemu je med tem časom družina odrasla, dolgove je poravnal še pred depresijo, otroci so v službah.

Pri Henigmanovih se je rodilo pet otrok: štirje sinovi in ena hčer, ki je pa že umrla. Sinovi pa so: Louis, Joseph, Tony in William. Znano je, da je bil eden teh sinov izvrsten bicikljist v tekmah, ki so se vršile v Luna parku.

Oba, oče in mati, uživata srečo in zadovoljstvo. Par sinov že lastuje svoje domove, dva pa pomagata staršem naprej. Vsi so pa še ravno tako, kakor da je vse skupaj le ena družina. Henigmanovi so danes srečni. Oče in mati sta že v lepi starosti, on 72 let, žena 70 let. Tudi mi se ž njima veselimo njiju pionirskega življenja. V collinwoodski naselbini sta zidala temelje danes mogočni naselbini.

Mr. Henigman mi je pri odhodu zatrjeval, da je vedno simpatiziral z demokratsko stranko, in da je zelo ponosen na demokratske zmage. Bog jih živi Henigmanove še na mnogo let!

Tam na Tyrone Ave., 19371 se nahaja mala družinska hišica, v kateri živi s svojo soprogo in otroci pionir iz Dolenjske. Bolj nizke postave je, toda ga je precej čez pleča. Ima že 64 let, toda jih ne kaže. V lice je še zelo svež, vedno je lepo rdečče barve, zgleda kot kak mlad fant. Toda ta pionir že dolgo mlel prah po ameriških cestah in spada med prvake pionirje. Poskusil je tukaj mnogo. Bil je tudi v zlati Kaliforniji in bo vedel povedati mnogo zanimivega. Ta pionir je

Mr. John Vidrih.

Doma je iz vasi Potiskavec, fara Struge pri Dobrem polju. Od tega kraja imamo mnogo rojakov in poznancev. Pri njegovi rojstni hiši se je reklo pri Jančetovih. Njegov oče so bili Janez in so bili eden izmed treh bratov iz ene hiše. Ker jih je bilo torej več, so si morali sami pomagati do svoje strehe in službe. Tako je bilo tudi ž njegovim očetom. Kupili so en joh zemlje in si tam ob vasi Potiskavec, kjer je bilo 13 številk ali hiš, postavili hišo. Razen dveh bajtic in kajžic, so bili v tej vasi sami gruntarji. Torej lahko uganemo, da je prišel naš pionir iz take graščine, da se mu ne bo posebno dobro godilo po svetu.

Njegov oče so si bili poiskali za svojo tovaršico in spremljevalko v življenju Jero Vega iz Loškega potoka. Dasiravno sta se poročila na roke, kakor pravimo, sta vseeno srečno in zadovoljno živela, četudi bolj v pomanjkanju in skromnosti. S pridnostjo sta si toliko opomogla, da sta lahko redila eno kravico in nekaj drobnice ter vzgojila otroke, katerih imena so: France, Jože, Mica, Nace in Neža, pa naš pionir Janez ali sedanji John.

Oče našega pionirja je bil navaden delavec, ki je moral s svojimi rokami služiti kruh svojim šesterim otrokom in jih oblačiti. Prav gotovo tam ni preostajalo kruha, toda manjkalo pa ni pred jedjo ne po jedi molitve. Pisec sam dobro ve, da v takih hišah mati zre s solznimi očmi številno družino okrog mize, ki lovi po redkem močniku male zdrobljence. Da, iz takih hiš je dospelo mnogo naših pionirjev v Ameriko, kar so mnogi že pozabili. Četudi je naša domovina sirotna in nam ni mogla dati dovolj kruha, je pa drugače duševno bogata in polna ljubezni do svojih otrok, ki jim da več zadovoljnosti in srčnega miru, nego ga njeni sinovi in hčere dobijo širom tujih in bogatih držav.

Iz vasi Potiskavec pa do farne cerkve v Struge je 15 minut hoda. Tje so hodili Vidrihovi otroci v šolo k učitelju Matiji Petriču, ki je služboval tam polnih 30 let. Naš pionir pripoveduje, da je pri tem učitelju služila blagopokojna Mrs. Frances Lausche in je bila tudi pevka na koru. V to šolo so hodili tudi: sedaj že pokojni John Rus, Joseph Oražem, ki živi na Carl Ave., Joseph Nose, ki živi na 55. cesti, Joseph Nose, ki živi na 55. cesti, Joseph Zupančič, Joe in John Strekal in še mnogi, ki se nahajajo danes v Clevelandu. Mnogo jih je pa na zapadu v državi Colorado.

Mr. Vidrih se spominja dveh župnikov, ki sta v njegovem času službovala tam, in sicer Jože Kos in Matija Prijatelj. Naš pionir je hodil v šolo od 7 do 12 leta. Birmanski boter mu je bil Janez Nose, oče Mr. Noseta iz 55. ceste.

Sedaj pa sprejmimo našega 12 letnega fanta v pastirsko službo. Prva štiri leta je bil za pastirja. Pasli so na gmajni vso vaško živino skupaj in ji skupno hrabro branili, da ni šla v škodo. Prva služba je bila eno leto v vasi Fara pri Gorenjih. Druga je bila v vasi Tisovec pri Jožetu Nose. Tretja služba je bila v vasi Mali Korinj, fara Krka pri Špelku ali pri Papežu. Tu je doletela našega pastirčka precej občutna nesreča, ki se je pripetila takole: Poslali so ga na hrast, da bi nasekal vej. Te veje z listjem so namreč spravljali, da je imela drobnica čez zimo. Pri tem je padel s hrasta tako nesrečno, da si je zlomil nogo v stegnu. Poškodba ga je položila v posteljo, Gospodar Papež je bil dober mož in skrbel je zanj štiri mesece, da je okreval. Nič mu ni odtrgal pri plači in obdržal ga je še naprej v službi.

Tako je naš fant dovršil štiri leta slavne pastirske službe. Pri Papeževih bi ga bili še nadalje radi imeli, toda Janezek je rekel, da za pastirja ne bo več, za hlapca pa ja. Toda ker pri Papeževih niso potrebovali hlapca, je šel k Martinčkovim (Novakovim) dve leti za hlapca. Služba je donašala mastno plačo 30 goldinarjev na leto, nekaj obleke in obuvala. Tukaj se je že naučil kositi in opravljati druga kmečka dela. Gospodar Novak mu je bil zelo dober v vseh ozirih. Imeli so devet glav živine in dobro urejeno posestvo.

Njegov bratranec, Anton Vidrih, ki je bil čevljar v Kamnem vrhu, fara Ambruška, je nagovoril našega fanta, naj bi se šel k njemu učit za čevljarja. Kakor nalašč. Sedaj se začne za mladega fanta srečna in vesela doba. Oba, mojster in učenec, sta bila mlada, oba samca, oba sama svoja gospoda. "Kaj nam pa morejo," sta rekla. Dela sta imela veliko. Od vseh krajev so ju vabili, naj prideta delat v hišo. Imela sta tri fare za obhoditi po kmečkih hišah. In predno sta prišla do konca, so ju pri kraju že ponovno vabili na delo. Imeli so ju radi, ker sta bila pridna in oba vesela.

"Aha, to so bila srečna leta," pravi Mr. Vidrih še danes. Dobro se še spominja teh srečnih dni. Spominjamo se mnogi še iz starega kraja, kako je bilo vse veselo pri hiši, kadar je prišel čevljar v štero. Čevljarje smo radi poslušali in gledali, kako so vihteli kladiva po debelih podplatih in kako so vlekli dreto. Včasih je "šuštar" nalaš potegnil dreto in šilo tako daleč, da se je šilo znašlo v stegnu kakega, preblizu stoječega opazovalca.

Naj mimogrede omenim, kaj so mi moja mati pripovedovali o nekem čevljarju. V neki hiši, kjer so imeli več otrok, so dobili čevljarja v hišo. Mati je otrokom pripovedovala, naj opoldne, ko bo tudi čevljar pri kosilu, bolj pomalem jedo, da ne bo čevljar mislil, da so požrešni. Jedli so štruklje in mati je otrokom zabičevala, naj vzame vsak samo po enega iz sklede. Vse je šlo lepo naprej, dokler se ni pripetilo, da je čevljar, po pomoti seveda, nabodel dva štruklja na vilice. To je opazil domači fantek, pa je širnemu svetu na vsa usta povedal: "Mati, šuštar je pa dva zabasal." Čevljar se za protest ni zmenil in so njegove vilici nemoteno nadalje spremljale po dva štruklja v usta.

Po hišah so imeli navado, da so čevljarjem kuhali najboljša jedila, kar jih je hiša premogla, da ne bo kake zamere in da se bo slava gospodinje raznesla po vseh vaseh in farah. Tudi otroci smo se veselili prihoda čevljarjev v hišo, ker smo vedeli, da se bo takrat kaj boljšega jedlo. Če so bili samo žganci, so bili pa tisti veliko bolj zabeljeni, čeprav je usoda nanesla skoro vedno tako, da se je kup podrl proti čevljarju, ki je slastne ocvirke izpodkopal ali izpodminiral z žlico. Tudi kadar so bili kosci in žanjice, je bila vsa drugačna rihta na mizi. Še vino se je prikazalo. In pa kadar smo klali, tedaj je bil tudi velik kmečki praznik pri hiši.

Ta dva naša čevljarja sta torej šivala okrog par let, potem je pa mojster Anton Vidrih začel misliti na Ameriko. Kadar pa začne človek misliti, ne neha prej, dokler se mu želja uresniči. Tako je mojster odšel, naš Janez Vidrih je pa čevljarstvo prevzel v svoje roke in postal mojster. Sedaj je pa on moral gledati za pomočniki. — Vzel je najprej brata Franceta, toda ker ni ta preveč porajtal za dreto, je vzel Matijo Kenika in še nekaj drugih učencev, ki so pomagali našemu mojstru.

Razume se, da je bil naš mojster med fanti najbolj obrajtan. V žepu je imel vedno kaj cvenka in brenka, česar drugi fantje navadno niso imeli. Radi tega je imel mnogo prijateljev, ki so mu radi delali druščino. Tako je čevljaril po ambruški, krški in zagraški fari. Povsod so ga radi imeli in ga čislali. Prav gotovo, da so bila ta leta zanj najsrečnejša leta. Ampak je že tako na svetu, da kadar nam je najbolje, tega ne znamo ceniti, marveč mislimo, da bi nam bilo drugod še boljše.

Dasi je Mr. Butala že precej popisal to naše naseljevanje v Rajski dolini, vendar se mi zdi, da bi imel jaz še precej prideti, zato bom tudi to storil, ker bo gotovo zanimalo čitatelje Ameriške Domovine.

Po našem prihodu smo si ogledovali to našo bodočo kolonijo. Res je bila to rajska dolina. Lepa je bila okolica: črni gozdi, lepe planine, podnebje prijetno in ugodno. Nekaj časa se kar nagledati nismo mogli te prirodne krasote in mislili smo si, kako da smo srečni, da smo prišli sem.

Ob našem prihodu so bile že hladne noči, dnevi pa še dosti topli. Ob večerih je bilo kot v naši stari domovini.

Ker smo priši v tako ogromni masi, je bilo mnogo težkoč, da si uredimo za prvo silo vse najpotrebnejše. Razume se, da je bila prva skrb za naše želodce in potem za spalnice.

Ko smo dospeli tje, so nam napravili dobro kosilo oni, ki so bili prišli tje na podoben način že par mesecev prej. Zanaprej smo si morali pa vse sami urediti. V "hotelu" je bila kuhinja za vse, dokler si družine ne urede svojih stanovanj in postavijo peči in ognjišč, ženske so prevzele to vprašanje v svoje roke in prevzele kuho za vse skupaj. Tako je bila kuhinja zaposlena kar naprej, mi smo se pa vrstili za jed povrsti, kakor pri vojakih, kadar gredo po menažo.

župnik Jeram je naročil takoj več železnih peči, eno za vsako družino. Ko so se družine razdelile po za silo napravljenih kolibah in so dobile svoje peči, so morale vzeti na hrano nas samce, vsaka družina po dva. Stanovanje smo si napravili mi samci pa v senu, ali kjer je že bilo. Jaz sem bil na hrani pri Baznikovi družini. Tako je šlo par tednov, potem pa smo si začeli delati malo boljše kabine za stanovanja.

Tedaj smo pričeli misliti resno in gospodarsko. Imeli smo veliko zaupanje v same sebe in v naše novo ozemlje, živine je bilo okrog nas velike črede in zemlja je bila zelo rodovitna. Dogovorili smo se, da si izvolimo gospodarski odbor, ki naj napravi načrte in nam razdeli dela, da bomo vsi delali za napredek naše naselbine.

Za predsednika te naše zadruge smo izvolili John Petriča, ki naj bi bil vrhovni poveljnik in ta naj bi imenoval druge odbornike in preddelavce. Tako smo tudi v resnici pričeli z delom po grupah, kakor smo bili odbrani po našem poveljniku. Nekateri so šli sekat drevje in čistit senožeti in polja. Drugi so začeli pripravljat načrt, kje in kako se bo postavljalo hiše in napravilo ceste. John Grdina, John Zakrajšek in jaz smo bili odbrani za čiščenje studencev, da bi živina ne trpela pomanjkanje vode. Studencev je bilo mnogo tam okrog in celo na visokih planotah so bili izvirki.

Paziti smo se pa morali pred kačami klopotačami. Če je taka kača pičila živino, je takoj poginila. Mnogokrat smo našli ostanke poginule živine, katere so obirali orli in jastrebi.

Tako se je še precej v sporazumu in redu vršilo nase gospodarstvo nekaj mesecev. Toda kmalu se je pokazalo, da ni nobenih dohodkov, nobenega zaslužka. Svoje pičle prihranke, ki smo jih prinesli seboj, smo prav kmalu potrošili za vsakdanje stvari, ki so bile vse jako drage že radi tega, ker jih je bilo treba pripeljati daleč iz mesta. To pa ni nič kaj dobro vplivalo na nas. Začeli smo pritiskati na župnika bolj in bolj in zahtevali, naj nam naroči to in ono iz mesta. Dokler je imel še kaj blagajne in delnic, je še šlo. Rad nam je vse naročil in nam ustregel, toda pošla je blagajna in tako tudi on ni mogel več pomagati. To je napravilo pa še večjo nevoljo. Pričeli smo bolj resno misliti na bodočnost. Kaj bo, ko pride jesen in zima. Vršile so se seje za sejo, kar je vse popisal Mr. Butala.

Med tem časom so nam razdelili zemljo, vsakemu svojo parcelo, da bi začeli na ta način z večjim veseljem delati vsak na svojem. Toda tudi to ni pomagalo, ker, kakor rečeno, ni bilo nobenih dohodkov, na katere bi mogli račnati za daljši obstanek.

Naj omenim še to, da so ljudje kmalu izvedeli, da sem čevljar. Naprosili so me, če bi hotel popravljati čevlje, v kar sem privolil in sem imel dosti dela. Za delavnico sem odbral neko kolibo ... Kolibo sta postavila Frank Vovk in Joseph Starič s pogojem, da na enem koncu bo moja čevljarska delavnica, na drugem bo pa še malo stanovanje. Tu notri je ležal naš rojak Gašper Korče, ko je bolehal za revmatizmom. Zelo smo ga pogrešali, ker on je bil edini, ki nam je delal kratek čas s svojo harmoniko ob večerih, ko smo se shajali skupaj. Gašper je bil tudi drugače jako šegav in poln humorja.

Na prostor, kjer naj bi stale naše hiše, smo napeljali iz hribov vodovod fine, zdrave studenčnice. Na parni žagi smo žagali deske z namenom, da si postavimo moderne hiše za našo novo vas ali mesto, kar že bo. Toda nesreča je hotela drugače — izgubili smo pogum. Nekateri so se kmalu poslovili od nas, drugi so še ostali in upali. Toda vedno je koga zmanjkalo. Obračali so se do svojih znancev za denar, da so si kupili vozne listke nazaj, odkoder so prišli.

Tudi jaz sem pisal na svojega znanca Mr. Joseph Rusa v Pueblo, Colorado. Takoj mi je poslal denar in poslovili smo se iz Rajske doline in se odpeljali nazaj: Joseph Plavc, Anton Gerbič in Matija Sintič. Bilo je sredi meseca junija, ki nas je odpeljal naš naselniški voznik Jos. Žgajnar proti glavnemu mestu San Franciscu. Pot je bila dolga in prvo noč smo morali prenočiti na prostem. Zakurili smo si ogenj in polegli po travi okrog. Drugi dan smo pot nadaljevali, da smo prišli do svojega cilja.

Ko smo dospeli v San Francisco, sta ostala Plavc in Sintič tam, midva z Gerbičem pa sva se po par dneh odpeljala do Pueble, Colo., do prijatelja Rusa. Družina Rus naju je lepo sprejela in bila sva tudi tako srečna, da sva dobila delo, Gerbič v fondri, jaz pa v topilnici. Boljše je bilo kot v Rajski dolini. Well, za eno skušnjo smo bili bogatejši.

Zame delo v topilnici, kjer se je topila zlata ruda, ni bilo, ker mi je škodovalo na zdravju. — Zdravnik mi je svetoval, naj to delo pustim. Prav tako se je počutil moj tovariš Gerbič, zato sva sklenila, da odpotujeva nazaj na vzhod.

Vožnja po železnici bo stala več, kot pa imava denarja. Kaj nama je storiti? Gerbič je poizvedoval za polovično vožnjo pri agentih in res se mu je posrečilo, da je dobil polovične karte. To so bile karte takih, ki so kupili tikete za nazaj, pa se potem niso vrnili. Take karte sva dobila za polovično ceno. Prvi se je odpeljal Gerbič, jaz sem moral pa še čakati na tako priliko, da dobim polovično karto. Res sem končno dobil karto za polovično ceno, toda samo do Kansas City. Tukaj sem poskušal dobiti delo, pa mi ni uspelo. Zopet sem dobil polovično vožnjo, in sicer do Chicaga.

Ustavil sem se v Jolietu, kjer sem vedel za mojega znanca Mike Papeža, doma iz našega kraja. Skušal mi je dobiti delo, pa ni šlo. Tedaj sem se obrnil do drugega bratranca v Clevelandu za denar, do Mr. John Vidriha, ki mi je denar takoj poslal in tako sem dospel v Cleveland, odkoder sem se bil odpeljal v zlato Kalifornijo po srečo in prišel nazaj samo z dobro izkušnjo.

V Clevelandu sem dospel k dobremu prijatelju Frank Škulju, ki je stanoval na 38. cesti. Škuljevi so me takoj sprejeli na stanovanje, čeprav so vedeli, da nimam nobenega groša v žepu. Napotil sem se za delom v Tylor fondro, kjer sem že poprej delal tri leta. Ko sem vprašal foremana za delo, mi je ta smeje rekel: "Kaj boš ti delal, ki si se nabral cekinov v zlati Kaliforniji!" Ko sem mu razložil vso stvar, mi je rekel, da delo bom že dobil, toda bom moral čakati nanj precej časa. In res, čakal sem na delo celih osem mesecev. Pri Škuljevih sem se bil ta čas zadolžil za $72.00. Ko sem dobil delo, po $1.25 na dan, sem tako stiskal, da sem dolg kmalu poplačal.

Pol ure me je vzelo vsak dan, da sem šel na delo peš. Škuljevi so me radi imeli, razumeli smo se prav po domače, drug drugemu smo si bili kot bratje.

Nam še omenim, kako sem beračil med časom mojega osemmesečnega štapanja, ko sem se vrnil iz Kalifornije. V cerkev bi bil rad hodil, pa kako bom šel, ko sem imel tako slabo, vso ponošeno obleko, da me je bilo kar sram. Moji škornji so bili taki, da niso bili več za popravit, čeprav sem bil sam čevljar. Pa tudi če bi bili, saj nisem imel ne orodja ne podplatov, oziroma usnja. Nekega dne sem srečal mojega prijatelja Joseph Zajca, katerega sem naprosil, naj mi posodi toliko, da si bom kupil čevlje, da bom mogel v cerkev ob nedeljah. Takoj je segel v žepi in mi dal $1.50. Še danes sem mu hvaležen za to. Rekel je: "Če mi kedaj vrneš, je to dobro, če ne, je pa tudi."

Pa tudi obleka, ki sem jo prinesel iz Kalifornije, je bila vsa razcapana. Toda vseeno sem šel v cerkev sv. Vida na Norwood Rd., ki je bila pravkar izgotovljena. In kako sem hodil v cerkev! Od Škuljevih sem šel po železniških tirih, da me niso videli naši ljudje. Od 55. ceste naprej sem hodil pa po stranskih cestah do cerkve in v cerkvi sem se stisnil pod kor, da me niso ljudje toliko gledali in mojo slabo obleko. No, potem, ko sem začel delati, sem bil pa kmalu boljše oblečen.

Ko sem si z delom nekaj prihranil, sem začel dobivati svoje brate iz domovine. Najprej sem poslal karto bratu Josipu in potem pa še Francetu. Kmalu zatem sem pa zbolel in sem se nahajal dva meseca v bolnici sv. Aleša. Ko sem ozdravel in zopet delal, sem poslal karto še sestri Mariji, pozneje poročena Germ. V moji bolezni sem bil na stanovanju pri Joseph Stariču in pozneje pri Hočevarjevih, katerega popis smo brali med prvimi pionirji.

Tedaj sem bil star že 32 let. Bilo je leta 1903, ko sem dospel na stanovanje k Slanovim (Mekinovim) na 67. cesto. To je bila poznana in dobra katoliška družina. Imeli so tri sinove in tri hčere. Slanatov oče so prišli v Ameriko že leta 1889 iz Velike Loke, fara Višnja gora. Mati, oziroma žena pa je prišla z otroci sem leta 1902.

Bilo mi je že tako usojeno, da sem se pri Slanovih zagledal v hčerko Micko in jo vprašal za roko. Slanovi, ki so me dobro poznali, niso nič oporekali in ona je bila tudi zadovoljna, da postane moja soproga. Bilo je na 25. aprila 1903, ko sva bila poročena v cerkvi sv. Vida. Takrat sem delal v livarni Johnson Jennings, kjer sem delal nepretrgoma deset let.

Nekaj let po poroki sva stanovala v hiši staršev moje žene, potem sva se pa preselila v Collinwood na 163. cesto, kjer sva si postavila svoj dom blizu Waterloo Rd. Spadala sva v faro Marije Vnebovzete na Holmes Ave.

Takrat se je pojavila velika agitacija za naseljevanje na farme. Slovence je vabil neki Česnik iz Willard, Wis. Sklenil sem, da grem pogledat ta kraj. Res sem šel leta 1913 in tudi kupil prazno zemljo, 40 akrov, in sicer po $21.00 aker. Vesel sem se vrnil nazaj in povedal ženi, da bomo sedaj postali farmerji.

Hišo sva prodala za $2,460.00. Kmalu je bilo vse urejeno za odhod. Od vseh strani so prihajali naši rojaki na Willard in danes je tam kakih 200 dobro obstoječih slovenskih farmerjev.

Ko je dospela tje naša družina s štirimi otroci, je bilo joj, približno tako kot v Kaliforniji, v tisti Rajski dolini. Dospevši tje, smo se zatekli k našemu sosedu, Mr. George Seliškarju, bratu poznanega dr. James Seliškarja. Seliškarjeva družina nas je prijazno sprejela in nam dala na razpolago neko poslopje, kjer smo se utaborili za toliko časa, da smo si zgradili prisilno bivališče. Vsak lahko preštudira naše okoliščine, ki so bile take, kot so navadne pri onih, ki se naselijo na farmah, kjer ni drugega kot prazna zemlja. Še danes smo hvaležni Seliškarjevi družini, ki nam je v vseh ozirih veliko pomagala in nam šla na roko.

Ta naša nova zemlja je bila povečini vsa zaraščena z drevjem, in sicer zelo na gosto. Drevje je bilo vsake vrste, največ jelke. Kaj sedaj? Treba je bilo pljuniti v roke in zavihteti sekiro. Brez sekire, krampa in lopate ne bo kruha na farmah. Treba je delati od zore do temne noči. Ure ne štejejo nič. Dokler se je videlo, toliko časa smo delali. Takoj ob prvem jutranjem svitu je že pela sekira in pela je do trdne noči. Ptice v vejevju so se jezile, da kdo jih neki moti in podira drevje, ki se dan za dnem polaga po tleh.

Ko je že padlo toliko drevja na prostoru, kjer si bomo postavili hišico, je bilo treba to drevje oklestiti in veje sežgati, da se je dobila primerna planjava. Vsak dan smo kurili in plameni so visoko švigali. Lahko smo jedli vsak v tej žerjavici pečen krompir. Delo je dobro napredovalo. Ni vzelo dolgo in okolica je že izgledala drugače. Ko se je vse počistilo, je bilo treba napraviti načrt za hišico in izkopati jamo za klet. Da ne bi voda zalila klet, je nisem smel izkopati preveč globoke. Toliko boljše, pa ni bilo toliko dela. Ampak, da ni bila pa klet prenizka, je bilo treba postaviti stene hiše na kole. Od zunaj sem te kole obložil z zemljo in klet je bila gotova. Tako je bila klet gotova. Glavno je bilo, da je bila klet suha.

Ko je bil načrt za hišo gotov, nam je George Seliškar pripeljal s konji potrebnega lesa in hiša je bila v nekaj tednih dodelana in preselili smo se v naš novi farmerski dom, kjer smo upali, da bomo bolj zadovoljno in bolj udobno živeli kot v mestu. Res smo bili srečni v vseh ozirih. Kakor je bil naš začetek skromen in težak, vendar nismo obupovali, marveč smo zaupali v svoje pridne roke in pričakovali od dela mnogo uspeha in imeli smo ga.

Okrog hiše, kjer je stalo poprej gosto drevje, je bila sedaj lepa planjava. Tudi ptice, ki smo jih pregnali iz njih bivališč, so poletavale okrog naše hiše in nam žvrgolele v kratek čas.

Na farmi je najbolj potrebna krava, da dobimo mleko zaslati za otroke. Krava nam je dala mleko, imela je telico, telica je dorasla in postala kravica. Kupili smo še drugo kravo in tako se nam je množila živina kakor Noetu. Napredovali smo hitreje, kakor bi bili v mestu, pa če bi imel tam še tako dobro službo in plačo. Seve, v to nam je pomagalo delo, pridno delo in previdno gospodarstvo. Vsak farmer bo napredval, če bo imel dovolj rodovitne zemlje in pa pridne roke.

Znano je, da je v Wisconsinu rodovitna zemlja. Ko sem posekal drevje in vsejal deteljo med porobke, je zrasla detelja do pasa visoka. S tem smo krmili krave, ki so nam dajale mleka ko vode. Mleko smo dajali tudi svinjam in kako so se debelile. Pozneje pa smo začeli mleko prodajati v sirarno ...

Eno za drugim je bilo treba napraviti. Treba je bilo vodnjaka. Dal sem ga izkopat 75 čevljev globoko. Stalo nas je par sto dolarjev s sesalko vred. Voda je bila izvrstna.

Med tem časom smo lepo napredovali, toda treba je bilo še nekaj denarja, da si postavimo velik hlev, ker naša živina se je hitro množila. Da se to uresniči, ni bilo druge pomoči, kot da sem se vrnil nazaj v Cleveland za delom v mojo livarno, da sem zaslužil nekaj gotovine. Tedaj sem že lahko šel, ker naš dom je bil že tako urejen, da so žena in otroci lahko izhajali brez mene, posebno preko zime. Nudila se mi je najlepša prilika, da sem prišel za nekaj let vsako zimo v Cleveland opravljat modlarsko delo, da sem zaslužil za stvari, ki smo jih neobhodno potrebovali za naši farmi, zlasti za nova poslopja.

Tako smo imeli v hlevu kmalu 15 glav goveje živine in dovolj krme za čez zimo, ki je v Wisconsinu posebno huda. Ko smo imeli že velik hlev in že dosti krav, smo se dogovorili s sosednjimi farmerji, da si postavimo lastno sirarno. Zelo imenitna ideja, ki je sijajno izpadla in prinesla farmerjem obilo dohodkov. V okolici smo postavili več takih sirarn, da ni bilo treba preveč daleč voziti mleko. Izdelovali smo fin sir in ga prav lahko prodajali širom Amerike. Tako so postali farmerji v naši okolici dobro situirani.

Na svoji farmi sem pa kar še naprej izsekaval drevje in čistil zemljo, da bi lahko še več zemlje obsejal. Tako je šlo vse lepo naprej, dokler se niso pokazale še druge okoliščine, ki so spremenile našo bodočnost.

V Willardu smo imeli svojo farno cerkev sv. Družine, na katero smo bili zelo ponosni. Cerkev se je nahajala nekako v sredi, med tam naseljenimi farmerji. Prvi župnik za časa našega naseljevanja je bil Rev. Polak, potem je bil Rev. Zalokar in zatem Rev. John Novak, ki je prišel iz fare sv. Vida v Clevelandu. Pod župnikom Novakom, s katerim smo se farmerji zelo dobro razumeli, smo pri fari napravili še župnišče, katerega prej ni bilo. Napravili smo si tudi lastno pokopališče. Farani smo delali radevolje zastonj in sam župnik je delal z nami kakor mi. Župnik je potem začel s poukom za prvo sv. obhajilo in birmo. Ker je bila razdalja od farmerja do farmerja zelo velika in pota slaba, je župnik odločil tako, da je sam obiskoval farmerske družine in poučeval otroke na njih domovih. Med temi otroci sta bila tudi naša dva sinova, katerim je bil boter Mr. George Seliškar. Še danes imajo otroci nanj dober in hvaležen spomin.

Namenili smo se vrniti nazaj v Cleveland, zato smo prodali farmo nekemu Hrvatu 20. oktobra 1919. V Cleveland smo dospeli k bratu Frank Vidrihu na Shawnee Ave., ki nas je lepo sprejel. Kmalu zatem pa smo si kupili svoj dom, v katerem smo še danes, namreč na 19371 Tyronne Ave. Zopet sem dobil delo v isti livarni, dokler nismo ustanovili slovensko, Euclid fondro, kjer sem kupil nekaj delnic in postal delničar in obenem livar v lastnem podjetju. Nekako osem let že delam v tej livarni. V vseh mojih 42 letih deta, sem delal v livarnah 38 let.

K sklepu bi rad dodal še to, kako velike izpremembe smo doživeli tisti, ki smo pred 40. leti dospeli v Ameriko in šli preko toliko izkušenj v tej ogromni Ameriki. Izpremembe pri delih, pri naseljevanju itd. Takrat je bilo vse tako počasno in revno, danes gre pa vse tako hitro. Takrat se je vse vozilo s konji, danes pa dirja vse v razkošnih avtomobilih. Zdi se človeku, kot da je prišel na drugi svet. In če ne bi vse te izpremembe sam doživel in vsega sam ne zasledoval, bi mislil, da je prišel na drugi svet. Res, to je dežela, ki tako naglo živi in se izpreminja, da jo človek skoro dohajati ne more."

Tako nam je pripovedoval Mr. John Vidrih, katerega sem vam predstavil in vam že takoj v začetku povedal, da bo dopis zanimiv. Vem, da se sedaj strinjate z menoj in vam tudi lahko rečem, da mi je vse to sam povedal, lepo zapovrstjo in vse po resnici in po lastnih izkušnjah.

Mr. John Vidrih je tih, skromen in prijazen možak. Za pogovor je jako kratkočasen. Le obiščite ga njegovi prijatelji. Danes je pod zdravniško oskrbo in jesti in piti sme le, kar mu zdravnik predpiše. Boleha za srčno boleznijo in se mora ravnati strogo po zdravniških predpisih.

Njegova soproga je doma iz Velike loke, fara Višnja gora. Ona je našemu pionirju dobra družica in skrbna gospodinja. Kako bi pa sicer mogli tako lepo napredovati in izhajati v takih težkih časih. Njiju štirje sinovi so tile: John je star 28 let in ima restavracijo na Bliss Rd. in Lake Shore Blvd. Frank je star 26 let in uslužben v trgovini v mestu. Anton je star 24 let in dela v mesnici. Stanley, star 21 let, še študira v John Carroll kolegiju. Lahko pričakujemo, da bo iz njega nekdaj še kaj velikega in koristnega za narod. Vsi člani družine so dobri katoličani in podporniki cerkve.

V veliko veselje mi je bilo prebiti par večerov v družbi tega pionirja in se mu za naklonjenost lepo zahvaljujem.

Naj se priglasijo še drugi pionirji in pripravite svoje spomine, da bomo hitreje in bolje kratkočasili čitatelje v dolgih zimskih večerih. Vsak rad čita te življenjepise.

Predno se poslovimo od Newburga, naj še povem, da so imeli pri Zajčevih ohcet, ko se je omožila starejša hči Frances, sedanja Mrs. Perko, katere mož je pred kratkim opisal v tem listu svoje doživljaje. Tudi on je pisal, da je bilo nam starejšim naseljencem večkrat s trnjem kot pa cvetlicami pot posuta, kar je bilo tudi res. Na tej ohceti sem bil tudi jaz, menda ja, saj sem tam stanoval.

Torej tisto delo sem bil pustil in isto je storil tudi hišni gospodar, oče Zaje. Namenili smo se, da se preselimo k "morju." Vem, da je ta beseda malo čudna za mlade, toda le malo počakajte, da to stvar raztolmačim. Kadar je šel kdo iz Newburga na St. Clair, je rekel, da gre k morju. Vsi smo takrat tako rekli tej veliki vodi, ob kateri leži slavno mesto Cleveland.

Tako sva šla tudi midva z očetom Zajcem iskat stanovanje tje doli. Prvi dan nisva nič dobila, dasi se je mož veliko trudil z menoj. Z nama je hodil tudi, starim naseljencem dobro poznani Jakob Turk, ki je imel gostilno nekje na St. Clair Ave., in 70. cesta, ne vem več prav natanko, kje. Obhodili smo vse bližnje ulice, pa ni bilo nikjer kake prazne hiše. (In kako je pa danes v tem oziru, vsi vemo). Turk nas je peljal tudi do jezera in sem takrat prvič videl naše lepo jezero ali "morje." Sedaj mi je to "morje" dobro znano, saj sem preživel vsa dolga leta v njega bližini.

Drugi dan sva šla zopet za stanovanjem. Iztaknila sva ga na Wason St., ki je sedaj 38. cesta. Bilo je ravno v velikem tednu, leta 1893, ko sva korakala po cesti proti jezeru, ko se pripodi za nama kakih deset že odraslih pobalinov. V rokah so imeli gnilo repo, katero so nama metali v hrbet. Potem pa skočijo vame in me začno suvati v obraz, da sem bil v hipu ves krvav. Zraven so me pa zmerjali s "polakom," kot je bilo v "lepi" navadi takrat. Toda moj spremljevalec se je tudi takoj zavedel, da je tukaj treba malo pljuniti v roke. Pa potegne iz žepa mal nožiček, tega so se pa paglavci zbali in zbežali. Takrat se mi je bila Amerika tako zamerila, da če bi imel denar, bi jo bil takoj popihal nazaj v stari kraj. Pa sčasoma se vse pozabi in še tisti dan sem bil vesel, da sem v Ameriki.

Z očetom Zajcem sva prišla na King St., (sedaj 32. cesta) k dobro poznanemu, sedaj že davno pokojnemu Mike Skebetu, ki je imel tam salun. Mike je bil vedno vesele volje in tako tudi tisti dan. Postregel nama je s pijačo in dobrimi kranjskimi klobasami. Tam sva tudi zvedela, da ima za oddati stanovanje Anton Arko, ki je imel gostilno na Lake St. Stanovanje sva tudi vzela v najem. Potem sva šla obiskat moje rojake na 100 Case Ave., in tam je bilo zopet veselje. Vprašanj in odgovorov ni bilo konca ne kraja. Nato sva šla pa nazaj v Newburg in čez nekaj dni smo se preselili k "morju."

Meni se je vseeno bolj dopadlo na Lake St. ko na Woodlandu ali V Newburgu. Dela seve nisem imel, ampak obljubil mi je Jože Strnad, ki je bil doma iz naše vasi, da mi bo dobil delo v pajpovni, kar se je res tudi zgodilo čez dva tedna. Tako sem začel delati v tej, vsem rojakom dobro poznani tovarni, kjer sem delal pet let in pol. — Plača je bila $1.35 na 10 ur. Meseca julija, 1893, so pa začeli zapirati tovarne, kjer so pa še delali, so utrgali plače. Tudi mene je striženje zadelo, da sem služil potem $1.25 na dan za isto delo kot prej. Vozil sem težke cevi na dvorišče ter jih nakladal na vozove.

Bilo bi preveč pisanja, ko bi hotel vse popisati. Naj samo povem, da sva s Frankom Škufcom, podomače Markec, nakladala po 400 funtov težke cevi. Če bo bral te vrstice, se bo gotovo spomnil na one čase. Izdelovali so cevi od treh palcev do 60 palcev. To so bile že velike zverine. Velike smo morali kar zunaj čistiti. Od ene strani je grela cev, od druge pa solnce. To je bilo delo, kaj? Delal sem, kolikor sem mogel, zato me je tudi boss pohvalil, češ, da sem tako len, da smrdim. Kakopak, take sem slišal, zraven pa še tako garal ko živina.

Čakajte no, kaj ne bi bilo dobro, da bi povedal malo tudi od našega fantovanja? Vse pišem, samo tega ne. Torej stanoval sem pri Arktou in poleg nas je stanovala še druga družina. Jaz se nisem zanimal zanje, sem se bolj zase držal. Bolj zgovoren je bil pa moj gospodar, no ja, saj on je bil star in stareši ljudje so bolj zgovorni. Tudi danes sem jaz bolj zgovoren, ko sem star. Moj gospodar je menda povel sosednji družini, od kod da sem in tako me mlada mlada žena vpraša nekega dne, če sem poznal v starem kraju Martinovo Dolenjko. Kako je ne bi poznal, saj je v naši vasi služila. In to sem pa jaz, je rekla. Nisem je prej spoznal, dasi je bila le par let starejša od mene. Sedaj je bila že omožena in je imela dva otroka. To je bila pokojna Mrs. Kren, podomače Jernikova, vsem Slovenkam dobro poznana babica. No, pa sem zopet imel nove znance.

Pa še nekaj je bil staknil moj gospodar, pa Bog varuj, da bi ga zato dolžil, saj je menda tako najboljše. Kot sem že omenil, je imel Mike Skebe na King St. gostilno, zraven pa tudi nekaj grocerije. Ko pride moj gospodar nekega dne iz te prodajalne, mi reče: "France, tam pa služi ena iz vaše fare. Povedal sem ji, da stanuje pri meni mlad fant, ki je doma iz Kompolj."

Takoj sem bil radoveden, kakšna da je ta dekle in ko pridem iz šihta, grem takoj tje, saj je bilo komaj nekaj korakov. Ko pridem v salun k jaslim, si naročim običajno penečo pivo in vprašam, kje da imajo tisto punčaro, ki je iz naše fare doma. Pripomnim naj, da tiste čase ni bilo posebno varno za take stvari spraševat, ker tam so imeli kakih dvajset bordarjev, in sicer pravih fantov, ne kakih smrkavcev. Da ni bilo varno spraševat po dekletih, je bil vzrok ta, ker je morda že ta ali oni škilil za njo in bi bilo lahko kaj narobe.

No, prišla je in lepo sva se pozdravila. Nisem je poznal v starem kraju, poznal pa sem njeno mater, brata in sestre. Nič zato, če je nisem poznal, jo pa sedaj dovolj poznam. I, pa kaj bi še naprej pravil, tista punčara je sedaj moja žena, in sicer od 11. februarja 1895. V februarju bo 40 let, kar sva poročena. Poročil naju je Rev. Vitus Hribar. V zakonu se nama je rodilo deset otrok: pet hčera in pet sinov. Starejša hči je sedaj Mrs. Michael Lah, druga hči Rozi je bila poročena z Ludvik Ogrincem in je umrla 17. januarja 1917. Hči Anie je sedaj Mrs. Nahtigal, hči Mary je Mrs. Johnston, in mala baby, Angelica, nam je umrla.

Sinovi so: Frank, Jože (ta je učitelj in sedaj uči v Philadelphiji), Louis, Edward in Albert. Slednji je godbenik in je že veiko Amerike videl. V januarju gre igrat v Florido, kjer bo ostal menda vso zimo.

Sedaj moram poseči pa daleč nazaj. Ako že pišem, naj popišem vse. Ako pa za katerega ni, naj vse skupaj v koš vrže. Dosti je pionirjev, starejših od mene, ki so že svojo zgodovino popisali vsak po svoje, kakor jo je pač kdo doživel. Eni se pritožujejo, da ni bilo dela, drugi spet drugače. Torej naj malo popišem, kako sva z ženo živela po poroki. Kakor vsi prvi naseljenci, sva bila tudi midva bolj na slabem. Vedno sva imela bolj slabo stanovanje, dokler nisva kupila hišo na sedanji 63. cesti, med Glass in Carl Ave. Tam smo stanovali od 8. aprila 1904, do 19. julija 1923. Od tedaj pa stanujemo v novem stanovanju.

Nekega dne mi piše brat moje žene iz Pueblo, Colo., da se tam dobro dela in da se boljše zasluži, kakor v Clevelandu in da naj pridem tje. Takrat sem delal še v pajpovni, pa se odločim, da grem na zapad. Dne 1. novembra 1898 me je odpeljal John Jerše, Jožman, na Nickel Plate postajo in vlak me je odpeljal proti Coloradi. To je bilo na torek in v četrtek ob devetih zjutraj sem bil že v Puebli.

Ko sem odhajal iz Clevelanda, sem si mislil, da me ne bo nikdar več nazaj, da bo prišla žena za menoj in dve hčerki, ki sta bili takrat že rojeni. Kar hitro bom delo dobil in pisal družini, naj pride za menoj. V Clevelandu me je bil poučil John Ponikvar, ki je bil ravno prišel iz Pueble, naj tam na kolodvoru ne jemljem voznika, ampak naj grem kar čez srednji most in bom videl napis: John Rus salun. In res, ko pridem na postajo, se mi ponujajo vozniki, pa jim povem, da bom že sam prišel, kamor sem namenjen. Poberem svoj mali kovček, velikega pa pustim na postaji in jo uberem proti srednjemu mostu proti Rusovi gostilni. Že z mostu sem videl napis.

Ko pridem v gostilno, ukažem kozarec pive in hočem tudi bartenderja tretat. Ta mi pa pove, da ni žejen in da ne bo pil. Začudil sem se, kako da ne bi bil saluner žejen. In res ni pil, jaz pa sem jih en par zvrnil.

Gostilničar je bil sedaj že pokojni John Rus, ki je bil doma iz vasi Struge. Tiste čase je bil prvak v Puebli. Imel je gostilno in še mnogo drugih posestev. Kako sem slišal eden njegovih sinov še živi.

Ko mi stari Oplotar, kakor so rekli Mr. Rusu, natoči pivo, me vpraša, od kod da sem prišel. Povem mu, da iz Clevelanda, da imam tam družino, katero bom dobil sem, če se bo dobilo primerno delo. Rekel je, da delo se bo lahko dobilo. Povem mu tudi, da sem doma iz Kompolj. Ko mu tudi povem, čigav sem, je bil ves vesel in mi je povedal, da sta z mojim očetom hodila v hrvaške šume. Tako sem dobil v daljni Ameriki prijatelja pokojnega očeta.

Iz kuhinje pridejo Oplotarjeva mati in me povabijo v drugo sobo, kjer so mi prav lepo postegli. Sedel sem za veliko mizo, na kateri je bilo polno dobrih jedil. Čakal sem, da bo morda še kdo prišel k mizi, pa mi mati rečejo, da naj si kar pomagam, da je vse to zame. O, Marička, sem si mislil, če pa v Coloradi za enega človeka toliko pripravijo, potem bo pa tukaj prijetno življenje. Pa tudi drugod so mi postregli, kamor sem prišel.

Ko sem se pri Oplotarjevi materi dobro okrepčal, sem jo vprašal, kje da stanuje neki Lukec, ki je moje starosti in moj sosed iz stare domovine. Pisal se je za Joe Samca. (Tega je pred več leti ubilo, njegov brat pa še živi v državi Utah). Mati mi kar z roko pokažejo peto hišo, kjer da stanuje Lukec. Šel sem tje in ga dobil doma. Razume se, da sva se kaj radostno pozdravila kot stara prijatelja. Tudi on je bil že oženjen. Potem mi je šel pa njegov svak, Kumanov France iz Zdenske vasi, pokazat, kjer je stanoval brat moje žene. Na stanovanju je bil pri mojem sošolcu, Mežnarjevemu Francetu iz Ponikve. Tam sem dobil več znancev iz dobropoljske fare, ki so bili mojih let in tudi starejših. Zdelo se mi je tako, kot bi prišel v stari kraj. Vse me je poznalo. Par dni smo se res dobro imeli. Povsod so me vabili v hišo in mi tudi dobro postregli.

En mesec sem bil na stanovanju pri Frank Pavlinu, potem pa sem šel k Joe Grmu. Njegova žena je doma iz naše vasi in se sedaj menda tudi nahajata na farmah. Delo sem takoj dobil v rudotopilnici. Ne bom vsega popisoval, kako smo delali in kako je bilo delo naporno. Prej sem mislil, da bom pisal po družino, pa sem se premislil in raje sem prišel nazaj v Cleveland. Zdoma sem bil dva meseca in sedem dni.

Še v Puebli sem bral, da se je v Clevelandu ustanovil list "Narodna beseda." Ko sem prišel v Cleveland v slaščičarno Joe Bostjančiča (Boston), ki je bil zastopnik tega lista, sem se takoj naročil nanj in od tistega časa tudi bil vedno naročnik lista, ki se sedaj imenuje Ameriška Domovina. Bil sem tudi delničar Nove Domovine.

Sedaj, ko sem bil nazaj v Clevelandu, je bilo treba poiskati kako delo. Šel sem pogledat v nemško dratovno, kakor so rekli tiste čase, H. P. Prvi večer ni bilo nič, ko pa drugi večer pridem, mi je boss rekel, naj začnem kar delat za "visoko" plačo $1.45 na 12 ur. Pa je bilo tudi "prilično" delo, ker nakladali smo samo težke "blince," po 150 funtov težke. Tista železna polena smo nametali zunaj na dvorišče, potem smo jih pa v tovarno vozili. Za tisto plačo sem delal tri mesece, potem so mi pa primaknili na $1.60 za 12 urno delo. Nato pa smo dobili plačano od tone; zapisaval je sedaj že pokojni Karol Kral.

No, tistega vražjega dela ni še nihče kaj bolj natančno opisal. Tiste železne kose 'billets,' ki so tehtali po 150 funtov, smo naložili po 45 na takozvane "boge." Pa se je že še vozilo, če je bilo lepo vreme. Ali pozimi, ko je bilo vse v snegu in ledu in takrat smo v mrazu komaj naložili na voz, potem je pa nismo mogli nikamor premakniti, ker je primrznila. Rinili smo tisto bogo, da so nam oči ven stale. Ej, to je bilo trpljenje!

Potem so šli delavci v tej tovarni na štrajk in tovarna je počivala dva tedna manj kot eno leto. Delal sem potem v angleški dratovni, kjer je bilo delo vsake vrste. Tam sem delal z več rojaki, tako tudi z Matevžem Zgonc in njegovim bratom, s katerim smo bili zelo prijatelji. To delo sem delal do septembra 1909. Potem sem se pa tistega trpljenja naveličal in šel delat drugam.

Letos sem bil bolan sedem mesecev in nisem mogel delat, dasiravno je bilo delo zame. Mnogi niso verjeli, da sem bolan in marsikatera grenka mi je priletela na ušesa. Seve, radi bolniške podpore. Pa naj bo to pozabljeno, saj sem že 42 let v tej deželi in sem že dosti prestal. Naj še omenim, da je bil pri naši družini dogodek, kot se malokje pripeti. Meseca oktobra 1905 je šlo namreč naših pet otrok k birmi in enega smo nesli pa h krstu. Vse na en dan. To se pravi, kaj!

V hiši je bilo dosti bolezni. Moja soproga je bila v 11 letih štirikrat operirana in to veste, da so pri tem veliki stroški.

Naj pa še od društev nekoliko omenim. Leta 1893 sem pristopil k društvu Marijin Spolek. Pristopili smo štirje fantje iz enega stanovanja. Preiskal nas je dr. Oster in tudi vse potrdil. Društvene seje so se vršile pri Jos. Strniša, kjer pa ni bilo podobno kaki dvorani, ampak prej kaki drvarvnici. Pa smo se vseeno menda boljše počutili kakor sedaj v modernih dvoranah. Bili smo revni in nerazvajeni. Lahko trdim, da se je vsake seje udeležilo vse članstvo. Saj smo komaj čakali, da je bila seja in smo se skupaj zbrali. Kako pa je to danes, vsi vemo.

Društvo se je potem izpremeriio v ime sv. Vida, kot so že drugi pisali. Dobili smo novo zastavo in ko se je blagoslovil vogelni kamen za cerkev sv. Vida leta 1894, smo se vsi društveniki udeležili z zastavo na čelu. Pa je bilo dosti smole tisti dan. Padal je dež in našo društveno zastavo je nosil Mike Kebe, nerazvito, ker je preveč deževalo. Še sedaj mi je pred očmi ranjki Skebe, kako ponosno je korakal pred nami. Mike je bil lepe postave in imel je ponosno hojo.

Kakor so že drugi pisali, sta se potem ustanovili iz enega dve društvi, kar ni šlo brez prepira. Potem so se začela ustanavljati še druga društva in hodili smo drug k drugemu na piknike. Jej, kako je bilo takrat vse veselo in vse prijateljsko med seboj!

Stanovanj nismo imeli takrat tako modernih, kot jih imamo danes, pa smo bili bolj zadovoljni in veseli, ker smo se razumeli med seboj. Rečem, da so bili to zlati časi, menda tudi zato, ker smo bili mladi, sedaj nas pa tlači starost.

Ob koncu svojega pisanja pa želim vsem, ki so brali moj življenjepis, srečno novo leto. Posebno naj to velja Mr. Joe Moharju in njegovi družini tam v daljni Montani. Mr. Mohar in njegova soproga sta se poročila ravno tisti predpust, kot midva, samo par tednov prej. Že sedaj vama čestitam na štiridesetletnici zakonskega življenja. Prepričan sem, da bosta še dolgo živela, saj ko sta bila zadnjič v Clevelandu, sta oba izgledala še tako mlada in čila.

Sedaj pa končam in če sem koga razžalil s tem pisanjem, naj mi oprosti, sicer sem pa jaz več brc sprejel, kot pa dal.

Evo vam novega pionirskega kandidata. Zopet mi je priskočil na pomoč moj dobri prijatelj in neumorni delavec za narod, Mr. Jakob Resnik, in mi na poljuden način opisal življenje mojega mnogoletnega prijatelja, katerega opis je zelo zanimiv. Rečem, da je ta novi kandidat zaslužil, da se uvrsti njegov življenjepis med ostale naše pionirje. Mr. Resniku se prav iskreno zahvaljujem, da mi je v teh dneh, ko imam polne roke dela, priskočil na pomoč.

Takole pričenja naš newburški dopisnik:

Ko sem čital Ameriško Domovino, sem med drugimi novicami tudi čital newburške novice. Novinar iz Newburga opisuje novice in doživljaje tako mojstrsko, da čitatelj ne more pustit newburških novic, dokler jih ne prebere do konca. In tako berem proti koncu, da v newburški okolici živi rojak, kateri izgleda še mlad, vendar je že mnogokrat stari oče in da se je njegov patron že šestdesetkrat radoval rojstnega dne svojega varovnca. Ta rojak in naš pionir je dobro poznani, ne samo v okolici, pač pa tudi po širni Ameriki, saj je bil že devetkrat delegat pri pri raznih organizacijah na konvencijah, to je MR. ANDREJ SLAK.

Ker je v resnici še mlad po prvi sodbi, ako ž njim govorimo, je pa star po svojih izkušnjah. Ko sem ga ob priložnosti obiskal, da mu čestitam ob njegovi 60 letnici, me prijazno sprejme, kakor zna le on ter mi pokaže dva velika šopka. Eden teh šopkov je bil okrašen s 60 srebrnimi dolarji, dar od zetov in prijateljev, drugi je bil pa napravljen iz 60 raznobarvnih nageljev, dar njegovih hčera. Ko ta šopek natančneje ogledujem, vidim da je v vsaki cvetki vdelan pristni ameriški dolar.

Da pa bolj natančno seznanim našega pionirja našim čitateljem, hočem njegov življenjepis popisati bolj obširno.

Mr. Andrej Slak je bil rojen v vasi Dobrava, fara Dobrniče pri Trebnjem. Luč sveta je prvikrat ugledal 26. novembra 1874. Župnik, ki je spreobranil našega korenjaka iz pogana v katoličana, se je pisal Matija Marolt. Očetu je bilo ime Matija, materi pa Ana. Krstna botra sta mu bila France Strumbelj in Neža Snepergar, stric in teta.

Sedaj si pa malo natančneje oglejmo faro Dobrniče in okolico. To je srednje velika župnija, v kateri pastirujeta dva duhovnika. Farna cerkev je posvečena sv. Juriju. Kaj lična cerkev, stoječa na prijaznem kraju. V to faro spada sedem podružnic. V vasi Dobrava je podružnica cerkev, posvečena Materi Božji. V Lescih je cerkev, posvečena sv. Križu, in starodavna božja pot, kamor se trpeče ljudsvo zateka po pomoč in tolažbo. Dosti ljudi gre potolaženih domov, ko vidijo mili obraz Zveličarja na križu.

V Knežji vasi je cerkvica sv. Neže, patrone dekliškega stanu. V Selcah je cerkev sv. Antona, čudodelnika, kamor kmetje prav radi zahajajo in prosijo blagoslova pri živini. V vasi Sahovec je cerkev, posvečena sv. Duhu. V Smavru sta pa kar dve podružen cerkvici; ena je posvečena sv. Ani, druga pa sv. Mavriciju. Starodavna stavba, ena prvih cerkva v začetku katoličanstva v tej okolici. V vasi Korita je cerkev sv. Petra. Blizu Knežje vasi je znamenit kraj Mala vas, kjer je nekdaj stal sloveč grad, ki je sedaj spremenjen v ličen dom. To je rojstna hiša škofa Friderik Irenej Baraga. Oglejmo si ta znameniti kraj pobližje.

Pred nekako 140 leti se je v tem gradu rodil in doraščal poznejši duhovnik in škof v Ameriki. To je prav prijazen kraj. Lepa, solčna lega, dobra, rodovitna zemlja z lepimi travniki, ob strani pa obširni gozdovi. Ko se je rodbina Baraga izselila v bližnjo faro Trebnje, so grajščino prevzeli drugi. Eden poznejših lastnikov je bil Julius Treo, priprost mož, pol kmečki, pol gosposki. Pozneje se je pa grajščina razprodala, enako drugim grajščinam po Slovenskem. Sedanji gospodar pa je Mihael Lah, dobro stoječ gospodar.

Dne 29. junija, 1897, so odkrili spominsko ploščo Baragi. Na isti dan se je odkril tudi spomenik v farni cerkvi v Dobrniču. Dan 29. junija ostane Dolenjcem v trajnem spominu. Toliko ljudi je bilo navzočih, da jih ni bilo mogoče prešteti. Od vseh krajev so ljudje prihiteli, da prisostvujejo veliki slavnosti. Bilo je mnogo cerkvenih dostojanstvenikov, veliko svetne gospode in armadnih častnikov. Iz zvonika farne cerkve je mogočno plapolala ameriška zastava, na rojstni hiši slavljenca pa so plapolale slovenske in ameriške zastave, slednje je poslala ameriška vlada.

Torej ako so že pred 37. leti tako slovesno praznovali odkritje sohe škofa Barage, kako bomo šele prihodnje leto v Clevelandu praznovali dan odkritja spomenika prvemu slovenskemu misionarju v Ameriki, kateri spomenik hočemo postaviti v Jugoslovanskem kulturnem vrtu.

Sedaj smo slišali opis kraja lepe Dolenjske, sedaj se pa obrnimo v mladostna leta našega pionirja, Mr. Slaka. Takole nam sam pripoveduje:

"V šolo sem začel hoditi, ko sem bil star sedem let. Učitelj mi je bil star sedem let. Učitelj mi je bil Ivan Rihtaršič, zelo dober in tudi strog učitelj. Ni se mu smilila ne palica, pa tudi ne zadnja plat naših teles. V šolo sem hodil pet let po pol dneva, eno leto pa enkrat na teden v takozvano ponavljavno šolo. Pri birmi sem bil v Žužemberku, ko sem bil star enajst let. Birmal me je škof Missia. Birmanski boter mi je bil France Zupančič iz Dobrave. Za zakrament sv. pokore in sv. obhajila me je izučil kaplan, poznejši dekan v Trebnjem, g. Ivan Nagode.

Moj oče so imeli obširno posestvo in so me že v mladosti učili delati na polju in doma pri živini. V jesenskem času sem še pred dnevom vstajal, da sem nakrmil živino. Bolj mlado živino smo pa pasli. Tudi jaz sem opravljal tisto slavno pastirsko službo. Spominjam se še nekega, ne preveč častnega dogodka iz pastirske dobe. Nekega dne se v bližini našega pastirskega revirja utabore cigani. Proti večeru so se vsi cigani podali po okoliških vaseh, da malo beračijo, malo pa kradejo in malo prerokujejo srečo lahkovernim ljudem. Meni šine v glavo hudobna misel, da bi jim namreč taborišče požgal. Ker pa nisem bil sam toliko pri korajži, da bi storil to hudodelstvo, se domislim na sosedovega pastirja, ki je bil že večji. Hitro skočim do njega in mu razodenem svoj načrt. Moj sopastir je bil takoj pripravljen. Nabereva suhe praproti in drugih lahko gorljivih stvari. Ko prideva v bližino ciganskega taborišča, vidiva, da je bil šotor iz navadnega platna, za ležišča pa suho listje. Po listju pa razmetano polno umazanih cunj.

Prižgeva praprot in jo potisneva v suho listje, potem jo pa hitro vlijeva nazaj k najini živini, katero poženeva na drug pašnik, bolj oddaljen od onega kraja. Zažgano listje in cunje je dajalo grozen smrad, katerega so hitro zavohali tudi cigani. Kot divje živali prihrumijo na kraj požara. Zagnali so tak vik in krik, da so še celo ljudje iz daljnih vasi prihiteli na pomoč ciganom. Seve, ko bi bili cigani vedeli, kdo je bil pravi povzročitelj njih nesreče, bi se bila nama slaba godila. Cigani bi bili gotovo poskrbeli, da jaz ne bi bil nikdar učakal 12. rojstnega dneva.

Tako sem rasel in dorasel včasih v zmotah, včasih v pameti, kakor je pri mladih ljudeh navada. Oče so videli, da došašamo v trdne in močne ljudi, pa so začeli misliti na novo in lepšo hišo. Leta 1893 so podrli staro hišo In začeli delati novo. Ker smo imeli pri obširnem posestvu tudi drugega dela dovolj, je zidava počasi napredovala. Šele v enem letu je bila hiša dogotovljena in sposobna za stanovanje. Je pa tudi ena najlepših kmečkih hiš, ne samo v vasi, pa pa tudi v celi fari ni bilo takrat lepše hiše.

Kolikokrat sem še pred dnevom odpeljal s konji v znano Braufonovo opekarno pri Novem mestu po opeko. Oče in mati sta me dostikrat navduševala za delo s pripombo: "Le priden bodi in rad delaj, ti bomo izgovorili kot." Ko so pa le prevečkrat omenili tisti "kot," jim rečem: "V kotu je pajek, jaz pa ne bom."

Ko premišljam svojo bodočnost glede zakonskega stanu, mi pride na misel pesem:

Jurček tam na polju orje,
srce vleče ga čez morje.
Oj čez morje, tja v deželo,
kjer živi se bolj veselo.

Torej v Ameriko bi šel, si mislim. Vedel pa sem, da mi vojaške oblasti ne bodo dale dovljenja, zato sem se poslužil zvijače. Bilo je dne 31. julija, leta 1901, ko sem stopil malo pred polnočjo pred očeta in mater, da se poslovim od njiju, predno odpotujem v Ameriko. Še danes slišim vzdih mojega nikdar pozabljenega očeta in čutim velo roko svoje mamice. Kako je tresoča roka moje mamice se držala moje, kako so z drhtečimi besedami izgovorili poslednje besede, ki mi odmevajo še danes po ušesih: "Sin najin, ne pozabi dveh reči, katere ti ob slovesu naročam: nikdar ne pozabi name in očeta in ne pozabi na Boga." Nato sem odšel iz domače hiše z mislijo, da jo zapuščam za par let. Ko pa pridem do konca vasi, kjer stoji kapelica Matere Božje, pokleknem in globoko vzdihnem: O Marija, moja mati, varuj, brani me vseh nesreč! Potem pa grem v črno noč naprej, še danes se spominjam, koliko sem imel prijateljev, ko sem odhajal k vojakom za tri leta, ali ko sem odhajal v Ameriko za vedno, nisem imel tovariša. Bil sem kot ubežni kralj, ki ga zasleduje sovražnik. Le en tovariš me je spremljal od doma na daljno pot, to je bil zamolkli glas sove, ki me je spremljala z Liškega hriba s svojim žalostnim glasom hu-hu-huuu. Toda nisem se utegnil baviti z žalostnimi mislimi, moral sem hiteti naprej, da pridem iz poznanega kraja, predno se stori dan.

Ko so v moji rojstni vasi ljudje zjutraj vstajali, sem se jaz že bližal Ljubljani. Po par urah skrivanja po mestu, se odpeljem proti Koroški. Drugi dan sem bil že onkraj Avstrije, čez 24 ur pa že v Bremenu v pisarni potniških agentov. Tam sem se seznanil s tremi mladimi fanti, komaj starimi po 17 let, ki so tudi odhajali v Ameriko in s temi sem skupaj potoval. Eden teh je bil Josip Klepec, sedaj javni notar v Jolietu, III. Drugi se je pisal Frank Vesel; kje on stanuje, ne vem. Tretjega sopotnika sem pa že pozabil ime.

Na dan 9. avgusta nas odpelje ladja iz Bremena v deželo dobrote in dolarjev, vsaj tako smo si pred odhodom mislili. Tiste ladje ni sedaj več, bila je v svetovni vojni potoljena: — imenovala se je Grosser Curfuerst. No, škoda je ni bilo, saj so jo dvanajst dni rinili do New Yorka. Vožnjo smo imeli lepo, samo vročina je bila velika. Ko priplujemo v bližino New Yorka, vidimo veliko žensko podobo sredi morja, dalje naprej pa visoka poslopja mesta New York. Ženska podoba je bila slavna boginja svobode. Spomnil sem se na besede misionarja Franka Pirca, ki je zapisal:

Kdo bi bil mi to povedal,
sam nikdar ne bi verjel,
da Ameriko bom gledal,
v njej slovensko pesem pel.

Ko pristanemo, smo imeli zopet sitnosti. Nalože nas na male ladje in nas peljejo na otok solza, Ellis Island. Vendar, tam je šlo zame vse po sreči. Pri povratku nam izroče veliko vrečo raznih jedil. Vzamem v roke neke vrste lepo dišeče sadje. Nek sopotnik mi pove, da je to ameriški koren. Nekaj časa ga ogledujem in ker je imel lep duh, si mislim, da je gotovo dober za jest kar v surovem stanju. Kar polovico si ga zabašem v usta. Pa je imel kaj zopern okus. Ko neki delavec vidi, da sem ga zabasal kar s kožo vred v usta, mi ga vzame, olupi in mi da olupljenega nazaj. Zraven je nekaj pripomnil, česar pa nisem razumel. Ker je vrgel tisti človek olupek proč, zaženem jaz pa še drugo, rekoč, kamor je šla obleka, naj gre pa še telo. Še danes se kesam, da nisem tistega sadeža pojedel, ker to je bila slavna in priljubljena banana.

Mi štirje Slovenci stojimo skupaj in se pogovarjamo v edinem jeziku, ki smo ga znali, v slovenskem. Kar stopi k nam lepo oblečen gospod, nas po slovensko nagovori in vpraša, kam smo namenjeni.

Odgovoril sem jaz, da sam ne vem, kam bomo šli v tej čudni deželi, kjer od vseh krajev zvoni, cerkve pa nobene ne vidimo. Mož se nasmehne in pove, da je agent potniške firme Frank Sakser in on ima nalogo, da svetuje naseljencem, če nasveta potrebujejo. Pelje nas v gostilno, kjer natakarjem nekaj ukaže po angleško in natakar natoči vsakemu po dva kozarca, enega velikega, drugega pa malega. Seve, mi nismo vedeli, kako se to po ameriško pije. Prijazni gospod nas pouči, da se najprej pije iz malega kozarčka, v katerem je žganje, potem pa iz velikega, v katerem je pivo. Aha, tako pa že, tako! Hitro izpijemo, natakar nam zopet natoči in vselej je plačal dotični rojak. Naj mu bo sedaj, po 33 letih, izrečena najlepša zahvala, žal, da za njegovo ime ne vem.

Potem je pa za nas vse potrebno preskrbel in nas poučil, kako naj se vedemo, da pridemo na svoj cilj. Omenjeni trije moji sopotniki so šli v državo Illinois, jaz pa v Ohio, v Cleveland. Dne 21. avgusta dospem v Cleveland na Erie postajo, nekako ob 9:30 zvečer. Sitni izvoščki me obkolijo in me silijo v kočijo. Vprašam nekega izmed njih po nemško, če ve za ta naslov ter mu pokažem listek, kjer sem imel zapisan naslov. Mož me ne razume. Pristopi neki drugi, ki je za silo lomil neko mešanico v nemškem jeziku in mi pravi, naj se peljem ž njim, da me bo peljal na pravi naslov. Že mislim vstopiti v voz ali kočijo, kar je že bilo, ko me neka gospa, z velikim slamnikom na glavi, nagovori:

"Kaj nisi ti Andrej Slak iz Dobrave?" Silno se začudim, pa sem vendar še toliko pri zavesti, da potrdim, da sem to jaz. "Kdo ste pa vi, če smem vprašat?" jo vprašam. Ona se mi pa le zvito smeje in tedaj sem jo spoznal, da je to moja sestrična Frances Ivans. (Letos 13. avgusta smo jo pokopali).

Vzame me seboj na ulično železnico in srečno se pripeljem na Marble Ave., kamor so prvi Slovenci največ prihajali. Tukaj se mi je zopet vse tako čudno zdelo, kot bi koruzo čistili, proti nebu pa letijo neke plevom podobne snovi. Ona mi pove, da so to tovarne jekla. Ker je bilo takrat vroče, so ljudje ležali zunaj, pa si mislimi, tukaj bo gotovo slabše kot na Dobravi, kjer smo vsaj pod streho spali. Tam smo šli v mrvo, tukaj pa morajo ležati na goli zemlji.

V hiši, kjer je bilo moje bodoče stanovanje, je stanoval še sedaj dobri mi prijatelj Frank Gliha. On mi je tudi prinesel prvi pisker penečega se piva. Lepa hvala, Frank, se še spominjam, kako je bilo dobro.

Drugi dan sem si ogledal Ameriko in povedati moram, da sem bil zelo razočaran. Mesto lepih hiš, kot sem si predstavljal, sem videl same zakajene barake, bolj pripravne za cigane kot za poštene ljudi. — Domotožje se me je prijemalo in misli so mi uhajale tje v prelepo našo vas Dobravo. Mislil sem si, da bi le skoro dobil delo in toliko zaslužil, da bo za potovanje, pa brž nazaj, odkoder sem pravkar prišel.

Dne 27. avgusta grem pred tovarno American Steel and Wire Co., in po nemško vprašam, če bi se dobilo kako delo. Paznik pred tovarno je bil Nemec in mi reče, naj malo počakam. Potem pa vzame v roke jabolku podobno stvar, ki je bila privezana na vrvici ob steni, in govori čudne besede v mali zabojček, ki je bil pritrjen ob steni. Čudil sem se, da ta človek govori z mrtvo stvarjo, pa še leseno po vrhu. Pa kmalu pride neki precej obilne postave človek iz tovarne, me pogleda od vrha do tal, spregovori nekaj besed s čuvajem, česar nisem razumel, potem mi pa s prstom pokaže, naj grem ž njim. Tako sem na prav lahek način dobil delo.

Redki so pari, da bi tukaj v Ameriki praznovali zlato poroko, radi tega jih moramo tem bolj ceniti in upoštevati. Pred nekako letom dni sta praznovala zlato poroko Mike in Ivana Setnikar in še nadaljujeta pot življenja med nami. Naj bi se še dolgo veselila svojih dni!

Dne 14. februarja pa sta obhajala zlato poroko Mr. in Mrs. John Svete, obe notranjski korenini, doma iz fare Preserje. Naj nekoliko opišem na tem mestu faro Preserje. Nedaleč od tod je žalostna gora, božjepotna cerkvica, ki se dviga, skoro bi rekel, kar iz ljubljanskega barja navpik. Zadej na desno je mogočni Krim, kamor hodi poleti na oddih ljubljanska gospoda.

Spodaj se leno vali reka Ljubljanica, ki izvira nedaleč odtod pri Vrhniki ter nosi na svojem hrbtu težke čolne, naložene s kamenjem, ki je bil nalomljen v Podpeči, kateri kamnolom slovi daleč naokrog. Na vsakem holmu tukaj je cerkvica in človek z one strani barja, če stoji pri Bevkah, Blatni Brezovici, Notranjih ali Vnanjih goricah, ima krasen razgled na te bele cekrvice, katerih vsaka je kot kraljica vrhu svojega hriba. Farna cerkev sv. Vida lahko zre na vse svoje podružnice, razven do male sv. Lovrenca cerkvice, ki stoji ob jezeru pod goro sv. Ane, kjer vodi pot v Tomišelj in na Ig.

Torej s tega prelepega kraja sta prišla gori omenjena zlatoporočenca. S temi vrsticami sem ju hotel spomniti na ta nebeški kraj. Če sem že pisal od drugih krajev, zakaj bi ne pisal od mojega rojstnega kraja, kjer sem kot deček in pozneje kot fant prebival svojih 25 let. Naj izrazim čut dušne radosti, ki smo jo uživali vselej, kadar so zapeli zvonovi svojo nebeško glasbo iz 5 cerkva, ko je naenkrat zvonilo 17 zvonov. To je bila godba, ki se je nikdar ne pozabi. Ob večjih praznikih so vrhu tega streljali še iz možnarjev, kar je še poveličevalo slavnost. Fantje smo še pred tretjo uro zjutraj vstali in šli potrkavat in še ni bil dan, ko je že zaplaval glas zvona iz visokih lin preko vasi in holmov, tje preko barja in še čez.

Takrat je veljala beseda, da človek ne živi samo od kruha, ampak da dušno življenje presega vse drugo. Sicer je bilo pomanjkanje, toda naša srca so bila vesela, ko je nedelja veljala za nedeljo in praznik za praznik. Cerkev je nudila tolažbo in zadovoljstvo v tistih srečnih dnevih.

Človek pa tega v mladosti ne zna ceniti. Naprej želi in hrepeni za srečnejšimi in še za veselejšimi dnevi. Šli smo v svet, česar mnogim ni bilo potreba in za mnoge bi bilo bolje, če ne bi šli z lepega rodnega kraja v tujino, in mnogim je bila tujina v nesrečo.

Skoro bi bil zašel s pota pionirskega popisovanja. Naj mi naš ljubljeni par oprosti, saj bosta tudi onadva sama rada priznala dejstvo, kako namreč je svet prevarljiv in goljufiv. Iz njiju poročila bomo slišali, kaj vse sta doživela v 32 letih bivanja tukaj in sta videla, da tujina ni tista kot domovina. Sicer je naša nova mati, ameriška gruda, polna komodnega življenja, dokler ima človek močne mišice in zdrave roke. Kljub temu si boš težko kaj prihranil in ko boš star ne boš sam svoj gospodar, kakor si bil v stari domovini, da si imel le kravico in njivico.

Četudi manj podkovani s šolami iz domovine, smo šli v svet v veri na svoje pošteno srce in zdrave roke. To je šlo po veliki večini z vsemi pionirji v svet. Ti naši pionirji in pionirke so šli v svet z vero v srcu in v cilju za pošteno življenje in trdno voljo za pridno delo.

Medtem ko je v domovini nemogoče se povzpeti do višjih zaslužkov, je mnogokrat po razmerah v tujini začasno mogoče. To so doživeli mnogi naši ljudje, toda k temu pa moramo beležiti tudi toliko bridkih razočaranj, hitrih izgub in propadov vseh pridobljenih dobrot, da se koncem starih let pionir razočaran ozira nazaj in premišlja, kaj ima od vsega truda in napora, od vseh skrbi in težav, od vseh težkih in nevarnih del. Nova domovina mu je dala, toda vzela mu je zopet nazaj. Naši pionirji niso navajeni živeti od milodarov, ne prosjačiti. Bili so zelo previdni gospodarji, živeli so skromno in varčevali, delali pridno in si postavili domove, pošteno od njih plačevali davke. Niso poznali razkošja in medtem, ko so drugi rajali in zapravljali, so naši pionirji varčevali in si marsikaj pritrgali, da bodo lahko na stara leta lažje živeli.

Ponos naših pionirjev je bil v splošnem njih lastni dom, da ne bodo tuji gospodarjim jim ukazovali in jim ustrahovali otroke. V prvih letih naseljevanja je bilo težko dobiti stanovanje za družino z otroci. Zato je pa bila prva skrb pionirjev za svoj lastni dom. Treba je pa bilo silnega varčevanja, največkrat tudi stradanja, da se je plačevalo za dom. Hodili so po 2 uri daleč in še dlje, da so si prihranili zjutraj 5 centov in zvečer 5 centov, zraven so pa težko delali 12 ur za $1.25. Kdo je takrat vedel za veselice, kdo je poznal gledišča, kdo je kuril s plinom, kdo je imel v hiši gorko vodo in banjo v hiši? Toda vrtec okrog hiše je pa moral biti. V hiši je bila miza pa stoli, svetilka za petrolej, peč za premog, za kuhati in greti. Naši pionirji so stremeli za tem, da se iznebijo dolga. In svoje razmere so si znali urediti tako, da so izhajali in redno plačevali tekoče račune. Privoščili so si samo to, kar je bilo neobhodno potrebno za življenjski obstanek.

Ko so za slabimi časi prišli boljši, da se je več zaslužilo, so ti naši pionirji bolj napredovali. Poleg prve hiše so si kupili še drugo ali si na dvorišču sezidali novo. Verovali so, da je posestvo najboljša investicija, ki jih bo varovala na stara leta pred prosjačenjem. Ko bodo prestari, da bi delali v tovarni, se bodo živeli od najemnine, ki jo bodo dobivali od posestva. Toda v tem so bili silno tepeni, ker hiša je izgubila svojo veljavo. Najemnine ljudje nočejo ali ne morejo plačevati, davki so pa vedno večji.

V takih razmerah so naši ljudje izgubili zaupanje v deželo, v kateri se nahajajo, čutijo se prevarane in opeharjene, ker izgubili so še tiste dolarje, katere so si v prejšnjih slabih letih prihranili, da so si postavili dom. Danes so šle njih hiše in domovi, drug za drugim na boben, sami pa v nezaupnosti gledajo na beraško palico na stara leta ali pa na dobro voljo svojih sinov in hčera, če jih imajo.

Pustimo zdaj splošne razmere, katere je prinesla depresija in se pogovorimo z našim parom. Naj nam povesta, kaj sta v 50 letih svojega zakonskega življenja doživela, da nam bo mogoče v nauk, kako naj drugi živimo.

Naš pionir, Mr. John Svete, nam pripoveduje sledeče:

"Rojen sem bil v vasi Kamniku pri Preserjih, in sicer 21. novembra 1860. Po domače so rekli pri Lukcu. Moj oče je bil dvakrat oženjen. Iz obeh zakonov nas je bilo šest otrok; imel sem dva pol brata in eno pol sestro. Noben od teh ne živi več.

Naša ali moja rojstna hiša se je nahajala pod vasjo Kamnik, ob poti, ki vodi iz Kamnika proti barju, ali takozvanemu Žabjemu gradu, kjer se sreča s cesto, ki vodi iz Borovnice v Podpeč. Tam je kakih deset takih malih domov, kjer so si ljudje bolj z bornimi sredstvi postavili svoje domove."

Da bo lažje zapopasti ta kraj, bodi omenjeno, da se nahaja dom našega pionirja tik pod Žalostno goro. Samo kakih 8 minut je potreboval naš pionir, kadar je šel gori v zvonik potrkavat. (Dom pisca teh vrstic je bil pa ravno na oni strani gore in sem imel jaz ravno tako daleč od cerkve kot Svetetov Janez).

"Ko sem bil star tri leta," nadaljuje naš pionir, "so mi umrli oče. Po pol brat je bil star že 24 let in se je oženil na domačijo. Doma sem ostal do 12. leta, potem sem šel pa služit v Prevalje k Jakletovim. Po treh letih me je vzela mati domov in me poslala k Suhadolnikovemu Janezu, ki je bil stric tu poznanega Frank Suhodolnika, ki ima trgovino z obuvalom. Mati so se pogodili, da se bom učil tri leta čevljarstva. Ta je bila v fari najbolj znana in priznana na čevljarna. Mnogo članov Suhodolnikove družine je bilo čevljarjev, samo naš Frank je bil izučen mizar, danes pa le prodaja čevlje.

Tri leta učenja so hitro minila. Hodili smo po hišah v štiro s kopiti in dreto ter imeli zraven vesele čase. Ko sem bil star dvajset let, sem bil potrjen k vojakom, in sicer k 17. pešpolku. Služil sem dve leti na Dunaju in eno leto v Kopru. Tistikrat se je oženil cesarjevič Rudolf in imeli smo velike parade.

V tretjem letu vojaške službe sem dobil za šest dni dopusta. Ker sem si še sam navrgel en dan, sem bil zaprt. No, saj nisem bil sam. Kaj smo marali, fantje mladi!

Ko sem prišel od vojakov, sem začel s šivanjem na svojo roko. Od vseh strani so mi ponujali dekleta za ženitev, toda nič se ne mudi, treba si je najprej ustanoviti zaslužek. Drugi so se bolj brigali za mojo srečo kot pa jaz sam. Vedno so mi hodili svetovat: vzemi to, vzemi ono; tukaj je hiša na dobrem glasu in boš dobro izhajal. Največ mi jih je svetovalo, naj se oženim k Malnarjevi hiši v Preserje. Tam sta bili pri hiši samo dve ženski, mati, in hči Marjetica, ki je pozneje res postala moja žena. Sicer sem pa jaz že prej oči metal po tem dekletu, kar pa drugi niso vedeli in sem se neumnega delal, ko so mi dekleta ponujali.

Malnarjeva ali Zotova domačija je bila mala. Hiša je bila prej Rahtelova, pozneje pa jo je prevzel Ponikvar. Poleg Marjetice sem priženil: hišico, gozd, dva dela gmajne, toda razen štirih kokoši ni bilo nobene druge živali pri hiši, vse je bilo treba začeti nakupovati.

Bilo je na pustno nedeljo leta 1886, 14. februarja, ko so se v preserski fari silno zavzeli za ohceti. Kar 12 porok je bilo tisti predpust. Med temi je bila tudi najina. Poroka se je vršila v nedeljo popoldne in kar peš smo šli v cerkev. Poročil naju je č. g. Podobnik, zlatomašnik, je dočakal visoko starost 80 let."

Zdaj pa nekoliko povprašajmo še nevesto Marjetico, ki se je pisala po očetu Žot. Rojena je bila v Rakitni. Ko je bila stara tri leta, se je z materjo preselila v Preserje. Posestvo v Rakitni jim je bilo namreč propadlo in ker je imela mati nekaj svoje dote, je kupila to posestvo v Preserjih.

Tako nam pripoveduje Mrs. Svete: "Izmed treh sester in dveh bratov sem bila najmlajša. Noben več danes od teh več danes ne živi. Rojena sem bila 14. junija, poročila sem se na 14. februarja in nekateri prerokujejo, da bom tudi umrla na 14.

Ko sem se poročila, sem bila stara 29 let. Ni mi bilo do možitve, toda če sem hotela preživeti mater, sem se morala poročiti."

Ženitovanje se je vršilo v hiši, kjer je bil doma ženin. Tudi bališ so kamniški fantje vozili na okinčanem vozu v Preserje. Kajpak, svatje so bili spotoma parkrat ustavljeni in ženin se je moral odkupiti, če so hoteli naprej.

No, sedaj se je začelo novo življenje pri hiši. Zet ali novi gospodar je bil korenjak in kot dober čevljar je imel tudi mnogo dela. Hodil je po hišah, pridno šival in varčeval. Prikupil je še nekdaj parcel k hiši, da so lahko dovolj pridelali za vsakdanji živež."

Pri tem pripovedovanju se je spomnil nekaterih pripetljajev, ki so se mu prigodili, ko je hodil šivat po hišah. Znano je, da imajo po nekaterih hišah police, na katere postavljajo latvice z mlekom, da se skisa. Tako je nekoč pri neki hiši, kjer je ravno šival naš čevljar, jemala dekla skledo s police in je pri tem rekla v norčiji: "Sedaj bom pa šuštarja oblila!" Komaj je izrekla te besede, ji je že zdrknila v resnici latvica iz rok in čevljar je dobil vso latvico mleka za vrat in na hrbet. "O, joj, kaj sem storila," je javkala dekla. "Govorila sem iz norčije, pa se je vse uresničilo." Jej, kako je hitela brisati čevljarja in se mu opravičevati za svojo nerodnost. Toda čevljar ni zameril.

V neki hiši, kjer je šla mati zdoma, je naročila hčerki, naj da čevljarju za malico poleg kruha tudi kozarček žganja. Ker mati ni pokazala steklenice, iz katere naj natoči, je dekle natočila kar iz prve steklenice, ki je stala v omarici. In v tej steklenici je bil navaden špirit.

Čevljar zvrne kozarček, potem pa začne loviti sapo: "O, o, ta je pa hud!" Potrka se po prsih in globoko diha, da pride sapa do svoje veljave. Precej časa ga je vzelo, da je mogel prijeti zopet šilo v roke, ker okoli njega so pričeli plesati stari čevlji in kopita polštertanc, njemu pa vroče, da nikoli tega. Tisti dan ni naš čevljar dosti napravil pri tisti hiši.

Nekoč je imel tudi priliko opazovati, kako je neka dekla preganjala mačko, ki ji je v svoji preplašenosti skočila v mirtengo, v kateri je mesila kruh. To je bil kaj lep prizor, ko si je mačka pomagala iz testa.

Takih in enakih slučajev je naš čevljar doživel več, ko je hodil po hišah. Saj se povsod kaj izrednega pripeti, da je potem za šalo in smeh. Čevljarji so pa itak imeli navado, da so zbijali šale po hišah, da so jih ljudje radi imeli.

(Aha, noben človek na svetu ni imel tako dolge roke kot čevljar. Naj sem stal v kateremkoli kotu, čevljar me je gotovo dosegel s šilom, ko je vlekel dreto. Op. Jakata).

Naš pionir je po ženitvi še kakih pet let nosil kneftro in kopita po hišah. Potem je pa sklenil, da se da na drug način še kaj več zaslužiti. Tiste čase so zelo dobro zaslužili v kamnolomu v Podpeči. Naš pionir sam pravi o tem takole:

"Ker je bil polir pri tisti družbi poročil mojega brata hčer, sem lahko dobil delo v kamnolomu. Devet let sem tam delal, vse do leta 1901. Tedaj so ljudje zelo odhajali v Ameriko. Tudi meni so rekli: "Ej, tudi tebe bo Amerika pritegnila nase. Nekega dne te bo kar zmanjkalo." To se je tudi uresničilo. Beseda "Amerika" je postala takrat menda nalezljiva bolezen. Kdor je enkrat začel misliti o Ameriki, ni te misli več opustil.

Dotedaj se nama je družinica pomnožila na sedem članov. Prva dva sta umrla. To je bil tretji in še živi, četrti, peti in šesti so pomrli, sedma je bila hčerka Jennie, ki je sedaj poročena Lenarčič.

Trije otroci so ostali s soprogo doma, ko sem se jaz odpravil v Ameriko s sledečimi preserskimi rojaki: Jernejček, Jožele z družino, Polona Mevžek z družino za možem, Rožman iz Gorčice, jezerski Špan, Klobučar s Kamnika (Grumov). Z agentom smo se pogodili, da gremo na velik parnik "Maria Terezia," za katerega je bilo treba nekaj več plačati. V Bremenu so nam povedali, da parnik popravljajo, zato so nam svetovali vzeti katerikoli parnik, ki gre prej in da nam bodo povrnili 12 gld. odškodnine in za čakanje v Bremenu so nam za teden dni računali hrano samo za en dan. Odpeljali smo se torej na drugem parniku, toda v par dneh nas je pa parnik "Marija Terezija" prehitel na morju. Tako so nam oni, ki so se pozneje odpeljali iz Bremena, prišli v New Yorku naproti.

V New York smo dospeli 16. maja 1901. V New Yorku je prodajala neka Slovenka pomaranče in ta nam je tudi pomagala zamenjati avstrijski denar za ameriškega. Deset dolarjev gotovine je moral imeti vsak, če je hotel naprej. Drugih težav pa ni bilo.

Drugi dan smo že videli Cleveland in svoje rojake. Že poprej smo bili naučeni, naj hodimo iz postaje do St. Clair Ave. ulične železnice. Po poti nas je srečal mož, ki je bil Slovenec in nas je tudi takoj spoznal za njegove rojake. Ta nas je peljal v znano gostilno Mike Skebeta na 39th St. in St. Clair Ave. Tam so se kmalu zbrali številni naši prijatelji in nas dobro pogostili. Tudi obljubili so nam, da nam bodo dobili delo.

Meni je rekel Mr. Jos. Svete (sedaj v Lorainu), naj pridem drugi dan pred American Steel & Wire Co., kjer je on takrat delal. Dobil da bom takoj delo, ki bo sicer morda težavno, ampak delo bo. Res je bilo tako. Na stanovanje sem šel k Bizjakovim.

No, prvi dan še ni bilo tako težko delo v tovarni. Toda drugi dan so me pa odločili, da bom delal ponoči, in sicer zunaj na dvorišču, kamor vozijo iz tovarne žareče žične kolače in katere bomo trije možje skladali v rešete. Joj, kakšno delo je bilo to! Roke so mi povezali z usnjem, da se ne bom opekel. Vso noč je deževalo, žica je bila vroča in tako sem bil vroč in moker obenem. Moja partnerja sta me pa še nalašč priganjala, naj hitim. Saj jutri me ne bosta, sem si mislil. Ko sem prišel zjutraj ves izmučen domov, sem potožil Bizjakovim. Obljubila sta mi, da se bo dobilo kako boljše delo zame. Res mi je pokojni Jos. Bizjak preskrbel delo pri stroju. Nekoliko mi je pomagala nemščina, ki sem jo znal od vojakov. Tukaj sem delal štiri leta, nakar sem šel zopet nazaj v A. S. and W. Co., 50 nas je tisti dan prosilo za delo, pa so samo mene vzeli. Za kurjača sem delal šest mesecev. V tem času je prišel iz starega kraja sin Anton, ki je kot mlad korenjak kmalu dobil delo.

Potem sem nekaj časa delal v takozvani kastrolki in končno v "kranjski fondri" Chisholm & Moore, kjer sem delal celih 18 let.

Na 28. junija 1907 je prišla za menoj še soproga z dvema sinovoma in hčerjo. Prvo stanovanje smo imeli pri Bizjakovih, kjer nam je neka družina prodala pohištvo. Pa smo se kmalu preselili in od tam zopet drugam, tako da smo se v enem letu selili štirikrat. To je bilo dovolj vzroka, da smo si želeli svojo lastno hišo, svoj lasten dom, ki bo stalen in miren kotiček.

Ponudila se nam je prilika, da smo kupili hišo na 1145 Norwood Rd. Z denarjem nam je pomagal Mr. Felix Surtz. Za hišo smo dali $2500. Tukaj smo ostali 13 let. Potem smo šli na Bonna Ave., kjer smo kupili drugo hišo za $6700, na Norwoodu smo jo dali pa v najem. Na Bonna smo ostali tri leta. Potem se je mlajši sin oženil in hiša je bila prevelika za ostalo družino in smo jo prodali za $10,000. Lep dobiček, kajne.

Med tem časom so me pa agenti nagovorili, naj kupim cel block za štiri družine, vsaka 6 sob. Cena je bila $10,000. Prodali smo še hišo na Nordwood Rd., za $7700 (zopet z lepim dobičkom) in kupili block. Kmalu sem uvidel, da nisem storil prav. Sklenil sem ga prodati. Dolga ni bilo nič na najem. Oglašali so se agenti in napravili smo kupčijo, da dobim za block $18,000, in sicer na vknjižbo na farme in še na eno hišo. Ta vknjižba in ta hiša je bilo vse skupaj tako zamotano, da vam ne morem tukaj povedati. Toliko časa so motali in motali, da je po petih letih tožbe vse izginilo. Od vsega premoženja in hiš je ostala še hiša, v kateri stanujeva, — 16905 Grovewood Ave., in še ta je v dolgu. Svoje čase smo cenili svoje premoženje za nad $30,000. Danes so pa samo še sanje nekdanjih dni."

Sin teh naših pionirjev, Anton, ima danes blizu Chardona veliko, fino farmo, poleg tega pa ima še hišo v Clevelandu. S sestro Ivanko sta se zavzela, da so v nedeljo, 16. februarja, počastili starše, ko sta obhajala zlato poroko. Oče in mati nista ničesar vedela o tem. Še nikdar prej ni bilo toliko preserskih rojakov skupaj kot ta večer, na slavnosti, ki se je vršila v Turkovi dvorani.

Pa še nekaj zanimivega nam bo povedal Mr. Svete. Le poslušajte.

"Kot sem že povedal, sem služil v vasi Prevalje pri hišni št. 9, ki so se tudi pisali za Sveteta. Pri hiši se je takrat nahajal star mož, kateremu smo rekli Amerikanjar. Njegovo pravo ime je pa bilo Anton Mrlak. Doma je bil iz Hotederšice, kot so pravili. Toda mož se je držal v Prevaljah prej, predno je šel v Ameriko in tudi ko se je vrnil od tam. Menda je bilo leta 1872, ko je tega moža povozil vlak. Torej ta mož se je bil napotil v Ameriko z misionarjem Rev. Pircem z namenom, da bo s pomočjo škofa Barage postal duhovnik. Sedem let je ostal tukaj, toda duhovnik ni postal. Vrnil se je zopet nazaj v Prevalje.

Ko se je vrnil k nam, je bil zelo učen; govoril je več jezikov. S seboj je pripeljal dva velika zaboja knjig. Pripovedoval je, da so potovali v Ameriko na jadernici, in sicer 42 dni. Bili so veliki viharji in skoro bi se bili potopili. Pripovedoval je od škofa Barage, kako sveto da je živel in kako se je zatajeval. Spal je škof Baraga samo toliko, da se je prvič zbudil. Ko se je zbudil, je takoj vstal in ni šel več spat. Pisal je ali pa molil. Njegova postelja je bilo nekako iz desk skupaj zbito korito, golo in tudi brez zglavja.

Ta mož je ljudem po vasi večkrat omenil, da bodo škofa Barago gotovo še proglasili svetnikom. Ta mož je bil pravi čudak. Ko je prišel iz Amerike v Havre, je šel od tam peš domov. Hodil je šest mesecev.

Takra nekako je nastal v Jakličevi kašči velik ogenj. Tukaj je imel ta mož spravljenih dva zaboja knjig. Knjige bi bil rad rešil iz ognja, pa so se mu smilile skrinje, da bi jih vrgel skozi okno in tako je vse zgorelo, razen kar je mogel knjig zgrabiti z rokami in odnesti iz goreče kašče. In čudno, od teh rešenih knjig imata dvoje teh knjig naša slavljenca. Ko je vlak povozil tistega Amerikajnarja, je imel lep pogreb.

Kot že rečeno, je bilo na slavlju zlate poroke največ preserskih vojakov, toda tudi drugi so bili. Sledeče družine so bile navzoče: John Mele, Smith ali Reparjeva, Briceljnova, Tomažičeva, Hofarjeva, Goršetova, John Zalarjeva, Erštetova, Permetova, Šturmova, Rojcova, Fr. Suhadolnikova, Žitkova, Svetetova, Pikševa, Lauričeva, Jerinova, Kovačeva ml., Škulova, Isteničeva, Somrakova, zopet Suhadolnikova, Mramorjeva, Perkova, Petričeva, še Svetetova, Kolarjeva, Vehovčeva, Pauličeva, Branceljnova, Pauličeva, Mulecova, Zakrajškova, Udovičeva, Žnidaršičeva iz Loraina, Mrs. Jarcova. Bilo jih je še več, pa nisem dobil vseh imen.

Ko so bili vsi židane volje, so se pričeli govori. Ko je A. Grdina povedal svoje, je pozval še nekatere sosede in prijatelje slavljnecev, tako je govoril Mr. John Mele, Mr. Frank Perme, Mr. John Tomažič, Mr. Frank Zakrajšek in Mr. Matt Smith (Kovač).

Končno je govoril in povedal sam Mr. Svete, kako srečnega se čuti v taki veliki družbi, ko par ur nazaj niti sanjal ni, da se kaj takega pripravlja. Povedal je, da sta šla v petek, 14. februarja, z ženo v cerkev, kjer sta se Bogu zahvalila, da sta dočakala ta dan. Prejela sta sv. zakramente ter mislila, da bo s tem zlata poroka zaključena. Zahvalila sta se sinu in hčeri ter vsem navzočim za lepo prireditev.

S tem so bili govori končani, godec je zaigral in naša zlatoporočenca sta zaplesala prav živahno polko. Za njima so to storili še drugi. Tako smo v ostri zimi, ki bo zapisana v vremenskih knjigah, praznovali zlati jubilej dveh notranjskih korenin, — John in Margarete Svete. Oba sta še dobro ohranjena ter živahne volje, kar pomeni, da sta zdrava. Vsi žeimo zaslužnemu paru še mnogo veselih in zadovoljnih dni.

Naš slovenski trgovec v Collinwoodu, Mr. Anton Gubane, ki ima svojo prodajalno z modnim blagom na 16725 Waterloo Rd., me je večkrat že vabil, naj pridem k njemu, da me predstavi za popis sosedni pionirski družini. Res je prišel čas, ko sem se njegovemu vabilu lahko odzval. Hvaležen sem mu, ker me je peljal v pionirsko hišo in glejte, ravno s tem hišnim gospodarjem sva se zdaj domenila, da sva delala v pajpovni skupaj leta 1898.

Ta naš pionir je Mr. John Bajuk in soproga Marija, ki stanujeta na 1230 E. 175th St., kjer se ta par nahaja že nad 32 let. To je takorekoč ena prvih pionirskih družin te okolice, kamor se je naselila pred 32. leti. Takrat tu še ni bilo tlakanih cest in ne pločnikov in kadar je bilo deževno vreme, so mešali blato do kolen.

Naš pionir je doma iz Bele Krajine, vas Božakovo, fara Metlika. Še bolj pa bodo rojaki vedeli, kje je ta kraj, če povem, da je to tam pri Treh farah. Ta kraj je znan daleč naokrog radi svojih treh cerkva, ki stoje druga ob drugi, kar sem nekoč tudi pokazal na filmskih slikah.

V Clevelandu je prav malo Metličanov. Toliko nas je tukaj, pa se jih dobi malo iz Metlike, Črnomlja, Semiča itd. Najbrže so šli prvi naseljenci v druga mesta in ostali so šli tje za njimi. Največ Metličanov je v Jolietu in v Pittsburghu. So tudi v Minnesoti in drugod, samo v Clevelandu jih ni dosti.

Izmed vseh Slovencev so odhajali Metličani prvi v Ameriko. Naš pionir, Mr. Bajuk, ve povedati, da so odhajali iz Bele Krajine že pred letom 1880. In ko je šel on v Ameriko, leta 1890, so mnogi njegovi rojaki prišli že z denarjem iz Amerike.

Tudi Mr. Bajuk ni prišel naravnost v Cleveland, ampak je šel najprej v Steelton, Pa., kjer je tudi več Belokrajncev.

Oglejmo si malo to Belo Krajino, iz katere prihaja ta naš pionir. Sam sem se svoje dni že mudil nekaj časa tam. Seve, natančno je ne morem popisati, ker nisem študiral njene zgodovine, ampak le toliko, kolikor sem videl pokrajine na lastne oči.

Skozi Belo Krajino teče reka Kolpa, ki nekaj časa deli slovensko in hrvatsko zemljo, dokler ne prestopi čisto na hrvatsko stran. Torej bi lahko rekli, da smo Slovenci in Hrvati iz iste zemlje doma, katero deli le reka. Tako pripoveduje tudi Mr. Bajuk, da so imeli polovico vinogradov na hrvatski strani in drugo polovico na slovenski, pa da je bilo iz obeh strani tako vino, da ga nikjer drugje nimajo boljšega.

Reka Kolpa jim je dajala finih rib in rakov, a mnogo veselja mladina poleti, ko so se kopali.

Mr. Bajuk pravi, da ne bo nikoli pozabil veselih jesenskih dni, ki so se pričeli s septembrom. Takrat je bila zlata doba za pastirje, ko je pričelo zoreti grozdje in sadje. Par pastirjev je ostalo pri živini za stražo, drugi smo šli pa po grozdje in sadje.

"O, kako smo veselo ukali, ko smo se vračali domov!" je rekel Mr. Bajuk.

Pa tudi od Treh far je odnesel naš pionir neizbrisne spomine. Po dvakrat na leto so se tam vršili veliki shodi, na katere so prihajali romarji od blizu in daleč. Shodi so se vršili Jernejevo in Angeljsko nedeljo. Iz Hrvatske so prignali koštrune in teleta, katere so tam klali in pekli. Gostilničarji so postavili pod košate lipe šotore in točili sladko vince žejnim rojakom.

Te tri cerkve so podružnice metliške fare. V Metliki so imeli pred vojno tak zvon, da se je morala obesiti za vrv cela gruča moških, da so ga zamajali. Zvonil je le ob velikih praznikih.

Iz vasi Božakovo do Metlike je imel naš pionir tri četrt ure hoda za v šolo. Tja je hodil redno vsak dan tri leta; dve leti pa je hodil v ponavljano šolo in zadnje leto se je učil tudi nemščine.

Od Metlike do Črnomlja je pa tri ure hoda. Iz Novega mesta pelje pot v Metliko preko Gorjancev in gre še dalje v Karlovec. Visoko nad Metliko se dviguje še danes metliški grad. Poslopja, ki so bila nekdaj last graščakov, se rabijo sedaj za sodnijske urade.

Mr. Bajuk je bil pri birmi v Metliki, boter mu je bil Janez Urničar, ki mu je kupil orgljice in v rdeči ruti navezane druge darove.

V metliški okolici je dosti sadja, zlasti črešenj. Dekleta so jih nosila na shode v koših in tam dobila lep denar zanje.

"Zakaj ste pa odšli s tako lepih krajev v Ameriko?" ga vprašam.

"Zato, ker se nam je par let poprej posušila vinska trta," je odgovoril. "Drugače bi ne bil šel nikoli zdoma. Pa tudi potem, ko sem bil enkrat tukaj, bi se bil vrnil takoj domov, če bi mi bil dal kdo denar. Mnogo so se takrat vrnili domov, ki so imeli denar. Pozneje so mi pa zdoma pisarili, da mi bodo poslali denar, če pridem domov, pa sem se bil že privadil Amerike in ostal sem tukaj."

Naš pionir nam pripovduje, da je takrat štela vas Božakovo 12 hiš. Nekaj posebnega je bil vaški studenec, kamor so hodile po vodo in tudi prat. Voda je izrivala izpod velike skale in pod skalo je bila pa velika votlina in pozimi je bila tu voda prav topla. Vode nam ni nikoli zmanjkalo, saj smo imeli poleg vasi še reko Kolpo, kjer je voda neprestano gnala kolesa mlinov in žag. Od daleč so nosili in vozili v naše mline in na naše žage.

Naš pionir je bil rojen 2. februarja 1872. Bil je najstarejši izmed otrok. Imel je enega brata in štiri sestre. Brat Anton se tudi nahaja v Clevelandu, sestra Barbara Conti pa v Denverju, Colo. Domačijo je bila najprej prevzela sestra Barbara, ki jo je pa oddala drugi sestri, sama pa odšla v Ameriko. V Ameriki je prišla tudi sestra Agnes, poroč. Zupančič, ki je sedaj vdova in stanuje v Colinwoodu.

Domačija je bila srednje velikosti. Redili so par volov in par krav. Oče in mati sta doživela 75, odnosno 68 let starosti. Naš pionir je odšel v Ameriko z 18. letom in potem ni svojih staršev več videl. Oče našaga pionirja je bil čevljar in tako mu je tudi mladi sinko večkrat pomagal nositi kopita in kneftre. Toda ni ga veselilo, da bi se bil oprijel tega posla. Sicer so se pa oče ukvarjali s šilom samo pozimi.

Prihodnjič bomo pa slišali o Mrs. Bajuk, soprogi tega pionirja.

Za vsak par velja beseda: kar je mož, to je žena ali pa obratno. Oba tvorita družino in skrbita za gospodarstvo. Če sta oba marljiva, delovna in varčna ter če ni pri hiši posebnih nesreč ali bolezni, pa se životari naprej. Mnogi naredijo korake do uspeha, do malo več premoženja, kakor jim je pač sreča naklonjena.

Povsod velja tudi pregovor, da je boljša polovica najboljša pomočnica, da se pri gospodarstvu napreduje. Kjer se gospodinji prav, tam vodi lahko uspešno mož gospodarstvo. Tako gre torej v napredku obema kredit in priznanje. Radi tega moramo pri popisovanju naših pionirjev dodati tudi gospodinjo, brez katere bi ne bilo napredka pri gospodarstvu.

Mrs. Mary Bajuk, rojena Kovačič, je doma od Grosuplja. Nič ne ve, če dom njenih staršev še stoji ali ne. Še mlada je šla od hiše k drugim ljudem. Očetu je bilo ime France, ki je bil doma iz bogate hiše v Hrastju pri Grosupljem. Mati naše pionirke še živi pri svoji hčeri Cili v Žalni. Mati je stara sedaj 85 let. Oče od Mrs. Bajuk je umrl tukaj v Ameriki pred desetimi leti. Umrla sta ji tudi dva brata, Toni in Frank, brat Martin se pa nahaja v Ljubljani.

Mrs. Bajuk, kot rečeno, je morala še majhna od hiše služit k tujim ljudem, ker ni bilo dovolj dela doma za vse. Služila je v Malih vrheh, v Novi vasi in na Mlačevem. Doma so ji rekli Prevoščekova Micka.

Sedaj naj nam pa naš pionir še pove, kako je odpotoval v Ameriko. Kakor pripoveduje, se je bilo zbralo iz Metliške fare devet fantov, v starosti od 18 do 21 leta, ki so bili namenjeni v Ameriko. Bili so korajžni in razposajeni, pa so rekli, da bodo potovali kar javno in da se ne boje nobenega biriča. Šele agentje so jim dopovedaii, da bi bila to nesmisel in bi jih gotovo vrnili z meje domov. Potem so se razdelili v manjše skupine in samo par jih je prišlo srečno čez mejo, drugi so bili pa obrnjeni nazaj. To se je zgodilo koncem novembra, leta 1889.

V New Yorku so se razšli vsak na svoj naslov. Naš pionir je potoval v Steelton, Pa., kjer je imel strica Martina Bajuka, ki je prišel v Ameriko že leta 1882.

Ko je prišel k stricu, ni ta nič vedel, da pride nečak. Ko ga je zagledal, ga je pozdravil s sledečimi besedami: "Kaj pa tebe tukaj drži?"

V tem mestu, kjer so velike železne tovarne, je ostal naš pionir pet let. Tista leta so znana še danes radi velikega brezdelja ali krize. Takrat so delali za 99 centov na 10 ur.

"Od jutra do večera smo hodili okrog," pripoveduje Mr. Bajuk. "Nekaj, da bi dobili kako delo, nekaj pa, da bi minil čas. Bili so to res sila dolgi in brezupni dnevi.

Iz Steeltona sem prišel sem v Cleveland, in sicer k Stencu ali Turku, kamor so prihajali skoro vsi naši ljudje. V Clevelandu je bila prva in glavna tovarna po krizi takozvana pajpovna, kjer so delali večinoma samo naši rojaki. Tam je bilo treba začeti zgodaj zjutraj. Leta 1898 sem tam delal z Mr. Anton Grdinom, ki bo sedaj spravil te moje doživljaje na papir. Tam sem delal 14 let in v tem času sem se tudi oženil. Pa naj ona sedaj pove, kako je prišla v Ameriko.

Torej nam je Mrs. Bajuk povedala, da je prišla v Ameriko leta 1901. Njen oče je prišel sem pa eno leto prej. On ji je poslal denar za karto. Najprej je služila v gostilni pri Mr. Duša na 40. cesti. Tam je stanoval tudi Mr. Bajuk. Micka je prišla sem meseca novembra in drugo leto v juliju sta bila že oklicana v cerkvi sv. Vida, da želita stopiti v zakonski stan Jurkešev Janez in Prevoščekova Micka. Na dan 17. julija 1902 sta bila poročena pri sv. Vidu. Zvezal ju je Rev. V. Hribar.

Mr. Bajuk je hodil še naprej redno vsak dan v zakajeno tovarno in pridno delal ter nosil domov plačo. Pridna mlada gospodinja je pa v Louis Reherjevi hiši čistila, kuhala in prala. Dnevi so hitro tekli naprej. Naš mladi par je skrbno zbiral skupaj dolarčke in se pripravljal, da si čimprej poišče svoj dom. Tiste čaše so prodajali po dobri ceni lote ob Waterloo Rd. v Collinwoodu. Tam so kompanije postavljale nove hiše in jih prodajale našim pridnim in zanesljivim družinam na mala odplačila. Takrat so se res kupile hiše po vredni ceni. Toda kako priti ali kaj pripeljati do hiš v dežju?


Naš par si je kupil hišo na 175. cesti še leta 1904, ko so bile okrog večinoma še neobdelane farme. le nekaj naših rojakov je bilo že tam, kot Fr. Volk, Mr. Mustar in Mr. Pepeš. Par let pozneje jih je bilo pa že kar polno. Osem let se je vozil Mr. Bajuk še delat v pajpovno iz Collinwooda. — Vstajal je zjutraj ob štirih in se vračal pozno zvečer domov. Mnogo blata je premeštral tiste čase in dostikrat je bil premočen do kože. Takrat še ni bilo vode napeljane v tisti naselbini. Imeli so vodnjake, v katerih je bila slaba voda, ki ni bila ne za kuho, ne za pranje porabna. Le čvasi in nov denar je prinesel naseljencem izboljšave.

Ko sem omenjeni večer obiskal Mr. Bajuka, da popišem nekoliko njegov življenjepis, sem ga dobil sedeti doma z obvezano roko. Povedal mi je, da je to prvič v 40 letih, da je poškodovan in nezmožen za delo, odkar je pri društvu. Opekel se je v tovarni. Je član društva sv. Vida in tudi njega ustanovitelj.

Mrs. Bajuk se je ves čas pridno sukala okrog in stekla doli v klet ter postavila rdečelično steklenico na mizo. Potem pa smo prešteli družino in statistika nam govori takole: Devet je bilo otrok, štirje so umrli, živijo pa še: Olga, poroč. Anderson, sin William, Verona, poroč. Bajc, Molly in Fany.

Mrs. Bajuk nam je šaljivo pripomnila, da so jo ob času možitve odgovarjali, češ, kaj boš jemala tistega Hrvata. Ona jim je pa zabrusila nazaj: — "Belokranjca hočem imeti, ker so fejst fantje!" In danes ji ni nič žal. Srečno in zadovoljno sta vse čase živela in prenašala veselje in težke naporne dneve. Na obrazu se jima berejo brazde in skrbi, toda danes sta vesela, otroci ju pa tudi ljubijo in spoštujejo. Lahko imenujemo srečne tiste družine, ki so storile vse, da so srečno živele, vero ohranile, dobro otroke vzgojile, dom svoj tudi v težkih dneh ohranile. Medtem ko so se zrušila bogastva in so padli mogočni špekulanti in bogastva na beraško palico, pa stojijo trdno naši pionirji, kakor so stali poprej. K temu pomaga potrpljenje in dobra volja, varčnost in previdno gospodarstvo.

H koncu zakličemo našima pionirjema iz srca: Bog vaju živi!

Kdo ne pozna tega originalnega Gorenjca, Frank Sajevca, naše korenine? Ko boste čitali vse njegove doživljaje, ga boste morali občudovati, kajti on je prehodil več držav ameriške Unije kot malokateri drugi. S svojo pridno roko si je neprestano služil s težkim delom svoj kruh. Tako že v domovini, kot tudi tukaj v Ameriki. Mnogo bridkega in trpkega je prestal, toda obenem pa tudi mnogo dobrega, tako da se stvar precej izravna.

Frank izgleda navidez precej trd in robat, zelo glasno in trdo govori, toda ima dobro srce in zdravo pamet. Sedaj je star 75 let, pa se še vsega spominja prav iz otroških let. Jako je kratkočasen v pripovedovanju in vsako stvar natančno razloži.

V mladih letih je služil mnoge gospodarje, male in velike posestnike. Konji so mu bili v največji veselje. Služil je najrašji pri hišah ali župniščih, kjer so meli močne in lepe konje. In kjer je on služil, so konji tudi bili lepi in močni, kadar jih je dobil on v roke. Seve, s konji so pa tudi neprilike. Konji, ki so spočiti in siti, zraven pa še mladi, imajo svoje muhe. Tako so tudi našega Franclja spravili pod kočijo. Nekoč so se mu konji splašili, ko je vozil domačega župnika. Gospod se je pobil na roko, da ni mogel tri tedne maševati, naš France je pa tudi nekaj časa šepal. Nekoč se mu je zvrnil voz žita ravno na mostu in preko 100 mernikov pšenice je padlo v vodo. Enkrat so konji blizu Črnuč s kočijo orali po gmajni in gozdu kar na svojo roko.

Pa ne smete misliti, da je bila vsa to krivda na Franceta. Saj je dostikrat konje obdržal in nekoč je z močno roko obvladal konje in tako rešil župnika, da ga je radi tega pohvalilo celo ljubljansko časopisje. Ampak včasih mu pa vsa njegova močna roka ni pomagala, kadar so bili posebno srboriti in presiti, pa spočiti.

Torej pa naj nam sam pove, kaj je delal v domovini, predno je prišel sem v to obljubljeno deželo.

"Rojen sem bil 23. maja in sem star zdaj 75 let. Doma sem iz Srednje vasi, fara Šenčur na Gorenjskem. To je eno uro od Kranja in tri ure je pa do Kamnika. Pri hiši se je reklo pri Zajcu in imeli smo en četrt grunta. Očetu je bilo ime Jože, materi Marjeta in so se prej pisali černe. Oče so nagloma umrli v starosti 44 let, mati pa, ko so bili stari 88 let in 11 dni.

Imel sem štiri brate in tri sestre. Živa je samo še sestra Helena Kopač v Lužeh. Noben drugi iz naše družine ni šel v Ameriko in tudi meni ni bilo treba iti. Pri staršh sem bil do 11. leta, potem sem šel pa služit v Šenčur k Ulčarju. Pasel sem ovce eno leto. Včasih sem do 80 koštrunov lovil po gmajni. Zatem sem šel na Luže, tam sem že avanziral in sem pasel krave. Zatem sem šel pa služit v Kranj. Tukaj sem bil pa že velik gospod, ker sem imel za oskrbovati do 30 glav goveje živine. Tukaj sem ostal eno leto in pol.

Potem se mi je hotelo pa po svetu, zato sem jo mahnil naravnost v Ljubljano, kjer sem dobil službo pri Jurčku v Gradišču. Tu so imeli mlin, pa tudi krave. Opravljal sem razna domača dela. Od tam sem šel k Tišlerju v Kolodvorsko ulico. Sedaj sem bil že star 18 let.

Potem sem šel pa zopet na kmete, in sicer v Dol pri Ljubljani. Tam sem bil zamalega hlapca pri konjih. Tu se je veliko furalo s konji. Dobil sem marsikatero šestico napitnice.

Ko je g. župnik Jane z Dolžan videl moje lepe konje, me je vprašal, če bi šel k njemu za hlapca. Pa še rad sem šel in ostal tam, dokler nisem moral odriniti k vojakom. Potrjen sem bil k 17. pešpolku. Bil sem dve leti v Ljubljani in eno leto v Hercegovini.

Po treh letih sem se vrnil domov. Služit sem šel na graščino Brdo za 10 gld. na mesec. Od tam sem šel pa k Beričevemu Kovaču, kjer so imeli dva mlina. Jaz sem največ prevažal s konji. Nekaj čez eno leto sem ostal tam. Od tam sem šel pa na Pšato k Tomažu. Tudi tu so imeli mlin. Potem sem šel pa služit v farovž v Ihan, kjer sem ostal osem let. Potem sem šel v Ljubljano v razne službe.

Sedaj sem bil star 39 let in na misel mi je prišla Amerika. Prijatelj Hribar Tone, ki se je nahajal v Minnesoti, mi je pisal, naj pridem v Ameriko, da bom tam služil po dva dolarja na dan in da bo poleg tega dosti za jesti in za piti. Res me je to pismo premotilo, da sem se odločil za Ameriko. Bolje bi bilo, da ne bi šel. Doma sem imel dobre službe in židane čase, četudi sem včasih trdo delal.

Ko danes gledam nazaj na moja leta v domovini, lahko rečem, da bi bilo mnogo boljše zame, da ne bi bil šel nikdar v Ameriko. Zdaj nimam od vsega mojega trpljenja v Ameriki drugega kot da sem star in polomljen in živeti moram od relifa.

Leta 1899, meseca novembra, sem se odpravil v Ameriko in par dni pred božičem sem dospel na Ely, Minn. Tam mi je prijatelj Tone Hribar preskrbel delo v rudniku. Takrat se je delo lahko dobilo, a jaz nisem šel nič kaj rad živ pod zemljo. Tone je bil doma iz Želimlja in njegovo sestro Maričko sem jaz "štemal" v starem kraju, a je umrla, predno sva se poročila.

Na Ely sem ostal devet mesecev. Od tam sem šel na Eveleth. To mesto so ravno takrat selili iz nižave na visoko radi rude. Ta selitev je dala ljudem mnogo dela. Tudi na Evelthu sem šel v jamo delat.

Glede temperature je bilo v jami dobro, toda bili so drugi strašni prizori, ki so nam pretresli živce. Takrat niso imeli takih varnostnih naprav kot jih imajo danes. Dnevno je pobilo delavce in tudi po dva na dan. Enkrat se je bila utrgala spenjača, ko smo bili že 1200 čevljev globoko. K sreči jo je ustavila zasilna naprava, kar nas je rešilo gotove smrti. Bilo nas je 16 delavcev, ki smo viseli nad globočino, dokler nas niso rešili. Sama božja previdnost me je pripravila do tega, da sem delo pustil in odšel v Chicago. Mož, ki je dobil delo za menoj, je bil takoj prvi dan zasut in ubit.

Iz Chicaga sem šel v Bradley, III. Tam je bila slovenska tovarna za izdelovanje postelj, last bratov Turek. Okrog 250 delavcev je takrat delalo v Turkovi tovarni. Moje delo je bilo, da sem vozil s konji blago na postajo. Ker sem dobival samo $1.25 za 10 ur, sem se gospodarju pritožil. Ta mi je pa rekel: "Pojdi v Chicago k rudotopilnicam in tam boš imel dva dolarja na dan. Za to delo tukaj pa ne plačam več. Če se pa naučiš postelje barvati, boš imel $2.50 na dan."

Res sem začel potem barvati postelje in zaslužil $2.50 dnevno. Turkova tovarna je zelo napredovala in je pozneje tam delalo do 1000 ljudi. Mr. Turk je bil sicer Kočevar, pa je znal slovensko. (Ko sem jaz začel trgovino s pohištvom, sem naročal postelje iz Turkove tovarne. Op. pisca).

V Turkovi tovarni sem ostal nekaj nad eno leto. Ker so mi vedno pisarili iz Minesote, naj pridem nazaj, sem res šel, in sicer na Eveleth in zopet sem šel v jamo.

Tisto leto je začela goreti šuma blizu našega stanovanja. Bilo je mnogo posekanega drevja in ker je bilo ravno v juliju, je bil tak ogenj, da ni bilo mogoče gasiti. Ogenj je dosegel tudi hišo, ki je bila last Mr. Petriča. Iz hiše so se rešili samo ljudje, vse drugo je pa pogorelo. Tudi mi, ki smo bili tam na stanovanju, smo izgubili vse. Kadar začne tak gozd goreti, je kar za bežati.

Iz Minnesote sem jo umeril v Butte, Mont. Tam so veliki rudniki in več slovenskih družin je bilo tam. Takrat je obiskal tiste kraje predsednik Združenih držav Teodor Roosevelt. Vse rudnike si je ogledal.

Od tam sem šel v Rock Springs, Wyo. Tudi tam so rudniki in dosti Gorenjcev je bilo takrat v tisti naselbini. Naj povem, kaj sem doživel tam v teh krajih, kjer viharji napravijo dež iz peska, ki ga dvignejo v zrak. Ravno tako napravi veter pozimi s snegom, da te takoj zasuje in si izgubljen, če nisi v bližini cest ali hiš. Tako se je zgodilo tudi meni.

Nekoč grem iz mesta v oddaljeni kraj, kjer je neki Slovenec lastoval mal premogorov. Mogoče bom dobil delo pri rojaku, sem si mislil. Toda nastal je sneženi vihar in kmalu sem gazil sneg do kolena. Mračilo se je že, jaz sem imel pa še dolgo pot. Pričelo me je skrbeti, kaj da bo. Vedel sem, da je nekje tam malo železniško postajališče, kjer se ustavi vlak le enkrat na dan. Da bi le do tje prišel. Bil sem zelo v strahu, ves premražen in trd. Kaj naj storim? Volkovi in kajuti so tulili v daljavi. Kaj bo, če me zavohajo? Napel sem vse moči, da sem gazil zamete, da bi se dokopal do postaje, kjer bi lahko zakuril ogenj.

S silnim trudom se mi je posrečilo, da sem prišel do postaje, kjer sem znesel na kup nekaj pragov in si zakuril ogenj. Postajališče je bilo odprto na eno stran in tam sem kuril velik ogenj, ob katerem sem prebil v strahu dolgo noč. Tisti ogenj me je takrat gotovo rešil, da me niso pogrustali vocje — in Francelja bi ne bilo več.

Zjutraj je prišel čuvaj, ki mi je povedal, da se še ne zavedam, v kakšni veliki nevarnosti sem bil. Odklenil je postajo, kamor sva vstopila. Najpre je zakuril v peči, da sem se odtajal od vseh strani, potem mi je pa odstopil od svojega luncha, da sem se okrepčal. Ker je bilo padlo toliko snega, nisem hotel iti naprej, ampak sem počakal, da je prišel vlak, s katerim sem se odpeljal nazaj v Rock Springs. Takrat sem sklenil, da ne bomm nosil firbca okrog po teh prerijah

Iz Rock Springsa sem šel v Portlandt, Oregon. Tudi tukaj je bilo več naših ljudi. Podnebje je tukaj kot v Floridi. Tukaj sem delal v papirnici sedem let. Kraj tukaj je zelo prijazen, ves obraščen z zelenimi gozdi, kakor naši kraji v stari domovini. Zaslužilo se je dobro in tukaj smo imeli vesele čase. Kadar sem imel prihranjenih nekaj stotakov, sva se domenila z nekim prijateljem, si vzela par mesecev dopusta in se odpeljala v San Francisco ali Sacramento, ki so najlepši kraji v Ameriki, saj meni se zdi tako. Tam sva obiskavala gledišča, posedala po parkih in pohajkovala.

Nekoč jo mahava s kovčegi peš proti Sacramentu. Da si prihraniva nekaj poti, jo udariva kar po železniškem mostu, po katerem je tekla samo ena proga. Tukaj je bil napis, da kdor gre po tem mostu, riskira svoje življenje, ker se nisi mogel nikamor umakniti, če je pridrvel vlak. No, korajžna, kakor sva bila, sva rekla, saj tukaj ne vozijo vlaki tako pogosto in ni pes, da bi prav na naju čakal. Bila sva že daleč na širokem mostu, ko v daljavi zagledava vlak, ki nama hiti naproti. Kaj bo pa zdaj? Ob straneh nič prostora, pod mostom pa sama globoka in široka voda. Noben izmed naju ni znal plavati, poleg tega pa še težke kovčege v roki. Priznali boste, da sva bila v kaj kočljivem položaju. Nisva imela prav dosti časa, torej sva pametno porabila tiste trenutke, ki so nama bili na razpolago. Hitro priveževa kovčege ob mostnice, da so viseli čez rob, sama sva pa čakala prav zadnjega hipa on se obesila za roke čez rob, ko je prišel vlak mimo. Rečem vam, da je bil ta vlak najdaljši, kar sem jih še videl v svojem življenju in zdelo se mi je, da ne bo nikdar odbrzel mimo. No, končno je šinil mimo zadnji voz in napol trda od straha zlezeva zopet nazaj na most, živo vero v srcu, da nikoli več!

Nekega dne se spomnim, da bi se rad odpeljal v Spokane, Wash. Vprašal sem na postaji, koliko stane vlak do tje. Ker sem bil v navadni delovni obleki, mi uradnik niti odgovoriti ni hotel. Najbrže si je mislil, da tako opravljen človek nima denarja, da bi se tako daleč peljal. Jaz sem pa segel v žep in položil predenj tri desetake in uradnik je začel takoj govoriti prijazno z menoj. Povedal mi je, da listek do Spokane stane 22 dolarjev. Da, da, Francelj iz Šenčurja se je peljal, kamor je hotel, ker je imel vedno groš. Obleka pač ne naredi še človeka, sem si mislil jaz. Samo da imaš kaj cvenka v žepu in korajžo v srcu.

Potem sem se odpeljal v Milwaukee, kje r sem delal v usnjarnt. Potem sem šel v Calumel, kjer so znani bakreni rudniki. Od tam sem šel zopet v Milwaukee in potem v Battle Creek, blizu Detroita.

Ker sem bil sedaj že tako blizu Clevelanda, sem sklenil obiskati naše Gorenjce tukaj. Pa tukaj nisem dobil dosti prijaznih rojakov, pa sem se odpeljal v Lorain. Tam sem delal devet mesecev. Potem sem se pa vseeno ša enkrat odpeljal nazaj v Cleveland, kjer sem tudi ostal.

Ko sem pred osemnajstimi leti prišel v Cleveland, sem takoj dobil delo v tovarni Twist Drill Co. Tu so me radi imeli in tudi potrpeli z menoj, če sem ga včasih slučajno imel malo pod kapo. (Ko sem bil pred dnevi s Frankom v omenjeni tovarni, so ga vsi veselo pozdravljali in ga spraševali, kdaj pride nazaj. S palico si mora sedaj Frank pomagati, pa vendar so ga vsi, foremani, delavci in dekleta v pisarni, prijazno pozdravljali. Op. pisca).

Frank je danes siromak, ker so mu odpovedale noge in mu silno zatekle. V petek 28. februarja je šel v mestno bolnico. Je član samostojnega društva "Kranj."

Frank Sajovca poznam že dolgo vrsto let, ker je stanoval blizu naše hiše. Bil je dober delavec in veseljak, a pri tem poštenjak. Včasih je malo ropotal v stanovanju, kadar je prišel iz saluna domov. Ker je bil sam in ni imel človeka, s katerim bi malo debatiral, je navadno zagnal kak star krožnik po tleh, da je malo zaropotalo, da je bila štima. Tako si je dal duška, ki mora na dan. No ja, mi drugi se znesemo pa nad ženo ali otroci, pa nam odleže. Po tej debati je Frank sladko zaspal, drugo jutro je bil pa zopet v tovarni pri delu in vse večerne nevihte in tornadi so bili pozabljeni.

Frank Sajevic je vedno rad čital časopise. Poleg Ameriške Domovine je imel tudi Ave Marijo in A. S. Frank je pravi tip korenjaškega Gorenjca, kot nam priča njegov zanimivi življenjepis. Želimo mu, da se kmalu vrne med nas zdrav in nadaljuje svoje veselo življenje, ker obilo ima prijateljev tukaj in tudi med Amerikanci. Bog Te živi, Frank!

Le malo se sliši o njih. Tiho živijo na stranskih cestah v hišah, ki so si jih postavili pred mnogimi leti. To so pionirji v pravem pomenu besede. Danes imamo pred seboj zopet en pionirski par, namreč Martina in Zofijo Mustar, ki stanuieta ua 1254 E 175th St. Na to družino me je opozoril iz prijaznosti Mr. Anton Gubanc, trgovec z modnim blagom na Waterloo Rd.

Martin Mustar je eden najstarešjih slovenskih naseljencev v Ameriki, saj je pripel sem že leta 1888, toorej bo tukaj kmalu 50 let. Pač dolga doba, kaj ne? Šele 17 let je bil star, ko se je odločil za tujino. Tako mlad je odšel iz rojstne domovine, katere potem ni več videl. V vasi Koželovo se je rodil 11. novembra, 1871. Večji del svojega življenja je dal Ameriki, kjer je skoro ves čas izvrševal težka dela.

Z zanimanjem sem ga poslušal, ko mi je pripovedoval o svojem življenju. Doma je pomagal pri delu na polju. Pripoveduje, da so včasih kar ponoči orali, da so drugi dan lahko več prosa posejali.

Pri Mustarjevih so lahko redili šest glav govejeve živine, par konj in drobnico. Očetu je bilo ime Tone, materi pa Franca. Mati je bila doma iz Lazov Perkotova. Poleg našega Martina je bil v družini še sin Tone in dve hčeri: Gertruda in Franca, ki se obe nahajata v Clevelandu. Gertruda je poročena Jarc v Nottinghamu, Frances pa je poročena Dular v Clevelandu.

Ko sem ga spraševal glede šole v mladosti, je zamahnil z roko in rekel: "Aha, kaj šola! Še podpisati se ne znam. V šoli smo se učili ceniti in gojiti sadno drevje, peli smo pa telovadili." Stric Jakob Perko mu je bil birmanski boter. Za darilo mu je kupil kozlička, orglice in drugih takih drobnarij. K birmi je šel v Zagradec, kamor spada Koželova vas, ki šteje sedem dobrih posestnikov in nekaj bajtarjev.

Martinov oče so bili krovec in Martin je pri tem poslu pomagal očetu jeseni, kadar je delo na polju malo ponehalo. Stari oče in stara mati sta bila še oba živa, ko je šel Martin v Ameriko, torej je to kaj trdna rodbina.

Iz Koželove vasi je lep razgled tje do snežnikov. Nad vasjo je gora Korinj, s katere je še lepši razgled. Pod goro se nahajajo razvaline stare cerkve sv. Jurija, katero je porušila strela. Vaščani so potem sezidali lepšo in večjo cerkev sredi vasi, dočim je prejšnja stala visoko v gori.

Iz Koželovega do Zagradca je 15 minut hoda. Tu mimo pelje tudi cesta v Žužemberk, Novo mesto in v Ljubljano.

Martin je rad in pridno delal in kadar se je zamudil s fanti na vasi, je bilo zjutraj težko vstati. Mati so klicali: "Martinek, hoj Martinek, ura je že sedem, le brž pokonci!"

Doma je bilo dela in jela dovolj, da mu ne bi bilo treba iti v Ameriko. Ko se je menil o Ameriki, mu starši niso hoteli dati denarja, češ, doma ostani. Martin je pa naprosil petičnega posestnika, da mu je posodil 155 goldinarjev. Ta mož je rekel: "Če boš kaj zaslužil, mi boš vrnil, če pa ne, pa naj bo pozabljeno. Le pojdi v Ameriko, ko te veseli."

Fantje in možje so se odpravljali v Ameriko. Nekateri so to odobravali, drugi so pa ugovarjali. Nekateri so rekli: "Izgubili se boste v tujini, nikdaj več vas ne bomo videli." Pri mnogih se je res uresničilo to prerokovanje. Mlad človek se privadi tujine in novotarijam, posebno če ima bolj udobno življenje, kot ga nudi Amerika.

V postu je bilo, ko so se odpravljali čez lužo. Na morju so bili 16 dni, vse potovanje pa je trajalo 31 dni. Vožnja je bila slaba in skoro ves čas so morali ostati pod krovom na ladji.

V Clevelandu je imel Martin naslov na starega Stenca-Turka, ki je bival takrat v Newburgu. Pri Stencu se je plačalo samo za pijačo, najedli so se pa zastonj.

Danes je pač lahko priti k svojcem, a takrat je bilo vse drugače, ko ni bilo dobiti niti stanovanja. K Slovakom in Čehom so morali nekateri naši rojaki na stanovanje, ker pri naših ni bilo prostora. Posebno je bilo to v Newburgu, kjer so bili Čehi in Slovaki v velikem številu naseljeni.

Ko so prišli naši pionirji sem, so imeli z okorno pisavo napisano ime in naslov kakega znanca. To so potem kazali policajem in konduktorjem na ulični železnici, ki so potem razreševali črke in številke.

Jako prijetno je bilo pri Turkovih prvi večer prihoda naših rojakov.

Takrat še ni bilo cementnih pločnikov ob straneh cest, ampak leseni. Lesene deske so polagali po tleh in to je bilo tudi prvo delo našega Martina. Ker je bil priden in mlad ter vajen konj, so mu svetovali, naj gre v službo k neki bogati ameriški kmetici, ki je imela farmo blizu Newburga. Njegovo delo bi bilo, da bi vozil lepo hčerko te farmarice s konjem v mesto vsak dan. Obljubila mu je en dolar na dan in pa hrano. Martinu pa ta služba ni dišala, ker bi se bil morda preveč navezal na to družino, pa je šel rajši delat v American Steel & Wire Co., kjer je delal sedem let. Potem je delal tri leta pri furnezih, leto dni v pajpovni, nakar je šel v Collinwood, kjer je delal v roundhouse in nazadnje v ceglarni na "brik jardu."

Mr. Mustar je imel tukaj dobro, pa jako nevarno in odgovorno delo. Vodil je delo pri vrtanju in razstrelbah, kjer so dobivali tvarino za izdelavo opeke. Vsi vemo, da so taka dela, kjer se dnevno porabi nad eno tono dinamita, smrtno nevarna. Vsak korak mora biti premišljen, posebno kadar se polaga in prižiga mine, ki mečejo kamenje in zemljo visoko v zrak, da se zemlja trese.

Naš pionir je bil pri svojem poslu pravi mojster, in predpostavljeni so ga upoštevali in ga dostikrat vprašali za svet, kadar je bilo treba izvršiti kako posebno težko in sitno delo. Delal je pridno in vztrajno, a se ni pustil od nikogar ustrahovati.

Ko je nekoč Mr. Mustar prižgal mino, se je kraju približal po neprevidnosti neki delavec, kateremu je padel težak kamen na glavo ter ga ubil. Mr. Mustar ni bil čisto nič kriv nesreče, vendar si je to tako gnal k srcu, da ni hotel več ostati pri tem delu. Sklenil je, da si poišče manj nevarno delo.

Naj še omenim, da so tu včasih vrtali tudi do 85 čevljev globoko. V tistih dneh niso še imeli modernih naprav za vrtanje v zemljo, zato so toliko bolj trpele roke in le najbolj močni delavci so lahko vzdržali. Zato so pa bili tudi toliko bolj ponosni na svoje delo. Kadar so užigali mine v globočini, so se Collinwoodčani pritoževali, da se jim stresajo hiše in da pokajo šipe v oknih.

V začetku so plačevali pri opekarni po 10 centov na uro, potem so pa plačevali po $1.50 na dan, ali za deset ur dela. Mr. Mustar je pa kmalu služil več, ko so zaznali za njegovo zmožnost in spretnost.

V tistem času so zidali cerkev Marije Vnebovzete v Collinwoodu, za katero so dobivali vso opeko iz omenjene opekarne.

Od tu je šel naš pionir na delo k NYC železnici, kjer je delal osem let.

V šali je Mr. Mustar omenil, da je bil včasih tudi malo poreden. Kadar je hotel kdo v gostilni preskusiti njegovo moč v rokah, se je temu slaba godila, če ga je zgrabil s svojimi koščenimi rokami.

Pred 37. leti si je izbral Mr. Mustar za svojo družico Zofko Peterkovo, doma iz Šmihela. Poročil ju je v cerkvi sv. Vida Rev. V. Hribar leta 1899.

Po ženitvi se je pričelo drugo in novo življenje, življenske skrbi in gospodarstva. Družina je stalno naraščala, in sicer takole: Toni, Rudi, Viktor, Edward, Zofija, Charles in Štefanija.

Ko sva končala ta življenjepis, je Mr. Mustar rekel: "Še vedno mislim, da sem bil v domovini najsrečnejši človek na svetu. Zakaj nisem ostal doma!"

Odgovoril sem mu to: "Seveda, če bi bili ostali vedno mladi, bi se lahko kesali. Ker se pa časi, ljudje in kraji izpreminjajo, bodimo sedaj veseli, da smo, kjer smo." Mr. Mustar mi je to potrdil.

Našemu pionirju, njegovi soprogi in vsej družini želimo mnogo veselih in zadovoljnih dni med nami.

Samo par cesti nazaj od rezidenc Mr. Bajuka in Mr. Mustarja, na 172. cesti, sva z Mr. Gubancem obiskala družino Fr. Duša. Ta pionirska družina bo meseca maja praznovala že 30 letnico, kar se nahajata v svoji hiši v Collinwoodu. Samo dve hiši sta bili takrat na tej cesti, ko si je Dušatova družina tukaj postavila svoj dom.

Če so že trideset let v svojem domu, nam to pove, da je moral priti Mr. Duša v zgodnjih letih v Ameriko, da je moral prinesti seboj močne in pridne roke, s katerimi si je služil grenak kruh v dolgih urah po tovarnah. Toda naši ljudje so si znali gospodariti in naj si so še tako malo zaslužili, so si znali pri tem vsaj nekaj prihraniti, mož pri gospodarstvu, žena pri gospodinjstvu.

Kakor smo že večkrat rekli, je bila prva skrb naših pionirjev, da so si postavili lastno hišo, da bi jih tujci ne preganjali, ki so pri oddaji stanovanj vedno najprej vprašali, koliko ima kdo otrok.

Pa naj nam naš pionir sam pove kaj o svojem življenju, tukaj in v stari domovini. Takole je začel:

"Rojen sem bil v vasi Malo Mlačevo, blizu Grosuplja. To je približno štiri ure od Ljubljane. Tukaj se cepi kočevska železnica od novomeške. To železnico so gradili tisto leto, ko sem jaz odhajal v Ameriko, leta 1893. Na 6. maja, letos, bo 43 let, kar sem odšel od doma.

Malo Mlačevo spada v faro Žalno. Tam sem hodil v šolo k učitelju Krečmanu. Imel sem brata Toneta, ki je ostal na domu. Bil je v vojski sedem let in sedaj že počiva v hladnem grobu. Oče so mi umrli leta 1915, mati pa 1916. Očetu je bilo ime Anton, materi pa Gertruda. Matere dekliško ime je bilo Bučer in so bili doma iz iste vasi. Imel sem tri sestre; dve sta umrli v rani mladosti, ena je pa poročena Ana Novljan.

Pri birmi sem bil v Žalni, ko sem bil star devet let. Boter mi je bil stric Janez Duša, ki mi je nakupil veliko culo sladkarij in orgelce. Potem me je pa peljal v gostilno in smo se ga napili.

Vas Malo Mlačevo je štela takrat 21 hiš. Samo en kmet je bil premožen, drugi so bili pa bolj mali posestniki. Imeli smo po štiri glave goveje živine, par konj in nekaj manjših parcel za obdelovanje. Imeli smo tudi nekaj gozda za domačo potrebo. Nekaj gozda smo imeli tudi v gori Čušperk. Tukaj smo šli napravljat drva, katera smo peljali v Ljubljano, da smo imeli denar za domače potrebščine in za davke. Oče so hodili v sejme, da so tu in tam nekaj zaslužili.

Svet pri nas je v nižavi in ga je rada voda poplavila, kadar je bilo hudo deževje. To je bilo vedno, dokler niso skopali jarka do Račne proti Krki, da se je voda hitreje odtekala. Voda nam je delala vedno silno škodo na poljskih pridelkih.

Ker ni bilo doma zame nobenega zaslužka, sem šel včasih delat v graščino v Boštajn. Za otroška dela so plačali po 20 krajcarjev, odraslim so plačevali 40 krajcarjev na dan.

Tako so tekla leta naprej. Pozimi sem hodil sekat leskove palice, iz katerih smo delali vitre in pleli koše. Tako je prišel čas nabora. Parkrat so me starši oprostili vojaščine. Ko sem bil pa 24 let star, sem zaprosil za potni list v Ameriko. Stric janez mi je posodil 150 gld.

Tiste čase se je vse odpravljalo v Ameriko iz naše fare, 21 se nas jih je takrat zbralo, ko sem odhajal jaz. Nas je navdušil za Ameriko rojak Joseph Fink, ki je bil prišel iz Amerike in se vračal z nami. Doma je bil iz Velike Račne. Z nami je potoval do Clevelanda, potem je pa šel naprej v Minnesoto.

Odpotovali smo na 24. aprila in v Cleveland smo dospeli 6. maja, leta 1893. Prav takrat smo prišli sem, ko ni bilo dela nikjer dobiti. Deset nas je šlo na Lake Str., k staremu Zajcu, doma iz Lazov na Krki. Tam smo ostali par dni, potem pa smo se razkropili vsak na svojo stran. Jaz sem šel h Kmetu (Adamu), potem pa k Ulčerju (Kočevarju). Sami niso imeli ne dela ne denarja, pa so me kljub temu sprejeli iz prijaznosti. Takrat sem se zadolžil za 90 dolarjev, predno sem začel delati. Toda s prvim zaslužkom sem začel plačevati tudi na dolg.

Prvo delo mi je dobil rajni John Rus v železni tovarni. Odtedaj sem delal pri furnezih v raznih tovarnah, kakor: — American Steel & Wire Co., Coal Yard do leta 1910, odtedaj pa NYC do leta 1927, ko me je pri delu zelo poškodovalo, da sem bil štiri mesece v bolnici.

Ko sem bil že šest let v Ameriki, sem pričel misliti na želitev. Stanoval sem takrat na Lake Str., pri John Rusu. Takrat je imel John Mrvar salun na Lake St. Pri njem je služila Jerica Bučarjeva. Tjekaj sem hodil na čašo pive, kadar sem šel z dela domov. Jerica se mi je zelo dopadla, pa nisem vedel, kako bi se začel pogovarjati ž njo. Bal sem se, ker so hodili v salun tisti modlarji Princi in še drugi, ki so vsi cikali na želitev. Ker sva bila z Johnom Mrvarjem poznana, sem mu pomežiknil in mu zaupal, da naj on napelje besedo, da bo prav z Jerico. Razume se, da sem poklical na baro pijače za vse in vsi smo bili dobre volje. Mrvar mi je naskrivej povedal, da gre stvar dobro in da je nevesta zadovoljna. Toda včasih je pa bil John muhast in kar naenkrat sprevrgel besedo in rekel, da ne bo nič kruha iz te moke. Ampak Johna sem vedno potolažil tako, da sem ga poklical še par kozarcev na mizo in bila sva zopet prijatelja."

Že prej, predno je Mr. Duša pričel pripovedovati o ženitvi, sem povpraševal za gospodinjo. Mr. Duša mi je rekel, da je v postelji, da se nič dobro ne počuti. Včasih da vstane, pa gre zopet nazaj v posteljo. Celo poklical jo je, naj pride, pa ni prišla. Pa Mrs. Duša je naskrivej poslušala in ni nič rekla, dokler je njen mož pripovedoval o svojem življenju. Ko je pa začel pripovedovati o ženitvi in se bahati, kako da ga je Jerica rada imela, so se pa odprla vrata in Mrs. Duša je primaknila: "Lažeš! Ni bilo ne tako, kakor pripoveduješ!"

"I, no, sa j veš," je prijazno povzel soprog, "z revščino smo se spravili skupaj. Res sem imel denar, pa sem ga varčeval. Ti si pa hotela vso belo obleko in še celo bele konje, da so te peljali k poroki." Mrs, Duša na to ni nič rekla, samo muzala se je.

"Nikdar ne bom pozabil tega dne," je rekel Mr. Duša, takratni ženin. "Bilo je na Delavski dan 2. septembra 1899, ko sem imel prvič v življenju silne skrbi. Seve, na poročni dan je treba vse preskrbeti: cvetlice, prstane, kočijo. In Jerica, moja nevesta, je hotela imeti bele konje uprežene v kočijo. Bil sem v taki zadregi, da si nisem vedel pomagati. — Novžil, Mrvar, se mi je pa smejal, ker on je imel že izkušnje s takimi ženini, saj so se pri njem večkrat ženili.

V cerkvi sv. Vida je bila takrat samo najina poroka. Za svate so nama bili: Mr. in Mrs. Mrvar, Tone Pucelj, John Rus in Frank Strnad. Poročil naju je Rev. Vitus Hribar. Svatovščino smo obhajali pri Mrvarju v veliki in veseli družbi prijateljev in znancev.

Potem nama je pa družina rasla. Prvi je bil rojen Frank, druga je bila Frances, potem Kristina (takrat smo imeli salun na 55 cesti), zatem Albert, Alojzija je bila rojena že v naši lastni hiši, ravno tako potem James, Fred, Rozalija in Julija. Od teh so že poročeni Fred, Kristina in Albert. Umrli so: Frank, Frances in Alojzija. Doma so še James, Rosie in Julija."

Sedaj pa še par besed o Mrs. Duša. Rojena je bila v vasi Klečet, fara Šmihel pri Žužemberku in se je prej pisala Hribar, podomače Fortunotova. — Imela je tri brate in eno sestro. Bratje so vsi prišli v Ameriko, sestra je pa ostala doma. Brata Joseph in John sta se vrnila zopet v domači kraj, brat Jack je pa ostal tukaj.

Mrs. Duša pripoveduje, kako je prala in kuhala. Vodo so dobivali iz vodnjaka na dvorišču in je bila tako trda, da je bilo prav težko prati. Potem so si napeljali deževnico za kuhanje. To vodo so morali pa najprej prekuhati, potem pa precediti, predno so jo mogli rabiti za kuho. Juha, ki je bila kuhana iz vode iz vodnjaka, je bila kisla.

Mr Duša, naš pionir, mi je bil vedno zvest prijatelj. Pri seji društva sv. Vida sva se večkrat sestala kot z Mr. Bajukom in drugimi našimi pionirji. Mr. Duša je bil prava korenina, dokler ga ni pri delu potrlo.

Po tolikih letih truda in težkega življenja, mirno zreta v boljšo bodočnost, ki jo imata v svojih otrocih, ki znajo ceniti zasluge svojih staršev. Naj živita še dolgo med svojimi prijaznimi otroci in uživata sadove svojega truda.

Danes naj velja ta pionirski dopis političnemu gibanju med nami, saj smo pionirski narod tudi v politični borbi. Imamo med nami pionirje, ki se lahko štejejo med bojevnike za pravičnost življenjskega obstanka, ne sicer za svoje osebno dobro, ampak za dobro svojega, kakor tudi splošnega delavskega položaja.

Slovenci se odlikujemo v večini in smo tudi poznani kot demokratje. Pokazali smo že večkrat svojo moč in uspeh pri volitvah. Prejeli smo zato tudi priznanje s tem, da so izbrali izmed naših mož tega in onega za višja mesta. To so storili zato, ker so vedeli in videli, da je za nami skupna moč naroda v trdnem prepričanju, da v demokraciji lahko pričakujemo uspeha in boljših časov za delavce. Demokratska stranka je edina stranka, ki lahko z uspehom nastopi proti koruptni stranki bogatašev, republikancem.

Kdor je v Ameriki že več kot 30 let, bo lahko spoznal, da pod republikanci ne bo mogoče nikdar pričakovati izboljšanja za delavce, ker denar v Ameriki kontrolirajo republikanci, ki jim, kadar hočejo, ves priteče nazaj, kot jim neprestano očita Rev. Coughlin na radiju.

V borbi proti tem mogočnjakom je torej edino demokratska stranka, ki se jo lahko upošteva, da je zmožna kljubovati kapitalistom ter upeljati boljši sistem. To vidimo tudi danes, ko se Roosevelt trudi, da bi dal deželi nazaj to, kar so zagospodarili republikanci.

Naši pionirji so se že v početku pridružili demokratski stranki, ker se jim je zdela najboljša stranka, najbolj pravična za delavsko ljudstvo. Tako bomo videli iz pripovedovanja pionirja, ki je postal ameriški državljan že leta 1896, postal demokrat in ostal demokrat v prepričanju in delovanju, in to iz principa, ne glede na lasten dobiček.

To je naš pionir Mr. John Princ. On je bil eden tistih, ki so se učili politike od velikosti clevelandskega župana Tom L. Johnsona, ki je razdal vse svoje premoženje za to, da bi ljudstvo pridobil za demokracijo.

"Vsak človek," pravi Mr. J. Princ, "ki pride preko morja s trebuhom za kruhom, bi moral raje postati demokrat kot republikanec, kadar postane ameriški državljan. Od nobene druge stranke, razen od demokratske, ne more pričakovati izboljšanja razmer. Demokratska stranka s svojim programom je edina in močna dovolj, da bi se borila s strankami, ki so nasprotne malemu človeku.

Mr. Princ nadalje pravi, da so voditelji v mestu naše prve državljane vedno upoštevali, dočim jih je republ. stranka smatrala le kot inozemce in samo, če se je mogla kaj okoristiti z njimi. Kadar je bil kak shod, so se odzvali iz mesta samo demokratje, ker republikanci so nas prezirali. Zato so pa pravi pionirji odločili, da ostanejo demokratje, kljub temu, da bi včasih ali največkrat dobili od republikanske stranke razne ugodnosti, če bi se jim pridružili.

Ko so se na ta način naši pionirji zanimali za politiko, hodili na volišče, prirejali shode, so se začeli zanimati za politiko tudi njihovi sinovi in hčere. Zato pa ima danes, pravi John Princ, naselbina nekaj pokazati. In kadar so volitve, se pokažemo s svojo veliko močjo, da se nas mora slišati in upoštevati.

"Pa kakor so se dobili že takrat," nadaljuje Mr. Princ, — "med nami ljudje, ki so se dali plačati od republikanskih voditeljev (osebno vem, koliko so dobili), da so vodili naše ljudi na volišče za republik. stranko, tako je med nami še danes, da radi male usluge, ki jim jo napravi republikanska stranka, nagovarjajo naše volivce v nasprotno, narodu škodljivo stranko, od katere narod ne more nič pričakovati. Republikanci izmozgavajo deželo in ko jo izmozgajo, potem pa prepuste vlado demokratom, da deželo spravijo zopet v pravi tir. Medtem pa zbirajo denar za prihodnje volitve, da zopet poberejo iz predalov, kar so demokratje nahranili. Ko čutijo republikanci, da so tla zopet ugodna za industrijo, seveda, takrat je treba pa zopet republikanca za predsednika, da bo delil korita svojim pristašem.

Tako se je zgodilo tudi leta 1893. Po krizi so republikanci napeli vse moči, da pridejo na krmilo. Po tovarnah so organizirali delavce in jim hvalili, kako se bo dobro delalo z boljšimi plačami. Voditeljem, ki so delavce organizirali, so dajali veliko denarja, da so podkupovali ljudi. Tako so izvolili McKinleya, ki je takoj, ko je prišel v urad, upeljal takozvane "trust tovarne," ki so postale zlo vsemu ameriškemu narodu.

In tako dela republikanska stranka še danes, da se zopet okoristi s tem, kar je izboljšala demokratska stranka s trudom in pametnim gospodarstvom. Sedaj zopet skušajo republikanci napeljevati vodo na svoj mlin, ko že čutijo prosperiteto v deželi. Ampak prosperiteta bo ostala, oziroma se bo dvignila do polne veljave samo tedaj, če bodo ostali demokratje na vladi.

Danes se vrši ista bitka med strankami, kot se je vršila pred 40 leti, samo na veliko bolj premeten način. Mesto javnega podkupovanja, kot se je vršilo takrat, delujejo danes bolj na umeten način. Posameznim ljudem dajo službe in ti morajo potem pridobiti toliko in toliko volivcev in organizirati klube ter voditi za stranko borbo. Demokratska stranka pa se bori s poštenim in odkritim programom in v splošno korist ljudstva.

Zato pa, kdor ima kaj poštenosti v sebi do sotrpina - delavca, ta bo ostal demokrat. Drugi pa spadajo k onim, katere narod lahko obsoja in ki obsodbo zaslužijo od naroda."

Tako je govoril star naš pionir in borec v politiki, Mr. J. Princ, ki je ostal od prvega volivnega dne do danes zvest demokrat v vseh bojih in sporih, ker verno vidi samo v demokratski stranki pravo in pa pošteno stranko. Takega možaka si vzemimo za zgled in bomo pri narodu dobro zapisani in narod bo imel od tega končno le dobiček, ker nas bodo povsod poznali kot ljudi s prepričanjem, ki ne švigašvagarimo za lepimi obljubami, da bi bili enkrat to, drugič pa zopet to. Bodimo zavedni Slovenci in zavedni ameriški državljani!

Prejel sem že par pisem od nekdanjega prijatelja, ki je svoje dni bival tukaj med nami. On pripada med prve naseljence, vendar se je vrnil v staro domovino že pred 30 leti. Ker se je pa udejstvoval za korist naroda, naj tudi o tem pionirju beremo par vrstic.

Jurij Žagar je njegovo ime in je doma iz Zdenske vasi, fara Videm pri Dobrem polju. Prav dobro sem si ugledal to okolico leta 1931. Od tukaj sem dobil pismo, ki se glasi:

Dragi prijatelj Anton Grdimi: —Zelo me je razveselilo Tvoje pismo. Ne bi se Ti upal več pisati, da mi nisi omenil, naj Ti kaj več pišem o onih časih, ko sva skupaj po naselbini nabirala doneske za oltar cerkve sv. Vida.

Upam, da ne boš užaljen, ko Ti ponovno pišem in nadlegujem. Poznam Te in vem, da rad potrpiš.

Mnogokrat se spominjam na čase, ki sem jih preživel v Clevelandu. Bil sem tudi jaz delničar časopisa Nova Domovina. Takrat je bil urednik Rev. Fr. Kerže. Se še spominjaš, kako sva bila vesela in ponosna, ko sva toliko nabrala za oltar? Pa ne samo za velikega, tudi za stranska in za luster sredi cerkve.

Bral sem, da si se bil nekaj ponesrečil. Upam, da ni nič hudega, sicer bi mi ne bil pisal. Srečni ste bili tam, ko ste imeli našega nadškofa med seboj.

Na Tvoje vprašanje po moji družini, Ti sporočam, da sem še vedno sam. Zame dekleta ne marajo. Pritisnili so me pa, da sem prevzel predsedništvo fantovske Marijine Družbe. V takem položaju pride človek, rad ali nerad, v borbo z grupami, ki so v mišljenju in prepričanju drugačni. Toda katoličani moramo biti na svojem braniku in biti pripravljeni za borbo za naše verske pravice vsak čas in kjerkoli. Veš, ostal sem na stališču, kakor sem bil takrat pred leti v Ameriki, ko sem po hišah nabiral za cerkev. Nikdar mi ne bo žal radi tega, če sem tudi katero slišal od takih, ki za cerkev niso marali. Kar sem delal tedaj, to me veseli še sedaj. In ravno zdaj zbiram doprineske za našo farno dobrepoljsko cerkev, da bomo dobili notri električno razsvetljavo.

Kakor razvidim iz časopisov, so tudi v Ameriki živjenjske težkoče. Teh se ne manjka širom zemlje, na kateri ne bomo našli zadovoljnega miru. Bog dal, da bi po smrti dosegli to, kar nam sv Cerkev in vera obljubljata.

Neizmerno sem hvaležen, da si ni pisal in želim pozdraviti še vse one naše rojake iz tega lepega našega okraja. Tvoj prijatelj — Jurij Žagar, Zdenska vas 41, P. Videm Dobrepolje.

Čast Tebi, dragi prijatelj, ki nisi eden izmed številnih onih, ki so zapustili domovino in odšli v tujino, pa so na nekaj zelo važnega v brezbrižnosti pozabili, to je dragoceni zaklad sv. Vere. Okoliščine in udobnost so mnoge zapeljale, da so zanemarili to, kar je za vsakega rojaka kot katoličana najvažnejše.

Tudi tukaj imamo še danes borbo radi verskega prepričainja. Vemo pa, da je ta borba bila in da bo ostajala, dokler bo stal svet. Toda mi se staramo in za nas nobenega ne bo ta borba dolgo več trajala. Srečen tisti, ki bo lahko kakor Ti rekel: zelo me veseli, ker sem imel priliko nekaj dobrega doprinesti v čast božjo!

Zagotavljam Te, da Te bodo farani sv. Vida ohranili v lepem spominu, četudi imajo sedaj že novo krasno cerkev, v kateri stoje krasni oltarji, kakršnih ni daleč naokrog. Blag spomin na Te, dragi prijatelj, bo ostal v srcih vseh, ki so ostali v prepričanju vere stanovitni. Vez vere nas dela brate, dasiravno smo v življenju ločeni in se vsak izmed nas trudi hoditi po poti, ki vodi v boljšo bodočnost po smrti. Tam se bomo pa snidli nekoč.

Rojaki, Dobrepoljčani, ki imate spomine na svoj božji hram, pošljite kak dar za oslepšavo vaše farne cerkve. Vsem prijateljski pozdrav, posebno pa nepozabnemu prijatelju Juriju Žagarju.

Ako se peljete po Lake Shroe bulevardu ob jezeru in potem vzamete Grovewood, ste kmalu pri 167. cesti. Na levo stran proti jezeru je zadnja giša pionirskega para — Mr in Mrs. Frank Pucelj.

Hišna številka je 1128. Tu notri stanuje srečen zakonski par Frank in Mary Pucelj. Živita, kakor da jih ni. Nikomur nista v nadlego, nikomur v spodtiko. On je doma iz Stavče vasi, fara Žužemberk, iz Kolarjeve hiše. Ona je pa doma iz vasi Klečet, fara Šmihel, Trlepova.

Oče našega pionirja je bil Tone. Očetovo ime je nosil sin Anton, mlajši brat našega pionirja, ki je bil toliko let med nami, poznan kot priden in agilen v vsem, česar se je polotil. Najprej je bil zastopnik za Novo Domovino, pozneje je bil trgovec in tovariš v podjetju pisca teh vrstic. Pozneje je bil uslužben v pivovarni ter je razvažal pivo po naselbini. Prerano je odšel s tega sveta, naj mu bo blag spomin.

Navadno ima vsak prvorojeni sin v družini očetovo ime, tukaj je dobil pa prvorojenec ime Francelj, to pa menda zato, ker je bil rojen na dan sv. Frančiška. Materi je bilo ime Jožefa in je bila iz Fužine od Vovkotove hiše. Oče so umrli pred 18 leti v starosti 70 let. Mati so mu pa umrli, ko je bil star 12 let in sestrica Rozika šele osem tednov. Sedem je bilo otrok pri družini. Tako je imel Frank dva brata, Antona in Johna. Anton je umrl pred letom in pol v Clevelandu, John je pa umrl pred 16 leti. Sestre so še vse žive v starem kraju, in sicer: Jožefa poroč. Fabjan v Stavči vasi, Marija je poročena v Žužemberku, Mana poroč. Grablovec v Mačkovcu in četrta je poročena na domu pod imenom Špicov.

Posestvo je zavzemalo tri četrt grunta. Imeli so pet glav živine in pozneje so kupili oče še par konj za vozarenje.

Ko je pisec povpraševal po teh krajih, je Mrs. Pucelj prinesla fotografije, kjer se vidijo polja in vasi, cerkve in zadej so hribi, ki varjejo polja in vasi pred hudimi nevihtami. Lepo je videti te vasi med dolgimi njivami, kjer raste lepo žito. Med hišami se pa košati rodovitno sadno drevje.

Dočim šteje Stavča vas 33 hiš, je štela Klečet 40 hiš. Dočim je imel Frank do farne cerkve pol ure hoda, je imela Mary le 20 minut do šmihelske cerkve. Od Žužemberka do Šmihela je pa uro hoda.

Naš pionir se je rodil 4. oktobra 1877 in je bil v šolo na Fužine k učitelju Koželju. K nauku pa v Žužemberk k dekanu Tavčarju. Birmo mu je vezal stric Jože. Od tega dogodka se ve đe spominjati tole. Ko mu je boter nakupil lecta polno ruto in mu dal povrhu še par goldinarjev, mu je nekdo v gostilno to ukradel. Naš birmanček pa v jok, seveda. Boter ga je pa tolažil: "Nič ne maraj, Francelj, ti bom kupil pa drugih lepih stvari in še kozo navrh. Tako je tudi napravil in naš fantič je bil sedaj še srečjenjši. Kozica je postala koza in imela je mlade in tako se mu je kozja družina rodila. Naš junak je pa koze prodajal, denar hranil in si tako prihranil 90 gld. Seveda jih je poleti pridno pasel, pozimi jih pa krmel v staji, da so se lepo redile.

Takrat se je precej zaslužilo s posebnimi tenkimi bukovimi deskami, katere so vozili v Ljubljano in jih od tam pošiljali v Italijo. Drugega zaslužka takrat ni bilo, ker fužinske tovarne ni bilo več. Delali so okrog doma in skromno živeli in tako je tekel ćas hitro naprej. Antona so dali učit za čevljarja, drugi so bili pa navadni kmečki delavci.

Leta teko in mladi ljudje komaj čakajo, da bi bili stari 20 let. Tako je tudi naš Francelj dopolnil dvajseto leto in cesarski uradniki so ga poklicali, naj se pride pokazat, kakšen da je. Potrjen v prvi razred k topničarjem!

V fari jo bilo malo tako žilavih fantov, kot je bil Francelj. Bil je ko kremen in jeklo. S konji je vozaril težke vozove in se pri tem še bolj utrdil. Pri vojakih se mu je zdelo vse tako nekako za kratek čas. Nobenih sitnosti ni imel z učenjem. Konj je bil vajen, ki jih je imel kot za tovariše. Topovi so ga pa tudi zanimali in kmalu je poznal vse dele tega strašnega orožja. Nemščine se ni dosti učil, saj je vedel, da vojska potrebuje junake ne pa jezikoslovcev.

Zadnje leto je prosil, da bi ga oprostili vojaške službe. Pa so mu rekli, da je bistre glave in da se bo pri vojakih še bolj izobrazil. Poslali so ga v Felsdorf blizu Dunaja, kjer so preiskuševali topove in kjer so šole za podoficirje. Toda kmalu so spoznali, da se Franc Pucelj ne zmeni dosti za nemški jezjk in da s šolami ne bo nič. Vendar so ga oficirji zelo radi imeli radi njegove poslužnosti in točnosti v službi. Posebno rad ga je imel stotnik, ki je bil bolj male postave. Nekoč je videl, kako je Francelj pograbil težko topovsko cev in jo nesel precej daleč in je v šali pripomnil, da nima nič proti temu, če mu nalože navrh še kolesa in oba konja.

Tako je imel Francelj pri vojakih kaj vesele čase, vendar je vedno računal, kdaj bo vojaščine prost in da bo v rojstenm kraju živel bolj zadovoljno in srečno življenje.

Vrnil se je res domov, a je kmalu sklenil, da odpotuje v Ameriko za bratom Antonom, ki je bil že tam. Bilo je na pepelnično sredo, ko je imel Puceljnov Francelj vse v redu za v Ameriko. Zvečer je prišel z vozom sosed in odpeljali so se: Lizin iz Zafare in eden iz Hinj. Ob treh zjutraj so se odpeljali, da ne bodo ljudje govoričili in da ne zvedo orožniki toliko časa, da pridejo čez mejo. Felix Ponikvar je v Ljubljani skrbel, da so se odpeljali na Dunaj in od tam v Bremen. Tam so čakali deset dni na parnik. Ko so vendar dobili neko staro barko, ki jih je ta kaj počasi vozila. Celih 30 dni so bili na morju.

Vsi izmučeni so dospeli v New York in potem v Cleveland. Teden dni ga je hodil brat Anton čakat na postajo in potem se je naveličal, enajsti dan je pa France prišel.

V Clevelandu ni bilo Franku nič dolg čas. Najprej je šel na stanovanje k bratu Tonetu, potem sta šla pa oba k Tomažu Rejcu, potem k Obermanu, Leganovim in k Lavričevim. Povsod sta ostala po nekaj časa, da sta tako ustregla številnim znancem in prijateljem, ki so ju hoteli imeti na stanovanju. Nazadnje je stanoval Frank pri Kolarjevih, od tam se je pa oženil.

Mrs. Pucelj, rojena Terlepova, je iz družine, kjer je bilo rojenih šest otrok. Oče je bil poštar, ki je vozil pošto, da je preživljal družino, še danes so ji oče živi v častljivi starosti 84 let. Hodili so tudi v sejme prekupovat živino in so tudi pri tem nekaj zaslužili in domačijo izboljšali. V Ameriki so bili štirikrat in so ji tudi branili iti v Ameriko, ker je bila takrat stara šele 17 let. Zato je tudi malo užila lepe domače zemlje, ki jo je tako mlada zapustila. Toda ljubi jo še vedno. Večkrat vzame v roke slike iz domačih krajev, da se vsaj na njih nekoliko otešči za mlada leta, ki jih je preživela doma.

Na 4. oktobra lansko leto je minilo 38 let, kar je prišla Mrs. Pucelj v Ameriko. Prišla je k gostilničarju Frank Puclju, ki je sedaj že med pokojnimi in je bil tudi doma iz vasi Klečet. Služila je pri Dularjevih in potem pri Kolarjevih, kjer jo je zasnubil Francelj, ki je imel takrat dobro dela in dober zaslužek, pa fest fant je bil tudi. Mlada nevesta se je malo branila, češ, da je še premlada. Toda mislila si je, da takega fanta se ne dobi tako lahko in je rekla — da.

Bilo je pred pustom, 25. januarja, pred 32 leti, ko sta si obljubila v cerkvi sv. Vida večno zvestobo. Devet slovenskih porok je bilo tisti dan v tej cerkvi. Za tovariša je bil brat Anton, tovaršica pa Tončka Kržmanc, sedaj Zupančič. Pri Kolarjevih se je vršila svatovščina. Tisti dan sta se poročila tudi Josip in Margaret Smole, ki stanujeta na Glass Ave.

Pa naj nam sedaj Frank kaj pove o svojem delu v Ameriki. Ker smo slišali, kako je nesel težko topovsko cev na rami, bomo uvideli, da tudi v angleški "dratovni" ne bo imel sitnosti metati kolače žice, po 200 funtov težke, na voz. Prvo delo je dobil v črni pajpovni, kjer so takrat delali večinoma vsi Žužemberčani in vpili, kakor grešne duše v peklu. (Pisec teh vrstic se še spominja, kako ropotanje je bilo od velikih električnih dvigal in ogromnih koles, pa je vse to prevpilo vpitje naših dolenjskih korenin, nekaj iz potrebe, nekaj pa nalašč. Kadar so dobili novega rekruta medse, so ga kmalu naučili, kaj se pravi delati v pajpovni. Če se ni znal prej pridušati, se je tukaj kmalu navadil).

No, naš pionir Frank Puceij ni delal tukaj dlje kot nekaj dni, ker je prišel ponj brat Anton, ki je takrat delal v "dratovni" (American Steel & Wire Co.).

Tone je rekel: "Pridi jutri pred dratovno štapat, boš takoj dobil delo." Frankovi prijatelji so pa rekli: "Ni treba čakati na jutri. Ti, ki si velik in močan, že lahko nocoj delo dobiš. Le pojdi pred tovarno. Tam te bo boss vprašal, če znaš nemški in te bo takoj vzel."

Pa je tako storil. Drugi dan, ko je pustil delo v pajpovni, je takoj dobil delo v dratovni. Seve ni dobil dela v pisarni, četudi je bil opravljen bolj gosposko, v beli srajci in čedni obleki. Delo je dobil pri "rumpeljnih," pri tistih vretenih, kjer se mešajo žeblji, da se napravijo gladki in svetli. (Tudi pisec teh vrstic je opravljal tako delo in ve, kako umazan je bil naš pionir prvo noč, ko je moral požirati črn prah in poslušati tisto strašno ropotanje, ki mu je šlo skozi kosti. Vem, da se je spomnil na tiste lepe konje ter se pokesal, zakaj ni tam ostal in imel pri vojakih prijetno in lahko življenje).

Ves zmučen je šel zjutraj domov. Brat Anton mu je obljubil, da ne bo delal tistega umazanega dela. Prvi dan so mu dali tako delo zato, ker ni bilo starih delavcev na delo, ker so obhajali pondeljkovanje. Drugi dan je res dobil drugo delo. Boss ga je peljal h kolaču iz žice in mu ukazal, naj ga prenese drugam. S tem ga je hotel preskusiti, če mu bodo kolači pokorni. Ko je bivši topničar pograbil tistih "ubogih" 200 funtov, je kolač kar zletel tje, kamor je ukazal boss. Boss je potrkal Franka po rami in mu rekel: "That's the boy! Ti boš lahko dolgo delal pri nas!"

Frank je bil prideljen za partnerja k rojaku, ki j e bil vesel, da mu ob korenjaškem fantu ne bo treba več tako težko vzdigovati. Tako je šlo z delom vse v redu naprej. Frankov tovariš je njegovo pridnost lepo zase porabil tako, da si je podnevi doma gradil hišo, ponoči je pa v tovarni spal. Frank je pa delal za dva in ni rekel nič, dokler ni tega opazil boss. Vprašal ga je, če je zadovoljen s partnerjem. Frank je odgovoril, da ima v Ameriki vsak delavec dela dovolj zase, ne da bi mu bilo treba delati za dva. Ko je boss videl, da Frankov partner spi, je odločil Franka za prvega pri tem delu ter mu dal drugega partnerja, a onega je poslal k rumpeljnom.

Franka so radi imeli in ni mu bilo treba hoditi okrog drugih tovaren za delom, dokler se bodo v dratovni kolesa vrtila. Drugi so Franka malo zavidali, ker je prišel tako hitro naprej, pa Frank se ni zmenil zanje in je prido delal naprej.

Srečno je živel mladi zakonski par. Frank je dobro zaslužil, žena je bila pa dobra in skrbna gospodinja, kot je še danes, da se ni doma ničesar po nepotrebnem potrošilo. Toda ni je hiše brez križev in težav. Nikjer ne gre vse po željah in volji in tudi pri Pucljevi družini ni šlo. Trikrat so ju obdarile vile rojenice z novorojenčki, pa so vsi kmalu pomrli in odšli med angelce. Tako sta ostala sama do današnjega dne.

Pa še druge težkoče so prišle k družini. Nekdaj močnega topničarja se je lotila bolezen, ki ga je upognila. Rad ali ne rad je moral priznati, da ne more več opravljati napornega dela. Tedaj so prišli zdravniki in bolniške preiskave, kot so zahtevale stroge kompanijske postave, predno bi mu bila pri znana pokojnina. Kompanija mu je končno priznala zasluženo pokojnino, ki mu je v bolezni zelo prav prišla.

Njegova zvesta soproga je pa lepo zanj skrbela, da bi malokatera tako. Bila je vedno vesela, pa tudi jok ji je bil takoj pri rokah, kar je znamenje mehkega in dobrega srca. Kadar je hodila s Frankom okrog zdravnikov, je bila vedno vsa v solzah. (To sem pripomnil samo v šali in upam, da mi Mrs. Puceij ne bo zamerila).

Frank je delal v dratovni 34 let nepretrgoma, zato naj pa sedaj uživa podporo od onih, pri katerih je pustil vse svoje moči in dal svoja najboljša leta.

Kakor so si vsi dobri in gospodarski naši pionirji postavili svoj dom, sta si tudi Mr. in Mrs. Puceij kupila svojo hišo že pred 22 leti na Luther Ave. Šest let pozneje sta si kupila drugo na 76. cesti, čez osem let pozneje pa na 167. cesti v Collinwoodu. Tako se vidi, kako so se naši pionirji selili od mesta proti vzhodu, vse od 24. ceste pa do 260., kjer je sedaj naselbina Noble, Ohio, na drugi strani Euelida.

Tako naša pionirja danes kraljujeta v svoji hiši v bližini Euclid Beach parka, odkoder se vedno sliši godba v poletnih večerih, ko se poda na tisoče ljudi v ta park na razveseljevanje. Ko bo posijalo majniško sonce, bo tudi Frank zlezel iz hiše ven na zeleno trato, da si ogreje svoje utrujene ude. Bog vama daj zdravja in še dolgo let življenja med nami!

Ko sva s Puceljnovim Frankom rešetala življenjepis, je rekel: "Ti pojdi k Mr. Ignac Crčku; on je ravno tam doma kot jaz, samo Krka nas deli."

Mnogo ljudi je na Naceta že pozabilo. Pred 35 leti je prodajal mleko našim gospodinjam po Clevelandu, radi tega si bodo šo mnogo gospodinje lahko poklicale v spomin, kakšen korenjak je bil, ko jo potegnil še kakih 250 funtov žive vage. Sam mi je pripomnil, da je ravno toliko tehtal kot sod pive, katero je razvažal celih 23 let gostilničarjem, in sicer Gunds pivo. Radi tega se ga ne bodo samo gospodinje spominjale, ampak tudi gostilničarji. Mr. Ignac Črček je v svojih letih doprinesel mnogo težkega dela v Ameriki.

Iz Sadinje vasi je prišel Mr. Črček pred 47. leti, 4. maja. Sadinja vas šteje nad 50 številk. Pri hiši so rekli pri Kramarju. To pa menda zato, ker so oče večkrat v Ljubljano peljali razne stvari naprodaj. Ko sem vprašal Mr. Črčka po domovini, mi je odgovoril takole:

Naša rodbina je že zelo stara. Ko sem vprašal kot mlad deček v fužinski tovarni, kako dolgo naš oče že vozarijo pri tovarni, mi je rekel: "Čakaj, bom pogledal v knjige." Ko je vse pregledal, je rekel: "Ta knjiga prikazuje nazaj 100 let in so še vedno Črčki naši vozniki."

Oče so mi umrli v starosti 85 let. Ime jim je bilo Mihael. Vozili so iz Fužine v Ljubljano, kar je vzelo po 12 ur v eno stran.

Bili so to težki vozovi po 40 do 50 ton. Vozili so železne izdelke, zato je bila taka peza. Takrat je naša hiša dobro obstojala, ker je bil zaslužek dober. Ko je pa fužinska tovarna zaprla vrata, smo si morali iskati kruha drugje. Oče so začeli kupčijo s prašiči, kar je tudi precej neslo.

Mati, Mancaa Vremčič iz Križev Robčeva, so nam bili dobra mati ter so doživeli starost 68 let. To je bila očetova druga žena. Od prve žene sta bila France in Marija. France je ostal na domu in je umrl pred več leti. Micka je bila pa poročena Lukanc, izučena babica in je umrla v Clevelandu pred 40 leti. Brat Miha je bil vojaški duhovnik in ga je zadela krogla v svetovni vojni, ko je izvrševal svoj poklic pri bolnikih. To je tudi materi pripomoglo do prezgodnjega groba.

V šolo sem hodil v Fužine k učitelju Koželju, ki je bil za otroke precej strog. Nauk sem odpravil pri dekanu Tavčarju. Tudi g. dekan nam je navijal ušesa in včasih je padalo tudi po plečih. Birmanski boter mi je bil France Kovač iz Dobrniča, očetov sorodnik. V dar mi je kupil mlado kozo, orgelce in pipec za 4 krajcarje.

Do 12 leta sem bil pri hiši za pastirja. Potem sem pa pomagal bratu ali očetu pri vozarenju. Moje delo je bilo navadno, da sem privijal zavore. Oče so postajali stari za taka dela, pa sem jaz prevzel konje in vozarino. To me je jako veselilo, zato sem pa tudi pozneje v Ameriki najraje vozil s konji.

Še 16 let nisem bil star, ko sem zapustil domovino. Rojstni dan sem obhajal na morju. Vendar se pa domovine spominjam prav dobro. Tudi vem še za vsak kamen, ob katerega sem se spodtaknil z bosim palcem in potem skakal po eni nogi, da je bilo veselje. Od Fužine do Ljubljane vem za vsako hišo, saj sem tolikokrat vozil tam mimo. Še vedno imam v spominu tiste jablane, hruške in črešnje, kjer so si pastirji izposojevali žlahtni sadež. Če jih niso že posekali, še stoje.

Da sem se tako mlad namenil v Ameriko, je vzrok ta, ker se je iz našega kraja ljudstvo selilo radi zaprte fužinske tovarne, kjer so imeli prej tako dober zaslužek. Kar 30 se nas je odpravilo v Ameriko hkrati. Skoro nobenega od teh ni danes več med živimi. Bili so: Budan, Belanič, Kekič in drugi. Mogoče je še kateri takrat potnih tovarišev v Coloradi, kamor so se napotili.

Potovanje smo imeli silno slabo. Celih 33 dni smo bili na morju, ne da bi videli suho zemljo. Največjo preglavico so nam delale tiste sitne živalice, ki človeku ne puste spati. Na parnik smo se ukrcali v Amsterdamu. Za hrano smo imeli večinoma samo ribe. Ladja je imela samo en dimnik in naprej so ji pomagala poleg vijaka še jadra, sicer bi nikamor ne prišli. Kot sem zvedel, se je bila tista ladja kmalu potem potopila.

V Ameriko smo se podali s trdnim sklepom, da ostanemo tu samo par let. Prišli smo najprej v Cleveland. Ker ni bilo tu dobiti dela, smo odšli v Pueblo, Colo., kjer je bilo več dela. Tam smo prišli k Mr. Frank Rusu, kjer so nam dobro postregli. V topilnici smo dobili tako delo. Tam sem delal tri leta. Na stanovanju sem bil pri Frank Klemenčiču, ki je bil od nas doma. Zatem smo se vrnili v Cleveland. Z menoj so prišli: Josip Mačerol in žena, dva Reštova iz Ambrusa in Mrvar. Ustanovili smo se pri Heglerju, ki je imel gostilno na St. Clair Ave. in 26. cesta. Takrat smo imeli denar.

Takrat je bila živahna hrvatska naselbina v okolici 26. ceste, kjer se nahaja še danes velika Popovičeva hiša, poznanega pokojnega pionirja, kateremu smo rekli navadno stric Popovič. Tam so živeli takrat Belanič, Kekič in Radič, ki so pozneje postali gostilničarji in veljavni možje.

Na stanovanje sem šel k Josip Sadarju, ki še danes živi na 81. cesti v Newburgu. Delo sem dobil pa v pajpovni. Ko so izgotovili plinarno na 62. cesti, sem delal tam tri leta. Tam je dobilo delo mnogo naših rojakov, ki so opravljali silno težko delo pri kuhanju koksa. Za nočno delo 12 ur in dnevno 11 ur so nam plačali $2.25. To smo takrat smatrali za sila lepo plačo.

Te plinarne se dobro spominjam, ker smo tu dobivali plačo v cekinih. Kako smo se postavili, ko smo šli v salun in smo vrgli zlat na baro, ki je zazvonil tako, da se je vsak ozrl.

Pa tudi oženil sem se takrat. Kako smo se takrat ženili? Takrat ni bilo časa in niti prilike za izbiranje. Zvedel sem, da je prišla na Lake St. k Gričarju njegova sestra Johanca Zakrajšek. Vselej, kadar smo fantje zvedeli, da je prišla iz starega kraja kaka krasotica rdečih lic, smo si jo šli ogledat. Tako smo šli gledat tudi Zakrajškovo Johanco. Razume se, da je imela zala dečva takoj mnogo snubcev. Na vsak prst po dvanajst, bi rekel. Z menoj sta šla Jack Grdina in John Fifolt. Bili smo korajžni, četudi ne brez skrbi radi drugih fantov. Pri Gričarju so bili takrat na stanovanju večinoma Ribinčani, na visokih nogah, da jim je bilo težko odnesti pete, če smo bežali.

Bil sem tako srečen, da sem šel plesat z Johanco. V lica je bila ko roža in meni se je zdelo, da plešem po oblakih. Na prsih je imela pripet lep šopek cvetlic in kar brez ovinkov sem jo vprašal, če bi hotela postati moja žena.

"Dobro," je rekla, "vzemi ta šopek cvetlic in ga shrani doma. Če ostane svež nekaj dni, te bom vzela." Šopek sem skrbno shranil ter ga pridno zalival. Tako je ostal svež. Povedal sem ji to in ostala je pri svoji besedi. Dogovorila sva se za oklice. Ob mesecu so naju že razglasili v kapelici sv. Petra. Takrat je Father Hribar ravno zbiral farane za novo faro, pozneje fara sv. Vida. Kupila sva si pohištvo za 15 dolarjev. Takrat se nas je poročilo pet parov. Spominjam se še, da se je takrat poročil John Brodnik, Frank Peček, Žefran in drugi. Svatbo smo praznovali tako, da smo imeli sod pive, nekaj prigrizka, pa harmoniko za ples. Za tovariša nam je bil Tomaž Rojc, doma iz Žužemberka, tovarišica pa Terezija Štupar.

Prvo stanovanje sva imela pri Jack Vidmarju. Dve sobi za pet dolarjev na mesec. Drugo stanovanje sva imela na 63. cesti, kjer danes stanuje Mr. Kenick. Zatem sem pa kupil mlekarijo, in sicer takole. Brat moje žene je imel poleg grocerije tudi gostilno in mlekarijo. Ker je imel preveč dela, sta se ženi dogovorili, da bom jaz postal mlekar. O tem pa nisem hotel niti slišati. Imel sem dobro delo in mlekarija ni bila zame. Toda mož obrača tako, žena pa obrne drugače in postal sem mlekar. Tristo dolarjev je stalo vse skupaj, voz z dvema konjema in kante. Pa se je pričela vožnja od hiše do hiše. Ob treh zjutraj se je že začel moj križev pot. Sprva je bilo nekam sitno, pozneje sem se privadil. In denar sem napravil.

Par let je šlo tako, potem mi je pa umrla žena, s katero sva živela samo pet let. Dva sinova je zapustila v starosti 3 in 4 let. Sinova se ne moreta nič spominjati na mater, ker sta bila takrat še premlada.

Prodal sem mlekarijo John Zakrajšku, sam sem šel pa delat v pivovarno Gund Co. Tam sem razvažal pivo v sodih, naložene na voz s tremi močnimi konji. 23 let sem opravljal to delo. Niti sam nisem vedel, koliko moči imam v rokah. Na tisoče tonov teže sem raznesel po salunih, v dvorane, v hiše. Čudno, da more človek toliko težkega prenesti. Kajpak, marsikaterega sem pri tem delu tudi spil.

To je bilo moje zadnje delo. V Ameriko je prišla suša in suhači so spravili toliko ljudi ob delo. Skrbeti je bilo treba za družino, zato je bilo treba poiskati delo drugod. Delo sem dobil v mali tovarni. Tovarnar je imel prej salun in me dobro poznal, zato mi je dal delo. Tukaj sem delal šest let, dokler me ni zalotila bolezen.

Poldrugo leto potem, ko mi je umrla žena, sem se poročil drugič, in sicer sem si izbral Mary Prevec, doma od Loža. Šest otrok se nama je rodilo, trije sinovi in tri hčerke. En sin nam je umrl. Sin John je oženjen, Mary poročena Duša, Angela, Bertha poroč. v Lorainu ter William, ki je tudi poročen. Druga soproga mi je umrla pred tremi leti, 19. februarja."

Prvo hišo so imeli Črčkovi na Glass Ave., katero lastujejo danes Spech bratje. Potem so imeli hišo na Daisy Ave., na 167. cesti in danes stanujejo na 1263 E. 169th St.

Mr. Črček se dobro spominja še, kako so ustanovili prvo slovensko društvo v Clevelandu, Marijin Spolek. Teh le ustanoviteljev se še spominja: Jos. Sadar, Toni Rogel, dva Novaka, Mustar, Rus, Mačerol, Lušin, John Grdina, Mike Setnikar, Anton Jalovec, Jos. Starič, Jos. Hegler, Jos. Primc, Anton Polončič, Anton in Frank Pucelj. Prva sta se zavzela za to novo društvo brata Novaka, ki sta stanovala v Newburgu. Tam sta bila v tesni zvezi s Poljaki, ki so že imeli podporna društva in si tudi od njih vzeli imeli za novo društvo.

Mr. Črček se spominja vseh teh dogodkov, kot bi se vršili včeraj. Danes je Mr. Črček član društva sv. Vida, št. 25 KSKJ. Tako zanimivo in šaljivo pripoveduje Mr. Črček, da ga je kar veselje poslušati.

Tako smo spoznali zopet enega pionirja več, ki je polagal temelje slovenski naselbini v Clevelandu. Kakor drugim, tako želimo tudi njemu še mnogo zadovoljnih let, katere naj živi mirno po težkem delu v Ameriki.

(Naslednji življenjepis mi je priredil prijatelj Jakob Resnik, aktivni delavec v naselbini in fari sv. Lovrenca v Newburgu. Prav hvaležen sem mu za to delo, ker mi je s tem prihranil na času, ki mi je bil tako kratek v času naše razstave pohištva. Opomba A. G.).

Danes pa poglejmo malo po Newburgu. Tukaj živi še mnogo starejših mož in žena, kateri nam bodo vedeli mnogo zanimivega in poučnega povedati. O možu, o čigar življenju in trpljenju bomo slišali, se nam zdi, da smo tudi mi mlajši kaj enakega doživeli, vsaj nekateri. Ta pionir v naselbini je dobro znani in spoštovani rojak Ignac Tekavčič.

Sedaj stanuje na 3619 E. 81. St. Pa poslušajmo, kaj nam bo povedal.

"Rojen sem bil 31. julija 1871 v Hinjah. Fare Hinje mislim, da ni treba opisovati, saj jo cenjeni čitatelji Ameriške Domovine dobro poznajo. Menda ni kraja v stari domovini, kjer bi rasli tako trdni ljudje kot v Hinjah, Žužemberku in ob Krki sploh.

Sedaj sem star 65 let, pa še z lahkoto opravljam težko tovarniško delo. Župnik, ki me je napravil kristjana, se je pisal Peter Bašnik, zelo prijazen in dober gospod. V šolo sem začel hoditi, ko sem bil star 7 let, končal sem jo pa s 14. letom. Potem sem hodil pa še pozimi dve leti v ponavljalno šolo. Ker smo imeli komaj četrt grunta in nas je bilo več pri hiši, so me dali v službo, ko sem bil star 6 let. Malo sem okusil materine ljubezni in očetove skrbi, ker sem šel tako mlad od hiše. Še se spominjam prve službe in prvih hlačic, katere sem dobil pri Perkolu, kot se je reklo pri hiši. Če sem bil za pastirja ali za hlapca, ne vem, saj so me silili za vsako delo, dasiravno sem bil še otrok.

Drugo leto so me dali k drugemu gospodarju, potem pa zopet nazaj k Perkolu. Ko sem bil star 9 let, sem šel pa že za pravega pastirja v vas Vrh k Francetu Blatniku. Tukaj so bili dobri ljudje in prav škoda je bila, da sem to službo pustil. Šel sem k Andrejčku v službo in drugo leto k Capletu. V tem sem izpolnil že 15 let in sem šel za hlapca k Matijčku. Ko sem bil star 16 let, mi pravi brat, ki je bil izučen čevljar: 'Pusti službo in se uči čevljarskega rokodelstva.' Res ga ubogam, pa skoro sem se kesal. Vajen dela na polju in pri živini, sedaj pa po ves dan sedeti na stolu, ni bilo nič prijetno. No, sčasoma se človek vsega privadi. Tako sva z bratom hodila od hiše do hiše ter prenašala šila in kopita iz vasi v vas. Izučil sem se za dobrega čevljarja, saj tako so rekli ljudje. Z bratom sva imela vedno dosti dela.

Ko se komaj dobro zavem, da še živim, že pride pozivni listek k naboru v Novo mesto. Najlepša leta v fantovskem življenju so vojaška leta. V nedeljo pred naborom smo bili vsi v šopkih. Že v soboto me je Lukčeva Katica vprašala, kje bom dobil šopek. Rekel sem ji, da ne vem, ker nimam nobenega dekleta. 'Pa pridi drevi k meni ponj,' mi reče. Res se napotim zvečer proti hiši, kjer je živela Katica. Dobil sem lep šopek in prav iskreno se ji zahvalim zanj. Potem pa sem šel na vas, da se s šopkom pobaham pred sovrstniki. V nedeljo sem videl, da je bil moj šopek najlepši.

Pri naboru so me gospodje samo pogledali, pa takoj rekli, da sem dober za k 17. polku. Koliko žalosti in veselja je, ko se fantje vračajo od nabora, ve le tisti, kateri je to skusil. Potrjenci smo veselo vriskali in prepevali junaške pesmi. Oni pa, ki niso bili potrjeni, so se kislo držali. V srcu so bili pa le ti slednji veseli, mi pa žalostni.

Zopet se poprimem čevljarskega posla, saj sem se zavedal, da mi bo pri vojakih prav prišel prihranjeni denar. Tako je šlo do jeseni. Čez dan sem vlekel dreto in razbijal s kladivom, zvečer sem se pa udeleževal fantovskih koncertov in festivalov po vasi, nam v zabavo, mirnim ljudem pa v nevoljo, ker niso mogli spati.

Prišel je čas odhoda k vojakom, nam in staršem ter dekletom v žalost, ostalim pa v veselje, da bodo imeli zdaj mir ponoči. Nastanili so me v Ljubljani v šentpeterski vojašnici, kjer sem ostal eno leto. Bilo ni dobro, pa tudi ne slabo. Isti dan z menoj je bil potjen tudi Jurij Sever, ki še danes stanuje tukaj v Newburgu. — Drugo leto sem bil premeščen v Celovec in sem bil komandiran za kuharja. Tam je bilo prav dobro, čeprav sem imel več skrbi. Naj povem en dogodek, ki je slabo izgledal, pa se je dobro končal. Nekoč gre stotnija na strelske vaje. Jaz sem mislil, da bo prišla stotnija nazaj šele popoldne. Zato sem šel šele ob desetih po meso. Ravno prinesem meso v kuhinjo, ko prikoraka stotnija domov. Stotnik pride v kuhinjo in vpraša, če je kosilo gotovo, ker bo šla stotnija takoj po kosilu zopet ven. Povem mu, da je meso še surovo, ker se nisem nadejal stotnije tako kmalu domov. Stotnik me vojaško ozmerja in mi zapove, da se javim k raportu drugi dan.

No, kaj bo pa zdaj? Tovariš kuhar me tolaži, da bom jako strogo kaznovan, ker je bil stotnik hud človek, pa še Kočevar povrhu. Tovariš me pouči, naj zvečer pokadim dve cigareti ter pogoltnem ves dim, potem pa naj spijem še skodelo kisa, kot je za solato, nakar naj se zjutraj javim bolnega. Res storim eno kot drugo. In drugo jutro sem bil zelo slab in javil sem se bolnega. Vojaški zdravnik, Slovenec iz Ljubljane, reče, da moram takoj v bolnico. In ker po vojaških zakonih bolnega človeka ne smejo kaznovati, je ostal moj slučaj nerešen. V bolnici sem bil 14 dni. Ko sem prišel nazaj v kuhinjo, je bila kazen pozabljena in zopet sem pridno kuhal svojim tovarišem, kranjskim Janezom, včasih dobro, včasih slabo. Življenje je teklo hitro naprej, kakor že teče pri vojakih in nastopil je čas dopusta.

Ko sem prišel od vojakov, sem se moral lotiti čevljarske obrti. Imel sem vedno tudi po enega učenca. Ko nekoč šivava v neki hiši, prideta dva orožnika ter me vprašata za obrtno dovoljenje. Bilo je v sosednji fari. Pogledam natančneje orožnika in spoznam v njem enega svojih tovarišev iz vojaške službe. Po prijateljskem pogovoru zopet odideta in mi zagotovita, da me ne bosta več nadlegovala.

V tem času me je Katica vedno lepo pogledovala in se mi nasmihala, kadar sva se videla. To mi je dalo pogum, da sem jo vprašal še za roko. Dne 14. februarja 1896 sva si pred oltarjem v Hinjah obljubila večno zvestobo in še danes živiva udana v voljo božjo.

Ker je bilo tiste čase splošno preseljevanje narodov, se tudi jaz odločim, da pojdem v Ameriko. Seve, prijatelji, posebno pa žena, so mi branili, toda jaz sem imel trden namen in sem se pripravljal za dolgo in nevarno pot. Ker nisem dobil od oblasti dovoljenja, grem skrivaj. Poprej sem ženi še vse obobljubil, koliko denarja ji bom poslal in ako bo v Ameriki dobro in ugodno, bo prišla pa za menoj. V Ljubljani kupim vozni listek do avstrijske meje za tje in nazaj. Na vlaku me uradnik vpraša za potni list. Jaz mu pa pokažem karto za nazaj ter mu povem, da grem samo po svojih opravkih in da se vrnem nazaj. Uradnik se lepo opraviči in gre z vlaka.

Ko se pripeljemo v Videm — (Udine), nas niso več vpraševali za potne liste, pač pa so nam povedali, da ni več prostora na ladji. Čakali smo en teden v pristanišču, da so nas ukrcali na manjšo ladjo. No, končno smo pa srečno prepluli ocean in zagledali veliko mesto New York. Bilo je ravno na Binkoštno soboto, leta 1900, ko smo na otoku solza opravili in zadostili vsem predpisom. Neki uradnik nas ogovori slovensko: — 'Fantje,' je rekel, 'vsi ste srečno opravili svoje stvari, kot jih zahteva postava od priseljencev. Še danes se odpeljete vsak na svoj kraj, kamor hoče kateri iti. Jutri je Binkoštna nedelja, v ponedeljek je praznik. Odpočijte se, v torek pa delo dobite.'

Toda žal, poslednje se ni izpolnilo. V Cleveland smo prišli že zvečer. Izvoščki so nas hoteli peljati, toda denarja smo imeli vsi zelo malo. Korakamo po mestu in se ogledujemo, na katero stran bi se obrnili. Nagovorimo policaja, da bi nas odpravil v pravo smer. Vljudni mož postave nas spravi na Broadway poulično železnico in sprevodnik nas na 78. cesti postavi na prosto. Ura je bila že deset, mi pa sami v neznanem kraju. Pridruži se nam nek Poljak. Temu pokažemo naslove in on nam pove, da naj bomo le kar brez skrbi, ker te ljudi on dobro pozna. Najprej nas pelje v salun, kjer nam kupi pijače, potem pa nas odpelje naprej. Pridemo k še sedaj živeči Mrs. Frances Sever. Po kratkem razgovoru se podamu k počitku, katerega smo bili tako zelo potrebni.

Mislil sem, da se je sedaj vse hudo končale, pa se je šele začelo. Dela ni bilo nikjer dobiti. Hodili smo v grupah od tovarne do tovarne šest mesecev brez uspeha. Končno se mi je posrečilo dobiti delo pri železnici, toda že čez tri mesece je bilo to delo končano. Zopet sem bil brez dela in brez denarja. Po velikem trudu dobim delo v Union Royal Mill, v tako zvanem 'cvajarju.' Potem sem pa dobil delo v topilnici American Steel & Wire Co. Pri tej kompaniji sem delal do leta 1919. Potem sem pa dobil delo v tovarni za izdelovanje sodov, kjer delam še danes.

Kakor mnogo drugih, tako sem bil tudi jaz razočaran nad Ameriko. Mislil sem si, da si bom v par mesecih zaslužil toliko, da bom poklical ljubljeno ženo k sebi. Pa preteklo je dolgih šest let, predno sem si mogel omisliti svoje ognjišče, ko je prišla žena za menoj sem. V stari domovini se nama je rodilo dvoje otrok. Žal, da je eden teh umrl. Tukaj se nama je rodilo pa še sedem otrok, ki so pa že vsi poženjeni. Tako sva iz naše velike družine ostala na starost sama z ženo. Sedaj mi pa še žena boleha in se nahaja na bolniški postelji že štiri tedne. Zdaj mi prav pride, da sem se pri vojakih izučil za kuharja. Res, prav pravi pregovor: kar se učiš, se zase izučiš. Kadar pridejo sinovi in hčere s sojimi otroki na obisk, se zopet razveselim in se domislim na leta, ko sem tudi jaz svoje otroke pestoval in se igral ž njimi. No, zdaj se pa z vnuki. Je že tako, staramo se in kmalu bo prišel čas, da bomo zapustili to solzno dolino ter se podali v pravo domovino — večnost."

Tako nam je opisoval svoje življenje mož, kateri je od svojega šestega leta naprej vedno trpel za svoj življenjski obstanek. Res, naše življenje ni nič drugega kot kup trpljenja, od zibelke pa do groba. Tolažbo pa imamo, da nas po smrti dobri Bog obilno poplača.

Vam pa, dragi prijatelj Ignac Tekavčič, želim še dolgo življenje v zdravju in sreči ter zadovoljnosti. Vam, dobra mama Tekavčičeva, pa želim, da bi že prav kmalu zapustili bolniško posteljo ter zopet opravljali svoje gospodinjsk posle. Bog daj!