Iz življenja bednih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Iz življenja bednih ... Novela.
Frančišek Ločniškar
Avtor je podpisan s psevdonimom Sorin.
Izdano: Slovenski narod 10. in 12.–13. februar (1903) 36/32 in 34–35
Viri: 32, 34, 35
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kadar sedim ob samotnih dnevih sam doma pri oknu in zrem mimo idoče ljudi, filistrske obraze dolgokrakih frakarjev, utrujene delavce ali bledolična mestna dekleta, mi vselej nehote stopi pred oči mlada bleda deklica, ki sem jo včasi tako pogosto videl v parku, ki se je sprehajala z mladim golobradim kavalirjem.

Kadar sem pogledal v mraku skozi okno, sem videl vselej isti prizor: Mladi gospodič je vodil deklico za roko po parku, ji šepetal vedno kaj na uho, a ona se mu je smejala tako zvonko, tako nedolžno, da so ju včasi ljudje od strani opazovali.

Stanoval sem takrat zunaj mesta v enonadstropni hiši poleg parka. V moji sobi je stanoval tudi moj prijatelj Dragotin. Večkrat sva se menila o onem srečnem parčku in zelo radovedna sva bila kdo sta.

A poizvedel ni nihče ničesar gotovega. Moj prijatelj, dokaj starejši kot jaz, je bil strašno zaljubljen v ono dekle. Vselej, kadar je videl njenega ljubimca, je postal nekako čuden, da skoro jezen, in večkrat mi je rekel: »Da bi vedel, kakšne namene ima oni tepec s tako nedolžnim dekletom. Sicer me ne briga ta stvar, a vendar ...« 

Drugo leto je odšel moj prijatelj na vseučilišče. Tudi jaz sem odpovedal stanovanje in se preselil v drugo predmestje. Toda zelo sem se zmotil. Mislil sem si, češ tu bo cenejše stanovanje. Nekaj ceneje je bilo pač, a zaradi tega mnogo slabše. V sobi, kakor tudi na ulici je bilo vedno temno. Solnce je le malokdaj videlo tlak ulice, ker je bila ravno v nasprotno stran obrnjena, še manj pa notranjost moje sobe. Poleg tega je bilo v sobi vedno mokro in nesnažno. Ob zidu so bile luknje, skozi katere so prihajali pogosto neljubi gostje — miši.

Nasproti mojemu stanovanju je bila velika tovarna za tabak. Dan na dan sem moral poslušati zoprne stroje, piščalke in druga orodja.

Večkrat sem gledal skozi okno v mračne prostore zakajene tovarne in se zamislil v bitja, ki so delala kot stroji ves dan ... A kadar je zazvonilo poldne, se je vsulo iz te velikanske delavnice nebroj prisiljenih strojev. Gledal sem te ljudi ... Sami mračni, temni brezizrazni obrazi. Na njih ni bilo znati ne bolesti, ne veselja, ne ničesar.

Le malokdaj sem videl koga, da bi se nasmehnil, a še ta smeh je bil včasi naravnost smešen ...

Videl sem na primer starca, ki se je vedno resno držal, da se je vselej zasmejal, kadar je zagledal mlado deklico, ki mu je prinesla v strganem košku skromno kosilce. In kakšne so bile šele ženske ... Brez vsake podobe. Prsi slabše kot možke, dasiravno komaj dvajset let stara, v obraz zabuhla, okolu oči grozna, poleg tega upognjena ...

Večkrat sem premišljeval to življenje, življenje sužnjev, strojev — živih ...

* * *

Nekega nedeljskega popoludne greva s prijateljem Dragotinom, ki je bil za nekaj tednov spet v mestu na počitnicah, na izprehod.

Bil je pomladanski dan, lep, kakršnega nam more prinesti le mesec maj. S prijateljem sva krenila v gozd nad mesto in gledala po cvetoči ravnini, ki je oživela na novo. Dolgo časa sva sedela v prijetnih gostolistnih kostanjih in se naslajala s krasoto in čarom pomladnega dneva.

Pravila sva si vesele in žalostne dogodke, odkar se nisva videla. Bilo ni seveda ničesar posebnega, vendar je naju zanimalo.

Kmalu se je začelo solnce pomikati bliže proti zatonu. S prijateljem zapustiva gozd in greva nazaj proti mestu. Dolga vrsta ljudi se je vila med zelenimi travniki v mesto. Tukaj si lahko videl vse. Poleg ponosnega in bogatega meščana, trgovca, s smodko v ustih, je stopal ponižen predmestni črevljarček s svojo boljšo polovico, tam se je zbrala zopet gruča mladih ljudi, ki so zbijali šale. Vse je bilo pomešano, vojaki, rokodelci, obrtniki, bogatini in siromaki možki in ženske ...

Dragotin in jaz sva tiho korakala med to reko v mesto. V predmestju sva sedla v park na klopico. Mimo naju so prihajali ljudje, a nisva se zmenila zanje. Moj prijatelj je bil zgovoren človek in besed mu ni nikdar zmanjkalo. Vedno je vedel povedati, kaj novega, če je bila tudi v njegovi glavi porojeno ...

Mrak je že legal na zemljo, a ljudje so še vedno vreli mimo naju. Kar me prijatelj sune z roko in reče: »Poglej jo, Janko!« Jaz ga gledam, kaj hoče, a ko vidim, kam zre, začnem gledati še jaz tja. Stresel sem se. Zegledal sem znan obraz, a v prvem hipu se nisem mogel spomniti, kje sem ga že videl. Še-le ko pride ona postava blizu, sem spoznal deklico, ki sva jo s prijateljem tolikrat videla v parku, ko se je sprehajala z mladim golobradim kavalirjem.

A kakšno je bilo dekletce takrat in sedaj! Zdela se mi je taka kot roža, ki so ji odpadli cvetni listi. A prej je bila lepša, kot razcvitajoči se popek vrtnice. Na obrazu se ji je poznalo, da je pred kratkim prebolela ... Z njo je stopala, kakor sem spoznal, tudi mati, ki je peljala v vozičku nedoraslo dete. Malo zadaj je pa stopal mož, oče deklice, počasi zamišljeno in na obrazu se mu je poznalo, da ga razjeda bol ...

Okolu njega je pa skakalo kup otrok, a on jih ni gledal, ni se smejal svojim otrokom ...

Z Dragotinom vstaneva in greva. Toda on ni hotel iti domov na stanovanje. Ločila sva se in odšel je za družino, ki sva jo opazovala. Jaz sem pa kolovratil v temno predmestje ter šel k počitku.

Drugo jutro sem se ravno opravljal, ko pride Dragotin domov. Ni mi odgovoril, ko sem ga pozdravil, le nekaj je zamrmral ter legel na posteljo.

Potem me ni bilo doma celo dopoldne. Ko pridem ob dvanajstih domov, že ni bilo prijatelja v sobi. Na mizi je pa ležala vizitka z besedami:

»Dragi!

Ne zameri, da sem tako hitro odšel in še brez slovesa! Imam sitne opravke! Zdravstvuj!«

A od tedaj se nisva videla z Dragotinom nikdar več. Jaz sem odšel na Dunaj, a on je študiral v Gradcu. Nekoč sem mu pisal na univerzo in mu poslal svoj naslov. Odpisal mi je in pristavil na koncu, da bom morda v kratkem zvedel o njem važno poročilo.

Bil sem vsled tega tako radoveden, da nisem imel miru noč in dan. Pisal sem mu še večkrat, a odgovora nisem dobil.

Skoro eno leto nisem slišal ničesar o svojem prijatelju. To se mi je zdelo čudno.

Bilo je zopet v maju ... Krasni pomladanski dnevi so se vračali in z njimi so se vračali spomini mojih nekdanjih let, ko sva bila z Dragotinom še doma na Slovenskem.

Nekega nedeljskega večera sem sedel v kavarni in pregledoval časopise. Gledal sem sicer črke, a bral nisem. Bil sem v položaju, ko človek ne ve, kaj naj počne.

Meni nasproti je sedel trebušast možic in zoprno srebal kavo. Gledal me je neprestano v obraz, da mi je bilo že odveč.

Preobrnil sem tedaj list časopisa in pri tem pogledal čudno »figuro«. Toda možic se ni zmenil za moj zaničljiv pogled, ampak je srebal dalje ...

Ko pregledujem časopis, mi obstane oko na kratki notici: »Dvoboj je nastal med visokošolcema Dragotinom K.... in Otonom Z.... zaradi neke deklice. Dragotin K ... je bil smrtno ranjen in je kmalu nato umrl.« 

Kakor strela z jasnega neba me je zadela ta vest. Pograbil sem klobuk in suknjo, plačal in hitel ven na prosto.

Kdaj in kako sem prišel po noči domov, nisem znal. Zjutraj me je bolela glava, da sem moral ostati v postelji.

Kadar sem malo zaspal se mi je prikazal Dragotin ves krvav in me goreče prosil, naj mu pomagam. A jaz sem bil tako trd, da se nisem mogel ganiti. Dragotin je začel jokati in jaz z njim. Nato sem se vzbudil ...

* * *

Drugi dan sem zopet vstal. Dopoldne grem malo iz mesta. Ko pridem nazaj, mi izroči postrežnica pismo. Pisava je bila Dragotinova ... Stresel sem se ... V rokah sem imel pismo, pismo mrtvega prijatelja ... Strastno in hitro sem jo odprl. Glasilo se je:

»Dragi mi prijatelj!

V zadnjih hipih in s tresočo roko Ti pišem to pismo. Najprej Te prosim odpuščanja, če sem Te morda kdaj razžalil. Ne zameri mi, ker Ti sedaj nisem tako dolgo pisal. Nisem Te hotel žaliti. A zamolčati bi Tebi ne mogel ničesar! Toda k stvari, čas beži!

Dolgo časa sva si bila dobra prijatelja. Dasiravno v marsičem zelo različna, nisva vendar ves čas svojega znanstva nikdar prišla navskriž. Ljubila sva drug drugega, kot se moreta ljubiti le brata! Razodela sva si vse, tudi najskrivnejše misli [nejasno] za to prijateljstvo, za to zaupanje Ti bom hvaležen do zadnjega diha! Saj nisem imel na celem svetu človeka, ki bi mu bil mogel razodeti svoje skrivnosti, nisem imel človeka, ki bi me ljubil z vsemi čustvi svojega srca, ki bi daroval, ako bi bilo treba tudi srčno kri za me, ubogega od vsega sveta zapuščenega siromaka. Nisem imel matere, ki bi me negovala in kateri bi bil lahko razodel, kar mi je ležalo na srcu. Nisem imel očeta ... Pač tega sem imel in ga imam še, a to ni oče, to ni človek, ampak zver, ki ne ve, čemu živi in ki ni vredna, da jo nosi zemlja. Preteklo moje življenje Ti je kolikor toliko znano, vendar ne popolnoma.

A, da boš poznal življenje svojega prijatelja in mu zaradi tega lažje odpustil mnoge napake, Ti je odkrijem sedaj popolnoma. Težko storim to, silno težko ...

Vendar, vest mi ne da miru. Moram Ti razodoti to, drugače ne bom mogel mirno spati v tujini.

Sam nisem dolgo časa vedel, kdo in čegav sem. Ko mi je pa umrla moja nesrečna mati, sem zvedel vse. Nekaj mi je povedala sama, drugo sem zvedel od ljudij.

Moja pokojna mati je prišla v svoji mladosti v mesto k stari teti za služkinjo. Dolgo časa je bila tam. Dobro se ji je godilo pri teti. Radi tega je mislila ostati nadalje pri njej. Na kmete se ni mislila nikdar več preseliti.

A prišlo je drugače. V hudi zimi zboli teta in umrje. Teta je bila udova in se je živela od pokojnine svojega moža, ki je bil uradnik.

A pokojnina je bila tako majhna, da je lahko vse sproti porabila. Drugega premoženja ni imela.

Moja mati je bila po njeni smrti popolnoma zapuščena. Imela je sicer še stariše na kmetih, a bili so revni, da so se komaj sami preživili. Da bi šla na deželo služit, ji spet ni kazalo.

Iskala je torej službe v mestu. A ni je mogla dobiti sebi primerne ...

Naposled vstopi v tovarno za navadno delavko.

In kaj je tovarna, to menda veš. Saj si stanoval ravno nasproti njej in si lahko opazoval življenje v njej. In ravno omenjena tovarna je uničila življenje moji materi.

Šla je v tovarno, v ono strašno beznico ... Šla je tja ... tja med stroje ...

Veliko ljudij obojega spola je bilo notri. Pomešani so bili kakor slaniki v sodu, brez razločka spola in starosti. Okolu teh so se pa sukali nadzorniki, mladi in stari, ki so jih priganjali k delu. Med temi nadzorniki je bil tudi neki Ferdinand Z...., mlad in lep mladenič, lepega vedenja. A pod to krinko je tičalo nekaj hinavskega, zvitega in hudobnega.

Kdor je prišel pri njem v zamero, temu se je gotovo slabo godilo. Porabil je vse pripomočke, tudi najslabše in najostudnejše, samo da se je maščeval.

Ta človek se je začel moji materi takoj v začetku njenega prihoda laskati. A ona se ni brigala zanj, ampak ga je nasprotno prezirala.

Takrat je bila stara dvajset let in, kakor so pravili ljudje, lepa, da je ni bilo z lepa take v mestu.

Ko je Ferdinand uvidel, da na tak način ničesar ne opravi, napne druge strune.

Moja mati ni bila navajena tako hitro delati, kakor je morala v tovarni. In tedaj jo je začel Ferdinand še priganjati. Vedno je kričal nanjo, če tudi ni bilo treba, ni čuda, da je v takem položaju včasih skoro omagala. Toda Ferdinand je vedno kričal nanjo in ji žugal, da jo bo zatožil pri predstojniku. In to je res storil. Dobivala je od tedaj manjše plačilo.

A to mu še ni bilo dosti ... Delal je toliko časa, da jo je odpravil iz službe. Zagovarjala se je pri predstojniku, a vsaka beseda je bila zastonj.

Sedaj je iskala drugje službe. Toda nikjer je ni mogla dobiti.

Nekega dne dobi od Ferdinanda pismo. Pisal ji je, da lahko dobi zopet službo, a samo pod tem pogojem, če ga pride osebno prosit na stanovanje. Moja mati je raztrgala pismo na drobne kosce in je vrgla v peč.

Da bi ga šla prosit, ni mislila ...

Ker vendar drugače ni mogla živeti, se je odpravila ...

Po šesti uri, ko je bil prost, je šla k njemu ... Mračno je bilo in mrzla burja je brila v obraz. Tesno ji je bilo pri srcu, ko je potrkala na vrata ...

Vstopila je. Ferdinand je sedel na naslonjaču in nekaj bral. Njen prihod ga je malo presenetil.

In moja mati je začela praviti, čemu je prišla. Ferdinand ji veli sesti.

Sedla je. Pred njo je stala čaša in steklenica z neko tekočino. Zeblo jo je, da se je vsa tresla. V srcu si je želela čaše pijače, da bi se malo ogrela.

Toda sklenila je, da je ne vzame, ako bi jo tudi Ferdinand ponudil, česar pa ni pričakovala ...

Ko je govorila, je Ferdinand še pogledal ni, ampak je v enomer pušil in gledal v tla. Potem ji je rekel, naj mu da pismo, da bo pogledal, kaj ji je obljubil.

Ona odgovori jecljaje, da ga nima. Nato jo on ostro pogleda. Vendar ji je to vedenje ugajalo. Ko jo je vprašal, kam ga je dejala, se mu že skoraj ni upala odgovoriti; jecljala je ter nazadnje povedala, da ga je raztrgala ...

Ponudil ji je čašo pijače, češ, da bo lažje govorila ... Nekaj ji je govorilo: Ne pij, ne pij! A ona se ni mogla premagati ... Pila je. Postalo ji je vroče. Začela je hitreje govoriti. Vino jo je omamilo. On ji je pa pripovedoval, da ni tako hudoben, kakor ljudje pripovedujejo ... »Torej pismo ste raztrgali«, začne on. »To je sicer zopet kazni vredno, vendar naj bo!« 

Nato hoče ona oditi. Toda on stopi pred njo ter pravi: »O, sedaj še ni vse opravljeno! Za službo je treba kaj več žrtvovati!« Ona se strese. Kri ji vskipi in s pestjo ga sune v prsi, da se opoteče ...

Toda takoj se spomni, kaj je storila. On jo pa prime in divje vrže na naslonjač. Zavrtelo se ji je v glavi in padla je nezavestna na tla ...

— — —

Drugo jutro ji je Ferdinand za slovo povedal, da ne more pri sodniji ničesar opraviti, ker je pismo raztrgala in ker on lahko priseže s slugo vred, da ni bilo nikdar nobene ženske pri njem ...

* * *

Sedaj je živela kot živi toliko in toliko nesrečnih mater. Mene je povila pri oni družini, ki sva jo takrat zvečer videla v parku. Tam je dobila zavetje v mrzli zimi, da ni poginila mrazu in lakote z menoj vred ...

Kaj sem jaz vse pretrpel za časa svojih študij, Ti je kolikor toliko znano.

Prejšnji teden sem se seznanil tu v Gradcu z nekim Otonom Z.... — sinom mojega — očeta ... In kaj meniš, kdo je ta Z.... Do sedaj ga nisem poznal, oziroma poznal sem ga, a samo po obrazu. — To je tisti kavalir, ki sva ga tolikrat videla, ko se je sprehajal po parku pred najinim stanovanjem z ono mlado deklico ... Tudi deklico sem spoznal ... Hči je one družine, — pri kateri je dobila moja mati zavetje ...

Dognal sem vse, poizvedel vse ... Sklenil sem se maščevati. Kri za kri ... Dogodki se mi vrste pred očmi kakor sanje. Sam sebi skoro ne verjamem, da živim.

Ferdinand menda še živi. Naj le živi, a nad njegovim sinom se bom maščeval, dasiravno je moj, moj — Beseda mi ne gre iz ust ... Maščeval se bom za svojo mater in za svoje dobrotnike obenem ...

Polnoč je ... Vse spi, le jaz bedim in čakam, da pride čas, ko se odloči moja usoda. Upam, da mu plačam! In če umrjem? ... Potem vseeno! ... Slutnja, slutnja, ta mi ne da miru ...

Ko dobiš to pismo, bom že morda tam ... Spomni se včasih svojega nesrečnega prijatelja!

Na svidenje morda tam ...

Dragotin.« 

* * *

Kadar sedim ob samotnih dnevih pri oknu in zrem doli na park, mi vselej pride v spomin Dragotin.

Zdi se mi, da se bo zdajpazdaj prikazal izza kake hiše — a ni ga več ...

Še se sprehajajo zaljubljeni parčki po onem parku in takrat mi pride vselej pred oči moj prijatelj.

Kadar pa pridem do one beznice, ne grem mimo, ampak se vrnem. Ljubezen in spoštovanje do svojega prijatelja mi ne pustita, da bi šel mimo kraja, kjer mu je bilo rojeno gorje.

Še se vračajo dnevi maja, ko se sprehajam nem in tih po onem hribčku nad mestom ...

Zdi se mi, da še listje šepeta njegove nekdanje govorice ... Vse, vse me spominja nanj, le on se več ne vrne iz dalnje tuje zemlje ...