Iz življenja Štefana Mačka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Iz življenja Štefana Mačka
Fran Roš
Izdano: Savinja let. 1, št. 4/5, 1914
Viri: postopku digitalizacije v UKM dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Štefan Maček je udaril s pestjo ob javorjo mizo, da je odskočil prazni kozarec in zamrmral:

»Pa jim grem še s poti, tega veselja jim ne naredim. Vem, vem, preganjajo me, nedolžnega in mirnega človeka. Tudi mojega patrona so, saj je že v nebesih in gleda Boga od obličja do obličja, kakor so dejali zadnjič gospod Fajmošter v Zabukovju. Dober gospod so, ničesar ne smem reči. Kamenjali so, mojega patrona, reveža in ga pobili, sedaj pa gore v peklu za svoj greh. Tudi jaz jim pokažem fige, da me Bog reši teh ljudi. Taka je danes na svetu. Včasih, ko smo bili mladi, je bilo drugače. Ko bi vedela oja mati – saj je itak v svetih nebesi, – v grobu bi se obrnila. Dobra ženska je bila, pokoro in jezo je imela z mano, pa meje le imela rada.« 

Pristopil ja trebušni krčmar in vprašal:

»Ali boš še pil? Saj greš menda kmalu, kaj?«

»Nikamor se mi ne nudi, le prinesi ga še polič, ne bo mi škodoval. Vino da človeku moč, samo to je še dobro na tem gnilem svetu, da, le ...«

»Pa imaš kaj denarja, Štefan, da plačaš?«

»Imam, imam, saj mi je dal dober človek, mlad gospod, z očali. No je še vendar nekaj ljudi na svetu, ki se usmilijo siromaka, ki nima drugega, ko obleko, pa še to preluknjano in zakrpano.«

Priplazil se je pod mizo izstradan pes in se lotil z zobmi beračevega čevlja.

»Mrha pasja, čevlje mi hoče razgristi. Zgubi se, zver potepinska!«

Sunil je psa s čevljem v gobec, da je žalostno zacvilil, stisnil rep med noge in pobegnil pri vratih.

Krčmar pristopi in prinese polič vina. Nato se odziblje v kuhinjo.

Štefanov Maček nagne kozarec, ga postavi zopet na mizo, si obriše razmršene brke in gosto brado in zamrmra:

»Dobra kapljica to in krčmar, lepo rojen, le malo skop je včasih. – Na tvoje zdravje, ki točiš tako zlato kapljico,« pristavi na glas in napne svoja ušesa.

Ni se odzval krčmar, v kuhinji je bilo tiho.

»Je le šel, naj mu Bog povrne, da me je pokrepčal.« Dvigne kozarec in ga izprazni do dna. Previdno sname debelo gorjačo raz kljuko ob steni, se pokrije s širokokrajnim klobukom in prisluškuje. Vse je mirno. Stopi k omari in jo odpre. Nalahno zaškripljejo vrata omare. Štefan Maček seže s svojimi dolgimi prsti vanjo in otiplje nekaj mastnega.

»Hej, to bo nekaj! Že dolgo si nisem privoščil kaj takega. Dolga je še pot pred mano in star sem tudi. Bog mi odpusti!«

Plen, mastno pleče privleče na svetlo. Žarečega obraza jo skrije pod suknjo in odleze po prstih. Tiho zapre vrata za sabo in stopi na prašno cesto.

»Dobro je šlo,« pomisli in stopi hitreje.

Na dvorišču pa je stal krčmar in se umival pri studencu mastne prste. Zagleda berača in zakliče:

»Hej, Štefan, kam pa hočeš? Si jo mislil popihati kar tako?«

Štefana Mačka strese po vsem telesu, ko čuje robati glas in v strahu jeclja:

»Iskal sem te po vsej hiši, a nisem te našel. In mislil sem, sedaj pojdem v trg in nazaj grede ti plačam, saj si me dobro pokrepčal.«

Lokavo se zasmeji rejeni krčmar in stopi bližje.

»Boga zahvali, ne bo ti treba zaradi mene hoditi nazaj, lahko plačaš takoj.«

Prestrašen vpraša Štefan Maček:

»Koliko sem ti dolžen, saj veš, da sem ubog človek, malokdaj pri polni skledi in polnem kozarcu. Saj si omiljen človek in pozna te devet far naokoli, tebe in tvoje vino. Še sedaj mi je v želodcu toplo ...«

»Ne govori preveč,« ga prekine krčmar. »Nisem okruten človek. tebi računam dvanajst krajcarjev, drugemu bi šestnajst. Nočem, da bi govorili ljudje, da sem skop in trdega srca.«

Štefanu Mačku je zastala sapa, lepo je pogledal neusmiljenega krčmarja in jek brskati po svojih žepih. Dolgo je tipal in iskal, vedno bolj temno je gledal krčmar siromaka.

»Kaj so me okradli lopovi, razbojniki in cigani? Imel sem nekaj grošev, prihranjenih. Zašil sem jih v suknjo, tukajle sem a sedaj ne najdem ničesar. Čudno je to, ni se mi zgodilo še kaj takega. Dovolj sveta sem prehodil, povsod se našel hudobne ljudi, tatove in ubijalce. Tak je dandanes svet, le ti si še mož stare korenine, poštenjak od nog do glave, po vsem svetu hočem raztrobiti hvalo o tebi. Ko bi vedel dobiti one lopove, jaz bi jim posvetil. Mene, siromaka ukradejo, ta krivica vpije v nebo. – Prav gotovo, da ne najdem denarja.«

Preneha z iskanjem, krčmar pa reče:

»Štefan, za ušesi jih imaš. Izmuznil bi se mi rad, saj te poznam. – Pa kaj imaš pod suknjo, da tako skrivaš?«

Štefana Mačka je spreletelo po vsem telesu in skočil je v stran.

»Nič se ne boj Štefan, saj mi ne uideš.«

V istem hipu se obrne berač in začne bežati preko polja. Trebušni krčmar jo udre za njim in kliče glasno:

»Hej, ljudje božji, držite ga, potepuha, držite ga!«

Težko sopihajoči hiti debeli krčmar za beračem. Temu so opletajo suhe noge, ko beži preko travnikov in iz suknje se mu izmuzne mastno pleče in pade v travo.

Na travniku je kosil Hribarjeva Joža. Ko vidi čudno gonjo, vrže koso v visoko travo, da se je zablesketala v soncu in skoči prti Štefanu Mačku. Ko vidi siromak, ves upehan in potem, da je rešitev nemogoča, se uda na milost in nemilost ter se zlekne po travi.

Tedaj prihiti krčmar, ves izmučen in znojen, se ustavi pred Štefanom Mačkom, ga sune z nogo v hrbet in zakriči:

»Tako je torej, ti razbojnik! Okrasti si me hotel. Jaz ti pokažem, strašilo tatinsko!«

Radoveden deček priskoči, bosonog in umazan.

»Hej, Tonček, stopi urno v trg in pokliče Čurnekovega Martina, onega s sabljo, saj ga poznaš. Naj pride sem, pa le hitro.«

Deček zbeži preko travnika na cesto in dalje proti trgu.

Štefan Mačka zazebe in jeclja:

»Pomisli, neusmiljeni človek, predno storiš kak zločin. Z mojim očetom sta bila najboljša prijatelja, pa si tako trd z njegovim ubogim sinom. Spusti me, ne pridem več v to vas, dokler živim, saj itak ne bom dolgo. – Pa jah bi se bal, pravica se mora izkazati in madeža ni na meni.«

»Bomo že vidili, če je, ali ni, je dejal krčmar in zmagoslavno pogledal berača ležečega na tleh.

Štefan Maček, videč, da ne pomaga prošnja in svet si pravice utihne in gleda topo pred se.

Pristopil je Hribarjev Joža in za njim Vrabčeva Mica. Grdo sta se gledala, mu dejala nauke, a on ni poslušal njunega kričanja in njima ni odgovarjal. To ju je jezilo še bolj in Mica je rekla:

»Saj se ga ne prime nobena beseda, trdovraten in zloben človek je, ki ne izpolnjuje zapovedi, ni božjih ni človeških. V pokoro je vsem ljudem.«

Čez dobre pol ure prihiti Čurnekov Martin, mož postave, z bridko sabljico ob boku, splošno znan po svoji strogosti in neustrašenosti. Pozdravi ga krčmar, z resnim obrazom mu odzdravi strogi mož. Nato dregne Štefana Mačka z nogo v trebuh, rekoč:

»Na noge, Štefan Maček, mrha lena in tatinska, v imenu postave cesarske. Poznamo se dobro.«

Štefan Maček vstane in pogleda plaho okoli sebe. Počasi, nestalnih korakov stopa v varnem spremstvu, pred zvestim braniteljem postave. Z nogo zadene ob kamen, da ga zaskeli in zaječi v bolečinah.

Prideta na trg, obkoljen od kričečih otrok. Ljudje, ki so ga videli, so se zasmejali in dejali:

»Že zopet Štefan nadloga je za celo dolino. Je že gotovo kaj ukradel, cigan tatinski!«

Sprevod obstane pred enonadstropno občinsko hišo. Varuh postave potisne Štefana Mačka pri nizkih vratih naprej, ga potegne za rokav in ga vleče, izmučenega preko strmih stopnic po temnih hodnikih. Pred ozkimi vrati obstaneta. Strogi mož potegne velik, zarjavel ključ, ga porine v ključavnico in odpre s truščem železna vrata. Štefana Mačka potisne naprej in zopet zaklene.

Brez moči pade Štefan Maček na tohla tla in mrmra:

»Kam so zakopali pravico, da je ni nikjer več. Včasih je bilo boljše, sedaj je pa hudo. Svet, svet, gnil si in zame nimaš več prostora ...«

Obrnil se je na drugo stran in zadremal na mokrih tleh. Zadnji žarek zahajajočega sonca je pokukal pri zamreženem oknu in se dotaknil razmršene brade starčeve, ki je spal spanje pravičnega in smrčal zateglo, enakomerno.